List 48. Cesarjeva vladarska pedesetletnica (1848-1898.) 472 Cesarjeva vladarska pedesetletnica. (1848-1898.) Pol stoletja poteče jutri, odkar vlada s krepko roko in največjo požrtvovalnostjo, s plemenitim samozataje-vanjem in očetovsko ljubeznijo cesar Franc Jožef I. mogočno svojo državo. V teku štirih sto let je to prvič, kar je božja previdnost sodila vladarju iz prejasne habsburške rodovine, redko srečo, da je pd stoletja držal v roki cesarsko žezlo in da je ob pedesetletnici svojega vladanja zdrav in krepak nosil cesarsko krono. Vse narode širne preslavne avstrijske monarhije prešinjajo ob tej redki slavnosti čutila najiskrenejše radosti in najglobokejše hvaležnosti in iz polne duše ponavljajo v tem slovesnem trenotku iz nova starodavno prisego neomahljive in najzanesljivejše zvestobe ter uda-nosti, katero je tudi slovenski narod v teku dolzih vekov v mirnih časih s svojo zvestobo in delavnostjo ter na brezštevilnih bojiščih s svojo srčno krvjo posvedočil. Iz vseh src kipe goreče molitve k Vsegamogoč-nemu in z drugimi narodi vred prosi tudi skromni slovenski narod božje milosti, sreče in veselja za svojega ljubljenega vladarja. Hvaležnost napolnjuje tudi slovenskemu narodu dušo, hvaležnost za neizmerne dokaze cesarske milosti in blagonaklonjenosti, s katerimi je cesar Franc Jožef I. v teku slavnega svojega vladanja obsipal slovensko domovino in slovenski narod ter tako vedno ožje spajal vez neminljive ljubezni mej vzvišeno osebo vladarjevo in njegovimi zvestimi podaniki. V polstoletni dobi cesarjevega vladanja ni presvetlemu vladarju in njegovi državi vedno sijalo prijazno pomladansko solnce, cesto so divjali burni in nevarni viharji a cesarjeva modrost je vselej s sigurno roko vodila krmilo državne ladje, tako da stoji danes starodavna monarhija zopet mogočna in vsestransko spoštovana mej drugimi državami. V dolgi dobi prešlavnega vladanja cesarja Franca Jožefa I. spremenilo se je mogočni Avstriji lice v vsakem oziru in napredek starodavne države se je razvil v nepričakovani meri. A v prvi vrsti je to zasluga prejas-nega vladarja, ki je vsikdar z vsemi svojimi močmi deloval na uveljavljenje času primernih naprav in uredb, ki je vsikdar deloval na to, da se preslavna habsburška monarhija povzdigne na podlagi prave svobode in jedna-kopravnosti vseh narodo\s kateri v njej prebivajo, do svetovne slave in moči ter postane nerazrušna stavba v viharjih časa in prostorna hiša za vse rodove različnih narodov, ki so že stoletja združeni pod žezlom habsburškim. V tem slovesnem trenotku, ko prestopi preslavni vladar petdeseto leto svojega srečenosnega, blagoslovljenega vladanja. Čutijo živo vsi narodi njegove države, kaj mu dolžujejo in zato prosijo vsi Vsemogočnega stvarnika, naj milostno ohrani in podaljša dragocene dnove Njegovega veličanstva cesarja Franca Jožefa I. do naj- skrajneše meje človeškega življenja v srečo in v blagor vse države slovenskega naroda. Bog ohrani in osreči Njegovo velečanstvo cesarja Franca Jožefa I., Bog blagoslovi Avstrijo ! * * Cesar Franc Jožef se je rodil dne 18. velikega srpana 1830. 