NAŠI ZAPISKI SOCIALNA REVIJA. Št. 4-5. (april-maj.) LETO VIII. VSEBINA: UVODNIK. — DR. H. TUMA: SEKSUELNI PROBLEM. — ABDITUS: KA| JE TOREJ S SOCIALIZMOM? Priv. doc. dr. BOR/S ZARNIK: O USPEHIH ŽENSKEGA VSEUČILIŠKEGA ŠTUDIJA. — ETBIN KR/S TA N: IVAN GROHAR — VLADIMIR KNAFLIČ : QUOSQUE TANDEM? — F.: POLITIČNO ŽIVLJENJE IN NAZIRANJE ANTIKE. — ŽIVKO TOPALOVIČ: AGRARNI NEMIRI V BOSNI IN HERCEGOVINI. — PREGLED : POLITIČNI. BIOLOŠKI. ZADRUŽNI. ŽENSKI. — DIJAŠKI. - LITERARNI. DOŠLE KNJIGE. — Prevel OTON ZUPANČIČ: |AZ. - SRE-_ , ČANJE. — KDO NA MOJE MESTO.' — — - — UREDNIK IN IZDAJATELJ: Dr. ANT. DERMOTA V GORICI. - - - LASTNIK: KONZORCIJ NAŠIH ZAPISKOV. - - - V GORICI ign. TISKA : »GORIŠKA TISKARNA* A. GABRŠČEK. Naši Zapiski izhajajo vsakega 1. v mesecu. Naročnina: Za Avstro - Ogrsko za vse leto 5 K s poštnino vred, za pol leta in za četrt leta sorazmerno ; za Nemčijo 5 K 80 v., za ostale države 6 K 40 v. — Posamezna številka 42 v. Rokopisi in časopisi v zameno naj se pošiljajo na uredništvo, naročnina in reklamacije pa na upravo Naših Zapiskov v Gorici. TO □ ^itatdjeiD „^ašib J|apisls k i utrjena ž e najmanj 20 m i lijonov let in ta razlika naj bi se po mnenju f e m i n is t i n j kar v par d e s e 11 e t j i h premenila. Kolik nesmisel! Pa naj si bode, da bi izkušali samo ustrojstvo možganov premeniti, tudi to je nesmisel; kajti vsi organi stoje med seboj v korelaciji, in dokler bodo žene tako organizirane, da bodo rodile otroke, bodo tudi njih možgani ostali v specifiški kvaliteti isti. Pa zakaj bi se zastonj trudili s posebnim razvojem ženskega intelekta, ko vendar v ženski duši prevladujejo druge zmožnosti. Čustvovanje je ženska domena, na to polje se mora pred vse m n an a š a t i ženska duševna izobrazba in žensko duševno delo. Ako žena tudi ne doseže tega, kar je cilj njene organizacije, ako ne postane soproga in mati, ima vendar toliko drugih možnosti, kjer lahko razvije svoje plemenite lastnosti srca v polni meri. Kaj potrebujemo zdravnic, pravi v. Gruber, diagnoze staviti, zdraviti in operirati, to znamo mi možje mnogo boljše, toda plemenito in požrtvovalno delo usmiljenk in bolniških strežnic, to je ženska domena, tu mi možje ne dosežemo ničesar, dočim deluje čutljiva ženska duša tu čudotvorno. Kako vzvišena je žena, ki se zaveda svojih plemenitih dolžnosti kot soproga in mati in ki ravno v smeri čustvenosti izkuša doseči višjo izobrazbo! Dasi vemo, da smo intelektualno močnejši, nas čustvenost žene vendar popolnoma obvladuje, ako se primerno 'pojavlja; čustvenost daje ženi v očeh moža nekak nimbus, ki jo dviguje visoko nad nivo vsakdanjosti. Ako pa stopi žena na intelektualno polje, je podobna ribici, o kateri govori bajka, da je 'kljub svarjenju matere zapustila svoj element in skočila na suho med zapeljivo cvetje, kjer ie klaverno poginila. Ravno tako •klaverni so poizkusi žen, delovati na znanstvenem polju; dočim je žena v svojem elementu nekaj višjega, je tu tragikomiška figura, ki nam more izvabiti k večjemu pomilovanje. Dočim more žena kot mati, ki skrbno vzgaja svojo deco, dati človeštvu mnogo krepkih bojevnikov za intelektualni napredek in tako posredno velikansko pospešiti razvoj prosvete, je plod njenega dela, ako se odpove naravni funkciji in poseže sama neposredno na prosvetno polje, navadlno negativen ali vsaj brezpomemben. Torej v vsakem oziru, z obče človeškega stališča, s stališča intelektualne selekcije, s stališča napredka znanosti se moramo držati starega, sicer nekoliko krepkega a jako točnega pregovora: mulier taceat in ecclesia. rasoratorararararaioirarararaatoraiaiioitnirararaoiioi ETBffiN KRISTAN: Ivan Grohar. 4f*f V sredo, 20. t. m. db V212. po noči je v deželni bolnici v Ljubljani umrl slikar Ivan Grohar. V petek popoldne smo ga pokopali na novem ljubljanskem pokopališču. Slovenska javnost in slovenskega naroda oficialna zastopstva so ob tej žalostni priliki pokazala še žalostnejšo sliko, nego je umetnikova smrt sama ob sebi. V grob smo polagali moža, ki je bil dal slovenskemu narodu svojo srčno kri, a ta narod še razumel ni, kakšna tragedija se je zaključila pod grobarjevo lopato v tisti uri, in kaj je izgubil, ko je izdihnil Ivan Grohar. Slovenski narod pozna mnogo imen, ali svojih najboljših ne. Tudi Groharjevo je komaj poznal, kaj še da bi ga bil znal oceniti po zaslugi! Par zastopnikov nekaterih (kulturnih društev ljubljanskih je spremljalo Groharjevo krsto do Vodmata, peščica njegovih tovarišev, slikarjev in literatov, nekoliko osebnih prijateljev in zelo skromno številce