KI
Leposloven in znanstven list. --«•*•*---
Leto I.	V Celovci, 1. novembra 1881.	Štev. 11.
Viženčar,
Povest.
Spisal Anton Koder.
(Dalje.)
IV.
Zora je jela rumeneti na vzhodu, ko Janče v otožne misli utopljen čez grm in strm zopet proti planinam, od koder je prišel, koraka.
Iz te zamišljenosti ga zdrami glas: „Prijatelj, kam kolovratiš tako zgodaj ? Petelini še pri putah v gnezdih čepe iu se lovcem rogajo, ki po gorah za njimi pete brusijo." Tem besedam sledi nagajivi smeh in piskanje na lipovo pero. Janče se ozre in zagleda v dolini pod seboj starega drvarja, znanca iz sosednje vasi. Zatorej na skalo sede, glavo na puško oprč in prišleca počaka.
„Vesel bodi pa zavriskaj, da jastrebi oglušž, in tako kislo se ne drži, kakor da bi bil imel coperuice v gostiji!" pravi drvar, brisaje si pot raz čela, ko na višino dospe in se pred Jančetom ustavi. Ko pa vidi, da je njegov znanec v resnici slabe volje, vzklikne:
„Ne zameri, saj me poznaš, jaz sem stari lisjak, ki le o medu živi, ker mi je grozdje prekislo, in pozabil bi bil tudi kmalu, da si smolo imel, da ti je stari golobico izpeljati hotel, pa da mu je ušla, zašla baje v noči na prelazih, saj veš, tam kjer je nekdaj mladi Kimovec zmrznol v snegu, in da so jo na pol mrtvo ondi pastirji našli in v Jagascevo kočo odnesli, kjer še živi, kar ti gotovo sam najbolje veš, ali pa je morda že umrla, ker jej s svojo pobešeuo glavo k pogrebu zvoniš ali kali?"
Tako je govoril šaljivi starec in povrh tovariša ljuknje tobaka poprosil in na palci leve roke leseno pipico iztrkal. Janče je zbledel, kvišku planol in vzklikuol:
„Krivec, ne šali se z menoj, poznaš me! Takovih šal ne razumem, ubijem ti glavo lažnjivo, če ne molčiš."
„To bi bila lepa. Da imam usmiljenje s teboj, bi me pa pretepal,
40
kakor osla, ki človeške tovore za slabo strnišče nosi in potem v cestnem rovu pogine in vse štiri proti nebu pomoli. Jaz bi se maščeval nad teboj, da me za tako neumnega imaš in svojo ljubezen pred menoj skrivlješ, in sicer s tem, da bi ti ta mošnjiček tobaka popušil do zadnjega peclja ali pa požvečil, kakor hočeš." Tako se je opravičeval stari tovariš in povrh nekaj skrivši Jančetu v uho zašepetal. Prijetnega ni bilo neki nič, kajti Janče je potem še bolj zbledel, puško čez pleči vrgel in kar so ga noge nesle, hitel po strmini proti Jagascevej koči.
Stari drvar pa je zrl nekaj časa za njim, potem v mah nogi raz-tegnol in goste oblake dima iz ust puhajoč tako sodbo krivim borovcem in nežnim brezam govoril, da je zaljubljeni svet ves neumen in slep, pa da se on že zaradi tega nikdar več ne zaljubi, vsaj v tako črno-oko cigansko dete ne, kakor sta se stari in mladi Viženčar, ter si zato potem še sovražno v lase segata.
Zdanilo se je že popolno, ko Janče v enej sapi do Jagasceve koče dospe in ondi kozjo družino zbrano najde in pa staro majerco Mreto, sivolaso v moških hlačah in s širokokrajnim pokrivalom, ki z golido med nogami na enonožnem stolci sedčč drobno bradato žival molze, ki se sem ter tja peha, ktera bode prva na vrsti. Ker koze tujca zagledavši zamekečejo in nektere zbeže, povzdigne pastirica svojo gluho glavo, desnico na čelo položi in se ozre, kdo tako zgodaj na planino prihaja. Ko Jančeta že od daleč zapazi, vstane, z roko zamahne, kakor da naj ne hodi dalje, potem golido in koze pusti ter mu nasproti gre.
„Sam angelj varuh in pa tvoj patron v nebesih te je pripeljal sem in mi daljno iskanje po gorah in prepadih prihranil," ogovori starka prišleca, potem prst na usta položi iu pristavi: Ti še ne veš, kako hudo je Cilji. Nad kočo v senu leži, nič ne je in ne pije, samo tebe še videti hoče, predno umrje, pravi. Jaz te nisem mogla izkopati ali izcoprati iz zemlje, ker si izginol od doma , in trpeti, tako trpeti tudi nisem mogla gledati uboge sirote."
Tako govori, starka in zre v mladenča, a svojega prejšnjega namena se še le spomni, ko do koče prideta, namreč ne pustiti na ravnost obiskovalca k bolnici, kajti škodovalo bi jej lahko nenadno veselje.
Zaradi tega mladenča od praga odvrne, meneč, da naznani prej sama, da ou pride, in se prepriča, kako se dekle počuti.
Veudar Janče se ne pusti zadrževati, iu predno se starka zave, je V koči in trenotek pozneje na lestvici, ki v gornji del koče v podstrešje ali tako- zvano pastirsko spalnico vodi. A naposled se svoje predrznosti sam prestraši, kajti na zadnjem klinu lestvice obstoji in se ozre po bolnici, ki v dišečem z belo rjuho pogrnenem senu leži.
Pri tem pogledu se pa zgaue, da lestvica pod težkim životom zaškriplje,

in pri tej priči odpre Cilja oči, začudjenja vzklikne, koče vstati, a v tem liipn zopet na ležišče omahne.
Dolgo je potem klečal mladeneč poleg nje, nagnol se večkrat nad in jej poljubil bledi obraz, poprašujoč jo kako se počuti in ali ga ne pozna?
Veselo iznenadjenje je v resnici, kakor se je bala stara Mreta, bolnico oslabelo, da jej je besedo zaprlo, in mrzlica je pretresala njene ude.
Po dolgem čakanji še le zašepeče bolnica: „Janče, ali si prišel, prav je, mislila sem, da te ne bode, in vendar sem se tako veselila, videti te še enkrat.
Zopet je nastala tihota. Janče se je dozdeval samemu sebi kakor otrok. Toliko vprašanj je imel v mislih, a v tej priči so mu izbežala vsa, kakor bele megle, ko se prikaže solnce izza gore. Dekličin pogled in njena spremenjena bleda podoba in miloba mu je uničila srd, ki je vrel doslej v njegovih prsih. Najrajši bi se bil razjokal kakor petletno dete, a tega ni smel. Kaj hoče? Pogum mora kazati vsaj videzno ne-srečnej svojej deklici. Zaradi tega pravi: „ Cilja, znano ti je, kako je doml Dobro veš, da nisem mogel priti prej, akoravno bi bil gore preskočil in reke preplaval, ko bi bil vedel, da se ti godi krivica ondi, kjer sva govorila nekdaj o sreči. Zaradi tega mi povej, ali je res, kar pravi svet, da te je sunol moj lastni oče čez prag — potem ko se je trudil zastonj ženiti se — šestdesetletni starec pri tebi?"
Bledi bolničin obraz spreleti lahna rudečica. Čez nekoliko časa poda desnico tovarišu, rekoč: „Janče, kdo ti je povedal, to? Živa duša ni cula, kako se je v resnici spozabil stari mož, jaz mu rada odpuščam, ter mi ponujal dom in premoženje, če ga ljubim. In ko sem se prestrašila teh besed, povedal mi je, da sem sirota, da nimam očeta ni matere — da še več —." Dalje ne more pripovedovati, obraz skrije v dlani in tiho ihti.
„Je-li, dejal je, ne boj se povedati, da sovraži mene, da me preklinja, ker te imam rajši kakor premožne deklice v vasi — ker sem mu na poti do tebe—, da hoče, da moram biti vojak, da me zadene krogla v boji, da umrjem na tujem in se ne vrnem nikdar več v domače gore, kjer se hoče on življenja veseliti s svojo mlado nevesto." Janče se je nevedoma razgrel pri teh besedah, a čutil je kmalu, da mora biti mož, ki se ne straši vsake sapice. Jok njegove deklice mu naznanja, da je resnica, kar je govoril, premaguje se torej in nadaljuje:
j?Cilja, ne jokaj! Morda delam krivico očetu. Ko bi ne bil prepričan, da me v resnici ljubiš, saj sicer bi ne bila tu v daljnej planinskej koči, svetoval bi ti in rekel, vrni se in bodi srečna gospodinja na Viženčah. Z menoj se ne gre k sreči. Vojska bode baje na Laškem, in jaz moram v vojake, tako mi pravi vojni list, tako gosposka hoče in moj oče, a jaz
ti pravim, ločiti se iie morem od teh gor, kjer sem vzrastel. Živeti ne morem drugod kot na višavi, prepričal sem se vselej, kedar sem v dolino ali v mesto po opravkih hodil. Ne da bi se bal smrti, saj veš, da nisem bojčč, kedar velja za moško čast, in vendar povem ti danes, jaz ne grem, kamor bi moral. Zaklel sem se, da ne grem ravno zaradi tega, ker hočejo drugi tako iu — pa ker tebe pustiti ne morem, ker sem ti prisegel, da ostanem pri tebi, da naju smrt loči."
Tako je govoril mladeneč mirno in premišljeno, in pri zadnjih besedah se mu je storilo milo, kakor otroku. V steno se je obrnol, da bi deklica ne videla dveh svetlih kapelj, ki ste se mu razlili iz očij po zagorelem lici, in kterih ni videl sam, odkar je odrastek
„Ne prenagli se, Janče, v lastnej sodbi! Polagoma ti pridejo morda druge misli in kesal se bodeš, da si govoril nekdaj tako nepremišljeno," povzame potem deklica, videč ginenega tovariša in nadaljuje:
„Janče, poglej sem in raztolmači mi, kaj pomenja ta denar in od kod je!" Izgovorivši poseže po svojej dolgej črnej kiti, v kterej je nosila vedno vpleten sreberen denar, in ga tovarišu poda.
„Kaj hočeš s tem, Cilja?" pravi nekako iznenaden mladeneč. „Ta srebernjak pozna vsak človek na daleč okrog, samo, da nihče ne ve, kaj pomeni čudni križ na njem in kterega cesarja da je, saj nima nikakoršne podobe, in pa kako je baje pri rojstvu moje ranjke sestrice v našo hišo prišel."
To je spomin od moje matere," pristavi potem deklica nekako ginena, „trdili so mi oče baš zadnji dan pred odhodom. In veš, kdo so bili moja mati in so še, ako niso umrli?"
„Jaz je nisem poznal, tudi očeta nisem prašal nikdar o tem, a možakarji so mi pravili nekdaj v krčmi, da si nevedoma k nam v hišo prišla, in oče so te vzeli za svojo."
„Janče, ti ne veš vsega; prikrili so ti skrivnost, ktero sem zvedela jaz, povem ti jo, morda ti je v srečo; potem zapustiš menda lahko domače gore, — kjer te je osoda vpletla v dogodbo, ktere bi se sramoval pred svetom." Potem pripoveduje Cilja očetovo povest o svojej materi in pristavi posled: „Janče, ali se ne kesaš zlatih ur, ktere si, kakor trdiš, preživel — z mlado ciganko, ki je zapuščena od vsega sveta ?"
„Cilja, to ni mogoče!" vzklikne zdajci mladeneč in pristavi: »Hudiči, peklensko hudobijo so si izmislili, da bi razdrli najino ljubezen, a povem ti, prej bodo te gore ravnina, predno se jim to prokletstvo posreči."
„Ne huduj se, Janče, moralo je tako priti in bolje je prej, nego pozneje. Pomisli torej, — in ko si se prepričal, da so prave moje besede, — vrni se k očetu, ki te vendar skrivši ljubijo, vojaščine te oproste, srečen si lahko z domačo deklico, — mene pusti umreti tu, kakor umira
moj nesrečni rod pod milim nebom, saj se ne morem nikdar vrnoti pod streho, kjer so mi očitali, da sem ciganska hči."
Tako je govorila Cilja in potem oslabljena omahnola ua ležišče. Dolgo je še klečal Janče v senu poleg nje, posled pa ko se je prepričal, da je zaspala, poljubil jo je lahno v lice in tiho odšel po lestvici, od koder je prišel.
Čmerikavega obraza je sedela stara Mreta v koči na ognjišči, ko se vrne mladeneč, a ko ga zagleda, zažuga mu s koščeno pestjo in pravi: „Zdaj veruješ, ker si videl, kar sem ti trdila, neverjeten Tomaž. In čemu je bilo treba dramiti ubogo siroto, braniti ti nisem mogla, lahko bi bil počakal, da se izbudi, saj imaš zdaj časa dovolj, ker se kakor nepridiprav po gorah klatiš in pozabljaš, da si Viženčarjev sin." Na takov način bi bila še dalje govoričila in obirala stara majerca svojega trmoglavega obiskovalca, ko bi je ne bil prestrašil njegov temni pogled in pa odgovor, da naj zdaj molči in Cilji skrbno streže, a za to jej hoče, ko se vrne, ves trud dobro poplačati. Izgovorivši poseže Janče v žep in našteje nekaj drobiža starki v prgišče.
Ko vidi Mreta lepi cesarski denar, kterega že pogreša, kar je Jagasceva majerca na planini, zažare jej oči, z glavo zadovoljno pokima in godrnja: „Bom že storila, vse storila, da bode prav, in Cilji umreti ne pustim. Kozje mleko in tavžent-rože, ki jih imam nabrane med šmarnimi mašami, bodo pomagale, če nič drugega."
Posled še enkrat tovariša od nog do glave premeri, in kakor se v njenem pogledu bere, povšeči jej je bil mladeneč.
„Škoda za te, Janče, škoda, nazaj te pač ne bode več; uboga Cilja!" vzdihue posled starka.
„Kaj ti veš, kam grem in kdaj pridem?" vpraša resno mladeneč.
„0 ljubi Bog, kako bi ne vedela! Vsemu svetu je znano, da se je spri Viženčarjev z očetom, da ga stari od vojakov odkupiti noče, pa da mora na vojsko in vse to, ker vidi rad lepo Ciljo, ki so jo cigani prinesli, čeravno je taka, kakor da bi bila v zlatej zibelki prišla na svet."
Potem pa prst na usta položi in pristavi:
„Janče, ti se mi smiliš, ker moraš iti, a ne greš in se tu po gorah pred biriči in vojaki skrivaš. Povem ti, skrij se ali pa pojdi, kamor
I te kličejo. Cilja ostane lahko pri meni, in ko se vrneš, bomo pa ženito-vanje imeli, oče se že pregovore in omehčajo."
Poslednje Jaučeta razgadi, Da bi se vsako babše utikalo v njegove , stvari in mu sovete dajalo, ni potreba. Sam ve, kaj mora in kaj ne.
I„Tistemu, ki tako po nepotrebnem za me skrbi, reci, da leskovo plačilo dobi ali pa s pestjo po glavi," vzklikne naposled.
„Ti tako govoriš, ker ne veš, v kakej nevarnosti si in ne ubogaš. Že včeraj sem čula od našega mladega pastirja, ki je v zatiškej vasi bil,
da po gorah biriči in župani za beguni stikajo, iu gotovo si tudi ti med onimi, kterim poreko, če jih dobijo v pest: „Prijatelj, z mano pojdi!""
„Naj le pridejo, jim povej! Na Krvavci je moj dom, lov moja služba in pa dolžnost zaznamovati vsakega tako, da pomni živ dan, kaj se pravi Viženčarjevega v vojake loviti."
Izgovorivši odide Janče iz koče, pod steno pri koči še enkrat po-stoji iu posluša, ali Cilja čuje, potem pa strmo pot proti višini Krvavca ubere.
V.
Drugi večer potem je bilo na Viženčah živahno življenje, kakoršuega še nikdar, kar se je Viženčar pred edenindvajsetimi leti oženil in na „podu" z izvoljeno plesal in z okovanimi čevlji po taktu poceptaval.
Že v mraku se je pomikala po višini kopica mož, med kterimi zapazimo na čelu že znanega biriča Murna s hudimi, visoko privihanimi brkami, potem nekaj kmetov iz doline, vzadi pa dva vojaka z nasajenima svetlima bodaloma.
To je bila čudna procesija po viženskih gorah. Kmetje, ki so po gozdu ob potu listje grabili, odkrivali so se ponižno cesarskim možem, potem pa šepetali med sabo: „Hudimana, begune gredo lovit, ki se skrivajo po gorah in tudi Viženčarjev je baje med njimi."
„Poslednjega bi pa jaz ne lovil za hudiča ne," pristavi tovarišu star možiček, s kresilnim kamenom gobo kreš6č, „kajti močen in divji je kakor medved. Z zdravo butico se ne vrne, kdor ga zgrabi prvi. Dovolj bodo imeli opravka z njim, da ga ukrote."
Ko tako možakarji neprijetne goste obirajo, približa se procesija viženskemu poslopju in razkropljena obstopi od vseh stranij hišo, da bi ugrabila vojaškega tička, ko bi namreč slučajno v domačej kletki sedel.
Stari Viženčar je ravno debel hrastov zapah na vežne duri od znotraj porinol, ko birič Muren na nje potrka in polglasno zahteva, naj se mu odpre. Med precej robato kletvijo oddrsne gospodar zapah, kajti biričev glas je bil Viženčarju znan, in ko odpre vrata in s smrekovo treščico v prišlecev obraz posveti, pravi: „Hudiča, Muren, kaj te spaka v tem času po gorah nosi?"
Birič pa prst na usta položi, roko dvigne in nekaj gospodarju na uho zašepeče, kar pa neki ni bilo prijetno, kajti Viženčar zoper biričevo voljo zareži: .
„Kaj to meni mar? Doma ga ni, iščite ga sami, koder hočete in veste!"
Ker se pa birič s tem ne ravno uljudnim odgovorom svojega znanca ne zadovolji, temveč mu tresko vzame iu lastnoročno po veži iu po
shrambah posveti, to še bolj razjari gospodarja, da posled s čevljem po tleh potepta in kriči: „Duše biriške, dejal sem, da ga ni. Jaz hočem mir in ne pustim, da se z gorečo tresko po mojem poslopji hodi in ogenj trosi."
Poslednje sovražne besede čujeta vojaka, in možakarji, ki so v svetem strahu pred vrati in pod okni čakali, pridrve zaradi tega v vežo, in med tem ko kmetje Viženčarju dobrovoljuo prigovarjajo, naj se ne jezi, ker cesar tako veleva, zažugata cesarska služabnika, da mora Viženčar sam svetiti povsod, koder zahtevajo in jim potem pot kazati po pogorji, kajti nocoj morajo zalezti begune in osobito njegovega sina.
Viženčar je čutil, da bi tu sila ne bila dobra. Zaradi tega se umiri, posveti sam možakarjem pod streho in po stranskih poslopjih, in ker je bilo vse brez uspeha, povabi posled celo lovce na kupico brinjevca, prodno odidejo skupaj v gore.
Morala je biti druga ura proti jutru, kajti divji petelini so se jeli po grčavih gabrih v dnu Krvavca svojim putam oglašati, ko se dvignejo možje na begunski lov. Hladno je bilo in dež je po malem naletaval, tema pa še kakor v kozjem rogu, tako je trdil zgovorni birič, kterega se je Viženčarjevo žganje nekoliko prijelo.
Prišedši do razpotja, kjer se križate stezi ena proti Jagascevej koči, druga na ravnost vrh najvišje planine Krvavca mimo Križkih pašnikov, ustavi se Viženčar, svojo z železom okovano gorjačo v tla zapiči, pipo iz ust vzame in pravi: „Do tukaj in ne dalje, možakarji! Če je kaj begunske divjačine v gorah, tukaj bode, kje naj tudi sicer tiči? Pod milim nebom je ni, v gabrovih vršičih ne in v lisjakovem brlogu tudi ne. Zaradi tega poslušajte! Jaz sem v gorah dom&, mene se ne splašijo vojaške jerebice, če meni nič tebi nič v kočo stopim, beguna za pipo tobaka poprosim ali mu ga podam sam, da je manj suma in potem zopet na prag stopim in zavriskam, kakor fantje, ki k dekletom v vas gredč. To je znamenje, da pristopite vi in pograbite, kar hočete. Veste, jaz sicer za biriška opravila ne maram, tudi nočem, da bi potem takovega nepridiprava na glavi imel, ko bi vam utegnol uteči, in bi mi kašto zažgal in vola mimogrede zabodel."
Tako je govoril Viženčar, in ker so mu možakarji prikimavali, razpostavil je straže na okoli kakor vojskovodja. Pri tej priložnosti moramo omeniti, da je bil pri razdeljevanji raznih stališč precej hudoben in oseben.
Tako je postavim kmetica in župana iz doline, zaspanega in mrazu trepetajočega Kipca odločil za najbolj stransko stražo ob robu prepada, jt kjer je vedel, da neusmiljeno žvižga in brije sever in ni najmanjšega zavetja. To je storil zaradi tega, ker ga je ta možicelj, ki je bil povrh
tudi krčmar, ovadil, da sam žganje kuha in ga prodaja, ter mu potem „leblajtarje" in pa še kazen na glavo nakopal.
Tudi z biričem Murnom ni ravnal ravno usmiljeno, kajti dejal je, da mora ostati na mestu, kjer je, a ne stojčč, temveč leči mora na trebuh in se ne ganoti, kajti tu je najbolj imeniten prostor, tu mimo morajo priti beguni, če jih prepade, ako pa zapazijo njega, udero v stran in on se naj sam odgovarja. Viženčar je namreč dobro vedel, kaj se pravi spomladi v rosnej travi na trebuhu ležati. „Naj ga ščiplje in zvija po črevih, birič je hudič, škoda ga ni," mislil si je, ko je dalje ostalim možakarjem prostore odkazoval, vojaka pa s seboj kakor za častno spremstvo povabil in jima med p6tem zabičeval, kako mu naj prideta na pomoč, ko bi ga utegnol zgrabiti kakov lupež, tudi če je njegov lastni sin, nič ne de.
