Urbani izziv, letnik 34, št. 1, 2023
45
UDK: 711.4:330.34(292.6)
doi:10.5379/urbani-izziv-2023-34-01-04
Prejeto: 23. 4. 2023
Sprejeto: 24. 5. 2023
Franklin OBENG-ODOOM
Urbana ekonomija na globalnem jugu: raziskava 
člankov, objavljenih v reviji The Economist
Analizam s področja urbane ekonomije se na globalnem 
jugu namenja le malo pozornosti. Zaradi pandemije 
COVID-19 in njenih posledic, vidnih zlasti na mestnih 
območjih, je postala urbana ekonomija spet pomembnej-
ša, pri čemer bi bilo treba raziskati, kako so se njena načela 
dejansko uporabljala. Med drugim bi bilo treba proučiti, 
kako so o afriškem gospodarstvu, ki je med vrhuncem 
pandemije pritegnilo veliko pozornosti, razpravljali eko-
nomisti. Ali so pozornost namenili tudi mestnim gospo-
darstvom v Afriki? Kako podrobno so jih analizirali? 
Ali predlagane politike gospodarskega okrevanja izražajo 
realnost mestnih gospodarstev v Afriki? Ker odgovorov 
na navedena vprašanja v ekonomski literaturi ni mogoče 
najti, je avtor v članku proučil in analiziral vsebino več kot 
500 člankov o pandemiji COVID-19, objavljenih v reviji 
The Economist. Izsledki raziskave so pokazali, da se je ve-
čina ekonomskih analiz osredotočala na države ali regije, 
le malo pa se jih je nanašalo na afriška mestna gospodar-
stva. Tudi če so članki obravnavali afriška mesta, so bili 
pod vplivom prevladujoče urbane ekonomije precej za-
vajajoči. Navedeni izsledki odpirajo nekatera pomembna 
vprašanja glede politik gospodarskega okrevanja (mest), 
predlaganih v The Economistu. Raziskava je pokazala, da 
nekateri vidiki prevladujoče urbane ekonomije omejujejo 
njen potencial.
Ključne besede: mesta, urbana ekonomija, The Econo-
mist, globalni jug
Urbani izziv, letnik 34, št. 1, 2023
46
1  Izziv mest: odločanje 
med življenjem, smrtjo in 
gospodarstvom
Večina ljudi živi v mestih, v naslednjih treh desetletjih pa bo 
delež mestnih območij po svetu še naprej naraščal (s 56  % 
leta  2021 na 68  % leta  2050). Posledično se bo tudi število 
mestnih prebivalcev, večina katerih živi v Afriki in Aziji, po-
večalo za 2,2  milijarde (UN-Habitat, 2022: XV). Ukrepi na 
področju urbanističnega načrtovanja so velik izziv za mesta na 
globalnem jugu, pri čemer je najbolj pereče vprašanje, kako 
analizirati in upravljati mestna gospodarstva na tem obmo-
čju (Zhang, 2015: xvi–xvii; UN-Habitat, 2022: 103–138). 
Afriška mestna gospodarstva odsevajo in poganjajo državna 
gospodarstva (Njoh, 2003; Obeng-Odoom, 2010; Ahimah-
-Agyakwah idr., 2022). Podobno kot mestna gospodarstva 
drugje po svetu (UN-Habitat, 2022: 103–138) tudi tista na 
globalnem jugu niso samo preprosto del večjih gospodarstev. 
Ta so povezana z gospodarsko organizacijo in obliko mest, 
vendar je treba mestna gospodarstva proučevati tudi posebej.
Kljub vsemu je v urbani ekonomiji analizam mestnih gospo-
darstev na globalnem jugu namenjene razmeroma malo pozor-
nosti (Glaeser in Henderson, 2017). Mnenja raziskovalcev o 
tem, ali se lahko navedena gospodarstva proučujejo z enakimi 
orodji, kot se uporabljajo v prevladujoči urbani ekonomiji, se 
razlikujejo (glej npr. Zhang, 2015, xvi–xxii; Obeng-Odoom, 
2013a, 2013b, 2016). V zadnjem času ekonomski geografi in 
vodilni urbani ekonomisti (Glaeser in Henderson, 2017; Ran-
dolph in Storper, 2022) zagovarjajo tezo, da se lahko ti izzivi 
osvetlijo in premagajo z uporabo splošno sprejetih in ustaljenih 
orodij urbane ekonomije. Vprašanje torej ni več, ali bi bilo 
treba urbane ekonomske analize uporabiti tudi za globalni jug, 
ampak to, kako so mesta na globalnem jugu obravnavana v 
prevladujoči urbani ekonomiji.
Pandemija COVID-19, ki je svet prizadela med letoma 2020 
in 2023, omogoča primeren okvir za proučevanje navedenega 
vprašanja. Med pandemijo so številni ekonomisti analizirali 
težke odločitve med življenjem, smrtjo in gospodarskimi ko-
ristmi po svetu (The Economist, 2020r). Njihove analize pa 
so se skoraj vedno osredotočale na gospodarstva posameznih 
držav ali na svetovno gospodarstvo (glej npr. Murray, 2020) in 
na to, kako ekonomisti razlagajo in poskušajo spremeniti svet 
(Mackenzie idr., 2007). Dosedanje raziskave mest in pandemi-
je COVID-19 (npr. Asante in Mills, 2020; Finn in Kobayashi, 
2020; Ojong, 2020; Onyishi idr., 2020) se niso ukvarjale z 
vprašanji, povezanimi z urbano ekonomijo.
Poleg analiz v okviru akademske ekonomije so v medijih obja-
vljene številne ekonomske analize, vključno s članki o afriških 
gospodarstvih med vrhuncem pandemije. Ni pa jasno, koliko 
in kako so te analize izražale realnost afriških mestnih gospo-
darstev. Nujno bi bilo treba odgovoriti na tri vprašanja: Ali so 
ekonomisti pozornost namenili tudi mestnim gospodarstvom 
v Afriki (1.  raziskovalno vprašanje)? Kako podrobno so jih 
analizirali (2. raziskovalno vprašanje)? Ali predlagane ekonom-
ske politike izražajo splošne značilnosti in posebnosti mestnih 
gospodarstev v Afriki (3. raziskovalno vprašanje) (glej npr. The 
Economist, 2020r, 2020t)? V medijih je bilo objavljenih ogro-
mno raziskav s področja urbanih in regionalnih študij (npr. 
Molotch, 1970; Molotch in Lester, 1999; Sa, 2009; Mirrlees, 
2017; Grisold in Theine, 2020; Harjuniemi, 2020; Shin in Bo-
onjubun, 2021), ki pa se z navedenimi vprašanji ne ukvarjajo.
Odgovore lahko ponudi raziskava člankov v The Economistu. 
Samo v letih 2020 in 2021 je bilo v reviji objavljenih več kot 
500 (504) člankov o pandemiji COVID-19, ki jih je prebralo 
okoli 1,2 milijona ljudi po svetu (The Economist Group, 2021: 
18–19). Bralci so bili še posebej pozorni na novice o pandemi-
ji, tem so namenili kar 25  % časa, ki so ga porabili za branje 
celotne revije (The Economist, 2021). S tolikšnim vplivom se 
ne more pohvaliti noben akademski ekonomist.
Vizija revije The Economist (2020y: 48) je liberalizem – filo-
zofija razsvetljenstva, ne ameriške levice. Revija se nikoli ni 
odmaknila od te desničarske ideologije razsvetljenstva (Starr, 
2004; Zevin, 2019), zaradi česar se teme, ki jih obravnava, 
niso zožile, ampak ravno nasprotno: taktika in obseg revije 
sta se razširila. Nobena druga revija ali časopis ne poroča o 
ekonomskih vprašanjih toliko kot The Economist, ki ima tudi 
sicer velik vpliv na ekonomijo in politiko (Harjuniemi, 2020). 
Njene urednike o aktualnih zadevah redno obvešča britansko 
ministrstvo za finance, revija pa je hkrati ključna platforma, na 
kateri voditelji nagovarjajo svet (Zevin, 2019; Obeng-Odoom, 
2022a, 2022b). Ena izmed njenih rubrik je namenjena Bli-
žnjemu vzhodu in Afriki, zato je analiza člankov, objavljenih 
med pandemijo COVID-19, primerna za raziskavo navedene 
problematike.
Vsebinska analiza več kot 500 člankov, objavljenih v reviji med 
letoma 2020 in 2021, je pokazala, da se je večina ekonomskih 
analiz osredotočala na države ali regije, pri čemer je bilo le 
malo pozornosti namenjene afriškim mestnim gospodarstvom. 
