A. POTOČNIK Ljubljana (Dalje.) 11. PREDMESTJA. oleg obzidanih trgov je imela Ljubljana tudi zunaj mestnega obzidja naselbine, ki so jih imenovali predmestja, oziroma vasi. Staro Ljutoljano so obda« jala predmestja: Šentpetersko, Poljansko, Karlov= ško, Kapucinsko in Gradišče. Vasem so prištevali: Spodnje Poljane, Krakovo in Trnovo. Oglejtno si ta predmestja in vasi natančneje! Največje izmed vseh je bilo Šentpetersko p r e dm e s t j e , ki je štelo 1788. leta 155 hiš s 1476 prebivalci. Razprostiralo se je od današnje frančiškanske do šentjpeterske cerkve. Del predmestja od frančiškanske cerkve do današnje Vidovdanske ceste so imenovali tudi Šentjanževo predmestje po jako stari cerkvi, ki je stala na križišču današnje Sv. Petra oeste in Vidovdanske ceste. Današnjo Sv. Petra cesto so imenovali tudi Mesarsko cesto, ker so tu stanovali večinoma mesarji, današnjo Kolodvorsko ulico pa Blatno vas. V tej ulici je na mestu današnje palače direkcije državnih železnic (Ljubljanski dvor) stala leta 1827. tvornica za sladkor, ki pa je deset let pozneje pogorela. Od leta 1838. do leta 1914. je bila tu predilnica. Današnjo Vidovdansko cesto so nekoč zvali Kravjo dolino, še prej pa Šentjanževo dolino, pozneje pa Radeckega cesto. Tu so ob Telovem postavljali fantje visoko smreko, olepšano z zastavami in vencem; imenovali so jo »mlaj«. Kjer se danes dviguje poslopje I. državne deške osnovne šole, so bili nekdaj živinski sejmi; ta kraji so imenovali »Na Ledini«. Nasproti mestni elektrarni v Karla Kotnika ulici, kjer stoji danes »Marijin dom«, je imel v prvi polovici prejšnjega stoletja Karel Reddi tvornico za vžigalice, ki jo je leta 1859. prepustil Mihaelu Ambrožu. Ta je poslopje preuredil v parni mlin. Prostor, kjer se danes križata Prisojna ulica in Kette*Miirnova cesta, so prej imenovali »Fri&kovec«. Tu so še v 18. stoletju obglavljali ženske, ki so umorile svoje otroke. Kjer stoje danes zadnje hiše ob Sv. Petra cesti, Škofji ulici in Taboru, je bila nekdaj škofova pristava z njivami ini dvojnatim kozelcem. Vzhodno odtod se je razprostirala takrat še neznatna.vas Udlrnat in Selo z Desselbrunnerjevo suknarno, ustanovljeno leta 1763. tam, kjer so sedaj rednovnice=karmelitarice. Po tej tvornici so imenovali vas Selo tudi »Na fabriki«. Sv. Petra nasip sa zvali kratko »Za vodo«. Na »Forštatu«, tako so nekoč imenovali Šentpetersko predmestje, je bilo pred nekoliko stoletji prav maloi gospode, največ je bilo mesarjev, usnjarjev in kmetovalcev. Hiše so bile večinoma lesene. /06 Stanovalci tega predmestja so vedeli mnogo povedati o prikaznih in duhovih, o čarovnicah in božjih sodbah. Na Sv. večer, Silvestrov večer in na večer pred Sv. Tremi kralji so vlivali svinec, da bi tako iz svinčenih oblik zvedeli bodočnost. O predpustnem času so hodili v maskah (maškarah) po ulici in vlačili takozvano »brno«, velblodu podobno žival, ki je imela široko preklan gobec, kamor so metali gledalci bobe, sadje, slaščice itd. Poljane aliPoljansko predmestje seje razprostiralo od današnjega Krekovega trga in ob gradu nasproti Šentpetrskemu ' predmestju. Poljane so ločili v Zgornje, ki so segale od Krekovega do Ambroževega trga, in Spodnje, ki so bile na precej višjem ozemlju in so segale do štepanjiskega mostu. Pri vhodu v Poljansko cesto nasproti poslopju današnje delegacije ministrstva fihanc je stalo likalniku po= , dobno poslopje, ki so ga imenovali »peglezen« (likalnik), v kateri je menda ustanovil Janez Mandelc prvo tiskarno v našem mestu 1. 