KNJIŽEVNA   POROČILA.
podati v slovenskem jeziku pregled politične zgodovine Srbov, Hrvatov in Slovencev popolnoma posrečil. Slovenci se bodo iz te tudi po zunanji obliki priročne in prikupne Melikove knjige zlahka poučili o velikih obrisih politične zgodovine Jugoslovanov v srednjem veku. Želimo, da bi skoraj izšel drugi del, ki bo obravnaval zgodovino Srbov, Hrvatov in Slovencev do današnjih dni.
Milko Kos.
Pedagoški letopis za leto 1916., 1917. in 1918. XVI. zvezek. Na svetlo daje Slovenska  Šolska  Matica   v   Ljubljani.   Uredil   H. Schreiner.   Ljubljana 1919. 112 str, — Kakor vse druge naše kulturne institucije, je životarila tudi Šolska Matica med vojno kaj bedno življenje. Prej je izdajala po štiri, pet knjig letno. a vojna leta 1°44. do 1918. so nam prinesla vsega skupaj komaj šestero publikacij. Pa tudi kvalitativno opažamo (razen Bežkovega „Vzgojeslovja" in ,,Ukoslovja") od leta do leta občutneje nazadovanje, kar nam pričajo zlasti „Pedagoški letopisi". Že zadnji (glej Lj.Zvon, XXXVII., str. 110.) je bil hudo reven, ta je pa naravnost prazen, kar nikakor ni čudno, saj je H. Schreiner že nekaj let sem edini pedagoški pisatelj Matičnih letopisov. Tudi tokrat namreč prinaša letopis edini. Schreinerjev člančič „Preosnova jugoslovanskega vzgojstva v smislu demo-kratizma" (str. 1—84), ki bi pod pravilnejšim naslovom „Nekaj osnovnih pojmov o šoli in vzgoji" vsekakor bolj spadal v kak družinski list, nego v zbornik, kojega naloga bi menda morala biti v prvi vrsti temeljito razglabljanje raznih pedagoških problemov. Ves članek, ki mestoma precej spominja na patetičen slavnostni govor, je pisan v okornem ter zastarelem jeziku in v njem kar mrgoli stilističnih, pravopisnih in tiskovnih napak. V uvodu razpravlja pisatelj na dolgo in na široko o .,pojmu in smotru vzgoje", a vse bi se dalo opraviti v par odstavkih, če bi jim napisal kot motto znamenite in večno veljavne besede  Komenskega:  ,,Namen vzgoje je, napraviti iz človeka — človeka"'. Popolnoma upravičeno pa opozarja na reklamno precenjevanje šole v vzgoji, ki postaja polagoma že neokusno. Na ¦vzgojo imajo globok vpliv dom, družba in doba sploh, šola pa prav nepričakovano majhnega, saj nam je n. pr. konkordatova šola vzgojila popolnoma liberalno inteligenco, da ne navajamo drugih dokazov. Naslednja poglavja obravnavajo „nedostatke in pomanjkljivosti običajnega vzgojstva", „nove struje na šolskem pclju", „enotno šclo" in bodočo „učiteljsko izobrazbo". Tu beremo o delovni šoli, umetnostni vzgoji, šolski občini, o reformi današnje okostenele šole, o vpeljavi etike, estetike in socijologije v šolski pouk, z eno besedo; beremo vse mogoče, le žal, da ne zasledimo še ničesar, kar bi opravičevalo naslov ,,... v smislu demo-kratizma". Malo čudna je pisateljeva definicija pojma ,,nravnost" in nikakor ne moremo ugeniti, kako si predstavlja on verstvo kot jedro vse vzgoje. Govoriti bi še menda dalo o verstvu kvečjemu kot temelju vzgoje. Najboljše je še zadnje poglavje, ki zahteva razširjenja in poglobitve učiteljske izobrazbe, le žal, da se nam v tem oziru po vesteh iz Belgrada ne obeta nič dobrega. Skrajnf čas bi že bil, da začnemo pri nas nekoliko temeljiteje in globlje razpravljati o različnih pedagoških problemih, saj  je vsestranska in temeljita reforma  vsega našega šolstva in vzgoje o priliki našega osvobojenja in ujedinjenja več kot nujna. Poleg „Popotnika" je baš „Pedagoški letopis" najprimernejši forum za taka razglabljanja. le. da bi morala vzeti šolska Matica in Letopisovo uredništvo to svojo nalogo nekoliko resnejše.
