P. b. b
kulturno - politično glasilo
s v e tov ni h in dom o c ih d d g o d kov
Poštni urad: 9020 Celovec — Verlagspostamt: 9020 Klagenfurt	Izhaja v Celovcu Erscheinungsort Klagenfurt
LETO XVI. / ŠTEVILKA 19	CELOVEC, DNE 12. MAJA 1966	__________________________________________CENA 2.- ŠILINGA
Kitajska ima H-bombo
Poskus s H-bombo so izvedli v puščavi Sinkiang
Rdeča Kitajska je v ponedeljek izvedla prvo eksplozijo H-bombe (vodikove bombe). S tem je Kitajska, še pred Francijo, kot četrta država vstopila v krog sil z vodikovo bombo za Združenimi državami Amerike, Sovjetsko zvezo in Veliko Britanijo. To je bil tretji jedrski poskus rdeče Kitajske. Oba prejšnja sta bila le z atomsko bombo.
Na usodnem razpotju
Cesto slišimo, da sodobno človeštvo živi na veliki zgodovinski iprelomnici, na usodnem razpotju. Danes se odloča za stoletja. Dogodki, iki se vrstijo s čudovito naglico, nas napolnjujejo s strahom in upanjem. Sprašujemo se, kam nas bodo pripeljali.
Vse za visi od tega, kako bo človek odgovoril na klic svojega časa. Človek sam je namreč tisti činitelj, ki dela zgodovino.
Zato je izredne važnosti, da človek razume, kaj, se okrog njega dogaja.
Čudovit razvoj znanosti in tehnike je osnoven pojav našega časa, 'ki vpliva na vse ostale. Znanost in tehnika nista povečali samo proizvodnje, to se pravi množino izdelanih dobrin, marveč tudi storilnost, množino izdelanih predmetov na uro dela.
Doba ročnega dela je tako mogla biti skrajšana, ne da bi proizvodnja trpela. Človek ima več časa za počitek in duhovne dobrine. Šolanje, ki je nekoč bilo monopol redkih privilegirancev, je postalo delež širokih množic.
Tehnika, iki med naravo in človeka postavlja vedno bolj, dovršene stroje, osvobaja ročnega delavca od mnogih težkih del. Zaradi tehnike je tudi postala možna pravičnejša razdelitev zemeljiskih dobrin, tako da je prav tehmioni napredek izhodiščna .točka socialne obnove, ki je v čast naši dobi.
Ali smemo tedaj; reči, da je rešitev sveta v znanosti in tehniki? Nikakor ne. To misliti bi bilo naivno in nevarno.
Znanost in tehnika nista ves človek, marveč le njegovo delo, njegova .stvaritev, njegovo sredstvo. Vse zavisi od načina, kako se jih bo človek posluževal. Znanost in tehnika moreta namreč graditi ali rušiti, reševati ali uničevati. Kot primer navedimo samo atomsko silo.
Druga značilnost sodobnosti je postopno1 zedinj.evanje dežel našega planeta. To ze-dinjevanje moramo pripisati predvsem trem činiteljem.
Na prvem mestu omenimo postopno odpravo geografskih oddaljenosti. Bližamo se času, ko bo svet zaradi tehničnega napredka samo še velika vas. Že sedaj nas tisk, radio in televizija vodijo na vse strani zemlje in nam omogočajo slediti najvažnejšim dnevnim dogodkom. Za potovanje, 'ki je nekoč trajalo dolge mesece, potrebujemo danes le še nekaj, ur. In kaj bo glede tega šele jutri?!
Doslej smo govorili o zgodovini kontinentov in narodov, v sodobne dogodke ,pa je vpleten ves svet in bomo odslej imeli opravka le še z vesoljno zgodovino,. Znanstveno delo, gospodarstvo, vojne in mdr — Vse to danes zadeva ljudi vsega sveta.
Toda pred našimi očmi se ne rušijo samo geografske pregraje. še važnejša jie postopna odprava ekonomskih in socialnih razlik, iki človeštvo še vedno delijo v dve skupini: manjšino bogatih in množice siromašnih. Boj za socialno obnovo sveta je osrednji poj av sodobnos ti.
Kakor je važna postopna odprava geografskih razdalj in socialnih razlik, bi se vendar motili, če bi mislili, da ti dve ostvar-jata že vse pogoje za zedinjenje sveta.
Veliko vlogo bo igral še en činiteljr. srečanje ljudi in kultur.
Način tega srečanja bo določil duhovno vsebino jutrišnje univerzalnosti. Jasno je, ■tu se skriva ogromno problemov, o katerih na tem mestu ne moremo govoriti. A želimo opozoriti, da bo to srečanje le tedaj, vodilo k resničnemu edinstvu ras in kultur, če ga bo spremljalo globoko medsebojno spoštovanje, razumevanje in priznanje.
Naglo povečanje proizvodnjie in odprava geografičnih razdalj sta ostvarili neza-
Eksplozijo vodikove bombe so Kitajci izvedli v zraku. Verjetno so jo vrgli iz letala. Poskus so izvedli v puščavi Sinkiang. Kitajska je tako dokazala, da ima najnevarnejše orožje sveta.
Tretji kitajski jedrski poskus so na Za-padu že dolgo pričakovali. Zahodne tajne službe so ga napovedale za ta teden.
Svoj prvi atomski poskus je komunistična Kitajska izvedla 16. oktobra leta 1964, drugega pa lani 14. maja, torej precej natančno pred enim letom.
Prvo atomsko bombo so po vsej, verjetnosti razstrelili na vrhu stolpa atomskega središča v zahodni Kitajski, v puščavi Sin-kiaing, dočim so drugo atomsko bombo vrgli najbrž iz letala.
'Uradna časopisna agencija »Nova Kitajska« je objavila poskus z uporabo termo-nukleaomega (nanašajoč se na toploto, Iki nastaja pri razbijanju atomskih jeder) materiala, ki ga uporabljajo pri izdelovanju vodikove bombe, 'hkrati pa j,e podala tudi politično izjavo. V njej je označen poskus z vodikovo bombo kot »nova idejna zmaga voditelja partije Mao Tse-tunga in kitajske
slišane možnosti za ekonomsko in socialno življenje sveta in v človekovem srcu vzbudili novo upanje za več pravičnosti in sreče.
Da se po zadnjih vojnah mednarodno življenje kljub sklenjenemu miru ne more ustaliti, moramo pripisati predvsem dejstvu, da neka neukrotljiva volja po pravičnosti in svobodi gre skozi svet in podžiga posameznike in narode. V množicah tli u-por, Iki ga nobena sila ne bo mogla več ustaviti.
Ni čudno! 59% prebivalstva na svetu nima dovolj brane. Povprečna življenjska doba v Indiji je 27 let, na švedskem pa 68 let. V nekaterih pokrajinah je 80% ljudi nepismenih. Povprečni letni zaslužek v Indoneziji je 25 dolarjev, v Združenih državah pa 1800 dolarjev.
Vse kliče po svetovni socialni obnovi v skladu z vsemi modernimi pridobitvami znanosti in tehnike.
Od uspeha in načina te ogromne akcije zavisi tudi usoda Zapadnega sveta in usoda krščanstva.
IMed sestavnimi deli sodobnosti in med razlogi, da smo danes na usodnem razpotju, moramo omeniti tudi komunizem, čeprav njegova privlačnost upada, ima še vedno ogromen vpliv na svetovne dogodke.
'komunistične partije.« Izdelava vodikovih bomb ima namen postaviti se po robu izsiljevanju ameriškega imperializma (osvajalna politika) in tajnemu dogovoru med Združenimi državami Amerike in Sovjetsko zvezo za ohranitev atomskega monopola (izključne pravice do jedrskega orožja).
»Slovesno izjavljamo, da ne bo Kitajska pod nobenimi okoliščinami prva segla po uporabi atomskega orožja. Kitajsko ljudstvo iskreno upa, da nikoli ne bo prišlo do jedrske vojne,« je rečeno v poročilu časopisne agencije »Nova Kitajska«.
Zunanji minister Združenih držav Amerike Dean Rusk je izjavil, da bo imela eksplozija kitajske vodikove bombe izredno resne posledice na mednarodni položaj. Ameriški zunanji minister je potrdil kitajski poskus in označil razstrelilno moč bombe kot »šibko do srednje močno«.
Kitajska bomba: A ali H?
Je bila to bomba H? To vprašanje raziskujejo sedaj politiki, znanstveniki in vojaški izvedenci, odkar so v ponedeljek Kitajci iizvedli svojo tretjo eksplozijo termo-nuklearne bombe.
Na komunizem moramo zato gledati z vso resnobo in zrelostjo.
Njegov duhovni oče je Karel Marks. V početkih industrializacije v Franciji in Angliji je videl revščino delavskih množic. Njegov 'življenjski cilj, je postal boj, za pravice malega človeka. Njegova volja je bila plemenita, njegovo bičanje razmer stvarno. Durkbeirn je dobro povedal, ko j e Marksov nastop označil kot »neki krik bolečine«.
Zmotil pa se je Marks v sredstvih, ki jih je predlagal za osvoboditev delavslkih vrst. Svoj, gospodarski in socialni nauk je namreč postavil na pogrešeno osnovo. Zmotil se je v presoji in vrednotenju človeka. Njegov (pogled na življenje in svet je bil silno omejen. V verskih vprašanjih je bil presenetljiv nevednež.
Zato njegov iskren »krik bolečine« ne vodi v ozdravljenje človeške družbe, marveč rodi le novo bolečino, pod katero se zvijajo milijoni nesrečnikov.
Navedli smo nekaj činiteljev, ki dajejo poseben pečat naši dobi. Res je, velike 'in usodne čase preživljamo. Žalostno 'bi bilo, ko bi mi za vse 'to ne imeli smisla.
Kako doživljamo svoj čas? Kako odgovarjamo njegovim klicem?
Naše mesto je na strani pravičnosti, resnične 'svobode in 'pravega napredka.
Koroški Slovenci novi vladi
Narodni svet koroških Slovencev in Zveza slovenskih organizacij na Koroškem sta na koordinacijski seji dne 10. maja 1966 proučevala sedanje stanje slovenske manjšine na Koroškem. Ugotovljeno je bilo, da obe osrednji organizaciji koroških Slovencev dosedanjih prizadevanj zvezne vlade po podpisu državne pogodbe rešiti manjšinsko vprašanje ter uresničiti določbe o manjšinski zaščiti nikakor ne zanikata. V zvezi s tem sta naslovila Narodni svet koroških Slovencev in Zveza slovenskih organizacij na zveznega kanclerja dr. Josefa Klausa posebno vlogo, v kateri sta nakazala, da so vprašanja, ki zadevajo bistvena življenjska območja slovenske manjšine, ostala še odprta. Ker se je izkazalo reševanje manjšinskega vprašanja na podlagi sodelovanja z zastopniki manjšine kot pravilno, sta predlagali osrednji organizaciji koroških Slovencev zveznemu kanclerju pogovore spet vpeljati in jih nadaljevati.
Istočasno sta Narodni svet koroških Slovencev in Zveza slovenskih organizacij ha Koroškem poslala pismo bivšemu zunanjemu ministru dr. Brunu Kreiskemu, v katerem se mu zahvaljujeta za zanimanje, ki ga je pokazal za reševanje manjšinskih vprašanj ter njegovo iniciativo, rešiti vsa tozadevna vprašanja v neposrednem kontaktu z zastopniki manjšine in predstavniki zvezne in deželne vlade.
Vloga, ki je bila naslovljena na zveznega kanclerja dr. Klausa, je bila odposlana v prepisu tudi zunanjemu ministru ter koroškemu deželnemu glavarju.
(enstohova: »Odpuščamo!"
Z besedami poljskega kardinala Višinskega »odpuščamo« in »odpusti nam naše dolge«, s katerimi je soglašalo 300.000 vernikov, so se pretekli teden v Čenstohovi zaključile slovesnosti tisočletnega pokristjanjenja poljske države. Cerkveni knez je še poprej na večerni pobožnosti pozval vse katoličane tudi sovražnikom odpustiti. Velikanska množica romarjev je začela navdušeno ploskati, ko so prečitali del »spravnega pisma« poljskih škofov nemškemu zboru škofov.
V pridigi je izjavil kardinal Višinski, katerega je papež Pavel VI. zaradi prepovedanega potovanja cerkvenih knezov iz tujine imenoval kot legata, da je najvišja zapoved kristjanov ljubezen do bližnjega. Ta pa velja za vse ljudi. Vroclavski nadškof Kominek pa je pri šmamični pobožnosti v Čenstohovi izjavil, da zadeva krščanska ljubezen prijatelje in sovražnike v enaki meri.
V	Taškentu nov potres
V	zgodovinskem mestu Taškentu, v Uzbekistanu v Sibiriji (osrednja Azija) je bil v noči od 7. na 8. maj nov potres. To je bil najmočnejši potres v seriji 260 potresov, iki so prizadejali mesto v preteklih 17 dneh od prvega močnega potresa dne 26. aprila, 'Zjutraj,. Novi potresni sunki so porušili več zgradb. Na srečo ni bilo človeških žrtev, pač pa je bilo 13 ljudi ranjenih.
Nao Tse-Tung ie živ
Kitajski partijski voditelj Mao Tse-tung, ki naj bi bil že dalj časa težko bolan in celo mrtev, se je prvič po šestih mesecih pojavil v javnosti, poroča časopisna agencija »Nova Kitajska«. Ta je prinesla v torek sliko, ki kaže Mao Tse-tumga pri sprejemu ob priliki obiska albanskega predsednika šehuja.
VABILO
Koroške rodoljube prisrčno vabimo na zaključno prireditev gospodinjske šole v Št. Jakobu v Rožu, dne 15. maja 1966.
RAZSTAVO
ročnih del, šivanja in kuharskih izdelkov si lahko ogledate od 8. ure zjutraj do 16. ure popoldne.
KULTURNA PRIREDITEV
se bo začela ob 14. uri popoldne, ob lepem vremenu pred šolskim poslopjem.
Svidenja se vesele gojenke!
Poiitiini teden
Po svetu
DR. KLAUS V STRASSBURGU
Na predvečer evropskega dneva 5. maja 1966, iki ga je 18 držav članic Evropskega sveta slovesno praznovalo, se je avstrijski zvezni kancler dr. Josef Klaus odločno zavzel za evropsko idejo.
»Evropa, to je izpoved in istočasno program,« je izjavil zvezni kancler v okviru sprejema v evropski hiši ,Dunaj’. »Za Avstrijo,« je nadaljeval dr. Klaus, »evropsko zedinjenje mi samo zunanje priznanje. Kljub temu moramo na tem mestu nekaj razjasniti: samostojnost naše dežele je izven razprav. Smo pripravljeni z vsemi narodi sodelovati, ne prenesemo pa, da bi nam drugi gospodovali.«
»V Avstriji je našla evropska ideja posebno plodna tla,« je dejal dr. Klaus in je 'Spomnil na .stoletne tradicije kot države številnih ljudstev’, kar je vplivalo, da imamo mnogo, več smisla za zbliževanje posa-imeznih narodov kot pa stare narodne države.«
»Pa tudi vzhodna Evropa spada k zahodnim deželam,« je ugotovil zvezni kancler. »Pozdravljamo evolucijo (razvoj) v vzhodnoevropskih državah, ki kaže na zbliževanje tudi teh ljudstev veliki Evropi.«
»Avstrijci,« je zaključil svoj govor dr. Klaus, »razumemo našo prostovoljno izbrano nevtralnost kot dolžnost, ki nas ne bo ločila od svetovnih dogajanj. Zlasti smo hoteli vprav, z našim članstvom v Evropskem svetu dokazati, da želimo aktivno sodelovati pri ustvarjanju bodoče Evrope. Avstrija ne stopa v novo Evropo praznih rok, itemveč z bogato kulturno dediščino, ;ki smo jo prejeli od naših očetov.«
Zunanji mimister dr. Tončič se je v sredo minulega tedna po velikem avstrijskem slavnostnem sprejemu v Strassburgu sestal s svojim italijanskim kolegom Fanfani-jem. Pri tem sta razpravljala vsa obe deželi zadevajoča vprašanja, vključno pogajanja Avstrije z Evropsko gospodarsko 'skupnostjo (EWG = EGS). Srečanje obeh zunanjih ministrov je bilo pri slavnostni večerji, ki jo je Fanfani priredil na čast glavnemu tajniku Organizacije združenih narodov U Tantu. Z 'italijanske strani so potrdili, da je bilo j.užnotirolsko vprašanje eno od mnogih drugih v teku razgovora.
