OSMRTNICA
Šele ko se človeško življenje utrne, ko odpade ž njega vse, kar je drobno in vsakdanje, šele takrat se pred našimi očmi v vsej strnjeni jasnosti zasveti človekov resnični obraz, razodene se prava, globlja vsebina in vrednost njegove osebnosti. Dokler motrimo človeška dejanja od blizu in vsako zase, se nam največkrat zde slučajna, porojena zgolj iz trenutnega vzgiba in trenutne odločitve. Šele ko jih presojamo z večje odmaknjenosti, postavljena v konkretno oblikovitost zgodovinskega prostora in časa, se nam zgodi, da jih zagledamo pred seboj, kako se pno v odločno zarisani, nepretrgani črti, rastejo organično drugo iz drugega in se zaokrožajo v sklenjeno, smiselno in razumno celoto. V takih primerih govorimo o notranje doslednem in skladnem življenju, o močni in pokončni osebnosti, o človeku, ki ga odlikuje zvestoba samemu .sebi.
Taka skladna, pokončna in sebi zvesta osebnost je bil pokojni Ferdo Kozak. Ko se danes z njegovega še neporaslega groba oziramo nazaj, v meteže, ki jih je preživljal slovenski narod zadnjega pol stoletja, ko v mislih oživljamo to tragično in heroično razdobje, polno velikih prelomov, katastrof in preizkušenj, kakršnih slovenska zgodovina že od 16. stoletja sem ne pomni, se nam odkrije Kozakova življenjska pot kot ravna pot človeka, izobraženca in kulturnega delavca, ki je imel izredno razvit čut osebne moralne odgovornosti, kadar je šlo za usodo človeštva in za usodo slovenskega naroda še posebej. Pred to odgovornostjo se ni nikoli izmikal, ampak jo je sprejemal kot samo po sebi umevno dolžnost razumnika, ki naj stoji .svojemu ljudstvu tem tesneje ob strani, kolikor težji in odločilnejši so zgodovinski trenutki, ki jih ljudstvo doživlja. Njegova ljubezen do slovenstva je bila naravna in globoka, a brez ozkosti in .slepote. Slovenstvo mu nikoli ni pomenilo umika pred družbenimi tokovi in idejami velikega sveta v nacionalno zaprtost in samozadovolj-¦stvo, marveč tisto najbolj prirodno in organično obliko, preko katere naj slovenski človek veliki svet doživlja, sprejema in se v njem uveljavlja. Svoj narod je ljubil — lahko rečemo — z odvezanimi očmi: v spoznanju njegovih tegob, njegovih napak in njegove bedne zgodovinske usode. Že zelo zgodaj se je bil navadil ločevati pravi, resnični narod, ki dela, se
1
ubada in trpi, od tako imenovanega uradnega »naroda'!/:, od slovenske frakarije, ki je imela narod samo na jeziku, zato da je z narodnimi menicami plačevala svoje bančne račune. Po prvi vojni je bil priča, kako se je jugoslovanska ideja, ideja o osvoboditvi in politični združitvi južno-slovanskih narodov, ki ji je kot preporodovec pripadal, izrodila v ideologijo nacionalnega zatiranja, v ideologijo žandarskih kundakov in bajonetov. S skrčenim srcem je opazoval, kako je puhlo meščansko narodnjaštvo brezglavo zapravilo koroški plebiscit, in gledal, kako poni-glavo so slovenski politični prvaki za ničeve strankarske koncesije prodajali osnovne koristi slovenskega naroda beograjskemu centralizmu. Bil je sam učenec evropskega humanizima, a se je kmalu zavedel njegove globoke, brezizhodne notranje krize, sprevidel je, da je kriza te duhovno aristokratske smeri posledica njene družbene neučinkovitosti in njene dejanske nemoči, da bi kakor koli zaustavila napredujoči pohod fašizma. Spoznal je, da je meščanstvo v domačem, slovenskem in v svetovnem merilu že odigralo svojo vlogo in da je napočil čas, ko bodo morale nove družbene sile prevzeti skrb za narodovo usodo in za napredek človeštva o svoje roke. Spoznal je tudi, da je .slovensko narodno vprašanje v bistvu plebejsko vprašanje, da je zatorej njegova rešitev v zmagi demokratičnih družbenih sil in v popolni, dosledni socialni in politični osvoboditvi ljudstva. Kot urednik predvojne ¦!>Sodobnosti« je zato pritegnil k reviji komuniste in komunistično usmerjene mlade intelektualce, ki so tedaj prihajali iz ječ in z univerzitetnih klopi in s svojo družbeno in idejno kritiko pripravljali tla za socialno revolucijo na Slovenskem. Tudi sam je spričo bližajočih se vojnih dogodkov v vrsti člankov in razmišljanj nastopil proti tradicionalnemu slovenskemu malodušju in pasivizmu in izpovedal svoje prepričanje, da je mogoče le z dejanji in, če treba, tudi s krvjo uveljaviti v zgodovini svojo pravico do obstoja. Tako je notranje pripravljen dočakal osvobodilni boj in zmago .'socialistične revolucije. V socialističnem družbenem redu je videl edini sistem, ki lahko prinese ljudstvu socialno pravičnost, zajamči slovenskemu narodu obstoj, enakopravnost in nadaljnji razvoj in približa človeštvo velikim idealom humanizma. Stalinizem mu je bil tuj tako zaradi svoje dogmatične vsebine kakor zaradi svojih ahumanih metod vladanja, zato mu odločitev leta 1948 ni bila težka; verjel je v moč ljudstva, v njegovo ustvarjalno sposobnost in bil prepričan, da bo demokratična ljudska volja znala premagati vse ovire, ki se ji še stavljajo na pot. V demokratičnih družbenih oblikah nove Jugoslavije je videl zametek in v njihovi krepitvi jamstvo za ustvaritev prave socialistične ljudske vladavine in najkrajšo pot do ljudskega materialnega in duhovnega blagostanja.