54                                     KNJIŽEVNA   POROČILA.
Ostali del knjige prinaša —r—jev nekrolog L. Lavtarju, J. Glowackemu, Fr. Levcu in Fr. Hubadu; dalje poročilo Matičnega občnega zbora, Dimnikove računske zaključke, imenik upravnega odbora in društvenikov ter zaznamek do-zdaj izdanih in založenih knjig Šolske Matice. Vse te stvari so v današnjih razmerah pravo razmetavanje dragega papirja, zanimajo itak prav nikogar ne, oziroma bi jih brez najmanjše škode pogrešali. Hvaležni smo uredništvu kvečjemu za poročilo o občnem zboru, ki nam glasno in odkrito pove, kako malo se zaveda sedanji, žt5 malo prezastareli Matičin odbor, svojih velikih nalog. Več kot umevno je, da bi moral imeti tak kulturni zavod začrtan jasen delovni program za desetletja naprej, a vse kaže, da živi komaj iz rok v usta. Treba bo zato najprej Matičin odbor temeljito pomladiti, nato pa ustvariti vsaj njenim nalogam primeren knjižni program. Po našem mnenju je dolžnost SšM., ustvariti Slovencem « pedagoško znanstveno literaturo, zato nikakor ne spada v njen delokrog izdajanje ,.Zgodovine Slovencev", „Zrakoplovstva", „Flore slovenskih dežel", »Skrivnosti radioaktivnosti" itd. Enako naj skrbe drugi založniki za šolske knjige, Matica ima vse večje in globlje naloge. Zakaj nam n. pr. še doslej ni preskrbela niti enega pedagoškega klasika v slovenskem prevodu? Hic Rhodus, hic salta!! saj se nam prav glasno obeta, da naši učiteljski abiturijenti ne bodo znali v bodoče nobenega modernega svetovnega jezika več. Odtrgani bodo v bodoče od vse svetovne kulture, saj bo srbo-hrvaščina v tem oziru celo za nemščino prav žalostno nadomestilo. Kaj naj pozna slovenski vzgojitelj velike tuje pedagoge le po imenu iz šolskih knjig? In čigava dolžnost bi bila preskrbeti te v lepi slovenski izdaji, če ne dolžnost Šolske Matice? Dvajset let že pošilja Matica pedagoške knjige med Slovence, a še do danes nimamo v slovenskem prevodu ne Lockea, ne Rous-seauja, ne Komenskega, ne Pestalozzija, ne — ah, kaj bi naštevali! — sploh nobenega! Kakor je posneti iz poročila o Matičiuem „delovanju", tudi v bodoče ne misli na kaj takega.
Enako bi smeli menda tudi v prvi vrsti od Šolske Matice zahtevati „Zgodo-vino slovenske šole", ki našega učitelja morda vendarle bolj zanima, nego zrako-plovstvo ali pa radioaktivne skrivnosti. Vemo, da se ta ne da napisati čez noč, a nimamo niti še najpreprostejših monografij o posameznih dobah, čeprav bi jih prav radi brali v pedagoških letopisih. Na „Zgodovino šolstva" sploh seveda še niti misliti ne smemo. Enako se najteže Matičinemu odboru niti ne sanja ne, da bi menda marsikakega slovenskega učitelja močno zanimalo stanje in ustroj šolstva po tujih državah in pri naprednejših narodih. Govorimo o „preosnovi jugoslovanskega vzgojstva", pišemo na dolgo in na široko o najrazličnejših šolskih reformah, kujemo že celo nove zakonske načrte, a prav nič še ne vemo, kako so si uredili svoje šolstvo in svojo vzgojo tako napredni narodi, kakor so Angleži, Skandinavci, Švicarji, Amerikanci in še marsikateri drugi. Tudi za take monografije bi bili Šolski Matici hudo hvaležni!
Mnogo se je v naši javnosti že govorilo o senilni Mohorjevi družbi, a prezreti ne smemo tudi drugih kulturnih institucij, ki ne izpolnujejo svojih dolžnosti, in med te spada v prvi vrsti tudi šolska Matica. Ni čuda, če jo zato naša širša javnost tako malo pozna in vpošteva, čeprav bi nam lahko tvorila prevažen kulturni faktor, saj je njeno gospodarsko stanje dokaj ugodno. Treba bo temeljitih izprememb tudi pri njej in to je glavno, kar nam je pripomniti k njenemu letošnjemu „Pedagoškemu letopisu".                                                Fran Erjavec.