ALOJZIJ URBANCIČ: in  Tovariša Hreščak in Kleinmayr se v svojih poročilih v »Učit. Tovarišu« odločr no zavzemata za »Zvezo primorskih učiteljskih društev« in odklanjata namenjeno ustanovitev »Slovenskega deželnega učiteljskega društva za Gor.-Grad.« Na mnogih zborovanjih goriškega učiteljstva in goriškega okrajnega društva smo sklepali o tem vprašanju, in tovariši goriškega okraja smo po vsestranskem premišljevanju soglasno sklenili, da moramo najprej ustanoviti deželno društvo in šele potem »Zvezo slovanskih primorskih učiteliskih društev«. Temu mnenju so se pridružili tudi tolminski tova-riši s prijateljem Rakovščkom na čelu, upiral se mu je le tovariš Hreščak, a upam, da se tudi ta sprijazni z našo idejo. Učiteljstvo goriškega okraja je izvo- lilo odsed (Hreščak, Jelšek, Kunc, Rakovšček, Urbančič) in mu naložilo sestaviti pravila za deželno društvo in ne zvezo že obstoječih treh okrajnih društev. Odsek ie naročil meni, da izvršim to nalogo. Sprejel je soglasno predložena pravila, in ker se tovariš Hreščak ni udeležil odsekove seje, sem mu poslal izvod društvenih pravil. Ta pravila mu niso ugajala in otvoril je v »Tovarišu« debato. Hvaležen sem mu za to, ker mi je dal s tem priIiko, da povem razloge, ki so pripravili nas tovariše goriškega okraja do društva in nas dovedejo tudi do »Zveze« v najbližji bodočnosti.  Naš namen je bil najprej razpustiti prejšnje deželno učiteljsko društvo, ki je bilo ustanovljeno pred 16 leti z nemškimi pravili ter namenjeno za slovensko in italijansko učiteljstvo v deželi. Prvi predsednik je bil znani Nemec učitelj v Gorici, sedaj baje v Ljubljani profesor Peerz. Takrat je to šlo. Bili smo sicer združeni v skupnem društvu, združevala nas je učiteljska beda v neki prisiljeni organizaciji, a prave bratske solidarnosti le ni bilo. To društvo se je tudi moglo ponašati z nekaterimi pozitivnimi uspehi pri regulaciji naših plač. Ko je bil naš presv. vladar v Gorici 1. 1900., je tudi bilo sprejeto na najvjšji avdijenci. Počasi so začeli italijanski tovariši zapuščati to društvo in pred petimi leti so zostali vsi razen štirih odbornikov, ki so — menda ponosni na svoje šarže — ostali z nami do društvene likvidacije. Bila je pač neka prisiljena nenaravna zveza Slovencev z Italijani z nemškim posredovalnim jezikom, in obtičalo je — ni moglo naprej. Italijanski tovariši so ustanovili svoj »Unione degli docenti italiani« ter začeli delovati za stanovske interese na svojo pest. Voditelji italijanskega učiteljstva in društva so nas posameznike večkrat pozivali, da moramo tudi mi ustanoviti samo »Slovensko deželno društvo«, ki bi bilo s svojim odborom v stalni zvezi z odborom italijanskega društva v Gorici za vse naše skupne stanovske boje in interese. Imeli bi torej nekak štajerski »Lehrerbund«. To bi bil tehten razlog za društvo in ne Zvezo goriškega učiteljstva. ZavrgJi smo torej nemške društvene statute z nemškim posredovalnim iezikom, razpustili smo staro deželno društvo in ustanovili novo, ker nas v to res silijo naše stanovske, gospodarske in politiške razmere, ki jih pa najbolje poznamo ravno tovariši okrog Gorice, ker smo pri njih nepretrgoma sodelovali v zadnjih desetletjih. Tovariši Medvešček, Križman, Možina, Bajt in mnogi drugi so osiveli v teh bojih za učiteljske pravice in oni so za društvo, ki naj skrbi najprei tudi zato, da ustanovimo »Zvezo slovanskih primorskih učiteljskih društev«. Prva instanca za nas je vendar c. kr. okrajni šolski svet, druga c. kr. deželni šolski svet itd., a za rezanje kruha (»tak' tankega, da se vidi skoz njega«, pravi narodna pesem) deželni zbor. Vse poslovanje c. kr. okrajnih šolskih svetov naj zasledujejo okrajna učiteljska društva, ki so pri nas na Goriško-Grad. jako potrebna ter bolj lokalnega in družabnega pornena. Za c. kr. deželni šalski svet, c. kr. ministrstvo itd., a najbolj za deželni zbor je nujno potrebno