Jurij Souček: »SOVRAŽIM DILETANTE«
Dramski umetnik in režiser Jurij Souček v svoji dolgoletni igralski karieri ni dobival nagrad, temveč je dosegal izjemne uspehe pri občinstvu. Pred dvema letoma je ob svetovnem dnevu gledališča sicer prejel nagrado za življenjsko delo, lani paje dobil še Zlato paličico na prvem festivalu otroških predstav slovenskih poklicnih gledališč v KD Španski borci.
' Že dolga dolga leta, takorekoč od rojstva, ste Moščan. Kako se spomi-njate nekdanjih časov in kako bi jih primerjali s sedanjim?
»Tiste Moste, ki sem jih poznal, se niso kaj dosti spremenile. Rodil sem se Pod ježami, potem sem v Ciglerjevi ulici stanoval do desetega leta, nakar smo se preselili na Kodeljevo, ki je takrat veljalo za »nobl konc«. Moste so bile zmeraj proletarska četrt s to-varnami. Oče je bil v Pletenini, pri Hribarju, in nekako se spodobi, da sem tudi jaz tam.«
Kako pa bi lahko občino Moste-Polje ocenili s kulturnega stališča?
»Moste so bile pravzaprav bogate po svojem kulturnem življenju. Imeli smo kinodvorano, v njej pa tudi svojo dvorano. Tam sem začel kot amater in to je bila močna družina. Primerjali smo se lahko z Vičem, tekmovanja pa so potekala v Šentjakobskem gleda-lišču, kjer sem se tudi odločil, da bom šel med profesionalce.«
Jn kakšno vlogo ima po vašem mnenju kulturni dom Španski borci za občino Moste-Polje?
»Mislim, da ima zelo zelo pozitivno vlogo, svoje čase sem ga hotel prev-zeti, boril sem se za to, vendar so bile
neke drugačne strukture, če temu lahko tako rečem, in nisem nikoli uspel v tem, da bi ga vodil, moram pa povedati, da sem hotel narediti iz tega gledališče. Ob večerih, ko sem priha-jal domov in se oziral iz avtobusa na razsvetljena okna okoliških blokov sem si mislil: ti ljudje bi morali biti vsi tukaj. Vendar pa ima ta teater neki čuden predznak in ljudi iz mesta nika-kor ne moremo dobiti k nam v Mo-ste.«
No, zdaj ga vodi vaš poklicni ko-lega, gledališki igralec Iztok Valič.
»Valič dobro dela, če hočeš priva-biti ljudi, je perspektiva igrati igre za otroke in komedije. Toda tudi s ko-medijami še ni prodrl, treba bi bilo še več, tako da bi se vedelo, po kaj greš; sicer pa želim čitn manj razočaranj.«
Kakšne so vaše izkušnje z Mojim gledališčem v Španskih borcih?
»Takole bom rekel - ta oder in dvorana nista gledališko posrečena. Parter je preširok, oder prevelik, saj poslopje ni bilo mišljeno kot gleda-lišče, takrat ko so ga zidali. Poznal sem namreč arhitekta Jugorca in on je veliko več dal na to, da je vse oblekel z belim lesom, javorjem, ni pa mislil na to, da bi bilo tukaj gledališče, ker takrat gledališče ni bilo v modi, v modi so bili sestanki. Stavba je bila zasnovana kot Cankarjev dotn, ima pa slabšo akustiko. No, zdaj v Span-skih borcih gostuje Moje gledališče in zdi se mi, da vse skupaj pelje v dobro smer.«
Kako bi opisali sedanje delo? S kakšnimi projekti se ukvarjate?
»Zdaj delam več, kot sem prej. Bil sem član Drame in kot takega me niti niso vabili v druga gledališča, recimo v Mladinsko, kjer delam zdaj, ali v Moje gledališče. Pravzaprav sem moral toliko delati v službi, da niti nisem imel časa za kaj drugega. Zdaj, ko sem v pokoju, pa me vabijo v ra-zlična gledališča, mogoče tudi zato, ker sem kolegom manj nevaren. Mo-ram reči, da se zelo dobro počutim v Mladinskem gledališču, kjer igram Psiho, zdaj sem končal projekt v Tr-stu, kjer sem v Agoniji igral Lem-baha, v Drami sem igral Shakespeara, tako da mi je prav žal, da ne morem več nastopati v tem otroškem gleda-
lišču, v komedijah za dva, tri... V ko-mercialne komedije me ne vleče, to bi delal, če ne bi imel drugega dela, za zdaj imam možnost sooblikovati utnetniške projekte in igrati za otroke.«
Včemjepo vašem mnenju veličina igralca?
»Veličina igralca je v tem, da opravlja svoj poklic odgovorno in da ne presega svojega talenta, da igra do tiste meje, do koder zmore zares, da se ne sili v nekaj, kar mu lahko uide iz rok; tako je velik, četudi je majhen.«
Kaj bi dejali o priznanju »Zlata paličica«, ki ste ga prejeli pred krat-kim?
»Že za časa pokojne Jugoslavije sem dobil nekaj srbskih in nekaj bo-sanskih nagrad, slovenske pa nobene. Pred dveirta letoma sem dobil neko priznanje združenja dramskih umetni-kov, sicer pa sem bil igralec, ki ga preprosto niso izvolili za to, da bi dobival nagrade. Za nagrade obstaja določena skupina ljudi, ki si jih deli med sabo. Zdaj mislim, da sem ji že bližje. Ha, ha...«
Vam priznanja veliko pomenijo?
»Pomenijo mi precej, pomenijo, da to, kar delaš, delaš smiselno, in se-veda, da si opažen. To je del člove-škega v tem poklicu, saj ne delaš kar tako, samo za denar, ker denarja v tem poklicu ni bilo in ga tudi zdaj ni.«
Kolikšno možnost vplivanja na spremembe v kulturni politiki imate, predvsem na spremembe kulturne po-litike v občini Moste-Polje?
»Morda bi upoštevali kakšen moj nasvet, ki ga tudi z veseljem dam, da pa bi močno posegal v kulturno poli-tiko občine, pa tne niti ne mika.«
Vas kaj moti, bi kaj spremenili?
»Mislim, da se zadeva v Španskih borcih dobro razvija, svoj čas sem bil v Franciji, kjer imajo podobne kul-turae domove z razstavami, koncerti, gledališčem za otroke - ki je tudi naša publika in nam jih vendarle uspe od-vleči vstran od televizije, ki je za mu-larijo največja smrt.«
In kakšenje vaš odnos do Ijubitelj-ske kulture ter gledališč, sorodnih Mojemu gledališču?
»Pozitiven, jaz imam zelo rad ama-terje, sovražim pa diletante.«
In teh je nekaj tudi med profesi-onalci?
»Žal je na vseh koncih kakšen, od politike do umetnosti.«
Najlepša hvala za pogovor!
MILAN SKLEDAR