Redki članki, ki so obravnavali navedena gospodarstva, so pod 
vplivom prevladujoče urbane ekonomije ponujali zavajajoče iz-
sledke. Posledično so tudi glavni predlogi za gospodarsko okre-
vanje afriških mest sporni. Članek je razdeljen na tri poglavja: 
metode, rezultate in razpravo. V prvem je avtor pojasnil, kako 
je podatke zbral in analiziral. Drugo poglavje je razdeljeno v 
dve podpoglavji, v katerih je avtor opisal posledice pandemije 
COVID-19 v Afriki na različnih ravneh (1. in 2. raziskovalno 
vprašanje) in predstavil ekonomske strategije reševanja zaznane 
F. OBENG-ODOOM
Urbani izziv, letnik 34, št. 1, 2023
47Urbana ekonomija na globalnem jugu: raziskava člankov, objavljenih v reviji The Economist
krize v gospodarskem razvoju mest (3. raziskovalno vprašanje). 
V razpravi se je avtor osredotočil na glavne omejitve prevladu-
jočega pristopa v urbani ekonomiji.
2 Metode
Članki v medijih pogosto veljajo za neznanstvene, zato naj ne 
bi spadali v znanstvene raziskave. Kljub temu so novice in ana-
liza njihove vsebine ključne pri raziskavah s področja urbane 
ekonomije. Iz novic lahko na primer izvemo, koliko stanejo 
nepremičnine v mestih (Munro, 2018), mnogi raziskovalci, 
ki analizirajo mesta (glej npr. Molotch, 1970; Munro, 2018; 
Shin in Boonjubun, 2021), zato čedalje pogosteje proučujejo 
tudi vsebino novic. Tovrstne vsebinske analize (Starr, 2004; 
Lammensalo, 2021; Atria idr., 2022; Obeng-Odoom, 2022b; 
Tarvainen, 2022) se običajno osredotočajo na to, kaj je nek-
do povedal ali zapisal, pomembne pa so predvsem zato, ker 
razkrijejo tisto, kar obstaja, a avtor ne želi povedati (Munro, 
2018). Kar je skrito, razkrije tudi avtorjevo ideološko usmeri-
tev, zanimanja in cilje. Zbiranje podatkov na podlagi tistega, 
kar je v časopisu očitno, in tistega, kar je v njem skrito (Holsti, 
1961: 12–14), je zato lahko eden izmen načinov proučevanja 
mestnih pojavov.
Kljub navedenemu je uporaba časopisnih vsebin še vedno 
deležna številnih kritik. Kot povzema Munrojeva (2018), za 
tovrstne metode velja, da zgolj reciklirajo stare članke, nimajo 
nič skupnega s prakso in niso sistematične. Hkrati lahko nanje 
pogledamo iz drugega zornega kota. Že res, da se novice recikli-
rajo, namen analize novic, tudi starejših, pa je spoznati realnost. 
Če je vsebinska analiza dobro izvedena, je lahko sistematična in 
pregledna, tako da je za vsak citirani članek mogoče najti vir. 
Vsekakor obstaja dovolj razlogov, da se metoda lahko uporablja 
v nadaljnjih raziskavah (Munro, 2018: 1101).
Pri vsebinskih analizah prevladujeta dve metodi: deduktivna 
(zlasti pri bibliografskih raziskavah) in induktivna (pri anali-
zah diskurza). Prva temelji na štetju besed in teoriji, druga na 
štetju besed in izkušnjah. Obe sta nezadovoljivi, saj sta samo 
delni (Lainé, 2019, 776–779). Abduktivna vsebinska analiza, 
uporabljena v tem članku, je bolj celostna metoda (Lainé, 
2019: 776–779) in je primernejša za raziskavo obravnavane 
problematike. Avtor je podatke zbral iz The Economista, ki 
v svojem žanru velja za najvplivnejšo revijo na svetu, in jih 
analiziral. V času zbiranja podatkov je bil avtor na revijo na-
ročen. Bral je tiskane izvode revije. Med pregledom skupno 
140 številk je postalo jasno, da so bili lahko članki o pandemiji 
COVID-19 vključeni v katero koli rubriko revije. Osredotočil 
se je na članke, objavljene med letoma 2020 in 2021, saj je 
bila v tem obdobju objavljena večina člankov o pandemiji. Kot 
je bilo navedeno v reviji (The Economist, 2021c), je bila leta 
2020 pandemija omenjena v skoraj polovici njenih člankov, 
kar je največji delež, evidentiran za katero koli temo po drugi 
svetovni vojni (glej tudi The Economist, 2020x).
Leta  2021 je število novic o pandemiji COVID-19 močno 
upadlo (glej sliko 1), nedavna raziskava uradnih govorov med 
pandemijo COVID-19 (Atria idr., 2022: 445) pa je pokazala, 
da se je razprava o pandemiji razplamtela v samo treh mese-
cih. Munrojeva navaja, da za vsebinsko analizo zadostuje 222 
člankov (2018: 1094), kar pomeni, da je več kot 500 novic, 
objavljenih v več kot dveh letih, ki jih je avtor pregledal, za 
raziskavo več kot dovolj.
Za analizo digitalnih novic (tako besedilnih podatkov kot 
videov in drugih digitalnih vsebin) se lahko uporablja pro-
gram Atlas.ti (Hwang, 2008: 525), kar pa pri analizi tiskanih 
izvodov revije The Economist ni prišlo v poštev. Izsledki razi-
skav (npr. Holsti: 1969, 150–194; Lainé, 2019: 776–779), v 
katerih so avtorji uporabili ali zagovarjali analize kvalitativnih 
podatkov, so pokazali, da se lahko v takih primerih učinkovito 
uporabijo tudi druge strategije analize kvalitativnih podatkov. 
Z izločitvijo programov za štetje besed se dejansko izognemo 
tudi tveganju, da besede štejemo, ne da bi jih prebrali, in da 
besede beremo brez konteksta.
Avtor je zato članke bral zelo natančno. Najprej je opredelil 
dve glavni vsebinski kategoriji analize: COVID-19, mesta in 
gospodarski razvoj (mest) ter gospodarsko okrevanje (mest). 
Kategoriji sta vsebovali opredelitev problematike in rešitve, na-
vedene v reviji, hkrati pa namen raziskave, kar je eden izmed 
meril kritične vsebinske analize (Holsti, 1969: 95). Avtor je ne-
katere članke sprva težko razvrstil v izbrani pomenski družini 
(Atria idr., 2022: 446) ali kategoriji (Holsti, 1969: 94–126), 
vendar sta mu pri tem pomagala večkratno ponovno branje in 
refleksija, kar se ujema tudi z izsledki nedavne raziskave Moire 
Munro (2018, 1094). Kot ugotavljajo Kahneman idr. (2021: 
223, 257–258, 300–311), morajo biti kompleksne presoje pri 
analizi podatkov razdeljene na vmesne dokumentirane korake, 
pri čemer je treba presoditi vsak korak posebej, na koncu pa 
na tej podlagi oblikovati končno presojo. Avtorju je pri analizi 
pomagalo tudi označevanje citatov, ki so bili še posebej lucidni 
in reprezentativni. Kot je razvidno s slike 1, je leta 2021 število 
novic v vseh proučevanih delih revije – tj. na naslovnici in 
v rubrikah Leaders, Briefing, Middle East & Africa, Business, 
Finance & Economics, Science & Technology in Specials – moč-
no upadlo, zato je bilo treba za to leto analizirati tudi manj 
podatkov.
Avtor je v analizo vključil samo tiste članke v zvezi s pan-
demijo, ki so imeli v naslovu besede in besedne zveze, ko so 
COVID-19, kužna bolezen, pandemija in postpandemično 
obdobje (glej preglednico  1). Najprej je vse številke revije 
Urbani izziv, letnik 34, št. 1, 2023
48
iz let 2020 in 2021 razvrstil po mesecih, nato pa je združil 
številke, objavljene januarja in februarja, marca in aprila ter 
tako naprej vse do novembra in decembra. Zanesljivost zbra-
nih podatkov je izboljšal tako, da je številke najprej razdelil 
v manjše skupine in jih pregledal, da je našel vse primerne 
članke, ki jih je nato seštel in vnesel v Excelove preglednice. 
Podobno metodo je uporabil tudi Lainé (2019) v raziskavi 
francoskih časopisov.
Zanesljivost dobljenih podatkov je poleg tega izboljšal tako, 
da je iste številke v več kot dveh letih (2020–2023) prebral 
večkrat in ob različnih časih, da je podatke zbiral iz več rubrik 
revije in o njih razpravljal na forumih. Z navedenimi koraki je 
zmanjšal tudi šume pri analizi podatkov, ki so lahko posledica 
neštetih dejavnikov, tudi raziskovalčevega razpoloženja. Če je 
le mogoče, je treba pri tovrstnih raziskavah presoje znova pre-
veriti ob različnih časih, ko so tudi dejavniki omenjenih šumov 
različni (Kahneman idr., 2021: 257–258). Z večkratnim prebi-
ranjem iste številke je lahko bolje razumel revijo in zgodbe, ki 
jih objavlja. Med analizo, ki je vključevala razvrščanje člankov 
po temah in pomenskih sklopih ter kodiranje te vsebine, je 
poskušal odgovoriti na tri raziskovalna vprašanja, ki si jih je 
zastavil na začetku.
