letnik 10, št. 2/99
Alenka FIKFAK
Spreminjanje vloge mestnega načrta
Urbanistična teorija, arhitekturno projektiranje ali kaj več?
Mesto ima za mimoidočega drugačno vizyo kot za tistega, ki se mu prepusti Prav tako je mesto, kamor prvič pridemo, druge narave kot tisto, ki ga zapustimo in kamor se ne vrnemo več.
„Mesto Sofronia, v katerem Je ena od polovic niesta stalna, druga pa začasna in ko Je čas rjenega postanka mimo, populijo lyene žeb^e, odvyejo vija]ce,Jo razmontirajo injo odpeljejo stran, da bijo presadili napusti del kakega drugega polovičnega mesta ...; mesto Mariana s svojo žarečo fasado in svojo drugo pla^o, skritim obrazom: ... tako z ene kot z druge strani se zdi, da se mesto nadaljuje v perspektivi in množi svoj seznam podob: pa v resnici nima debeline, obsega samo sprediyo in zadrgo stran, kot list papirja z eno podobo na tej in eno na drugi strani, ki se ne moreta ločiti druga od druge niti dixiga druge pogledati..." „... Na zemljevidu Smaragdine bi morale biti z raznobarvnimi črnili označene vse te steze, trdne in tekoče. Javne in skrite. Težje pa Je zarisati na zemljevid poti lastovk, ki režejo zrak nad strehami, se spuščajo vzdolž nevidnih parabol z zloženimi knli, v letu pogoltnejo komaija, se v navpični spirali povzpno na kak stolp, z vsake točke svojih zračnih poti nadkri-ijujejo vsako točko v mestu. "
(Calvino, /.; Nevidna mesta, Grad prekrižanih usod; Mladinska kiyiga, Ljubljana, 1990)
L Uvod
Današnja doba je doba velikih sprememb na področju urbanega razvoja. Tradicionalni urbanistični vzorci, ki so gradili na konceptu hierarhije, niso več obvladljivi. Kriza „strokovne identitete", ki se ne omejuje le na področje arhitekture in urbanizma, je rezultat preživelega pogleda na svet, ki temelji na statičnih predstavah o hierarhično urejenih odnosih v družbi in prostoru.
Koncentracija nI več- merilo urba-nosti, temveč se urbana integracija uresničuje s pomočjo novih komunikacijskih tehnologij, ki omogočajo dislokacijo nekdaj fizično povezanih dejavnosti v prostoru. Zaradi našega vztrajanja pri modelih predhodne urbanistične teorije in prakse se nam zdijo procesi, ki vodijo v oblikovanje „kaosa" v urbani strukturi, le posledica
naše trenutne strokovne nemoči in ne temeljna sprememba v sistemu. Zato jih želimo pogosto na silo vkalupiti v okvire tradicionalnih urbanističnih vzorcev ter jih obvladati z elementi „klasič-no-hierarhičnega" reda v prostoru. V resnici gre za novo fenomenologijo, katerih matrice moramo iskati v krizi predhodnih modelov, ki so bili in katerih vpliv se še ponavlja, s svojo enoplastnostjo enostavnosti nezmožni interpretirati sodobne strukture.
Prostorska struktura ni več statična, se nenehno giblje in spreminja. Centralna točka prostora je človek/individuum. Prepletanje gibanja, hitrosti in namembnosti utrjuje razpršenost, ki je odgovor na negativne silnice nakopičeno-sti, koncentracije, zaprtosti in statičnosti prostora, na spreminjajoče socialne, ekonomske, politične in gospodarske spremem-
Arhitektura Informacijska družba Mestni načrt Urbanizem
Sodobno mesto Je kompleksen organizem, izražen kot navidezni „kaos", v katerem se skrivajo mehanizmi dinamičih aktivnosti, ßek-sibilnosti ter raznolikosti. Procese preoblikovarga želimo pogosto na silo vkalupiti v oicvire tradicionalnih urbanističnih vzorcev ter jih obvladati z elementi „ klasično-hierarhič-nega" reda. Vendar so ti instmmen-ti delovarja in odločarja nezmožni interpretirati sodobno prostorsko kompleksnost in na njo pozitivno vplivati. Z večanjem selektivnega poznavaiya obstoječe strukture se bo hkrati vedno bolj osvobajala kreativnost, ki se bo izražala v novem načinu oblikovarja, urejanja urbanosti, v smislu najdene „dis-perzne harmonije med človekom in naravo". Z novim mestnim načrtom želimo preseči današrije mehanici-stične in statične oblike določarja rabe prostora ter Jih nadomestiti z bolj fleizsibdnimi in inovativnimi oblikami usklcy'evanja javnih in za-sebnilx interesov.
Architecture Iriformation society Town plan Urbanism
The contemporary city is a complex organism presenting itself as virtual „chaos", hiding mechanisms of dynamic activities, ßexi-bility and variation. Processes of redesign are often forcefully modeled into the framework of traditional urban patterns and controlled with elements of „classical-hie-rarchic" order. However these instruments of cooperation and decision making are incapable of interpreting modern spatial complexities and having positive effect. By increasing the selective knowledge of existing stuctures, simultaneously creativity will be released, expressed as new design, managing urbanity in the sense of found „disperse harmony between man and nature". With the new town plan we wish to overcome contemporary mechanistic and static design in determining land use and replace it with more ßexible and innovative methods for negotiating public and private interests.
J. Gleick: „...model Je boy zapleten in hkrati vernejši odraz realnost, ali pa Je preprostejši in ga lažje ohravnavamo. Le najbolj naiven znanstvenik misli, da Je popoln model tisti, kipopolnomxi ustreza dejanskosti. Tak model bi imel iste pomanjkljivosti kakor karta mesta, ki bi bila tako velika in podrobna kakor samo mesto in bi prikazovala vsak park, vsako ulico, vsako stavbo, drevo, vsako lukrijo v asfaltu, vsakega prebivalca in vsako karto. Če bi bila taka karta sploh ntogoča, bi njena podrobnost zanikala ry'en namen, da posplošuje in abstrahira. "
D □
a
oa D o DO
□D
o □
a a oa
□o □
a □
a D o o o
□ o Ü □
D
a □ □
□
□
□
DO
□	□DO
□	D
□ a
D
D
DD
D
. DO □ D
DO O
D
□a □
D
D □D
a
□ D
O
a
a □
□
DO
□ □ o
D
O
fraktalni prah kot mreža za planirärije, kije bila uporab^ena pri natečaju za Pare de la Villette (B. Tschumi, 1992). V tem projektu Je Tschumi razpršil program na posamezne fragmente injih potem regularno vmestil na mrežo. Na to strukturoje naložil niehko oblikovano krivuljo in linye.
