Deset prinčevih služabnikov
(Klta)ska pravl)lca)
Mali princ Mikakatu je zrl skozi okno na cesarski vrt in strašno mu je bilo dolgčas. Pritekel je njegov psiček Mink in se dotaknil njegove roke s svojim   mokrim   gobčkom.
»Proč, Mink, sit sem te že! Sit sem že vsega, igrač, vrta in...«
Zdajfci je osupnil, zakaj med vra-ti je stal cesar, njegov oče.
»Torej se je Mikakatu že vsega naveličal? Celo ljubljenega psička in igrač? Česa bi si pa Mikakatu zdaj želel?«
»Rad bi se s kom igral,« je od-govoril Mikakatu. »Hočem majh-nega bratca.«
»Tega ti ne morem dati,« je od-vrnil cesar. »Dam ti pa deset slu-žabničkov, ki bodo za tebe delali in skrbeli samo za tvoje dobro.«
»Pa kdaj jih dobim?« je nestrpno vprašal Mikakatu.
»Jutri bodo stali ob tvoji poste-lji,« mu je nežno rekel cesar, ki ga je imel zelo rad in mu je izpolnje-val vsako željo.
Komaj je drugo jutro Mikakatu odprl oči, je zagledal ob postelji deset služabničkov. To je bilo deset dečkov njegove starosti in veliko-sti. Pogledal jih je in dečki so se mu priklonili do tal.
»Kako vam je vsem ime?« je vprašal.
»Kia!«
»Toto!«
»Čao!«
»Ming Su!«
»Sung!«!
»Fu!«
»Tohi!«
»Jen!«
»Jing!«
»Sao!«
»Nikoli bi si ne zapomnil vaših imen,« je dejal princ. »Klical vas
bom kar po številkah — ena, dve, tri, štiri, pet, šest, sedem, osem, de-vet, deset.«
»Kakor želite, princ Mikakatu,« so se služabnički spet priklonili do tal.
In princu se je vrnila sreča. Od jutra do večera je imel okrog sebe deset dečkov, ki so se z njim igrali, peli, ga kopali in mu česali nežne lase. Vse so zanj storili in princu ni bilo treba za nič skrbeti.
Nekega dne je sedel Mikakatu pri jezercu na vrtu. Voda je bila modra kakor poletno nebo in na njej so plavali beli cvetovi lotosa. Princ se je vanje zagledal, pobral kamenček, vzel pračo in ustrelil v cvet. Dobro je pomeril. In frčal je kamen za kamenom, dokler niso plavali po vodi vsi beli cvetovi brez pecljev.
Cesar je šel na izprehod in je že od daleč videl, da se je na jezercu nekaj zgodilo. Ko se je približal, je videl vse razdejanje.
»To je že preveč!« je zakričal ves razkačen. »Kaj bodo storili prihod-njič ti služabniki v zabavo mojemu sinu?«
Ravno je pritekel Kia.
»Ti mali nepridiprav!« je rekel cesar. »Jaz te bom že naučil, da boš pustil drugič moje lotose pri miru.«
Kia ni zinil niti besede. Vedel je, kdo je to storil, toda kakor vselej, tako je vzel tudi to pot molče kriv-do nase. Presenetilo pa ga je, ko je cesar rekel:
»Odpuščen si. To naj bo v sva-rilo tvojim tovarišem. Vrni se v hi-šo svojega oeeta.«
Drugi dan je Mikakatu razbil le-po vazo. Tokrat je stal Toto zraven njega in je bil tudi odpuščen. In Mikakatu je bil zmerom bolj raz-posajen, dokler ni nekega dne raz-bil svoji materi nakitnico in v njej dva njena najlepša dragulja.