Kakih deset minut pozneje se je bližal Viženčar s svojima tovarišema Jagascevej koči.
Prišedši do nje, pustil je vojaka pod steno, sam pa je potrkal s kvedrastim čevljem na duri in govoril: „Mreta, gani se iu raz grede zlezi, petelini že poj6 in meni je mraz, da mi zobje klepečejo!"
Ko tem besedam nihče ne odgovori, udari še močneje po durih in jame kleti, ter majerci ne ravno prilizljiva imena daje.
Zdajci se skozi lino kuštrava, zaspana glava prikaže iu vzklikne: „o Ježeš, Viženčar! kaj pa tebe nosi tako zgodaj po planini?" Med tem ko ženska hrastov zapah odsloni, meni možak: „Tebe, Mreta, sem prišel snubit. Saj veš, vdovec sem in ti samica, kaj porečeš k temu?"
Na pol gluha Mreta pa tako razume Viženčarjeve besede, da on o Jančevej ženitvi govori, zaradi tega vzdihne: „Ubogi revež, kako se bo ženil, vse ga preganja in saj veš, v vojake ga tudi love."
„Beznica stara, torej ti tudi veš, da je imel takove misli in da starega ni prašal, kaj poreče on?" oglasi se zdajci jezno možak in na ognjišče sede ter premrle roke nad pol mrtvim ogljem mane.
„Saj bi ne bila napačna ta Cilja, ko bi jo vzel. Pridna je in lepa kakor zamorska mati božja," nadaljuje starka pihaje ogenj na ognjišči iu ue vedoč, da je po naključji sama napeljala govorico na Ciljo iu Jančeta.
Zdaj še le se spomni starka, kaj je utegnolo pripeljati Viženčarja na planino, zatorej se prestraši, ker si ne upa izdati Cilje in pravi: „Uboga reva, kje neki zdaj tava, saj je pobegnola od tebe, če je res; iu vendar si jo imel kakor za svojo, mlajši svet niti vedel ni, od kod je in očitati jej tudi ni hotel nihče, da je ciganski otrok."
„Nehvaležnost, trmasta je bila in ostane," pristavi možak. „Posled se še spozabi in z Jančetom slepe miši lovi in na zaljubljenosti misli.
Ha, zdaj je mislim zdrava, ker sem tudi nepridipravo seme izpod strehe zapodil."
Tako se pogovarjata starka iu možak, ko začno pred vežo koze me-ketati, in majerca vzklikne: „0 to je pa lakot danes, in molzti bi bila tudi kmalu pozabila." S temi besedami hiti na prag, kliče ondi bradato žival po imenu in se na enonožen stolček k molžnji vsede.
Viženčar je imel med tem časa v koči opazovati, ali bode biriški lov brez uspeha ali ne. Zaradi tega varno po lestvici v zgornji del koče v spalnico stopi in ondi -zagleda — na postelji sedečo iu bledo kakor zid — Ciljo. Ko bi se Viženčar ne bil dobro za povprečni kočin tram držal, omahnol bi bil z lestvice pri tem nenadnem pogledu.
Bojujoč se sam s seboj, ali je to le duh, ali je prava rejenka Cilja njegova, pravi: »Cilja, kaj delaš tu, zakaj se po gorah skrivaš, kakor lopovka ?"
Deklici je Viženčarjev prihod nekaj nekdanje rudeče barve na lice privabil, in bila je vsa osupneua, a vendar boječe in mirno odgovori:
„Zbolela sem, kar seru od vas, oče. Tu sem našla dobro srce in postrežbo , ki me kmalu spravi na noge, če Bog hoče — ako ne, bode moja smrt morda mnogemu po volji." Izgovorivši zakrije v dlani obraz in nepremakljivo kakor kamenita podoba sedi možaku nasproti.
Viženčar je dobro umel, kam so merile zadnje besede, in hudo mu je bilo zaradi tega.
„Cilja, kdo te je podil iz hiše," pravi. „Ostala bi bila doml Če je bil fant neubogljiv in nepridiprav, tega nisi vsega ti sama kriva. Tiste ljubezni bi res ne bilo potreba, in zdaj upam, da si premislila, kaj je prav, kaj ne."
Izgovorivši nagne se proti deklici, odstrani jej roki od obraza, a njeno desnico v dlani pridrži ter pravi: „Cilja, poslušaj me in ubogaj me! Domu se vrni, Jančeta, ki ni bil nikdar prida, pozabi in spomni se, kaj sem ti ono jutro razodel in obljubil. Mož beseda ostanem, na pismo ti zapišem pol svojega premoženja, če hočeš. Na Jančeta ui misliti ni več. Povem ti, ravno zdaj ga iščejo biriči. Kdo ve, ali se še kdaj vrne, zalezli ga bodo prej ali pozneje."
Pri teh besedah vzplameni sivemu možu skrivna ljubezen do mlade deklice v do sedaj nepoznanem ognji. Premagovati se ne more več. Z obema rokama poobjame svojo rejenko, in kar bi ne bil nihče pričakoval od tako hrastove zvunanjosti, solze se starcu uder6 po obrazu, ko jej še enkrat zagotovlja, da je tako sam na obširnem posestvu, pa da potrebuje tovaršice, žene, kakoršna bi bila ravno ona.
Cilja je doslej molče poslušala starčev govor, a ko je zopet ženitve omenil ter še enkrat poskušal igrati sivega zaljubljenca, iztrgala se mu je deklica iz objetja. V istem trenotku pa se čuje krik, in puška poči
Viženčar se prestraši, plane iz spalnice in pade lestvico zgrešivši dol v kočo, kjer nekaj časa brez zavesti obleži. Ko potem iz koče stopi, najde jokajočo in pomoči prosečo Mreto poleg enega v krvi ležečega mrtvega vojaka, drugega pa v boji z njegovim lastnim sinom. Z grozo je Viženčar opazoval, kako omaguje cesarski mož pod silovitimi pestmi junaškega mladenča, in videl, kako potrebuje pomoči. Čudno mu je bilo pri srci. Ali naj pusti silovitega sina maščevati se nad nedolžnim varuhom miru ali pa naj pomaga svojemu tovarišu?
Med tem je bil cesarski služabnik popolnoma podjarmljen. V silo-vitej strasti je sin s puškinim kopitom na-nj zainahnol, a pri tej priči plane starec k borečima, zagrabi grozeče orožje in ko ga hoče sinu izpuliti, — zabliska se, čuje pok in Viženčar se od svinčenke zadet zgrudi na zemljo.
Zdajci se še le ozre Janče po drugem nenadnem nasprotniku in zbledi, ko zagleda v krvi na tleh — svojega lastnega očeta.
VI.
Ta dogodba se potem zve daleč na okrog, kajti še isti dan je umrl obstreljeni vojak, starega Vižeučarja pa so prinesli nezavestnega domu. Birič Muren in vsi srenjski možakarji so se zakleli, da ne love več begunov po gorah, pa da naj hodi gosposka sama za njimi, če jih preveč glava ali hrbtišče srbi.
O Jančetu ni čul od tistega dne nihče več.
Gosposka se je pač trudila zasačiti silovitega beguna, razpisala je celo darilo, sto goldinarjev istemu, ki jej živega ali tudi mrtvega izroči, a vse je bilo zastonj. Ljudje in osobito lovci so sicer pripovedovali, da so ga videli čudno spremenjenega v gorskih prepadih, kjer kakor medved ali volk o divjačini živi; a kaj pravega in resničnega ni vedel nihče. Vse je bilo le ugibanje razgrete ljudske domišljije, ki si o stvareh, kterih ne ume, lastno sodbo in zgodbo dela.
Cilja je kmalu potem ozdravela in ker je čula, da se stari Viženčar s smrtjo bori, hitela je nazaj in kakor da bi se ne bilo ničesar zgodilo, stregla je staremu možu.
In ni se branil svoje najdenke ponosni Viženčar. Ne, videlo se mu je celo, kako po godu mu je njena postrežba. Prej kakor bi bil kdo pričakoval, ozdravel je toliko, da je hodil ob palici okoli.
A govoril ni, kakor da bi mu bil otrpnol jezik, niti ni nikdar omenjal svojega sina in one nesrečne dogodbe. Bil je kakor da bi bila zadnja iskrica veselja zamrla v njem. Ko je bil krepkejši, ostajal je po cele dni z doma. S puško na rami je hodil po gorah in planinah, videzno na lov, a ljudje so pripovedovali, da divjačina neki ni v velikej nevarnosti pred njegovo puško, kajti videli so ga več potov sedeti ob vrtoglavem
prepadu, med tem ko se je nad njim vrtil bistrooki jastreb, ali bežal v obližji beJi planinski zajec, a lovec se ni ganol niti poskušal svojega orožja nad predrzno divjačino.
Tako minete kake dve leti. Bilo je precej pozno v jeseni, ko gospoda rada srne in medvede strelja po visokih kamniških planinah. Tudi letos je bil napovedan velik lov na medvede, kterega se bode celo udeležil nadvojvoda J., ki je ravno isti čas bival v Ljubljani. Velike priprave so se delale zaradi tega med lovci iste okolice, kajti hoteli so primerno sprejeti slavnega gosta. In ker je imel lov več dnij zapored trajati, preskrbeti se je moralo lovskej družbi prenočišče po gorah. Ker je bilo vižensko posestvo najvišje in Grintovcu najbližje, odločilo se je to kot najpripravnejše.
Viženčar ni bil zaradi tega ponosen, kakor bi bili vsi njegovi raztreseni gorski sosedje, temveč niti prav zadovoljen ni bil. Puško je oprtil dva dni prej, in odšel je na planine ter prepustil vso pripravo Cilji in družini.
In mlada gospodinja ni rok križem držala niti hotela biti zaduja postrežnica cesarskemu gostu in njegovemu imenitnemu spremstvu. Vse je moralo biti na nogah. Hlapci so sekali smreke in postavljali mlaje pred hišo in pletli zelenje pri vhodu, dekle pa so morale snažiti in pomivati pohištvo in posodo, da se jim je čelo potilo. Cilja je sama kakor na novo oživela pri tej novici. Vedno in povsod je urejala in zapovedovala sama, poklicala je celo gosposki izučeno kuharico od fare in na novce ni gledala, ko je bilo treba kupiti tega in drugega. Družina ni mogla umeti in jo zmajevala z glavo, kaj namerjava njena gospodinja in kaj jej more koristiti toliko truda.
Že drugi večer je bilo vse spremenjeno na Viženčah. Lepa, pobeljena hiša se skoro videla ni iz smrekovih mlajev, in pri vhodu je bil visok slavolok z napisom, ki je naznanjal visokim gostom pozdrav. V velikej svetlej sobi pri tleh pa je bilo na prvi pogled kakor v gosposkej dvorani.
Dolga miza je bila pogrnena s praznim prtom domačega tkanja, na njej so se svetile steklenice iu kozarci, kakor da bi bili ravno kar vliti; v kotu pa je visela z zelenjem okinčana podoba cesarja Ferdinanda. Spalnice so bile odločene v dveh sobah v prvem nadstropji. Sicer ni bilo tu videti mehkih gosposkih pernic, a bilo je vse čisto in perilo iz najlepšega domačega platna, odeje tkane iz bele volne gorskih ovac in sicer tako okusno , da bi se vsak olikani tujec čudil takovemu izdelku v oddaljenem pogorji.
Že dan pred prihodom lovcev so hodili ljudje od blizu in daleč pogledavat priprave na Viženčah, in celo farni župnik, sivolas, častitljiv starček potrudil se je tja, kajti pozdraviti je hotel cesarskega princa, ki je slovel po vsem cesarstvu in črez njegove meje zaradi svoje ljubeznji-
vosti in dobrotljivosti proti ubogim; nikomur ni odrekel prošnje, če !je bilo v njegovej moči uslišati jo.
Čudno je bilo le to, da ni bilo Viženčarja od nikoder na ogled. Cilja je vsak pot zbledela, kedar se je spomnila, kaj naj odgovori visokemu gostu, če jo popraša po hišnem gospodarji; saj povedati mu ne more, da se je njemu skril, in verjeti bi tudi ne mogel drugače, kot če mu odkrije žalostno zgodbo zadnjih dveh let na Viženčah.
Tako se je približal napovedani dau. kmetovalcem na daleč okrog v veselje, mladej gospodinji na Viženčah pa je vzbujal tesnobo in skrb.
Ko se je jelo mračiti drugi večer, stala je pred viženskim poslopjem velika množica gorjanskega ljudstva, nekteri so prihiteli več ur daleč cel6 iz doline. Pred hišnim pragom pri okinčanem vhodu je bila zbrana domača družina in sicer na enej strani dekle v belih pečah, na drugej hlapci s črnimi kastorci v črnih irhastih hlačah, z visokimi čevlji in vsi brez izjeme v najlepšej prazničnej obleki. Sredi družine se je prikazala sem ter tja njena mlada gospodinja, a le za trenotek, in zopet je izginola, vedno v skrbeh, da še to in ono ni v redu, kakor bi moralo biti.
Zdajci nastane vriš in krik: „Zdaj le gredo!"
Pri tej priči stopi iz hiše Cilja s sivolasim župnikom in hiti visokim gostom nasproti.
Že po prvih besedah, s kterimi pozdravi župnik cesarskega princa, ki se mu uljudno zahvali, zapusti Ciljo prešnja boječnost iu tesnoba. Mirno naznani, da je pripravila prenočišče za visoke goste, kolikor je bilo v njenej moči, ter da je velika čast za njo, ako sprejme imenitna družba njeno slabo postrežbo.
Odkritosrčnost, mirni pozdrav, še bolj pa morda zvunanja lepota, ljubeznjivost in lepa noša pogorske slovenske deklice bila je jako povšeči cesarskemu princu, kajti smehljajoč je podal Cilji roko, in pridržeč jo v lastnej pristavil slovenski: „Ali si ti gospodinja na Viženčah in še tako mlada? To je lepo."
Cilja je zarudela kakor pireh pri teh besedah in — v nepopisljivej zadregi vprašanju polglasno pritrdila.
Trenotek pozneje dospe družba imenitnih lovcev pred vežo, kjer jo pričakuje obila množica, in ko je marsikteri izmed lovcev tega ali onega hlapca in deklo ogovoril, odidejo v spodnjo sobo, kjer je že bila večerja pripravljena.
Cilja sama je lovcem stregla. Kmalu je postalo živahno življenje v pogorskej hiši, kakor ga že od Viženčarjeve ženitve sem ni bilo.
Ko se je izpraznila marsiktera kupica temu in onemu na zdravje, popraša cesarski gost še enkrat Ciljo, ali že dolgo sama na Viženčah gospodinji, ali so jej že davno stariši pomrli in zakaj si ne poišče ženina, kar bi takovemu dekletu nikakor ne bilo težko.
Pri tem vprašanji Cilja zopet zarudi, in ker princ odgovora pričakuje , zalije jo bridkost, da se jej v lepem očesu solze zabliščč, na koleni pred princa omahne ter roki povzdigne iu pravi ihteč: „Milostljivi gospod, žalostno, strašno žalostno je pri nas."
Dalje ne more govoriti. Začudjen dvigne nadvojvoda jokajočo deklico in jej prijazno veli, poleg njega sesti. Ko se Cilja nekoliko pomiri, mora njim zadnjo dogodbo ua Viženčah pripovedovati.
Najprvo opraviči starega Viženčarja, da je šel od doma, ker je zadnji čas čudno spremenjen; a ko omeni potem o Jančetu in o boji z nesrečnim vojakom, zalij6 jo zopet solze, pade na koleni, proseče roki povzdigne in govori: „0 milostljivi cesarski princ, le Vi iu naš svetli cesar morete odvrnoti to strašno gorje od nas. Usmilite se Jančeta, on je najboljši človek, le očetova jeza in strašno naključje ga je storilo ubijalca in beguna. Jaz sem njegova nevesta. Brez mene, trdil je, ne more živeti na tujem, saj je edini sin premožnega posestnika, kterih ne jemljo v vojake, če stariši hote."
Dalje ne more govoriti.
Vsej družbi se je smilila nboga deklica, in potem ko je župnik z rosnim očesom resnico te povesti potrdil in povedal cesarskemu princu čudno dekličino minolost, bilo je vse osupneno takove osode.
„Potolaži se, deklica," ogovarja princ mlado gospodinjo, ktera je še vedno pred njim klečala. „Videti hočem, kaj je mogoče storiti. A najprvo je potreba, da se oglasi tvoj ženin sam pri sodniji in se obravnava konča zaradi uboja, o vojaščini ne bode take sile, če je edini sin."
Kakor da bi se bila deklica iz strašnih sanj zbudila, vzdigne se pri teh besedah kvišku in poljubuje visokemu gostu roki in obleko ter jo moči s svojimi solzami.
Up in tolažba pa je Ciljo tako nenadoma spremenila in sicer njej na korist, da so se potem gostje čudili njenej spretnosti in telesnej lepoti, ki bi bila tudi lahko vsakej imenitnej gospej na čast. (Konec pride.)
Iveri.
Veseli se, čislan v svojem rodi,
Samo ne kaži se previsok, A s tem ne rečem ti: bos mi hodi,
Ter brez skriljaka in golorok! In znaj, če dosle na življenja cesti Korak je bil srečen tebi in skok, Prej, nego na zaželenem si mesti, Pogoltne lehko te rupnik* globok!
* Rupnik se naziva v Dolenjcih brezno na močvirji.
Kdor jezen s pnšico v srce te vstrelil, Ne misli, da bi ljubeč je zacelil. A naj bi tudi ti rane zacelil, Kdo ve, da ne bi te zopet vstrelil?
Ko zebe te v zimi, zapiraj duri, Ce imaš kuriva, peč si zakuri, A za panjače skrbi v leti, Da bode moči v mrazi se greti.
Pri peči naj bi v leti se greli, Dejal bi svet nam, da smo zblazneli, A kdor se v zimi pritisne k peči, Da bil bi neumnik, ne smeš mu reči.
Kedar strahu ni mišjega v hiši, Slobode slast uživajo miši; Ko pride nazaj, vsa družba obstane, Zboji se za kožo in v kota plane.
Tako se nam smrtnim godi sinovom, Različnim v oblast smo dani strahovom Ce žalim Boga, me strah je hudiča, Ce v zakon dregnem, bojim se biriča!
Da rod je človeški brez strahu, Imeli še manj bi kot zdaj miru, Izginol bi s sveta nam brez sledu.
Pred soboj zlato vince v kozarcih Sedeli mladci pri modrih smo starcih. Veselo je kaplja vinska tekla, Beseda se mnoga ozbiljna rekla.
Očak spoštovan je v našem seli Dejal s kazalcem na resnem čeli: „Mladiči, prehitro vi pota merite, Potem opešani se izneverite. Nekdaj položnejše smo hodili, A vendar nismo poslednji bili, Nekdaj smo v lepši delali slogi, Trudeč na prid očini se vbogi, Ce bode napor mu koristi donašal, O tem nobeden ni delavcev vprašal, Tako pridobili smo to malo, Kar vašim je rokam v oblast se dalo!"
Resnične besede, mož čestiti! Prenagel je časih nam korak, In prvi bil najrajši bi vsak, Če tudi ni m6či slednjemu biti.
A znajte, kakor je nekoč vas, Ljubezen očinska prošinja nas. Naj smotra kateri brat ne doseže, Med potom omaga in v senco leže, Saj mnogo drugih do zadnjega dne Posveti domu roko in srce, Ki sta mu neznana sebičnost in strast, Ter delo za rod je najviša slast!
Kder niso ljudje te v družbo pozvali, Ne upaj, da bi ti čast dajali; A kder si dobro vzprijot bil, vedi, Predolgo tudi nigdar ne sedi.
Zagrnil je svet se v nočne temine, Skrivaj sfrfra netopir iz votline; Očito dvigne o belem dnevi V oblake visoko se orel kraljevi.
Jos. Cimperman.
Črtica iz življenja na kmetih.
Pri Trojanu je bila lepa kopa otrok in sicer večina fantov. Starišem so delali ti paglavci dosta skrbi, in če je mati včasih tožila in dejala, da nima drugega z njimi, kakor težke ure, noči brez spanja, rekla jej je stara žena, ktera je sama izredila šest sinov in ravno toliko hčerij: „Kaj zdaj, kaj zdaj, ljuba moja, ko so še mladi; mali otroci, male skrbi; ko jih začno v vojake jemati, in ko pride vsako drugo leto eden na vrsto, potem še le pridejo časi, da se ti bodo lasje belili na glavi. Nobene noči nisem brez skrbi zaspala, ko so jeli moji sinovi doraščati." Ees, to ni bila posebna tolažba za mlado ženo, ki je imela že pet sinov in eno hčer, in pozneje se je družina še množila, posebno fantov je bilo vsako drugo leto več pri Trojanu. Bili so pa vsi zdravi, toda tudi živi in prav neposajeni. Vse jih je bolj veselilo kakor crkev in šola, to pa je materi delalo še večje križe, ker je morala otroke v crkev poganjati in v šolo siliti. Dostikrat se je prigodilo, da je šel eden ali drugi namesto h krščanskemu nauku ob nedeljah na kake črešnje, ko so bile dozorele spomladi, ali pticam nastavljat v jeseni. Se ve da mu zaslužena kazen ni odšla, ako ga mati ni videla v crkvi med drugimi dečki, zvečer, ko je bilo treba povedati, kaj so gospod „pridigovali". Po dva sta včasih klečala na ajdi ali na ostrem polenu, ker sta se slabo in nespodobno obnašala v crkvi ali ker jih ni bilo ne pri litanijah ne pri krščanskem nauku.
Kavno taki križi so bili s šolo. Vendar sta hotela oče in mati vsaj
enega v mesto v šolo poslati, naj že bo kteri hoče, saj bistrega uma so bili vsi, samo učiti se ni maral nobeden.