V	svojem govoru pred posvetovalno skupščino je dr. Tončič naglasil, da je Evropski svet edina ustanova, ki povezuje Evropsko gospodarsko skupnost in Evropsko združenje za svobodno 'trgovino (EFTA) in še nekaj drugih evropskih držav. Zato je glavni cilj Evropskega sveta doseči dan, ko ne ho več nobene konkurence (tekmovanja), nobenega eden zraven drugega, marveč »le skupna, naša Evropa«. Dr. Tončič je razložil potem politiko zvezne vlade do Evropske gospodarske skupnosti.
Poslanec Czemetz kot vodja avstrijskega parlamentarnega zastopstva pa je podčrtal s svoje strani pred posvetovalno skupščino, da je Evropski svet za Avstrijo dandanes važnejši kot kdaj prej,
»MIG-21« NAD VIETNAMOM
Boji v Vietnamu so dobili nov aspekt (novo zunanje lice). Ho ši Minhovo letalstvo se je postavilo po robu Združenim državam Amerike. Kakor znano so se doslej letalski piloti Severnega Vietnamia spretno .izogibali zračnim bojem. Atperiška letala so bila sestreljena ali po protiletalski obrambi ali po raketah »Zemlja-Zrak«. V Ha-noiu so dejali, da morajo njih vojaške sile varčevati z letali, ker jih imajo vobče premalo. Kar nenadoma pa je Severni Vietnam pripravljen tudi s te strani na žrtve. Toda na čigave stroške? Tajna obveščevalna služba Združenih držav Amerike poroča o 15 letalih tipa »MIG-21«, ki so jih Severni Vietnamci prejeli iz rdeče Kitajske.
V	Londonu pa pravijo, da je Sovjetska zveza prodala, seveda na kredit (up), Ha-noiu 40 letal tipa »MIG-21«. Verjetnejša je druga verzija (mnenje). Zanimivo je pri tem, kdo pilotira Ho Ši Minhova letala, kajti po mnenju izvedencev ima Severni Vietnam še premalo svojih izšolanih pilotov.
V	torek minulega tedna se j e Ho ši Minh javno zahvalil socialističnim bratskim deželam za pomoč proti Združenim državam Amerike. Torej bi bil logičen zaključek: ‘kitajski piloti v sovjetskih letalih nad Severnim Vietnamom?
RUSSEL ZA RAZŠIRITEV
LETALSKIH NAPADOV
Predsednik obrambnega odbora ameriškega senata Russel je te dni zahteval, da se mora letalska vojna nad Severnim Vietnamom razširiti na vse vojaške in strateške cilje, ki so jim do sedaj prizanašali. Russel priporoča predvsem letalske napade na pristanišče Haiphong.
V	Saigonu je vojaška vlada vsem prebež-nikom zapretila s smrtno kaznijo. Število teh se je namreč v južnovietnamski vojski v preteklem letu podvojilo, doseglo je 113 tisoč mož.
Severni Vietnam je označil razširitev letalskih napadov v bližino Hanoia in Hai-phonga kot silno nevaren korak. Sevemo-vietnamski predsednik Ho Ši Minh je izjavil, da bo vojna še »dolga in huda«. Označil je štiri točke Hanoia še nadalje kot edino podlago za poravnavo spora.
Ameriški podpredsednik Humphrey je sporočil, da se Indija in Japonska trudita, da bi sklicali azijsko mirovno konferenco o Vietnamu.
AMERIŠKI OBRAMBNI MINISTER
O ZRAČNIH SILAH
Obrambni minister Združenih držav Amerike Mc Namara je na neki tiskovni konferenci zagovarjal svoj' načrt o zmanjr šanju za eno tretjino ameriških medcelinskih bombnikov. Nekateri politiki v pododboru za vojaško službo predstavniškega doma pa so ostro napadli načrt obrambnega ministra, da bodo starejše bombnike za dolge polete »B-58« zamenjali z manjšim številom novih letal.
Ameriški vojni minister Mc Namara je tudi izjavil, da bodo Združene ameriške države imele do konca prve polovice tega leta 680 delujočih medcelinskih bombni-kov in 1442 medcelinskih balističnih izstrelkov, medtem ko bodo imele leta 1970 465 medcelinskih 'bombnikov in 1710 medcelinskih balističnih izstrelkov. Mc Namara je Se povedal, da je to strašna sila, močnejša od sile, ki jo ima katerakoli dežela.
»EVROPSKI DAN« V ZNAMENJU OSTRE KRITIKE PROTI DE GAULLU
V	Strassburgu je ob priliki »evropskega dne član ameriškega kongresa Wayne L. Hays v svojem govoru ostro napadel francoskega predsednika generala de Ganila in ga obtožil, da hoče razbiti Organizacijo se-
vernoatlantskega pakta in preprečiti evropsko zedinjenje.
Voditelj ameriškega 'kongresnega zastopstva Hays j.e pred posvetovalno skupščino Evropskega sveta izjavil, da pri de Gaullo-vi politiki ne gre za prepir med Francijo in Združenimi ameriškimi državami, marveč za položaj, ki je Francijo privedel v nasprotje do vseh njenih sosedov in zaveznikov. S tem ne spravlja samo v nevarnost obnovitev zveze, temveč sam njen obstoj.
»Kdor ima prijatelje kot de Ganile, ne potrebuje nobenih sovražnikov,« je jezno zaklical ameriški parlamentarec (poslanec). »Francoska vlada je uprizorila glavni napad na evropsko integracijo (povezovanje v celoto). De Gaulle je napadel načelo kolektivne akcije (skupnega dela), tako v njeni evropski kakor tudi v njeni politiki Organizacije severnoatlantskega pakta.«
SVET POTREBUJE EVROPO
V	govoru pred skupščino Evropskega sveta v Strassburgu je glavni tajnik Organizacije združenih narodov U Tant izjavil, da »svet potrebuje Evropo«, kajti evropski um in njegovo sposobnost naj bi porabili za to, da bi preprečili izbruh tretje svetovne vojne. Glavni tajnik je zaključil svoja izvajanja s temi besedami:
»Ne moremo si misliti, da bi svet želel še eno svetovno vojno, ki naj bi nas poučila, kako je treba živeti v miru na tem planetu. Toda nekateri dogodki v svetu kažejo v to smer. Vemo, da bi bila prihodnja vojna, kjerkoli bi se začela, atomska vojna, katere posledice za civilizacijo in obstoj vsega človeštva so vsem jasne.«
500 do 600 .Evropejcev’ se j.e v torek zvečer udeležilo sijajnega sprejema, ki ga je priredil novi avstrijski zunanji minister dr. Tončič in vodja avstrijskega 'parlamentarnega zastopstva, poslanec Czernetz, ob priliki desetletnega članstva Avstrije v štrassburškem Evropskem svetu.
Sprejema sta se udeležila tudi novoizvoljeni predsednik Evropskega sveta De Frei-tas iz Velike Britanije in njegov predhodnik Pflimlin.
Popoldne istega 'dne, to je v torek, je avstrijski zunanji minister dr. Tončič, ki na tem zasedanju opravlja posle predstojnika ministrskega sveta, podal letno 'poročilo ministrskega odbora pred posvetovalno Skupščino.
V	razgovoru z 'britanskim zunanjim ministrom Stewartom je podčrtal dr. Tončič zanimanje Avstrije pri odpravi britanskih carinskih dodatkov, zaradi katerih je avstrijski izvoz v Veliko Britanijo močno prizadet.
in pri nas v Avstriji
VARNOSTNE ZADEVE BREZ USTAVNEGA ZNAČAJA
V torek minulega tedna je .ministrski svet obdelal obsežen program. Svoje delo so osredotočili predvsem na uzakonitve. Na tem torišču je prišlo do presenečenja: pri natančnem tolmačenju zvezne ustave so u-gotovili, da zelo sporen zakon o varnostnih direkcijah nima ustavnega značaja. Ministrski svet je zato sprejel osnutek navadnega zveznega zakona, po katerem se prenese pristojnost deželnega glavarja na področje javne varnosti. Seja je potekala mirno, ker so si hili ministri skoraj v vseh vprašanjih edini. Kljub temu pa so vodje posameznih podrociji izredno dolgo razčlenjevali točko proračuna za leto 1966, kajti s tem so se hoteli izogniti, da ne bi prejšnji ministri nasprotne stranke našli očitne napake.
Osnutek zveznega finančnega zakona za leto 1966 so nato sprejeli in so ga v sredo, 11. maja, 'predložili parlamentu v obravnavo. Prav tako so sprejeli osnutek usluž-benskega načrta, ki predvideva za 299 službenih mest manj kot orni, ki ga je izdelala v oktobru leta 1965 prejšnja zvezna vlada. Hkrati s proračunom so sprejeli »zeleni načrt« kmetijskega ministra dr. Schleinzerja o 'položaju 'kmetijstva v letu 1964 kot podlago »zelenemu načrtu za leto 1966.
Že v tekočem letu bodo dali za gradnjo domačih cest dodatno 225 milijonov šilingov. Ministrski svet je potrdil tudi zakonski osnutek o zvišanju 'davka mineralnega olja za 20 grošev pri litru. Dopolnilni zakon naj, hi uredil dodelitev 75 milijonov šilingov deželam in občinam za pospeševanje deželnih in občinskih cest. Tačas razpravljajo v gospodarskih krogih vprašanje nadaljnjega 'povišanja za 10 grošev: trgovci, v prvi vrsti lastniki ibencinskih črpalk pa zahtevajo še višje cene. Seveda hi bilo vladi
ljubše, če bi ostali pri končni ceni, to je dvigu za 20 grošev.
Temeljne spremembe na visokih šolah naj( bi uredil »splošni visokošolski študijski zakon.« Sprejeti osnutek, Iki ga je izdelal v preteklem letu »Svet za visokošolska vprašanja« in enoglasno sprejela rektorslka konferenca, določa novo ureditev izpitov na visokih šolah, razmejuje področja državnih in samoupravnih visokošolskih uprav ter bo omogočal tudi študij na več fakultetah. Posebnega pomena pa bo tudi otežkočenje doktorskega naslova.
BOCK: POGUM ZA RESNICO V GOSPODARSTVU
»Brez splošne ureditve avstrijske gospodarske politike in njene jasne poti k socialnemu tržnemu gospodarstvu bo zmogljivost avstrijskega gospodarstva kmalu padla,« je dejal podkancler in trgovinski minister dr. Bock v 'dunajskem gospodarskem svetu, in opozoril na to, da jev primerjavi s povprečjem zadnjih let bruto narodna proizvodnja padla za polovico.
Podkancler dr. Bock zagovarja pri gospodarski politiki tri glavna načela:
1.	Od družbe ne moreš zahtevati več, kakor si ji dal.
2.	Zahtevane storilnosti morajo biti tudi plačane.
3.	Treba je zastaviti vse sile za dvig proizvodnje.
Za nadaljevanje gradnje cest naji bi poiskali dodatna sredstva. Da cene na zveznih železnicah ne morejo kriti stroškov le-teh, ker so prenizke, je z gospodarskega stališča nevzdržno.
Če neko državno podjetje kljub vsem prizadevanjem ravnateljstva in delavcev ni več donosno, se mora, kot brez izjeme vsako privatno 'podjetje v istem položaju, za-
SLOVENCI
dama in fi& soeiu
Slovo Zinke Kunc od Metropolitanske opere
Pred kratkim je vzela od odrskih desk slovo slavna slovenska pevka-sopranistka Zinka Kunc, primadona Metropolitanske opere. Z zadnjo poslovilno predstavo v tej najslavnejši operni hiši se je poslovila od newyorškega občinstva.
Zinka Kunc-Milanov je prvič nastopila v Ljubljani kot Leonora v Verdijevem „Trubadurju” leta 1927. V Metropolitanski operi je debutirala leta 1937, prav tako v operi „Trubadur”. Pela je skoraj na vseh svetovnih odrih od milanske Scale in dunajske Državne opere do londonskega Covent Gardena in praške Opere. Začenjala je sezono v Buenos Airesu, Rio de Janeim, Chikagu in Tokiu. Ostala je stalna članica Metropolitanske opere. Pogosto pa se je vračala v njen Zagreb, v katerem je po nasvetu Milke Tmine zapustila koncertni oder in stopila na operne deske.
Njen poslovilni nastop v operi „Andre Chenier” italijanskega komponista Umberta Giordana je težko opisati. To je bilo treba doživeti. Ko je Zinka Kunc stopila na oder, jo je sprejelo vihamo pozdravljanje. Pela je čudovito s čistim glasom, z ritmično brezhibnostjo. Pela je ,Jtakor slavček”, pela je z močjo in lepoto, kakršna je dana samo izjemno nadarjenim umetnikom, je zapisal kritik „New York Herald Tribune”.
Leta 1962, ko je prav tako pela v operi „Andre Chenier” vlogo Magdalene in s tem praznovala svojo 25-letnico pri Metropolitanski operi, je najboljši newyorški kritik Schonberg zapisal v Timesu: „To je največji dramski sopran po Rosi Ponseli. Veličastna je v vsakem pogledu. S svojim glasom je prodirala v srž svojih vlog v svojem velikem repertoarju. Pripada veliki dediščini opernega prizorišča 20. stoletja.”
Povedala je: „Metropolitanska opera zapira hišo, jaz zapiram svojo knjigo.” Staro poslopje Metropolitanske opere zapirajo. Na sklepni predstavi (tri dni po njenem poslovilnem nastopu) je pela Zinka s svojimi kolegi na poslovilni predstavi Metropolitanske opere. Zapela je prav tako z Richardom Tuckerjem duet iz Andre Cheniera.
S tem je zavesa pred odrom stare Metropolitanske opere, ki so na njenih deskah peli največji pevci sveta, za vselej padla. Operna hiša se seli v modemi „LiincoInov centre”, novo kulturno središče New Torka, kjer se bodo vse umetnosti znašle pod isto streho: opera, drama, simfonična glasba, balet.
Zinka Kunc-Milanova je 453-krat nastopila v Metropolitanski operi. To je bila dolga pot od tistega dneva leta 1937, ko jo je direktor Metropolitanske opere Edtvard Johnson poslušal v Salzburgu v Verdijevem „Requiemu” pod taktirko največjega dirigenta Arthurja Toscaninija in ko ji je predlagal stalno pogodbo z Metropolitansko opero. To je bil začetek velikega truda, požrtvovalnosti, dela.
„Zdaj je čas oditi”, je dejala ob slovesu Zinka. Zraven pa je še dodala: „Bolje je oditi na dveh nogah, kakor pozneje odšepati na eni”, kot pravi ameriški pregovor.
Prof. Jakob Šolar 70-letnik
Pred kratkim je obhajal svoj sedemdeseti rojstni dan znani slovenski znanstvenik prof. Jakob šolar.
Pred drugo svetovno vojno je vzgojil mnogo mladih slovenskih katoliških izobražencev v škofijski gimnaziji v št. Vidu pri Ljubljani.
Vzgajal jih je s tem, da jim je v srca sadil ljubezen in zanimanje za slovensko stvar in oblikovanje narodnega življenja v duhu načel krščanskega človekoljubja in zavesti do slovenskega naroda. Istočasno pa je tudi deloval znanstveno kot slovničar in si pridobil sloves kot eden izmed najboljših strokovnjakov za slovenski jezik. Zraven tega je deloval kot pisatelj in predavatelj. Nekaterim so še dobro v spominu njegova predavanja na „Bohinjskih tednih”, v katerih je obravnaval slovenska vprašanja izredno resnično in pametno kot le malokdo v tisti dobi.
V	drugi svetovni vojni je moral močno trpeti zaradi svojega aktivnega zanimanja za slovenske probleme, vendar ga vse te stvari niso uničile. Prof. Jakob šolar je danes delaven kot znanstvenik in duhovnik.
V	reviji .Jezik in slovstvo” najdemo še zmerom kako njegovo znanstveno razpravo, prav tako tudi še kje drugje.
ipreti. Od 'tega so izvzeti do neke meje, po Bocku, samo premogovniki.
Kar se tiče zahtev po 'povišanju plač, jie podkancler dejal, da ima delodajalec pri dvigu konjunkture pravico na dohodek in je 'tudi z gospodarskega stališča pravilno in nujno, zvišati plače pri zboljšanju dohodkov splošnega gospodarstva. Po številkah zboljšane plače pa zvišajo resnični dohodek le tedaji, če pri itam ne prekoračimo meje donosnosti.