Prostor na osnovi racionalne teorije „centralnosti" ter hierarhije nasely Slika 1 : W. Christaller
be. Modeli, ne glede na to, ali so centrični, linijski, mrežni, enopla-stoviti, večnivojski..., ki generira-jo strnjene oblike, niso odgovor na želje današnjega človeka.
Tudi na novo oblikovani prostorski, še vedno „urbani vzorec", tako kot je to historični sediment, bo/je plastovit in dvoumen ter ne bo izključeval predhodne strukture. Postal bo sestavni del večjega števila parcialnih kompozicijskih potez, kar bo omogočalo doživljanje posameznega območja skozi raznolike plasti prostora. Nove prostorske strukture in zmožnost njihovega dojemanja skozi različne plasti (layerje) presegajo omejeni ustaljeni koncept členitve mesta v posamezne funkcionalno in socialno-upravno zaključene dele.
Preoblikovanje urbanosti bo usmerjeno v dopolnjevanje obstoječe kvalitetne in nekvalitetne strukture mesta z dodajanjem programsko kompleksnih struktur oziroma „mestnosti". V okviru teh sprememb bodo glavno vlogo igrala pravila različnosti in izjemnosti, začasnosti in nedokončanosti ter stalne odprtosti do novih vplivov na urbanizem mesta. V okviru teh sprememb bodo mestna središča (evropska) tudi v bodoče ohranila vlogo mentalnega in kulturnega centra mesta: „JEDRO = KONCENTRACIJA KVALITETE IN DOGAJANJA".
Težišče bodočega dela urbanistov sloni predvsem v obravnavo „vmesnih" še neartikuliranih in neizrabljenih urbanih prostorov. Na globalni ravni bo praviloma prevladovalo načelo kontinuitete, zato da bi lahko na podrobnejšem, stvarnem nivoju, v obravnavi fragmenta (elementa trenutka), sprostili prostor za diskontinuite-to, ki se pojavlja med: gostim in redkim, zaprtim in prehodnim, grajenim in odprtim, središčnim in obrobnim, upoštevajoč lego in posebnost morfoloških enot, pod vplivom družbenih, socialnih in ekonomskih dogojanj v mestu in regiji ter na globalnem nivoju, ki nima fizičnih in upravnih prostorskih meja - ločnic.
letnik 10, št. 2/99
Usmerili se bomo v projektiranje kompleksnih struktur, v navidezni „kaos", v katerem se skrivajo mehanizmi dinamičnih aktivnosti, fleksibilnosti ter raznolikosti, ki bodo predstavljali mozaik različnih dejavnosti In Intenzitet na različnih ravneh prostorske organizacije. To bo nova dinamična urbana struktura, v kateri ne bo več stabilnih, fizično izraženih centrov.
2. Informacijska družba = disperzija ali nova koncentracija
Besedo informacija uporabljamo v vsakdanjem govoru. In z ryoje tako kot z večino besed, ki nam sluzyo vsak dan: nima natančno določenega pomena. Z lyo označujemo predajo ali sprejem kakšnih podatkov ali pojasnil. Pomeni tudi podatke ali pojasnila, ki so za sporočilo namergeni, pa dejstva, novosti, spoznanja in podatke, kijih dobimo s preučevarjem ali eksperimentom ... Paradoks „informacije" se skriva v dvojnosti pomena: velik del informacije o smiselnem tekstu v „slovenskem" Jeziku Je namreč že v vednosti, daje besedilo smiselno in daje izraženo v slovenskem Jeziku. Torej besedilo samo še ni nujno informacija.
(Jamnik, R. : Elementi teorije informacije; Sigma, DZS, Ljubljana, 1974)
Centričnost doživlja inverzen sistem, obrat in težnjo po vzpostavljanju novih centrov. Iz predhodne točkovne usmeritve se oblikuje mrežna struktura. Pri tem gre za rehierarhizacijo v smislu drobljenja, za razpad centričnih sistemov in oblikovanje novih na drugi višji ravni dojemanja. Iz enega samega centra se razvije neskončno število centričnih točk. Fizična decentralizacija strukture skriva v sebi pravila novega sistema/-ov. Svet postaja vedno bolj kompleksen in navidezno vedno bolj nečitljiv, nerazumljiv. Individuum naj bi bil tisti center, ki mu je omogočeno, da deluje na vsaki ravni mesta, kjer pomeni ideja central-
nosti „nov red in novo možnost razbiranja, razumevanja prostorskih sporočil".
Spremembe, ki se odvijajo v sodobni družbi, vključujejo v preobrazbo dogajanje v celotnem prostoru, na „disperznem teritoriju", ki ni več nacionalno opredeljen. V disperznosti je skrit stil življenja
li	
'ifi	
	
I
m ■
The Making of a New City Center
Koolhaas Nouvel Portz a m pare Vasconi OuthilCeul
Architects
' )
EURAllllE ».""opoii
/1-----
/''U.c
S|>atÌQl diQj'a'n II^TI	(ronMrwoei, p^n.



..•T—'C.'.....
L... V
Dio^^m lof }upA))ntpo»tr^ if»«	lunciirviut
pom {version 2|. ). pđi^i«^ II, Upo. IH: Congièi
Slika 2: Euralille - ijiformacyska družba, urbanizem transportne tehnologije ali arhitektura fragmenta „velikih imen"? (Espace Croise: Euralille - The Mcücing of a New City Center; Birkhäuser, 1995)

letnik 10, št. 2/99
modernega človeka. Odnos „dis-perznosti" med novimi socialnimi in bivalnimi načini obnašanja se odraža v srečanju med „horizontalnimi tokovi", ki prehajajo prostor in v njega vnašajo raznolike vsebine, ter nekaterimi „vertikalnimi tokovi", ki se navezujejo na historičnost, fizičnost vsakega posameznega kraja. Nove urbane strukture so proizvod teh spontanih procesov.
Največje spremembe pa so se zgodile/se odvijajo na periferiji. Nova periferija je „periferija praznin". Izraža se kot prekinjena črta, prostor, ki ga je težko preiti. Zunaj mesta pa je disperzni prostor, ki v določenem smislu tudi predstavlja ostanek periferije. „Zunaj" v kakšnem smislu: ali sije še vedno smiselno postavljati „meje" in si predstavljati „vrata" v mesto?