3 Rezultati
3.1 COVID-19, mesta in gospodarski razvoj 
(mest) (1. raziskovalno vprašanje)
14. marca 2020 je revija poročala o širjenju mest duhov (The 
Economist, 2020o). To so bila mesta, v katerih je umrlo veliko 
ljudi in so se gospodarske dejavnosti ustavile (The Economist, 
2020k, 2020l), vse skupaj pa je povzročalo krizo v duševnem 
zdravju, žalost, depresijo in travme (The Economist, 2020f ). 
Afriška mesta so se spopadala s še posebej velikimi izzivi (Asan-
te in Mills, 2020; The Economist, 2020d). Po podatkih afriške-
ga centra za preprečevanje in nadzor bolezni (Africa CDC, 
2020c: 1) je do 9. ure 27. oktobra 2020 za posledicami okužbe 
s koronavirusom umrlo skupno 41.623 ljudi. Smrtnost je bila 
samo 2,4-odstotna, ta stopnja je bila nižja od svetovne smrtno-
sti, ki je znašala 2,7 %, pri čemer so nekatere afriške države v 
tem času poročale o precej višji smrtnosti (Čad: 6,7 %, Sudan: 
6,1 %, Liberija: 5,8 % in Egipt: 5,8 %).
Čeprav so navedeni podatki šele nakazovali resnost razmer, je 
bil vpliv pandemije na gospodarstvo neizpodbiten. V večini 
Preglednica 1: Analiza člankov o pandemiji COVID-19 v reviji The Economist, ki so se nanašali na Afriko in preostali svet, 2020–2021
Leto Jan.–feb. Mar.–apr. Maj–jun. Jul.–avg. Sep.–okt. Nov.–dec. Skupaj
Število pregledanih številk 
revije
2020 9 8 9 9 9 9* 53
2021 9 8 9 9 9 7 51
Naslovnica
2020 6 7 16 9 3 6 47
2021 6 4 8 8 5 3 34
Leaders
2020 4 19 23 8 7 6 67
2021 6 5 4 4 3 2 24
Briefing†
2020 1 12 9 2 2 2 28
2021 3 1 3 1 1 1 10
Middle East & Africa
2020 0 4 10 6 1 1 22
2021 1 2 1 2 0 2 8
International
2020 6 11 10 6 4 4 41
2021 1 1 5 3 1 1 12
Business
2020 1 10 28 14 6 4 63
2021 3 1 2 1 0 1 8
Finance & Economics
2020 2 23 22 10 8 3 68
2021 1 2 3 4 2 1 13
Science & Technology
2020 1 12 14 4 2 5 38
2021 6 3 3 0 1 2 15
Specials‡
2020 0 1 2 1 1 0 5
2021 0 1 0 0 0 0 1
Vir: avtor
Opombe: * Zadnja številka je bila dvojna številka in je vsebovala analizo deleža novic v reviji, ki so se nanašale na COVID-19 (The Economist, 
2020x); † redna poročila (ne občasna ali ekonomska poročila); ‡ ta kategorija obsega rubrike Special Reports, By Invitation in Technology Quarterly.
F. OBENG-ODOOM
Urbani izziv, letnik 34, št. 1, 2023
49
afriških držav je rast realnega bruto domačega proizvoda v pro-
učevanem obdobju strmo upadla, ob tem je izstopala močna 
rast cen življenjskih potrebščin in primanjkljaja v proračunu. 
Finančni primanjkljaj je leta  2020 za celotno Afriko znašal 
100 milijard USD (The Economist, 2020c). V nekaterih drža-
vah, npr. Južni Afriki, se je proračunski primanjkljaj v tem času 
celo več kot podvojil (The Economist, 2020g).
Poročanje o pandemiji v Afriki se je v reviji prepletalo s širšo 
analizo razmer po vsem svetu. Kot je razvidno iz preglednice 1, 
je bilo v reviji veliko novic o pandemiji COVID-19, ki so bile 
objavljene v vseh rubrikah. Število člankov o pandemiji CO-
VID-19 je nato leta 2021 močno upadlo (slika 1).
Kljub vsemu so bili v reviji med januarjem in decembrom 2021 
objavljeni članki o pandemiji, vključno s posebnimi poročili o 
Afriki (glej sliko 1). Čeprav je delež tovrstnih novic leta 2021 
znašal samo dobro tretjino novic na to temo, objavljenih v 
letu 2020, so v reviji še vedno precej obsežno poročali o pan-
demiji COVID-19. Tudi v širšem medijskem prostoru je revija 
The Economist še posebej primerna za analizo, saj je po poro-
čanju o navedeni temi močno presegla druge vodilne časopise 
in revije. To je bilo analizirano tudi v reviji (The Economist, 
2021c), in sicer v članku z naslovom The biggest story ever? 
(Največja zgodba vseh časov?), v katerem je bilo navedeno, da 
je delež člankov o vojni v letih 1915 in 1941 v reviji znašal 
53 % oziroma 54 %, v časopisu New York Times pa sta deleža v 
letih 1918 in 1942 znašala 39 % oziroma 37 %. Če so se torej 
drugi časopisi po svetu po deležu člankov o obeh svetovnih 
vojnah prej približevali 35 % kot pa 55 %, je poročanje o pan-
demiji COVID-19 v reviji The Economist zagotovo postavilo 
nov svetovni rekord.
Članki, ki so se osredotočali na Afriko, so bili objavljeni v ru-
briki Middle East & Africa. Med letoma 2020 in 2021 je bilo 
o pandemiji COVID-19 v Afriki objavljenih okoli 30 člankov, 
Afrika pa je bila omenjena tudi v drugih rubrikah. V pregle-
dnici  2 je navedenih nekaj naslovov člankov o pandemiji, ki 
so se nanašali neposredno na Afriko. V primerjavi s skupnim 
številom več kot 500 člankov o pandemiji, objavljenih v reviji, 
se število člankov o Afriki mora zdi majhno, še vedno pa več 
kot zadošča za analizo tega, kako so bila v reviji obravnavana 
afriška mestna gospodarstva.
Na splošno so bile obravnave afriških mestnih gospodarstev v 
reviji pomanjkljive in zavajajoče. Večinoma so se osredotočale 
na analizo gospodarstev, ki temeljijo na naravnih virih, nefor-
malno ekonomijo in slume, pri čemer so izpostavljale troje. 
Urbana ekonomija na globalnem jugu: raziskava člankov, objavljenih v reviji The Economist
Slika 1: Upad poročanja o pandemiji COVID-19 v reviji, 2020–2021 (ilustracija: avtor)
Naslovnica Leaders Briefing Africa International Business Finance Science Specials
    2020              2021
80
70
60
50
40
30
20
10
0
Urbani izziv, letnik 34, št. 1, 2023
50
Prvič, pandemijo je spremljal padec cen nafte, kar je številne 
ljudi potisnilo v skrajno revščino. V članku z naslovom Africa 
and covid-19: At the end of the line (Afrika in COVID-19: 
na repu vrste) (preglednica 2) je bilo izpostavljeno, da surovine 
v večini afriških držav zajemajo vsaj 80 % izvoza, zato so nižje 
cene velik udarec. Poleg tega naj bi v mestih prevladovala ne-
formalna ekonomija. V članku z naslovom Poverty: Rich slum, 
poor slum (Revščina: bogati slum, revni slum) (The Economist, 
2021a) je bilo navedeno, da večina najrevnejših prebivalcev 
slumov živi v revnih državah, kjer se običajno ukvarja z delom 
na črno (npr. prodajo prigrizkov na ulicah). V revnih državah je 
kakršna koli pomoč zanje zelo omejena. V Nairobiju so zaradi 
preprečevanja širjenja koronavirusa uvedli policijsko uro, tiste, 
ki so jo prekršili, da so z delom lahko preživeli, pa je policija 
pretepla. Podobno je bilo izpostavljeno tudi v članku States of 
emergency: stay home or be whipped (Izredne razmere: ostani-
te doma ali pa vas prebičajo) (The Economist, 2020r). V reviji 
je dosledno poudarjena razlika med formalno in neformalno 
ekonomijo. V enem izmed člankov je bilo na primer navedeno, 
da bodo omejitve gibanja in prodaje še zlasti prizadele delavce 
v neformalni ekonomiji, tj. večino afriške delovne sile. V Afriki 
naj približno 85 % delavcev ne bi prejemalo redne plače (The 
Economist, 2020j).