KULTURNA IZMENJAVA MED KOROŠKO IN SLOVENIJO:
Odlična storitev ljubljanskega baleta
V soboto, 7. maja, se je v Mestnem gledališču prvič predstavil koroškemu občinstvu s celovečerno uprizoritvijo balet ljubljanske Opere z delom »Nina«, ki nam je bilo »doslej neznano.
Po izvedbi »Čajne punčke« Rista Savina leta 1959 v Mariboru in »Iluzij« Slavka Osterca leta 1962 v Ljubljani, smo Slovenci dobili še tretji celovečerni balet »Nina« Ikomponista dr. Danila Švara po scenariju Poldeta Bibiča in Metoda Jerasa, ki je hkrati »tudi režiser in koreograf »tega »novega slovenskega baleta.
Po pisatelju Bibiču naj bi bila »to zgodba za »balet, postavljena v naš čas. To »naj bi bil »balet o današnji Lepi Vidi, ki zasanjano živi v »majhnem mestecu »ob »mladeniču, ki ga ljubi. V »to »srečno ljubezensko življenje pa »kruto »poseže vmes velemestni »človek-tujec, ki jo »pregovori, da zapusti ljubečega fanta in mestece, »ker ji je znal očarljivo »in samozavestno »predstaviti bajko o neznanem širokem svetu, »po »katerem »pravzaprav dekle Nina hrepeni. Tujecjvelemešča»n pa j»o zavrže in povzroči njeno propast. Nini se .omrači um in »končno se znajde v zavodu »za »umobolne.
Po »tem baletnem libretu je komponist dr. Danilo Švara ustvaril oidlično baletno glasbo, funkcionalno tako »po »svoji »dinamiki »in »ritmu z močno širokim »razponom. Umetnik-kompanist j»e »zgradil »svojo stvaritev na 'štirih »nasprotnih »si »glasbenih motivih: 1. Ninino življenjie v malern mestecu, ki je »polno sreče »in hrepenenja, je »pobarval folkloristično; 2. življtenje v velemestu, tako imenovani široki, neznani svet, ki jo »zavrže, pa je opisal z jazZ'0'VS»ko motiviko; 3. mladenkina ljubezenska .trenja in ino»tra-»nj»e iboj»e j,e »označil s sodobno-atonalno glas-»bo, »medtem »ko j»e 4. vse njene »duševne blodnje kot »čutne prevare in privide »ustvaril impresionistično.
Uspeh »vsakega »baleta pa »zavisi od »sposobnosti koreografa (plesnega vodje); »in »te
ima koreograf Metod Jeras. Prav njemu »se imamo zahvaliti, da smo dobili »tako le»p sloivenski balet. Seveda so mu »pripomogli k prodornemu uspehu v »prvi vrsti »zelo pestra snov pisatelja Poldeta Bibiča, ki je »kom.po-nista dr. Danila Švaro zamikala, »da je zložil tako »posrečeno »baletno »glasbo, in »pa Tatjana Remškarjeva v glavni »vlogi Nine.
Balet »Nina« daje velike možnosti »predvsem plesalki naslovne vloge. In »te je Tatjana Remškarjeva kot dolgoletna solistka ljubljanske Opere polno »izrabila. U»met-»nica je »bila »v »sobotni »uprizoritvi »Nine« »tako »močna, »da so vsi »drugi »plesalci zaživeli »pravzaprav šele »ob njej, »tako »na »piri-mer »njen ljubimec Mojmir Lasan v »drugi sliki v ljubezenskem duetu; »dalje Stane Po-lik »v »vlogi tujca iz »velemesta »y tretji in »četrti sliki, »tako v duetih »z 'nj»o, kakor z lepo-tico-plavolasko, katero je plesala Vida Vol-pi z »vso svojo zapeljivostjiO. Lepo je »prišel do »velj.aive »tudi tujčev prijatelj Franci Ambrožič »v tretji sliki, ki j»e bil v duetu z Nino močno »prepričljiv. Prav tako je za»ži-»vel »ob Nini v četrti »sliki »okaj»eni mornarček.
Tatjana Remškarjeva »kot Nina je bila v sobotni predstavi v Mestnem gledališču »tako prepričljiva, da moramo o »nj»enih »umetniških »kvalitetah govoriti samo s prizna-njiem, kajti, saj »plesna »teža sloni v glavnem le na »vlogi Nine.
Poleg »zgoraj omenjenih »pa je »v baletu še vrsta manjiših vlog »in »tudi plesov, ki so» vsi doprinesli »k »taiko lepemu umetniškemu »doživetju.
Predstavo je »dirigiral »komponist »Nine« »osebno, sigurno in »z najbolji »čisto gesto, z izrazitim »občutkom za instrumentalno gradinj»o.
Občinstvo, ki j»e napolnilo »nekako »tiri-četrtine gledališke hiše, je po vsaki sliki, zlasti pa še »o»b koncu »predstave, nagradilo »baletne umetnike z »dolgotrajnim iplos»ka-»njiem.	‘	B.L.
Antikvitete se nenehno dražijo
Cene za »starine vseh vrst so v zadnjem letu v Angliji »tako silno poskočile, »da ne bi nihče verjel. To je razvidno »iz letnega »poročila »znanega londonskega dražbene-ga »podjetja »Knight, Frank & Rutley«, ki »so ga te dni objavili. Podjetje označuje na primer »izkupiček »od 500 funtov šterlin-gov za »preprost »naslanjač iz 18. stoletja, »ki so ga »prodali na dražbi za »dozdevno nemogočo ceno«. Medtem ko veljajo strogo vzeto kot »pristno antični le taki predmeti, ki »so nastali pred letom 1830, plačujejo lovci za antikvitetami rekordne zneske zdaj tudi že za izdelke do sedaj zani-
čevane »dobe »pliša. Letno poročilo ugotavlja, »da »so na »primer pitoreskno (pisano) naivni »beloprsteni »drobni kipci, ki so jih v viktorijianski »dobi vrgli na trg v sto»tiso-»čih, bili »pred kakim letom na »prodaj še »po 1 funt, danes pa prinašajo 17 do 18 krat »večji izkupiček. Jedilni pribor iz kanca 19. stoletja, v »barvitem preobloženem »okusu tistega časa, so prodali za 310 funtov šterlingov. Moderna srebrnina se je »podražila za eno tretjino, mizice iz papirjevine, ribiški pribor, strelno orožje vseh vrst in letnikov, vse »to je danes predmet zbiranja »ter se je ustrezno podražilo.
LIKOVNA UMETNOST:
Borčič, Hozo in Jemec v „Galeriji 61“
S to razstavo proslavlja znana celovška »galerija 5-letnioo svojega »obstoja.
Rot znano je »naš list že na »kratko poročal »o razstavi, ki »so jo »odprli v sredo, 4. maja, v »Galeriji 61«. Razstavljajo trije jiugoslovanski slikarji!, »dva Slovenca: Borčič in Jemec »ter Hom »iz Bosne, ki živi v Sloveniji in je poročen s Slovenko. Borčič in Jemec sta bila »osebno »navzoča pri »o»tvo-tritvi; Hozo pa je bil zadržan, »ker služi »prav sedaj vojaški ro»k.
S to razstavo, ki je že 56. »po redu, »proslavlja »Galerija 61« »svojio-5-letnioo obsto-jia. Kaj, je »to pet let, »bo »kdo »dejal, »toda če »pomislimo na lepo število razstav v »te»h kratkih »petih letih in kvalitativni »izbor »pokazanih umetniških stvaritev, je »t»o 5-let-»nico »vredno »omeniti.
Lastnica »Galerij.e 61« »gospa Josefin »Nitsch in »njen soprog arhitekt, »dipl. ing. Rudolf Nitsch »sta »si nadela »nalogo ustanoviti v »Celovcu reprezentativno galerijio, katere nalaga »naj »bi bila ljubitelj em likovne umetnosti »posredovati »tudi likovne »razstave »umetnikov, ki uživaj.© v ,svetu »velik sloves. In to nalogo j»e gospa Josefin Nitsch člosedaj, uspešno opravila, saji »smo videli v »teh kratkih letih »umetnike iz: Italije, Združenih držav Amerike, J apouske, Brazilijie, finske, Jugoslavije »in P'olj»ske.
»Na »tiskovni konferenci dopoldne istega dne, to je v sredo, 4. maja, pa je še »gospod arhitekt Nitsch »povedal med drugim »tudi kako finančni »urad duši s svojiimi »previso-
kimi »davki resnično »delovanje »te znane likovne uis»tano»ve. Davki so »tako »visoki, »da jih »še komaj »prenaša. Na drugi strani »pa se je pritoževal »nad »prebivalstvom, ki, »da za moderno likovno umetnost mirna mnogo »smisla.
Od »teh 56 j»e »bilo 21 razstav samo koroš-»kih »umetnikov.
Jemec, Hozo »in Borčič razstavljajo »vsak po »deset grafik. Po »tehniki »so »to barvne jedkanice »in akvatinte. Razstava »teh grafičnih listov »zopet patrj:uje, kakšen, skoro bi rekli, neizčrpen rezervoar dobrih likovnih umetnikov »ima sosednja Slovenija, »kar »daje Akademijii 'uipodaibljaj'OČih umetnoisti v Ljubljani »odlično »spričevalo.
Razstava »sama je precej enotna. Grafični listi »teh »treh umetnikov »pričajo »o »suverenem obvladovanju modernih 'umetnostnih struj »in čutno-čustvenega sveta. Nadalje moremo izbrati »iz razstavljenih del »vso 'prefinjenost in polnost »diferenciranih »oblik, kar daje slutiti na dobre vzornike.
Bogdan Borčič »si je do potankosti svoje znanje »izpopolnil »pri danes brez »dvoma največj em »grafičnem učitelju Friedlander-j»u v Parizu, »medtem 'ko se je Dževad Hozo »pobliže seznanil z »grafično »umetnostjo »pri Riku Debenjaku, »profesorju na Akademiji upodabljajočih umetnosti, ki je »dal »svojemu »učencu »precizno in solidno znanje in »delo. Tretji izmed slovenskih umetnikov Andrej Jemec pa je s študijskimi »potovanji
»po Italiji, Nemčiji, Franciji in Angliji »prodiral »v globine »barvne »grafike.
Barvne jedkanice »in akvatinte Borčiča, Hoza »in Jemca, »ki so te dni razstavljene v »Galeriji 61«, so »samo potrdilo »vseh že »doslej znanih slikarskih vrednot, ki jih zasledimo vo»bče pri likovnih umetnikih »sosednje Slovenije, »oziroma Jugoislavije. Še »ne-•kaj je značilno za jugoslovanske likovnike, da se »pri svojih stvaritvah prav radi poslu-žujiejo nacionalnih elementov. To »pride še posebno do izraza »pri »grafičnih listih Dže-vada Hoze, katerega zanimanje j»e »v glavnem osredotočeno na njegovo prvotno »do-movino Bosno; »naj navedem »dva primera; »Rdeči »turban« »in »Bosanski »monument«.
Pa tudi Bogdan Borčič jemlje za svojo barvno »grafiko folkloristične .elemente in
Gospodarstvo
Na povabilo Koroške univerzitetne zveze je nedavno predaval v Trgovski zbornici v Celovcu prorektor Visoke šole za svetovno trgovino na Dunaju profesor dr. Wal-ter Heinrich. Njegovo predavanje se je glasilo: »Wirtschaft und Bildung« (Gospodarstvo in izobrazba). Močno zanimivo predavanje je bil lep doprinos k pojasnitvi vprašanja ustanovitve gospodarsko-znan-stvene visoke šole v Celovcu.
Prof. dr. Walter Heinrich j»e govoril o »tem, »da je »na oisnovi »premika naše »družbe v manstveno-tehnično smer človeški duh »postal neizogibno potreben gospodarski faktor (činitelj). Predavatelj je dejal, da že naslo»v »referata »Gospodarstvo in izobrazba« opozarja na to dejstvo. Po predavateljevem mnenju more dati mlademu človeku samo humanistična gimnazija ono izobrazbo, ki mu bo pomagala, da bo lahko kos še tako težkim zahtevam naše družbe.
Dunaj»skii »učenjak pa pojmuje »izobrazbo« seveda »v »najširšem »pomenu »besede: »»Izobrazba je več kot le sposobnost »za poklic.« Zategadelj je v svojem predavanju govoril često o moralnih in etičnih lastnostih današnjega človeka, ki so nujne, da bi lahko uspešno vzdržal v družbi nameščencev in lahko bi rekli v dobi tako imenovanih poznanstvenjenih poklicev. (Kjer je že sam poklic skoro neka znanost zase.)
Empirična 'Sooiologijia (izkustveno družboslovje) je dognala, da je razvrstitev »po ugledu med ljudstvom »po »tradiciji (»stari
»to iz ribiškega življenja, n. pr. »Ribiško znamenje« (dva lista) in »K»ro»nika »nočnega lova.«
Vidimo »torej, »da oba imenovana umetnika jemljeta oblike iz »njih resničnega oiko-Ija. »Medtem 'ko »tretji, Andrej Jemec, j»em-Ije oblike iz za»mišljenega »okolja »prenaša v osebno »preurejeni in »s »tem prevrednoteni svet. Tako »ohranja Jemec v svoj'i»h »barvnih jedkanicah in akvatintah — grafični listi »so izdelani samo v »dveh barvah: črni in »beli — »Pejsaže« (1 »do 5) ali »Porušeno mesto« (10) le »v »naslovih. Ta »dejstva pričajo, da bi Jemca lahko ločili »od ostalih »dveh in ga uvrstili »k abstraktnim »slikarjem.
Razstavo, ki je »odprta do 18. maja, lahko »obiščete »od iponedeljka do petka, od 16. do 19. ure.	B. L.
in izobrazba
navadi) še »tudi danes živa. Ker »pa »dora-ščajoča generacija (rod) »ne ostaja več v »socialnem okviru družine, »marveč lažje na-ipreduj.e, je »postala šola prva in odločilna instanca (stopnjia pri oblasti) z;a »bodočo »socialno »varnost »in potrošniško možnost, ali tudi »kot .inštrument (orodje) zavrnitve upravičenih »socialnih »zahtev. Da pa »ne 'bi zamenjali življenjskega »smisla, »pomena z življenjskim standardom (ravnijo), ter »da »bi »se lahko »postavili po robu »nevarnostim »modernega (sodobnega) gospo'darstva, kot »na primer »vaba »k razsipanju, radikalna »(odločna) usmerjenost na ta svet »s svojimi »prirodoznanskimi uspehi in »drugo, bi »bilo treba »postaviti nasproti »temu druge, »to je metafizične (nadčutne) vrednote. To pa naj bi bila naloga humanistične vzgoje, ki jo dunajski učenjak prof. dr. Walter Heinrich pojmuje kot »izobrazbo proti gospodarstvu«.
Mnogovrstno povezo'vanje »teh »problemov ismotreno voditi, »naj. bi bilo »vprašanje in-'telektualnegia (razumskega) spoznanja in »moralne izrelasti. Stiki med »socialnim »pro-iduktom (družbenim »proizvodom) in žejo po izobrazbi (»čim »manj analfabetov = ne-»izobražencev, tem več kalorij; čim več »duha, tem več »bogastva) so očitni. Vere ni možno nikdar nadomestiti z golim znanjem, je pa boljši nadomestek kot idol (malik) materializma. Sposobnost za poklic in izobrazba pa sta neobhodno potrebna investicijska (naložena) pojma, katera bi morali tudi na duhovno poprišče razširiti.
Govorili bomo po naše . . .
Prijatelj mi je že marsikaj napisal o svojem 'potovanj»u po Švici. Vse razdalj»e so tam »maj-hne. Kar je »pa »še »bolj zanimivo, je, da »živijo ljudje različne •narodnosti in ra»zličnega jezika v »isti »državi v lepem miru in spoštava»njiu »drug diruige»ga. Že v Bazlu »nam j»e »prodajiavec »bencina povedal račun v različnih valutah »in ga jie »to presenetilo. Podobno je pozneje videl, da jie jezik zelo »spoštovana reč in »ni »nobenega »nagovarjia-»nja, »da »bi zaničeval »kak jezik in »nobenega »nemarnega po!tujčevanja. Materina go»vo-rica slehernega naroda se spoštuj»e.