„Tako bi bilo lepo," dejala je mati, „in Bogu tako dopadljivo, ko bi izredili gospoda, da bi sveto mašo bral in molil za nas, ki sami premalo dobrega storiti moremo, in ki smo tako polni slabosti in greha!" Bes odločilo se je, da pojde Janez v šolo, da bode gospod; zato ga je jel pripravljati farni učitelj in ga posebej podučevati, da mu bode lažje, ko pride v mesto. Doseglo se je toliko, da je prišel Janez precej v tretji razred, ko so ga v mesto odpeljali. Fant se je dobro učil, ko je videl, da se mu je odločila posebna pot, saj je že toliko sam preudaril, da bi bilo grdo, ko bi šolo slabo dovršil, in dobil je precej prvo leto, ko se je šola sklenola, darilo pri slovesnem šolskem sklepu. Bil je pač eden starejših učencev, ker šel je pozno iz domače hiše. Dokler je bil domsi, pomagal je večkrat čreduiku krave pasti, vselej kedar je prišel Jesenovčev Andrej na „rejo" , šel mu je Janez „tretjinit". Andrej je pasel več let srenjsko goved in šel je od hiše do hiše, ter bil toliko dnij pri vsakem gospodarji na reji, kolikor molznih krav je imel gospodar v čredi. Vsaka hiša je pa razven tega morala dati čreduiku toliko dnij, kolikor časa je bil na reji, pomagača ali „tretjiueka". Janez se je vedno veselil, ko je nd-nj vrsta prišla. Tudi Andrej ga je rad imel, ker je bil dečko dober za rabo. Bil je hitrih nog in nikakor ne boječ. —
V šoli je bil Janez priden učenec vse do konca gymnasije. Vedno je bil eden prvih, vendar do duhovnika je pa ni prignal. Osoda ga je drugam pritisnola. Kolikor časa je hodil v šole, godilo se mu je slabo, ker ga stariši niso mogli podpirati, čeravno bi ga bili radi, a ni bilo mogoče; zelo zadolžena kmetija in velika družina, to so bile reči, ki so Trojanu in njegovej ženi vsak goldinar sproti iz rok jemale, za Janeza je bilo le jako malo mogoče storiti. Toliko je stradal, da je bilo grdo, in ob počitnicah je pomagal doniš delati, kakor njegovi bratje. Še ko je bil v šestej in sedmej šoli, kosil je z drugimi senoseki vred in je mlatil, kakor vsak drugi mlatič, samo da je bilo njemu trdo delo veliko bolj težavno, kakor drugim.
Če se mu je na gymnasiji že slabo godilo, ker ga stariši niso mogli podpirati, tem hujši časi so prišli, ko se je vpisal v višje šole. Zdaj so se mu še le jele delati pajčeviue po želodci, in prišli so mrzli zimski večeri. Vendar tudi te je pretolkel in prestradal revni kmečki sin, in posrečilo se mu je, da je kmalu dobil toliko službo, da mu ni bilo več treba vsaj stradati ne, čeravno je bila plača še jako mala. Od tega pa, kar je zaslužil, pošiljal je, kolikor je mogel, svojim starišem, da jim je nekoliko olajšal slabo stanje in jim je povrnol, kar so storili za-nj. Ljudje v domačem kraji so ga čisljali in spoštovali, čeravno ni gospod postal. Rekli so samo, da je škoda, da ni nove maše pel, vendar mu niso očitali,
da se je izneveril. Čeravno je bil že dolgo samostojen, rekali so mu vendar vedno le »Trojanov študent", to menda zavoljo tega, ker je hodil Janez rad, kedar je le mogel, domu in ker je vedno rad z dijaki občeval in bival v njihovej družbi, pa ker je bil neoženjen.
Nimamo namena Janezovega življenja opisovati, vendar smo morali nekoliko omeniti o njegovih dijaških letih, da čitatelj zvž, kako trdo se je boril sin revnih starišev, predno je prišel do skorje trdega kruha, kakor se skoro večini osobito slovenskih dijakov ne godi dosta ali nič bolje. Danes najdemo Janeza že kot moža, ki je marsikaj skusil, nenadoma s starim črednikom v veselem pogovoru.
Prav zel6 vroče je bilo poletni dan, ko pride Janez, ki se je tudi nekoliko za rastlinstvo brigal, iz gore z različnimi zelišči in travami v papirji zavitimi iu v velikej vreči spravljenimi. Debela gorjača ga je vedno spremljevala, kedar je šel v goro, pa duhana je moralo tudi biti, čeravno je sam le malo kadil. Dajal ga je rad drugim, da so si ga na-tlačili, ker to je pri ljudeh v njegovem domovji znamenje lepe prijaznosti in pravega prijateljstva, ako kdo drugemu duhana ponudi, če se srečata, ali o kterej si bodi priliki, ravno tako kakor v gostilni, ko znanec znanca, ali prijatelj prijatelja pit pokliče. Torej tudi duhana je imel sabo, v prav navadnem, kmečkem mehurji, ki mu ga je brat posodil.
Čreda se je pasla na Strebnem, in Jesenovčev Andrej je hodil med njo, ker je še vedno pasel, kakor tačas, ko mu je Janez „tretjinil". Poslednjemu je šla na enkrat cela vrsta mislij iz preteklih dnij skozi možgane, in spomin za spominom se mu je podil, ko se je čez toliko časa zopet sešel s svojim nekdanjim »predpostavljenim". Vesel je bil starega črednika in prvo je bilo, ko ga je nagovoril, da mu je tudi roko podal, potem ga pa vprašal, kako se mu godi. Stari Andrej ni vedel, ali bi ga tikal ali vikal, ali kako bi govoril, da bi bilo prav.
Janez je to precej zapazil in je pomagal čredniku iz zadrege, rekoč: „Tu natlači si pipo in ne premišljuj, kako bi rekel, govori tako, kakor si vajen in kakor si govoril z mano, ko sem ti pomagal pasti in ko sva ribe lovila, kedar sva prišla do potoka." Starca je prijazno vedenje Janezovo, še bolj pa menda tudi spomin na minole čase tako prevzel, da so mu postale oči mokre. Vsedla sta se na trato pod bukovo drevo v senco , okrog njih pa je šla živina po paši in zvonci so peli, veliki in mali, kakoršne so imele krave na vrateh. Jela sta govoriti in vsa govorica se je pletla o preteklosti, le malo se je drugega omenilo. Andrej je bil zdaj že bolan in sicer ga je kašelj hudo tlačil.
»Zahvalim za tobak!" pravi črednik, ko je gobo in kresilo iz žepa jemal, da si ga zapali. „Kje so tisti časi, ko sva skupaj pasla in v senci ležala, ko je živina prežvekovala, predno se je zopet jela pasti vroče
poletne dni? Vse je šlo, vse je minolo. Ti si gospod postal, šel si po
«
svetu in si marsikaj skusil, jaz pa, jaz sem vedno Jesenovčev Andrej, vedno tisti črednik, ki sem bil, ko si mi prve sive lase, ko so se ravno nekteri pokazali, pulil iz glave."
„Kaj boš, vesel bodi, da je tako. Stradati ti ni bilo nikdar treba, veselja si dovolj doživel, ko si tako mogočno korakal za mnogobrojno čredo zvečer iz paše proti domu, in kako brhko in glasno ti je vselej rog zapel, ko si zjutraj znamenje dal na vasi, da se naj živina iz hleva izpusti. Pa si vedno moško korakal in še zdaj si edini v srenji, ki hodiš ravno tako možato, kakor svoje dni, ko pride čas, da more živina iz hleva. Veš, kako veselje je bilo za tiste, ki so ti mogli tretjiniti ? — Kdor je le mogel, vsak je rad šel s tabo, kolikor nas je bilo tačas fantinov v vasi, da ti je pomagal pasti. O poldne si se vselej lahko naspal pod košatim drevesom, „tretjinek" ti je pa iskal sivih las v glavi. Menda so ti vse sproti populili, saj še danes ni dosti spremenjena barva od prejšnje. Lase smo ti pač le zato iskali, da si lažje zaspal. Včasih sem gledal in gledal, pa ga le nisem dobil, glave ti pa nisem upal obrnoti, da bi te ne prebudil. Ali veš, kako sva imela narejeno za plačilo? Če sem ti izpulil tri ali štiri, pa si mi omajil piščalko iz vrbe pomladanski čas, ali si mi ujel postrv, da sem jo spekel na kamenu, ki sva ga v ognji segrela. Kako so bile dobre te ribe kar iz vode! Vrat sva jej zlomila, pa sem jo spekel. In kako si jih znal loviti, kar brž si jo potegnol iz vode, meni pa niso hotele prijemati, če sem se še toliko trudil in pomakal trnek v vodo. Kar zapletlo se mi je za kak kamen ali v kako vejo, pa sem potegnol, kolikor sem mogel, ker sem mislil, da je riba, in raztrgano je bilo vse. Ne trneka, ne svinčene krogljice, ribe pa že celo nisem prinesel iz vode. Bil sem brez vse priprave."
„Potem sva pa zopet iz žime vrvico pletla in jo vezala. Žima se je lahko dobila, saj so se vedno konji pasli po pašnikih."
„Toda bela je morala biti, in ali še veš, kako sem se včasih bal iti je konjem pulit ? Res da je ni bilo treba veliko, vendar biti je morala. Kedar sva šla s kakim fantinom žime iskat, ujela sva belega konja, in držal ga je eden pri glavi ter ga gladil in se pogovarjal z njim, drugi mu je pa stremence žime v repu zavezal na kako vejo v grmu, kamor sva konja zapeljala in ostalo je stremence na veji, ko je mahnol konj z repom po pustih muhah, ali tja po suhih rebrih. To smo bili maloprida paglavci!"
„In ko so nam začeli prepovedovati rib loviti, postalo je hudo. Nikdar več ni bilo miru, če sem le vrvico v vodo pomočil, pa mi je bil kdo za hrbtom in precej sem dobil tri dni zapora. Odkar nam je pa gospoda vse zaprla in prepovedala, tudi živali ni več toliko, kolikor je je bilo. Zdaj nikdo drugi ne lovi, kakor ravno ribič, iu po letu gosposki ljudje, ki ne vedo, kako bi si čas pregnali, pa polovico, kaj pravim?
deseti del ni postrvij, kolikor jih je bilo tedaj, ko jih je še kmet smel jesti. Jaz sicer vem, da že trideset let nisem nobene snedel, toda lovil sem jih tako rad, da se te igrače skoro nisem mogel odvaditi, ko so nam jih jeli prepovedovati. Dandanes se vč da sem to reč popolnoma opustil," pravi pastir.
„Ali si lisicam še nastavljal tako, kakor včasih, od kar se nisva videla?"
„Kaj pa da sem. Ravno to me je v nesrečo spravilo. Vidiš levo rpko sem skoro izgubil. Poglej jo, kako je skrčena in razdelana, kakor suba veja na starem tršči. Nič več je ne bom rabil, kakor sem jo. Skopec mi jo je tako naredil."
»Vidiš, bilo bi vendar bolje, da bi bil lisice pustil."
»In koliko bi bilo bolj prav za me, toda lov, to je taka sila, da se je človek ne more odvaditi, če se je loti."
»In kako se je godilo, da si se ujel, saj si bil vendar vajen nastavljati!"
»Kaj vem, kako je to bilo. Šel sem ravno, ko je prvi sneg padel v jeseni, za Jamo in sem nastavil. Ko je bilo že vse v redu, pustil sem in odšel. Kar pogrešim čez malo časa nož; torej grem nazaj in res ležal je pri nastavi. Tu je ležala suha smrekova vejica čez železo, sežem po njej, da bi jo proč potegnol, kar se sproži in zagrabilo me je. Kri je lila, kakor bi bile vse žile prerezane, nehotč sem kričal in nikakor nisem mogel roke vzeti iz železa. Prav po naključbi pride po stezi onkraj Jame stari Sedar. Ko sliši krik, hoče videti, kaj je in dobil me je ujetega. Pomagal mi je, da sem se oprostil. Grozne bolečine so bile in še prisadilo se mi je, vso zimo nisem bil za nobeno delo, in roka je taka-le ostala, kakor jo vidiš, da je le malo za rabo. In mislim, da je to tudi uzrok mojej bolezni, ki me bode pokopala. Preveč krvi sem izgubil in pa še prehladil sem se bil nekaj, nato je kašelj pritegnol in nič več nisem, kakor sem bil."
„Saj se ti ne pozna, da bi bil bolehen, barva ni slaba, rejen pa nikdar nisi bil."
„Res, da letos še gre, ali slab sem bil že, da sem komaj kosti prenašal. Dokler sem zvunaj z živino, počutim se še dovolj dobro, toda zima in mraz mi vsako leto hudo dela, to je bilo zdaj že dve leti tako. Ljudje so mi cel6 smrt obetali, vendar do zdaj sem se še branil, a ne vem, kako dolgo se bom še mogel."
„Ali si jemal kaka zdravila?"
»Nekoliko časa sem dobival krogljice od gospoda župnika, pa ne včm, ali so mi kaj pomagale ali nič. Najbolj so me kmetice ozdravile, posebno letošnjo spomlad in lansko poletje."
»S čim?"
„Prav s samim mlekom. Bil sem namreč tako slabega želodca, da nisem skoro nobene reči več mogel jesti, tudi se mi ljubilo ni. Kolikor sem kruha zjutraj sabo vzel, toliko sem ga zvečer domu prinesel, če ga nisem komu dal. Posiljenega ali kislega mleka se mi je pač večkrat zlj ubilo."
„Tega je na paši pač težko dobiti, ali bolje rek6č, ni ga."
„Se ve da ga ni, in sabo ga tudi nisem mogel jemati. Ali ko so žene videle, da sem bolan in da se mi ga ljubi, pošiljale so mi ga na pašnike. Skoro vsak dan sem ga dobil. In to me je tako okrepčalo, da bi ne verjel, ko bi ne bil tega sam na sebi skusil. Želodec se je popravil in jel sem tudi druga jedila zmagovati. Kako sem hvaležen dobrim ljudem! Gotovo bi me že ne bilo več, ko bi mi gospodinje ne bile tako postregle. Ljudje so le govorili, da je jetika, saj morebiti, ker noge imam težke, kašelj me tudi še ni opustil iu moči ne morem več dobiti; toda bolje mi je vendar, kakor lansko leto."
„Počasi se bode vse zopet poravnalo," tolaži ga Janez, „samo varovati se moraš, da se ti ne povrne, osobito prehlajenja ali kaj takega."
„Jeseni in spomladi se je najbolj bati. Ko jame listje z drevja padati in do tačas, da gozdi goli postanejo, pa spomladi, dokler drevje dobro ne ozeleni in potem še nektere dni, je navadno največ mrličev. Zdaj, kar sem bolehen, opazujem in vidim, da je res tako, kakor sem večkrat slišal praviti. Dokler je človek zdrav, ne zmeni se dosti za te reči. Ko pa zboli, sili mu pa ravno to najbolj v glavo, kako ljudje umirajo. Čeravno sem že v letih, vendar bi še rad nekoliko časa pastiril, najbolj se mi še to delo prilega."
„Še tako boš zdrav, da bo veselje, in rog ti bo pel kakor včasih!"
„Kaj meniš, komaj sem že zatrobil in še zdaj nič ne maram za-nj."
Drevje je dajalo vedno daljo senco, živina se je razšla na različne strani, tretjinek jo je zavračal proti domu, čreduik in njegov nekdanji pomagač pa sta se pobrala iz trate in šla sta vsak s svojo gorjačo tudi za živino.
„Da bi Bog dal, da bi se še kdaj videla!" pravi pastir, ko se poslovi od gospoda, ki je šel s svojimi rastlinami po stezi čez travnike v bližnjo vas. Postal je in gledal za odhajajočim, še le ko ga je svet vzel, tam kjer se nagne zemlja in se zavije steza navzdol, počil je Andrej z bičem in ukazal tretjineku, da naj požene čredo, ker bode čas proti domu zavrnoti jo.
Popadalo je listje jeseni z dreves, goli postali so gozdi. Andrej je živino zopet gospodarjem izročil, in to je bilo zadnje leto. Spomlad je prišla, toda čreduika so morali kmetje drugega iskati, ker stari ni mogel več na rog zatrobiti, popolnoma je oslabel, in še predno je prišla zopet zima, zagrebli so ga.
Dokler je črednik še zvunaj lazil, zanimale so ga rastline zdaj bolj kot v prejšnjih časih. Videl je, da jih njegov nekdanji tretjinek nabira, in hotel mu je veselje napraviti z lepimi „rožami". Zato jih je jel nabirati, spravljal jih je, devajoč jih v papir, kakor jih je videl pri gospodu vložene. Poznal ni vseh, kolikor jih je nabral, vendar dosti mu jih je bilo znanih zaradi njenih zdravilnih močij ali zaradi lepega cvetja in krasne dišave. „Ko zopet pride gospod, dal mu jih bom, kako se jih bode veselil, ko bo videl, da sem jih v zadnjem času za-nj nabral. Moram mu napraviti veselje, ker me je on tudi tako razveselil, da se je k meni na trato vsedel ter bil tako domač z mano, kakor tedaj, ko je bil še fantin; duhana mi je dal, govorila sva to in ono, ni pozabil domačih gričev, pozna še vsako „grabnice", vsako vodico, vsaka steza mu je še znana in beseda mu je tako domača, kakor mu je bila poprej. Zato mu pa hočem nabrane rastline podeliti, ko se zopet vidiva."
Vendar Andrej ni dočakal več vrlega domačina. Predolgo ga ni bilo. Toda še pred smrtjo se je spomnil na-nj. Poklical je namreč sestro Nežo, ki mu je stregla in ga opravljala zadnji čas, pa jej je rekel: „Mislim, da ne dočakam, da bi se s Trojanovim gospodom še kdaj videla. Imam ga tako rad, ker ni prevzeten, ne visok, ker me ni pozabil. Videl sem, da ga cvetlice ali sploh rastline vesele. Nabiral jih je, ko je bil zadnjič tukaj. Hotel sem mu veselje napraviti in nabral sem jih tudi jaz nekaj. Tako kakor jih je on imel v papir vložene, vložil sem jih tudi jaz, ali prav ali ne, tega ne vem. Gori pod streho v skrinji so. Ko bi me prej smrt pobrala, kar menda ne bode drugače, ker se zdaj čutim vedno bolj slabega, ko bi me prej zadušilo, kakor bi se še z gospodom Janezom videla, daj mu ti te cvetlice in mu reci, da sem jih jaz prav sam z&-nj nabral, naj jih vzame za spomin na starega črednika."
Kakor je bolnik sestri naročil, tako je storila, gospod Janez pa je podedoval po ranjcem pastirji malo zbirko rastlin iz domačih logov, in pri vsakej, kolikor jih je črednik poznal, bilo je napisano, čemu se rabi.
Zapuščina pa, ki jo je podedoval, ostala mu je svet spomin in bila mu je še toliko večje vrednosti, ker je bolan starec v času, ko že ni bil za nobeno delo, tudi za pašo ne več, še vendar vse moči zbral in lezel na travnike, k vodi in v gozd, da je pulil in nabiral, kar se mu je med rastlinami posebne vrednosti zdelo.
Samostal.
Samo.
Končan je boj, odloženo orožje, Nikjer sledu sovražnikov več ni; Njih mrtva trupla krijejo obnožje Bregov, ki zora jim glave zlati; Utihnolo sovražno je kopito, Nehalo divje klanje je srdito.
In Samo, krasna viteška podoba, Velik, krepkejši nego stari hrast, Slovanov kralj, ki diči ga zvestoba Podanikov, ljubezen, slava, čast, Stoji med zmagonosnimi krdeli, Po ramah padajo lasje mu beli.
Slovesno dvigne kralj roko desnico, Miru trobenta glasno zadoni; Bogovom užge sam darov kopico, Njih dim, bogovom mil, v nebo puhti; In izza gor žareče solnce vstaja, Ko starešinam kralj roko podaja,
Roko možaka v znamenje zaveze, Ki ves slovanski rod objema naj! Uniči naj kali sovraštva, jeze, V ljubezni druži brate vekomaj! In ko pozdravi vse, prisega glasno, Nad njim prisego sliši nebo jasno:
„Vse, kar je blago, vzvišeno in sveto, To kralja vašega vodilo bo; Srce, za vašo srečo, slavo vneto, Bo v miru, v vojski bo vas ljubilo. Moči napnimo! narod smo mogočni, Bučele v miru, v boji levi močni "
„Ne toči solz več tužna majka Slava, Otroke svoje vse objeti sme; Ne krati več nam vrag narave prava; Slovanstvo cveti in razvijaj se! O večna hvala, mili vam bogovi! Zjedinjeni vsi Slave smo sinovi."
T. Turkuš.
Studenceku.
Studenček pod skalo
Kako si vabljiv, In v svojej prostosti Kako ljubeznjiv!
Midva sva si stara
Prijatelja že, Ker dan sem za dnevom Obiskala te.
Kozarček si mali S pijačo hladno
Šumljaje napolnil Mi vselej voljno.
A zdaj več izviral Ne bodeš za me,
Več tvoje jaz pila Ne hodem vode.
Po tujem hoditi Obsojena sem;
Kako je to bridko, Težko ti povem:
Zgrešiti podnebje Mi ljubo tako, In tebe, studenček, S studeno vodo!
A ti boš, presrečen, V domovji ostal, Od koder nikdo te Ne bode izgnal.
Le bodi in kinčaj
Dolino lepo, Ohrani te nebo Še sto let in sto!
A jaz med spomine Bom svoje sladke Studenček pod skalo Zapisala te!
P. P.
Zajčja teletina.
(Humoreska; prosto predelal J. S—a.)
I.
JSo, gospod Zvitovič, kako vam ugaja v našem kraji V" vpraša župan Brumen žendarma, ki je prišel po cesti proti njemu.
„„ Dobro, prav dobro!"" odgovori žendarm, „„to so krasni kraji v Slov. goricah, desetkrat lepši, kakor na Pohorji.""
„Ali ste si že kaj ljudi ogledali?"
„„Sem že, gospod župan; mislim, da za me tukaj ne bo prehuda, kajti do zdaj sem našel same dobre, pridne ljudi.""
„V obče imate prav, ljubi Zvitovič, pa izjeme so tudi pri nas."
„„Tako? Bi-li me hoteli g. župan na ktero opozoriti?""
„Ali poznate Pruštovo zidanico?"
„„Še včeraj sem bil ondi, g. župan.""
„Kaj pa se vam zdi o Pruštovem gospodu?"
„„0 gospod župan, dober gospod, povabili so me takoj na za-jutrek — najboljša zajčja pečenka — in zgovoren, prijazen, prav fin gospod!""