dam je šlo do groba. Pa petnajst tio dvajset mladih dijakov. Preden je sprevod krenil od mrtvašnice, so škofjeloški pevci zapeli. Krsto so pokrivali trije venci... Na ljubljanskem rotovžu ni nikomur prišlo na misel, da bi se glavnemu mestu spodobilo vreči pest prsti na umetnikovo krsto. Kranjskemu deželnemu odboru, ki se sicer ikaj rad šteje za oficialnega reprezentanta slovenskega naroda se je za malo zdelo darovati mrtvemu umetniku par cvetlic in poslati svojega zastopnika k pogrebu. In izmed vseh tistih, ki se štejejo za veljake in odličnjake, za voditelje naroda, ni bilo nikogar v sprevodu. Tužna je povest o sodobnem kulturnem' življenju slovenskega naroda in poglavje o Groharju je eno najžalostnejših v njej. Rojen je bil Grohar leta 1867 v Sorici na Gorenjskem. S siromaštvom se je seznanil v zgodnji mladosti, katero je preživel kakor večina kmečkih fantov iz revnih hiš. V sebi pa je imel bogastvo umetniške duše, komaj1 sluteče svojo moč in svojo vrednost. Slikarski nagon se je kmalu zbudil v njem, pa je začel študirati z vso resnobo, ki je (bila lastna njegovemu značaju. 2e v učnih letih se je od slučaja do slučaja stikal z onimi, ki so pozneje postali njegovi ožji umetniški tovariši. Zlasti pri pokojnem Ažbetu v Monakovcm so se vrstili in shajali sedanji vodilni slikarji, ali pozneje so se zopet razkropili po svetu, vsak s svojimi skrbmi in bremeni. Tega Iblaga je imel Grohar prav veliko. Slabo pa je 'bilo s tistim blagom, ki je za življenje najbolj potrebno; nedostajalo mu je tudi tistih lastnosti, brez katerih sc tudi najmočnejše individualnosti ne morejo uveljaviti. Bil je skromen, vsiljevati in pehati v ospredje se ni znal, reklamna nadarjenost ga ni dičila in kupčevalska navihanost mu je bila neznana. Gmotne skrbi so ga ovirale na vseh koncih in krajih. Ker ni bilo nobene slovenske umetniške organizacije, je poizkušal svojo srečo sam na nekaterih zunanjih razstavah, v Curihu, v Gradcu. Kar je prodal, ni neslo niti toliko, da Ibi bil lahko vsak dan sit. V domovini se iz umetnostjo sploh ni dalo kaj posebnega zaslužiti in Groharjevo življenje je bilo vedno proletarsko brez najmanjše ozaljšave. Zunanje boje za vsakdanji kruh so spremljali njegovi notranji boji za umetnost in njene načine. Študiral je stare in moderne slikarje, posnemal jih je tuintam, ali kakorkoli se je znal navduševati za tega ali onega velikana oziroma za njegova dela, vendar ni našel popolne zadovoljnosti. Kadar bo mogoč pregled vsega njegovega stvarjanja, v katerem se menjajo manire in izraževalna sredstva skoraj neprenehoma do zadnjega časa, bo očitno njegovo strastno stremljenje .po popolnosti in bo jasno, da je iskal samega sebe. Grohar ni bil slikar, ki bi se z dušo in telesom zapisal kakšni šoli; njegovi cilji so bili vedno v bodočnosti, njegovim očem so se neprenehoma razkrivale nove skrivnosti, nove lepote. Čeravno se je zadnja leta umetniško že bolj umiril, vendar še ni bil njegov razvoj dokončan. Misleč da pojde s podporo kranjskega deželnega odbora v Italijo, je sam pričakoval, da se mu tam odpro novi zakladi, iz katerih bi zajel vse kaj večjega od vsega, kar je ustvaril doslej. Ali že v dosedanjih njegovih delih je velikansko bogastvo, ki opravičuje trditev, da slovenski narod še ni imel večjega slikarja od Groharja. Kdor bi hotel ocenjevati njegovo umetnost, bi moral porabiti veliko več prostora, nego ga morejo temu namenu posvetiti »iNaši Zapiski«. Važno pa je, da so Slovenci imeli priliko spoznati svojega umetnika. Na prvi slovenski umetniški razstavi, katero je leta 1900 priredilo tedanje umetniško društvo v Ljubljani, je Grohar razstavil slike iz svoje prve periode. Njegova originalnost se v njih še ni popolnoma izražala, ali moč njegovega čopiča je bila že očitna. Bavil se je takrat ponajveč s figuralnimi predmeti; slike niso bile vseskozi popolne, nekatera je bila bolj poizkus kakor gotov umotvor, ali že takrat se je predstavljal občinstvu umetnik velike potence. Udeležil se je tudi druge ljubljanske razstave, na kateri je pokazal presenetljiv napredek, pa raizstave v Trstu, pa kasneje vseh razstav v Jakopičevem paviljonu. Domovina ga je torej lahko spoznala, če je le hotela. Toda Slovenci ne zaupajo radi svojemu človeku. Zlasti Groharjeva umetnost se je večini zdela tembolj tuja, čimbolj se je oddaljevala od tiste šablone, ki ne mara nič novega in sovraži poglobitev. Ko je z Dunaja in iz Berlina prišla beseda »secesija«, so tudi Groharja imenovali »seoesionista«. In to je bila navadno že obsodba. Kdor je