Ded o gradičku Rožnoličku.
¦    Poznam prečuden, prediven grad,                Vsi ti potočki neslišno teko,
ki nima kamenih ni zidanih vrat,                v  koritce teko, iz njega spet vro,
a vratca ima vendarle ena,                         gradiček ob njih lepo se greje,'
vsa z bojo rdečkasto so obložena.              po stenah njegovih rožice seje.
Za  vratd takoj — joj, stražo poglej!         Razburjeno časih močno vzvalovi
Pa če ne verjameš, le brž se posrnej:           in zopet spokojno se v mir spusti,
vojački to so beli in čvrsti                         koritce to je globoko in bajno,
lepo v pozoru. v zakroženi vrsti.                drhti  neprestano, utriplje tajno.
In v tem gradičku še oken ni,                    Tu notri je mafi, tu notri sem jaz,
a vendar iz njega se v svet strmi,              tu notri je še premnogi obraz,
irt fudi jaz vanj morem zreti,                     tu notri so solze, tu je veselje,
tako vabljivo, zgovorno mi sveti.                tu skrife so sanje in tožbe in želje.
Tu  vidim rado>st in srečo in smeh              A kadar se semkaj naseli strah,
in ako kje skrit je, še črni greh,                tedaj ves gradiček je zbegan in plah,
karkoli v gradičku vrši se, dogaja,              a kadar razvneta je čudna igračka,
vse se mi odkriva od konca do kraja.         nad njo smelejšega res ni junačka.
V gradičku  urejen je sleherni kof,             V gradičku, moj dragi, duha je zaklad,
in čudni pofočki curljajo tod,                     tam govora živega vir je bogat,
v potočkih pa ni vodice hladeče,                a — nič preveč zavzet ne bodi:
v njih ogenj pretaka se krvce rdeče.           gradiček se giblje in ziblje  in hodil
Kako tvoj pogletf je vprašujoč, neverno, moj Markec,  vame zročl Le malo pomisli in nič se ne čudi, saj tak gradiček ti sam si tudi!
E. Gangl