„Zvitovič, Zvitovič! vi tega človeka niste spoznali; on je muhast človek. Kot prijatelj vam povem: Pruštov gospod je vašemu predniku dosti bridkih ur prizadel, in če se ne motim, bode kmalu tudi vas imel v svojej oblasti."
„„Gospod župan, kaj s tem mislite?""
„Jaz mislim, da še vi ne veste: Pruštov gospod je strasten divji lovec, pa do zdaj ga še ni mogel nihče zasačiti."
„„Tako, je-li to res?""
„Res je, res, Zvitovič, in do zdaj so se vsi vaši predniki zastonj trudili, da bi ga zasačili. Glejte tedaj vi, da se vam to posreči."
„„Bomo ga že dobili, gospod župan, bomo ga dobili; le na me se zanesite. Zakaj pa sem že dvajset let žendarm, pa tega ne bi zasačil?""
„Dobro srečo! In na dobro priporočbo se potem tudi smete zanašati. Z Bogom, Zvitovič!"
Pri zadnjih besedah se je županov obraz v zvito-hudoben nasmeh raz-tegnol, pa k sreči ni žendarm tega opazil.
Zvitovič je bil še le v kratkem iz Pohorja v ta kraj prestavljen, in takoj se mu je ponudila krasna priložnost, svojo novo službo s slavnim činom pričeti. Česar nobeden njegovih prednikov ni mogel izvršiti, to se mora njemu posrečiti! In potem si sme biti svest pohvale — priznanja — višje službe i. t. d. Vse to mu je mrgolelo pred očmi kot plačilo njegovega junaškega čina.
V mislih se je že veselil te sreče, v dejanji pa je užival bolj gotovo sedaujo srečo, to se pravi: Zvitovič je šel od župana v gostilno, da bi si malo grlo namočil.
Kot pameten žendarm pa Zvitovič ni pozabil svojih najnovejših nakanov. Med gosti v gostilni je popraševal, pa prav opazno, saj je bil Zvitovič tudi zvit, o Pruštovem gospodu, o njegovih navadah in različnih okoliščinah, da bi za svoje daljno postopanje imel dovolj trde podlage; včasih je prav zadovoljno zamežikal, češ 011 že tako vse dobro vč, in ta Pruštov gospod bo kmalu v njegovih pesteh. Kes zvit je bil ta Zvitovič!
Pa zakaj so se mu neki gostje posmehovali, ko je Zvitovič precej pozno z dobrim tovarišem iz krčme odhajal? —
II.
Od županove hiše do Pruštove zidanice je bilo kake pol ure hoda. Okoli zidanice so bili rodovitni vinogradi, lepe trate in njive, in na eno stran velik, lepo obdelan vrt s prijazno utico in za vrtom majhen gozd. Med vrtom iu gozdom je rastlo malo grmovje, in za nekim grmom je danes že cele tri ure čepel novi žendarm Zvitovič.
Bila je zima in strašno mrzlo. Na snegu je Zvitovič dobro opazil veliko zajčjih sledov v vrt, pa le malokteri je bil iz vrta nazaj. In gotovo, sklepal je torej, postrelja Pruštov gospod vse zajce v vrtu.
Da je Pruštov gospod v svojem vrtu zajce lovil, to je tedaj bila
istina; zdaj je še le bilo potreba pri tem zasačiti ga, kar se mu je pa lahko zdelo, zato je danes že tri ure za grmom čepel.
Pa čudno! danes ni nobenega zajca od nikod.
Še včeraj so morali nekteri tukaj biti, ker so sledi čisto nove videti, danes pa se noče nobeden prikazati. Ali se je ta dolgouha žival zarotila proti zvitemu možu postave?
Na tihem mu je že marsiktera huda ušla iz ust, kajti v takej zimi niti ne enega požirka narediti, to je preveč. Izleze torej počasi iz svojega skrivališča in pusti za danes daljno zalezovanje.
„No, no!" misli si, „le ne obupati! jutre še je tudi dan; saj tudi Kima niso v enem dnevu pozidali."
III.
Ko je Zvitovič prišel do zidanice, odprl je Pruštov gospod okno, za kterim je že prej dolgo časa sedel, ter poklical: »Gospod Zvitovič! ali bi se ne hoteli malo pri meni oglasiti?"
Malo oplašen, ker si je domislil, da ga je morebiti Pruštov gospod opazoval, gre vendar v hišo, že zaradi tega, ker ga je mraz, glad in žeja že hudo nadlegovala.
Pruštov gospod ga sprejme s prijaznim in nedolžnim obrazom, kakor da bi celo nič ne vedel ter poreče: »Danes ste se gotovo jako namrazili, torej vam ne bo škodovalo, če kupico viua popijete in malo prigriznete."
Gospa Pruštova prinese takoj mrzle pečenke in vina, in Zvitovič se vsede in začne prav marljivo zalagati. „To je vse kaj drugo, kakor zvunaj v mrazu na zajce čakati; da bi jih bes vzel — vse zajce!"
»Veseli me, Zvitovič! da vam ta teletina tako diši," reče gospodar žeudarmu.
Temu pa kar v grlu kos obtiči, tako se je zavzel, ko te besede sliši.
„Kaj, teletina?" pravi; „jaz dam svojo glavo, če to ni zajec!"
»Jaz vam tega ne zamerim," pravi smehljaje se gospodar, »saj vi niste prvi, ki mora mojej ženi to pohvalo dati; ona ve teletino tako napraviti, da je nihče od zajca ne razločuje. Marsikteri bi morebiti prisegel, da je to zajčetina, pa je vendar le teletina, prava teletina."
„Jaz bi že prisegel, da je to zajec," mrmra bolj za-se žendarm.
„Ne zajec, teletina, prava teletina, ljubi moj Zvitovič!" potrjuje ljubeznjivo gospodar, zraven pa marljivo na pol ozebljenemu žendarmu kupico naliva, ktero on prav pridno prazni.
Tako je prišlo, da je bil Zvitovič naposled prav židane volje, v kterej jeSskoro obžaloval, da je proti tako ljubeznjivemu, gostoljubnemu gospodu kova^ hudobne naklepe.
Ko misli domu iti, stisne v zahvalo prav vesel roko gospodarju,
gospej in gospodični hčerki, toda pred vrati še enkrat obstoji in ni mu dalo miru, dokler ni prav prijazno gospodarja poprašal: ,,1'redno odidem, povejte mi vendar, častiti gospod, zakaj je toliko zajčjih sledov iz gozda v vaš vrt?"
„Menda so jih zajci naredili, ljubi moj!" odgovori prijazno gospodar.
„To že verujem, ali jaz mislim, zakaj ravno v vaš vrt toliko zajcev prihaja?" Pri tem vprašanji je zvito zamežal in gospodarja od strani pogledal.
Ta pa tega ni hotel opaziti, ampak šaljivo odgovori: „Za gotovo vam tega ne morem povedati, ker še nisem nobenega vprašal, pa mislim, da zavoljo mojega zimskega kapusa, ki še v vrtu stoji."
„To je že mogoče; ali jaz si tega ne morem razjasniti, zakaj je toliko zajčjih sledov v vrt, nazaj pa skoro nobenega."
»Veste, ljubi Zvitovič! to je tudi meni uganjka; sam sem že premišljeval, a nisem si mogel tega drugače razložiti, kakor da te zvite živali, kedar se mojega kapusa najedo, navzad bežijo, da jih ne bi kdo kje od zadi nenadoma s svincem poškropil. Imajo pač tudi hudo vest, kakor tat."
Zvitovič je bil premagan.
»Da, huda vest," mrmra in se osrčuje še k zadnjemu vprašanju.
»Na zadnje še le eno vprašanje, častiti gospod! ali mi ne bi mogli povedati, zakaj ravno danes nobene teh živalij ni bilo na vrt? Tega ne morem razumeti."
»Zvitovič, Zvitovič! vi se hočete z mano šaliti! Ali morebiti mislite, naj bi vam zajci črez glavo skakali? če ste jim vi na poti čepeli, kako naj bi pa prišli, saj veste, da zajci nimajo ravno posebne srčnosti. Zato se nikarte z menoj norčevati, Zvitovič! Z Bogom!"
Zdaj je bil popolnoma premagan. Za ušesi se praskajoč godrnja sam s seboj:
„Bes te plentaj! Zdaj sem se pa opekel, da imam zadosti. Ali Zvitovič ne bo svoje časti tako dal . . . Kaj vino, kaj pečenka, kaj vse to! Jaz ga moram zasačiti! Zdaj vendar vem, kamor se moram postaviti, da ga dobim ... Iu dobiti ga moram; zakaj pa bi bil Zvitovič? Ha, Zvitovič je zvit!"
Tako je domu grede mrmral in nove naklepe koval. „Že vem, že vem! Takoj jutre ga moram imeti!" I11 za ta sklep je bil zdaj toliko bolj vnet, ker je dobro občutil, kako ga je Pruštov gospod na norca postavil; zato se mora maščevati, predno se kaj o tem razglasi.
Kes zvit je bil Zvitovič, in ni imel zastonj svojega imena! —
Drugo jutro je Zvitovič zopet čepel na preži, pa ne pred gozdom za grmom, ampak na nasprotnej strani.
„Danes pa ne bom zajcem poti zapiral," mrmra zadovoljno in se škodeželjno smehlja.
Pa tudi danes že precej dolgo zastonj preži. Mislil je že, da ga enaka osoda čaka, kakor včeraj, že je hotel debelo zakleti — kar zagleda v lesu sivo žival.
„Ha, kaj je to? . . . Resnično, prav živ zajec! . . . Tako, zajec je zdaj prišel, treba še le Pruštovega gospoda, ki ga bo ujel."
„Saperlot! kakor da bi ga bil poklical! . . . Pruštov gospod že gre proti vrtu — dobro! — na ravnost proti vrtnej utici — dobro — je že notri!"
„Zvitovič, ti si srečen človek! Zdaj pa le opazno na delo!"
V tem hipu je Zvitovič vstal in tiho šel proti hiši. Ondi je zagledal gospodičino hčerko ter jo poprašal po očetu.
„Oče so na vrtu," odgovori mu.
„Kaj pa delajo tam?"
„Zajce lovijo."
„To ga imaš! Zdaj mi pač ne more več uiti!"
Svest si svoje zmage napoti se Zvitovič v vrt. Kar je ondi videl, vzbudilo je v njem posebno zadovoljnost; kajti česar ni mogel nobeden njegovih prednikov doseči, to se je njemu posrečilo. V utici vidi Pruštovega gospoda, ki drži vrvico v roki. Ta vrvica je pripeta na past, ki je v snegu zajcem postavljena. Na železnej v snegu skritej pasti leži kapusovo vehovje in ne daleč proč stoji zajec — ravno tisti sivi zajec, kterega je poprej videl. Žival še ni ugriznola . . . plašljivo se še na vse strani ozira . . >
„Zdaj je pravi čas!" meni Zvitovič sam pri sebi, pripaše močneje sabljo, zasuče brke, naredi resen obraz in maršira proti utici.
Pruštov gospod je moral njegove stopinje slišati, kajti naglo se proti njemu obrne, povzdigne prst in na usta ga položivši tiho dene: pst!
Varuh postave je vsled tolike predrznosti kar obstal in se ni ganol, kajti koga bi ne zanimalo videti, kako se zajec ulovi? . . .
Zdaj . . . čap! ... in „hura!" zakliče Pruštov gospod. „Tega že imam. Pridite vendar bližje, gospod Zvitovič!"
Zvitovič se bliža in z glavo maja, kajti čisto je zmeden in ne ve, kaj bi rekel.
Med tem pa je Pruštov gospod že pri zajci stal z vitko leskovico v roki. Ko siromaka zajčeka iz železja reši, prime ga z levo za ušesa, z desno pa mu tako kožuh preteplje, da bi ubogi zajček skoro samega
strahu iz kože skočil. Potem ga izpusti, iu tepeni zajec dirja z divjo naglostjo v goščo.
„Le beži in povej to svojim tovarišem!" kliče gospodar za njim, potem pa se obrne k Zvitoviču iu pravi: „Ta je dobil svoj del; gotovo več na moj vrt ne pride. — Dobro došli, gospod Zvitovič!"
Zvitovič pa je bil ves iznenadjen in pobit.
„Glejte," nadaljuje mirno Pruštov gospod, „kako izvrstno sredstvo sem jaz iznašel, da svoj kapus pred zajci varujem. Kakor ste ravno zdaj videli, tako naredim z vsakim zajcem. Te grde živali mislijo, da smejo brez kazni mojega kapusa jest hoditi."
Zvitovič še je vedno molčal.
„Na to misel ste me ravno vi včeraj spravili. Množiua zajčjih sledov mi ni celo noč dala miru."
Zvitovič še si zdaj ni mogel domisliti, kaj bi rekel.
„Ljubi gospod! pa še eno reč sem s to šalo dosegel. Zdaj nobena teh živalij ne beži več navzad, ker že svoj del prej dobi; saj ste sami videli, kako je ta našeškani zajec pravilno bežal."
Zvitovič je bil premagan — popolnoma je bil premagan! Nobenega upanja ni več imel, da bi se mu njegov tako lepo osnovani junaški čin posrečil.
Popolnoma vdan svojej osodi sprejel je povabilo Pruštovega gospoda iu šel tudi danes z njim v hišo, da bi se ondi vsaj nad njegovo zajčjo pečenko in nad njegovim vinom maščeval.
Pa tudi danes je moral zajca za teletino jesti, kajti vedno prijazni in gostoljubni gospodar mu je prigovarjal: „Le vzemite, če se vam poljubi, pa ne mislite, ljubi Zvitovič! da je zajec, ampak teletina je, prava teletina!"
Svobodne misli o našej izobrazbi.
(Konec.)
IV.
Jaz prehajam k nravstvenej izobrazbi našega naroda. Naj svoje mnenje že naprej povem: ta izobrazba se meni ravno tako potrebna in nujna vidi, kakor umeteljnostna in znanstvena. Ne samo kolikor si človek ali narod tvarnega in umstvenega kapitala pridobi, ampak in še bolj nravstveni (moralni) pridobitek podkrepljuje njegov život. In ta naloga, nravstvena, dala bi se pri nas ne pretežko izvrševati, zato ker ima naše ljudstvo dobrih sposobnosti] k temu.
Naš narod ima vse dobre (kakor tudi vse slabe) nravstvene lastnosti
slovanskega plemena, kolikor te iz davne preteklosti poznamo. Prof. Krek, skrbni in zanesljivi opazovalec slovanskih običajev in slovanskega značaja, o lastnostih starih Slovanov sledeče sodi: „Kar značaj in običaje starih Slovanov zadeva, izrazujejo se o tem inostranski pisatelji, tako grški kakor nemški, večjidel ugodno. Po njih sodbi so stari Slovani narod miroljuben, marljiv in blagodušen, nepokvarjeni sinovi prirode, brez zlobnosti in zalezljivosti, ljubitelji starodavnih šeg in navad, strastni zemljedelci, kteri stalni posel je neizmerno deloval tudi na hranljivost prvotnih njih dušnih nazorov . . . Vsi pisci brez izjeme hvalijo izveuredno gostoljubje slovansko . . . Pa ne samo mirnim tujcem bili so stari Slovani postrežni in dobrodušni, tudi proti ujetnikom so se bolj po človeško obuašali, kakor je bila sicer v onih časih navada ... Ta običaj je bil tem častnejši, ker so Slovani med vsemi narodi edini tako delali . . . Pa tudi proti ženstvu so bili blagi . . . Bili so tudi nasproti domačinom ne manj dobrosrčni. Starcem, bolnikom, ubožcem so stregli z največjo skrbljivostjo in pomočjo . . . Prirojeno jim je bilo junaštvo; prim. Srbe in Hrvate pri osvojenji svojih novih naseljeuj, Polabce in zabaltijske Slovane v bojih za bitnost, Čehe v sijajnih dobah svoje po-vestuice . . . Med napakami naštevajo oni pisatelji neslo ž n ost Slovanov, o kojej na več nego enem mestu govore, ono nesložnost, ktera svetli značaj tega naroda jako omadežuje . . . Zato ne zavzimajo Slovani v povestnici ni z daleka onega mesta, ktero je pripadlo ostalim sorodnim narodom v Evropi." Tako govori o starih Slovanih g. Krek v svojej znanej knjigi: „Einleitung in die slavische Literaturgeschichte". — Kdor to, po grških in nemških, tedaj Slovanom gotovo ne preveč prijaznih pisateljih posneto sodbo resno pomisli in stari značaj Slovanov značaju naših sedanjih Slovencev primerja, prepriča se brž, da ona sodba tudi dandanes popolnoma velja. Značaj slovanski je že bil utrjen, ko so bila slovanska plemena v sedanja svoja selišča potisnena. Tudi je značaj nekaj dolgo in težko dobitega in pri »hranljivosti" Slovanov tedaj tudi kaj težko izgubljivega. Kakor namreč v prirodi ceI6 „ mrtva" telesa ono stanje in ono „živo" moč pridržujejo, ktera jim je utisnena, dokler niso od zvunaj po tujih močeh spremenjena, tako se tudi „živi" narodi svojega značaja trdno drže po istem za ves telesni svet veljavnem zakonu prirode.
Narod pa, ki take lastnosti v sebi hrani kakor slovanski in tudi naš slovenski, mogel bi pri skrbnem, nepretrganem in pravem odgojevanji do visoke stopinje nravstvenosti dospeti. „Nesložuost", skoro edini veliki madež, ki se nam sporočuje, iu pa lahkomiselnost, ktero bi menda smeli onemu madežu po pravici na stran prideti, dala bi se po resnem prizadevanji mnogo zmanjšati. Podlaga nravstvena je tedaj brez sumnje dobra; pogledimo, na kakov način in v kterem smislu bi torej bila višja nravstvena izobrazba našega naroda mogoča! —
Že iz tega vprašanja je spoznati, da še nikakor našega ljudstva ne smatram kot nravstveno izobraženega. One lepe in hvalevredne lastnosti, ktere so kinčale naše pradede in so se ohranile v sedanjih njih potomcih, še same nikakor ne veljajo za dovoljna znamenja prave nravstvenosti. One so samo sposobnosti in podlage k pravej morali.
Vsa nravstvenost je namreč postavljena na z 11 a n o s t in pa na krepost volje. Brez pravega znanja ni prave morale; to, kar se brez njega vidi morala, je le slučajna dobrota, brez trdnega korena, tedaj jako omahljiva. Ravno tako tudi morila brez krepke volje ni možna. Znanosti so prva podlaga moralnosti, ker človek svoje dolžnosti in obvezanosti do sveti in samega sobe edino po znanostih zve t. j. da preučuje svet in zakone prirodne, kteri so svetu od najvišje moči, Bogi, utisneni. Kdor se po teh zakonih, ktere nam razum razodeva, vlada in obnaša — in k temu je poznavanja teh zakonov sveti treba —, sam6 ta more v nravstvenosti resnično napredovati. Pri znanji pa ga mora tudi trdna volja podpirati , kajti brez dvombe je človeku le predostikrat pametno in nespametno , dobro in zlo na izbiro dano , a človek mora s premagovanjem svojih za slabe spoznanih strastij in razvad po edinem pravilu pameti ravnati, k čemur je trdne volje potreba. Sokratova morila — da ta sloni na znanji — bila je po tem svojem načelu izvrstna, a učeni svet je ni vedel prav ceniti, * ker je imel sam6 njene pomanjkljivosti pred očmi. Glavni dve njeni pomanjkljivosti pa ste: da se Sokrat ni hotel ozirati na prirodoslovske nauke, v kterih so zakoni zadrževani, in pa da je odgojo volje preziral, ozirajoč se na edino „znanje" (fniarr^irj ali aofla). Aristotel je slednjo pomanjkljivost dopolnil s tem, da je še utrjevanje in okrepljevanje volje zahteval. Ravno v tem pa obstoji večjidel nravstvena odgoja, da se človek vadi, trdno in ueomahljivo držati se zakonov prirode. Nravstvo modernih modroslovcev, ki je postavljeno na edine zahteve človeškega društva, na tako zvano „altruistično načelo", je brez dvoma pretesno. Ko bi morila edino v društvenih (rodbinskih, državnih, občečloveških ali mednarodnih) razmerah tičala, kje bi potem ostale dolžnosti, ktere ima človek do sebe samega (tudi, če bi kot Robinson na kakem samskem otoku životaril)? Pravo načelo morile mora pa neomejeno veljavo imeti t. j. „princip" biti, in to tudi za „individij" (posamca) ravno tako veljati, kakor za človeka kot č 1 a n društva. Po mojem premišljevanji ne vidim v ničem takega načela, kakor v edinih zakonih priroduih, ktere človek s pametjo in znanstvom razumeva in kterim se pokorjavati mora, ako noče svoje pogube. Tudi
* Čudovito je, da niti Kantu prava podlaga („pravau menim, kolikor se da z razlogi kot taka dokazati) morale ni bila jasna. Se danes ni modroslovstvo do edinosti v tem dospelo. Gori izrečene these pa se mi zde take, da bi se dala na njihovej podlagi nravstvena sestava osnovati.
stari iu moderni „fatalisem", po kterem bi človek bil brez vse volje, torej že k hudemu ali dobremu obsojen, ne odgovarja dejanskim izkušnjam in se mora iz nravstvenosti izključiti. Izkušnje življenja nas uče, da človeška volja več zmore, kakor bi človek s početka sam verjel. Akoravno je vsak človek zakonom prirode podvržen, tako da se jih iznebiti ne more (na pr. teže in privlačnosti zemlje), vendar pa ima on tudi mnogo upliva na vodstvo prirodnih sil ter jih zna cel6 v nekojej meri krotiti, od-stranjati ter v svoj prid obračati („regnum naturae" imenuje to F. Bakon). Nekoliko svobodnosti človek vsekako uživa in, kakor zgodovina sveta in morile uči, ravno toliko, da mu je mogoče moralno živeti. Da je človeštvo tega mnenja že od nekdaj do danes bilo, to svedočijo vse d e-želske postave in vse narodne šege, ki hudo kaznujejo. Jaz bi tu navel v poseben dokaz mnenje možži, ki ni bil prijatelj ne verskim dogmam, ne modroslovskim, filosofičnega kralja Friderika Velikega, ki se tako-le izrazuje: „Ali ni človek jako svoboden, kedar so mu razne stvari predložene, ktere on presoja, ktere pretehtuje (penehe) eno proti drugej, in za kterih eno se na zadnje odloči pri svojej izbiri?"* Svo-bodnost volje še daleko ni od filosofije ovržeu predmet (da-si se je mnogo pisalo proti njej; jaz omenim samo S c h o p e 11 h a u e r-ja in S p e n c e r-ja), ampak je še vedno predmet marljivega preiskavanja (prim. Laas-ov najnovejši sestavek o tem). ** — Vse to omenjam sam6 zato, ker fatalisem smatram za nravstveno kugo, ktera — kakor nam povestnica turškega naroda kaže — skriva kal pogube v sebi. Tudi sem to hotel na tanje opomniti, da ne bi naš narod menda rok križem držal, češ vse je zastonj, ampak da bi previdel visoko ceno in veliko moč svobodne volje in bi se lotil resnega dela. —•
Da v našem narodu še prave, samosvestne moralnosti ni, to pričajo prvič naše znanstvene pomanjkljivosti, potem slaba naša, rekel bi mlačna, javna volja, ktero nam kažejo slabi narodni napori, in posebno razdrobljenost in nesložnost našega naroda. Nesložnost, glavni greh naših pradedov, je večjidel posledica naše še neutrjene nravstvenosti. Bolj kakor vsa druga sporočila o značaji slovanskem priča nam edina ta napaka, da se on ni pokorjaval in se še danes ne pokorjava onim zakonom, ki vladajo v zgodovini človeštva, po kterih narodi edino do moči in blagostanja prihajajo, ako brzdajo svoje strasti in se udajajo slogi in edinstvenemu vodstvu. Pri Slovanih pa je prevladala strankarska strast in „individualna" (po-samčevska) svobodnost nad pokorščino do celote. Najžalostnejši zgled in dokaz tega vidimo v poljskej povestnici. Poljska država je bila mogočna, dokler so jej pretile zvunanje oblasti; ko pa je menila, da je
* Oeuvres de Erederic le Grand. toni. IX.