pohvalil to ali ono slovensko sliko, je običajno mislil, da je to le blagohotnost, 'za katero bi moral umetnik biti posebno hvaležen. A iprišel je čas, ko so morali tudi skeptiki in nevedneži spoznati, da imamo umetnike, ki ne potrebujejo milostnega pri-zanašanja. Ljubljansko umetniško društvo, ki ni imelo javnih smotrov in tudi po svoji sestavi ne žive moči, se je razbilo. Umetnikom je kaj malo koristilo. S svojim tesnosrčnim psevdo-nacionalizmom, kr jim1 je hotel zabraniti vsak korak v svet, jih je le oviralo. Razkropili so se zopet po svetu in le nekoliko oseibnih prijateljev med njimi je še ohranilo stike po pošti. Grohar je prišel na Dunaj, kjer se mu je nepopisno slabo godilo. Takrat je izkusil stradanje v najhujši obliki. Cele mesece je trpel kakor brezposeln delavec 'brez prihrankov. Komaj da je mogel živeti pod streho; topla -hrana mu je bila po cele tedne neznana in suh kruh mu je bil včasi delikatesa. V največji sili je poiskal dela v nekem ateljeju za gledališke 'dekoracije, kjer so mu hoteli dati 40 forintov na mesec za dvanajsturno dnevno delo. Tam mu ni bilo obstanka. Po kratkem času je zapustil tisto delavnico in slikal stradajoč. Ob najhujši lakoti je bila njegova duša polna idealov. Na Dunaju je bil tudi Berneker. Jakopič je živel v Pragi. Ta trojica in Žmitek, vsi skupaj brez sredstev, tako da so goldinar smatrali za veliko svoto, so si belili glavo, kako bi svoje delo pokazali svetu. Porodila se je ideja razstave na Dunaju, ki je bila namenjena za jesen, a se je pospešila tako, da se je otvorila spomladi. Bili so posamezniki, ki se niso prištevali nobeni šoli in niso snovali nobene dbligatorične struje. Edino načelo, ki jih je združevalo, je bila svoboda umetniškega stvar-janja. Tudi razstavo so prvotno hoteli prirediti kot svobodna skupina posameznikov. Miethke, v čigar salonu so imeli razstaviti, je pa želel, da bi nastopili v organizirani skupini in zato so ustanovili klub, kateremu so iskali ime s pravim »Galgen- humorjem«. Končno je obveljal naslov »Sava«, ki se je ohranil tudi za poznejše skupne nastope. Ne vedoči, če bodo imeli do otvoritve razstave sploh kaj jesti, so s čudovito vnemo m kakor da je denar njih najmanjša skrb, izvrševali vse obsežne priprave za tisto razstavo, ki Ohrani za vse čase največji pomen v zgodovini slovenske umetnosti. Omenjeni četverici se je pridružilo še nekoliko tovarišev in ko se je salon otvorii, je bil moralni uspeh gotov. Vsa resna dunajska kritika je bila polna iskrene hvale, katere je bil zlasti Grohar v veliki meri deležen. Takrat so se dunajske recenzije ponatiskovale po slovenskih časopisih in vse je bilo ponosno na »naše« umetnike, katerim je dotlej komaj kdo verjel, da so umetniki. Nekoliko umotvorov so prodali v tisti razstavi, tudi Grohar je zaslužil par kronic, tako da se je lahko preselil v domovino. Stalno se je naselil v Škofji Loki, kjer je ostal skoraj do svoje smrti. Ali tisto tiskano priznanje, ki so ga zabeležili časopisi, je bilo tudi vse, kar so »Savani« 'dobili od svojega naroda. Nikomur ni prišlo na misel, da je slovenska umetnost sposobna razširiti izpričevalo o slovenski kulturi po svetu in s tem moralno več storiti za slovanstvo kakor sto navdušenih patriotienih govoranc, da pa morajo umetniki živeti, če naj 'delajo in da umetniško stvarjanje ni zastonj. Grohar je n. pr. moral opustiti figuralno slikanje, katero je posebno ljubil, ker ni imel denarja iza obleko, kaj še za modele. Dunajska razstava je bila svetla točka v Groharjevem življenju, ali to življenje se je po razstavi zopet zarilo v bedo. Prišel je v leta, v katerih ima vsak akademik kolikor toliko zagotovljen obstanek; on pa se je moral neprenehoma bojevati za življenje dneva. Toliko je bilo njegovega mučeništva, da je tudi to krepko naturo napadala misel na samomor. In kljub temu je delal in delal; Groharjeve slike so se razstavljale v Belgradu, v Benetkah, v Londonu, v Krakovu, v Zagrebu itd. Slovensko ime je slavno raznašal po svetu, njegova nagrada pa je bila zopet in zopet stradanje ... Lani se je kranjski deželni odbor pogajal za njegovega »Sejalca«. Prijatelji, ki so posredovali, so zalhtevali 2000 kron, deželni odbor je ponujal 800 kron! Letos so se vendar v ljubljanskem deželnem dvorcu zgenili pa so Groharju dovolili 2000 kron podpore, da bi šel študirat v Italijo. Prepozno! Ko je zvedel za ta sklep, je bil že bolan. Mislil je, da trpi »samo« na želodcu, ki ga je mučil vsako leto. Ali bila je jetika. Namesto v Italijo je moral v 'bolnico in to je zapustil še