Kot je razvidno iz preglednice  2, so bile analize mestnih 
gospodarstev pomanjkljive. Poudarek je bil na državnih ali 
regionalnih razmerah, kakršni koli poskusi analize mestnih 
gospodarstev pa so temeljili predvsem na ekonomskih načelih 
pomanjkanja in mehanizma, dveh ključnih značilnostih prevla-
dujoče usmeritve v urbani ekonomiji (Commons, 1924: 1–10; 
Darity, 2023). Kot je bilo poudarjeno v članku Covid-19 in 
Africa: Third time unlucky (COVID-19 v Afriki: že tretjič 
brez sreče) (The Economist 2021c), je bil glavni razlog za hude 
razmere med pandemijo preprost: pomanjkanje ponudbe ce-
piv, analiza v članku pa se je osredotočala na število ljudi in 
zdravstvenih ustanov ter starost Afričanov. Tudi članka z na-
slovom Health care in Africa (Zdravstvena oskrba v Afriki) 
in Covid-19 in Africa: The long game (COVID-19 v Afriki: 
dolga igra) (preglednica 2) sta se ukvarjala s podobnim vpra-
šanjem. Načelo pomanjkanja se je po drugi strani obravnavalo 
tudi z vidika povpraševanja. Članka z naslovom Covid-19 in 
Africa in Doses of scepticism (Odmerki skepticizma) sta pre-
senetljivo izpostavila, da ponudba ni bila edina težava. Števil-
ne afriške države so se zaradi operativnih pomanjkljivosti in 
majhnega povpraševanja trudile porabiti odmerke cepiva (The 
Economist, 2021b). Zadnji članek se je nanašal na zavračanje 
cepljenja, vendar je temeljil na obravnavi načela pomanjkanja, 
ki se je v reviji uporabljalo za analize glede tako ponudbe kot 
povpraševanja.
Dve izmed posebnih številk revije sta bili namenjeni Afriki (tj. 
izdaja z naslovom Africa’s long Covid: The toll on growth, 2021) 
in državam v razvoju (tj. izdaja z naslovom COVID-19 in the 
emerging world, 2020), ki pa nista vsebovali veliko analiz s 
področja urbane ekonomije. V prvi je bil v enem izmed člankov 
z naslovom Economic analysis (Ekonomska analiza) poudarek 
na celinah, državah in svetu, Afrika pa je bila omenjena zla-
sti v povezavi z gospodarstvom, ki temelji na naravnih virih. 
V posebni številki iz leta  2020 pa so bila mesta samo bežno 
omenjena pri analizi slumov.
Raziskave afriških mestnih gospodarstev, ki temeljijo na narav-
nih virih (npr. Obeng-Odoom, 2014), pa kažejo, da se v večini 
primerov nepričakovani dobički, povezani s prodajo naravnih 
virov, kopičijo v rokah peščice ljudi. Največ prihodkov od pro-
daje nafte imajo pogosto mednarodne naftne korporacije in t. 
i. odsotni lastniki. Nenaden padec teh dobičkov, opisan v reviji 
The Economist, torej boli, prav tako lahko boli tudi njihova 
nenadna rast. V nasprotju z navedbami v reviji, da ob »oseki 
nasedejo vse ladje«, je padec cen nepremičnin kot posledica 
upada prihodkov od prodaje naravnih virov za marginalizi-
rane prebivalce mest, katerih gospodarstvo je odvisno od te 
prodaje, lahko ugodno. V reviji je poleg tega mogoče prebrati 
Preglednica  2: Primeri člankov o pandemiji COVID-19 v reviji The 
Economist, ki so se nanašali neposredno na Afriko, 2020–2021
Naslov članka Datum objave
Covid-19 in Africa: Doses of scepticism 24. 4. 2021
Poaching: Unhappy hunting grounds 3. 4. 2021
Vaccine manufacturing in Africa: Home brewing 8. 5. 2021
Democratic Immunity: Of coups and covid jabs 14. 8. 2021
Covid-19 in Africa: Third time unlucky 3. 7. 2021
Health care in Africa: Picking their slots 27. 11. 2021
The Omicron variant: Omicro-aggressions 4. 12. 2021
Poverty: Rich slum, poor slum 19. 6. 2021
States of emergency: Stay home or be whipped 4. 4. 2021
Covid-19 in Africa: The long game 16. 5. 2020
Egypt’s economy: Riders wanted 23. 5. 2020
Food distribution: The race to feed Africa 2. 5. 2020
Debt relief: Thanks, but no 6. 6. 2020
Covid-19 in Africa: Testing times 20. 4. 2020
South Africa: Measuring the poverty pandemic 18. 7. 2020
Coronavirus in Africa: Not immune 28. 3. 2020
Africa and covid-19: At the end of the line 6. 2. 2021
The pandemic in Africa: One million and not 
counting
8. 8. 2020
South Africa and the IMF: Fund facts 1. 8. 2020
Africa: Leaders and misleaders 2. 5. 2020
Benin: Voodoo v virus 9. 5. 2020
Fiscal ill-health: Debt and disease 11. 4. 2020
Vir: avtor
F. OBENG-ODOOM
Urbani izziv, letnik 34, št. 1, 2023
51
napačno sklepanje, da je treba neformalno ekonomijo ločevati 
od slumov in da ljudje ne delajo tam, kjer živijo. Za nekatere 
to res velja, za večino pa ne. Na splošno velja, da so slumi 
in neformalna ekonomija v Afriki med seboj prepleteni (npr. 
Hart, 1971; Obeng-Odoom, 2011). Veliko ljudi v slumih dela 
od doma, neformalni delavci v mestih pa pogosto prejemajo 
tudi plačo v okviru formalne zaposlitve.
To pomanjkanje pomenskih odtenkov in kompleksnosti je 
opazno v več člankih v reviji. Velik poudarek je na trditvi, da 
se v slumih širijo bolezni. V članku Poverty: Rich slum, poor 
slum je na primer večkrat omenjen slum Kibera v Nairobi-
ju, v članku z naslovom Coronavirus in Africa: Not Immune 
(Koronavirus v Afriki: ni imunosti) (The Economist. 2020j; 
preglednica 2) pa so omenjeni Soweto in Alexandra (sluma v 
Johannesburgu) ter Makoko (slum v Lagosu). Ni res, da večina 
stanovanjskih zgradb v Afriki propada in da so prenatrpane, 
saj je v mestih precej ograjenih stanovanjskih naselij, število 
katerih stalno narašča. To je značilno zlasti za Lagos (Uduku, 
2010), raziskave (Grant, 2009; Obeng-Odoom, 2014, 2018; 
Ehwi in Morrison, 2022) pa kažejo, da je čedalje več tovrstnih 
naselij tudi v Akri in Sekondi-Takoradiju v Gani. Poleg tega so 
značilne različne oblike družinskih hiš ali domačij in stanovanj, 
ki se oddajajo v najem (glej npr. Tipple idr., 1997; UN-HA-
BITAT, 2009). Dejstvo, da se v reviji večinoma osredotočajo 
samo na slume, kaže na pristranskost.
V člankih so bolj objektivni glede poročanja o upadu izvoza 
nafte. Cena surove nafte brent, ki običajno dobro kaže razme-
re na trgu, je znašala 40  USD na sod, kar je precej manj od 
100  USD, ki po navadi nakazuje bolj optimističen trg. Cene 
naj bi ostale enake v letu 2021 in tudi če bi se zvišale, najver-
jetneje vse do leta  2050 ne bi presegle vrednosti 55  USD na 
sod. Podobno je bilo s cenami zemeljskega plina: povprečna 
referenčna cena Henry Hub je s 4  USD padla na 2,90  USD 
na milijon britanskih termalnih enot (The Economist, 2020g). 
Nigerijsko gospodarstvo, ki je močno odvisno od nafte, naj bi se 
leta 2020 skrčilo za 3,2 % (The Economist, 2020a). Poznal se je 
tudi vpliv na dohodek na prebivalca: v Alžiriji, kjer je leta 2012 
znašal 5.600  USD, je leta  2020 padel pod 4.000  USD (The 
Economist, 2020g). Raziskave, predstavljene v reviji The Econo-
mist (npr. 2020i), so pokazale, da se je okrog 80 % prebivalcem 
Kenije dohodek znižal že aprila 2020).
V preteklosti so gospodarsko recesijo blažila denarna nakazila 
iz tujine, v proučevanem obdobju pa so skoraj usahnila (The 
Economist, 2020b). Britansko podjetje, ki se ukvarja s tovrstni-
mi nakazili, je na primer zaznalo 80-odstotni upad nakazil v 
Vzhodno Afriko, podobno italijansko podjetje pa 90-odstotni 
upad nakazil v Afriko. Po podatkih Nigerijske centralne banke 
so se denarna nakazila, ki so prej zajemala 6  % nigerijskega 
BDP, že februarja 2020 skrčila na 3 % (The Economist, 2020h). 
V Kampali je bil na primer opazen upad mednarodnih in no-
tranjih nakazil, saj so jih težko pošiljali tako ljudje, ki so se 
izselili v tujino, kot tisti, ki so se preselili s podeželja v mesto 
(The Economist, 2020h).
Družbenoekonomska in zdravstvena kriza je imela neenako-
merne družbeno-prostorske posledice, kar je bilo navedeno 
tudi v reviji. Na splošno so bile najbolj prizadete ekonomsko 
najranljivejše skupine. Z zdravstvenimi težavami so se spopa-
dali tudi nekateri premožni politiki, največje težave na zdra-
vstvenem, gospodarskem in socialnem področju pa so imeli 
zlasti migranti, mestni prebivalci, ki živijo iz rok v usta, pri-
padniki rasnih in etničnih manjšin, ženske, berači in invalidi. 