** V „Vierteljahr9sehrift f. wissensch. Philosophie" 1880.
varna, podkopali so plemiči („šlahtici") kraljevsko moč in podjedli s tem žile državi. Pomanjkanje enotnih ciljev, strastnost in nerazumevanje složnega delovanja — tedaj nemoralni nagibi — vrgli so nekdaj Jugoslovane pod „tursko kopito", izpod kterega jih zdaj velevlasti rešujejo. Kolikor zaprek dela ta nesložnost jugoslovanskim književnostim, o tem se vsak na prvi pogled prepriča.
Ozrimo se zdaj na sredstva, ki bi našo nravstvenost zboljšala in povišala. V prvej vrsti naj bo naša javna in rodbinska kakor tudi zasebna odgoja povsem nravstvena t. j. naj teži na znanje in utrjenje volje. Nekoliko več strogosti pri odgoji bi nam ne škodilo; red, pokorščina, složnost je prvi temelj rodbinskemu in javnemu življenju. Da se pri tem brez zaslombe na vero nič ne d d doseči, uči očividna izkušnja. Javna odgoja našega ljudstva ne more drugačna biti kakor na krščanstvu osnovana. Modroslovje še nikakor ni do utrjenih nravstvenih načel dozorelo; torej bi se nikakor ne moglo v moralno odgojo kterega koli naroda porabiti. Ko bi narodu versko moralo vzeli, pahnoli bi ga v nravstveni „vacuum" ali v moralno noč. Kdor je modroslovsko in krščansko moralo primerjal, ta mi verjame. Naj še enkrat Friderika Velikega navedem: „In ko bi evangelij drugega nauka ne imel ko ta: Ne storite drugim, kar nočete, da se vam ne stori, — človek bi bil k izreku prisiljen, da to malo besedic zadržava jedro (la quintessence) vse morale." —
Tudi državno zakonodajstvo ne more mor&le nadomestovati; kajti ono uči nravstvo edino na kaznovalno stran, a ne poveda, kaj se ima, ampak samo kaj se ne sme storiti. Iz negativnih pravil pa še nikakor ne sledi vse, kar se ima positivnega storiti.
Važna šola mor&le je javno mnenje. Ono res da ni nezmotljivo, ali vendar je silno mogočen činitelj motile. Glavno nalogo, javno mnenje izraževati, prevzelo je časopisje ali novinarstvo. Novine so sicer večjidel negativno učilo morale; one namreč svarijo in objavljajo zle čine in zločince. V tem, da grehe in pregreške javno očitajo, obstoji njihova moč, moč „šeste velevlasti", kakor jo je Napoleon (III.) krstil, ali kakor neki učen žid pravi: „Die Federmacht ist die Weltmacht geworden". Ali novinarstvo ima tudi positivne nauke širiti s tem, da hvali očito, kar je res hvalevrednega. Vendar pak novinarstvo ne bi smelo samo na sebi kot časopisje, temveč kot neoskrunljivo glasilo občinstva, učitelj nravnosti biti. Zato naj bi občinstvo — saj le ono dela Javno mnenje" — ostro in neusmiljeno pazilo, da se njegova glasila ne obračajo njemu samemu v zlo in škodo. Neobhodno potrebno je, da se javni listi, osobito oni, ki so večjemu občinstvu namenjeni, ne prepuščajo popolnoma samovolji enega samega človeka. Zato naj bi se občinstvo upiralo vsemu, kar je po pravilih in načelih zdravega in izobraženega uma človeškega — proti nravstvu. Uredniki pa se morajo nepristransko ozirati na taka
GOS
načela, ko bi se kdaj občinstvo spozabilo. Take razmere v novinarstvu vladajo na Angleškem. Časopisje je tam zadnji in najvišji tribunal ali sodišče mor&le, kar je se ve da le pri popoluej svobodi tiska in pri vi-sokej izobrazbi angleškega naroda mogoče. Ta cilj je tudi pri nas dose-zanja vreden.
O mnogih drugih sredstvih javne nravstvene izobrazbe bi še lahko tu svoje nasvete izrekel, ali naj bo za zdaj gore rečenih dovolj! Sam6 enega naj še omenim:
Čisti nravstveni nameni z ene strani, z druge svobodna in samo-stalna kritika — to ste dve glavni pogodbi zdravega nravstvenega napredka, kteri se pričakuje od naše bodočnosti.
V Brnu, 20. novembra, 1880.
J. Pajk.
Dr. Ljudevit Gaj in ilirska ideja.
(Dalje.)
Književni proizvodi Gajevi. Listovi. Tiskarnica. Knjižnica.
Novo življenje na Hrvatskem, na ktero je Gaj narod iz smrtonosnega spanja probudil in kteremu je od početka mnogo let ne samo na zapuščenem , s kopinjem in trnjem zarastlem polji književnem, temveč tudi skozi državne težkoče, moral pot krčiti in nadelavati, zavzelo je njegove moči tako, da mu je za lastno književno delovanje povse malo časa ostajalo. Kazven nekaj pesniških poskusov iz njegove mladosti, priobčenih v zagrebškem zabavnem časopisu »Luni", kakor: »Pesma od Zagorja", »Razvezan je žganj k e" (1826), »Po dr t in e Cesargrada tu Zagorju" (1828), prevod elegije Mathissonove: »Napodrtinahgrada staroga" in dr., ter omenjenih knjižic: „Die Sehlosser bei Krapina" in »Kratka osnova h or v atsko - sla v ensk oga pravopisanja" — sestavil je od 1. 1830—35. iu v Zagrebu tiskom izdal še nekoliko pesnij v narodnem duhu, kakor na pr. »S 1 a v ogl a s j e" (1832). A gotovo najznamenitejša je ona obče poznana in priljubljena, polna navdušenja : »J o š H r v a t s k a n i j' p r o p a 1 a!" iz leta 1833., pesen, ktera se je med drugimi domorodnimi v dobi našega »ilirstva" široni po domovini glasila ter navduševala narod, a še tudi dandanes vznaša srce vsakemu rodoljubu. Akoprav nima ta pesen velike pesniške cene v sebi, doprinesla je brez dvombe mnogo k temu, da se je narodni duh na Hrvatskem probudil. *
Pripravljajoč za »Novi n e" in »D a n i c o" razne sestavke po potrebi
* Nahaja se „Još Hrvatska" tudi v Razlagovej »Pesmarici" II. izd. str. 127.
42
okolnostij in razumku občinstva, napisal je tudi sam mnogo raznih pesnij, sestavkov in političnih člankov. Od sestavkov tiskanih v »Danici" odlikujejo se po rodoljubnem duhu: »Proglasi", »Netila"; povestne in narodopisne razprave: »Naš narod", »Uvod u povestnicu Velike Ilirije", »Tko s u bili stari Iliri?", povestno - mestni opis »Ivrap in a"; za tem »B an o s 1 o v j e", »Leljiva". Za tisek je tudi pripravil »Dogodovštino Ilirije Velike", ktero je napisal vsled vsestranskega napadanja, ali na svetlo je ni izdal razven nekoliko ulomkov v »Danici". In mnogo ostalega književnega dela njegovega leži še v rokopisih, izmed kterih se jih največ nanaša na domačo književnost in povestnico.
Lis tov i Gajevi bili so edino grlo, s kterim so se po širokem raztrošeni, drug drugemu še neznani sinovi iste matere sklicavali k težavnemu delu na Čisto neobdelano polje. Bili so polni narodnega duha in zanosa, pa so čitatelje svoje zmirom budili na uzajemno slogo, čuvanje narodnosti in sploh literarne in politične samozavesti. Misli v njih izrečene prijemale so se src in bile so plodonosne. S temi glasili se je bila zares znatna sprememba v narodnem življenji Hrvatov in drugih Jugoslovanov učiiiila. Gaj sicer v svojih listih ni baš izvenredno mnogo pisal, ali zato jih je izvrstno uredoval.
Gajevi listi so bili glasila, ki niso samo jugoslovansko, temveč tudi slovansko narodnost v obče pod svojo obrambo jemala in vsakovrstna napadanja naših sovragov silno pobijala ter na slobodnejše delovanje iz-podbujala in hrabrila. Zato so se jih posebno Slovaki poprijeli, kakor je na pr. dr. Rumy, professor prava v Ostrogonu, v svojih dopisih v »Danici" poročal o stanji ogrskih Slovanov, o magjarskih namerah i. t. d. Uzajemnost vseslovanska je učinila, da se je v Ogerskej mnogo mladih Slovakov učilo »ilirski".
Zato pak K u r e 1 a c Gajeve liste jako hvali rekčč:
»S ponosom in slavo mi je omeniti, kteri pot so njegove novine nastopile, s kakim krilom vzletele, v kterem duhu dihale, s kakim ognjem bojevale. Ne samo da se je poprijel prostranejši jezik, kterega je dalmatinski um izbrusil, dalmatinska knjiga obogatila, dalmatinska usta osladila, nego začel se je tudi razbijati verski razdor in nemir; učila so se plemena od svojega popuščati, a skupnemu pridavati, po slogi težiti; začel je narod o sebi pomišljati in o svojem edinstvu; razmišljavali smo, kaj je ljubav do naroda in ktero li njeno pravo; ogledali smo se v spomenike stare naše slave; vzdramili smo se in se postavili onemu na pot, kdor bi nam dobro ne hotel. To so steze Gajevim novinam."
Izmed rokopisov, ktere je Gaj nabral po Dalmaciji, osobito v Dubrovniku — teh »slovinskih Athenah", prepustil je mnoge »Matici ilirskej" za izdavanje, a tudi sam je ob svojih stroških izdal več zani-
mivih starih spomenikov iz izvrstne, zlate dobe ; tako: H a n i b a 1 a L u c i c a »Skladanja" (1847), D in k a Kanji ne »Pjesni razlike" (1850), Ignjata G j o r g j i c a »Pjesni ljuvene i razlike" (1855), BernardaKarnarutiča »Vazetje Sigeta grada" (1866) o svečanosti tristogodišnice slavnega Nikole Zrinjskega, z dobrim uvodom in tolmačenjem od sina Velimira Gaja. S skrbjo in troškom Gajevim izšel je tudi »Izbor igrokazah ilirskoga kazališta", počenši od 1. 1841.; na njegov povod in trošek je svetlo zagledal prvi obširnejši »N č mačk o-ilirski slovar" (1842.), kterega sta po Gajevem nagovoru sestavila Ivan Mažuranic in dr. Jakob Už are vi 6, in še mnogo knjig in knjižic raznega sodržaja. V obče je bila Gajeva »Narodna t i s k a r n i c a" uzor novega ukusa in tvornica knjig, ker je posebno v prvej in najtežjej dobi zares nenavadno podporo dajala,
»Kaj je bilo z Gajevo tiska mico, kako je v njej vse kipelo in mrgolelo, vešči ljudje se za njo nabavljali, hrvatske knjige, ktere so bile pozabljene, prosipavale se iz nje, in slava njenih pismen lepo rezanih, lepo utisnenih. kako se je razlegala, o tem — veli K u r e 1 a c 1. c. — ne pregovorim, ker gre to v nižjo slavo človeka obrtnika." —
No s pohvalo je govoriti o drugem Gajevem ustavu, s kterim je on podpiral vsako književno podvzetje in vse rodoljubne mlade književnike in vrstnike. To je njegova lepa, bogata in v nekem oziru dragocena knjižnica, ktero je Gaj potujoč po velikem slovanskem svetu od nabranih tam rokopisov in knjig ustrojil ter glede na povestniško, jezikovno ter zemljo- in narodopisno poznanje jugoslovanskih dežel sostavno dovršil. Popolen nje katalog je spisal in na svetlo izdal sin njegov Velim i r G a j v rečenej knjigi: »Knjižnica Gajeva; ogled bibliografij skih študija", Zagreb 1875., iu v kterej pisec-izdajatelj med ostalim govori;
»Ta knjižnica je v osmih velikih, okusnih, steklenih knjižnikih in v enem pismarji shranjena. Ona se je osnovala o zori našega preporoda, a od tedaj se je nabirala, tako da je s preporojeno književnostjo enakomerno rastla. Kakor se iz spiska razvidi, po broji zvezkov daleč prekosi svoje male skromne drugarice. V njej nahajaš dosta dragocenih spisov različne sodržine, a po največ povestniških del o naših zemljah jugoslovanskih, izvorov za povestnico o »Velikej Iliriji", knjig starostavnih, starotiskanic, »inkunavalj", pergamenov, zemljokazov in rokopisov — redkih in preredkih, izmed kterih je še znaten broj neizdanih in takih, ki se ne nahajajo ni v drugej knjižnici, ni v osebnej, ni v javnej slo-vanskej, pa tudi ne v zlatej Pragi, ni v Petrogradu, a to v različnih jezikih izobraženega sveta, ter se ne mogo oceniti baš ljubitelju take stroke književne. Razven tega blaga sodržuje ta zbirka nekolike po-vestnične oljnate slike in umetnine, pak tudi množino obrazov znamenitih oseb osobito iz prevratne dobe, več tisoč grboslovnih likov iu povestničnih
42*
lesorezov. A zanimivo je, da se v tej zbirki vsak, da uajneznatnejši del nanaša na povestnico, ali na jezik, ali na život, ali na običaje našega naroda."
Kako je Gaju njegova knjižnica bila posebno na maru in v ceni, vidi se iz tega, kar g. Velimir v tem oziru dalje piše:
»Knjižnica njegova mu je bila zenica (punčica) njegovega očesa, ktere se ni nikdo smel dotaknoti. Da pač nikdar ni bil v tolikej nevolji in pomanjkanji pri vseh nemalih potrebah za sveto narodno stvar, da bi ne bil žrtvoval poslednjega novčiča, samo da s kakovo koli novo pridobitvijo pomnoži in obogati svoj dragi zaklad."
Gaj je svojo knjižnico jako skrbno čuval, a bila je vendar zrnirom odprta mladim književnim bratom, njim na radost, a narodu na korist,
„V dobi narodnega preporoda," piše sin Velimir, „dokler še ni ni spomenka bilo o kakovej čitalnici, o matici, o narodnem museji, a kamo li o jugoslavenskej akademiji, bila je očetova knjižnica i čitalnica i matica i narodni musej i akademija i zamemba vsemu. Njegova knjižnica bila je v istino ognjišče, na kterem je ves s prvobitno prosveto prosvetljen, „pismeni" narod ogreval ude, ozeble na ljutem mrazu duševnega mrtvila in odrodne mržnje domače."
Zato je bil Koli i r ali Šafarik, obiskujoč pok. Gaja, izustil o njegovej zbirki lepo pohvalo. K odprtemu knjižniku pristopivši odtisnol je z laktom knjige na polici, podbočil se ter iz dna duše izrekel priznanje: „Ako bi, dragi Gaj, ne bili storili nič drugega, nego da ste skupili to zbirko, zadosta bi bili koristili svojemu narodu!"
Knjižnico Gajevo sta cenila professor in knjižničar akademijski dr. Mat. Smodek in professor gymn. V. Babukie na 40.000 fl., in 50 najodličnejših narodnih zastopnikov v hrv. saboru priporočalo je 1. 1874. saboru, naj knjižnico kupi iu domovini ohrani. —
Gajeve zasluge o jugoslovanskej, osobito hrvatsko-srbskej
književnosti.
Gaj ni bil ravno po svojem poslu književnik. Na tem polji se on ne more meriti s proslavljenimi moži tedanje književnosti. Pa ako se danes narodna književnost bolj razširja, temeljitejše napreduje ter se v vsakej stroki tako bujno razvija, da se vse njene strani skrbno gojijo in da je pri vsakej dovolj marljivih delavcev: tem slavnejši je spomin na Gaja, ker je on začetnik pokreta in borbe. Uprav po tem momentu zaslužuje Gaj večjo važnost v kulturnej povestnici svojega naroda, nego bi jo zaslužil po absolutnej ceni svojega delovanja. Kavno o Gaji veljajo besede velikega K o 11 dr a: „Kdo ve slovanskem narodu počet dialektu umeušuje. ten m& takovou z&sluhu jako teu nejslavnejšf auktor a spisovatel; nebot'
skrze to čini narod velikym, pevnym, celym, k literature a vzdelauosti schopnym." *
Ves literarni in politični razvitek Jugoslovanov se ima posredno ali neposredno pripisavati Gaju, kteri je odgojil mnogo izvenrednih učencev in pridobil orjaških duhov za velikansko zadačo jugoslovanskega sveta. Gaj je upravo stvoritelj in vzdržitelj pomisli južnega slo-vaustva.
„Vse do Gaja" — piše dr. Šulek 1. c. — naglaševali so samo pojedini pisci sorodnost južnoslovanskih plemen; no malo kdo je maral za njihovo umovanje: v praksi, v življenji vladala je uprav mržnja med Šokcem iu Vlahom, med Kranjcem in Hrvatom, med Bacem in Bunjevcein. Gaj je prvi začel propovedati na vsa usta ljubav in slogo vsem jugoslovanskim granam, dokazujoč jim, da smo vsi sinovi ene majke. A to njegovo evangelje je obrodilo krasen rod. Dandanes ne dvoji nobeden izobražen južni Slovan, da je to vse njegov rod, kar živi med Triglavom in Balkanom, a da je znamenje prostote in gluposti — zaničevanje kterega koli sorodnega plemena. Pojas uzajemne ljubavi in sympathije, s kterim so danes opasane vse jugoslovanske veje, slavil je prvo svoje do tedaj nečujeno slavje leta 1848., kedar je srbski patrijarh hrvatskega bana umestil, na oči slovenskega odbora, prišedšega v Zagreb, da izjavi željo Slovenije za zje-dinjenje s trojedno kraljevino. A drugikrat se je kazala sijajno jugoslovanska sloga, kedar je sabor naš (hrv.) proglasil enodušno ravnopravnost Srbov in Hrvatov — pa eto vse do danes niti so se Hrvatje povlašili, niti Srbi pošokčili, kakor so se bile zbale nektere duše. Kedar koli se spomnimo tega našega neizmernega narodnega napredka, treba nam se spomniti Gaja, ker je to po največ plod njegovega nastojanja, kteremu je do smrti veren ostal; plod njegovega poziva v kolo ilirsko, v kolo sloge, kteri se je skoro odzival v vseh rodoljubnih jugoslovanskih srcih. Ime ilirsko bilo je, kot ime lieutralno, samo symbol te sloge, tega duševnega edinstva, ker na kako realno unijo nikdo ni mislil ni — razven naših neprijateljev."
Ta sloga, ta sorodnost je še našla očitnejši izraz v književnej ednoti, s ktero je Gaj zvezal duševni život vseh jugoslovanskih kolen. „Gaj" — veli se dobro v omenjenem Wigandovem naučnem slovniku — „storivši sredstvo zveze med Hrvati in Srbi po „ilirizmu", dal je jugoslovanskim plemenom jezik, kterega so mogla vsa sprejeti kot jezik izobražen in kot jezik književen, a zato ne zatajijo svojega plemenskega
* „Kdor v slovanskem narodu število dialektov zmanjšuje, ta ima tako zaslugo, kakor najslavnejši književnik in pisatelj; kajti s tem dela narod velik, čvrst, cel, za literaturo in izobraženost sposoben" (v knjigi: „Hlasove o potrebe jednotj spisovneho jazyka pro Čechy, Moravany a Slovaky" — izdal jo V. V. Tomek v Praze 1846., na str. 111).
jezika, ker je onemu koren v tem; on jim je dal književnost, ktero morejo vsi s ponosom zvati svojo, ker se vsi v njej zopet spoznavajo."
To je tista velika in krasna ideja Gajeva: zj edini ti literarno vse prebivalce od Planin do Balkana, od Donave tja do eg ej s k e g a morja.