2
Ferdo Kozak ni bil politik, ampak pisatelj in kulturni delavec. Če je kljub temu posegal v slovensko politično življenje, je to delal iz občutka dolžnosti pisatelja, ki ve, da mora spregovoriti, kadar so obzorja mračna in negotova, in z jasno besedo povedati, katera pot pelje v močvirje in trohnobo in katera na trdna tla jutrišnjega dne.
Okvir teh vrstic je preskromen, da bi lahko v njem v zadostni meri osvetlili Kozakovo pisateljsko delo. Poleg obeh predvojnih dramskih del je po vojni pripravil za tisk troje obsežnih in vsebinsko zelo različnih knjig in bil je sredi dela in .sredi novih načrtov, ko ga je prehitela .smrt. Kakor da bi hotel zadnja leta nadoknaditi, česar ni mogel opraviti v dolgih letih publicističnega, uredniškega in drugega dela. Njegove literarne stvaritve ga kažejo kot zrelega, čustveno uravnovešenega pisatelja, ki razpolaga z veliko vednostjo o življenju in ki z veliko notranjo resnobo in težo piše o vseh človeških stvareh. Posebna odlika njegovega pisanja je njegov slog: čvrst in jasen se prilagaja snovi, a je hkrati močno o.seben in razodeva pisateljev tenak posluh za jezik, izbrušen okus in visoko literarno kulturo. Vrh svojega pisateljevanja je Ferdo Kozak dosegel z zadnjima dvema knjigama: nekatere njegove novele, pripovedi in opisi iz njiju se uvrščajo med najboljše, kar je v novelistiki ustvarila .slovenska literatura.
Poglavje o Kozakovem prizadevanju in' delu za rast celotne slovenske kulture in njenih ustanov je tako obsežno in mnogostransko, da ga tu ni mogoče niti načeti, kaj šele izčrpati. Kultura in umetnost nista bili Ferdu Kozaku samo sredstvo, ki naj služi splošnemu razvoju družbe, naroda ali posameznika, marveč .sta mu pomenili tisto najvišje prizadevanje, ki daje življenju človeka tudi vsebino in smisel, narodu pa določa njegovo individualno podobo in je potemtakem najgloblji izraz njegove narave in najpomembnejše, v skrajni konsekvenci edino opravičilo njegovega obstoja. Zato je sodil, da so najvišje kulturne in umetniške ustanove slovenskemu narodu ravno tako potrebne kot najvišje politične in gospodarske, saj so te in one nujen pogoj njegove suverenosti in njegovega sproščenega in neokrnjenega razvoja.
Veličina človeka se ne meri zgolj po tem, koliko je ta znal razviti in uveljaviti svoje osebne sposobnosti, ampak se meri predvsem po tem, katerim višjim vrednotam, večjim in pomembnejšim od enega človeškega življenja samega, so bile te razvite sposobnosti darovane. Ferdo Kozak ni bil med tistimi ljudmi, ki so kakor sveča, ki gori sama sebi. Treba je samo pogledati letnike predvojne ^Sodobnostih, in povojnega ^Novega sveta«, ki jih je bil uredil, pa tudi letnike te naše revije, katere sourednik, svetovalec in zvesti sodelavec je bil do svojih zadnjih dni, pa bomo spoznali.
3
4
koliko nesebičnega, požrtvovalnega, a potrebnega, dasi ne zmerom hvaležnega dela je vložil vanje. Razdajal je svoje moči in sposobnosti povsod tam, kjer je čutil, da je njegova pomoč potrebna. Ni živel zgolj zase, ampak predvsem za tisto, kar je nosil do zadnjega v srcu kot najvišjo vrednoto: bila je to ljubezen do slovenskega naroda. Ta je dajala njegovemu značaju trdnost, njegovim dejanjem smer, njegovemu življenju in delu pa smisel, pomen in veličino.
Drago Šega