Zvezna vlada se »posebej »trudi, »da »podpira majhna jezikovna področja »in »bi na »primer ra»da »ohranila in pospeševala jiezi-ikovne »in kulturne »posebnosti »kantona T»i-cino, 'kjer lj»u»dje govore »italijansko. P'0'do'b-»no »dela »v »dolinah »kantona Grison, »kjer »govore star »retoromanski jezik, deloma pa »italijanski. Zvezna vlada 'daj»e »tudi »obilno »podporo ustanovi »Ligia Romantscha«, ki se trudi za ohranitev retaromans'kega jezika. To združenje se posebno zanima za šolsko »izobrazbo in za otroške vrtce. Retoro-mani »se zavedajo, »da je neobhodno potrebno, »da »starši »in šola gojijo ljubezen do jezika »dedov »in pradedov »in »da posredujejo vsakemu »otroku »osnovno »znanje v materinskem jeziku. Izdajajo »in širijo »tudi skvvar-je, basednjiake, »obenem pa »širijo znanstve-»no delo raziskovanja domačega j»ezika.
Prijatelj »mi je »tudi pisal, da je »poslušal »predavanje »dr. Alfonza Mekkigerja, »ki je »dejal: »Jezik »ni »samo »tehnično sredstvo, »da »se IjudjiC sporazumejo med »seboj. Jezik je »tudi »organ, »da »se v posameznem človeku »razvije njegova »osebnost. Pravilno se razvije osebnost, če se gradi na ljubezni »do ma-»terinega jezika, do spoštovanja vse »dediščine človekovega rodu in »naroda. Po jeziku nekega »naroda se prenaša »duh »tistega »na-»roda »iz »roda v »rod.« če to razmišljam, se »zdi, »da je človek, ki »ne zna jezika svojih staršev »in svojega naroda revež, pohabljenec, »kakor skrivij'ano drevo, »upognjieno deblo. Ni »tič ne miš. Človek, ki ga jie sram jiczika svojih staršev, je nepravilno vzgojen.
nenaravno, »krivo hodi. Pisatelj Cankar je »napisal »črtico, »kako ga je »bilo »sirarn matere. Toda vest mu je »potem govorila: »Mater si zatajil!«
Ker bočemio značajnih ljudi, mož, pošte-mjiakov, plemenitih lj»u»di, zato vsepovsod pdkažemo, »da »svoj jezik Ijiubimo, »da smo »nanj, »ponosni. Skirbirno, »da »bodo naši otroci »dobili »od »nas in »od »drugih vtis, »da je govoriti v našem »domačem jeziku nekaj za nas »normalnega »in da »bodo »tudi »oni prišli »do »prepričanja, »da j»e treba »naš jezik Ijiuibi-'ti. Izrabl jajmo priložnost in učimo mladi-»no »govoriti lepo »po »naše in po naše zapeti. S »tem »se bomo »pred »tuj.ci »pokazali, »da nekaj »smo »in »nas bodo spoštovali. Po'tujčevav-cem pa pokažimo na»šo »odločno voljo in prepričanj.e, »da j»e njihovo »delo postalo za-starelo in »za ljudi škodljivo.	»dr.
Proslava 130-letnice hrvafskega preporoda
V Zagrebu so »nedavno slovesno proslavili 130-letnioo hrvatskega narodnega preporoda. Matica Hrvatska, Jugoslovanska akademijia znanosti in umetnosti, Hrvatsko »narodno gledališče, vseučilišče (univerza), Hrvatsko prirodoslovno društvo, Društvo književnikov Hrvatske, Hrvatsko filološko »društvo, Narodna in vseučiliška »knjižnica in Zgodo'vinsko društvo Hrvatske — »vse »te vrhunske »hrvatske kulturne organizacije so »ob »tej priložnosti »priredile znanstvena posvetovanja, na katerih so o-svetlili z raznih vidikov začetek hrvatskega »preporoda. Prvi hrvatski časopis »No-vine hrvatske« je pričel izhajati leta 1835. Ljiudevit Gaj je že leta 1830 »objavil »Kratko »osnovno hrvatsko-slavonskega pravopisa«. Leta 1835 je začela izhajati »Danica hrvatska, »slavonska in dalmatinska«. Leta 1838 je »bila »ustanovljena »Ilirska čitalnica«, leta 1840 Hrvatsko gledališče »in leta 1842 Matica ilirska. V »tistih časih j»e skupina »ilirskih idealistov odločno napovedala »boj vsakemu »nasilnemu »potujčevanju »hrvaškega ljudstva.
n nas mJmcskem
Materinski dan, obisk Goričanov
VOGRČE
SELE
(Otroška prireditev)
Po dveh mesecih se je 1. majnika dvorana farnega doma zopet napolnila. Povabili so nas otroci na prireditev s pestrim sporedom: Zapeli so nam v zboru in s solo-spevi, deklamirali in uprizorili igro »Sveta Germana«. Občudovali smo nekatere igralke, ikafco so se vživele v svoje vloge. Koit zadnja točka je šaljivi prizor »Žamorč-ki« vzbudil obilo smeha na odru in v dvorani. Prav zadovoljni smo odhajali z željo, da bi nam otroci še kmalu spet kaj ‘priredili. Radi pridemo jih gledat in poslušat!
To nedeljo so nas obiskali tudi Obirčani v vsakoletni procesiji. V cerkvi je njihov pevski zbor pod vodstvom g. župnika Hol-marja krasno pel. Petje je prišlo do veljave tudi zato, ker je cerkev dobro akustična. Mnogo Obirčanov se je udeležilo tudi popoldanske prireditve in pevski zbor jo je otvoril s pesmimi. Tako se je prijateljska povezanost Selanov in Obirčanov vnovič pokazala. Ko bo speljana cesta čez Šajdo, si bomo še bližnji sosedi.
■	GLOBASNICA
H
Katoliško prosvetno društvo v Globas-I niči priredi v nedeljo, 15. maja 1966, ob j 15. uri popoldne pri šoštarju proslavo »NAŠIM MAMICAM«
Vsi ste prisrčno vabljeni!
ŠMIHEL PRI PLIBERKU (Smrt dveh mater)
Na Florijanovo, 4. maja, se je pomikal dolg mrtvaški sprevod iz Strpne vesi proti: Šmihelu.
Sredi vigrednega cvetja im brstenja je nepričakovano izdihnila v bolnišnici v Wolfs-bergu Rženova mati, gospa Pavlina W6lfl ,iz Strpne vesi. Komaj 48 let stara je odšla v večnost. Po srečno prestani operaciji je upala na skorajšnji povratek domov. Tudi domači so upali in se veselili, da se bo mama kmalu zdrava vrnila iz bolnice. Toda človeški načrti niso vedno tudi božji načrti! Ko je pokojna hotela vstati, je hipno srčna embolija pretrgala njeno življenjsko mit. Šla jie iskat ljubega zdravja, pa je našla smrt. Rajna Rženova mati je že dolga leta 'bolehala. Zdravja si je nadvse želela. — Pa je proti vsemu človeškemu upanju smrt iztrgala to drago bitje k Rženove hiše.
Možu, otrokom in vsem sorodnikom naše sožalje!
Na materinski dan pa je legla Homrova mati Alojzija Štefan iz Šmihela v prerani grob. Tudi Homrova mati je že dolga leta bolehala na srcu. Sama po sebi silno delavna je morala opustiti vsa težja dela. To je bila za pokojno težka žrtev, ker je bila od prve mladosti naprej navajena na težko delo. Pred dobrim tednom je obolela na zlatenici im je bila po g. zdravniku poslana v Celovec v deželno bolnico. Isti dan zvečer, ko smo pokopali Rženovo mater, pa je tudi Homrova mati v Celovcu za vedno zatisnila .svoje trudne oči. S svojimi 56 leti je zgodaj končala svoje življenje. Dolgoletno trpljenje je njene moči predčasno izčrpalo. Pokojna je bila pridna, tiha in skromna žena. Sosedje so jo cenili. Že z ozirom na svojo bolezen je rajna ljubila mir in je z odhodom s tega sveta našla mir v Bogu. Naj v miru počiva. S težko prizadeto družino pa iskreno sočustvujemo.
BREŠKA VES - ŠMIHEL (Slovo od Lesjakove matere)
Sredi dela in gospodinjskih skrbi jo je poklical Bog k sebi! Na Markovo, ko se je bližala procesija k Šmihela proti Breški vesi, se je po končanem jutranjem delu tudi Lesjakova mati odpravila. Hotela se je procesiji pridružiti kar tik poleg domače hiše. Živina je bila opravljena, kuhinjsko delo končano in tako je pridno, vemo ženo ‘gnalo v Večno ves, kamor gre na Markovo običajna spokorna procesija.
Verjetno miti slutila mi, da so minute nje-
Sedaj živimo v času kulturnih izmenjav, Koroška se izmenjava s Slovenijo im Furlan mijo, izmenjavata se celovška im ljubljanska 'Qpera, zakaj pa se ne bi ‘izmenjavali tudi koroški in primorski Slovenci. Posebno pa 'še dve župniji, ki sta obe posvečeni, sv. Florijanu: Števerjan (Sveti Florijan) pri Gorici in Vogrče. Vogrčani smo tudi že 'bili dvakrat na izletu na Primorskem tudi v števerjanu, 24. aprila pa so števerjianci prišli k nam.
Na našem malem odru seveda niso mogli uprizoriti »Divjega lovca« kot zvečer nato v Žitari vesi, zato so nam popoldne postregli z bolj pestrim programom. Zbor je zapel nekaj narodnih in umetnih pesmi in pokazal, kaj premorejo požrtvovalni pevci pod vodstvom dobrega pevovodje kot je g. Zdravko Klanjšček. Muziko pa smo slišali tako, kot je še ni bilo v Vogrčah. Opremljeni z najmodernejšimi imstrumemiti in električnimi ojačevalci so muzikanti proizvajali take moderne melodije, da bi malo dvorano skoro raznesle. Nekaterim pa je bolj ugajal duet s harmoniko im kitaro. Harmoniko je mojstrsko igral neki pristni Italijan iz Neaplja, toda same slovenske pesmi:, najbolj Avsenikove. Igralci so nam podali še dva smešna prizora »Čudovita brivnica« in pa »Pred sodnikom«. Pripravili so nam mnogo smeha.
Izleta k nam sta se udeležila tudi štever-jansfci župnik in župan, ki j'e tudi Slovenec. Posebno razveseljivo je, da ima števerjan 'toliko požrtvovalne mladine, ki se udejstvuje v katoliškem prosvetnem društvu, 'da je lahko zgled vsem drugim, štever-jancem se zahvaljujemo za tako prijeten in koristen obisk!
Materinski dan 8. majimika smo posvetili našim dragim materam s posebno materinsko proslavo. Sodelovali so skoro vsi naši otroci, saj, imajo veliko veselje s petjem in igranjem. Zapeli so nam pesmi: »Lepo
nega življenja štete. Ko so se molilci s križem na čelu že približali vasi, se je Lesjakova mati zgrudila v sobi mrtva na tla. 'zdravnik, ki je bil kmalu na mestu, je ugo-tovil le še smrt. Pač pa je prišla smrt tako nepričakovano in vse prezgodaji. Komaj, 45 let stara, je zapustila tri otroke — fante. Starejši, star 13 let, obiskuje Slov. gimnazijo v Celovcu. Najmlajši pa še ne hodi v šolo in se še komaj zaveda nad vse težkega udarca, ki je zadel Lesjakovo hišo. Lesjakova mati Apolonija Wutte je bila doma pri Favandru v Globasnici. Kot dekle je pokojna z vso požrtvovalno ljubeznijo skrbela za okras domače cerkve. Z versko, vnemo je sodelovala tudi'pri cerkvenem pevskem zboru. Ko se je preselila kot zakonska žena k Lesjaku v Breško ves, je vse svoje sile posvetila družinskemu življenju. Bi-
je pomlad na svet«, »Mamica je kakor zarja«, »Vetrič tihi«, »O moj, preljubi dragi dom«, »Rad bi vedel, kako kmetič« in »Mi se imamo radi«. V deklamacijah so najh mlajši povedali, kaj; nam pomeni mamica in kako jih imamo radi. V prizorčku »Tri mamice« smo videli, kako se gredo deklice igrat »mamice«, 'toda nobena ne zna biti mamica, to bodo znale šele, ko bodo velike in otroke imele.
Najlepša je bila igra: »Ali je kaj trden most«, nekaka otroška opereta. Spisal jo je •znani mladinski pisatelj Mirko Kunčič (se-daji živi v Argentini) uglasbil pa Anton Dolinar. Nastopajo otroci, mati, pehtra baba, škrat, in po 8 angelcev in hudičkov. Vsak otrok ima svojega angela, ki zbira njegova dobra dela, pa tudi hudička, ki zbira grehe. Angelci potem stehtajo na božji tehtnici dobra dela in grehe. Grehi otrok so bili že težji od dobrih del, tedaj, pa angelček v zadnjem hipu prinese srce, ki pomeni ljubezen otrok do mamice in šele to prevaga grehe. Toda hudički s tem niso zadovoljni, zato predlagajo, naj odloči most, kdo bo dobil oblast nad otroki: Nebeški im peklenski most se spoprimeta, kdo bo močnejši. Toda zmagajo angelci in hudički morajo premagani, potolčeni in jezni nazaj' v pekel.
Za naš tako mali kraji je že nekaj, da smo se lotili te precej težke operete. Res, da ni šlo vse tako kot v celovški operi, toda otroci in njihov režiser g. provizor so: se zelo potrudili in veliko Časa žrtvovali, da so pripravili materam im tudi drugim gledalcem lepo veselje. Pa tudi za otroke je koristno in vzgojno, da se naučijo nastopati, peti in igrati. Tega poštenega razvedrila im požrtvovalnega dela potrebuje mladina, da ne bo delala drugih neumnosti. Im matere 'hočejo imeti pridne otroke. Naj, nam matere z otroki ohranjajo življenje, otroci pa naj ohranjajo materino besedo An pesem!
la je pridna kakor čebelica, vzorna gospodinja in skrbna družinska mati. Poleg svojega globoko vernega moža je gojila z vso stanovitnostjo vse tiste verske ideale naprej', katere so položili v njeno srce njeni blagi roditelji.
Pokojnica mi veliko govorila. Saj ni imela časa za prazne pogovore. Njene roke so bile dan za dnem polne dela, njeno srce pa se je rado mudilo pri Bogu. Na vese-licab je nisi videl, pač pa vsako nedeljo pri sv. maši in redno vsak mesec tudi pri zakramentih. Bila je kakor blagrovama svetopisemska močna žena. »Kdor jo najde, je našel zaklad!« Tega zaklada se ni zavedala samo družina, temveč cela Breška ves. Saj jo je vsak cenil in radi njene pridnosti občudoval!
Smrt pokojne Lesjakove matere ni našla nepripravljene! Živela je v svoji tesni povezanosti z Bogom v stalni pripravljenosti na večnost.
Zgodaj je dogorela ta sveča, ki je ožarja-la eno najbolj idealnih družin v fari.
V sredo, 27. aprila, je velika množica vernega ljudstva spremljala rajno na njeni zadnji poti. Poleg domače duhovščine so se udeležili pogrebnih obredov še svak umrle č. g. župnik Wutte, g. župniki Posch in Mesner in g. kaplan David.
Lepo življenje — lep pogreb! In verjetno tudi lepa večnost! Težko prizadeti družini naše iskreno sožalje!
\JdiUa uzUca pecita in Ua^a pri			T H	
				
JLa&n&iiJbGJb		ZNANKA ZAUPANJA		
		GRUNDNER		
KLAGENFURT-CELOVEC, Alter Plafz35		Klagenfurt - Celovec		
		Wienergasse 10 (Promenadna cona)		
VABILO
Dijaki Državne gimnazije za Slovence priredijo v nedeljo, 22. maja 1966, v Delavski zbornici (Arbeiterkammer) v Celovcu
AKADEMIJO
Na sporedu so pesmi vseh šolskih zborov, godba in recitacije. Začetek ob 14.30 uri. Vstopnice dobite v šolski pisarni.
Vsi prisrčno vabljeni.
ŽIHPOLJE
(Birma)
V	soboto, 30. aprila 1966, je prevzvišeni škof dr. Jožef Kostner podelil 94 otrokom zakrament sv. birme. Od teh je bilo 29 domačih. Ob devetih je bil pred župniščem sprejem prevzvišenega nadpastirja. Pozdravili so ga najprej otroci v obeh deželnih jezikih, nato zastopniki cerkvenega in župnijskega odbora, nato g. nadučitelj, župan in stražmojster.