V Južni Afriki je bilo med tistimi, ki so med februarjem in 
aprilom 2020 izgubili službo, 66,7 % žensk (zlasti temnopol-
tih). V istem obdobju je bila za fizične delavce v Južni Afriki 
verjetnost, da bodo izgubili službo, trikrat večja kot za pisar-
niške delavce (The Economist, 2020g). Navedene težave imajo 
širše prostorske, družbene in ekološke posledice. Nekateri po-
samezniki, ki so med veljavnostjo ukrepov omejevanja gibanja 
izgubili službo v Akri na jugu Gane, so se vrnili v severno Gano, 
drugi so se iz mest preselili na podeželje. V Južni Afriki se je 
med februarjem in aprilom 2020 na podeželje preselilo vsaj 5 
do 6 milijonov ljudi, kar je dodatno obremenilo gospodarstvo 
podeželskih območij (The Economist, 2020g).
Mnoge zgodbe, predstavljene v reviji, so bile poučne, a so se 
nanašale predvsem na posamezne države ali regije, ne mesta. Za 
boljše razumevanje afriškega gospodarstva pa je poleg nacional-
nih, celinskih, regionalnih in svetovnih ključno upoštevati tudi 
mestne vidike. Dober primer so denarna nakazila. Raziskave 
mest (Obeng-Odoom, 2022a: 212–249) kažejo, da denarna 
nakazila, ki jih migranti pošiljajo domov za gradnjo hiše, upa-
dajo in rastejo. Afriški migranti na primer nakazila povečajo 
ali zmanjšajo glede na nihanje menjalnih tečajev. Ker se taka 
denarna nakazila zgoščajo v nekaterih mestih, so precejšnje 
razlike v porazdelitvi nakazil na ravni mest in regij (Obeng-
-Odoom, 2022a: 212–249). Druge raziskave (npr. Ampah, 
2023) po drugi strani kažejo, da denarna nakazila iz afriških 
mest podpirajo tudi mestno življenje na globalnem severu, kar 
pomeni, da članki v reviji The Economist (spet) napačno razu-
mejo afriška mestna gospodarstva.
3.2 Gospodarsko okrevanje (mest) 
(2. in 3. raziskovalno vprašanje)
Pristop k obravnavi gospodarskega okrevanja (mest) v The 
Economistu se ujema s splošno metodologijo revije, ki name-
nja malo pozornosti afriškim mestom in podpira spodbujanje 
gospodarske rasti za vsako ceno (ang. growthism) (glej npr. 
The Economist, 2020h, 2020m, 2020r). Priporočila v reviji so 
Urbana ekonomija na globalnem jugu: raziskava člankov, objavljenih v reviji The Economist
Urbani izziv, letnik 34, št. 1, 2023
52
se tako nanašala predvsem na denarno, davčno in socialno 
politiko, dobrodelnost (pomoč v obliki gotovine, cepiv, testov 
itd.) in poceni posojila Mednarodnega denarnega sklada in 
Svetovne banke.
Ta pristop je v reviji razumljen kot sinteza najboljših znanstve-
nih izsledkov o tem, kako bi bilo treba reševati krizo, povezano 
s pandemijo COVID-19 v mestih (The Economist, 2020s). Kot 
ugotavlja Harjuniemi (2019: 494), je v reviji navedeno, da je 
pristop postpolitičen, naraven in sodoben. Navedeno trditev 
moramo vsaj z vidika vsebinske širine jemati resno in ker se v 
reviji obravnavajo zelo raznovrstne gospodarske in zdravstvene 
teme (za analizo drugih področij glej The Economist, 2020i, 
2020m), je pomembno, kako se je o njih poročalo. V nekaterih 
člankih se je na primer omenjal pojem gospodarskega zdravila 
(The Economist, 2020n, 2020o), ki se osredotoča na rast, izvo-
zno usmerjeno rast in formalno gospodarstvo kot eden izmed 
polov rasti (The Economist, 2020c), upoštevati pa ga je treba 
skupaj z denarnimi in davčnimi ukrepi.
Med priporočili je bilo v The Economistu omenjeno tudi tiska-
nje denarja za nakup obveznic, kar bi ohranjalo zaupanje vla-
gateljev in cene na borzah (The Economist, 2020j). Poleg tega 
bi bilo treba manj obdavčiti uradno registrirana podjetja, saj 
bi to znižalo njihove transakcijske stroške. Vlade bi morale več 
sredstev porabljati na primeren način (The Economist, 2020o; 
Curr, 2020, 14), ki bi zagotavljal, da »pandemična vlada« 
(The Economist, 2020j) ali »koronoptikum« (The Economist, 
2020j) obstajata samo začasno in zato, da spodbudita vrnitev h 
gospodarstvu, ki temelji na izvozu. Vseeno bi bilo treba kmalu 
znova uvesti varčevalne ukrepe (The Economist, 2020c, 2020q) 
in s tem preusmeriti pozornost ekonomske politike od Ke-
ynesove politične ekonomije k ekonomiji Miltona Friedmana 
(The Economist, 2020q). Eden izmed avtorjev v rubriki Leaders 
meni, da bi bila prava rešitev ponovna uvedba kapitalizma pro-
stega trga (Curr, 2020, 14).
Tudi v povezavi z zdravstveno politiko so v The Economistu 
pravzaprav zagovarjali predvsem obnovo gospodarske rasti. 
Glavna domneva v reviji je bila, da celotno zdravstveno oskrbo 
zagotavlja zdravstveni sistem, katerega glavna vloga je podpi-
rati gospodarsko rast, ki temelji na prostem trgu. Kot je bilo 
navedeno v enem izmed člankov (The Economist, 2020d), po 
navadi afriški zdravstveni sistemi postanejo preobremenjeni 
prej kot tisti v Aziji in Evropi, saj imajo velik kadrovski in 
finančni primanjkljaj.
Predlogi za reševanje zdravstvene krize v mestih so bili precej 
preprosti in jasni (The Economist, 2020n). Cilj je bil vzpostaviti 
samozadostno gospodarstvo, v katerem bi bili med podjetniki 
znanstveniki, strokovnjaki s področja medicine in človekoljubi 
(The Economist, 2020j, 2020p; Curr, 2020; za primere v zvezi 
s cepivi glej tudi The Economist, 2020h, 2020j, 2020o, 2020v, 
2020w).
Na povabilo odgovornih pri reviji je prispevek o pandemiji 
napisal tudi poslovnež Bill Gates, ki je nakazal, da imata v 
prevladujočih analizah s področja urbane ekonomije mesto 
tudi že omenjeno ekonomsko načelo pomanjkanja in s tem 
človekoljubje. Po njegovem mnenju bo človeštvo pandemijo 
premagalo šele, ko bo večina prebivalcev precepljenih (Gates, 
2020, 69). The Economist je pod drugi strani izpostavil pomen 
ekonomskih načel pomanjkanja in zasebne lastnine pri upra-
vljanju mest (The Economist, 2020m). Ta lahko skromne vire 
na primer učinkoviteje upravljajo tako, da privatizirajo mestna 
zemljišča, saj to zagotavlja njihovo bolj trajnostno in preudarno 
rabo. Pandemija COVID-19 je izpostavila škodo, ki jo pov-
zročajo negotove lastninske pravice, saj je čedalje več primerov 
prisilnih izselitev in prilaščanja zemlje. Afrika bi zato bolj kot 
kdaj koli potrebovala reforme, ki bi spodbujale gospodarsko 
rast (The Economist, 2020u).
V The Economistu je bilo ideološko sledenje ekonomskima 
načeloma pomanjkanja in zasebne lastnine dopolnjeno s sub-
tilnim zagovarjanjem nekoliko močnejše socialne politike med 
pandemijo, pri čemer so bili predstavljeni primeri socialnih 
ukrepov. Kenijska vlada je na primer sprejela pobudo za za-
časno zaposlitev več kot 26.000 mladih med pandemijo (The 
Economist, 2020c), v Tuniziji in Kongu pa je vlada revnim 
nakazala manjšo denarno pomoč, da bi ohranila gospodarsko 
rast (The Economist, 2020c). Vlada v Kongu je tako med dva 
milijona ljudi v Kinšasi in drugje razdelila 50 milijonov USD. 
Vsak posameznik je prejel samo 25  USD, kar je bilo v pri-
merjavi s povprečno denarno pomočjo v bogatejših državah, 
kot so Združeno kraljestvo, Francija in ZDA, kjer je znašala 
695  USD, zelo malo (The Economist, 2020c). Vlada v Južni 
Afriki je izplačala socialno podporo okoli 600.000 posamezni-
kom, pri čemer je bilo število upravičencev precej manjše od 
15 milijonov ljudi, ki so dejansko potrebovali socialno pomoč 
(The Economist, 2020g). Južnoafriška vlada je poleg tega oblju-
bila davčne olajšave zasebnim podjetjem, če obdržijo delavce 
in jih še naprej plačujejo. Južnoafriška centralna banka jim je 
ponudila tudi posojila (The Economist, 2020j), da bi jim olajšala 
poslovanje, ta ukrep bi lahko še razširili.