deželno društvo, in temu dajem prednost pred Zvezo. Odbor ali ali vsaj predsedništvo deželnega društva mora biti v vednih direktnih stikih z deželnimi odborniki in poslancj ter odločno neprestano zahtevati regulacijo naših plač. Z Zvezo okrajnih učiteljskih društev (in to samo treh) ne bi mogli s tolikim uspehom posegati v te boje, ker tovariši s Tolminskega in Sežanskega pridejo ie poredkoma v Gorico, kjer se deloma centralizira vse politiško in gospodarsko delo vseh strank in strančic. Osebni stiki so pa vsekakor izdatnejši nego vse papirnate bombe, ki bi jih pošiljali v javnost. Podrobno narodno in politiško delo je važnejše nego papirnati programi in učene grmeče fraze, in vsi vemo, da si le z Ijudsko prosveto in izobrazbo ter pravilno vzgojo mladine ustvarimo boljšo bodočnost. 2e zaradi geografične leže goriškega okraja se je navadno prepuščalo politiško delo tovarišem v goriškem glavarstvu, ker imamo vedne stike z Gorico, a nikdar nismo rnpgli govoriti v imenu vsega učiteljstva v deželi, dokler nismo ustanovili deželnega društva. To ie bilo ustanovljeno z nemškimi pravili, a kakor so šli slovenski in italijanski poslanci vsak svojo pot, tako je šlo narazen tudi slovensko in italijansko učiteljstvo. Morali smo torej likvidirati s prejšnjim skupnim društvom in ustanovili na njegovi gomili samo slovensko učiteljsko društvo, kar so naredili tudi italijanski tovariši. Malenkostno imetje prejšnjega društva podeduje zaradi že izvršenih sklepov sedanje, in vsa zadeva bo urejena na najenostavnejši in najkoristnejši način. Nikakor bi ne bilo mogoče brez deželnega društva aranžirati tovarišev »Zvezarjev« iz Trsta aH Istre za naše podrobne boje. ki se zadevajo samo naše poknežene groiije in obratno ne bi mogli uporabiti nas tržaški ali pa istrski tovariši za svoje boje n. pr. s tržaškim magistratom ali pa istrskim deželnim zborom. Isto bi bilo s c. kr. deželnimi šolskimi sveti. ker so končno vendarle skoraj trije na Primorskem. Trst je rnenda nekak unikum v naši državi. Ta razmotrivanja so vsekako argument za društvo in ne za samo Zvezo primorskih, a tudi ne samo goriških društev (3!). Zaradi ustanovitve »društva« pa nismo proti »Zvezi«, ker vsi navdušeni kličemo: »Društvo in Zveza!« 2e na letošnjem Zavezinem zborovanju v Pulju se nam vsem skupaj posreči ustanovitev »Zveze primorskih slovanskih učiteljskih društev«, ki bo obsegala: 1. Slovensko deželno učiteljsko društvo (sedaj ustanovljeno), 2. Tržaško slovensko učitelisko društvo (ki je baje tudi deželno), 3. Slovensko učiteljsko društvo za Istro (prej Koprsko okrajno je sedaj tudi deželno), 4. Narodna Prosvjeta, ki bi tvorila nekako hrvatsko deželno učiteljsko društvo za Istro. Ta »Zveza« je po mnenju učiteljstva goriškega okraja najidealnejša in ne moremo razumeti, kako bi bilo nqvoustanovljeno »Slovensko deželno učiteljsko društvo za Gor.-Grad.« cokla v tej organizaciji, Enakovredna društva družimo v Zveze, torej deželna z deželnimi in ne deželna v Istri in Trstu z okrajnimi na Goriškem (Goriško-Tolminsko-Sežansko). To bi bilo neko nesoglasje, in da se to nesoglasje odstrani, smo si ustanovili »Slov. deželno učiteljsko društvo, ki pa že sedaj ob svojem rojstvu hrepeni po edino važni »Zvezi primorskih slovanskih učiteljskih društev«. Ekvivalenca torej je tudi razlog za društvo! V naši deželici imamo društva za tri okraje (Gorica, Tolmin, Sežana), a slovensko učiteljstvo imamo tudi v goriškem mestu (nad 25 brez srednješolskih profesorjev), v okraju Gradišče (12!) ter v tržiškem okraju (menda 8!), in ti tovariši naj bi bili izven vsake organzacije. Černu? Sedaj pa bodo lahko člani deželnega društva in »Zveze« po mojih izvajanjih. To je že zopet nov razlog za deželno društvo. Goriška zveza bi pa bila premajhna (3 društva) in bi nikdar ne mogla utrditi med nami goriškimi tovariši odločne stanovske samozavesti, prave skuptiosti, nerazrušene