1575. Poslopje poleg delegacije ministrstva financ je nosilo še pred kratkim pozlačen napis »Collegium Aloisianum^c, po naše Alojzijevišče, ki ga je ustanovil ljubljanski škof Anton Alojzij Wolf leta 1846. V njem so i imeli ubožni dijaki brezplačno vso oskrbo. Na današnjem Ambroževem trgu je stala hiša z gospodarskitn poslopjem, ki so jo leta 1896. podrli, prostor pa izpremenili v današnji Ambrožev trg, imenovan po ljub* ljanskem županu Mihaehi Ambrožu (1861.—1864.). Na Spodnjih Poljanah sta se rodila dva imenitna moža: Fran Erjavec, znani pisatelj po svojih spisih iz prirode, potopisih in po* vestih, in Ivan Vrhovec, zgodovinar in najboljši poznavalec zgodovine Ijubljanskega mesta. ,: Nedaleč od Ambroževega trga na Poljanskem nasipu stoji veliko poslopje — nekdanja ljubljanska oukrarna, ki je pogorela leta 1858. V tej hiši sta umrla dva naša pisatelja Dragotini Kette (t 1899.), dve ¦' leti pozneje v isti sobi Josip MurnsAleksandrov. Zadnje večje poslopje na Poljansikem nasipu je nekdanja prisilna delavnica, danes bolnica za umobolne. V njeni bližini sta bila nekdaj ob Ljubljanici Forst« lechnerjev mlin in lesena mestna klavnica, ki so jo leta 1881. opustili, ka so zgradili sedanjo. K Poljanskemiu predmestju so spadale tudi hiše v današnji Stre« liški ulici pod Gradom. Današnji »Ljudski dom« je bil nekoč stre= lišče, kjer so se vadili Ijubljanski strelci v streljanju, ter so se vršile tudi razne zabave. V Streliški ulici so imeli nekdaj vojaško pekarno in zaloge živeža za vojake. Ta kraj so imenovali tudi »Na provijontu« (provijant — zaloga živeža). Zemljišče ob današnjem' Poljanskem nasipu je pripadalo večinoma ljubljanskemu stolnemu kapitlju (duhovs ščini), na kar nas še dandanes spominja Kapiteljska ulica. Na obeh straneh Poljanske ceste so se razprostirali vrtovi in polje; ob sejmih 107 so tu rili prasci. Ta cesta je bila ena najnesnažnejših takratnih pred* mestij. Hiše so bile večinoma lesene in s slamo krite; prebivalci so bili kmetje, obrtniki in rokodelci. To predmestje je štelo 1788. leta 83 hiše z 868 prebivalci. Karlovško predmestje, imenovano tudi predmestje pred Pisanimi vrati, je štelo 1788. leta 27 hiš s 163 stanovalci. Razprostiralo se je od današnje Sv. Florijana ulice pri začetku Karlovške ceste do Rakovnika. K temu predmestju so šteli tudi sedanjo Hradeckega vas, imenovano Kurjo vas. Takoj pri vstopu v sedanjo Karlovško cesto je stala že okolo leta 1720. zvonarna, danes last »Strojnih livarnic in tvornic«. Znamenito je poslopje na Rakovniku, ki je bilo leta 1770. last grofa Blagaja. Prebivalci tega predmestja so bili kmetje, vozniki, obrtniki in rokodelci. Kapucinsko predmestje je dobilo svoje ime od kapu» cinske cerkve in samostana, ki sta stala poleg današnjega poslopja filharmoničnega društva na Kongresnem; trgu, ter je segalo od današnje Zvezde do frančiškanske