Potem smo šli v procesiji v cerkev, kjer je prevzvišeni škof daroval sv. mašo. Sledilo je blagoslavljanje grobov in 'nato so v cerkvi delili zakrament sv. birme. Pri sv. maši je bila naša velika cerkev polna vernikov. Pridigala sta prevzvišeni škof in mil. g. kanonik Aleš Zechner.
V	nedeljo, 15. maja, bo pri nas veliko cerkveno žegnanjie. Spored bo sledeč: ob pol osmih bo prva sv. maša, ob pol devetih druga, ob pol desetih pranganje in nato glavna sv. maša; ob dveh popoldne pa 'bodo šmarnice. Vabimo vse od blizu in daleč na naše sončne Žihpolje.
Bern bard in Miriam Štraus sta dobila deklico. Krstili so jo na ime Sonj a-M ari j a. Da hi jima bila v veselje in Bogu v čast.
ŠT. ILJ - BILČOVS (Prireditev)
Ker je naša prireditev 1. maja 1966 zelo dobro uspela, zato ponovi otroška skupina SPD Bilke v Bilčovsu »Proslavo materinskega dneva« na Vnebohod, t. j. v četrtek, 19. majnika 1966, ob pol treh popoldne v farni dvorani v št. liju ob Dravi.
Vse 'prijatelje kulturnega ustvarjanja in še prav ,posebno naše drage mamice ter vse, ki so jim pri srcu naše (roditeljice, prisrčno vabimo na to prireditev.
TMARA VES, FARA LIPA PRI VRBI (fNeži Lipitsch-Kajžnica)
V	ponedeljek, 9. majnika, smo spremili Nežo Lipitsch, p. d. Kajžnico, od hiše žalosti z domačo molitvijo skozi cvetoče vrtove, travnike in polja na farno 'pokopališče v Lipo pri Vrbi. Sorodniki in ogromna množica pogrebcev so jo 'Spremljali na njeni zadnji poti. V cerkev je v svojem življenju rada zahajala. Ni bilo nedelje, da rajna ne bi bila prišla k prvi sveti maši; zelo rada je pela Bogu in Mariji v čast, kajti pokojna je dobro vedela, kdor poje, dva-Ikrat moli.
Rajna Kajžnica je umrla v 64. letu starosti, po rodu iz znane Hauptmanove rodbine v šentiljski fari. Bila je zvesta naročnica in bralka našega lista Tednika, dalje Nedelje, Vere in doma in Mohorjevih knjig. Udeleževala se je rada tudi lepih slovenskih prireditev. Domači gospod župnik Jožef Adamič se je v lepih in tolaž-ijivih besedah v domačem jeziku poslovil od pokojne v cerkvi in ob odprtem grobu. Organist in gostilničar ŠVilli Ulbing je pa v slovo zapel lepe žalostinike.
Pogrebci so prišli iz: Skočidola, Rožeka in Št. lija. V zadnjih mesecih je močno 'trpela. Naj nam bo rajna Kajžnica pri Bogu priprošnjica za vse njene drage doma in v fari. Zaostalim in sorodnikom izrekamo ob težki izgubi globoko sožalje.
ŠT. JANŽ V ROŽU Resnična zgodba iz leta 1956
Gospodinja Šali je imela kuro z desetimi piščanci, ki so bili zelo ljubki. Vsak dan je prosila Boga, da bi ne prišlo kaji čez nje in da ne bi bilo preveč petelinov, ker je potem preveč petja okoli hiše. Imela pa je tudi lepega, starega mačka. Vsako jutro se je priplazil okoli hišnega ogla in na pragu hlevskih vrat čakal na sveže mleko.
Neko jutro meseca avgusta je maček kot ponavadi polizal svoje mleko, splazil se na vrt in se ogreval ob jutranjem soncu, ki je že visoko gledalo izza žibpoljskib gur. Naenkrat je zapazil tam v travi kuro s piščanci, ki so se živahno pasli. Ej ta živalca mora pa imeti dobro meso, si je mislil, kaj, če bi poskusil na enem. Na skriva ji se je splazil do piščancev, zgrabil enega in ga 'pohrustal. Je pa dobra pojedina to, hvala Bogu, da jih je 'toliko. Vsak dan je izginil eden in v kratkem času jih je pohrustal vseh deset.
Solznih oči in vsa obupana je tožila Šali svojemu možu Lipanu zaradi tega strašnega udarca, ni mogla si domisliti na kakšen način je izgubila vseh deset piščancev. »Ej ti 'baba babasta, zakaj, se cmeriš, ali misliš, da sem ti jih jaz pojedel,« ji zabrusi Lipan v obraz. Maček pa — ko doma ni 'bilo več plena — se je zatekel k 'sosedu, a tam ga je
(Nadaljevanje na naslednji strani)
Rastline po travnikih, v jarkih
in gozdovih
Izmenjali so se že rodovi, odkar je človek začel obdelovati zemljo in saditi ter gojiti rastline. Iz množice divjega rastlinja je izbral tiste, ki so se najlaže gojile, ter tiste, ki jih je v svojem okolju spoznal za najbolj okusne ter hranljive. Druge, za tiste prilike in vrsto obdelovanja morda manj primerne vrste, zato pa prav nič manj hranljive, pa so ostale in rasle po travnikih, v jarkih ter gozdovih.
Danes mam te rastline predstavljajo še neizkoriščene vire hrane. Prav v zadnjem času je pri iskanju novih izvorov hrane za 'bodoče človeštvo opozorila nanje 'tudi svetovna organizacija za prehrano din kmetijstvo (FAO).
Ne hi se mnogo pregrešili, če bi trdili, da prav v naši najožjd domovini najslabše poznamo .in .koristimo hrano, ki nam jo narava nudi 'zasitonji in brez vsakršnega našega 'truda. Prav sedaj, spomladi, ko je najmanj. zelenjave in so naše vrtne gredice skoraj prazne, bi lahko stopili le nekaj korakov dlje dn pogledali, kaj raste za plotom ali ob plotu vašega vrtička! Gotovo se tod nekod sramežljivo skrivajo tako zelo zaničevalne koprive. Hranljivost kopriv so poznali že stari Egipčami, ki so jih celo gojili v .svojem vrtu. Tudi Grki in Rimljani so jo cenili in jo uživali. Stari Hipokrat je celo zapisal, da tistega, ki uživa koprivo, ie-ta vse leto varuje pred boleznijo. Dandanes v Evropi kar precej jedo koprive: v Švici n. pr. jo prineso in prodajajo zelo na trgu. Prav neupravičen je strah tistih, ki mislijo, da jih bo kropriva bodla. Ko mlado spomladansko listje (najboljši m vršički) skuhate, boste sami opazili, da je voda postala rdeča, .tedaj boste verjeli, da ima kopriva v sebi mnogo železa, celo več kot v marsikateri bolj cenjeni zelenjavi. Poleg železa ima tudi mnogo kalcija, fosforja, vitamina A in C. V najnovejšem času pa so odkrili, da je v listih kopriv nekaj takih tvarin, ki delujejo izredno ugodno na izlo-čanje želodčnih sokov. Iz koprive lahko pripravite mnogo okusnih jedi, najbolje pa je seveda, kadar jo uporabite kot špinačo. Lahko jo primešate pravi špinači, ali pa k drugim rastlinam, ki jih uporabite lahko
kot špinačo (blitva, listje kislice, trpotca, plešca).
Kislico, ki jo pri nas večinoma jedo le otroci, gotovo še niste poskusili postaviti na mizo. Tudi iz nje lahko napravite prav okusno 'zelenjavno oziroma spomladansko juho. V Švici vso rastlino s steblom vred kisajo tako kot kislo zelje, ponekod .pa kislico celo konservirajo. To rastlino z osvežujočimi listi kiselkastega okusa :so prav tako v svojih zapisih že omenjali pisci starega Rima. V ljudski medicini pa se kislica uporablja kot zdravilo proti skorbutu.
Eden najbolj razširjenih poljskih in vrtnih plevelov je plešec; najdemo ga povsod, posebno na gnojeni zemlji. Mladi, nežni listi v obliki srca so najbolj užitni, spomladi. Iz njih lahko pripravite zelenjavno juho ali pa jih dodate špinači. Kitajci so to .rastlino uporabljali kot zelenjavo že v najsta-
ZDRAVNKKI KOTIČEK:
rejših časih. Najbolje je, če liste prelijete z vročo vodo in jih nato pripravite kot solato. Plešec ima precej vitamina C in karotina. Starejša rastlina se v zdravstvu uporablja za sredstvo proti krvavenju.
Najbolj bogati z vitaminom C pa so listi cvetlice trobentice; iz njih so včasih celo kuhali antiskorbutno juho. Ker imajo listi precej močan okus, jih dodajte juhi, solati in drugim jedem le v manjših količinah.
Še in še bi vam lahko naštevali divje rastoče rastline, bogate z vitamini in drugimi rudninskimi snovmi, ki bi jih lahko uporabljali v naši vsakdanji prehrani. Naj; omenimo le še mlade poganjke divjega hmelja, ki se vzpenja na plotovih in divjih mejah; iiz kuhanih lahko pripravite podobno jed kot iz šparglnov, prav talko lahko poskusite .skuhati mlade cvete im stebla lapuha, saj je z njimi prav seda ji kot posuta vsa okolica.
Naučite vaše otroke, da bodo spoznali in nabirali samorodnice, z veseljem vam jih bodo prinesli domov, vi pa boste lahko postavili na mizo spomladi posebno zdravo in pestro hrano.
Revmatizem v otroškem obdobju
Bolezen je najpogostejša med 6. in 14. letom. Obolevajo predvsem slabo in pomanjkljivo hranjeni otroci in tisti, ki morajo na poti v šolo premagovati napore in so izpostavljeni vremenskim ne-prilikam. Zato otroci zbolijo predvsem v poznih jesenskih dneh in v zimskem obdobju. Bolezen je posledica okužbe z bakterijo (beta hemolitični streptokok grupe A) in preobčutljivosti telesa na sestavine omenjene bakterije.
Otrok oboli pri prvem srečanju s strepto-kokom za langiino 'in vnatj em zgornjih dihal. Pri ponovnem stiku s streptokokom pa nastopijo poleg vnetja v grlu tudi bolečine v velikih sklepih (v koleniskem, skočnem, raimemsfcam in komolčnem). Bolečine so hude in se selijo iz sklepa na sklep. Oitekline sklepov so česito tako neznatne, da jih nevešče oko spregleda! Hkrati s Sklepi jie običajno prizadeto tudi srce. Otrok je bled, težko diha in srce .tudi med spanjem in med mirovanjem naglo utripa. Prej živahen otrok, postane čez noč meraz-
Pri nas na Koroškem
ŠT. JANŽ V ROŽU
.(Nadaljevanje s prejšnje strani) doletela nesreča, pri plenu sta ga zasačili Nami in Tinca. Hitrih kor alkov sta hiteli s to novico do Salije. »Tvoji maček je tisti, ki gre na piščance, enega je pojedel pri meni, dva pa od naših,« ji reče Nani. »Tvoji maček mora izginiti.« Solznih oči se je Šali vrnila v kuhinjo z besedo: »Pa ravno naš malček mora biti.« Zvečer, ko je prišel Lipan od dela, mu je kar hitro povedala to strašno novico. Tudi Lipan je bil enakih misli: Maček mora izginiti.
Mačku se mi niti sanjalo, da 'gre njegovo življenje proti kraju; priplazil se je kakor navadno vsako jutro k svoji skledici in čakal na mleko. Lipan ga je opazil, kar nekam čudno mu je bilo pri srcu. »Fantov še ni doma,« si je mislil, »in jaz bom moral sedaj, mačka ubiti. Ne, ne, to pa ne.« Druga misel mu je šinila v glavo: »Po Miho pojdem k sosedu, ta ho pa že doma.« In res ga je Miha ubogal, kar hitro je bil na nogah, vzel je sekiro, katero je rabil v gozdu in šel z Lipanom po mačkovo smrt. V tresočih rokah je držala Sala ubogega mačka in ga izročila smrti. Miha je zavihal rokave in udaril z vso silo s težko sekiro mačka po glavi. Po tem .strašnem udarcu je obležal Tnaček mrtev na tleh. Veselo jo je mahnil Miha spet domov, Lipan pa z ubitim mačkom na vrt, tam mu je izkopal globoko jamo, ga vrgel vanjo in ga zasul s težkim kamenjem in prstjo.
Pri hiši je vladala velika žalost. Drugo jutro je Sala kakor navadno spet zgodaj vstala. Sonce se je že prikazalo izza gor in Načelo s svojimi žarki ogrevati lep poletni dan. Pripravila je 'kosilo možu in sinovoma, da so šli na svoje vsaikdanje.delo. Nato je prišla na 'vrsto še kravica in prašiči. Vzela je jerbas in šla na skedenj .po krmo, a kaj. je .zagledala tam: mačka, tega mačka, kateri je bil včeraj ubit s težko sekiro in Vpričo nje pokopan globoko v jamo. Ne, n e, to ni mogoče. Vsa zbegana je hitela na vrt gledat, kjer je bil vceraji pokopan ta tnaček. A kaj vidi? Jama je bila odprta in mrtvega mačka nikjer. Vsa zbegana je hite-
la k sosedi pravit o tem. Hitele so vse tri ženske na skedenj, dn zares vse tri videle mačka živega, ki je sedel tam na senu in dremal. Kar načuditi se niso mogle.
Zvečer, ko je prišel Lipan spet domov, ga je Sala že pred hišo čakala s to novico. »Ali si znorela, ali bledeš?« ji reče on. »Naš maček se ne gane nikoli več, ko ga je pa vendar Miha s talko silo udaril po glavi, ne govori take traparije.« »No če mi ne verjameš, pa pridi na vrt in na skedenj in se s svojimi očmi prepričaj!« šla sta in res, videl je tudi Lipan, jamo prazno, mačka pa živega, ki ji izmučen čakal na drugo smrt. »Ali je to mogoče, da se bo moralo znova začeti to ubijanje, hudiča ima v sebi ta maček.« Ni ostalo 'Lipanu drugega, kakor ujeti spet mačka — sedaj, je šlo že lažje — vzel je sekiro v roke in mu odsekal že na pol ubito glavo. No, hvala Bogu in sv. Antonu, sedaj, se pa me bo ganil nikoli več. Lipan in Sala sta mačka pokopala v isto jamo, v kateri je ležal že nekaj, časa na pol ubit. Vsa' potrta sta potem šla v kuhinjo in brez besed sedla vsak na .svoj. vogel mize.
Napočilo je tretje jutro, Sala je tako nekam prestrašena vstala, ves čas je videla pred seboj mačka, kako jo prosi odpuščanja, bilo pa je že prepozno. Ni se upala ne na skedenj, ne na vrt in ne v hlev. Kravica je mukala, ker mi dobila jesti, prašiči so krulili. Navsezadnje se je pač ojunačila in je že pogledala na vrt, tam je našla vse tako, kakor sta z Lipanom pustila prejšnji dan. Obstala je nekaj, časa tam im si mislila: izkopala te bom še enkrat ljubi moj maček, prepričati se hočem ali si gotovo poginil. Izkopala j e mačka, on se pa mi več ganil. Vsa srečna je izkopala nov svež grob, ipoložila vanj. ubitega mačka in ga zasula z mehko črno zemljo.
Tako je ta maček dvakrat trpel mučeni-ško smrt in je bil trikrat pokopan. Sala je pa naredila obljubo, dokler bo ona živela in gospodarila pri hiši noče imeti več nobenega mačka.
Deset let bo že od tega, veliko se je spremenilo. Sala im Lipan še živita in Sta zdrava. Tudi maček je spet pri hiši, da bi pa piščance jedel pa ni slišati. Miha
položen in utrujen. Telesna toplota je zvišana.
Možno je, da je prizadeto zgolj srce. Pri majhnem številu bolnih otrok se opisanim znakom pridružijo nehoteni, nesmiselni gibi rok im nog, ki jih j;e ljudstvo imenovalo »Vidov ples«. Tudi te tegobe povzroča revmatično Obolenje.
Bolezen ne pričenja vedno burno in značilno.. Tako so na pričetku obolenja nekateri otroci le utrujeni, boli jih glava in nimajo teka.
Otrok s svežim revmatizmom je prizadet in je težak bolnik. Zato mora čim hitreje v ibolmišmico. Zdravljenje na domu ni uspešno! Ko prelezi en do dva meseca v bolnišnici, se vrne v domačo nego.. V postelji je še nekaj mesecev. Postopoma nato otroku dovoljujemo zmerno gibanje 'in manjše napore. Dolgo ležanje in počitek terja prizadeto srce. Bolečine v sklepih naglo minejo. Vendar bolnik klub temu še ni zdrav. Rešen je le nadležnih bolečin! Bolezensko dogajanje v srčni mišici pa še ni končano.