Slika 3: Nepraktičnost varovarya razdelitve predhodne stnJcäire: prve tri slike (obmoge starili hiš. preoblikovarye osnovnega lastništva, možna nova konßguracija. ki spoštuje predhodno niorfologijo) kažejo, po mnenju Le Corbusierja, da končna hipoteza ne dopušča nobenega spoštovarga do osnovnih smernic v sodobnem načinu bivaiya („cesta ostane koridor, fasade se odpirajo na hrup in prah, orientacya bivabiih prostorov ostane ista, zelene površine imajo limitirano funkcyo"...). Od tukaj nujnost po vpeljavi radikalnih spren^mb: nov bivalni in postavitveni „model", ki korenito poseže v obstoječo stnüztwo.
Konec stare ideje modernosti ne izključuje iskanja nove modernosti, prav tako konec racionalnosti ne izključuje nove racionalnosti. Ponovno odkrivanje delov, njihovih raznolikih karakteijev, zahteva iskanje nove kompleksne hipoteze za obstoječe tradicionalno mesto za novo porajajoče disperzno mesto. Mesto je dinamičen, kompleksen organizem, ki se spreminja v času, prek evolucije, ki ni poslušna linearnim zakonom.
Najbolj dinamičen element mesta je cirkulacija, ki deluje kot mehanizem menjave in se ne omejuje samo na transport, temveč ga kreira kot stalno spreminjajočo mrežo socialnih odnosov: premi-kcinje centričnosti, kije istočasno vertikalna in horizontalna, in se med seboj razlikuje v funkciji, hitrosti in sredstvih uporabe. Sistem različnih hitrosti že obstaja v mestu in modificira tako našo percepcijo kot uporabo prostora, kije temu namenjen. Z izgradnjo tunela pod morjem je mesto Lille bliže centru Londona, kot je sama londonska periferija: nov način mobilnosti urbane družbe. To pomeni, da lahko vsak prebivalec a-plicira na mesto svojo lastno prostorsko-časovno mrežo in tako postane mesto prostorska konstrukcija, ki doživlja stalne spremembe, katere vsak posameznik razume kot njemu lastno informacijo.
3. Arhitektura-urbanizem?
Novo stanje odvzema preteklemu vse vrednosti. Stanje, ki seje razvijalo skozi zgodovino, identiteto, kontinuiteto in stabilnost. Stanje v prostom, kije v preteklosti nudilo združitev, čeprav konfliktno, različnih interesov v velikih urbanističnih konceptih-vizij ali.
Posledica vsega tega je opustitev vsake znanstvene metode, je dele-gitimacija faz poznavanja, razumevanja, ocenjevanja in interveniranja v korist slabim modelom racionalnosti. To je v osemdesetih letih pripeljalo do dveh različnih usmeritev v kulturi urbanizma. Skriva-

letnik 10, št. 2/99
nje v opisovanju in analiziranje, kot pi'va usmeritev, je bilo opravičilo za dokončno projektiranje. Druga smer pa je ponovno odkrivala centralnost arhitekturnega projekta, Id seje nanašal na posamezne fragmente in na načrt kot provizorno stanje. Urbanist je bil v tem primeru samo interpretator fragmentov, poetičnosti prostorov.
Berlin
Pomembno dejstvo, kije vplivalo tako na gospodarstvo, ekonomijo in spremembo v socialnem dogajanju Berlina, kot tudi na prostorsko preoblikovanje, je „padec zidu" in s tem konec delitve na vzhod in zahod „ne zaradi ideje po veliki združitvi, ampak zaradi ponovne vzpostavitve reda in možnosti interakcij, po hipotezi, daje lahko velika različnost še vedno indikacija nekakšne kolektivne združitve".
V. Gregotti je dobro opisal neprijetnosti in probleme, ki so se pojavili zaradi pomanjkanja „kompleksne ideje o preoblikovanju in razvoju mesta" po padcu zida, s tem da se je oziral na razmere izpred šestdeset let. Torej na čas, ko je bil Martin Wagner, Stadtbu-rat mesta med leti 1926-32, animiran z eksperimentalnim realizmom, ki mu je dovoljeval intervencije na fleksibilen način na različnih lokacijah mesta z jasno definirano internacionalno unitarno politiko.
Ta nostalgija in ponovno iskanje nujnosti koncepta sta zelo pomembna, zato ker je/ragmentar-nost in disperzija bila nekakšen leitmotiv v izkušnji IBA v Berlinu osemdesetih let. Lahko rečemo, da je bila to enkratna priložnost v smislu, daje bila arhitektura kot fragment osvobojena vseh vezi urbanizma. Razlogi, zakaj je bil to eksperiment brez globlje in kompleksne refleksije v odnosu arhi-tektura-urbanizem, so mnogi, vendar vse lahko ski'čimo na tedanje urbano stanje v mestu. „Mesto na pol, prostor brez centra in brez konteksta, heterotopija, mesto/ne-mesto, obkoljeno mesto brez vsakega konteksta" - giganten labo-
ratorij idej, ki ni bil zmožen rekonstruirati mesto kot kompleksen organizem. To je bil idealen prostor, kjer so si lahko privoščili luksuz, da se niso ulcvaijali s problemi, ki jih izpostavljajo fizični, funkcionalni in simbolični dejavniki normalnega mesta, kjer se lahko neguje iluzijo, da se lahko „stanje v kulturnem šoku ozdravi z jezikovno zamenjavo".
Na ravni pravil, ki naj bi vzpostavljala red v rekonstrukciji mesta, niso računali na historični status zemljišč s tehnično razdelitvijo in možnostjo tipomorfološke reinterpretacije. Nova pravila so bila preveč v nasprotju s staro morfološko gradnjo, s kontinuiteto fasad v tradicionalni ideji ulice, brez odnosa poteza-lokacija-grad-nja. Način dela je vplival tudi na to, da so projekti oscilirali med „simulacijo mesta, zgrajenega po delih, in tipološkim kolažem". Na ravni arhitekturnega načrta so to motivi, ki so pripeljali do „monu-mentalnega modernizma, stilističnega dekoratizma in avtorefe-renčih eksperimentov", kar seje in se še ponavlja tudi po padcu zidu. Za nekatere je to bil propad velikih pripovedi, „univei"zum frag-
il



Slika 4: Berlin - Reichstag, projekt kot izjema?
mentov" brez nujnosti predvide-nja oziroma vizije kompleksno urejene rekompozicije celote.
London
Velik vpliv na proces načrtovanja so imeli novo vzpostavljeni ekonomski odnosi v urbanem preoblikovanju, v instrumentu Enterprise zones iz leta 1980. za boj proti padcu industrijskega mesta, inštrument, ki je vključeval Javnost na ekonomskem področju, hkrati pa je jasno zavračal načrt-urbani koncept, kot je bil mišljen v tradicionalnem smislu. Z vzpostavitvijo tega instrumenta je sov-padel tudi zaton „demokratične oblike vladanja v metropolah", tj. z odstranitvijo Greater London Council ustanovljenega letal965, ki je služil kot nepogrešljiv element povezave med fizičnimi in socialnimi deli mesta.