Sedaj mu je ostalo le še šest slu-žabnikov. Nekoč se je eden izmed njih predrznil in je princa pokaral, češ, naj bo bolj priden. Mikakatu se je razjaril in ga zapodil:
»Jaz sem princ in tvoj gospod. Idi!«
Zdaj je imel samo še pet služab-ničkov in zato se je očetu pritožil, da jih ima premalo. Toda cesar mu je dejal:
»Pozabljaš, moj sin, da rasteš in da je zaradi tega pet služabnikov dovolj.
Mikakatu je jezno zacepetal z nogami.
»Ni jih dovolj. Hočem imeti ved-no nekoga pri sebi.«
Toda oče se ni vdal. Princ je te-kel k svoji materi in tožil:
»Oče je hud in mi noče dati pet novih  služabničkov.«
»Tiho, otrok!« mu je rekla mati.
»Tvoj oče ima velike skrbi, ker ga ljudstvo noče za cesarja.«
»A zakaj, mama? Zakaj ga no-če?« je vprašal princ.
Mati ni odgovorila. Ni mu hotela povedati, da cesar, njegov oče, ni bil ljudstvu dober in pravičen vla-dar. Nezadovoljnost Ijudstva je ra-sla. Nekega dne je Ijudstvo vdrlo v palačo in vzelo cesarja s seboj. Cesarico.pa so imeli vsi radi in zato so jo pustili v palači. Mali Mikakatu se je držal matere in pet služabničkov je zbežalo. Najmlajši izmed njih, Sao, se je ustavil in se po kratkem premišljevanju vmil:
»Moj gospod, prestrašil sem se, zato sem zbežal. Toda nočem od tebe. Odpusti mi!«
Cesarica je skrila princa pod plašč in premišljala, kako bi pri-šla v drugo deželo, kjer bi mogla s svojim sinčkom srečno živeti.
Sao je še zmeraj prosil princa, da bi smel ostati pri njem. Ko mu Mi-kakatu ni odgovoril, zakaj tudi on je bil prestrašen, se je Sao obrnil k njegovi materi.
»Vaše Veličanstvo, prosim, naj ostanem pri vas in pri svojem go-spodu!«
»Ne, Sao,« je odgovorila cesarica. »Pojdemo v tujo deželo in te ne bomo potrebovali.«
»Mama,« je vprašal princ, »zakaj praviš, da ne bomo potrebovali slu-žabnikov? Jaz bom Saa potrebo-val.«
»Ne, ne, Mikakatu, Sao mora iti k svoji materi,« je odgovorila ce-sarica. »Pojdi, moj otrok, dolgo pot imava pred seboj.«
Mikakatu je udaril v jok.
»Jaz ne pojdem! Moj oče mi je dal deset služabničkov. Vsi so od-šli, le Sao je ostal, in jaz ga potre-bujem. Kdo bi mi privezoval san-dale in oblačil obleko? Kdo bi me kopal? Kdo bi me česal? Mama, prosim, naj gre Sao z nami.«
»Otrok moj,« je rekla mati, »mo-raš se veliko učiti in tudi jaz te mo-ram marsičesa naučiti. Revni smo zdaj in nimamo niti lastne strehe
nad glavo. Ne moreš imeti več slu-žabničkov.«
Prijela ga je za roko.
»Poglej, Makakatu, na tehle de-set prstkov. Ko si se rodil, ti jih je dal Bog, da jih boš rabil. Krepki so že kakor ti. Naučila te bom, kako jih rabi, in videlboš, da imaš vedno svojih deset slu-žabničkov.«
Mikakatu je pogledal na svoje roke. Ima deset služabničkov    na
lastnih  rokah! Deset jih ima, pa ni vedel zanje!
»Ah, mama, pa morejo delati vse to, kar je zame delalo mojih deset služabničkov?«
»Da, otrok, in še več. Tvojih de-set novih služabničkov ti bo poma-galo, da boš postal dober in močan človek, na katerega bom nekoč po-nosna.«
Mikakatu je se-gel po culici, v katero mu je ma-ti zavila obleko. »Pojdi, mama, moji služabnički so se že lotili de-la. Poj di, mamica, morava že iti!«