Otroški revmatizem tudi po ponovnih napadih ne okvari sklepov. Usodno pa 'ponovni napadi obolenja prizadenejo srce.
zlasti če ni 'bolnik deležen pravočasnega zdravljenja. Srčne napake din okvare srčne mišice priklenejo bolnika na posteljo. Otrok je invalid, ikd je prikrajšan za brezskrbno mladost.
Kaj nam je storiti, da obvarujemo naše otroke pred opisanimi tegobami?
Hranimo jih ,z beljakovinami (meso, mleko, jajca, sir) in z vitamini bogato hrano, V hladnih mesecih naj nosijo toplo obutev in skrbimo, da niso prezebli in premočeni.
Če zbolijo iza angino, peljimo otroke k zdravniku, ‘ki bo predpisal zdravilo dn odredil mirovanje in počitek! Sedaj vemo, da so nedolžne angine predhodnice revmatizma! Če toži otrok za bolečine v sklepih, naj pregleda otroka otroški zdravnik. Previdni bodimo, če ima bolečine v sklepih 7 do 14 dni po preboleli angini!
Otrok z ravmatizmom mora v bolnišnico. Ko je ozdravljen, moramo preprečiti ponoven stik s streptokokom, ki je najpogo-stejši povzročitelj vnetij v žrelu. Zato uživa otrok nekaj let sleherni dan eno do dve tableti penicilina. Penicilin preprečuje ponovno naselitev bakterij v grlu. Brez bakterij ni 'ponovnih napadov revmatizma in otrokovo srce je očuvano! Vztrajnost jemanja zdravila je bogato poplačana. Zavedajmo pa se, da nikoli ni prekasmo. Penicilinska zaščita preprečuje tudi ponovne poškodbe že okvarjenega srca!
Razumljivo je, da otroka po prebolelem revmatizmu vodimo na občasne, vendar redne zdravniške preglede. Dr. I. J.
Japan Air Lines - agencija na Dunaju
Japonska letalska družba Japah Air Lines j;e po .svojem podpredsedniku Taka-giju odprla na Dunaju svojo lastno agencijo za AvIstaijO. Takagi jie pri tem omenil, da bb JAL od začetka junija dalje kot prva tuja letalska družba imela zvezo iz Tokia v Moskvo in da ho ta proga najkrajša zračna pot med Evropo in Japonsko, kar bo za evropska letalska potovanja na Daljni vzhod nadvse zanimivo. Japan Air Lines bo tudi pridobila potrebne letalske pravice od Zdlruženih držav, tako da bo lahko od leta 1966 dalje kot četrta letalska družba uvedla polete okoli sveta. V 90.000 km dolgo letalsko mrežo 'bodo uvrstile sedaj; tudi London in New Yoik. Z novim poletnim volznlim redom bo JAL nudila z osmimi1 (poleti na Itdden največ letalskih zvez med Evrqpo in Japonsko.
Red v našem stanovanju
Čemu pravimo red? Če združujemo enake stvari, jih povezujemo v skladni celoti, da jih z veseljem pogledamo, pravimo, da imamo red. Red pa je le tam, kjer je ta združitev neprisiljena, svobodna, prijetna, naravna.
Poln zaboj dobro zavitih kozarcev, na (primer, ne moremo imenovati urejenost, če pa so ti kozarci lepo razporejeni v omari, da jih z veseljem pogledamo, lahko trdimo, da so v redu. Red nam vzbudi občutek pomirjienja. Stvari so v redu, kadar so pregledne, dosegljive in opredeljene. Če torej, združimo predmete, ki služijo 'istemu namenu (nit, šivanko, škarje) ali enake (predmete (kozarce, krožnike) v lahko pregledno in dosegljivo celoto, lahko trdimo, da imamo red. Ta red nam omogoča, da takoj ugotovimo, kaj nam manjka in kaj zmanjkuje.
Zakaj je red v gospodinjstvu tako važen?
Na komaj kakem drugem področju najdemo toliko predmetov najrazličnejših vrst v tako ozkem okviru kakor prav v gospodinjstvu. V cesto zelo majhnem stanovanjskem prostoru to še veliko bolj občutimo in je največkrat prav neurejenost vzrok, ki ovira nemoteni ‘potek dela in pogosto tudi družinsko ubranost.
Posredovali vam bomo nekaj dobrin rešitev in nasvetov za urejenost doma. Morda vas bodo nekateri naši predlogi spod-
budili, da boste dosegli popoln red v tem iin onem stanovanjskem prostoru.
Začnimo z jutrom
Nekdo vstane bolj zgodaj, nekdo pozneje. Za vsakogar pa velja: čim mirneje začnemo dam, čim manj smo zjutraj nervozni, čim manj iščemo po stanovanju in »divjamo« iz prostora v prostor, tem laže bomo prenesli težave tistega dne. Pri zares urejenih malenkostih, ki jih uporabljamo zjutraj, :se lahko iskanju med oblačenjem in umivanjem že kar takoj izognemo. K mirnemu oblačenju nam bodo pomagale prezračene in ne pomečkane Obleke, ki smo jih zvečer obesili na posebno stojalo.
Oglejmo si še nekatere kose pohištva, ki nam bodo pomagali do urejenosti. Najprej omara za perilo s plitvimi predali, predvsem primerna za shranjevanje moških srajc pa tudi za žensko perilo.
Posebna omara za enake predmete, tako na primer za čevlje. Seveda mora imeti taka omara preluknjano zadnjo steno, da je zračna in da v njej ni neprijetnega zadaha.
Prav gotovo bi potrebovali tudi posebno omaro za posebne obleke, ki jih redkeje oblečemo. Tako omaro bi lahko postavili kjerkoli: v kotu predsobice, ob podstrešju. Zelo veliko pa bi zalegla za razbremenitev redno uporabljane omare za obleke.
POMOŽNI DELAVEC
(Skladiščnik)
vesten, pošten, po možnosti s šofersko izkaznico (Fiihrer-schein), v starosti od 20 — 30 let, dobi takoj stalno službo v Celovcu v veletrgovini z alkoholnimi in brezalkoholnimi pijačami. Po potrebi preskrbi sobo tvrdka. — Pismene ponudbe pošljite na upravo „Našega tednika-Kronike“
Res, fega ne berife!
Sreda
Spet se mi hočejo vsiljevati otožne misli. In sem dobil v roke Župančiča. Prav kot da bi meni govoril:
Po strani klobuk, pokonci glavo, v molk srca zagrni mraik, ne javkaj, poet — in rože bolne naj vrag si zatakne za trak!
Sobota
čutim, da drugi v mojem svetu niso več 'talko dobrodošli. Z drugo besedo: uboganje postaja težko. Vedno mi vstaja beseda ■»zakaj?«
. »Pojdi sem!« Zakaj? »Pojdi tja!« Zakaj? »Stori to!« Zakaj? »Ne stori tega!« Zakaj?
Začenjam misliti z lastno glavo in uboganje čutim kot ponižanje. Gospod Peter mi je rekel, da zna ukazovati le tisti, ki zna prej ubogati, in da Bog govori po starših. Prav. Naj bo. A priznam, da ni lahko.
Ponedeljek
Stric mi je posodil knjigo »Luč z gora«. Požrl sem jo. In sedaj sanjam, da sem jaz tisti Hinko, ki hoče navzgor, na poljane ibelega snaga, k soncu, v višine.
Kako se mi zdi včasih vse nizko, umazano, puhlo.
Četrtek
Nevihta doma.
Rekli so mi vse: da sem ekstravaganten, fanatik, pretiranec, Don Kihot. . .
To naj bo najbolj, rožna doba življenja?
Petek
Začel me je zanimati moj motranjii svet.
Spomin se mi zdi kot ogromna knjižnica s tisoč predali in predalčki: Neron, Cezar, Napoleon, Peter Veliki, Lenin, Marks. Vsa ta imena so shranjena v njih. Pa letnice in kraji bitk in mirovnih pogodb. Vse je že precej razdrapano: manjkajo imena, manjkajo letnice ... Treba bo obnavljati.
Vendar občudujem ta lepi notranji svet, ki mi je bil podarjen.
Sreda
Težave, težave, težave.
Ne morem sprejeti vsega, kar mi rečejo, samo zato, ker mi rečejo. Kaj nimam možganov zato, da mislim?
Imel sem prijeten razgovor z Milo.
Mami seveda ni bilo prav. Zakaj ne bi bilo prav? Ali se nisva pogovarjala pred očmi vseh? Ali ne hodi ona stalno k obhajilu?
Zakaj mi prav? Zakaj?
Blaž (Bo še)
Sttuftt fe, če Imtifle
Oče se igra s sinčkom in mu dovoli, da mu sinko jaha na hrbtu. Ko se tako oče že debelo uro plazi po vseh štirih po sobi, se naveliča in vstane.
»No, kako ti je bilo všeč?« vpraša ves po-tan sinka.
»Še kar,« odgovori ta. »A še boljše bi bilo jahati na pravem oslu.«
Z L MLADINO
1NPROSVETO
Šola za starše
I
OtcošUi
Uotu&U
Ljubljanska Družina ipriobčuje pod naslovom »Mi huligani« pisma teh mladih ljudi, ki nosijo kavbojske hlače in usnjen jopič, niso ne kratko ostriženi niti dolgolasi (seveda hudo zmršeni), ki ponorijo ob »dratarjih« in kadijo ...
Iz dveh pisem nekaj stavkov:
»In ne mislite, da se med nami ne najde kdo, ki hodi v cerkev. To namreč vsi prav dobro poznamo. Čeprav smo le »huligani« (mladoletni malopridneži, izgubljenci), smo kljub temu ljudje, ki živimo in se zavedamo, da bomo nekoč tudi umrli_______«
In še iz drugega pisma:
»Moji starši se zame dosti ne zanimajo. Lahko delam, kar mi je všeč. Nikoli me zvečer ne vprašajo: »Ali imaš nalogo? Kaj si danes delala? Zakaj si to storila? Ali veš, da to ni lepo?« Lahko torej vse delam po mili volji.
Kadar sem pa sama, se mi zdi tako neznosno. Zdi se mi, kakor da nimam staršev;
(Qe. mi fiil&te, aant k&nt 6d(y6o&rU
Ker mi ne pišete, vam pišem jaz.
Že me je imelo, da bi pisal sam sebi, ker tako rad pisma dobivam, pa sem se premislil. Bi kdo res kaj čudnega o meni mislil.
Danes zjutraj sem bral tele stavke: „Za knjigo nihče nima več časa. Knjiga je bila os slovenstva, to se pravi, da se je okoli nje vrtelo naše celokupno življenje in da nam je tudi življenje razsvetljevala in vodila. In danes?”
Pa sem se spomnil na naše družine po Koroškem. Koliko ima vsaka družina slovenskih knjig? Koliko teh knjig prebira? Koliko se zanje zanima tudi mladina?
Brez knjig smo šli po gobe. Smo zvodeneli, se po-plitvili, obubožali, shirali, se izpraznili, postali nič. Kajti po knjigah se duhovno bogatimo, si nabiramo resničnih bogastev, se vzpenjamo k resnični veličini.
Vprašanje tebi, Hanzej, Neža, Rudi, Milka: kako je s tvojo knjigo? Koliko bereš? Si pišeš kratko vsebino? Imaš knjižnico?
Če mi kdo odgovori, bom vesel.
Tat
Naj mi razbijejo svečnik na glavi
V vsako slovensko knjižnico mora prav gotovo lična Giovannina Guareschija Don Camillo in Peppone. Izšla je pri zbirki Kiosk v prelepem prevodu Franceta Sirka. Lahko jo kupite v Mohorjevi.
Pisatelj sam pravi:
čutim se osamljeno, čeprav sem svobodna, denarno dobro podprta.
Kaj naj storim?... In Bog? Kaj je pravzaprav to Bog? Ne poznam ga. Rada bi ga spoznala in se z njim združila, vendar je to za zdaj nemogoče. Vidite, tu je vzrok, da sem si našla prijatelje, ki so v isti usodi kakor jaz... Mnogokrat si želim, da bi se poročila s človekom, ki bi ga lahko ljubila, še bolj___da bi me on ljubil, resnič-
no ljubil, saj bi takrat prvič občutila ljubezen, pravo in toplo ljubezen. In najini otroci?
Te bi vzgajala v čvrsti in duhovni ljubezni, da bi ne postali tako nesrečni in osamljeni, da bi ne postali huligani tako kot jaz — njihova mati...«
Kaj, naj. bi tu sploh še pripisal?
Kaj ne veje Az zgornjih besed težka obtožba nekaterih staršev?
In istočasno težka obsodba družbe, ki je (postala prazna dn iskreni mladi duši ne more več nuditi lepih stvari, ki bi jo lahko zadovoljile?
Glavne osebe so tri: duhovnik Camillo, komunist Peppone in križani Kristus.
Prav, pa naj povem še tole: če se duhovniki čutijo užaljene zaradi dom Camilla, naj mi izvolijo razbiti svečnik na glavi; če se komunisti čutijo užaljene zaradi Peppo-ma, naj md izvolijo zlomiti kol na hrbtu; če pa se kdo čuti užaljenega zaradi razgovorov s Kristusom, ni pomoči. Zakaj tisti, ki govori v mojih povestih, ni Kristus, temveč moj Kristus: to je glas moje vesti.
Moja osebna stvar, moje notranje zadeve.
Torej: vsak zase in Bog za vse!
To si velja zapomniti
Moje oči so tako ustvarjene, da se gledam sam. Morda niso le moje oči tako ustvarjene. Resnica je, da bi tako ne bila: Bog te vidi v zaklenjeni izbi. Ubijaj, resnico, ki je v tebi — ne ubiješ je!.Hotel sem klicati hosana — gjas mi maral iz grla. Hvaliti sem hotel, kar ni zaslužilo hvale — jezik se je branil. Pisati sem hotel zoper svojo misel — pero mi ni bilo pokorno... Močnejša je bila božja resnica v mojem srcu nego posvetni razum v mojii glavi.
Ivan Cankar
Ko si je leta 1960 v Moskvi Hruščev ogledoval slike Picassovega prijatelja Ferdinanda Legera, se je na ves glas krohotal in menil: »Veste, te slike je naslikal osel s svojim repom.«
Indija Koromandija
In vsaka stezica povede te v Rim, pa če še tako je izgubljena, tja v Indijo, tja v Koromandijo pa roka ne kaže nobena.
Tam v Indiji, tam v Koromandiji bonbončki visijo raz veje in izpod grmiča sfe vsakega medena potička smeje.
Morda pa orehovo rajši imaš? Masleno? Ocvrte peroti?
In vile zvečer te uspavajo in ptičice zjutraj pojo ti.
Tja v Indijo, tja v Koromandijo pa dedek naš lani odšel je.
»Otroci, le pridno ubogajte!
Ko vrne se — to bo veselje!«
In čakali smo ga in čakali, a zdaj, ga nihče več ne čaka.
Gotovo tam cvička dolenjskega je, gotovo je mnogo tobaka.
Oton Župančič
UGANKA
Z glavo puha, s srcem kuha, z nogami melje, v Ljubljano nas pelje
(¥dA>
3C(w iie in krejai
Neke sobote popoldne prinese krojač v kovačnico gladilnik, da si ga ondi razbeli. Med pogovorom reče kovaču:
»Moj Bog, kako se moreš po ves dan tako neusmiljeno žgati pri ognju, ogljeno soparo požirati, težko železo obračati, od ranega jutra do poznega večera s težkim kladivom nabijati, da ti iskre v lice frče! Sam Bog me varuj, takega dela! Že zdaj, me glava boli od tvojega nabijanja!«
»A kako ti, prijatelj,« mu odgovori kovač, »ki po ves dan čepiš sključen v kotu? Ali ti ne preseda ves dan držati drobno šivanko v roki ter z njo neprenehoma Vbadati, drobni konec skozi malo ušesce vtikati, oči si napenjati? Res, pravo čudo je, da še nisi slep, da še nimaš grbe na hrbtu in ti prsti še niso odreveneli. Sam Bog me varuj takega nadležnega dela.«
Slomšek
Earl Derr Biggers:	8
KITAJČEVA
—j papicf a
'»Nikakor!«
»Ker vas je moji beefsteak talko zahrbtno napadel...«
'»Ne mislite več na to! Vse stroške mi 'povrne tvrdka. Ge boste pa še dolgo govorili plačam jaz vaš račun!«
Ne da Ibi se zmenil za zobotrebce, ki mu jih je šejk postrežljivo molil, je Bob odšel za svojo novo znanko na prosto. Zunaj se je bilo 'Stemnilo, cesta je bila samotna.