Najpomembnejši primer je bil „vzpostavitev novega" v londonskih Dokih. Z ekonomskega in vizualnega stališča je bil ta način reševanja urbane ekonomije v krizi neke vrste „Kolumbovo jajce": prepustili so izkoriščanje gradbenih možnosti v nekem območju, kjer ni bila definirana nobena gradbena smernica niti urbanistični načrt. Finančni trg je definiral „vizijo-videz" območja ter kvantiteto, način realizacije in uporabnost. Eksperimentirali so z liberalizacijo pravil igre na področju gradbene investicije kot nasprotjem preveč togemu načrtovanju. Urbanistična politika kot „situational design" s pomanjkanjem globalne urbane vizije, kar je imelo tendenco po poudarjanju procesa fragmentacije.
Nič manjše probleme ne predstavlja odnos med arhitekturo-ur-banizmom.
Konfuzna kolekcija objektov in stvari, ki iz tega izhajajo, ni samo ekspresija slabe arhitekture, ampak predvsem izguba urbanih pravil v izgradnji mesta, torej v odnosu cesta, razdelitev zemljišča ter med tipološkimi, morfološkimi in hierarhičnimi kriteriji v gradnji: tista pravila, ki edina
lahko zagotovijo pluralizem stilov, obstoj nekega arhiotekton-skegajezika, kije zelo raznolik, vendar hkrati povezan z voljo družbe glede na historični kontekst. Arhitektura ni samo trženje z nepremičninami, kjer več ali manj prevladujejo . posamezni protagonisti, ali primer londonskih Dokov, kjer je realiziran „gradbenifrape", sestavljen iz objektov, vrženih na šahovnico z neko nepredvidljivo potezo.
Že v toku gradnje so se spraševali, „kdo bo živel v teh hišah; kdo bo delal v teh poslopjih". Dopuščanje gradnje 66 milijonov ms površin za prostore brez orientacijskih smernic, brez vsakršne regulacije iz povpraševanja, ponudbe v okviru načrtovanja: vse to je „škandal" ne samo za urbaniste, ampak tudi za same trgovce z nepremičninami. In tudi ti se v tem primeru sprašujejo o krizi novih posegov, v zavedanju, da mogoče ni dovolj, da se naredi lepo arhitekturo.
Pariz
V glavnem mestu Francije se v 80-ih letih kažeta dve nasprotujoči pobudi: z ene strani posegi predsednika države - Mitteranda, z druge strani pa urbane spremembe, ki jih je vodil župan mesta - Chirac. Obstoječa dinamika med tema dvema poloma je mnogo bolj kompleksna, kot deluje na prvi videz, in ne moremo tega enostavno zreducirati na odnos med politiko fragmentarno s ti in celotno vizijo, med projektom in načrtom.
Te dve liniji kažeta na nekaterih primerih skupno delovanje, kije bilo znotraj difuzne rekvalifikaci-je zmožno oblikovati nekatere pozitivne vizije z realizacijo le-teh. Tak primer je pobuda župana iz leta1983 za program celovitosti vzhodnega dela mesta, ki Je povezoval dve obstoječi pomembni lokaciji (park La Villette in Ministrstvo za finance) z množico pluralnih intervencij znotraj načrta rekvalifikacije v okviru enega izmed najbolj degradiranih delov mesta.

letnik 10, št. 2/99
Nov način, odnos do prenove v projektivni metodologiji Zac, ki se je nanašal na italijansko tradicijo v študijah o odnosih med urbano morfologijo in gradbeno tipologijo „cesta, zaključena enota, parcela in ideja njihovega obstoja v zgodovini in v fizičnem plašču mesta, predstavljajo nove osnove, na katerih velja izgraditi ville sedimen-taire: mesto, ki raste samo po sebi in se stalno prilagaja trenutni dediščini". Tako so se rodili novi projektivni kriteriji, ki so spremenili pomen reda v primeru posega na periferiji: z ene strani „ponovna vrnitev volumetrije, ki se prilagaja karakteristikam urbanega konteksta, spoštovanje do pravil obstoječega plašča, urbane repro-porcije v dimenzijah cest, varovanje in izboljšanje nekaterih elementov v antičnem ambientu", z druge strani pa „popraviti, modificirati, identificirati center, porušiti limite, poiskati geografijo, ponovno oblikovati pejsaž",... to je ponudil program Banlieus '89.
Medtem ko so v Italiji neproduktivno razpravljali o kontrastu na-črt-projekt, je ravno Pariz usodno vplival na razvoj dogodkov v reno-uaciji urbanih politik, ki ne bi izničile bogate dediščine in izkušenj: dogovarjanje o prenovi regulacijskega načrta in urbanega projekta ter ai^hitektonskih Itvali-tetah v odnosu do pravil v obstoječih stmkturah, kot tudi v novih načrtih za širša območja. Bogastvo, ki dokazuje centralno vlogo javne administracije v razdelitvi procesa načrtovanja in končnosti posameznih realizacij ter kvalitete v samih arhitekturnih projektov.
Vse operacije in spremembe so se odvijale v povezavi z „idejo nove centralnosti" ter okviru mednacionalne kompeticije v smislu izgradnje novega z integracijo obstoječega mesta. Potrditev tega je unikaten karakter mesta.
Barcelona
Rojstvo prvih lokalnih administracij, po koncu diktature leta 1979, označi smer urbanih politik v Španiji. V Barceloni se odločijo za uporabo starega načrta kot re-
Slika 5a: Barcelona - shema, piiJcaz glavnih potez konstrukcije mesta
Slika 5b: Staro pristanišče in Barceloneta - pomembnost preobliko-vaiya robnih pogojev z dodqjaryem nove vsebine (sprehajalna pot obale)
/

^JaSS^A


Slika 5c: Olimpysko naselje - kot urbani projekt se vključuje v strukturo ulic in mestno mrežo, morfološko kontinuiranje strukture.
Slika Gat Nova sinüctwa ali samo dingačen grafični piiJcaz z isto vsebino?
ferenčnega okvirja za serijo projektov v urbani prenovi. Glavna predstavnika sta bila Bohigas in Basquets.
Bistveni preobrat je predstavljala odločitev letal986, da bo Barcelona letal992 sedež olimpijskih iger. Regionalna vlada ustanovi Corporation metropolitana, ki je delovalo v kontrastu z občino. Od tega trenutka ni bilo več možno unitarno planiranje na širši ravni, pojavi se serija sektorskih ustanov.