Sejšelska vlada je zaposlenim v zasebnem sektorju zajamčila 
izplačilo plač za naslednje tri mesece (The Economist, 2020j), 
za več pa ne. Programi s področja socialnega varstva so bili v 
Afriki uvedeni samo v Južni Afriki in Keniji (The Economist, 
2020j). Egipčanska vlada je neformalno zaposlenim ponudila 
skromno denarno pomoč v višini tretjine njihovega povpreč-
nega tedenskega dohodka pred pandemijo in še to samo za tri 
mesece (Economist, 2020i). Poleg tega je uvedla enoodstotni 
koronski davek, ki naj bi se stekal v program denarne pomoči, 
F. OBENG-ODOOM
Urbani izziv, letnik 34, št. 1, 2023
53
ki pa je dosegel samo 10  % prebivalstva. Egipčanska central-
na banka je namenila 3,2  milijarde USD za ugodna posojila 
turističnim agencijam, ki pa bi jih te morale odplačati v dveh 
letih (Economist, 2020i). Vsebina člankov, v katerih so avtorji 
poročali o vsem tem, je bila poučna, ni pa se nanašala na urbano 
ekonomijo niti avtorji niso obravnavali kompleksnosti afriških 
mestnih gospodarstev ali mest na splošno.
4 Razprava: napačna diagnoza, 
napačno zdravilo
Analize mestnih gospodarstev so nujne že same po sebi, hkrati 
pa so pomembne za boljše razumevanje gospodarstva pode-
želskih območij, posameznih regij, držav in celotnega sveta. 
Mestna gospodarstva niso samo odsev državnega gospodarstva, 
zato je tvegano o njih nekaj sklepati samo na podlagi anali-
ze državnega gospodarstva. Čeprav je mestno gospodarstvo v 
Afriki povezano z državnim (npr. Njoh, 2003; Obeng-Odoom, 
2010; Ahimah-Agyakwah idr., 2022), ga je treba empirično 
proučevati (Obeng-Odoom, 2014), pri čemer raziskave ne 
smejo temeljiti na predvidevanjih ali domnevah, ki izhajajo iz 
izsledkov glede državnega ali regionalnega gospodarstva.
Ker so gospodarstva afriških držav urbanizirana, so ključna 
naslednja vprašanja: Koliko so ekonomske analize odsevale 
močno urbanizirana afriška gospodarstva? Ali so ekonomisti 
pozornost namenili tudi mestnim gospodarstvom v Afriki? 
Kako podrobno so jih analizirali? Ali predlagane ekonom-
ske politike izražajo realnost mestnih gospodarstev v Afriki? 
Vsebinska analiza okoli 500 člankov v The Economistu je dala 
presenetljive rezultate. Obravnava te tematike v reviji je zelo 
obsežna, ni pa izčrpna. Ekonomske analize so večinoma omeje-
ne na državno raven, brez sistematičnega obravnavanja mestnih 
ali regionalnih vidikov. Močnejše poudarjanje težav, povezanih 
z gospodarsko rastjo, kot pa bolj perečih vprašanj, povezanih z 
mestnimi neenakostmi in družbeno razslojenostjo, je opazno 
tako z metodološkega kot ideološkega vidika, ne temelji pa na 
sistematičnih in empiričnih raziskavah.
Redki primeri analiz mest, objavljenih v reviji, imajo metodolo-
ške temelje v prevladujoči usmeritvi urbane ekonomije z neka-
terimi dvojnimi pogledi o naravi afriških mestnih gospodarstev 
ter poudarkom na rasti in ekonomskem načelu pomanjkanja. 
Pristop, uporabljen v reviji, je pomanjkljiv zaradi prostorske-
ga separatizma (Gore, 1984/2012), delno tudi zaradi časovne 
kratkovidnosti (Santos, 1979/2018: 12), ki je posledica ome-
jene zgodovinske analize ekonomike naravnih virov, zlasti pa 
zaradi omejenega upoštevanja prostorsko-časovne dinamike 
gospodarskega razvoja v Afriki. Napačno razumevanje dejan-
skih razmer v reviji ni samo izraz nepoznavanja, ampak tudi 
izraz ideoloških prostorskih interesov. Navedeno je posledi-
ca zahodne modernistične ideološke pristranskosti (Obeng-
-Odoom, 2022b), iz katere izhajajo tri strukturne omejitve. 
Prvič, poudarek na rasti na celini, kjer so večja težava množična 
družbena razslojenost in neenakosti v mestih (Obeng-Odoom, 
2020a, 2020b), kaže na neujemanje med gospodarskim zdra-
vilom in resnično boleznijo.
Drugič, čeprav so afriška mestna gospodarstva vključena v 
svetovno gospodarstvo, se razlikujejo med seboj in od dru-
gih mestnih gospodarstev po svetu. Prevladujoča neformalna 
ekonomija je temelj mestnih gospodarstev, vendar lokalna or-
ganizirana delavska združenja slabo razumejo delovne razmere 
ranljivih delavcev. Podjetja so mešanica srednje velikih profi-
tnih organizacij in socialnih podjetij, ki imajo omejen nadzor 
nad tehnologijo, ki jo uporabljajo (Grant, 2009; Murphy in 
Carmody, 2015, 2019; Yeboah idr., 2022). Ta neenotna druž-
beno-prostorska razmerja se kažejo tudi v razmerjih med glav-
nimi mesti in regionalnimi prestolnicami (Dickson, 1993). Z 
mednarodnega vidika se zdi, da afriška mestna gospodarstva 
zadovoljujejo potrebe t. i. globalnih mest, za katera je značilna 
bogatejša, a zgoščena formalna ekonomija, v kateri prevladujejo 
mednarodne korporacije. Po drugi strani so v Afriki tudi večja 
in bolj profesionalizirana podjetja, katerih glavni cilj je izvle-
či čim več prihodkov iz prevladujoče, a šibkejše neformalne 
ekonomije (Grant 2009). Bolj izvozno usmerjena gospodarska 
rast bi torej še povečala družbene neenakosti in s tem revščino 
(Fosu in Gafa, 2020).
Tretjič, osredotočanje na uradno registrirana podjetja kot ene-
ga izmed polov rasti celotnega gospodarstva kaže nerazumeva-
nje narave odnosov med formalno in neformalno ekonomijo 
v Afriki. Sistematične raziskave (Peil, 1972: 23–40; Santos, 
1979/2018; Bryceson in Potts, 2006; Songsore, 2011; Ablo, 
2015, 2020) kažejo, da je večina zasebnih podjetij, ki delujejo 
v okviru formalne ekonomije, usmerjena v izvoz, pri čemer 
stroške dela znižujejo s prekarnimi delavci. Večina formalnih 
podjetij, ki se ukvarjajo s prodajo naravnih virov, je v tuji lasti, 
usmerjena so v ustvarjanje dobička in delujejo na območjih 
največjih urbanih aglomeracij. Ta podjetja obvladujejo mestno 
gospodarstvo, ohranjajo razlike med domačimi in tujimi pod-
jetji v mestih, ustvarjajo delavsko aristokracijo (Grant, 2009; 
Murphy in Carmody, 2015; 2019; Yeboah idr., 2022) in v 
glavnem odgovarjajo razredu odsotnih lastnikov, kot jih je 
poimenoval Veblen (1923/1997). V mnogih izmed teh pod-
jetij, ki imajo oligopolen položaj, delavci ne morejo skleniti 
rednega delovnega razmerja, po navadi se ne smejo združevati 
v sindikate, poleg tega morajo delati v zelo slabih razmerah. 
Obseg neformalne ekonomije se je z rastjo formalne ekonomije 
resda skrčil, a je večina novih malih lokalnih podjetij odvisna 
od formalne ekonomije, ki jo obvladujejo odsotni lastniki.
Urbana ekonomija na globalnem jugu: raziskava člankov, objavljenih v reviji The Economist
Urbani izziv, letnik 34, št. 1, 2023
54
5 Sklep
Ali se lahko načela prevladujoče usmeritve v urbani ekono-
miji uporabijo tudi v raziskavah globalnega juga, je pomemb-
no vprašanje, ki pa ga je treba poleg obravnav v akademskih 
razpravah proučiti tudi empirično. Obširna obravnava pande-
mije COVID-19 v reviji The Economist je dobra podlaga za 
iskanje odgovorov na naslednja vprašanja: Ali so ekonomisti 
pozornosti namenjali tudi mestnim gospodarstvom v Afriki? 