»Kaj pa delate tukaj?« je povpraševalo mlado dekle. »Meni ljudje vedno zaupajo.«
»Da, to je zamotana reč. Morda vam nekoč povem. Najprej pa moram obiskati izdajatelja tukajšnjega dnevnika. Pismo mi gori v žepu.«
:»Will Holley.«
»Ali ga poznate?«
»Kdo ga pa ne pozna? Pojdite z menoj’, prosim. Sedajle čepi v uredništvu.«
Uredništvo je 'bilo razsvetljeno. Pod svetilko za pisalnim strojem je sedela vitka postava. Ko sta vstopila, j,e Holley vstal in odmaknil zeleni senčnik. Mož je bil kakih petintrideset let star, dolg in suh, imel je
rano osivele lase in resne oči. »Dober večer, Pavla!« je 'pozdravil veselo.
»Dober večer, Willi! Glejte, fcaji sem našla v kavarni ,Oaza’.«
Hoilley se je nasmehnil. »Vi ste edini človek, ki v Eldoradu zna najti, kar bi bilo kaj prida. Mladi mož, ne vem, fcdo ste, toda glejte, da izginete, preden vas požre puščava!«
»Imam pismo za vas — od vašega starega prijatelja, Harryja Fladgateja.«
»Fladgateja,« je tiho ponovil Ho'lley in bral pismo. »Glas iz davnine — ko sva bila v New Torku oba še mlada in pri stari ,Suni’. Ha, to je bil list!« Zamaknjen je strmel v puščavsko noč. »Harry pravi, da prihajate po opravkih?«
»Kakor pač bo. To vam povem pozneje. Sedaj bi rad kak avto, da me popelje na Maddenovo rancho.«
»Ali hočete sami obiskati P. J.?«
»Da, in sicer čimprej. Saj je tam zunaj, kajne?«
Holley je prikimal. »Najbrž. Videl ga sicer nisem. Namigujejo pa, da se je zadnjič iz Barstovva pripeljal z avtom, sicer vam pa 'ta mlada dama o njem lahko več poroča kakor jaz. Sploh pa, ali se že poznata?«
Bob se je zasmejal. »Milostna gospodična je pustila, da mi je ušel moj beefsteak v ,Oazi’; toda se je pošteno potrudila, da bi ga ujela. Kar se pa tiče imen in tako dalje...«
»Razumem. Torej, gospodična Pavla Wendell, ali vam smem predstaviti gospo-
da Roberta Edena? Celo v tem hudičevem vrtu ne smemo pozabiti naukov o spodobnem vedenju.«
»Najvljudneje se zahvaljujem!« Bob se je viteško priklonil. »No in sedaj, spoštovana gospodična Wendell, ko sva si predstavljena in ko se smem z vami uradno pogovarjati, povejte mi, prosim, ali poznate gospoda Maddena?«
»To ravno ne. Tako skromnim ljudem ni dano občevati z velikim P. J. Toda pred več leti je moja družba snemala na njegovi ranchi nekaj, prizorov. Ima namreč zelo čedno hišo s čudovitim patije.1 Zadnjič nam je bil poslan rokopis, ki kar vpije po kulisah Maddenovega pati j a. Zato sem ga v pismu prosila dovoljenja, da smemo zopet uporabiti njegov dom — in nam je iz San Frančiška odgovoril, da se odpravlja semikaj in da bo vesel, če more ustreči naši prošnji. Njegovo pismo je bilo prav iposebno ljubeznivo.« Dekle je sedlo na Holleyevo pisalno mizico. »Pred dvema dnevoma sem prispela v Eldorado ter takoj odšla k njemu. Tu pa se je pripetilo nekaj, čudnega. Ali hočete vse to poslušati?«
»Kakopa!« je zagotavljal Bob.
»Vrata so bila odprta in sem zapeljala na dvorišče. Luči mojega avta so nenadno razsvetlile vrata skednja. Zagledala sem
1 Patij, špansko patio: odprt prostor. Na španski način zgrajene hiše imajo na notranji strani odprt prostor, nekako notranje dvorišče, kjer družina v poletnem času prebije ves dan.
sklonjenega starca s črno 'brado, s culo na hrbtu. Njegov obraz me je presenetil. Stal je v luči svetlobe 'kakor preplašen kunec, potem pa se je plašno splazil proč. Potrkala sem na vežna vrata. Neskončno dolgo ni bilo nikogar; potem pa se je prikazal bled in razburjen človek, Maddenov tajnik Thorn, kakor je povedal. Prisegla bi, da je trepetal po vsem telesu. Razložila sem mu svojo zadevo, pa me je kar odklanjal. Veleval mi je, da z velikim P. J. nikakor ne morem govoriti. ,Pridite zopet čez teden dni!’ Prosila sem in prosila, a mi je vrata pred nosom zaloputnil!«
»Maddena tedaj niste videli. Je bilo še kaj?«
»Ne mnogo. Vrnila sem se v mesto. Med potjo je oni starec s culo zopet zašel v območje mojega žarometa. Ko pa sem se pripeljala tja, kjer sem mislila, da stoji, je mož izginil. Nisem iskala dalje, pognala sem avto v dir, kajti moja ljubezen do puščave je ponoči manj, vroča.«
Eden si je prižgal cigareto. »Zelo sem vam hvaležen za to obvestilo. Toda sedaj moram v levji brlog. Bodite tako dobri, gospod Holley, pa me peljite v kako garažo ...«
»Nikakor ne! Med mojo lastnino je zaenkrat tudi star avto; sam bom šofiral.«
»Toda me morem vas zadrževati pri delu.«
»Ne zbijajte šal! Moje delo! Vse moje prizadevanje je, delo enega dne raztegniti
oo | oo 5 ^	00	00 O S 00 1\. 00	00	00 j 00 P'
Ninova
»Mama, zakaj ipa sediš v temi?« je vprašal Valerio, ko je šel po hodniku, da bi prišel v svojo sobo, vendar ni čakal na odgovor, saj je itak vedel, kaji je njegova mati delala v temi: molila je.
Res je rekla: »če molim, mi ni treba videti —«; nato je prižgala luč: prikazala se je miza, skrbno pogrnjena, a le za eno osebo.
»Ne,« je dejala mati tiho in s 'težavo, »tvoj brat je povabljen v mesto.«
Ona sama ni nikdar večerjala; izpila je nekaj mleka, preden je legla, a z vso pozornostjo je skrbela za sinova, da jima je lepo postregla in je bila vsa srečna, ko ju je gledala, kako jima večerja tekne.
Valerio se je usedel za mizo, razgrnil je prtič in je začel jesti. Medtem se je ozrl v večerni časopis. Molk je bil nato tako hud, tako globok, da mu je bilo kar strašno. Dvignil je glavo in pogledal mater, ki je sedela vsa sključena pred njim na stolu, držeč roke v naročju.
»Kaj pa je?« jo je strogo vprašal. »Rajši mi kar precej povej, s čakanjem le vse poslabšaš.«
»Zaradi Nanija.«
Valerijev obraz je okamenel. Uprl je svoje temne in blesteče se oči v mater.
»Ah..., no, kaj se je pa zgodilo z mojim ljubeznivim bratom?«
»Veš, ob službo je.«
»Ali je to že četrtič ali petič, mama? je trpko in porogljivo vprašal mater.
»Ne, dragi moj, a zdaj ni on kriv. Njegov šef; ne bo več imel podjetja. Samo... Veš, upravljati je moral majhno blagajno, saj ni bila .velika vsota, tisoč frankov, šef mu jib je bil izročil za malenkostne izdatke. In glej'...«
»Zdaj jih nič več nima, seveda...«
»Veš, saj mu je hotel vrniti teh tisoč frankov, ko bi dobil plačo, a zdaji ga je tako nepričakovano zadela ta nesreča ...«
»No, zdaj jih nima, kajne?«
»Jaz tudi me,« je rekla mati ponižno. »O, če bi jib imela... !«
»Ali veš, mama, kaj je tvoj sin? Ali veš, kako pravimo ljudem, ki tako storijo?«
»Valerio, za božjo voljo te prosim ...«
Valerio je tako hrupno vstal, da se je stol za njim bobneče zvrnil na tla. Potem je šel v svojo sobo in zaloputnil vrata za seboji. Mati se je s čelom naslonila na mizo, molila je in drhtela. Dolgo je morala čakati. Valerio se je preoblačil, da bo šel s svojo zaročenko Tanjo v gledališče, če le ne bi šel po hodniku, ne da bi še enkrat prišel v jedilnico! Potem je vse izgubljeno ... Toda — vrnil se je, bled, mrk, z oka-menelim obrazom. Z mirno kretnjo je po-
časi, pa odločno potegnil bankovec za tisoč frankov iz listnice in ga položil pred mater na mizo.
»Valerio, ti si svetnik!«
»Nisem svetnik,« je bridko dejal, »a moji brat je baraba! Kar vztrepetala si, mama, in bi ga rada zagovarjala. Vendar bi se morala zavedati, da to zame ni majhna žrtev, da mu dam tisoč franikov. Dobro veš, da sem si nekaj prihranil, da bi se mogel čim-prej oženiti in ta denar pomeni, da bo treba spet malo odložiti s poroko, ker hočem vse poplačati in se oženiti brez pare dolga. Ne vem, ali se moreš te mojie žrtve zadostno zavedati! Zmeraj si mi dajala Na-nija za zgled in si ga imela rajši... Daj, da povem! Res je lep, zabaven, plese_ lepo,
za njim dekleta kar norijo: zato je bil tudi vedno tvoj ljubljenec. Jaz pa? Tovorna živina! Le če prinesem denar, tedaj sem nekaj vreden...«
»Valerio!«
Zdaji je ni niti več poslušal. V mali predsobi se je naglo oblekel in vzel klobuk. Nato so se zaloputnila vrata. Le s težavo si je mati opomogla, preden je šla odpirat Naniju, ki je bil ves čas skrit v veži pod stopniščem.
»No, torej! Ali je dal?«
»Je — ubogi Valerio! A ti, Nami, mi moraš enkrat za vselej obljubiti...«
»Oh, mama, spet pridige! Saj si mi že prej zadosti dolgo pridigovala! Pusti me rajši, da jem! Ali je kaj pustil zame — ta požeruh?«
Sedeč za mizo je na polna usta goltal. Njegova plavolasa glava se je svetila pod svetilko. Njegov obraz, dasi mračen in jezen, je bil videti prijeten s svojimi jasnimi, deškimi očmi.
»Nani, glej, da boš zdaj pameten! Lepo te prosim! Pomisli na žrtev, ki jo je moral darovati zate Valerio.«
»Oh, ta Valerio! Zmeraj imaš le Valeria na jeziku, on je vseh čednosti poln, jaz pa vseh hudobij; on je angel, jaz hudič! Odkar sem na svetu, sem moral vedno poslušati, kako si mi ga dajala za zgled. To je pač zato, ker imaš njega rajši ko mene, ki sem bil zmeraj za peto kolo pri hiši.«
»Nani!«
»Pa je res, mama, odveč je, da bi ugovarjal. Če pomislim na to, bi vse razbil! Glej, rajši grem v kino, saj me ne boš oštevala za to?«
»Ne, ne — le pojdi, Nami, le pojdi...«
Mati ostane sama... Nekaj časa je vsa
zatopljena v misli; utrujena in zbita je, da niti ne more več moliti. Tisto mleko bi morala (popiti, a tako ji je, ko da ima oteklino v želodcu, ko da ji je grlo zadrgnjeno...
Potem pa se začne počasi, počasi odtekati val grenkobe, s katerim sta jo njena sinova opljuskala. Vse se nekam raztaja, razblini in izgine. O, ta dva ljuba, krivična, ljuba, sebična sinova! V tem hipu sedi Valerio s svojo lepo Tanjo v gledališču, a Nani je s svojim prijateljem v kinu. Skupno doživljata pustolovščine na platnu in san jarka ko dva fantka.
Saj nista hudobna ta dva sinova, ne ta ne oni nima hudobnega srca. In zdrava sta, to je poglavitno! In prav zdajle se nemara veselita svojega mladega življenja.
Hvala Bogu!
ADAM OHOCKI:
Leno se je pretegnil, zedinil im pogledal na uro. Tri četrt na 8. Ob osmih bi moral biti v službi. Toda kako? Je že pre-ipozen. Tudi če ne bi nič zajtrkoval in če bi poklical taksi, bi zamudil.
Kaj storiti? Doslej je dobil že dva ukora; če bo še danes zamudil, ga bodo brezpogojno odpustili.
Nenadoma se je udaril po čelu, kajti rodila se mu je ideja. Tako rekoč sijajna ideja!
Nič več se mu ni mudilo. Počasi se je obrnil, se umil in pozajtrkoval, nato pa si dolgo zavezoval kravato. Potem je stopil iz hiše in se že nekaj minut kasneje znašel pred vrati z napisom:
Jan Z o m b e k zobozdravnik
ordinira od 15. do 18. ure
Vrata mn je odprla zaspana žena.
'»Prihajam k zdravniku,« je rekel...« Vem, vem, da zdajle ne sprejema, toda povejte mu, da gre za nesrečen slučaj. Oprostite, prosim vas lepo, recite: nesrečen slučaj!«
Sedel je na divan in z olajšanjem vzdihnil. Nato so se odprla vrata ordinacije in zdravnik je rekel:
»Izvolite vstopiti!«
Sedel je na stol.
»Glejte, tale zob, doktor, spredaj ... Iz-derite ga, prosim vas, takoj!«
»Toda, človek, kaj ste nori? To je vendar popolnoma zdrav zob!«
»Strašno me boli!«
»Tedaj bi ga morali slikati!«
»Ne, ne, doktor, izderite ga, takoj, brez injekcije!«
Zdravnik je bil nemalo presenečen, a je prijel klešče in se je lotil zoba.
»Tako! — Opravila sva: zob je zunaj!«
Izmučen in-ves poten se je lenuh nasmehnil skozi okrvavljena usta. Zdaj mu šef ne 'bo mogel nič reči.
»Prosim vas, doktor, če bi mi hoteli dati še potrdilo, da ste mi danes izdrli zob.«
Zdravnik mn je dal potrdilo.
»Hvala! Koliko vam dolgujem?«
»Tristo zlotov.«
»Tristo? Ampak kolikor mi je znano, stane izdiranje zoba samo sto zloto? Saj ste mi ga izdrli celo brez injekcije!«
»Vse to je ipopolnoma res, dragi moj,« je odvrnil zdravnik; »toda ne pozabite, da je danes nedelja — da tako rečem, ni delovni dan!«
Lenuha bi ob fcem skoraj, zadela kap, kajti šele sedaj se je zavedel, da ta dan zares ni delavnik ...
T)i sl aehii
fLiaznik moj
Že stoje oltarji majski, tisoč jih je, milijon; že prepeva slavo Tvojo iz jutra v noč 'srebrni zvon.
Z belim cvetjem so odele ljube roke vsak Tvoj kip, vanj so vpletle vso ljubezen, vnetih src gorak utrip.
Lučce gledajo v višavo kakor k materi otrok, vse bi rade se vtopile v Tvoj pogled, tako globok.
Že stoje oltarji Tvoji, v moji'duši klije maj, vsa je polna Tebe, Mati,
Ti, Prelepa, njen si raj.
Tebe išče moja pesem, ljubim Te, otrok sem Tvoj, Ti si moje žarno sonce,
Ti si večni praznik moji!
v celo večnost. Pa pridete vi, mladi in zeleni nevednež, ter se norčujete iz mene.«
»Oprostite — prej sem čital vaš plakat nad vrati.«
Holley je skomiizgnil. »Skoraj gotovo navaden cinizem. Poskušam priti odtod proč, toda včasih — včasih ...«
Zapustili so uredništvo. Holley j<e zaklenil vrata.
»Tukaj tičimo kakor pregnani iz' sveta. Puščava je brez dvoma veličastna in mi tukaj jo ljubimo. Naj nam pa pride kak zdravnik usode ter nam poreče: ,Lahko uidete odtod’ — pa nas ne boste videli, kako bomo bežali, tak prah se nam bo dvignil pod nogami. Dnevi sicer niso neprijetni, vroči, prijazni dnevi: toda mrzle, samotne noči...«
»No, tako hudo pa tudi ni!« je mehko opominjalo dekle.