Urejanje mesta je bilo razdeljeno na dve ravni: prva je zadevala specifične intervencije v posameznih delih mesta, raven posebnih načrtov; druga pa seje usmerila v definicijo velikega načrta, ki ima tendenco individualizacije strategije za uravnoteženje med posameznimi fragmentarnimi deli.
V tem smislu je zanimiva odločitev, ki Jo je postavil Oriol Bohigas: poudaril je težavnost v obvladanju dinamičnih tokov na ravni širše mestne strukture. Iz tega je sledila usmeritev v korist arhitektonskega projekta, ki se obravnava kot sredstvo za preoblikovanje in izgradnjo mesta. Generalni inštrument-plan ima po Bohigasu „daljši čas ti-ajanja", medtem ko se danes mesto gradi prek številnih posameznih projektov. "Nacrt mora bitißeksibilen, potrebno gaje ohraniti samo kot repertory Jasnih konceptov. Mesto
Slika 6b: Actar arquitectura: Mixed residential mechanism (Gousa M.: Housing, New Alternatives, New Systems)

letnik 10, št. 2/99
Je torej neka celota združenih fragmentov, ki Jih Je potrebno različno obravnavati, njegova transformacija se začne v reprojektira-rijujavnih prostorov. "
V osnovi tega je identifikacija elementov, ki so bili zmožni definirati kriterije za ureditev oblike prostora v velikem mestu: v specifični Intervenciji posameznih delov, npr. intei-vencije v Ei-xample (Cerda), širitev v devetnajstem stoletju v smislu regularnih delitev z individualizacijo odnosov na dveh različnih ravneh: eno v smislu varovanja, drugo kot razvoja z več svobode v smislu preoblikovanja, s poudarkom na specifični regulaciji notranjih trgov v posameznih karejih; z definicijo velikega načrta za mesto, za iskanje novega ravnotežja med posameznimi fragmentarnimi deli in mestom v svojem kompleksu. Na prvem mestu te strategije je operacija v areas de una nueva centralitat, serija urbanih prostorov, ki so razpršeni po mestu, predvsem v prvi periferiji, kjer naj bi se iniciative koncentrirale na funkcionalno valorizacijo, kije zmožna povzeti centralni mo-nocentrizem historičnega centra. Znotraj te „nove centralnosti" so vključene tudi štiri cone, ki so predvidene za olimpijske igre leta 1992: Torre Melina, Montjuic, Villa Olimpica, Val d'Hebron. Območje Villa Olimpica ponuja radikalno drugačno konotacijo v delu strategije mesta.
Stanje v novem mestu najboljše prikaže kritik V. Montalban, ko je komentiral rušitve za izgradnjo olimpijskega naselja: „V vsemje en sam velik alibi - olimpijske igre. Videz Je. kot da bi del mesta dobil na loteriji, medtem ko bi drugi del. kije vedno bolj osiromašen, ne".
Projekt Nova Icaria, olimpijsko naselje, je vključeval napetosti, ki so se odvijale v stroki teh let: še vedno vprašanje konteksta novega in kontinuitete/diskontinuite-te v odnosu do velikih historičnih potez ter nekaterih negiranih robov, kot je linija obale. Operacija naselja ni samo realizacija rezi-denčnih objektov; je tudi kom-
pleksnost infrastruktur, ki naj bi izboljšale probleme celotnega mesta: realizacija kolektorjev, resistemacija železnice z odstranitvijo dveh obstoječih pregrad, varovanje obale, izgradnja dela pristanišča in sistema zelenih prostorov, ki definirajo urbano hrbtenico četrti. Sistem odprtih prostorov še danes predstavlja strukturni element, obliko in odnos do urbane kvalitete, v liniji z naraščajočim pomenom „praznin mesta".
Izkušnja, katere najbolj pomemben in originalen okvir predstavljajo izgradnja, preoblikovanje in spreminjanje, ki je natančna in disperzna, ter zadeva jauni prostor kot priložnost v razmišljanju o novi ideji mesta.
4. Mestni načrt
Pod pojmom „mestni načrt" se v današnjem času skrivata radikalno dmgačna vsebina in pojmovanje kot pred dvajsetimi leti: načrt kot „vizija" ozke strokovne delovne skupine kot načrtovana „dokončna in statična predstava" želenega stanja, ki gaje bilo potrebno s pomočjo urbanistične politike realizirati. V današnjih pogojih svobodnega tržnega gospodarstva pa seje omenjena oblika načrtovanja izjalovila. Od načrtovanja se zahteva uvedbo fleksibilnejše oblike dogovornega urbanizma.
Slika 6b: Volpe G. - From the street to the house; Rim (Europan 4)
Gl
letnik 10, št. 2/99
Z novim mestnim načrtom želimo preseči današnje mehanicistične in statične oblike določanja rabe prostora ter Jih nadomestiti z bolj ßeksibilnimi in inovativnimi oblikami usklcyevarya Javnih in zasebnih interesov z namenom, da bi zagotovili stalnijavni nadzor nad posegi v mestni prostor tudi takrat, kadar se pojavijo v prostoru nepričaicovane nove potrebe po novih investicijah.
To je politično delovanje, ki zagotavlja prisotnost družbenega interesa tudi v zasebnih in parcialnih posegih v mestni prostor. V okviru izvajanja usmeritev mestnega načrta moramo zagotoviti nove oblike udeležbe javnih sredstev v zasebne naložbe z namenom, da bi ohranili javni vpliv pri investicijah, ki posegajo v mestni prostor, oziroma pri investicijah, ki so usmerjene v realizacijo strateških prostorskih ciljev mesta.
IN KAJ MORA OMOGOČATI ^ NOVIH POGOJIH MESTNI NAČRT?
Mestni urbanistični načrt mora omogočiti izvajanje dveh vrst posegov:
-	strateške posege, za katere moramo izoblikovati hitre in učinkovite instrumente s katerimi lahko pripeljemo projekt do hitre realizacije, vključno z investicijskim programom;
-	posege upravljanja, za katere zadošča normativni režim, ki ga sestavlja nekaj pravil, s pomočjo katerih lahko z lahkoto usklajujemo projekte z izhodišči mestnega načrta ali strateškega strukturnega načrta (dolgoročnega plana), z mestnim načrtom podajamo stabilnejše, prostorsko in oblikovno čvrste-je opredeljene normativne usmeritve za stabilnejša urbana območja, medtem ko urejamo razvojno dinamična in ohlap-nejša mestna območja s prostorsko ureditvenimi pogoji (PUP-i), ki so fleksibilnejši instrument za realizacijo ciljev mestnega načrta.