Kako podrobno so jih analizirali? Ali predlagane ekonomske 
politike izražajo splošne značilnosti in posebnosti mestnih 
gospodarstev v Afriki? Vsebinska analiza novic v The Econo-
mistu je pokazala, da v reviji niso namenjali veliko pozornosti 
afriškim mestnim gospodarstvom in da je poročanje z vidika 
prevladujoče usmeritve urbane ekonomije, ki v njej prevladuje, 
zelo problematično. Navedeni izsledki so presenetljivi. Libera-
lizem še ne pomeni, da bi morale biti analize s področja urbane 
ekonomije pristranske, kar pa je glavna značilnost njene tre-
nutno prevladujoče usmeritve. Omejitve prevladujoče urbane 
ekonomije so v literaturi dobro predstavljene (npr. Stilwell, 
1995; Zhang, 2015; Munro, 2022), njihova razsežnost v The 
Economistu pa je presenetljiva.
Za mestna gospodarstva na globalnem jugu je potrebna na-
daljnja analiza. Načeloma je za osvetlitev njihove narave po-
trebna uporaba metod urbane ekonomije. Pri tem je problem 
njena prevladujoča usmeritev, ki se preveč ukvarja s prostor-
skim ravnovesjem in optimizacijo gospodarstva (Zhang, 2015: 
xvii), kar se kaže v tem, da v ospredje postavlja rast, načelo 
pomanjkanja in kopičenje kapitala. Zato so potrebni novi pri-
stopi k proučevanju mestnih gospodarstev in gospodarstva na 
globalnem jugu.
Franklin Obeng-Odoom, Univerza v Helsinkih, Fakulteta za družbene 
vede, Oddelek za globalne razvojne študije, Helsinki, Finska
E-naslov: franklin.obeng-odoom@helsinki.fi
Viri in literatura
Ablo, A. D. (2015): Local content and participation in Ghana’s oil and 
gas industry: Can enterprise development make a difference? Extractive 
Industries and Society, 2(2), 320–327. doi:10.1016/j.exis.2015.02.003
Ablo, A. D. (2020): Enterprise development? Local content, corporate 
social responsibility and disjunctive linkages in Ghana’s oil and gas 
industry. The Extractive Industries and Society, 7(2), 321–327.  
doi:10.1016/j.exis.2019.09.003
Africa CDC = Africa Centres for Disease Control and Prevention (2020a): 
COVID-19: Saving Lives, Livelihoods, and Economies in Africa. Adis Abeba, 
Africa CDC.
Africa CDC = Africa Centres for Disease Control and Prevention (2020b): 
Pandemic Response Initiatives. Adis Abeba, Africa CDC.
Africa CDC = Africa Centres for Disease Control and Prevention (2020c): 
Outbreak Brief #41: Coronavirus Disease 2019 (COVID-19) Pandemic. Adis 
Abeba, Africa CDC.
Ahimah-Agyakwah, S., Nketiah-Amponsah E., in Agyire-Tetteh F. (2022): 
Urbanisation and economic growth causal nexus: Evidence from panel 
data analyses of selected positively urbanizing countries in Sub-Saha-
ran Africa. African Review of Economics and Finance, 14(2), 16–36.  
doi:10.1080/23322039.2022.2109282
Ampah, G. A. (2023): Reverse migration. V: Obeng-Odoom, F. (ur.): 
Handbook on alternative global development, Chapter 11. Cheltenham, 
ZK, Edward Elgar Publishing.
Asante L. A., in Mills R. O. (2020): Exploring the socio-economic impact 
of COVID-19 pandemic in marketplaces in urban Ghana. Africa Spec-
trum, 55(2), 1–12. doi:10.1177/0002039720943612
Atria, J., Alfaro, J., Tapia, M., in Frei, R. (2022): Pandemic patriotism: 
Official speeches in the face of the global COVID-19 crisis. International 
Sociology, 37(4), 439–456. doi:10.1177/02685809221108625
Bryceson, D. F., in Potts, D. (2006): African urban economies: Vi-
ability, vitality or vitiation? Basingstoke, ZK, Palgrave Macmillan. 
doi:10.1057/9780230523012
Commons, J. R. (1924): Legal foundations of capitalism. New York, Ma-
cmillan.
Curr, H. (2020): Winners and losers. The Economist, 10.–16. 10. 2020, 
5–14.
Darity, W. (2022): Alternatives to the scarcity principle. The Journal of 
Economic Education, 53(4), 340–347.  
doi:10.1080/00220485.2022.2111387
Dickson, K. (1993): What role may one expect of the regional capitals 
of Ghana in the country’s development? The Future of Our Cities: Procee-
dings of the Ghana Academy of Arts and Sciences, 28, 13–30.
Ehwi, R. J., in Morrison, N. (2022): Entanglements of urban governance 
in Africa’s new cities. Appolonia City in the Greater Accra Region, Gha-
na. Urban Affairs, 45(3), 407–427. doi:10.1080/07352166.2022.2074855
Fosu, A., in Gafa, D. (2020): Progress on poverty in Africa: How have 
growth and inequality mattered? African Review of Economics and 
Finance, 12(1), 61–101.
Gates, B. (2020): Learning to fight the next pandemic. The Economist, 
25. 4.–1. 5. 2020, 69.
Glaeser, E., in Henderson, J. V. (2017): Urban economics for the deve-
loping world: An introduction. Journal of Urban Economics, 98, 1–5. 
doi:10.1016/j.jue.2017.01.003
Gore, C. (1984/2012): Regions in question: Space, development theory and 
regional policy. London, Methuen.
Grant, R. (2009): Globalizing city: The urban and economic transformation 
of Accra, Ghana. Syracuse, NY, Syracuse University Press.
Grisold, A., in Theine, H. (2020): Now, what exactly is the problem? Me-
dia coverage of economic inequalities and redistribution policies: The 
Piketty case. Journal of Economic Issues, 54(4), 1071–1094.  
doi:10.1080/00213624.2020.1829905
Harjuniemi, T. (2020): The Economist’s depoliticisation of European 
austerity and the constitution of a “euphemised” neoliberal discourse. 
Critical Discourse Studies, 17(5), 494–509.  
doi:10.1080/17405904.2019.1649162
Holsti, O. R. (1969): Content analysis for the social sciences and humaniti-
es. London, Addison-Wesley Publishing Company.
Hwang, S. (2008): Utilizing qualitative data analysis software: A 
review of Atlas.ti. Social Science Computer Review, 26(4), 519–527. 
doi:10.1177/0894439307312485
Kahneman, D., Sibony, O., in Sunstein, C. R. (2021): Noise: A flaw in 
human judgement. New York, Little, Brown Spark.
F. OBENG-ODOOM
Urbani izziv, letnik 34, št. 1, 2023
55
Lainé, M. (2019): Are the media biased? Evidence from France. Journal 
of Economic Issues, 53(3), 774–798. doi:10.1080/00213624.2019.1644927
Lammensalo, L. (2021): Sexual and reproductive health and rights in 
the era of climate change: A postcolonial feminist analysis of the inter-
sections. Magistrska naloga. Helsinki, University of Helsinki, Faculty of 
Biological and Environmental Sciences.
Mackenzie, D., Muniesa, F., in Siu, L. (ur.) (2007): Do economists make 
markets? On the performativity of economics. Princeton, NJ, Princeton 
University Press. doi:10.1515/9780691214665
Mirrlees, T. (2017): Transforming transformers into militainment: Interro-
gating the DoD-Hollywood complex. American Journal of Economics and 
Sociology, 76(2), 405–434. doi:10.1111/ajes.12181
Molotch, H. (1970): Oil in Santa Barbara and power in America. Sociolo-
gical Inquiry, 40(1), 131–144. doi:10.1111/j.1475-682X.1970.tb00990.x
Molotch, H., in Lester, M. (1999): Accidents, scandals, and routines: Re-
sources for insurgent methodology. Critical Sociology, 25(2-3), 247–259. 
doi:10.1177/08969205990250021301
Munro, D. (2022): Marx’s theory of land, rent and cities. Edinburgh, Edin-
burgh University Press. doi:10.1515/9781474490061
Munro, M. (2018): House price inflation in the news: A critical disco-
urse analysis of newspaper coverage in the UK. Housing Studies, 33(7), 
1085–1105. doi:10.1080/02673037.2017.1421911
Murphy, J. T., in Carmody, P. (2015): Africa’s information revolution: Te-
chnical regimes and production networks in South Africa and Tanzania. 
Oxford, Wiley Blackwell. doi:10.1080/02723638.2018.1500249
Murphy, J. T., in Carmody, P. (2019): Generative urbanization in Africa? A 
sociotechnical systems view of Tanzania’s urban transition. Urban Geo-
graphy, 40(1), 128–157.
Murray, E. (2020): Epidemiology’s time of need: COVID-19 calls for 
epidemic-related economics, Journal of Economic Perspectives, 34(4), 
105–120. doi:10.1257/jep.34.4.105
Njoh, A. (2003): Urbanization and development in Sub-Saharan Africa. 
Cities, 20(3), 167–174. doi:10.1016/S0264-2751(03)00010-6
Obeng-Odoom, F. (2010): Abnormal urbanisation in Africa: A dissenting 
view. African Geographical Review, 29(2), 13–40.