1. kot prvi otrok brata cesarja Franca I., nadvojvode Franca Karola in nadvojvodinje Zofije bavarske. Stariši so storili vse, da mladega princa skrbno in vestno pripravijo za njegov prihodnji poklic, kajti že ob njega rojstvu je bilo gotovo, da postane cesarjev naslednik. Vzgojo je prvih letih vodila grofica Sturmfelder, pozneje pa grof Bombelles, poleg katerega so bili prin-cevi učitelja še grof Caronini, oče sedanjega goriškega dež. glavarja, in polkovnik Hauslaub, kardinal Rauscher profesor Jaeger in drugi. Mladi princ se je tako marljivo učil, da je jeden njegovih učiteljev trdil: Nikoli nisem imel nobenega učenca, ki bi bil tako vestno izpolnjeval svojo dolžnost. Tako so vsestranski vzgojali mladega cesarje viča in ga pripravili za njegov prihodnji težavni poklic. S 17. letom je bil cesarjevič osposobljen, da je pri raznih odličnih prilikah nadomestoval cesarja. Bil je duševno in telesno vzoren mladenič in vsi narodi so s presrčno ljubeznijo in s ponosom zrli nanj. Prav ko je cesarjevič začel seznanjati se praktična z državniškimi in vojaškimi posli, nastali so po vsi E7-ropi in tudi v Avstriji nevarni in viharni časi. Prišlo je 1. 1848 ia ž njim je prišla revolucija. Vse se je puntalo. Revolucija je bila na Laškem, revolucija je bila na Oger-skem in revolucija tudi na Dunaju in bati se je bilo, da razpade starodavna habsburška monarhija. Z veliko težavo je na Laškem grof Radecky ukrotil Pijemonteze in tudi s težavo je knez Windischgratz udušil ustajo na Dunaju. Komaj je bilo prestolno mesto zopet pokorno cesarju, se je dobrotljivi cesar Ferdinand odločil, da se odpove cesarski kroni in da jo, kakor je bilo že poprej dogovorjeno, izroči svojemu netjaku cesarjeviču Franca Jožefu. Cesarski dvor se je preselil v Olomne na Mo-ravskem in tam se je izvršil odstop cesarja Ferdinanda L in je prevzel cesarsko krono takrat osemnajstletni cesarjevič, naš sedanji vladar Franc Jožef I. Mladi cesar je svoje narode pozdravil s posebnim oglasom, v katerem jim je obetal svobodne in času primerne uredbe, pravo svobodo, ravnopravnost vseh narodov v državi in jednakost vseh državljanov pred postavo. Obljubil je, da hoče zakonodajno pravico deliti z zastopniki narodov in da se bo trudil, da se domovina zopet dvigne v stari velikosti, a s pomlajeno močjo, da bo nerazrušna zgradba, kljubujoča viharjem časa, prostoren dom narodom raznih jezikov, da pa hoče tudi z vso odločnostjo ohraniti neskaljeni svit krjne ii ne skrčen obseg države. 473 Oklic je naredil najboljši utis povsod — razen na Ogerskem in na Laškem. V državnem zboru v Kromerižu ga je naznanil za-jedno s premembo na cesarskem pr estolu sam minister knez Schvarzenberg in sporočil cesarjevo željo, naj državni zbor kmalu izdela načrt ustave, a drž. zbor ni bil zadovoljen, ko je izvedel iz cesarjevih ust, da cesar neče pritrditi njegovem mnenju, da vsa cblast v državi izvira iz n&rcda in da v tem smislu sestavljene ustave neče odobriti. V težki dobi je cessr Franc Jcžef I. prevzel staro- slavuo krono. Revolucija je bila sicer v srce zadeta, ko se je moral udati Dunaj, te da na Laškem je tlelo, na Madjarskem pa je Košut pripravljal tla, da ustanovi ma- djarsko republiko. Ogerski revolucijonarji niso hoteli Frsnca Jožefa priznati svojim vladarjem in so trdili, da je pravi ogerski kralj še vedno Ferdinand. Nekaj mesecev po nastopu vlade je dobil cesar obvestilo, da se je Pjjemont zopet pripravil na vojsko proti Avstriji In res je pijemonteški kralj dne 16. sušča napovedal vojsko in je zajedno buknila revolucija v Lom-bardiji in na Benečanskem. Pijemonteška vojska je štela 100 000 me ž, Eadeckj pa jih je imel ssmo 75.000. Dne 20, sušca se je cficijalno začela vojska. Radecky je prekoračil reko Tičin. Že dne 21. sušca je prišlo