Temu ediustvu književnemu bilo je nujno potrebno sredstvo ■— eden pravopis; kajti dokler je vladalo do deset načinov pisanja, ali pravo govoreč, dokler je vsak pisec drugače pisal, dotlej ni bilo mogoče ni pomisliti na književno edinstvo. Mala je sicer sama po sebi slava, kakovo pismo izmeniti, a zares tudi mala hvala, o čemer so se morali osvedočiti na pr. pri Čehih Hauka, a pri Jugoslovanih dr. Gj. Augustinovic, Starčevič, Danjko, Metelko in mnogi drugi, kteri so pomanjkljivo latinsko abecedo poskušali uadopolniti s cirilskimi ali tudi s povse novoskovanimi črkami. Vsi ti in ostali niso našli odziva v narodu. A Gajev pravopis (po izvoru Husov) zašel je dično mesto pri tisočah bratov slovanskih. Vsi z latinico pišoči Jugoslovani popustili so svoje često jako nespretne, z vsakovrstnim neslovanskim krpežem po načinu magyarskega, italijanskega in nemškega nagrdjene pisave, ter so prejeli Gajev po mogočosti najdovršenejši pravopis, kterega so se deloma že prej naši bratje čehi posluževali, in kterega je Gaj, pozivajoč se na starejše rokopise in knjige hrvatske, priredil za jezikoslovne potrebe posebnih glasov čistega hrvatsko - srbskega jezika. S tem je Gaj privedel jugoslovanske pisce, a torej tudi neposredno jugoslovanski narod v literarno duševno dotiko z ostalimi Slovani avstrijsko - ogerske monarhije, kterim ali povse ali samo v glavnem rabi analogičen pravopis, poimenoma čehom, Slovakom iu Poljakom.
Kar se Gajevega pravopisa v obče tiče glede označevanja pojedinih glasov, pohvalil ga je že veleslavni dr. P. J. Šafarik v „Časopisu českeho museja" 1. 1837. zv. I. str. 125—127. Ta slavni mož naziva ta pravopis organičnim (= ustrojnim, glasu prikladnim, ker določuje za vsak pojedini, z organom človeškega jezika proizvedeni glas posebno enostavno znamenje), a pri tem ga še imenuje naj p ros tej šega in najdoslednejšega med vsemi slovanskimi pravopisi latinskega pisma, — pa kaj še več? — da v oziru prostote iu doslednosti mu ni enakega v celej Evropi.
Okolnosti niso dopustile sprejeti cirilico, akoprav se z njo edino, vzlasti kakor jo je V u k Stefa novic K a rad žic priredil, vsi glasovi jugoslovanskega jezika mogo naravno naznačiti; a da vsaj vsi Hrvatje, da pač i Slovenci (razven znaka „č") z enakim pravopisom pišejo, to je ponajprej Gajeva zasluga, kteri je prvi v tem pogledu razvil zastavo sloge in srečno zbral okoli nje vse zapadne jugoslovanske ogranke. Da, ako bi Gaj ne imel nikake druge zasluge za južne Slovane, njegov
pravopis M ga storil neumrlim. Saj nas že samo ime „gajica" ali „gajevica" zmirom spominja slavnega nje stvoritelja. No akoprav tudi ta popravljeni način pisanja ni popolno dovršen, vendar nam, kakor nas izkustvo uči, jako dobro služi, ter je pri mnogokterej pomanjkljivosti baš prva stopinja k uzajemnosti in književnej edinosti južnih Slovanov.
(Konec pride.)
0 naselbinskih razmerah na Goriškem in Gradiškem v
XVI. stoletji.
(Za „Kresu spisal prof. H. J. Bidermann v Gradci.)
Najvažnejšim zgodovinskim virom prištevamo tako zvane u r b a r e t. j. uradne zapiske, v kterih nahajamo zabeležene dolžnosti, a včasih tudi pravice gosposkih podložnikov. Se ve da zamore take zabeležke le oni koristno porabiti, ki zna v njih razločevati bistvene stvari od nebistvenih ter ve uvaževati posebnosti, ki tiče skrite za priprostimi besedami. Za izvedenca pa so taki s prva malo da ne zoperni zapiski žive priče, ki o našej davnej preteklosti govore. Oni nam namreč razodevajo stvari, o kterih nobene druge listine ne poročajo, ter nam dostikrat nadomestijo obširna raziskavanja, kajti v njih se tako rekoč v natančnej sliki zrcalijo določne, polagoma vzrastle razmere.
V sledečih vrsticah podajam nekaj iz dveh urbarov, ki zadevajo razmere na Goriškem in Gradiškem v XVI. stoletji. Starejši urbar je iz leta 1523., in izdala ga je deželno-vladarska kommissija. Njegov original se je nahajal, prej nego so ga pridružili deželnim listinam, v kranjskem deželnem arkivu med tako zvanimi „vicedomskimi" listinami, kjer sem ga po blagosti kranjskega deželnega odbora in po velikej prijaznosti arkivarja gosp. Jos. Pfeifferja pred več leti uporabljeval. Mlajši urbar se pa nahaja v arkivu c. kr. namestništva v Trstu in se po svojem glavnem obsegu na leto 1556. nanaša, če je tudi njegov rokopis še le proti koncu XVII. stoletja pisan ter mnogo dostavkov iz tega časa sodržuje.
Prvi urbar nam podaja več pravoslovnih pojasnil, iz drugega se pa bolj na tanko in globlje razvidi, kako je prebivalstvo sestavljeno, tako da se obadva med seboj dopolnjujeta. Bilo bi pa velike koristi v obojnem, ravno omenjenem smislu, ako bi k tem, tukaj ob--javljenim localno-zgodovinskim črticam za 16 poklicani domoljubje donašali svoje doneske. In nikdo ni bolj za to poklican, nego častivredna duhovščina v gore omenjeuih pokrajinah. Deluje se naj na pr. tako, kakor že mnogo in mnogo let z najboljšim uspehom dela ne-
utrudljivi in učeni g. prof. dr. Št. Kocijančič v Gorici, kterega delovanje je vsega posnemanja vredno.
Pisatelj navzočega sestavka se zatorej navlašč bavi s XVI. stoletjem, ker bi se morda po župnijskih maticah in v drugih duhovnikom priročnih pomočkih primeroma le malo podatkov za starejšo dobo nahajalo Tem več gradiva pa nam podajajo črkovni zapiski za novejšo dobo, in treba bode samo le, da se ti zakladi objavijo in jih mi potem v svojo korist obrnemo.
V	sledečej sestavi ločim, kakor to najbolj ugaja, okraj na levem bregu reke Soče od onega 11 a desnem, ter združim po tem takem vse localno-zgodovinske podatke, ki so po obeh urbarih raztrošeni, v dve skupini.
Najčešče se omenjajo kraji okoli mesta Gorice. Tako je bil leta 1523. v kraji „U 11 ter m T h ur m" (ta kraj se še sicer leta 1556. nahaja, a dandanes mu ni duha ne sluha) Peter Welizic za župana (Šupan), in kaže se, da je bil on najbrž prvi župan, ki ga je tam izvolila „s o s e s k a" (Nachbarschaft), kakor se je občina takrat imenovala. Omeni se namreč razločno, da ni bilo tam pred benečansko vojsko, ki se je 1. 1509. začela, nobenega župana, temveč da je takrat „deželni birič" („Landscherg") sklicaval podložnike ter jih silil, da so svoje dolžnosti izpolnjevali. Ob času vojske pa je vendar le deželni sodnik uvidel, da je potreba podložuikom volitev občinskega predstojnika prepustiti, da celo jim tako zaukazati.
V	S p o d 11 j e j V e r t o j b i (Nieder-Vertoiba) je županoval leta 1523. Ivan Clemenčič. Ta se je veliko pritoževal o nepokorščini „Marti-lauercev" (?), ki so se drzuoli kljubu občinskemu ugovarjanju vrt zasaditi. V Bukovici je takrat župansko službo opravljal Andrej Šusterčic. Njega sta izvolila vaški sodnik in uradnik (Amtmann), a občinski članovi so to volitev odobrili. Tam je bila navada, da je občina sama volitev prevzela, ako ni bila z možem od imenovanih opraviteljev izvoljenim zadovoljna, in uradnik je imel pravico to volitev opovreči, a tedaj pa je zopet z vaškim sodnikom vred občini nasvetoval moža, ki je obestranski zaupanje užival. V Bilji (Biglia, vas, ki se je takrat „Fideldsdorf" imenovala) bil je župan Peter Mežik, vsled občinske volitve, ki se je deželnemu sodniku samo na znanje dala. Leta 1556. jih je bilo med tamošnjimi davkoplačevalnimi posestniki več z neslovanskimi imeni, kakor Moller, Schwab, Formeutin, Furlan, Freiherr von Coronini, Gosta. V Orehov lj i (nemški: Orechola in Orelauch, ital. Baccogliauo, ktero poznamenovanje se sicer v uradnem krajevnem imeniku od 1. 1873. ne nahaja, a najde se vendar v primorskem šematizmu od 1. 1819. za neki oddelek glavne občine Merne) bil je 1. 1523. župan Juri Luka Clemenčič, in sicer ga je občina izvolila. Okoli leta 1556. so imeli
tam posestva razven drugih tudi Gregor Scheu kot naslednik Jerneja J e n n a u e r-ja, potem Joh. Baptist Fhr. v. G a r z a r o 11 in »Cullau Tallian", tudi „Furlan" imenovan. V Mer ni (ki se 1. 1523. jednači s krajem „Japinitz", ki ga še 1. 1556. in dalje naprej nahajamo) bil je 1. 1523. župan „Clar Sannta". Tamošnja deželna sodnija se je baje po nekem starem poročilu razprostirala do Krasa in čez njegove vrhove blizu do Duina, od koder je šla meja čez Temničo do reke Vipave in ob njej do mlina „ Nap red in". Pri S v. A n d r e j i (pod Gorico) je bil Peter L u c k h m a n za župana; v kraji, ki se Pec imenuje, imela je stara goriška rodbina Bruederle neki dvor, in tam je bil zemljiški p odložnik po imenu Juri Lu cifer. V Solkanu (Salcano) nad Gorico je opravljal županstvo Juri K u s 1 i n, in tam so plemenitaške rodbine: v. Neuhaus, v. Orzon, v. Dorn-berg, Bruederle in Thurn delile med seboj zemljišče in gospodstvo; v bližnjej Kav niči (Raunica) pa je bil župan Rupert Martinčie, in sicer so ga imenovali za župana gospodje pl. Thurni, čijih uradnik je bil takrat Avguštin Grebinger. V Gargaru (Gregar) je županoval Mahor Clemenčic. Med naseluiki nahajamo tukaj leta 1556. imena, kakor Budina, Millostiu, Baron, Doliak, Gollop, Jerne, Brattig, Janussegh, Kadigna, Cogoi. V Deskli je bil 1. 1523. Andrej Sune c župan.
Med mestom Gorico in Vipavo, torej ob reki enakega imena in ob pogorji, ki se od severja sem do reke razprostira, bilo je tudi mnogo krajev, ki so zabeleženi v deželnem urbaru. Tako najpoprej Vogerska (Ungersbach), kjer je imel okoli 1. 1556. grof Ivan Khiiii-burg mnogo posestev. Tam je tudi imela rodbina pl. Hizing dvor in bil naseljen Tomaž Cingerle. Poslednje ime ima tudi neka rodbina, ki je po srednjem Tirolskem močno razširjena in se je menda na Goriškem takrat udomačila, ko so tukajšnji grofi posedali goriško grofijstvo, kakor tudi pustersko (in poprej že ečavsko) dolino. V Ozeljanu (na gori vzadi za Vogersko) nahajamo 1. 1523. zraven župana tudi sodijo (Sodia, Schoffe). Obadva je volila občina, a potrditi ju sta morala potem deželni sodnik in uradnik. Sodija je bil tam Clement Pačic, sodnijski sel pa V a 11 u t a z. Povrh so še bile tukaj rodbine S o d a v i c, C s e p a v a n i c, Fritka iu Banipacher. V Š e m p a s u (Schonpass) so bila občinska opravila celo enako razdeljena, samo da ni tukaj župan (1523 : T o m i c M a 11 i č), kakor je bila sicer sploh navada, temveč sodija imel pogostiti gorskega sodnika, ki je prišel gorsko-sodnijske davke od vinogradnikov pobirat. Med zidarji in stavbarji se tu imenujejo Trefančic, Vol k h, Jopič, Beginič, Japic. Kmetje iz Osseg-a so se leta 1523. mestu Gorici za stražnike ponujali, pa dolžnost do tega se nobena izpričati ne da. A kmetje od Sv. Mihela so morali, vsak za-se, šempaškemu županu po dva »šilinga" polja dajati, kar se je »Vinpantschiiia" imenovala. V
Cepovanu (Chiapovano, Tschepobon), od prejšnjega kraja po visokih gorah ločenej vasi, bilo je v začetku XVI. stoletja samo deset staro-nstanovljenih kočarij (Huben), a v kratkem so vendar novi naselniki okoli stoječi gozd iztrebili. Med takimi prišleci se imenujejo: R e n c h o, Podgornigg, Bremiz, Schulligoi, Bratuss, Paglovic, Qualla, G r o s s i e r, Ariaviz, Leban, Squarza, Kumar, Zereigoi, Munzina, Mrakh, Medved, Goriupp, Lipussicech, Allez, S t u m i c, Lapagna, Maloviciu Jakob P e y e r. Neki Podgornigg je že leta 1523. tamošnje županstvo oskrboval.
Ako se vrnemo zopet na staro cesto, ki Gorico z Vipavo veže, dojdemo najprej v Cernico (nemški: Tschernautschach), kjer je bil za župana Juri Vovčic, ki je imel pravico trikrat na leto ples dovoli t i (o velikej noči, o binkoštih in o pustu). Vasi Ve r t o v i n (Wotyjach\ Gojače (Gaunatschach) in Sel a (sedaj pripada k Cernici) delale so vse skupaj le eno županijo, iu župan jim je bil leta 1523. Gregor S trn a t. Med tamošnjimi kmeti se naj le imenujejo PrimusKrt, BlašBlaškuta in Matija Wrkhitz. Naselnikom teh vasij je bil deželni sodnik — sodnik prve stopnje; proti njegovim razsodbam so se pa smeli obračati na »plemstvo", t. j. na goriško deželno glavarstvo; in od tod je tekla pravda v državljansko-pravnih zadevah do »regimenta" v Innsbrucku, a v kazenskih je pa bil najvišja sodnijska stopnja — deželni glavar v Gorici. Bavno tako so bili tudi Sv. Tam as, Skrili a, in Dobranlje samo ena občina, in njej na čelu je bil sodija (1523: P r i m u s V e r ž a n). Ondotni kmetje so bili gledč robote posebno za T a b o r od Sv. Križa odmenjeni, kterega je po njihovej izpovedi začel graditi poslednji goriški grof okoli leta 1483. Takrat je gradbo vodil in nadzoroval Anton pl. Thurn, čegar potomci so si pozneje sodnijstvo čez kmete, v okrožji onega Taborja stanujoče, prisvojili. Vid pl. Thurn je bil se ve da tudi zastavni lastnik grajščine: »sv. Križ", in kot tak je prej omenjeno sodnijstvo tudi čez grajsko obmestje lia streljaj daleč razširil. A v petek na križev teden je vendar vsako leto k Sv. Križu došel vladarski deželni sodnik, da je na potoku »K o b e 1" med sodnjim okrajem goriškim in vipavskim mejo obnovil. Vsled tega je tudi poklical narodni zbor (den Kirch-tag), pri kterem so morali stražiti prebivalci od Sv. Križa, Cernice, Šempasa in Lokabic-a. Leta 1523. je bil Tomaž Vodapivez župan pri Sv. Križi. Med tamošnjimi kmeti se ob istem času nahajajo imena, kakor Nadlischik, Jurkič, Vullic, Brutina, Schgerle, R u t a r, Batahel, Wurzl, Schlanutza, Saunna, Vokriz, Otzwick in Klebic. V Prebačini ob reki Vipavi je bil leta 1523. župan Juri Waniek; v Batulji (Petaulach) pa ni bilo župana, temveč tam sta takrat o podložnosti on-dotnih prebivalcev pričala Jeronime de Daniel in Francesco de P e i z a n, ki sta pa sicer sama priznala, da še ondi dolgo ne prebivata.
Izmed krajev, ki so zdoli pod Vipavo, imenujejo se v urbaru od leta 1523. Lokavi e, Voisčica, N o v a v e s, P1 e s i v i č a in G a b r o v i č a. Čudno se nam zdi, da je bil v No vej ves i (Novas) za župana Wastian Vegall, kar bi človeka skoro sililo, pri tem na drug, enako glaseč se kraj misliti, ako bi ne bilo pristavljeno, da se je duinski (Dnino) glavar utikal v tamošnjo sodnjo oblast, a to se mora le na Novoves nanašati.
V	V o išči c i (Wonschitz) je županoval 1.1523. PaulWessiak (Bessiak?). Pod njim so bili tudi kraji: Lisjaki (Lossech) in Podlassi (Podlesach). V Gabrovici (zdaj oddelek občine: Zgoniko) imel je svoj sedež župan, ki je bil od goriškega glavarja odvisen ter imel nalogo, da je vso davščino, ki se je v denarji in blagu v Gorico odrajtovala, nabiral. Leta 1523. je opravljal to službo Tomič Samperger.
V okrožji kanalske doline (gosposka: Tolmino) bil je na levem bregu Soče samo eden, h. Gorici pripadajoč kraj: I dri a ob Egken (pri Bači?), kjer je bil Gregor Jemečič od deželnega sodnika po želji ta-mošnjih občanov za župana postavljen. Tem več krajev pa nahajamo na desnem bregu Soče, kjer so prebivalci ob enem deželnega vladarja imela za svojega zemljiščnega gospoda. Ti kraji segajo od A n i k o v e do vasi V i 1 e s s e in proti zahodu tja Čez C o d r o i p o.
Anikova (Anichau) je bila s krajem Plaše (Plaw) skupaj čna županija ter pripadala k fari: „Canal", a imela zraven župana tudi „sodijo" za predstojnika. Prvi se je 1. 1523. imenoval Gregor P e r m a n. V državljansko - pravnih zadevah se je od deželnega sodnika appellovalo na deželno glavarstvo, v kazenskih stvareh pa na poglavarja deželnega vladarja v Gorici. Župan v Nosni (Nosel) se je pisal za Gregorja Fickfakh-a. To vas je posedal okoli leta 1450. neki patricij iz Čevdata (Cividale), potem pa jo je dobil Vigil pl. Graben, iu okoli 1. 1523. je bila pod nižjo sodnijo gospode iz Orsane inOrzona. V „San Martino" pri Kvieski (Quiesca) sta pričala za staro navado Zuan Giacomo (Svaun Jacomo) in Valentin K rab a t h. Še jasnejše se pa kaže furlanski upliv v Vedrijanu (Vedrignano), kjer je bil sicer 1. 1523. Miha Janičic župan, a za župana ga je bila postavila opatica od S. M ar i a Val le v čevdatu, in potrdil ga je sodnik v Kanalu, Mister Albertin de Cusa, ki je tamkaj tudi sodnijske dnevne obravnave oskrboval.
V	Kvieski je takrat bil vaški župan Miha Schatzer. Tudi drugi stanovniki so imeli nemška imena, kakor „Schinied" in „Schneider", a nadvladujejo pa vendar le slovanska, kakor: Makušič, Wunšic, Jackhin, Cuculič (Tschutschalitz). Vas je pripadala k fari „Lucinico". Tamošnji dušni pastir je terjal in zahteval, da so morali zaostali sorodniki za vsakega pokojnika po 30 zadušnih maš plačati. V Senici je županoval Lukež Castagnavič. Občina je morala semenj pri Sv. Primuži na gori „Planina" (na planinah) oskrbovati in čuvati.