Mestni načrt Je torej urbanistični instrument s katerim se usklojuje-
Jo kontekstualni in tehnični elementi prostorske politike, in igra vlogo posrednika med strateškim strukturnim načrtom (dolgoročnim planom občine) in prostorsko izvedbenimi akti (PIA - zazidalnimi načrti, ureditvenimi načrti, lokacijskimi načrti).
5, Projekt, pravilo in fizično okolje
Definicija pravü obnašanja raznolikosti, katerih osnova bodo človekove zahteve in interakcije z am-bientom, bo predstavljala osnovo za novo normativno strategijo razdelitve in nadzora v prostoru. Ob vse večji pozornosti do obstoječega se odvija velik občutek osvobajanja kreativnosti, ki preveva novo projektivnost: nove strategije nadzora in nove tehnologije za nove načine namembnosti prostora v smislu najdene „disperzne harmonije med človekom in naravo".
Razmišljanje o ideji in vlogi projekta. Odnos med pravilom in projektom je že dolgo časa predmet številnih razprav. Pri tem ima najpomembnejšo vlogo vprašanje, ki je hkrati izhodišče za preoblikovanje inštrumentov: kateri so kriteriji opisovanja in kaj sofizič-na ter funkcionalna „pravila", ki usmerjajo ohranjanj e/spreminjanje različnih struktur. Bistveni kriteriji novega načina obnašanja so naslednji:
•	Izguba karakterja dokončnosti in statičnosti strukture v prostoru, kar je bilo posledica shematičnosti in omejenosti prepričanja, da se lahko vse in za vselej določi. Od tu vedno večja rast dejavnika časa z vključevanjem historično-razvojne dimenzije.
•	Načrtovanje niha med ohrarija-njem in spremirijargem z dopuščanjem številnih možnih rešitev.
•	Poznavanje prostora postane interna aktivnost projekta, s čimer se vpliva na trenutno odločanje, hkrati pa to ne preprečuje bodočim interpretacijam drugače usmeijenih rešitev.
letnik 10, št. 2/99
Novi termini celovitosti reguliranja fizične in funkcionalne strukture v prostoru, z novimi koncepti in modeli, izpostavijo problem obdelave načrta na višji ravni; npr. do kod sega meja postavljanja urbanističnih norm, ki se nanašajo na dimenzije širšega prostora, in kdaj se vzpostavi raven posameznega objekta, kije stvar arhitekturnega projekta. Križanje različnih plasti, „layerjev" v prostoru, z nepretrgano povezavo med strukturo, tipologijo in morfologijo s konstrukcijskimi in tehničnimi karakterji, zagotavlja zmanjševanje sekvenčne togosti med urbanističnimi inštrumenti. To preprečuje delitev in razlikovanje med področji obdelave. Normativni elementi načrta sugerirajo obogatitev tradicionalnih kriterijev ti-pomorfološke deskripcije z drugimi, ki so konstrukcijskega ter strukturnega tipa. Samo na ta način dopuščamo vnos resnične kompleksnosti, ki se ne prepoznava kot poenostavljanje.
Načini obnašanja, preizkušanje in objektivnost. Z razumevanjem historičnosti v spreminjanju {dinamični razvoj) se utrjuje želja po drugačnem načinu obnašanja v primeru določanja pravil in tehnik načrta, ki imajo izhodišča v tradicionalni vlogi vsepoz-navanja, statičnosti in sektorske usmerjenosti.
Z raziskovanjem in preučevanjem značilnosti prostora so vedno bolj jasno razvidne spremenljivosti karakterjev in njihovih možnih kombinacij, drugačni procesi in stratifikacije ter možnosti sprememb. Hkrati postaja vse bolj nevarna tendenca razpršenosti obdelave primera za primerom. Z druge strani pa zahteva po razumevanju kompleksnosti v raznolikosti funkcionalnih, simboličnih in dimenzijskih elementov poudarja nezmožnost omejevanja z enosmernimi, homogenimi normami predpisovalnega značaja. To novo, hitro spremenljivo stanje v prostoru utrjuje misel: „Prepoznati nezmožnost statičnega nare-kovaiya pravil igre in se preusmeriti v deßnicyo možnih pravil in limit med poloma usmerjarya s po-
močjo norm in zagotauyaryem nujne Jleksibilnosti v odnosu do posebnosti vsebine konteksta."
Tradicionalni način predpisovanja tako se ne dela/tako se naredi izgublja na pomenu. Veljavo bodo dobili drugače oblikovani inštrumenti, ki jih lahko skrčimo v naslednje točke:
•	Prvi tip vključuje priporočila oziroma načine obnašanja, ki vsebujejo smernice za potek procesa poznavanja, vrednotenja, izdelave tn realizacije načrta.
•	Druga kategorija sugestije rešitev {olyektivnega tipa), nek odprt sistem, ki vključuje vse od prostorskih do tehnoloških elementov (glede na raven načrta).
•	In na koncu inštrument, ki je v obliki spiska meril in zahtev.
ki vključujejo evropske izkušnje. Kot nasprotovanje shematskim klasifikacijam se vedno bolj uveljavljajo povezovanje in fleksibilnost med posameznimi inštrumenti, ki imajo tendenco individuiranja mejnih stanj.
Vpeljava novih inštrumentov v okviru oblikovanja pravil je lahko nevarna. Najbolj izpostavljena je možnost izgube kompleksnosti in bogatosti različnih kultur in interpretacij prostorskih elementov: raznolikost današnjega prostora je rezultat različnih vplivov, ki so po eni strani izpostavljeni kritiki, po drugi pa zagotavljajo želeno kompleksnost (primer zavračanja inštrumenta tipološke analize).
Živimo v obdobju, ko govorjenje o pravilih in normah ne dopušča popolne projektivne svobode. Kljub temu ne obstaja resnično svobodno projektiranje, če niso problemi spreminjanja v prostoru jasno zastavljeni:
-	kot nasprotje objektivne togosti se postavlja fleksibilno preizkušanje;
-	kot nasprotje eni sami pravilni možni rešitvi je iskanje množice le-teh;
-	in kot serija pravil obnašanja v smislu spodbujanja ekspresivne svobode vsakega posameznika.

letnik 10, št. 2/99
Torej delitev na urbanistični načrt in arhitekturni projekt, ki sta neločljiva in sta hkrati povezovalna dejavnika pri urejanju fizičnega prostora, ne zagotavljata ulti-mativnega opisa realne kompleksnosti, ampak do tega pride z vključevanjem, sodelovanjem in reakcijo na ravni procesa celovitega urejanja.Na ta način dobi zakonsko osnovo normativno-projektivna rešitev, ki daje prioriteto razdelitvi zemljišča, organizacyi poti injavnega prostora ter uklju-čevanju tipomorfoloških in funkcionalnih zahtev s tem, da se prepusti delovanju časa in iniciativam posameznih avtorjev nujno stopnjo interpretacijske svobode.
