Manica Komanova
Kamen,
ki je postal kruh
Ko je sveta Družina bežala pred hudobnim kraljem Herodom, je morala prepotovati dolgo in težav-no pot, ki je vodila skozi skalovje, močvaro in zaraščeno šumo. Pa se je pripetilo, da je neka trnjeva ve-ja oplazila Jezuščka po nogi in ga ranila do krvi. Zaradi te nezgode je bila sveta Družina primorana ustaviti se pri prvi planinski koči.
Jožef potrka na okence in zapro-si krpo obveze.
V koči je prebivala stara žena s svojo vnukinjo. Dobra starka ta-koj poišče košček platna in ga iz-roči deklici, ki ga ponese Materi Božji.
Marija stopi z oslice, podloži na poti ležeči kamen pod Jezuščkovo krvavečo nogo  in jo  lepo obveže.
Nato pobere okrvavljeni kamen in ga ponudi deklici:
»Vzemi ta kamen in ga položi na mizo. Naj bo tebi in tvoji stari ma-teri v spomin in zahvalo za dobro-to, ki sta jo storili mojemu SinuU
Dekletce se temu nenavadnemu daru nekoliko čudi, vendar vzame kamen in steče z njim v kočo. Po-loži ga na mizo in — jej — čudo božje: okrvavljeni kamen se tisti hip spremeni v najlepši pšenični kruh.
Deklici kakor tudi stari materi od iznenadenja zastane dih. Nato pa hvaležno in veselo sežeta po kruhu in se najesta do sitega.
Še uečje čudo sta pa opazili na-slednji dan. Spet sta našli na mizi hleb sladkega in čudodelnega kru-ha, ki ga potem ni zmanjkalo ni-koli več. čeravno sta ga uživali po mili volji, ga je bilo vseeno vedno douolj na mizi.
Tako sta bili obe siromašni žen-ski za malo uslugo, izkazano božje-mu Sinu, preskrbljeni s kruhom za vse življenje.