Mnogo več so morali v tem ozira storiti kmetje od sv. Florijana (San Floriano). Po ukazu dež. sodnika imeli so daleč ua okrog euake policijske službe opravljati, osobito pa na osmih semnjih v Gorici, potem v Chiaporanu, pri sv. Lorenci i. t. d. Župan jim je bil Cotziau Saubič, s priimkom „der Sohn des Breganten". On je bil iz kraja „Lucinico". V urbaru iz 1. 1523. navedeni tamošnji kmetje imajo povse slovanska imena, kakor Bratušničic, Makošič, Corenčic, Pukalča, Comanlo itd. Na romanski upliv pa nas vendar spominja beseda „Saltner", kakor so vi-nogradnega čuvaja imenovali. Ne manj kakor štiri „saltnerje" nahajamo pri vsakej tako zvauej „gorskej pravdi". Pozneje se je tukaj med staro-doinače prebivalstvo vrinolo mnogo tujih življev; tako so se bila tu že proti koncu XVII. stoletja udomačila imena, kakor Formentin, Possarell, Malligoi, Corouiiii, Alessio iu dr., potem Pessler in Beillinger. Posebno so se laški posestniki eden za drugim na kmetijah vrstili. Posestvo, ki je bilo koncem XVII. stoletja lastnina Tomaža P a d u a n a, dobil je potem Pascul T a 1 i a n u t, in od leta 1672. ga je posedal Peter d e 1 A q u a. V vasi „0 b e r - Z e v o u" je županoval Lieiihart, sin flermann-ov, v P e u m i (Paum) Urban Sussalic, v P o d g o r i Andrej Bregant. Te občine so veliko prebile po stoprv leta 1509. uvedenih stražah (Scarten). Kavno imenovana vas Podgora je morala o vojnih časih 14 mož v Gorico za mestno obrambo pošiljati. —
V Koprivi se začenja okraj z mešanim prebivalstvom, kjer vse povprek, F u r 1 a n c e in Slovane nahajamo. Poldrugo stoletje pozneje se taka mešanica že tudi v Podgori prikazuje, tedaj že dalje proti severju; na to je gotovo uplivala ona sprememba, ki se je v Gorici, ravno omenjenemu kraju nasproti ležečem mestu, vršila, Posebno se to iz tega razvidi, da je več davkoplačevalnih posestev iz nemških rok prišlo laškim rodbinam v last. Tako je bil tedaj (okoli 1. 1670.) Horac Posarell naslednik nekega gospoda pl. Keschauer-ja, Lorenc Terpiu pa nekega Adama S c h i f f m a n n a. Mimo tega pa so imeli takrat v Podgori posestva: Z i gole, Brugnolli, Versa, Moskon, Visentin, Gomell, Narduz itd. Tukaj je tudi prebival „Hyeronimus v. Troyer" iz neke stare plemenite rodbine v pusterskej dolini na Tirolskem. V Koprivi je leta 1523. županoval Lienhart „fiol di Jacom Zeylar". V Moraru najdemo za priči moža po imenu: Piero Fiol in Domenego de Toffelo, ki sta v imenu cele občine svoja mnenja izrekla. Kobota za grad C r o m a u 11 (pri Cormons-u) se jim je odpravila, odkar se je grad posul. V „S a 11 Lorenzo d i Mossa" je bil župan Piero fiol de Manfio. K dolžnostim tega občinskega predstojnika se je tudi prištevalo, da je moral ob semnji deželnemu sodniku zastonj hrane dajati, a za to mu je ta prepuščal denar, ki se je plačeval za podeljena plesna dovoljenja. Imenovani župan Piero se je leta 1523. zelo pritoževal o velikej množici dež. sodnika
spremljajočih, prepirljivih ljudij, ki so pri takih priložnostih hoteli vsi pri njem dobre gostije imeti. V L u c i n i c u (Lutscheney) je bil takrat od občine izvoljen župan — Juri K h o s s. Njemu je bila dolžnost, da je moral z biriči vred oue deželne uradnike zastonj preživiti, ki so okoli po deželi jahajoč darove od podložnikov nabirali, kar se je „pojezda" imenovalo. Tukaj je imela goriška rodbina Pessler mnogo posestev, a razven nje tudi okoli sredine XVI. stoletja precejšnje število laških in furlanskih rodbin, tako posebno Pauizoll, Bernardis, Savorgnano, de Ross, Foruasar, Brugnolli, Zandomenigo itd. Med slovanskimi rodbinami so se z razprostrtimi posestvi ponašale rodbine: K h os s (tudi „Bregant" se imenuje), Perkho, Kragnizza in Colaučič. Vas C o r o 11 o je zastopal pred kommissijo, ki je 1. 1523. urbar urejevala, Baptista fiol del Luxardo, sin tamošujega župana. V Medeji (Medea) je župan Maurič (?) prišedši pred kommissijo izrekel, da imata posestnika dveh v občinskem okrožji ležečih „hub", z imenom Baltazar Zeman Cachet in Mist-er (gospod) C a s p a r o de C h a g a p a s s dolžnost, mu pri zalezovanji zločincev pomagati. Tudi v F r a 11 i se je kommissiji kot župan predstavil mož, ki ni bil Slovan po svojem imenu, namreč: Martino de Bona A q u a, in sicer je naznanil, da ueki morata tamošnji semenj čuvati Daniel Cromaun-ski (Cormons) in Mister Leonhard Rankors-ski iz Oevdata. V njunih rokah je bilo potem tudi sodnijstvo, in njima niso samo „ta-fernarji" in kramarji, temveč tudi peki davek odrajtovali, kar nas na romansko občinsko ustavo spominja. V Ve rs i je bil Zuau Reila za pričo poklican; oudotni župan pa, Piero del Degan, ni bil mož, kterega bi si bila občina za svojega zaupnika izvolila, temveč njega je sodnijski oblastnik z dovoljenjem deželnega glavarja za župana postavil. Župana v Romans-u, po imenu Canduss (Candutseh ?), sta pa sodnik in uradnik skupaj z občino vred odbrala. V kraji „Vilesse" naposled, tam kjer se Soča z rečico „Torre" staka, županoval je Ambros de Milan, kterega je sodnijski oblastnik dr. Bal d in on za župana izbral. Ta doktor je bil zasebni zdravnik soproge cesarja Maksimiliana, iu je po cesarskem darilnem pismu od 22. jun. 1. 1507. to vas v dar dobil (villam Vilescum sitam et ja-centem sub comitatu nostro Goritie et pro parte sub dominio castri Dnini). Ker je pa še ta vas bila povrh pod v beuečanskem okrožji ležečo faro „San Pietro", pridobival si je tedaj tukaj laški živelj vseskozi svojo veljavo.
Ravno tako razmerje se nahaja tudi po vaseh: BorgoPacco, Jalmico, C rauglio, Gr adisca iu G o r i zi z a pri C o d r o ip u; te vasi so prišle namreč večjidel še le vsled bormijskega (Bormio) miru 1. 1521. iz začasnega benečanskega gospodstva pod avstrijsko vlado. Zadnji dve vasi ste še bili povrh brez vsake zveze s skupnim goriškim okrajem ter potisnem tja v sredino benečanskega territorija. Ali kteri kraj je pa
dandanes oni, ki se v urbaru od 1. 1523. Drambschiua imenuje, ne morem povedati. Nahajati se je moral neki tain blizu Ogleja. Priči ki ste o tamošnjih posestnih razmerah pričali, sta pa bila Znan Leonnardt in Wastian de Tesi.
Kar se pa mesta Gorice samega tiče, oskrboval je 1. 1523. od meščanstva izvoljeni mestni sodnik Miha K h u s m a 11 njegova opravila. S plemstvom in njegovimi posli pa ni imel cel6 nič opraviti; da 011 ni smel niti v njegove hiše stopiti. Tem večje važnosti pa je bilo za meščane, ali se je plemstvo sredi v mestnem ozidji še bolj razširjalo, ali se je pa njegovo posestvo drobilo in krčilo. Plemstvo ni nikakor priložnostij opuščalo, da bi neplemenitih svojih sosedov ne izpodrivalo. Tako nas pod-učuje neki uraden dopis v arkivu nekdanje dvorne kamere v Gradci, da je leta 1566. Anton Fhr. v. Thurn, baje da bi si razširil svoje imenje v gornjem mestu Gorici, poskušal spraviti pet kmetov iz Gornje-Vertojbe ob njihovo pri njegovej hiši stoječe poslopje, v kterem so svoje pridelke shranjevali. Dvorna kamera se je pa vendar le za kmete potegnola in s poročilom dn<š 28. septembra 1. 1566. vsaj toliko dosegla, da je nadvojvoda Karol ukazal, da se naj poprej po prijaznej poti imenovanemu baronu v dosego svojega namena pripomaga.
Primeroma največjo izgubo je v pokneženih grofovinah: Gorica in G r a d i š k a, in osobito v mestu Gorici brez dvombe nemška narodnost trpela. Ona je še bila tam sredi XVI. stoletja, — samo po zbirki darilnih pisem mlajšemu urbaru privezanih sodeč, ■— kakor med meščanstvom) tako tudi med plemstvom in malimi posestniki po več nego sto rodbinah zastopana. Po več ur na daleč okoli mesta Gorice nahajal se je težko kraj, kjer bi tedaj ne bila najmanj ha nemška rodbina posestva imela; pri nekterih občinah je bilo v tistem času tudi po 8—10 takih rodbin, a okoli 1. 1670. so se one (zopet po gore imenovanem viru) že na tretjino skrčile, in dandanes bi bilo težko, njim v tej ali onej občini še kakega sledu najti.
H koncu se še naj omeni, da so imeli tudi Židi posestno pravico, vsled ktere so se čez celo XVI. stoletje v onih dveh grofovinah kot posestniki obnašali. Tako je imel leta 1553. Joel Gentil („ein Jud" veli se izrečno v zapisku) posestvo na Soči blizu Solkana, in Žid Ventura je posedal 1. 1556. vrt v Cormousu, ki je pozneje v last prišel Salomonu, dediču Žida Jožefa.
Obraz rožanskega razrecja na Koroškem.
Spisuje Janez Scheinigg.
(Dalje.)
Samoglasnik E.	'
Rožansko razrečje ima petero glasov za e:
1.	Govori se a namesto e, kar smo pri samoglasniku a dokazali.
2.	Navadni e, ki je enak nemškemu e. Po meri je dvojen;
a)	e je kratek, na pr. blec » Fleck, več, peč = pač, le, se, me, te, še, pleh « Blech, špeh * Speck itd.
Kratke so tudi sledeče sklanjalue končnice: acc. plur. mas c. studance, 'am'ne » kamene, brovce * borovce, p&rnohtle = parnohte, celine, otroče; gen. sing.; nom., acc. plur. fem. lipe, cčste, 6hrade, št&pnje * stopnje, ščire » sekire, šččre, s'die; nom. sing. n e u t r. breme, ajce, drievje, 'dmenje, murje, smriečje, tale, Ž'hp61e (tudi H'šp61e) = Žihpolje (Višpolje?); nom., acc. plur. mieste, dravčse, 'olčse, vine. V spregi je e kratek v 3. pers. sing. praes.: 6rje, b&še, vlieče, nase, bare, rače.
b)	e je dolg in odgovarja večinoma starosl. breme, breza, cesta, čeča = Puppe, čretovec = Edelfohre, davet, daset, debvo, devo, Heba - Eva, fleten, lireda, ječa, jeza, jev, 'lečati ('ločim), 'leti ('6vnam), led, leča, lesa, leto, ležam (loči), med = Meth (mad » med = zwischen), meča, mesto, mera, meter, mreža, navesta, ne'ej = nekaj, Neža, papev, ped, pena, pest, pet, peta, pleve, plezam plezati, predam presti, rep , repa, režat (sup. od riežam, r&zati), seme, s'leda, sreča, smre'a, streha, snemati, svet = sauctus, tesva, tresam, vasev, veča, ves = vas, vera, veter, vežam vezati, vprežam vpreči, vzemam vzeti, začeti.
Zategnen e imajo tudi nom. in acc. plur. fem., ako je končnica naglašena: vode, hore; razrečje natanko razločuje teh besed gen. sing. od nom. in acc. plur.; prvi se glasi vode, hore, drugi pa sovze, Žale, m vade ž&ne (tudi mvade žane); dalje dat. plur. debel na i: ldem, zobem, vasem, hosem, iu sledeče oblike: dveh, treh, obeh, dvema, trem, obema, z dvema, s tremi, z obema; čuje se tudi: pole (ravnu pole).
Rinezem se izgovarja samo še v besedi: miesercc; zlog tnt nahaja se v tujkah: ventati (pomagati) = wenden, lentati = landen, plentati = blenden, fentati = pfanden.
3.	Staroslov. i izgovarjajo Rožanje po dvoje; v spodnjem Roži in po celovškej okolici glasi se ie, in sicer kakor govori koroška nemščina ie v Krteg, vier, Stier; naseljenci zvrhnjega Roža pa imajo čist i; ljudstvo to različnost prav dobro pozna, kajti v spodnjem okraji zabavljajo zvrhnjim Rožanom: „Bomo prišli v Podhorjani mlt'ko jtst." Meja obojemu govoru se nahaja na Bistrici (Feistritz im Rosenthale).
V sledečem podamo nekaj primerov tega izgovora: Besieda (besfda), bieh » beg, biežati (bižati), imp. bieži, part. biežov (praes. b'žim), biev (biv) * bel, blied, brieh - breg, briezje, boliezen, ciev = cel, cieliti, ci'ep'm, cierov, cviet, čriez - čez, čnešnja, črievel, črieva, dievam - delam, dievam = devam, (z devam = z delom), diem ali denam * denem, driemlam, drieve, dieža, hniezdo , hrieh « greh, hriešn" » grešnik, hliev, jied, jiem , jiedov (jedva), jesfen, jiezd - jez, jiež, 'liešče = klešče, 'rieham < kregam, 'ries = kres, liep , lies, lietam, liezam (lesti), liev = lev (na pr. na lievo ro'o), mi'en'm - menim, miesenc, miesten, mfeste = mesta, mhVo, infeh = meh = Blasbalg (meh < mah), miesiti, Nfemec, niet'm = netim, obiečvati - obetati, odprieti, odrfeti, osieba, pieč snp. od pačam - peči, pies'c = pesek, pievec = pevec, potiepati se, poviem (poveti), poviest, praciep, pried - pred v sestavah: priedvreči, prapierati se, postielati, rieč, riešiti, ried" = redek, nesen (rosnica), rievščina, riežam-razati, siVam-s^ati, siečam-seči, sienc-a, sviet = mundiis, slied, sliep , smieh, smiem, snieh, sliečam , srieda, sriež, stiena, strieva-, svieča, sviet'm * svetim, svieder, šiest, trieba (tudi treb"), triezen, umrieti, večier, večierja, vliečam-vleči, viem (vitdSti), zbfer s zver, zbfest, zbiezda, zram-zrieti, za'liepati, žlieb, žram-žrieti.
Le redkokrat se govori tudi po spodnjej dolini čist i, na pr. riva, ivaž, trib'h < trebuh, privoz - prelaz, hrivati, hrivenjha.
Nekteri opetovalni glagoli se govorijo z e ne z i; na pr. posnemati, zajemati, sprajemati, odperati, oderati, podperati, poderati, prasterati, ožemati, zaperati, zaverati (zavernca - Sperrkette); oblik odirati, podirati, podpirati i. t. d. to razrečje nima (Miki. I. 2 313).
Na ie ali i se izgovarja tudi loc. plur. debel na i z naglašeno končuico; na pr. po vasieh (tudi po v'sieh) »po vaseh, na vasieh (na vaših) - na laseh, pr Idieh, na hradieh, na zobieh, v treh dnieh (dnih), na tlieh (na tlih), v 'ostieh, pr zvonieh.
4. E se glasi kakor nemški o; primeri v koroškej nemščini: losen, gwoseu, Bosen; v Božanskem se vzlasti ta izgovor nahaja, ako stoji e pred j ali Z-om; na pr. broja, * bol'č = belič, bros'6v = breskev, cojna, copi, codl 5 Zettel, čovoženj - Draht, čropina, dočva - dekle, do'va - dekla, dovica, dolini, drovu, fort" - fertig, fost = fest, horoti - goreti, hrojam - grejem, hrošim, hmol, honjati, josti (jiem), jozd'ti, keck, 'rovel, 'rovlast, 'ločim, Lbol - Ljubel, lbozen (tudi lbiezen), lotim-latoti, ložim-laž&ti, losica, lov -Lowe, molam-mloti = meljem, možnar, moti = imeti, modnice, motnica, nčomam - nič nemam = nimam , ndola = nedelja, noj'de = nekdaj, noht" * nekdo, nabose = nebesa, nSsti (nasam), Nožoj « Nežica, polam - peljem, proja, p'tol'n = petelin, plohati = bleichen, pojč = peč, pos'm, poti (pojam), plost-i (plad&m), plošov - plešiv, plosnov, rožim se, (rožati se), rod'ov - redkev,
* Kjer ni v sledečih primerih naglasa, naglaša se o,
roja. sod'm * sedem, sodmi-sadoti, sojain-s'jiiti, stonica, strolim, štojani-štOti, tostu = testo, trdojst' - trideset, voja, vojža - veža, vol'"- velik, vrojam, zola, zvoličar, žoja, žofa * Seife, žon'n = ženin, žvočam-žva'dti.
Isti izgovor ima zlog ej v sklanji prilogov, t. j. v dat. in loc. sing. fem., v spregi glagolov pa velevnik na aj in ej, in razven teh tudi še a v instr. plur. ženskih imen, ako ni sklanjalna končnica naglašena; na pr. rojsanoj puš", vsuečoj hor", na vašoj lip', po zvfhnjoj dolin'; devoj * delaj, devojte, lietoj * letaj, j "h roj * igraj, riboj, joj, povoj, hloj, pohloj, pohlojte, moj, mojte; za mizom', mad šišom', z bu'alom' (mad livavam', Madvodam', z ro'am', z noham'). Zmanjševalua oblika ej = dj, na pr. inožoj, piloj, stricoj, atoj, rohoj, v61oj, Jozoj, Petroj, Rezoj i. t, d.
5. Včasih se sliši o za e, vzlasti v zlogu ev (el)\ na pr. čov"» čelo, omov''= omelo, vrovc * vrelec, srodica, žovod (tudi žavod) » želod, žovodec * želodec, žvopvo, brosc6v, buov, cfr'ov, mfsov, orov = orel, os<5v, p"ov - pekel, pičov, plitov, puhov, zibov, žetov, cas&rjov, casarjava, casarjov' -- cesarjev, - a, - o; pastirjov, -java, -jov' - pastirjev; znancov -- znancev, prjatalov, i. t. d.; primeri tudi končnico el v tvornem deležniku preteklega časa. Isto tako se izgovarja o namesto e v dat. sing. moških prilogov: ndšoin', tfdom', mfn'nom', vecnom'.
Samoglasnik O.
Pri samoglasniku o imamo čvetero glasov razločevati:
1.	Navadni o; na pr. apčstel, boji se, boleti, bovha, brov"c, čop, ddbr, dovli, dolina, domač, hroš = Groschen, hom, hoja, hovje, liopati = foppen, 'obfva, copito, '6troj, 'ontrolor, moj, mojster, mo'r - moker, nob'l, nos'111, nov, os'm, of'n - offen, olej, otroc', ovs, prob * Probe, polica, postel, post'm, roj, rotiti se, rov, rož"Č, soparn, sova, sovza, svoj, šnopati * schnupfen, t6pov = topel, topiti, voloj (dem. od vol), vola, vov' = volk, znova, zopern, žovc, žovnir.
Dalje predlogi: do, o, od, po, pod: dovoPm, dopasti, dopuvne, ohledam, obrizam, oprav'm, odpelam, odzvouim, odšov * odšel, poččd'm, postriežam, popil'm, podpram, podstav'm, podjiem.
Tudi gen. plur. mase. ima čist o, in to tudi za. mehkimi so-glasuiki: mostov, potov, p'sov, žrablov, 'ralov, znancov i. t. d.
2.	Govori se o kakor glas, ki je med a in o; nemščina koroških pokrajin ima tak o za a: wos, losn, Voter, Strosn; ta glas odgovarja gostokrat starosl. at. Pri primerih bodemo tudi mero (d hi o) razločevali: bom, boš itd., bvos = Floss, bob, boh, bohat, cocva, cota, čoc, čorba, dob, drobn, foršnar = Forster, boba, havob, hos, hrof, hrob - Grah, hroza, hrozd, hrSte, hošča, hastrožnea = ostrožnica, joher=Junger (junjher = Junger=Lelir-ling), ronj, rot, 'ov, fvop, 'vošter, 'opa, 'or * Chor, 'rona, 'oš, 'ozA, 'rop, lpota, voh > log, vo' ^ lok, modr, mo'a, mol = Mehlwurm, mor'm = moram iu
43
morili morem (glas je v obeh enak, ali ima različno nuamjo). mož, udha, nore, nož, o'no , otro', oto', osanca = gosenica, pod * Fussboden, Dachboden, pot = Weg, prod, prohva, protje, rob, ro'a, rosa, roža, sod = Fass, spor"n, strop, šoha, šo'*Schock, štor, toča, tolar = Thaler, tor'"= torek, trot = Drobne, vov, voda, zob, žonta, žofati.
Ta izgovor imajo še sledeče sklanjalne in spregalne končnice:
cc) acc., instr., sing. ženskih imen in instr. sing. osebnih zaimkov; na pr. bodlo, 'ravo, svdmo, vodo, hor6, (tudi v vuedo, v huero), hvavo * glavo, ro'6, nolio, z m'no, s t'bo, s'bo (sabo), ž njo;
/?) 3. pers. plur. praes. vč6 - uče, spo, smijo, laž6, ražo = režijo, pijo, pojo, jado, snado; ako je pa končnica brez naglasa, čaje se po spodnjem okraji in okoli Celovca polglasnik, drugod pa o, kar velja tudi o nom. sing. srednjega spola ; napr. hrej', hrejo = gredo; vfej', vijo (vado) -vedo; dievoj', dfvajo = delajo; v6zij', vozijo; marnvoj', marnvajo; šivoj', šivajo; vin', vino; o V, oriio; dev', devo; debv', debvo; mlie", mlfo.
V tinjskem okraji se končuje 'acc. sing. fem. na polglasnik: miz' -mizo, lip' - lipo, lap' dečv'» lepo dečvo, pod lip', crav', i. t. d.
o. Zategnen glas, ki se po celovškej okolici in v spodnjem Roži izgovarja kot ue, dočim zvrhnji Rožanje čist u govorijo. Jarnik trdi v navedenem članku, da se „nikdar in nikjer ne sliši ie, uo, ue mesto č, o, temveč le čist i in čist u: snig, lip, rug, bug," a temu ne moremo pritrditi, ozirajoč se na izgovor spodnjega Roža in celovškega okraja. Ista meja, ki smo jo našli pri izgovarjanji staroslov. S (ali i ali ie), velja tudi tukaj; torej od Bistrice po dolini navzgor: buch, ruch, must, nus, navzdol pa: buech, ruech, miiest, nues; samo od sebe se razume, da se nahaja tak izgovor le v naglašenih zlogih.
a)	Besede, kojih koren ima naglas; na pr. buech, bues, brued, duem-duema, hnuej, hued = god (chud * hud), hospued , v huest' = zu Gaste, 'ueran = koren, 'ues biti '6m', 'ues = Amsel, 'nest, vuej - loj, mueč, muest, muerje, nueč, obuežam, vuev = ol, puev = pol, puele, puet« pot (Schweiss) in piiet - plot, pruedam = prodajam, na pruede - na prodaj, rued, suev, s'uez, sunce (po celem Roži), spuevniti se - sich erinnern, puevniti = eingedenk sein, spuevad = spoved, stue, šueva, vuez, zuen (zvun, zvuen, zun); buej se, puej, stuej.
Ako se premakne naglas, ne govori se več u, temveč o ali oa; na pr. bojim se, pojam, stojim, duem-duema, doma = zu Hause, hnuej, hniieja ali hnoja, na hnuej' ali na hnoj'', 'uest, 'osti, muerje ali morje, puele ali pole, piiela ali pola, muest, miiesta ali mosta, na muest' ali na most'', pod muestam, muest' ali most!, muestov, mostov, nueč, noči, po noč", v'h'o nueč * lahko noč, vuev, vueva, na vov'', suev, soli, zuen, zvona ali zuena i. t. d.
b)	Gostokrat se spreminja vsled sklauje o v ue (u): noha, na nueho
(nanoho), na niieje; hord, v huero (v horo), po huerah (pohorah); voda, po vuedo (po vodo); pod, na piied'.
c)	Pri nekterih glagolih se zamenjujeta o in m v naglašenih zlogih
Itako, da ima sedajnik o, tvorni deležnik preteklega časa pa u (ne); na pr. povož'111 (položim), povuežov (položil); nasvon'm, nas(v)iienov; st6r'm, stuerov; toč'm, tuečov; zm6č'm, zmuečov.
d)	Nom. sing. srednjega spola izgovarjajo, ako je zadnji zlog dolg in naglašeu, Božanje (tudi spodnji) na u: hvaliti = hlago, drovu, covu, m'su, luihii, v'ii = oko, prosu, somi, v'hu*uho, srobrii, zvatu; hlodu bledo, covu « celo, drahii, hvasnu = glasno , hostii, hrdii, močmi. novii. trdii; — a vendar se včasi glas na sprednje zloge umakne: mihnu ali miVnii, vel'u. Gostokrat pripuščajo prilogi srednjega spola dvojni izgovor: taš" ali taš'u« težko, v'h" ali v'hfu lahko, modr' ali modru, 'a" ali Vu = kako; na prvi način naglašajo osobito radi Poljanci; kakor bvah' < blago, drah', m"s'= meso, hvasii', v"h'= uho, '6v'= kolo, o"« oko i. t. d.