6. „Nova hierarhija": poznavanje, odločanje, delovanje
Nujnost poznavanja
Dokončno smo se spoprijeli z nezmožnostjo in nespametnostjo „vsega poznavanja", kije bilo mišljeno kot obvladovanje vsakega najmanjšega elementa. Ta način se je izkoriščal do onemoglosti, tako daje dobil obliko statističnega podatka, popisovanja vsake točke in oblike na terenu, njihovih možnih sprememb ... in predvsem izluščil omejenosti, ki se v končni obliki velikokrat izražajo kot analiza in ne kot projekt. Monumentalnost predhodnih analiz se je izražala v neučinkovitost, v hitrem staranju podatkov, kar je povezano z dolgotrajnostjo izdelave elaboratov in potrdit"vijo načrtov.
Poznavanje fizičnih karakterjev strukture ima danes glavno vrednost v novih oblikali: dolgo trajanje fizičnega v primerjavi s kratkim trajanjem socialnih in ekonomskih procesov. V tem je razlog za drugačno obliko strukturiranja in poznavanja prostora, ki se izraža v eksperimentiranju z novimi načini opisovanja in klasifikacije.
Izoblikovale so se številne metode dela, ki so iskale „pravilne načine in pristope" razumevanja in vred-
notenja prostora in sledečega oblikovanja elementov za usmerjanje procesov, ki so se odvijali s preoblikovanjem strukture: or-ganskost in hierarhičnost ravni grajenih oblik; kontinuiteta in delitev zemljiških površin; razdelitev prostora z upoštevanjem pravil iz-grajenosti v izvoru in posebnosti spreminjanja strukture in ureditvenih meja, tipoloških in morfoloških karakterjev plašča in odprtih prostorov: ... Ti elementi vsi zadevajo ob nov način prepoznavanja fizičnosti, čeprav niso usmerjeni v enotno vrednotenje. Vsem je skupna nujnost izmerlji-vosti in opisovanja kompleksnih fenomenov v poteku časa.
V tej smeri ne služijo in nimajo smisla faraonski informativni aparati. Pomembnejši je izbor selekcioniranih injormacy, ki so hitro dostopne in zmožne povzeti trenutno stanje v prostoru, kar je odločilno za vzpostavitev izhodišč urejanja z izoblikovanjem različnih ravneh procesa načrta v odnosu do možnosti razvoja in preoblikovanja fizične strukture.
Kompleksnost
Kompleksnost se v elementu poz-navaiya izraža na dveh ravneh:
-	na ravni posamezne strukture v opisovanju in kontroli fizičnih elementov v smislu selekcije in razlikovanja različnih kategorij spremenljivosti v času;
-	na globalni ravni v odnosu med prostorom, grajeno strukturo in socialnimi značilnostmi. Iz tega izhaja nujnost obU-kovanja ogrodja za razumevanje obstoječe strukture v odnosu do širšega prostora glede na globalne interpretacij ske kriterije. Pri tem ima fizični karakter vodilno vlogo v razumevanju in kontroli socialne in funkcionalne strukture.
Nujnost vključevanja kompleksnosti vpliva na obliko načrta, strukturo izdelkov in oblikovanje posegov, ki dobivajo drugačno obliko in izraz:
- prehod od funkcionalnega v co-niranje fizičnega tipa, ki izhaja iz tipoloških in morfološ-

letnik 10, št. 2/99
kih konstant prepoznavanja obstoječe strukture z vključevanjem kompatibilnih sprememb;
-	oblikovanje novega načina pozornosti do razdelitve zemljišča v odnosu do korifìguracije odprtih prostorov z upoštevanjem nove kontinuitete, spremenljivosti in nove vsebine;
-	obogatitev kategorij intervencij z vključevanjem tistih načinov spreminjanja, ki so v korist raznolikosti. Riamati pa preseganje predoločenosti z vpeljavo drugačnih oblik reda v fizičnih ter funkcionalnih elementih ti-pološkega in morfološkega karakterja različnih struktur;
-	sočasna prisotnost različnih ravni predstavitve z vključevanjem posameznikov v postopek izdelave ureditvenega načrta;
-	in kot ključna točka, oblikovanje inštrumentov dogovora med načrtom in programom
v procesu planiranja.
V tem se kaže pomembnost vključevanja programa kot enega od nepogrešljivih inštrumentov aktivnosti v odnosu do naravnih in družbenih dobrin. Hkrati se s tem izraža nujnost prilagajanja načrta z razvojem in naraščanjem kompleksnosti v realnih dinamičnih tokovih. Fleksibilnost dogovora dopušča spreminjanje programskih smernic v poteku časa, kar vpliva na manjšo ali večjo stopnjo „stabilnosti in trajnosti" strukture.
Fleksibilnost
Odnos, ki ga moramo pojasniti, je polje delovanja med kompleksnostjo in ßeksibilnostjo: če je kompleksnost kompozicija neskončnega števila fragmentov in interesov, v katerih je težko prepoznati možen generalni interes, potem se fleksibilnost izraža kot konfuzno ponavljaiye v disperz-nem načinu načrtovanja posameznih prinwrou.
Kompleksnost lahko razumemo kot pripomoček za razumevanje globine stabilnih in nestabilnih, dinamičnih karakterjev v struk-
turi, fleksibilnost pa lahko uporabimo kot element razlikovanja med dvema velikima kategorijama grajene strukture in obstoječega stanja v prostoru. Inštrument fleksibilnosti nam služi zato, da pustimo namembnost odprto in je ne definiramo vnaprej statično in enostransko. Ko se bo sprožilo vprašanje preoblikovanja in izgradnje prostora (prehod iz načrta v izgradnjo realnega), bomo izbirali med tistim, kar je dovoljeno in možno, ter tistim, kar je nujno preprečiti. Šele na tej stopnji lahko vpeljava normativnih elementov zagotovi zadovoljivo načrtovanje, ki ne definira samo oblikovne strani urejanja.
Vpeljava teh inštrumentov odločanja nam na ravni načrta ponuja možnost razlikovanja na območja:
-	ki zahtevajo dodatno opredelitev (podrobne urbanistične odločitve in definiranje detajlnih načrtov),
-	v katerih je možna opredelitev direktne intervencije/posega (upoštevanje volje posameznika na osnovi tehničnih pravil, ki so že pojasnjena in utemeljena v načrtu).