le tisti dan, ko so ga prepeljali na pokopališče. To je bil konec umetnikovega življenja, umetnikovega mai-čeništva. VLADIMIR KNAFiLlC: Quosque tandem ? Tema »Krščanstvo — socializem« dobiva vedno več aktualnosti tudi v Nemčiji, Italiji in drugod. Zakaj? Zato, ker čutijo vsi prizadeti, zlasti moderni inteligenčni naraščaj, potrebo Po izbistrenju pojmov, tako tudi po končni definiciji pojma »Kulturni boj«. Pod tem izrazom moremo razumeti marsikaj; tako n. pr. boj imperialistične nemške državne rezone, liberalizma in junkerskega konservatizma, proti južnonemškemu malomeščanskemu katoliškemu centru [Bismarck — Primerjaj Wilh. Busoli, »Pater Filuzius:« Angelika, svobodna nemško-liberalna državna cerkev nasproti katoliški in protestantski]; Pod tem izrazom moremo razumeti kulturni boj francoske revolucije [Voltaire: »Ecrasez 1’Infame«; Robespierre in boginja razuma]; včasih ,pa nam znači kulturni boj nekaj realnejšega: Doj za svetno gospodstvo. (Saj je v gotovem smislu kulturni boj tudi to, kar vganja Pij X. v zadnjih letih in sedaj ob slavju Zedinjene Italije). Kadar govorimo o kulturnem boju, moramo Najprej ugotoviti, kaj hočemo izraziti s to besedo. Dokler govorimo drug mimo drugega, tako dolgo sporazum ni mogoč. V svojem članku se sklicuje dr. Ušeničnik na Abdita iz •'■Naših Zapiskov« in Hansa Miillerja iz »Social. Monatshefte«. fo še daleč ni zadosti. Poglejmo n. pr. znano Som-bartovo knjigo »Sozialismus und soziale Bewegung«, kjer izvaja Som-Wt, kako je bil nekoč socializem istoveten s surovim Feuer-baohovim materializmom, in kako je bil v prvih časih ateizem bistven del marksizma, kako pa je to izginilo ne le iz teorije, ampak tudi iz prakse, odkar imamo revizijo ne le ekonomskih Podlag socializma in njegove taktike [namesto surove revolucije revolucionarno evolucijo], ampak tudi filozofskih (spoznanjskih) temeljev: Kant, pa Krščanstvo. Istotako obširno razlaga Masaryk v »Socialni otazce«, kjer najdemo nekaj uprav klasičnih mest. Mogel bi tako nanizati vse polno teoretskih, — ne le izjav, ampak znanstvenih utemeljevanj, ki bi' mogla do dobra potolažiti dr. Ušeničnika, da socializem ni protiverski, da njegova doktrina v tem oziru prav gotovo ni več Feuerbachovska, ampak docela realistična. Bernstein in Masaryk nista sama; le da je verovanje posameznega socialista svobodno: Veruj, kar hočeš, in živi dobro [sittlich]! Verskih resnic kot verskih ne bo napadal noben pravi socialist, le polizobraženec. Pač pa se množijo pojavi, iz katerih se da sklepati, da raste zanimanje za etična dobra; le svobodo raziskovanja si pridržujemo, in zavračamo a p r i o r i z e m, ki je na strani cerkve, ne na naši! [Glej najnovejše Pijeve ukrepe!] Toda to je posebno poglavje. Da se vrnemo k predmetu: Lanska debata v »Zapiskih« je mnogo koristila. Sam se ne sramujem priznati, da sem izprva napačno razuimel Abdita, ravno ker sva govorila drug mimo drugega; »Kulturni boj« nama je kril različne pojme. Abditus je nastopil proti kulturnemu boju kot boju zoper etična načela zato, »ker je socialno čustvo našega naroda prepojeno s krščanstvom« itd., jaz pa sem govoril o kulturnem boju kot boju za neodvisnost verovanja od prerealne gospodarske in politične cerkvene organizacije in zagovarjal zato ločitev cerkve od države; sam sem se pri tem ravnotako skliceval na zgodovino, kakor Abditus, ki je rekel, da je treba naslanjati se na zgodovino cerkve v srednjem in novem veku! No, in socialna demokracija je istega naziranja, dasi ali pravzaprav, k e r vedno bolj izginja stari materializem. Saj kaj je »katoliška« organizacija druzega, ko organizacija mednarodne reakcije pod cerkveno iirmo? Politični dogodki vsakdanjosti nam to potrjujejo vedno iznova, le slepi simo zanje, talko da se že čuti pri nas potreba ne le po politični zgodovini, ampak posebej po spoznanju bistva politike, po spoznanju pojmov liberalizma in klerikalizma kot dveh gospodarskih principov, ne pa kot dveh struj za ali proti duhovnom. »Naši Zapiski« vrše tudi tu svojo pripravljalno in pojasnjevalno dolžnost. Končno še nekaj manj važnega. Abditus je to trdil, in dr. Ušeničnik ponavlja za njim, da pobijam Abdita »ne iz življenja, ampak aprioristično, s stališča materialističnega svetovnega naziranja. Albddtu tega ne 'zamerim, ker je branil nekaj druzega, nego to, kar sem napadal, t. j. ker sva govorila drug mimo druzega. Glede na članek dr. Ušeničnika pa čutim potrebo, izrecno opozoriti na to, da nisem pobijal Abditovih izvajanj proti verstvu, a sem priporočal kulturni boj kot boj