4. Enako kakor zlog ev (el) glasi se tudi zlog av (al) večkrat na ov; na pr. bohvov - gologlav, hrintov hrintava, mrovld, norč6v norčava. piscov pi'sfale = piščal, prov prava < prav, -a, rovnati, strov strava - zdrav, žov = žal, do tov = do tal, privoden * privaden ; vendar r"&v - rokav, bocdv = bokal, 'rvav. Narobe se govori o namesto a: porhati = parati * trennen, vo"t * laket.
Izpal je o v: Frjan = Florijan, na tre < zum Trotz, tehra = tu gori. Poudeljek se je predrugačil v: padielc. Staro obliko hrani: n'čd,mo * nič ne morem (pogl. Miki. I. 2 320). —	(Dalje pride.)
Zgodovinske črtice o nekdanji provinciji Windiscl\graz.
Priobčuje Davorin Trstenjak.
XIV.
Pilgrim de Windiscligraz, plebanus eeelesiae S. Paneratii in Windiscligraz, 1330—1354.
Po nesrečnej smrti patrijarha Bertranda je patrijarško stolico nastopil Nicolaus de Bohemia. Bil je ta patrijarh postranski (illegitimus) brat cesarja Karola IV., in je vladal od leta 1350—1358. Cesarjevim uplivanjem je bil od papeža Clementa VI. neposredno za patrijarha postavljen. Prva njegova skrb je bila, da kaznuje ubijalce Bertrandove. Ko je cesar Karol po Italiji potoval, sprejel ga je patrijarh v mestu Vidmu slovesno (1354). Že patrijarh Bertrand je od papeža dovoljenje
43*
dobil, v Cividali ustanoviti vseučilišče, in tudi cesar Karol je v to ustanovitev privolil, naj bi vsi sosednji narodi: Nemci, Ogri, Slovenci iu Lahi tam študirali. Neugodne razmere pa niso dopuščale izvršiti te lepe in potrebne osnove. Pod tem patrijarhom je bil župnik pri sv. Pankraci v Slovenjem Gradci: Pilgerim, iz staroslavne, zdaj poknežene rodbine: Windisch-g r e t z o v. „Kopialna knjiga" grebinska (Griffen) na Koroškem hrani listino (92. list. str. 2. štev. 128.), po kterej (dne 15. avg. 1. 1357.) „Pilgrimus plebanus ecclesiae sancti Pancratii in Windischgraz, nec non archidiaconus Carinthiae aquilegiensis dioeceseos" z dovoljenjem svojih dedičev 6 mark dohodkov, ktere je on od sina svoje sestre, župnika pri sv. Rupertu „in marchia" 1 kupil, proštu praemonstratenskega samostana „Grivental" pod to pogodbo daruje, da se pri oltarji sv. Jakoba vsak dan za njega in njegove stariše mešuje.
Ortolf, sin rajnega gospoda Ortolfa de W in d i s c h g r a z, potrdi to ustanovitev in obljubi oporoko svojega stričnika držati.
(„Or tolfus (filius) quondam domini Ortolf i de "VVindisch-graz, domini Pilgrimi patruus," — quidquid per dictum no s trum patru um dominum Pilgrimum fore dignoscitur per-petratum." Pečat: „sigillorum m e i (Pilgrimi) et Ortolfi mei pa trn i signaculis.")
„Archidiaconat" koroški je kraj desnega brega Drave segal do Belaka, iu ko še je bila starotrška fara pod ljubljanskim škofom, bil je starotrški župnik: „commissarius districtus Bleiburgensis". —
Slovenje-graška dolina je, kamor stopimo, polna zgodovinskih spominkov.
Tako imamo v starotrškej fari romantično dolinico s podružnico sv. Miklavža, ktera se veli Apače. Zgodovinski spomeniki nam razlagajo to poznamenovanje. Kakor nam codex trad. (c. 85.) št. pavlovskega samostana sporočuje, poklonil je 1. 1164. Henrik de Truchsen, soprog ovdovljene grofice Mehtilde liebenavske, samostanu: „decem mansus iu valle Gratz" pri Sečnici (listinski: „Zezniz"); Otto de Truchsen pa je položil na oltar sv. Janeza Krstnika v dan blagoslovljena: „duos mansus ad Sezniz in valle Gratz", leta 1187. 2
Iz tega poročila se prepričamo, da so kakor danes bližnejši mestu
1	(t. j. sv. Eupert na Dolenjskem blizu grada Rakovnika.) Ime »Marchia" v listinah one dobe zmirom poznamlja levo savsko pobrežje in kranjsko Dolenjsko notri do Karlovca.
2	Drugi mansus je zdaj Brezovnikovo (Hanžičevo) posestvo s trdnim poslopjem, ktero po svojej podobi pričuje, da je služilo enkrat menihom za prebivališče. V urbarskih listinah je znano pod ponemčenim imenom: Birkhof. V tej hiši je rojen g. Tone B r e z o v n i k, zdaj učitelj v Vojniku, marljiv slovenski pisatelj in sodelavec šolskih časopisov.
iu kraju pravili: Gradec, graška dolina, in le bolj odstranjeni so pristavljali pridevek: „Windiscli-Wiudischkingrez" v razloček od nemškega Gradca. Reka Sečnica teče od Sečnjaka izpod gore sv. Uršule mimo starotrških podružnic sv. Miklavža in Urbana, in se v sredini med Pamečami iu sv. Janžem izliva v Mislinjo. Ker so opati samostana št. pavlovskega dobili tam posestva, obviknolo je ime doline: Apače (Apatje) in posestnika: A p a Č n i k. Ta vest je tudi iz drugega ozira važna. Znano je, da so bili okrožja slovenje-graškega (v latinskih listinah: „provincia Windischgraz") lastniki že od leta 1174. sem grofi Andechsi. Ker pa že leta 1164. plemenitaše trušenjske kot zemljiščne lastnike ob Sečnici nahajamo, morala je Sečnica biti severna meja tej provinciji, južno je pa brž ko ne delala graška gora blizu virov Veluuje. —
P i Igri m de Windischgraz je že bil leta 1330. župnik sv. Pankraca v Slovenjem Gradci, kar nam pričuje neka listina iz onega leta, po kterej mu podeluje patrijarh Paganus civiluo in kriminalno oblast, izvzemši obsoje vanje na smrt. Listina se tako-le začenja: Paganus Dei et Apostolice S. Sediš Aquiligensis Patriarcha, dilecto filio P e r e g r i u o Plebano Plebis S. Pancratii in Windisgrez salutem in Domino sempiternam! V tem pismu mu patrijarh tudi potrdi pravico ribljenja in lova. Datum in Civitate, in nostro parochiali palatio die XVI. Maii, anno Dominice Nat-ivitatis MCCGXXX. Indictione XIII. Eusebius de Romagnono, Notarius.
Objavil je to listino najprej Giuseppe Bianchi v svojej knjigi: Documenti per la storia del Friuli dal 1326 al 1332. Yol. II. Udine 1845., kjer se na strani 395. pod številko 613. lahko po celem svojem zapopadku prebere.
Patrijarh rabi latinsko pisavo: »Peregrinus", iz ktere je skaženo „Pilgrim". V tem pismu še nima naslova: „archidiaconus Carinthiae", ali mi ga najdemo s tem naslovom v drugej listini od 12. avgusta 1. 1330., ktero je tudi objavil omenjeni prefekt Giuseppe Bianchi v istej knjigi Vol. I. štev. 629. str. 424. Ta listina je znamenita tudi za crkveno zgodovino k r š k e škofije, in zato jo tukaj priobčimo od besede do besede:
Quia ven. Pater D. Petrus, Dei gratia Archiepiseopus Nazarenus, Plebanus Plebis s. Miehaelis de Jima, Panlus, plebamis plebis s. Stephani p rope Cillan, Hermanus, plebanus plebis in Nuchlendorf, Peregrinus et Ulricus de S. Paterniano, Georgius, Plebanus in Chaimrich, Albertus,plebanus in Lint, Albertus, plebanus in Richemberge, et Peregrinus, plebanus in inferiori Grlobantz, Aqnilegensis dioeeesis, semel, secundo tertio, et peremptorie moniti collectas, sive partes eollectarum impositas Plebibus seu Ecclesiis suis de annuis procurationibus
1 O dobi pod patrijarhora Bertrandom (vladal 1334—1350.) je Johannes de Windischgretz imel „Turrim in Windisebgretz" kot fevd (Lehen); brž ko ne je bil brat Peregrinov (glej Thesaurus ecclesiae Acjuil. pag. 453. št. 297.).
Venerabilis Patris D. Bertrandi Dei Gratia Ostiensis et Veltrensis Episcopi Apostoliee Sedis in partibus istis Legati, solvere non curantes, in ter dieti, suspensionis et eicomm unicationis sententias in hujusmodi non solventes, et eorum Ecclesias generaliter promulgatas per ipsuiu Dominum Legatum incurrerunt, et sic ligati, et in hujusmodi Ecclesiis interdietis sententias vilipendentes easdem non eru-b u e r u 111 se i m m i s c e r e d i v i n i s, in sna m a 1 i t i a, e t e o n t u m a e i a g 1 o r i a u t e s: Idcirco nos Frater Abbas Monasterii Bosacensis1, Vicarius Venerabilis Patris Domini Pagani, Dei gratia S. Sedis Aquilegensis Patriarche, cui de predietis omnibus et singulis constat legitime, ipsius Domini Legati in hac parte, et prefati Domini Nostri Patriarche auetoritate suffulti, sedentes pro Tribun al i, et in hiis seriptis ipsos, et ipsorum quemlibet excommunicatos, et irregulares sententialiter declaramus, et eorum Ecclesias interdietas. Et inSuper quia hujusmodi sententias substinueruut, et substinent a n i m o i n d u r a t o ipsos hac nostra sententia, Ecclesiis, sive Plebibus jam dietis privamus, et ab eis perpetuo amovemus.
Lata, lecta et publicata fuit dieta sententia et supra per dietum Dominum Vicarium pro Tribunali sedentem Utini, in Patriarchali Palatio, anno Dominice Nati-vitatis MCCCXXX. Indictione XIII. Die XII. Mensis Augnsti; presentibus testibus Venerabilibus Viris et Dominis: Petro Mora de Mediolano altero Vicario dieti Domini Patriarche, et Peregrino Plebani Plebis S a neti Pancratii in Vindisgrez Archid. Carinthfe", Nobili viro Domino Jaunolo de la Turre de Mediolano Christophoro Cavallo, Domicello, et Nicolao Tubatore dieti Domini Patriarche, et aliis C. F. o. Eusebius da Romagnono Can. P.
Iz te listine se prepričamo, da je fara sv. Mihela v junskej dolini (zdaj Šent Mihel nad Pliberkom) imela enkrat župnika, ki je bil (gotovo „in partibus") arehiepiseopus Nazarenus; da je že leta 1330. bila farna crkev sv. Štefana pri Celji, da je že bila ustanovljena fara Lin t (Lipa, Linden ob Velden) na Koroškem ; G1 o b a n t z inferior je gotovo Klo-basnica, Chaimrich — Kamer če (Kammering), Richemberg pa na Goriškem. Tudi Šent Paternian je na Koroškem, Nuchlendorf-a pa ne morem zaslediti. Naj pri tej priložnosti imenujem fare v „Archi-diaconatu Carin thiae Aquilejensis", ki so morale leta 1323. „eollectas papales" plačevati: D. Prepositus de Ju na, plebes iu Riukenperge, Plebanus in Pleyburga, Plebes in C1 ob a z ni z su-periori et inferiori, plebes in Stayn, et Canonici ibidem, plebes in M o i-1 i c h i o (Moriče), plebes in C a p e 11 a (kje je ?), plebes in E a s (Kož ?), plebes in R a r s e k e (Rosegg ?), plebes s. Martini prope Villacum, plebes in Vili a c o, plebes s. Petri, Abbas de Arnolstein, plebes in Fuernz (Firnitz, Brnca?), plebes st. Stephani, plebes in Eke, plebes s. Dan i e lis, plebes de Choimbrich (Kamerče ?) , Canonici s. Paternian i, plebes in V e u s t r i z, plebes in R e u 11 e m s d o r f (Ratten-
1	Opatija Rosazzo (Rosach) je stala na Koroškem, ustanovil jo je patrijarh Ulrik II., sili koroškega vojvode Marquarda, iz plemenite rodbine eppensteinske okoli 1. 1112.
2	Peregrinov prednik je bil plebanus Hjnricus, confirmatus 27. Aprilis, 1319. ab Patriarcha Pagano (glej Bianchi libro cit, I. pag. 218).
dorf?), plebes in Chirchpach, plebes in L i nt, plebes in P al t r a rasel orf, plebes in Tristach (kje je ta fara?), plebes s. Michaelis prope G i 11 a ni.
Pod archidiakonat koroški so tudi spadale crkve: Saldenhofen (Vuzenice), sv. Pankrae v Slovenjem Gradci, sv. Martin pri Slovenjem Gradci in „Wertenstein", brez dvombe Weitenstein, Vitanje, na Štajerskem. Vse skupaj so morale spraviti marchas LXXXV. cum dimidia et „friscachenses" (Friesacher) XXXVI. novorum. Bianchi, 1. cit. Vol. I. pag. 494. —
Drobnosti.
Poročila srednjih šol od 1.1881. Kakor nam poročila srednjih šol po Slovenskem kažejo, bilo je koncem šolskega leta 1880/1 številno razmerje učencev sledeče:
Kranjsko:						Primorsko:		
Ljubljana. G. Vseh	u č.	591.	Slov.	453.	Gorica. G.	Vseh uč. 336.	Slov.	164.
E. „	rt	221.	n	91.	R	n n 193.	n	28.
Novo mesto. G, „	)?	182.	n	163.	Trst. G. c.	n , 291.	n	57.
Kranj. G.	n	67.	n	66.	„ R. c.	„ „ 194.	n	8.
Kočevje. G. „	r>	59.	n	12.	„ E. d.	n n 312.	n	5.
					Pazin. G.	„ , H7.	j)	4.
Štajersko:					Koper. G.	„ * 140.	n	5.
Maribor. G. Vseh uč. 322.			Slov.	156.		Koroško:		
	r>	92.	v	11.	Celovec. G.	Vseh uč. 280.	Slov.	34.
Celje. G. „	n	244.	n	121.	E.	155.		11.
Ptuj. G.	n	96.	n	59.	Belak. G.	. .. 165.		15.
Gradec. G. I. „	n	623.	V)	11.	Št. Pavel. G. . „ 102.			5.
„ g. n. „	n	302.	n	4.				
R. c. „	r>	119.	r>	3.		Hrvatsko:		
R. d. „		272.		2.	Varaždin. G.	Vseh uč. 307.	Slov.	29.
					Zagreb. G.	n * 610.	n	7.
Slovenskih učencev je			bilo	tedaj na navedenih srednjih šolah: 1524			, torej 74	
več kakor preteklo šolsko leto 1879/80. Kdor podane številke z onimi na 67. strani tega lista primerja, uvidi takoj, da je število Slovencev osobito na gymnasijah poskočilo, po realkah pa povsod razven v Gorici in Celovci padlo. Dalje pa tudi lahko, ako obadva statistična razkaza primerjaš, do dobra razvidiš, kako čudno se je število učencev sploh po realkah zmanjšalo, na gymnasijah pa malo da ne povsod pomnožilo. Zadnja leta nam kažejo, da število učencev na realkah vedno manjše postaja, in iz vseh prikaznij je sklepati, da še bode število od leta do leta pojemalo. Tako se je za šolsko leto 1881/2 na ljubljanskej gynm. oglasilo 731, a na realki le 205 učencev. Vse to pa priča, da srednje šole enotne in splošne preustrojbe potrebujejo. — Glede nas Slovencev so razmere po naših srednjih šolab še vedno take, kakoršne so bile. Ako hočemo enkrat sploh kaj boljšega doseči, moramo na vsak način najpoprej vso pozornost in vso skrb na šole, in to v prvej vrsti dandanes na srednje šole obračati. To naj bode poklicanim možem vselej in vedno pred očmi. — Naš jezik se že dandanes malo bolj čisla, kakor nekdaj, ker je potreba njegovega znanja mnogim že razvidna; in ako se že sedaj po navedenih srednjih šolah čez 300 Nemcev, kakor poročila kažejo, slovenščine uči, pričakovati nam je v prihodnjih letih še večjega
števila, in menda se bode enkrat nehalo slovenski jezik po šolah zaničevati. Mimogrede omenimo, da se nam neopravičeno zdi, da se je na goriškej gymnasiji poduk iz slovenščine za Nemce (bilo jih je 23) v drugem tečaji celo opustil, ker je g. prof. Vodopivec zbolel, kakor da bi ne imeli dovolj učiteljev, ki znajo slovenski! — Med vsemi šolskimi poročili ne najdeš niti ene slovenske razprave, kar zelo obžalujemo. Izmed nemško pisanih razprav se naj omeni sestavek: „Das Bachergebirge" od prof. Franca Ho rak a v Mariboru, ktero monografijo vsem priporočamo, ki se hočejo na tauko s slovenskim »Pohorjem" spoznati. Važna je dalje razprava „Ueber die Stellung des Unterriehtes in der Mineralogie an unseren Mittelsčhulen und insbesondere an den Gymnasien" od prof. Jul. Glovvackega v Ptujem. Dva Slovenca sta pa zunaj naših mej svoje razprave obelodanila, in to prof. France Suklje v Dun. Novem mestu „Zur Geschichte der S epte mberer eignis s e des Jahres 1792", in prof. E. Perušek „De scholiorum Bernensiunf origine et auctoribus, argumento et indole" v Sarajevu; iz zadnjega poročila še naj tukaj dodamo, da je bilo v Sarajevu 101 gynmasijcev, in sicer v I. A: 43, v I. B: 41, in v II. razredu 17 učencev. Po veroizpovedanji je bilo tam 39 katolških učencev, 26 grško-orientalskih, 21 israelitskih, 12 mohamedanskih in trije so bili evangelski, po narodnosti ali materinščini pa 75 Srbo-Hrvatov, 18 Spanjolcev, 6 Nemcev, 2 Magyara in 1 Francoz. Zraven drugih navadnih predmetov se uči deželni in nemški jezik, vsak po 3 ure na teden. Visoka deželna vlada je dijakom obiskavanje šol s tem olajšala, da je ustanovila 36 štipendij po 150, 100 ali 50 gld. na leto, in sicer je letos uživalo 26 dijakov po 150, 2 dijaka po 100 in 8 dijakov po 50 gld.
Glasbena matica. Za leto 1881. je dala „Glasbena matica" v Ljubljani sledeča dela na svetlo: ^Transkripcijo narodue pesni „Luua sije", za glasovir zložil in visokorodnej gospici Mariji W i u k 1 e r - jevi udano poklonil Danilo F a j g e 1 j." Cena 60 kr. „ Zbirko slovenskih napevov ubranih za čvetero ali petero moških glasov. Zvezek IX." in „Lavoriko"; zbirko 38 moških čveterospevov in zborov v posameznih glasovih. II. del. 2 gld. — V transkripciji znane pesni „Luna sije" podaje nam g. Fajgelj ne le nežno, temveč tudi jedernato in dobro izdelano komposicijo. Vidi se, da je imel skladatelj najboljše zastopnike te skladbine vrste, h kterim na pr. H. Cramer-ja prištevamo, pred očmi. Prva variacija, ki nas na Fieldove „Nocturne" spominja, ima melodijo samo v desnej roki, a spremlja jo bas z levico v figurah. Med tem ko tretja variacija ono znano „reverijo" posnema, učinja osobito druga globok utis, zahteva pa nekaj urnosti od igralca, da so dobro in točno izvede, kar pa tudi o četrtej velja, ki celo transkripcijo sklepa. - Zbirka slovenskih napevov, ki je nadaljevanje VIII. zvezka, sodržuje med 1-5 pesnimi (št. 35 — 49) precej lepo število dobrih in krepkih zborov. Napevi so od F. Hlavke, D. Fajgelja, P. A. Hribarja, Gj. Eisenhuta, dr. G. Ipavca, K. Mašeka, K. Knitla, Iv. pl. Zajca, N. Stoosa. V zbirki nahajamo v štev. 36. in 37. dve lepi na-grobnici od Fajgelja in Hribarja, izmed kterih prva nam razven zbora tudi čveterospev s tenor-solo podaje. Prav ljubka komposicija je tudi „Večeraica" (št. 40) od G. Ipavca, v kterej se prva dva takta kakor reminiscenca iz neke Schubertove pesni glasita; priporočalo bi se znabiti, da se posnemanje z zvoncem celo opusti. Jedernata iu krepka sta tudi zbora „Za Hrvate" in „Brambovska", ki bodeta, od velikega zbora peta, gotovo dober utis napravila, Lep in gibljiv bariton-glas zahteva solo v pesni „San" (št. 39), in potem jej je uspeh gotov. —
Popravek: Na str. 559. naj se čita v 3. vrsti teksta od spodaj: „iu sleje še" namesto „in prej že". Na str. 566. naj se bere: „škofu Henriku izročili" nam. „Ulrihu".
Izdaja, založuje in tiska tiskarna družbe sv. Mohorja v Celovci. Odgovorni urednik: Dr. J a ko b S k e t.