Izmerljivost in možnost kontrole
Upoštevanje novega načina kompleksnosti in fleksibilnosti predpostavlja, da bomo prišli do stanja merljivosti in kontrole v izboru primernih rešitev na ravni načrta in njegove realizacije. To lahko dosežemo samo, če načrt in njegovi upravitelji zagotavljajo zmožnost oblikovanja izhodišč in razdelitve osnovnih inštrumentov.
Najpomembnejši inštrument je drugače nastavljena oblika normativov v načrtovanju: prehod od predpiso^'^alnega načina v obliko, ki je primerna za kompleksnost in fleksibilnost, katera mora pojasnjevati tri različne vsebinske kategorije:
-	preizkušanje, navezuje se na sistem inštrumentov, ki delujejo na obliko pojavnosti in izoblikovanosti strukture ter način njene fizične izraznosti, kot tudi na funkcioniranje in uporabnost. Lahko predstavlja večjo
ali manjšo spremenljivost, nestalnost v času in prostoru, kljub vzdrževanju stabilnosti strukture (ohranitev), na katero se nanaša;
-	način obnašanja, definira pravila koherence med inštrumenti in postopkom. To narekuje obliko kompleksnega sistema metode vodenja in delitve na posamezne operativne organe z omejitvijo stopnje par-cialnostl načrta;
-	objektivnos, /lanaša se na področje načrtovanja in je odvisna od definiranih načinov obnašanja in preizkušarija, z oblikovanj em odprtega sistema seznama priporočilnega tipa.
Samo sočasna prisotnost teh treh kategorij lahko zagotovi raven iz-merljivosti in kontrole: preizkušanje ni zmožno samo po sebi nuditi vidnih rezultatov, njegova togost ne odgovarja fleksibilnosti odločanja; način obnašanja ne jamči kontrole delovanja, če niso vzpostavljena skupna izhodišča; objektivnost projektiranja lahko zapade v subjektivizem brez pravil in v pasivno ponavljanje, če se oblikuje samo kot predpisovanje možnosti.
Učinkovitost, uresničljivost in vplivnost. Nepogrešljive predpostavke zgoraj naštetih inštrumentov lahko skrčimo na tri osnovne komponente:
•	Prva je definicija načina dela in oblikovanje dispozicije. Ta ima nalogo varovanja in usme:tjanja v sintezo fizične kompleksnosti pri oblikovanju „pravil igre". Dovoljuje različnim skupinam in funkcijam, da soobstajajo v isti strukturi, čeprav se pojavljajo znotraj različnih dinamičnih in evolucijskih tokov kompleksnosti.
•	Druga komponenta se nanaša na izgradnjo sistema tehničnih struktur in pravil, ki naj bi od-govarj ali novim vsebinam „kompleksnosti" načrta in njegovega uresničevanja, s posebnim poudarkom na koordinaciji servisnih programov na ravni prostora.
• Iz tega sledi nujnost vzpostavitve informacijskega sistema kot nepogrešljivega elementa pri odločanju in upravljanju z načrtom: odnos med strukturo načrta in informacijskim sistemom je odločilen pri uporabnosti in finalizaciji tega inštrumenta. Izgradnja informacijskega sistema na kriterijih učinkovitosti vpliva na jasnost odločanja med politično in tehnično-strokovno sfero.
Posebno točko pri procesu načrtovanja predstavlja dvosmeren dialog med strokovnjaki, upravnimi delavci in prebivalci: primejjava, predstavitev in objava načrta na različnih stopiyah lyegovega izoblikovanja in u.resničevarya Je središčna točka in inštrument za pripravo, sprejetje in izvedbo načrta.
7. Zaključek
Kljub vsemu poznavanju teorije urbanizma, arhitekture ter planiranja prostora pa se bomo še spraševali: „Kako pa naj ta novi načrt narišem, s katerimi oro^i, in kateri so sedaj tisti kriteriji, ki jih moram nujno upoštevati?"
Asist. mag. Alenka Fikfak, univ. dipl. inž. arh., Fakulteta za arhitekturo, Univerza v Ljubljani
Viri in literatura
Bauwelt Berlin Annual, 1996, 1997
Boeri, S. in Lanzani, A.: Gli orizonti della città diffusa; Casabella, št. 588,
1992,	str. 44-59
Capuder, T.: Vrednotenje kompozicijskih odnosov med obstoječimi in novimi prostorskimi strukturami; doktorska disertacija na FAGG - Fakulteta za arhitekturo, Univerza v Ljubljani,
1993.
Clementi, A., Mascarucci, R.: Trasformazioni metropolitane; studi e proposte per l'area Chieti-Pescara, Quaderni Blu, Roma 1999.
Dimitrovska Andrews, K.: Urbanistično oblikovalsko ogrodje v sistemu prostorskega planiranja kot osnova za estetsko kontrolo razvoja mesta; doktorska disertacija, FAGG - Šola za arhitekturo, Ljubljana - Oxford 1994.
Chirat, S.(ur.): Constructing the Town Upon the Town - Transformation of Contemporaiy Urban Sites; Eu-ropan 4 - European Results; Fourth Session of the Eureopean Competitions for New Architecture, 1997.
Fikfak, A.: Metoda in elementi metode za pripravo ureditvenih načrtov za urejanje nemestnih naselij; Univerza v Ljubljani, FA, magistrska naloga, mentor: prof P. Gabrijelčič, Ljubljana 1997.
Gabrijelčič, P.. Koželj. J. (ur.): Lubiana; doosier; revija PPC (Piano Progetto Città), št. 16, Pescara 1998.
Gabrijelčič, P.: Urejanje prostora z vidika razpršene gradnje; raziskovalna naloga na FA. prvo in drugo fazno poročilo za MOP, Urad RS za prostorsko planiranje, Ljubljana 1995-97.
GaspaiTini, C.: L'attualita dell'urbanistica; Dal piano al progeto, dal proge-to al piano; Etaslibri, Milano 1994.
Kraft, S.: La dinamica delle città; Eu-ropan 3: A casa in città, urbanizzare i quartieri residenziali; concorsi europei per nuove architetture, risultati europei; CER, comitato per l'edilizia residenziale, 1994.
Kural. R. (ur.): Traces of New Cltysca-pes; Metropolis' of the Verge of the 21^1 Century; The Royal Danish Academy of Fine Arts, School of Architecture publishers. 1997.
Padovano, G.: Verso il moderno futuro, nuove strategie per il territorio della complessità; Alinea editrice, Firenze 1993.
Samonà, G.: L'urbanistica e l'avvenire della citta negli stati europei; Bari 1959.