za ločitev cerkve od države, kot političen in 'gospodarski boj, kot politično in gospodarsko orgainizovanje naprednih sil v demokraciji. Pri tem sem se držal zgodovine in njenih naukov, ne aprioristično, in moja zgodovinska filozofija, če hočete tako, ni materialistična, ampak rea-alitična. Dobro vidim, da je verstvo ostro orožje v rokah cerkve, •in zato želim tem večje zgodovinskokritične izobrazbe mas in simpatizujem z necerkveno, t. j. proticerkveno, ker protireak-cionarno in protikapitalistično moderno proletarsko politično in gospodarsko organizacijo, ki je sredstvo za izvojevanje države. Saj predno more proletariat dobiti državo v svoje roke, se mora rešiti cerkvene zavore, ki je s svojo organizacijo močna opora malomeščanskega, fevdalnega in agrarnega kapitalizma in reakcionarnosti [boutique]. Kje mora stati v takem boja moderno meščanstvo, ni dvomljivo. araraaraaioiCTrararararararararainiraioiojioitoiKZiiai F.: Politično življenje in naziranje antike. Politika v današnjem smislu razlikuje se v glavno od politike Grkov 'v toliko, da je tedanja politika v splošno obsegala samo eno pokrajino, ali eno obmestje; na to kaže že sama beseda, ki je izpeljana iz »polis < (»O-i«), kar znači mesto. V tem mestu (n. pr. v Atenah ali v Šparti, v Tebah) se je osredotočilo vse politično življenje in delovanje in to je bilo Grkom za vzor kulture, ker .združitev (sinoikismos) v mesta, iz preje raztresenih vasi je šele ustvarila meščana (polites) in mn dala političnih pravic poleg dolžnosti. Za ta način političnega razvitka je bila menda največ merodajna zemljepisna opredeljenost in razkosali ost balkanskega polotoka. Deloma morje, deloma pogorja, reke in idruge okolnosti so odločevale meje posameznim malim državicam, ki so se semintja v časih velike vojne nevarnosti združile, ali to vse le mimogrede; v splošno so pa imele takozvane hegemonije za posamezno državico 'le postranski pomen, kakor tudi Še dandanes izveze (na primer trozveza) z 'drugimi državami nimajo v notranji politiki (v ožjem pomenu) preveč odločilne moči; vsekakor je pa zunanja politika naših dni mnogo važnejša, kakor 'kdaj preje. (* Na podlagi v. Arnimovc knjiga „die politischen Theorien des Altertums“.) To namreč, kar mi razumevamo pod pojmom politika, je drugačno od onega v antiki tuidi v tem oziru, da so bili Grkom politični interesi isto kakor državni, ;dočim se pri nas, v modernem času odigrava politčno življenje, ne da Ibi moralo Obenem biti že tudi v ožji zvezi z 'ustrojem države same; v našem času se stranke v splošno in v prvi vrsti potegujejo le za svoje strankarske interese, in ni jim vedno zato, kdo stoji na čelu države ali dežele, kakor je to pri Grkih bilo posebno v početku naj večjega pomena in kakor so se vedno za to tudi bojevali. Da se okrožje politike antike ni razširilo itn da so v splošno obstajale le male državice oz. pokrajine, je po mnenju teoretikov utemeljeno tudi dejstvo, da je v starem veku bilo življenje koncentrovano mnogo bolje, ravno v glavnem mestu vsake državice, in -tega tudi Aleksander Veliki ni mogel izpremeniti, ko je ustvaril mogočno državo, niti potem, Rimljani. O znanstvenem naziranju politike, ki ibi stremilo po večjih političnih sestavih t. j. državah, pa že vsled tega pri Grkih ne more biti govora, ker za časa Aristotela, moža, ki je dosegel višek državne in politične filozofije, še itak ni bilo onih velikih aieksandrinskih držav, in niti Platon niti Aristotel bi se za svojih -časov nikdar ne mogla navdušiti za veliko državo, kar ima tudi svoje globoke vzroke v splošnem naturelu in značaju grškega naroda; ljubezen po prostosti v vsakem oziru je eden izmed najvažnejših faktorjev. Prvotna in še dolgo Obstoječa razlika v običajih, narečjih in v kulturi je bila vedno velika ovira združitve iri niti visoka, nadkriljujoča kultura Aten, pripoznana od cele Grške, pozneje ni mogla združiti samoljubnih malih državic. Ta razdeljenost ali partikulizem je tudi postal za Grke usodepoln; svojo svobodo bi bili že izgubili za časa perzijskih vojsk, da jih ni takrat še nekako rešila vojna neizurjenost sovražnika, dočim so bili Grki sami (posebno Špartanci na suhem, Atenci na morju) v vojski izurjen narod. — Enotnosti in razteznosti političnega mišljenja je tudi suženjstvo stavilo meje, kajti suženj je bil nekak predpogoj antičnega življenja; celo Aristotel se ni drznil tega ovreči, nego smatra suženjstvo za neobhodno potreibo; tudi on ga opravičuje s tem, da kaže na dejstvo, da je le Grk rojen za krepost in za vla- danje, barbari