Zloga mej učiteljstvom. (Poleg konferenčnega poročila.) ,,Nepokojni vi ljudje! V daljno strmo visofiino, V tamnih brezen globočino Hrepenijo vam želje! Eno pak potrebno je: Skrbi zase, ljubi brata, Dvigni ga, odpri mu vrata In sodnik naj bo srce!" Levatik. Učiteljski stan je svet stan, kajti ljudski učitelj nosi blagor izobraženosti ubogemu človeškemu rodu tudi v skrita gorska selišča, a da je težaven, jako težaven, pritegne mi vsak človek. Izvestno znano, da bi svet se svojim licemerstvom ne navduševal učiteljstva na delovanje vzvišene ideje — izobraževanja človeškega rodu, ako bi ne nosilo učiteljstvo užč v srci dušnega zadostenja za sveto stvar. Ker ima učiteljstvo — mislitn ljudsko učiteljstvo — učiteljstvo v obče imenovano tako vzvišeno nalogo na svetu, ni vesela prikazen to, da svoje moči razdvajamo a mejsebojno nezlogo. To je našim sovražnikom orožje, na korist jim tudi ni toliko, a nam samim je le na škodo. Ne mislim, da bi tožil o zdanjih časih ter hvalil preteklost Bnjega dnij", naravnost povem, da v tem nisem črnogledec. Ne bode mi torej samo tožiti o naši nezlogi, marveč tudi pohvalim našo stanovsko zlogo. — Preudarimo tedaj: 1. kaj ovira zlogo mej učiteljstvom, 2. kakova bodi, da bode na blagor učiteljstvu liki javnemu uradniškemu stanu ter šoli, 3. da ne bode tolikanj vohunstva višjim šolskim oblastvom. Pogostokrat se dogaja, da je človek sam sebi najhujši neprijatelj. Živi in dela sebi na škodo, da si se mu večkrat povrača pravo spoznanje. To velja v širšetn pomenu za kateri koli stan posebe. Kakor posamezni človek, isto tako boleha ves stan za raznimi boleznimi. Nahajamo človeka, kateri živi in deluje do smrti zvest mladeniškim idejalom svojim. Značajni svet ga imenuje svojega ter je ponosen nanj; nekateri drugi in vsi značaji, ki ne stoje na svojih nogah, se mu posmehujejo ali ga milujejo. Nihče rai ne bode oporekal, da pravi značaj ni prvi vir zlogi — kakor je nasprotno neznačajnost — v obče tudi prvi vir nezlogi. Hvala Bogu! mej slovenskim učiteljstvom nahajamo še mnogo pravega značaja. Istina je, naš stan je star, odkar stoji svet, a pravno stališče je dobil v Avstriji še - le pred nckaj loti. Ta činitelj, prehod iz stare v novo šolo, oviral je učiteljstvo, da še nima one zloge, one organizacije, kakoršne zaslužuje po božjem in človeškem pravu. Vzvišena naloga našega stanu je moji duši zastava, da smemo v prihodnost zreti z veselo nado; učiteljstvo je omikan stan, ob vsakoršnih nevihtah bode znal braniti svoje pravne pravice. Poznarao ljudi, kateri žive le zarad sebe — a ob jednera tudi na škodo svojemu bližnjemu. Zlatega Levstikovega nauka: ,,Skrbi za se, ljubi brata, dvigni ga, odpri mu vrata in sodnik naj bo srce", poznajo dosledno največ le prvi stavek. Kakor vsak stan, tudi naš ima nekaj takih življev; — taki ljudje so po mojem mnenji največja ovira učiteljski zlogi — saj to so pravi neznačajniki. Taki škodujejo največ s tem, da svojim posameznim tovarišera in tovaršicam jemIjejo dobro ime, hoteči ob jednem sebe povzdigniti, kar se jira tudi posreči pred nevednimi ljudroi. Tudi to ne pospešuje zloge mej nami, kar zdaj omenim. Nahajajo se tovariši, ki mislijo, da ima sam posebno veljavo pred ljudmf, ki si domišljuje, da ni vredno občevati s svojimi tovariši. Domišljuje si, da pozna svoje ljudi — kajti modrosti se je nasitil z veliko žllco. Umejem, dragi tovariši in tovarišice, to so žalostne resnice. Kdor misli poSteno za naš stan, ne bode kazal svoje modrosti s takimi dejanji. Kakšna pa naj bode zloga, da bode na blagor našemu stanu? Naša zloga bodi osobna in stanovska. Naše prijateljstvo ali občevanje bodi odkritosrčno, ne licemersko. Verujmo trdno, da le zloga jači; raej nami bodi zaupno tovarištvo, osobne ali stanovske slabosti ne odkrivajmo drugim ljudem; osobne žalitve mej seboj poravnavajmo, kolikor je mogoče, ter molčimo o njih pri drugih ljudeh, zlasti pri prostem kmetu; zagovarjajmo učiteljstvo povsod in vselej, da si nismo morda komu kje osobni prijatelji. Tu naj nam bode v vzgled naša čestita duhovščina. Izvestno je, vsi smo grešniki — vsak ima svoje slabosti. Kogar morda peče vest, ker sem mu jo s svojim poročilom izprašal, reci: nPeccavi!" — grešil sem, a tudi se kesam ter bodem popravil in poravnal, kar sem zakrivil. A. Likosar.