cerkve, Frančiškanske ulice, Dunajske in Gosposvetske ceste. Današnja Zvezda je bila kapucinski vrt, ki so ga leta 1824. izpremenili v tako priljubljeno šetališče. Že prej omenjeno poslopje filharmoničnega društva — kina Matica — je bilo jezdarnica. Leta 1765. so jo prezidali v gledališče, ki je pogorelo leta 1887. Sedanjo kazino so sezidali leta 1836. do 1838., kjer so imela razna nemška društva svoje zavetišče. Temu poslopju nasproti, kjer je danes trgo= vina Tičar, so imeli Slovenci svojo čitalnico, kjer so prirejali razna predavanja, veselice in gledališke predstave. Na sedanjem Marijinem trgu so nekdaj prodajali drva in do leta 1786. so bili tu tudi živinski sejini. Današnjo Prešernovo ulico so imenovali Slonovo ulico po slonu, ki je koračil leta 1552. v spremstvu nadvojvode Maksimilijana, ko se je vračal iz Španije preko Trsta. Slon in njegov gospodar sta prenočila tam, kjer je sedaj hotel »Slon«. Kjer se danes dvigajo lepe hiše ob Dtmajski cesti nasproti kavarni Evropi, je stala bolnica, še prej pa je bil tu samostan z VTtom, last usmiljenih bratov. Na tem vrtu so se vežbali meščani v orožju, da so ob raznih prilikah nastopali s svojo godbo »bando«. Križišču današnje Dunajske in Gosposvetske ceste so rekli »Na Aj-dovščini«, najbrž v spomin na poganske — ajdovske — grobove, ki jih je bilo tod dovolj. Nedaleč od protestan* tovske cerkve na Gosposvetski cesti stoji mogočno poslopje, K o 1 i s zej imenovano. Sezidal ga je Gradčan Josip Withalm leta 1845. za *> vojaštvo, ki je potovalo skozi Ljubljano. Prej je bilo vojaštvo nasta« njeno po hišah v mestu. Dne 20. decembra 1847. leta je pogorelo, a so ga leto pozneje zopet zgradili. To poslopje ima več prebivalcev, kakor mesto Višnja gora. Komu ni znan Tivoli s sencnatimi drevoredi in krasnimi nasadi? Kjer stoji danes grad nad vodometom, je že okolo leta 1440. imel 108 ' . v Georg pl. Apfaltrern svoj stolp »turn«. Apfaltrem je branil Ljubljano proti celjskemu grofu Ulriku, zato mu je ta zažgal njegov stolp, a novo poslopje so imenovali »Pod turnom«. Nekako dvesto let pozneje je cesar Ferdinand II. podaril grad jezuitom, ki so imeli tu svoje letovišče in zabavišče. Po razpustu jezuitskega reda je prešel grad v last deželnih stanov. Pozneje so grad popravili in povečali. Takega je podaril cesar Franc Jožef I. maršalu Radeckemu. Leta 1864. ga je dobil cesar zopet v svojo posest. Tega leta ga je kupila mestna občina in je še danes njena last. ¦ Ljubljana 1.1868. izpred Tivolskega gradu Od tivolskega gradu je v mesto držala pred dobrimi sto leti ozka poljska pot. Na obeh straneh sedanje Bleiweisove oeste so se razpro* stirali zeleni travniki, le ob sedanji Aleksandrovi cesti sta stala vojaško oskrbovališče in vojaška bolnica. To poslopje je velikonočni potres leta 1895. tako razmajal, da so ga morali podreti. Na tem mestu so zgradili palačo Ljubljanske kreditne banke. Kapucinsko predmestje je štelo 1788. leta 66 hiš s 639 stanovalci, izmed katerih je bilo precej duhovnikov, nekaj uradnikov, rokodelcev in kmetov. Gradišče je obsegalo prostor od današnjega Valvazorjevega trga.do Kongresnega trga, Bleiweisove in Tržaške ceste. Leta 1780. je imelo 83 male, večinoma