pa (t. j. vsi narodi, ki ne govore grško), ti so, da služijo in delajo nizka dela; teh pa Grk ni mogel delati, ker to mu je bilo proti časti, kajti ovirala bi ga v njegovem stremljenju po kreposti telesni in duševni. Potemtakem je celo najbolj demokratična enakopravnost 'veljala le za že proste ljudi, ki so že nekako iz narave vplivali na teorijo politike; na drugi strani pa so odločevali pri Platonu in Aristotelu vsaj nekateri momenti, ki so bili v nasprotju z razmerami njih časa, in to v politiki kakor tudi v socialnem oziru. Kakor nam Aristotel v »Upravi Aten« pripoveduje, je 'bilo že v najstarejših časih pred Drakonom, torej v prvih početkih kraljestvo; prvotnemu kralju je bil kmalu dodeljen »polemarh«, ki je vodil vojne, ker ni bil vsak kralj tudi dober vojskovodja. Temu je sledil še arhon itd.; zavladalo je tedaj plemenitaštvo in že v 7. stol. pr. Kr. so to bili samo najbogatejši plemenitniki, ki so imeli v posesti vso zemljo, in le to je bilo tedanje bogastvo. Tem nasproti je stalo ljudstvo, ki je tvorilo večino, a bilo brez juridičnih, brez političnih in torej tudi' brez gospodarskih pravic. Ob koncu tega stoletja je ljudstvo začelo boj s plutokracijo in klici po prostosti in enakosti so spremljali to demokratično gibanje. Prvi uspeh je bil, da so dobili pisane zakone, ki so veljali za vse državljane, razven sužnjev seveda, potem so zahtevali še politične enakopravnosti. Solon jim je dal prve pravice in pozneje so ljudstvu pomagali celo tirani, Pisistrat in nasledniki. Koncem šestega oz. s početkom tega stoletja je bila politična svoboda in enakost prišla do vrhunca. Slično se je razvijalo v vseh drugih državicah in povsod je zavladal demokratizem. — Vsekakor je to značilo velik napredek napram brezpravnosti v zavoženih oligarhijah (vlada nekaterih) in plutokracijah; moč in blagor ljudstva sta vsevetela; tako so tudi n. pr. ljudske reforme Kleistena imele za posledico, da so se Atenjani tako zmagovito ubranili premoči Perzijcev. Pa to je bilo le mimogrede; ker so pozneje v enakopravnosti zašli do pretiranosti, pokazale so se njene slabe strani. Napačno je bilo mnenje, da more vsak navadni človek brez izobrazbe uspešno sodelovati pri upravi države; zmožnosti za to si je mnogo lažje pridobil bogatin, ki je imel za to več časa in sredstev, imel bi torej tudi več odločati, ali tu je bil zadet princip enakopravnosti. Četudi bi ti bogati izobraženci le vsled izobrazbe imeli več odločati, se je ljudstvo vendar balo, da bi to prednost izrabili v še večjo pomnožit e v svojega bogastva ali posestva; če bi pa brez ozira na zmožnost upravnih uradnikov oddajali mesta uprave, potem bi le ta izgubila svoj upliv in pomen in tako bi torej ljudstvo nadvladalo upravo, ki jo je vendar poverilo gotovim osebam. Ljudstvo pa ni hotelo več poverjati teh mest nepriljubljenim plemenitašem oz. bogatinom, ki so jim bili bojida sovražni kot stanovski nasprotniki, nego je rajše vse prepustilo demagogom, t. j. ljudem, ki so znali ljudstvu lepo govoriti in mnogo obetati, a so s svojo površno izobrazbo in nizko neznačajnostjo bili še Ibolj pristranski; postavili so enakopravnost popolnoma na glavo, ker je niso zmerno prikrojili, temveč zatajili pravo zmožnost, ki je seveda bila po ‘danih premisah v ozki zvezi z neenakostjo rodu in bogastva. — S tako enakopravnostjo, ki je v svoji pretiranosti prezrla vsako prednost izobražencev in značajnežev, kar so bili pogostokrat tudi plemenitaši, s to so torej ravno poteptali zdravo bistvo enakosti in prostosti, ki naj bi vendar po zmožnosti in zna-čajnosti delila tudi pravice oziroma upravno moč. 2e Solon je uvedel, da je ljudstvo moglo poklicati upravne osebe pred sodišče, če niso vršile svojih dolžnosti; pa to moč, katera je menda najibolj povzdignila upliv ljudstva, katera je menda najbolj povzdignila upliv ljudstva, je ljudstvo preveč izrabilo in tako je v splošno vzrasel oni pretirani demokratizem, — ker če je vsa ljudska masa celo že nadvladala sodišča, je na ta način prerivala državni voz uprave semintja; iz drugih ran in še iz te je atenska državica izkrvavela. Politična enakopravnost torej ni izravnala socialne neenakosti, katero povzroča razlika posestva. Ob tej točki se je demokratična enakost najbolj izpodtaknila, četudi je nekako dosegla politično in v postavah zajamčeno enakopravnost. Svoboda namreč, ki jo je ozir. bi naj jo spremljala, je ravno spet pripeljala do enakosti; vsakdo si je pač 'mogel in smel razvijati duševne in telesne sile, a vsak ni dosegel istih zmožnosti in