sloge in edinosti kakor društvo. Delegati posameznih okrajnih društev, recimo največ po pet od vsakega, bi prišli enkrat ali dvakrat na leto v Gorico in tu bi reševali svoje težnje v zaprti sobici. A agilno društvo bi privabilo v Gorico vse tovariše iz goriške okolice in mesta, vse ali vsaj mnogo Tolmincev ob železnici in avtomobilski zvezi, veliko yečino Kraševcev in v furlanskih okrajih izgubljene slovenske tovariše na skupno letno zborovanje, kjer bi se že zaradi psihologije mase navdušila naša srca za odločne stanovske. boje. Ali bi ne bilo to tudi negovanje stanovske vzajemnosti, ako bi tuintam po potrebi zborovali v Štanjelu ali pa pri Sv. Luciji? Mnogi tovariš bi se dvignil iz letargije in marazmatične družbe in postal bi hraber borilec za stanovske pravice. To imenujem ekonomsko združenje energij, ki nas privedejo do smotra! Socialna evolucija je prešinila naš stan in pričeli smo odločnejši boj za izboljšanje materialnega in moralnega stanja. Zaradi tega se moramo strniti v močno falango s trdno vero v zmago naših pravičnih zahtev, in vsakdo mora po svojih moeeh sodelovati za uresničenje stanovskih idealov. Lump, parasit je tovariš, ki ne stoji v krogu naših organizacii ter čaka, da zasijejo tudi njemu žarki pravičnega solnca, kadar zmagajo njegovi agilni tovariši v boju in zatro vse krivice, ki nam jih provzročajo sedanje družabne razmere in politiške kolobocije v naši deželi. Vsi bodimo člani tega društva, vsi junaški borilci, da si priborimo svoja stanovska prava! Vse te boje ložje vršimo v društvu nego v Zvezi, ker le v društvu se uspešno aranžirajo direktni juriši na tega ali onega zatiralca naših stanovskih pravic. Vsak tovariš, vsaka tovarišica, vstopi v naše deželno društvo, ki se sklopi v »Zvezo primorskih slovanskih učiteljskih društev«. katera se strne z našo dično »Zavezo avstrijskega jugoslovanskega učiteljstva« itd. itd.; To bi bila po našem mnenju najidealnejša in edino zveličavna organizacija, in po tej hrepenimo goriški tovariši! Torej ne 25 članov, temveč nad 300 društvenikov bi moralo brojiti naše novo deželno društvo, in to je izvršljivo, ako ie učiteljstvo zavedno in odločno. Res, da reče § 27.: »Društvo prične svoje delovanje, ko ima vsaj 25 društvenikov.« A to je le formalno, ker zahtevajo tako določbo vladni cenzorji društvenih pravil. Vsi, prav vsi moramo biti društveniki, ker društvo se ne poteguje samo za stanovske obče interese, temveč nudi pomoč tudi posameznikom z dobrim svetom, zaslombo in tudi z denarjem v pravnih slučajih, ako bo treba posamezniku braniti svoje pravice ter čast in ugled našega stanu. Pravni zastopnik stane denar, in društvo ložje priskoči na pomoč nego zveza. Ako bi v slučaju potrebe žrtvovali vsak 10 K v društvene namene, bi razpolagali z denarnim fondom 3000 K. In tudi za take žrtve moramo biti pripravljeni pri sedanjem politiškem obzorju! Goriški tovariši smo tehtno prerešetovali vse argumente in žal, da vseh ne morem, ne maram in ne smem zliti na papir za našo javnost. Zaradi teh razmotrivanj pozivljam vse slovensko učiteljstvo Gor. Grad poknežene grofije: 1. Bodimo vsi člani okrajnih društev iz Iokalnih potreb in razmer do c. kr. okrajnih šolskih svetov! 2. Bodimo vsi društveniki Slovenskega deželnega učiteljskega društva zaradi stanovskih in političnih razlogov! .3. Strnimo se pa vsi v »Zvezo primorskih slovanskih učiteljskih društev«, ki bo boli kulturnega pomena za šolstvo na Primorskem in bo urejevala razmerje med nami in našo Zavezo jugoslovanskega avstrijskega učiteljstva! Prijatelja Hreščak in Kleinmayr! Vaju pa prosim: Stopimo v dogovor s tovarišem Venturinijem in Narodno Prosvjeto v Istriji in ustvarimo že povodom letošnjega Zavezinega zborovanja, oziroma skupščine v Pulju »Zvezo primorskih slovanskih učiteljskih društev« in to bo najlepši sad naše polemike! V dosego take organizacije pa: Vsi na delo!