Nerešeno vprašanje Ena izmed najprimitivnejših teženj v človeku je težnja po pravici. Največje nesreče med človeštvorrii so povzročila čustva zapostavljanja in krivice. Vojne, upori, revolucije, uboji iz maščevalnosti imajo svoj zarodek v krivici, ki je tlačila poedince ali cele narode. Vsa zgodovina je boj, je težnja k enakostnemu, za vse enako pravičnemu življenju. Vsa književnost služi borbi med dobrim in zlim. Težnja k pravici je torej elementarna, nagonska sila v človeku, ki ga vodi preko predsodkov in najbrezobzirnejših borb k utešitvi užaljenega čuta. Vsa zadnja zgodovina nam kaže usodnost nenravnostnih in nesocialnih ukrepov. Države, na zunaj ogromne trdnjave, so se zrušile po nekaterih udarcih sovražnikovih. Kakor v mesečni bajki so se odigrali dogodki, nerazumljivi, a kruto resnični. Stvarnost je bil narod. Stvarnost je bil narod, ki je želel več pravice, a stvarnost je bil tudi narod, ki se je presitil. Takšen ni mogel in ni hotel držati orožja. Največji krivci pa so bili njegovi vodniki — oni, ki mu niso hoteli pravočasno dati plačila za delo, kot ga je zaslužil in ker mu radi lastne nenravstvenosti niso mogli prikazati in ga napotiti k načrtnemu in pravemu delu ter k višjim, čednostnim idealom. Ako so vodniki »so-1« naroda, potem mora biti »sol« dobra, a ne pokvarjena. Ako je pa »sol« slaba, zastruplja narod. Odkar je državno uradništvo izgubilo avtomatično napredovanje, so se zgodile poedinim državnim uslužbencem težke krivice. Že duh uredbe, s katero se ureja napredovanje po možnosti proračuna in po osebnem prevdarku resornega starešine, je nosil v sebi kal krivice in zapletov, ker ni bil obče pravičen in je bil namenjen v partizanska plačila. Tako se je tudi zgodilo. Dočim so nekateri uslužbenci, dobro ocenjeni, dobri narodni delavci in očetje številnih družin, čakali po 3, 4 in več let na zasluženo napredovanje, so mnogi mlajši, samski, mogoče tudi nedelavni, a partizani, napredovali po nekaj mescih čakanja. V resnici, tudi tem se ne more ničesar očitati. Dosegli so določeno število let v skupini in napredovanje je bilo upravičeno. Kajti duh uredbe je bil tak, da je dovoljeval izbirna napredovanja. Tako je uredba doseglasvoj smoter in radi svoje nenravstvenosti tudi zavajala uslužbence v nečednostno koristolovstvo, neznačajnost in strankarstvo. Ako so danes vsi čakajoči napredovali, s tem krivica ni popravljena. To nam pove čisto navaden račun. Ako je na pr. uslužbenec v 9. skupini čakal 3 leta dalje na 8. skupino, je zamudil leta za višjo skupino. Protežiranci, ki so v redu dosegli 8. skupino, imajo pravico že na 7. skupino, ko ima čakajoči komaj pravico na 8. skupino. Tako se danes dogaja, da bodo nekateri državni uslužbenci, ki so 2 ali 3 leta pozneje vstopili v državno službo ter jmajo manj službenih let, imeli višjo skupino, kakor pa uradnik, ki je po starosti, po šolanju ter službenih letih pred njimi. Tako bo uradnik z več službenimi leti gledal tovariše z manj službenimi leti, a v višji skupini. Rangna lista ni mogla in ne more v celoti popraviti storjenih krivic. Resnično, krivice so bile izvršene in dovoljene v duhu uredbe, ki jo je sprejelo narodno zastopstvo in ki so se vršile dolgo število let pod izmenjanimi resornimi vodji. A, ker krivica peče in žge, dokler ni popravljena, in ker tragična sedanjost žarko osvetljuje usodepolno odgovornost državnikov za narod, in ker mora biti vsem ideal pravica zmeraj in povsodr je upravičena zahteva, da se to nepravilno stanje predrugači. Ker nikakor ne more biti, da bi imel mlajši po letih višjo skupino in ker rangna lista dosedanjih zapletenih napredovanj ne more povsem pravično rešiti, je edino umesten predlog, da naj se izda uredba, ki bo dovoljevala takojšen prestop v tisto skupino, ki po letih službe od praktičnega izpita dalje pripada, ne glede na to, kdaj je prizadeti dosegel sedanjo skupino. Tako bi se prešlo iz sedanjega abnormalnega podeljevanja napredovanj nazaj k avtomatičnemu napredovauju, ki naj stopi zopet v veljavo. To velja seveda za one, ki so brez lastne krivde in le radi slabosti odgovornih starešin čakali po krivici dolgo število let v nižji skupini. Priznati se mora, da bi ta ukrep izval v uradništvu zopet zaupanje v oblast in eksistenco, da bi uravnovesil in okrepil mnogo značajev, da bi s svojim pravičnim duhom vsem stanovom naroda dal moralno čvrstost, veselje in vero v pravičnost oblasti. Tako bi vsi, kakor jim po letih službe pripada skupina, imeli ustrezajoče mesto in plačilo ter ne bi bilo več toliko zavisti, strahu, sramu in laži v tovariških vrstah. Ko danes Francija išče v vrstah živih nad mrtvimi neštetimi trupli krivce poraza, se kakor pošast povsod reži dejstvo, da je živel narod svoje življenje, neznano njegovim vodnikom. Naj bosta sloga in pravica naše življenje v teh in bodočih dneh! Db.