tako si je le zmožnejši spet pridobil več sredstev in s tem več moči ali pravic. Razlike so med gotovimi sloji torej ostale in, ker se to ni upoštevalo, ni bilo konfliktov konca. Kakor je torej 'demokratizem stremil za svobodo, tako ga je ravno to načelo v pretiranosti začelo spet ovirati; gospodarska enakost ali enakost posestva oz. bogastva je torej ostala nedosežena. Ti procesi se vrše slično tudi še danes in vršili se bodo vedno, kar je popol- noma umljivo. Nasprotstvo med bogastvom in uboštvom je pač mogoče ublažiti do gotove meje, ali odpraviti ga popolnoma nikdar; to prizna vsak zdravi razumu V tistih časih je tedaj demokratizem ustvarjal vedno hujše in slabše upravne razmere. — Politične pravice sicer niso bile več razdeljene po imetju ali bogastvu, ali upliv bogastva na politiko je bil kakor vedno, vendar še velik. »Četudi so se menjali posestniki bogastva, denar je bil vedno na vrh u«. Vojska med bogatini in ubožci je torej sad enakosti in svobode, in vendar so Atene kakor tudi vse druge demokratične države vse kaj druizega pričakovale; bogatini so tvorili seveda manjšino (oligarhi), a revnejši sloji večino (demokrati) in ta 'velika razlika v številu je zadnje tem lažje včasih zapeljala do notranjih, prav krvavih bojev, v katerih je revni proletariat upal rešitve, ali seveda krvava sila še tem redkeje rodi pravi uspeh. Ko je torej nerazsodna in nezmožna masa upravljala in vodila državne posle, so se seveda bogatim plemenitašem mnogokrat godile tolike krivice, da so morali nastopiti zoper tako enakopravnost, ki jim je v davkih in konfiskacijah posestev hotela vse odvzeti; otresti so torej morali domo-kratizem te vrste in res dvakrat (1. 411, 405) so zavladali plemenitaši - oligarhi. — A zdaj so spet ti preveč izrabili vlado v svojo korist. Vse take revolucije in nato žalostne vlade oligarhov, so se še žalostneje ikončale, ko jih je včasih ljudstvo kar pognalo iz mest, tako da so si z orožjem marali priboriti povratek. Za to so v porabljali celo zunanjo politiko, posebno za časa peloponeških vojn, ko so demokrati vlekli z Atenci, a oligarhi s Špartanci. V Atenah in še nekaterih drugih državicah so se včasih celo tirani povspeli do vlade, kot nasledniki demokracije, a potem spet oligarhi kot nasledniki tiranov. Vsi pa so vlado izrabljali v svojo korist, vedno in povsod so vodilne osebe stremile za imetjem in užitkom, a če so v svojem egoizmu šli predaleč, jih je vedno zadela kazen — naravna in socialna posledica. Ko so pa sofisti celo omajali vero v Olimp, je ostal edini bog v podobi denarja in posestva, ker tudi druge trdne moralne ali etične moči in opore tedaj ni bilo; kajti to so bili menda najbolj razrujani časi moralnega in političnega življenja Atenjanov. Vir sreče in zadovoljnosti so videli le v dobrinah. Država pa, ki je imela nadzorovati in urejevati ta nasprotstva strank, oz. slojev, ki so iz prevelike dobičkaželjnosti povzročali prevrat za prevratom, ta je torej sama bila v boj zapletena, dočirn bi imela po možnosti premostiti in ublažiti prepadno razliko v posestvu ter ustvariti kar največjo srečo večine, da bi ljudje lažje živeli v edinosti in miru, v procvit etičnega in umstvenega napredka. Naloga pa je tu čakala tudi one, ki so se prvi začeli baviti s politično teorijo, da rešijo državo iz viharnega morja; v toliko se je morala ta teorija začeti razvijati v nasprotju z obstoječimi razmerami. Predsokratično modroslovje do sofistov se ni skoro nič ba-vilo s politično znanostjo; mimogrede bodi omenjeno, da je v Homerju kot glavno načelo veljalo: 0iz *<>}.uoie v bezkidskih si vzrasel planinah, tebi pod Liso dal božji ta svet. On dal ti te gore, dal te ti lesove, vonje, ki jih razstilja gaj; vse to ti vzel drugi le >z enim je mahom, —-v cerkvi potoži se onemu zdaj. Moj sinko z Bezkid, boga in gosposko častiš, prav — to obrodi ti sadu. Angel-stražnik iz tvojih lesov te preganja, in ti tak globoko se klanjaš mu! »Tatiček iz Krasne! Je tvoje drevo to? Padi. poljubi v pokoro zemljo! To les je gosposki! Majd z mano, tja v Frydek!