lesene hiše, v katerih so bivali 964 prebivalci, ki so bili ponajveč podložniki nemškega viteškega reda. Temu pred* mestjiu so rekli tudi »Puštal« (Burgstall), in je stalo ponajveč na razvalinah nekdanje Emone. Prostoru, kjer se danes križa Gradišče z Rimsko cesto, pa do Borštnikovega trga so rekli »Na Luži«. Na Borštnikovem trgu stoji stara lipa. Poslopje, ki nosi danes napis »Restavracija pod staro lipo«, je bilo nekoč gradič, pred katerim je 109 bil nad poldrugi meter glcbok jarek, podoben bajerju, kamor se je iztekala vada izpod Rožnika in Podutika, odtod pa v Gradaščico. Od križišča Riroske in Tržaške ceste pa do današnjega nunskega zidiu se je razprostiral javni Cojzov vrt, kjer so se izprehajali naši predniki ter prirejali veselice in zabave. Na mestu današnjega dramskega gle« dališča so leta 1744. zgradili plemiči veliko poslopje, »Polovš« (Ball* haus) imenovano, kjer so se vršile razne zabave. Pozneje so to poslopje preuredili v mestno žitnico, od leta 1840. do 1860. pa v vojašnico. Prej je imelo plemstvo svoje zabavišoe na mestu- današnje vnanje šole poleg nunske cerkve. Današnje Gradišče so imenovali prej Poštno ulico, ker je bila v prvi hiši na levo poleg nun pošta, v današnji Nunski ulici pa tvornica za izdelovanje porcelanaste posode. Sedanjo Vegovo ulico so imienovali »Babjo dolino«. Prebivalci te naselbine so bili večinoma obrtniškega stanu, nekaj je bilo tudi uradnikov, trgovcev ia nekoliko plemičev. Krakovo se je razprostiralo od nekdanjib. Nemških vrat, dana* šnje Cojzove ceste in. Brega, pa do Gradaščice. To naselbino so imeno* vali vas, ki je štela 1788. leta 81 nizko, leseno, po večini s slamo krito hišico, v katerih je bivalo 617 prebivalcev, ki so bili podložniki nera^ škega viteškega reda. Po svojein opravilu so bili ribiči, obrtniki in vozniki; ženske pa so se že od nekdaj pečale s pridelovanjem zelenadi, kar jim še dandanes donaša lep zaslužek. Krakovci so imeli svojo posebno nošo in govorico. Kakor nekdanji Šentpeterčani, tako so znali tudi Krakovci mnogo povedati o vražah, duhovih itd. O boži&u in prazniku Sv.Treh kraljev sc nosdli svetlo zvezdo in prepevali kpe božične pesmi. Trnovo loči od Krakovega potok Gradaščica. Štelo je 1788. leta 85 večinoma nizkih, lesenih in s slamo kritih hiš, v katerih so stano* vali 533 prebivalci, ki so se pečali največ z nakladanjem blaga, ki so ga na svojih čblnih prepeljavali iz Vrhnike v Ljubljano in odtod vozili na širokih vozovih na vse strani. V Trnovem so bile nekoč tri ope* karne; dve sta bili mestni. Spodnja je stala pri nekdanji Nušakovi vojašnici Pred konjušnico; zgornja pa ob Gradaščici. Nušakovo vojašnico je dala zgraditi Neža Nušakova leta 1862. V Cerkveni ulici št. 21 so zgradili Ijubljanski meščani svojo vojašnico, v kateri so bili topničarji do leta 1895. V Koleziji je bil mlin, last Petra Suhadobnika. Prostor poleg trnovskega župnišča so imenovali »Kern«, kjer se je brezskrbna ljubljanska mladina drsala ob zvokih vojašVe gcdbe. Čeprav so šteli Trnovo med vasi, vendar so bili prebivalci vsi meščani in magistratni podložniki. Imeli so mnogo prav lepih šeg ob gotoyih pri* likah, ki so jih pa, žal, popolnoma pozabili.