A. Funtek: Plesni spominki.
143
Plesni spominki.
j utro po plesu . . . Kako li se krese v prazni dvorani roj solnčnih utrinkov! V zlatih pramenih se giblje in pleše z njimi vse polno skrivnostnih spominkov . . .
Tukaj iskre se, kjer skrbne so mamke z bistrim očesom nadzirale hčere; tamkaj ihte, kjer odcvele so samke v prsih dušile bridkosti stotere.
Vidim jih v kotu, kjer resni očetje vztrajno do dne so lovili pagata; gledam jih v sredi, kjer svoje zavetje, otok, zasedla mladina je zlata.
Tam se pleto, kjer romanček se spletal hčerici višji je prvič na svetu; tu se love, kjer se častnik je šetal s plesno kraljico po gladkem parketu.
Plešejo tukaj, kjer starcu z uspehom švigale noge v kadrilji so stare; ondi smejo se, kjer z rezkim nasmehom zrl modrijan na plešoče je pare . . .
Ej, ti spominki o ženski lepoti, žgočih pogledih, bogatem nakitu, smehu koketnem, razkošni toploti, rožah dehtečih in radosti svitu!
Glej jih, kako se vrte po dvorani, plešejo v solncu po stenah prešerno! . . . Spet so kristalni lestenci prižgani, luč od zrcal se odbija stoterno.
Gledam in gledam . . . Vse živo okoli . . . Naj li se rogam vam, solnčni utrinki? Kaj še! Življenje že glupo je toli, da so v njem . . . resni ti plesni spominki!
A. Funtek.