Obeng-Odoom, F. (2011): The informal sector in Ghana un-
der siege. Journal of Developing Societies, 27(3–4), 355–392. 
doi:10.1177/0169796X1102700406
Obeng-Odoom, F. (2013a): Governance for pro-poor urban development: 
Lessons from Ghana. London, Routledge. doi:10.4324/978020362723
Obeng-Odoom, F. (2013b): The state of African cities 2010: Governance, 
inequality, and urban land markets. Cities, 31, 425–429.  
doi:10.1016/j.cities.2012.07.007
Obeng-Odoom, F. (2014): Oiling the urban economy: Land, capi-
tal, and the state in Sekondi-Takoradi, Ghana. London, Routledge. 
doi:10.4324/9781315773889
Obeng-Odoom, F. (2016): Reconstructing urban economics: Towards 
a political economy of the built environment. London, Zed Books. 
doi:10.5040/9781350222182
Obeng-Odoom, F. (2018): The gated housing hierarchy. In: Fredriksson, 
M. & Arvanitakis, J. (eds.) Property, place, and piracy, 187–201. London, 
Routledge. doi:10.4324/9781315180731-14
Obeng-Odoom, F. (2020a): Property, institutions, and social stratification 
in Africa. New York, Cambridge University Press.
Obeng-Odoom, F. (2020b): COVID-19, inequality, and social stratification 
in Africa. African Review of Economics and Finance, 12(1), 3–37.
Obeng-Odoom, F. (2022a): Global migration beyond limits: Ecology, 
economics, and political economy. Oxford, Oxford University Press. 
doi:10.1093/oso/9780198867180.001.0001
Obeng-Odoom, F. (2022b): China–Africa relations in The Eco-
nomist, 2019–2021. Journal of Asian and African Studies. 
doi:10.1177/00219096221125423
Ojong, N. (2020): The COVID-19 pandemic and the pathology of the 
economic and political architecture in Cameroon. Healthcare, 8(176), 
1–16. doi:10.3390/healthcare8020176
Onyishi, C. J., Ejike-Alieji, A. U., Ajaero, C. K., Mbaegbu, C. C., Ezeibe, 
C. C., Onyebueke, V. U., idr. (2020): COVID-19 pandemic and informal 
urban governance in Africa: A political economy perspective, Journal of 
Asian and African Studies. doi:10.1177/0021909620960163
Pei, M. (1972): The Ghanaian factory worker: Industrial man in Africa. 
Cambridge, Cambridge University Press.  
doi:10.1017/CBO9780511759604
Randolph, G. F., in Storper, M. (2023): Is urbanisation in the 
Global South fundamentally different? Comparative global ur-
ban analysis for the 21st century, Urban Studies, 60(1), 3–25. 
doi:10.1177/00420980211067926
Sa, E. S. (2009): Development of press freedom in South Korea since 
Japanese colonial rule, Asian Culture and History, 1(2), 3–17.  
doi:10.5539/ach.v1n2p3
Santos, M. (1979/2018): The shared space: The two circuits of the 
urban economy in underdeveloped countries. London, Methuen. 
doi:10.4324/9781315103105
Shin, B., in Boonjubun, C. (2021): Media and the meanings of land: A 
South Korean case study. American Journal of Economics and Sociology, 
80(2), 381–425. doi:10.1111/ajes.12384
Songsore, J. (2011): Regional development in Ghana: The theory and the 
reality. Akra, Woeli.
Starr, M. (2004): Reading The Economist on globalisation: Kno-
wledge, identity, and power. Global Society, 18(4), 373–395. 
doi:10.1080/1360082042000272463
Stilwell, F. (1995): Understanding cities & regions: Spatial political econo-
my. Sydney, Pluto Press.
Tarvainen, L. (2022): False promises of development? Oil extractivism in 
Uganda. Magistrska naloga. Helsinki, University of Helsinki, Contempo-
rary Societies, Global Development Studies.
The Economist (2020a): Winners and losers: How COVID-19 is re-ordering 
the global economy. 10.–16. 10. 2020 (glej str. 36).
The Economist (2020b): Locked out: When and how to let migrants move 
again. 1.–7. 8. 2020 (glej str. 27–28).
The Economist (2020c): Why are so many governments getting it wrong? 
26. 9.–2. 10. 2020 (glej str. 9, 12–13, 52–54).
The Economist (2020d): The new world disorder. 20.–26. 6. 2020 (glej str. 
27–28).
The Economist (2020e): America’s ugly election: How bad could it get? 
5.–11. 9. 2020 (glej str. 73).
The Economist (2020f ): What Putin fears. 29. 8.–4. 9. 2020 (glej str. 
42–44).
The Economist (2020g): Trade without trust: How the West should do 
business with China. 18.–24. 7. 2020 (glej str. 27–31, 51–52).
The Economist (2020h): Is China winning? The geopolitical consequences 
of Covid-19. 18.–24. 4. 2020 (glej str. 13–16, 25).
Urbana ekonomija na globalnem jugu: raziskava člankov, objavljenih v reviji The Economist
Urbani izziv, letnik 34, št. 1, 2023
56
The Economist (2020i): Seize the moment: The chance to flatten the clima-
te curve. 23.–29. 5. 2020 (glej str. 7, 25–26, 46–48).
The Economist (2020j): The next calamity: Covid-19 in the emerging world. 
28. 3.– 3. 4. 2020 (glej str. 10, 20–22, 33–35, 54–56).
The Economist (2020k): Intolerant India: How Modi is endangering the 
world’s biggest democracy. 25.–31. 1. 2020 (glej str. 14, 46–47).
The Economist (2020l): Into the unknown. 1.–7. 2. 2020 (glej str. 52–54).
The Economist (2020m): The power of protest. 13.–19. 6. 2020 (glej str. 
7–10, 13–15).
The Economist (2020n): The right medicine for the world economy. 7.–
13. 3. 2020 (glej str. 9, 17–19).
The Economist (2020o): The politics of pandemics. 14.–20. 3. 2020 (glej 
str. 7, 14–16, 22, 73).
The Economist (2020p): Closed. 21.–27. 3. 2020 (glej str. 64–65).
The Economist (2020q): Free money: When government spending knows 
no limits. 25.–31. 7. 2020 (glej str. 7, 13–16).
The Economist (2020r): The grim calculus: The stark choices between life, 
death and the economy. 4.–10. 4. 2020 (glej str. 7–8, 13–17).
The Economist (2020s): Who controls the conversation: Social media and 
free speech. 24.–30. 10. 2020 (glej str. 69–70).
The Economist (2020t): Your country needs me: A pandemic of power 
grabs. 25. 4.–1. 5. 2020 (glej str. 74–75).
The Economist (2020u): Office politics: The fight over the future of work. 
12.–18. 9. 2020 (glej str. 31–33).
The Economist (2020v): Suddenly, hope. 14.–20. 11. 2020 (glej str. 11, 19, 
20, 22).
The Economist (2020w): The China strategy America needs. 21.–
27. 11. 2020 (glej str. 74)
The Economist (2020x): Christmas double issue. 19 12. 2020–1. 1. 2021 
(glej str. 125).
The Economist (2020y): The new ideology of race and what’s wrong with 
it. 11.–17. 7. 2020 (glej str. 48–50).
The Economist (2021a): Broadbandits: The surging cyberthreat from 
spies and crooks. 19.–25. 6 2021 (glej str. 54–55).
The Economist (2021b): Putin’s next move. 24. –30. 4. 2021 (glej str. 
26–27).
The Economist (2021c): Christmas double issue. 18.–31. 12. 2021 (glej str. 
61).
The Economist Group (2021): Annual Report and Accounts 2021. London, 
The Economist Group.
Tipple, G., Korboe, D., in Garrod, G. (1997): Income and wealth in house 
ownership studies in urban Ghana. Housing Studies, 12(1), 111–126. 
doi:10.1080/02673039708720885
Uduku, O. (2010): Lagos: “Urban gating” as the default condition. V: 
Bagaeen, S., in Uduku, O. (ur.): Gated communities: Social sustainability 
in contemporary and historical gated developments, 39–48. London, 
Earthscan.
UN-Habitat (2009): Ghana urban profile. Nairobi. Dostopno na: https://
unhabitat.org/sites/default/files/download-manager-files/Ghana%20
National%20Urban%20Profile.pdf (sneto 8. 3. 2023).
UN-Habitat (2022): World cities report 2022. Nairobi. Dostopno na: 
https://unhabitat.org/sites/default/files/2022/06/wcr_2022.pdf (sneto 8. 
3. 2023).
Veblen, T. (1923/1997): Absentee ownership: Business enterprise in recent 
times: The case of America. New Brunswick, NJ, Transactions Publishers.
Yeboah, I. E. A., Asante-Wusu, I., in Arku, G. (2022): Globalisation, We-
stern-style malls and consumerism in the Accra-Tema city-region, Gha-
na. International Development Planning Review. doi:10.3828/idpr.2022.12
Zevin, A. (2019): Liberalism at large: The world according to The Econo-
mist. London, Verso.
Zhang, L.-Y. (2015): Managing the city economy: Challenges and strategies 
in developing countries. London, Routledge. doi:10.4324/9780203073261
F. OBENG-ODOOM