do prve bitke pri Mortari, kateri je dne 23. sušca sledica velika in kr\ava bitka pri Novari, v kateri so bili Pijomontezi popplnoma pobiti, dasi je bila njihova vojska veliko večja, kakor avstrijska. Pijomonteški kralj Karol Albert je odložil krono in je pobegnil, njegov sin Viktor Emauel je sklenil mir z Avstrijo, na kar so Francozi spodili Ga-ribaldija iz Rima in v kratkem zopet po vsi Italiji uveljavili stari red. Težje stališče je imela cesarska vojska na Ogerskem kjer so se bili krvavi boji. Ogerski drž. zbor ni priznal Franca Jožefa za pravega cesarja in je dne 14. malega travna v Debrecinu proglasil, da je izgubila hiša Habsburška ogerski prestol in da je pregnana za veke. Mad-jari pa so zmagovali samo toliko časa, dokler je Radecky pobil Pijemonteze. Kcmaj je Radecky napravil mir na Laškem, pcslan je bil velik del avstrijske vojske iz Italije na Ogersko in zajedno se je cesar pobotal z ruskim carjem, da bodeta skupno zadušila ogenj ogerske revolucije. In zdaj je bil hitro konec ogerski republiki. Hay-nan je zavzel Rabo in Pešto in grozovito divjal mej ustaši, katere je dal pobijati in postreljati brez vsacega usmiljenja, dočim so Rusi pod vodstvom Paskijeviča z druge strani krepko pritisnili. Dne 11. velikega srpana se je Košut odpovedal vrhovni oblasti in pobegnil, dva dni pozneje se je moral Gorgei pri Vilagošu s 23000 možmi udati Rusom, in naposled se je udal tudi Klapka, ustaški zapovednik v Komoranu. Revolucija je bila končana in v državi je zavladal mir. Ali ta mir je bil vzdržan s silo, kajti ljudstva niso bila zadovoljna, zlasti ne Madjari, in nezadovoljnost je postala še večja, ko je 1. 1851. cesar preklical mirčno ustavo in se je začela absolutistična vlada. V tej dobi se je storilo marsikaj dobrega in koristnega, izvršila se je marsikaka reforma, ali policijsko zatiranje, katero je upeljal minister Bach, je hudo težilo vse narode. Pogrešali so politične svobode. Za celokupno državo ni bila ta doba srečna, dasi se je v njej izvršila že prej obljubljena odprava tlake in zemljiška odveza, pri kateri je uradništvo kmeta strahovito prikrajšalo na korist plemenitašem. V tej dobi se je zgodil napad na cesarja. Dne 18. svečana 1853. 1. se je cesar sprehajal na Dunaju s polkovnikom grofom O' Donellom. Ta je pri neki luži stopil nekoliko na stran od cesarja. V istem hipu je zagledal necega človeka, ki je z dolgim nožem napadel cesarja. O' Doneli je hitro prijel morilca, a prepozno. Morilec je bil cesarja že zadel v tilnik. Od ondot je zdrsnil nož proti vratu navzdol in ranil cesarja, a zadel na za-pone ovratnikove. O' Denell je morilca prijel in ga vrgel na tla na kar so priskočili drugi ljudje in morilca prijeli. Vsi narodi so se neizmerno oveselili srečne rešitve cesarjeve in to pokazali na najmnogovrstnejše načine. Najpomenljivejši dogodek onega leta je bila zaroka cesarjevo z bavarsko princezinjo Elizabeto. Poroka se je vršila dne 24. malega travna v Avguštinski cerkvi na Dunaju. Bog je zakon blagoslovil s čveterimi otroci, tremi princezinjami in prestotonaslednikom Rulolfom, izmej katerih živata samo še princezinji Gizela in Marija Valerija. V tem je postalo vedno bolj pereče novo politično vprašanje, katero se je končno 1. 