»Ne,« je priznaval, »odkar imamo radio in film. Večer za večerom presedim tam v kinu in marsikdaj zopet gledam Peto Avenijo z njenimi avtomobili in levi pre knjižnico ter v kožuhe zavite dame.«
Molče so vsi trije drsali po pesku. Pavla je iztegnila roko. »Tukaj vas zapustim, gospod Eden, da preživim srečno noč v puščavskem hotelu.«
»Pa vas bom vendar zopet videl?«
»Morda se bova videla jutri, ko zopet pridem na Maddenovo farmo. Z njegovim pismom v roki si hočem priboriti pri njem avdienco, če je sploh tam.«
»Da — če,« je zamišljeno potrdil Bob Eden. »Lahko noč, gospodična Wendell! Kaj sem hotel že reči: Ali radi jeste beef-steake?«
»Redko!« se je veselo zasmejala.
»Mislim, da je bil eden dovolj. Toda temu enemu sem hvaležen.«
»Bil je res sijajen beefsteak! Lahko noč!«
Will Holley je peljal gosta k svojemu od starosti že nadložnemu avtu pred hotelom. »Vstopite! Bo le kratka vožnja.«
»Trenutek!« Eden je skočil v vežo po svojo torbico.
Takoj- nato je zaropotal mali avto po glavni cesti.
»Kako ste ljubeznivi!« se jie zahvaljeval Bob.
»To je meni samemu v zabavo. Stari P. J. namreč načelno nikdar nobenemu časnikarju ne dovoli razgovora. Morda ga bom pa vendarle pregovoril. Takile veliki bonci postanejo včasih v samoti dostopnejši. To bi bil zame velik lov. New York bi potem zopet enkrat govoril o meni.«
»Hočem vse storiti, da vam pomagam.«
Motne rumene luči Eldorada so izginile. Vozila -sta se med zapuščenimi griči. »Vsekakor bom poskusil,« j-e iznov-a povzel urednik. »Morda bom bolj srečen kakor zadnjikrat.«
»Ste li Maddena že prej kdaj- videli?«
»Le enkrat pred dvanajstimi leti, ko sem bil časnikar v Nevv Yorku. Posrečilo se mi j-e priti v neko igralnico na Štiriindvajseti cesti. Igralnica ni bila na dobrem glasu,
toda veliki P. J. je igral tam kakor nor. Šepetali so si, da še ponoči ne more opustiti tega grdega posla, ko je ves dan prespeku-liral na borzi. Po cele.noči je -prečapel ob ruleti.«
»Pa ste 'poskusili sestati se z njim?«
»Seveda — takrat sem bil še -predrzen mlad dečko. Med odmorom sem se približal ter se mu predstavil za moža tiska. Več nisem mogel. ,Naj vas vrag vzame!’ je za-rjul nad mano. ,Saj vendar veste, da se ne dam gnjaviti!’« Holley se je zasmejal. »Toda, kar sem -tedaj- tako slabo započel, bom morda nocoj slavno 'dokončal!«
Skalnati grički so zaostali in pred njima se je razprostrl čuden, nov svet. Med zvezdami in njihovim kovinskim sijem se jie prikazal ozek polmesec, ki je s svojo borno svetlobo vdahnil grozo sivi puščavi, brezkončni in skrivnostni.
5.
Will Holley je previdno krmaril svoj avto navzdol po skalnatem klancu. Dospela sta na puščavska tla, koder je bila pot označena z redkimi kolesnicami med grmičevjem in po ledini. Luči avtomobila so iznenada splašile kunca, iki jie zaspano čepel na robu pota. Bob je za ograjo iz bodeče žice zagledal celo vrsto palm in med drevjem razsvetljeno akno.
»Farma Alfala!« je pojasnil urednik.
»Za božjo voljo, zakaj neka žive ljudje v tej samoti?«
»Marsikdo kajpada zato, ker bi mu
ljudje nikjer drugod ne dali miru. Pomisliti pa je tudi treba, da pogoji za farmarja 'tukaj nikakor niso tako -slabi: jabolka, citrone, hruške ...«
»Kaj pa voda?«
»Kdor kaplje, naleti na vodo. Maddenu na primer je bilo treba kopati le trideset čevlj-ev globoko. Toda tako srečen je bil le on. Njegova farma leži tik ob strugi podtalne reke.«
Prihodnji plot jie bil -poslikan z vsakovrstnimi znaki ter okrašen z zastavicami, katere so v mesečini pošastno frfotale.
»Dattel City — tukaj-, če boste verjeli vse, kar vam bodo povedali, gospod Eden, — leži zlato -na cesti. Nihče še ne prebiva tu. Ampak, kdo ve? Mi smo občina, ki se razcveta! Moj uvodni članek prejšnjega tedna vam to pojasnjuje.«
Krepko sta se zibala z avtom vred, toda Holleyeve pesti so trdno držale za krmilo. Tu pa tam je stezalo drevo svoje lačne črne veje, kakor bi hotelo pograbiti oba nočna popotnika; in čez sivo daljo je venomer žvižgal oster veter.
Drgetaje j-e priviihnil Bob ovratnik. »Vedno moram misliti na staro pesem — o fantu, iki je prisegel, da bo dekle ljubil, dokler se pesek v puščavi ne ohladi!«
»Ta obljuba ni kdo ve kaj prida. Ali je bil fant kak zrel tič, ali pa še nikdar ponoči na bil puščavi. Sploh pa: Ali ste prvič na tej strani? Kakšen Kalifornijec pa ste pravzaprav?«
(Dalje prihodnjič)

ZIDAJTE ZDRAVO - ZIDAJTE Z^ O P E K O l
gradnja stanojajj ,
Ustrelil medveda
Slovenec Janez Štefe iz Tržiča je ipred kratkim nad Lomom tpod Konjščico ustrelil medveda. Ubiti medved je tehtal 150 kg. Medved se je že tri tedne klatil okoli Tržiča in medtem pobil šest ovac. Znani lovec lin bivši državni smučarski prvak J. Štefe ga je že dlje časa zalezoval. Ko mu je včeraj prišel blizu, ga je ubil s prvim Strelom.
Kot meni sam štefe, ima ta medved na vesti vsaj kakih 50 ovac, vse od Logarske doline do Jezerskega in Tržiča. Jezerski in logarski lovci so ga že nekajkrat lovili, vendar jim je dosleji vselej ušel.
QLEPALISCE V CELOVCU
Mestno gledališče v Celovcu ima od petka, 13. do četrtka 19. maja sledeči program:
PETEK, 13. maja, ob 19.30: Der gute Mensch von Sezuan (Dobri človek iz Seznama); drama nemškega pisatelja Bertolda Brechta; 20. predstava za F-abonma in GWG-petek; 12. predstava za podeželski petkov abonma. — SOBOTA, 14. maja, ob 19.30: Friihlingsluft (Pomladanski zrak); opereta Josefa StrauCa. — NEDELJA, 15. maja, Ob 19.30: Plesni večer baletne šole T. Haslinger — L. Hoffmann. — SREDA, 18. maja, 19.30: Sapho; tragedija Franca Grillparzerjia; 21. predstava za M-abomma in GWG-sreda. - ČETRTEK, 19. maja, na Vnebohod, ob 19,30: Friihlingsluft (Pomladanski izrak); opereta Josefa StrauBa; poslednjič.
Za vse predstave velja prosta prodaja vstopnic in abonma.
AvstcifcUa tdevuzLia
NEDELJA, 15. maja: 17.00 Kratka poročila —
17.03	Za otroke od 11. leta dalje: Villervalle v Južnem morju; doživljaji švedske družine v Južnem morju — 17.30 Mladinski svet — 17.55 Kaj bi rad postal? Socialni poklici — 18.25 Naša lahko noč oddaja za otroke — 19.00 Oddaja televizijskega direktorja — 19.30 Aktualni šport — 20.10 1. večerna poročila — 20.20 Drama „Samba” Ulricha Becherja
—	22.25 Kristjan v času — 22.35 2. večerna poročila in konec oddaje.
PONEDELJEK, 16. maja: 18.30 Kratka poročila
—	18.35 Francoščina pri vas doma: tečaj franco-ščine — 19.00 Pustolovščine pod vodo. Učiteljica potapljačica — 19.23 Zabeleženo za vas — 19.30 C as v sliki s športom — 19.55 Izložba in kratki film-mozaik — 20.15 Denar ne pozna meja. Uresničenje največjega ponarejanja denarja v zgodovini — Propad cirkusa — naj uspeva cirkus — dokumentarno poročilo — 21.00 „Nasa jeni gospod dvorni svetnik” Franca Grillparzerja — 21.55 Čas v sliki in konec oddaje.
TOREK, 17. maja: 18.30 Kratka poročila — 18.35 Tečaj angleščine — 19.00 Za odrasle — 19.23 Zabeleženo za vas — 19.30 Čas v sliki — 19.55 Izložba in kratki film-mozaik — 20.15 Denar ne pozna meja. Uresničenje največjega ponarejanja denarja v zgodovini — 21.25 Obzorja, pojasnila, poizvedovanja, razgledi — 22.45 Čas v sliki in konec oddaje.
SREDA, 18. maja: 10.00 šolska televizija: Grenlandija — 11.00 Program za delavce: kratka poročila — 11.03 Denar ne pozna meja — 12.03 Obzorja
—	17.00 Kratka poročila — 17.03 Za otroke od 5. leta dalje: mala risarska umetnost — 17.30 Za
otroke od 11. leta dalje: „Lassie”, zgodba psa — 17.55 Zadnji paradiž — 18.25 Naša lahko noč oddaja za otroke — 18.30 Kratka poročila — 18.35 Francoščina pri vas doma: tečaj francoskega jezika — 19.00 Prizori iz Avstrije — 19.23 Zabeleženo za vas — 19.30 Čas v sliki — 19.55 Izložba in kratki film-mozaik — 20.15 Indija. Koromandija; igra Clausa Hubaleka, po istoimenskem romanu Hein-richa Manna — 12.55 Čas v sliki — 22.15 Največje boksarske tekme stoletja, nato konec oddaje —
ČETRTEK, 19. maja: 17.00 Kratka poročila —
17.03	Za otroke od 5. leta dalje: Palček Nos — 18.10 Naša lahko noč oddaja za otroke — 8.15 Kratka poročila 19.00 Sestanek z živalmi, filmsko poročilo — 19.30 Čas v sliki — 20.00 Ljudsko gledališče v zunanjih okrajih Dunaja. Prizori iz vajenskega doma Franz Domes: Mož, ki je dvakrat živel, veseloigra —	22.30 Čas v sliki in konec
oddaje.
PETEK, 20. maja: 10.00 šolska televizija: Grenlandija (II) — 11.00 Program za delavce: kratka poročila — 11.03 Sanje poletne noči — 18.30 Kratka poročila — 18.35 Z besedo in dejanjem. Poklicna
Med. univ.
Dr. ALBIN TU S C H E K
prakt. zdravnik
naznanja cenjenemu občinstvu, da je začel s splošno zasebno ordinacijo dne 9. maja 1966 v ŠKOFIČ AH
oddaja za kmetovalce — 19.00 Televizijska kuhinja — 19.23 Zabeleženo za vas — 19.30 Čas v sliki — 19.55 Izložba in kratki film-mozaik — 20.15 „Nje-govo največje varanje” — komedija — 21.45 Iz prve roke. Kritična kulturna zgodovina — 22.25 Čas v sliki in konec oddaje.
SOBOTA, 21. maja: 17.00 Kratka poročila —
17.03	Za družino: Pri cvetličnem doktorju — 17.24 Operni vodnik — nato naša lahko noč oddaja za otroke — 17.55 Družina Leitner: „En dan brez mame” — 18.30 Kratka poročila — 18.40 Kaj vidimo novega? S Heinzom Conradsom — 19.23 Zabeleženo za vas - 19.30 Čas v sliki - 19.55 Izložba in kratki film-mozaik — 20.15 Prenos hessenškega radia: Nekdo bo zmagal; evropski quiz s Hansom Joachimom Kulenkampffom. 22.00 Večerna poročila in v žarometu „Sedem dni svetovnih dogodkov” — 22.30 Naš nočni program: „Rumeni krog” Trije turisti odkrijejo glavnega zločinca.

MASNO
VINO
(VINUM MISSAE)
Cč. gospodom župnikom in osfalim duhovnikom javljam, da sem postal zapriseženi dobavitelj mašnih vin, katera lahko od sedaj naprej stalno dobite pri meni
KRISTIJAN BREZNIK
VELETRGOVINA Z VINOM IN MINERALNO VODO
CELOVEC, Viktringer StraBe 5 Telefon (02242) 22 51
SLOVENSKE ODDAJE V RADIU
NEDELJA, 15. 5.: 7.30 Duhovni nagovor. — S petjem in glasbo pozdravljamo in voščimo. — PONEDELJEK, 16. 5. 14.15 Poročila, vreme, objave.
—	Pregled sporeda. — Boštjan Kneipp (K 145-let-nici rojstva). — Veseli zvoki. — 18.00 Za našo vas. TOREK, 17. 5.: 14.15 Poročila, vreme, objave. — Športni mozaik. — Beremo za vas (M. Turnšek: 39. Stoji na rebri grad). — SREDA, 18. 5.: 14.15 Poročila, vreme, objave. — Kar želite, zaigramo. — ČETRTEK, 19. 5.: 7.30 Poročila, vreme, objave. — „Velika noč v besedi in pesmi” (Posnetki jubilejnega romanja v celovško stolnico na velikonočni ponedeljek — 1. del). — PETEK, 20. 5.: 14.15 Poročila, vreme, objave. — Od petka do petka po naših krajih in pri naših ljudeh (Domače novice).
—	Iz ljudstva za ljudstvo (Lipan Hafner iz Št. Janža pripoveduje). — Beremo za vas (M. Turnšek: 40. — Stoji na rebri grad). — SOBOTA, 21. 5.: 9.00
MALI OGLAS
Preprosto dekle za gospodinjstvo in za pomoč v restavraciji {rv Švici) iščem. — Visoka plača in dobra oskrba. — Ponudbe (poslati na: MARTA ZEBERLI, „Restauramt NATIONAL”, 9230 Fla-ivil, Schweiz.
Sveče za večno luč kupite
v MOHORJEVI KNJIGARNI
SO IZREDNO POCENI
14.- šil. ena (v kartonu) Gorijo 8 do 9 dni
KMETJE POZOR!
NAJNOVEJŠE KMETIJSKE STROJE, MLATILNICE, TRAKTORJE, KOSILNICE, MOPEDE, KOLESA, HLADILNIKE, PRALNE STROJE, ELEKTRIČNE MOTORJE
vam nudi ugodno domača tvrdka
Johan Lonček
Št. Lipš, Tihoja 2, P. Dobrla ves — Ebemdorf, Telefon 04237 246
v fraš&n Us tu!
POHIŠTVO
za dom in za goste PODJUNSKA TRGOVSKA DRUŽBA
BRATJE RUTAR & Co.
DOBRLA VES - EBERNDORF A 9141	Tel 04236-281
Oglejte si našo razstavo tudi v prostorih hotela Rutar v Dobrli vesi.
Od pesmi do pesmi — od srca do srca.
Sd\cl!>e£
Damska moda
v veliki izbiri!
Klageniurt-Celovec, Kramergasse 11
Telefon 33-95
Tudi otroci ljubijo lepo obleko! Mamica jih najde v veliki izbiri
v ofroški trgovini
H. THOMASSER
Villach	VVidmanngasse 33
■štolam dobite košare za dojenčke z vso opremo, stotine otroških vozičkov in posteljic
Haš tednik kcohika
Izhaja vsak četrtek. Naroča se na naslovu: „Naš tednik”, Celovec, Viktringer Ring 26, 9020 KlagenfurL — Telefon uprave in oglasnega oddelka 26-69. — Telefon uredništva: 43-58. Naročnina znaša mesečno 7.— šil., letno 80.— šil. Za Italijo 2800.— lir, za Nemčijo 20.— DM, za Francijo 22.— ffr., za Belgijo 250.— bfr., za Švico 20.— šfr., za Anglijo 2.— f. sterL za U. S. A. in ostale države 6.— dolarjev na leto. — Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev. — Odgovorni urednik: Janko Tolmajer, Radiče, p. Žrelec. — Tiska Tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu, Viktringer Ring 26.