« Ti, ti tani gori — kaj praviš na to? Lej, jezik ostudni tvoj žali gospodo, nevoljen celo je angel stražar. Zavrzi ga! Bolje se bo ti godilo, tvoj sinek šele uvidi to stvar! Tako je. Tak hoče gospod. Noč pada na narod moj, pogrnemo, predno zasine svit. V tej noči sem molil k demonu Osvete, jaz, prvi in zadnji bard z Bezkid. Srečanje. Na ramenu lankasterko, za klobučkom sivo p6ro, v srcu borovega lesa srečal me je markiz Gero. Češko šolo nam ponemčil, poljske dal duhovne k fari. Zdaj počiva — drago puško je prislonil k bukvi stari. On, krvnik, mrzi moj jezik (ali gorske ljubi hčerke) dvajset le korakov stran je — jaz pa nimam lankastenke. Kdo na moje mesto? Tak malo krvi, a še ta iz ust mi vre. Ko grob pretke mi trava, ko bom gnil, kdo na moje mesto, kdo dvigne moj ščit? Noč zrla mi iz oči, iz nozdrvi mi plamen sukljal, v dim vitkovskih plavžev zagrnjen sem stal, naj žarelo je solnce, naj svod se večeril, s pogledi sem mrkimi vrage te meril; te Žide, te grofe iz žlahtnega kova, jaz, grdi rudar, kot sem skočil iz rova. Diadem se je enemu s čela blestčl, a poglčd moj uprti le vse je skelel, moja stisnjena pest, moj upor, gnev rudarja z Bezkid in z gor. Tak malo krvi, a še ta iz ust mi vrč. Ko grob pretke mi trava, ko bom gnil, kdo na moje mesto, kdo dvigne moj ščit? Založništvo L. Schwentner v Ljubljani, Prešernova ulica št. 3 priporoča nastopne nove svoje publikacije. Cankar Ivan, Volja in moč. Bros. K 2—, vez. K ‘S-—. V treh povestih : Melila, Mira, Dana, nam kaže pisatelj disharmonijo med voljo in močjo na umetnikih, ki hrepene po naj višjem cilju, pa omagajo in se končajo spoznavši, da je eilj previsok, moči prešibke. Njih volja jih žene v obupni konec. Pisane so te povesti s tako sugestivno silo, kakršna tiči le v Cankarjevem peresu. Janka Kersnika, Zbrani spisi. XI. sešitck: Kersnik in njegova doba. Spisal dr. Ivan Prijatelj. Kritika je soglasno priznala nenavadne sposobnosti dr.ja Prijatelja ter ga označila kot tistega, ki je poklican, da nam napiše moderno zgodovino slovenske književnosti in kulture. To knjigo bi moral imeti vsak slovenski inteligent. Cena K 250. Leta 1911 izide še 12. sešitek kot drugi del spisa »Kersnik in njegova doba-, s čimer bode zbirka končana. Zbrani spisi Janka Kersnika obsegajo doslej 5 zvezkov v eleg. platneni vezbi po K —, v fini pol franc, vezbi po K 7-- . Kristan E., Samosvoj. Drama v 5 dejanjih. Bros. K ‘2- . vez. K :f . O tem najnovejšem dramatičnem delu se je že izrazila literarna kritika najlaskaveje in je tudi uvrščeno v letošnji repertoire slov. gledišča v Ljubljani. Zanimiva je ta drama v svoji vsebini in po svojem izbrušencm dialogu, vled česar se priporoča tudi v čitanje. Kraigher Al. dr. Školjka. Drama v 3 dejanjih. Bros. K 2 —, vez. IC 8* . Doslej neznan slov. dramatik je posegel z veliko smelostjo v življenji? sedanje, v lažnjivi morali živeče družbe in nam jo predstavil v prizorih, nad katerimi se bodo moralisti zgražali polni ogorčenja. Drama izzveni dissonančno in gotovo zapusti globok sled v vsakem mislečem čitatelju. Milčinski Franc, Pravljice. Z izvirnimi risbami Maksima Gasparija in F. Birolle. Cena eleg. vez. K 4- . Knjiga, kakršna še ni izšla v naši lite- raturi. Polna prave slov. poezije, primerna otroški fantaziji, pa tudi doraslemu človeku, ki se ob nje čitanja ne moro ubraniti onemu posebnemu občutku, kakršen nam polje v duši, kedar se zamislimo in utopimo v mlada leta. Duša slov. ljudstva gleda i/, te knjige. Najlepša hvala, ki se more o nji izreči! Beg A., Slovensko - nemška meja na Kočevskem. Z zemljevidom. Cena broš. 80 vin. Pisatelj je že poznan po drugih sličnih razpravah, v katerih nam je zabeležil z nenavadno natančnostjo in podrobnostjo položaj Slovencev v narodnem, gospodarskem in političnem oziru tam, kjer meje s tujci. Na podstavi Begovih spisov bo šele mogoče sestaviti pregledno celotno sliko našega položaja, ki, žalibog, ni tak, da nas ne bi navdajal s skrbjo glede bodočnosti. Trdina Janez, Zbrani Spisi. Izšla je že deveta knjiga z zanimivimi, doslej nepriobčenimi pripovestmi. Zanimanje za Trdinove spise raste, lahko se reče, od knjige do knjige. Slov. narod spoznava, kako neizmerno ga je ljubil pokojni pisatelj, s kako skrbnostjo je študiral njegove vrline in napake. Zato pa postane Trdina nedvomno ljubljenec naroda, eden izmed onih, ki si jili zapiše narod v srce. Trdinove spisi v roke, kdor koče kaj govoriti o Slovencih ! Cena IX. knjigi broš. K 2-50, eleg. vez. K 3-70. Založništvo L. Schwentner vabi nadalje na naročbo Novih Akordov, ki so se razširili /. devetim letnikom tudi v glasbeno revijo, v nastopajočem, desetem, pa dobe novo, elegantnejšo opremo z izvirnimi inicialami in vinjetami. Novi Akordi so edini slov. glasbeni zbornik, ki se pod spretno redakcijo dr.ja G. Kreka vzdržuje že celo desetletje in častno izpolnjuje svoje kulturno poslanstvo. Cena se vkljub znatnim stroškom za lepšo zunanjo obliko ni nič zvišala in znaša, za vse leto K 10-—, za pol leto K 5 —, za posamezne številke K 2-—.