1866. rešilo na čeških bojiščih in sicer za nas neugodno. To je bilo nemško vprašanje. Pruska je hotela Avstrijo iztisniti iz Nemčije in sama prevzeti vodstvo ostalih nemških drčavic. Leta 1851. bi bilo radi tega skoro prišlo do vojske, in naposled se je Pruska vender udala in se pobota z Avstrijo — za nekaj let. Prav tedaj so se začele novehomatije v Orijentu in prišlo je do vojske mej Angleško, Francijo, Turčijo in Pi-jemontom na jedni strani ter mej Rusijo na drugi, namreč do takoimenovane krimske vojske. Prav po nepotrebnem se je tudi Avstrija pridružila nasprotnikom Rusije in si s tem nakopala sovraštvo, katero še danes britko občuti. Leto 1859. je prineslo Avstriji veliko nesrečo. L. 1850. je bil grof Gavour prevzel vlado Pijemonta in začel je z vsemi silami delati na ustanovitev zjedinjene Italije pod vodstvom Savojcev, Že 1. 1857. je prenehalo vsako občevanje mej Avstrijo In Italijo, I 1859. pa je francoski cesar Napoleon III. se združil s Pijemontom in 29. mal. travna je cesar sporočil svojim narodom vest, da je prišlo do vojske s Pijemontom in s Francijo. Toda Radeckega ni bilo več. Nesposobni ljudje so stali na čelu vojske, vrh tega pa je bila v dobi absolutizma zavladala silna korupcija in tako se je zgodilo, 474 da so sleparski liferanti državo ociganili za veliko milijonov mej tem ko vojaki niti kruha niso imeli. Prva bitka se je vršila priMagenti dne 4. rožnika. Boj je bil krvav. Nihče ni mogel reči, kdo je zmagal, ali ničvredni avstrijski generali so se sami umaknili z bojišča daleč nazaj čez reko Minčio, kamor so jim Francozi in Pijemontezi hitro sledili. Cesar je sicer zapoved-nika avstrijske vojske generala Gjulaia takoj odstavil, a dobrega namestnika mu ni mogel dati in tako i se je zgodilo, da je bila avstrijska vojska v bitki pri Solferinu dne 24. rožnika popolnoma potolčena. Cesar je na to v Villafraniii dne 11. malega srpana sklenil primirje, kateremu je kmalu potem sledil mir. Avstrija je odstopila Lombardijo Pijemontezom, kateri so se koj potem polastili Toskane, Parme in Modeno, Neapolja in severnih delov papeževih dežel ter Viktoria Emanuele izklicali za italijanskega kralja. Na italijanskih bojiščih je bankerotoval absolutistični sistem in merodajni krogi so uvideli, da treba novega sistema, «ko si naj država opomore. Bachovo ministerstvo je odstopilo in na krmilo je prišel grof Goluchovski. Cesar je pomnožil državni svet, ki je imel dotlej samo posvetovalen glas o preuredbi državi. V tem državnem svetu prišla sta navskriž dve načeli, maj katerima traja še danes boj, federalistično in centralistično. V državnem svetu je takrat zmagalo federalistično načelo in cesar je v tem smislu sestavljeno ustavo razglasil z oktobrskim diplomom 1. 1860. Toda Madjari niso bili s tem diplomom zadovoljni Uprli so se in 6oluchowski je odstopil, kmalu potem pa je bila s cesarskim patentom z dne 20. svečana 1860 izdana nova ustava, s katero se je upeljal širji državni zbor za vso monarhijo, ožji državni zbor za cislitvanske dežele in s katerim so bili upeljani tudi sedanji deželni zbori. V širji državni zbor ni bilo ne ogerskih ne bene-škib poslancev in tudi češki bi ne bili prišli, da so imeli cehi v češkem in v Moravske aa deželnem zboru večino, a ker so bili v manjšini, so se morali udati. Novi državni zbor je imel centralično večino in je delal v tem smislu, kakor ga je vodil zagrizeni centralist drž. minister Schmerling. A dolgo ni šlo. L. 1864. so Čehi zapustili državni zbor in 1. 1865. je bil Schmerling primoran odstopiti. Na njegovo mesto je prišel grof Beleredi, ki je poskusil napraviti mir z Ogri s tem, da je odpravil glavno oviro spravi, državni zbor. Beleredijeva pogajanja so bila dosti dobro napredovala in gotovo bi bilo prišlo do sprave, da nista prav v tistem času Pruska in Laška začela vojske proti Avstriji. L. 1864. je bila Avstrija pomagala Pruski osvoboditi Šlezvik in Hohtein. Radi teh dveh dežel je pozneje prišlo do prask mej Avstrijo in Prusko iz katerih se je razvila usodna vojska. Italijani, ki so že dolgo prežali na Benetke, so se pridružili Prusom. Dne 17. rožnika je cesar naznanil svojim narodom žalostno vest, da se začne nova vojska. Zapovedništvo avstrijske vojske v Italiji je prevzel nadvojvoda Albreht, vojske na čaškem pa Banedek. Nadvojvoda Albreht je bil srečen. Že 24. rožnika je prišlo do bitke pri Kustoci, v kateri so bili Italijani popolnoma pobiti, dočim je Tegetthoff v pomorski bitki pri Visu italijansko brodovje popolnoma uničil. Na severu pa avstrijska armada ni bila*srečna. Storile 83 se velike napake in tako se je zgodilo, da je bila avstrijska vojska dne 3. malega srpana v bitki pri Kraljevem Gradcu poražena in zaaigujoči pruski vojski odprta pot na Dunaj. Avstrija se je morala udati. Dne 23. velikega srpana jo bil v Pragi oklenjen mir mej Avstrijo in Prusko dne 3* vinotoka pa mej Avstrijo in Italijo. Italija je dobila Beneško in je postala zjedinjena. Pruska je dobila Holstein. Na bojnem polju pri Kraljevem gradcu je bils pokopana avstrijska prevlada na Nemškem in na Laškem. Rane te usodne katastrofe se dolgo niso zacelile. Takoj po vojski je vstopil v avstrijsko vlado grof Blenst in ta je dognal spravo z Ogri. Razdelil je državo na dva leta. V jednem je zagotovil prevlado Nemcem v drugi Madjarom in Madjari so bili zadovoljni, ko se je cesar 1. 1867, dal kronati za kralja ogerskega. Novi državni zbor, ki je bil oklican, da odobri nagodbo z Ogersko je imel nemškoliberalno centralistično večino in ž njim je prišla na krmilo nemško liberalna stranka, katera je stala izvzemši poskus Hohenwartor I. 1871. na čelu vlade do nastopa Taaffeja. Zgodovina ustavnih bojev od 1. 1867. do naših dni je vsakemu znano. Vrstila so se ministerstva prišla so v veljavo različna načela, ali do pravega notranjega miru naša državna polovica ni mogla priti in prav sedaj jo pretresajo zopet velike prize. L. 1875. je cesar slovesno praznoval 25letnico svojega vladanja 1. 1878. pa je Avstrija zasedla Borno in Hercegovino. Casarja pa niso samo državne nesreče in homatije prouzročale veliko britkostij. Tudi kot človek mu jih je usoga navalila tako trpkih, da je res pravo čuda, da ga niso podrle. L 1865 so mu ustrelili brata Maksa v Mehiki, 1. 1883. je umrl prestolonaslednik nadvojvoda Rudolf, letos 10 septembra, pa je roka laškega zločinca umorila zvesto družico, presvetlo cesarico Elizabeto. V dobi cesarjevega vladanja je Avstrija v kulturnem in v gospodarskem oziru mogočno napredovala in zlasti smo napredovali Slovenci. Ob cesarjevem nastopu vlade smo bili reven, kulturno zaostal narodič brez najmanjše veljave, danes smo faktor, kulturen, gospodarski in politični faktor, s katerim se mora računati. Petdeset let. To je le kaplja v morju vekov ali dolga doba v človeškem življenju. Božja milost na je 475 naklonila najdobrotnejšega, laajmilejšega in najmodrejšega vladarja. Z otroško udanastjo se mu bližamo ob redki slavnosti petdesetletnega vladanja in iz milijonov navdu šenib src se dviga k nebu prošnja. Bog obvaruj, Bog ohrani nam cesarja, Avstrijo!