PAVEL VI.
KATOLIŠKI
misijoni
S6PT. 1978
NAJ
POČIVA V MIRU!
1 rt'
AFRICA: IGLESIA JOVEN
por el cardenal BERNARDIN GANTIN,
Presidente de la Pontificia Comisiön "lustitia et Pax”
(Fin.)
I Como olvidar que el 31 de mayo fue etra fecha significativa para la Iglesia africana ? En el Golfe de Guinea, ella evoca con emociön el recuerdo de una promociön importante.
Antes de acudir a la audiencia del cardenal Villot y sin saber de que ibamos a tratar en ella, habia yo, como otros aiios, celebrado la Santa Miša por mons. Raymond-Marie Tchidimbo en la časa de las hermanas marianistas-Es alli donde el arzobispo- de Conakry se habia hospedado, segün su costumbre, la ultima vez que vino a Roma. La fidelidad de sus amigos y sin duda tambidn de sus hijas espirituales recordaba que el 31 de mayo de 1977 se cumplin el decimoquinto aniversario de su ordenaciön episcopal. Por desgracia, tod» el mundo sabe tambien que desde hace siete anos una noche oscura y silen-ciosa pesa sobre el y sobre su destino.
Si existen lazos invisibles, que Dios establece en el secreto de sus in-tenciones, entre aquellos acontecimintos que nosotros solo vemcs en su su-perfc'ie, es lögico que venga a mi memoria aquella fräse citada por un anciano carmelita del Vietnam que conociö bien a mons. Thuan, otro hermano V amigo mio, antiguo obispo de Nhatrang: “El amplio manto rojo es la vesti-dura de la Pasion”.
Lo cierto es que los problemas africanos, a cuäl mas grave, se multi-plican y se acumulan čada dia. i Quien mejor que el ha compartido el afän y buscado la solticiön a los mismos en la negoc'iaciön y en la oracičn ?
Los nuevos signos de fraternidad que yo vislumbro en nuestra gemela promociön son tambien lazos preciosos de amistad y de servicio, tejidos por la Providencia, que evocan doblemente la obra evangelizadora de la Iglesia en Africa.
Nunca tendre palabras suficientes para expresar lo que yo debo a todo el grande y veneiable dicasterio de las Misiones, el de Propaganda Eide, que es como la madre generosa de tantos y tantos hijos cristianos y sacerdotes disperses por el mundo. Alli fui acogido como en familia. El cardenal Pre-feeto Agnelo Rossi y el Secretario, con quien estoy fratemalmente unido en todo desde hace cas'i un cuarto de siglo, sahen bien cudl es mi estima V admiraeiön hacia ellos y hacia el equipo maravilloso de los colaboradores en la actividad y en la cooperaciön misioneras. Mucho he aprendido y mucho he recibido. En “Justicia y Paz” prosigo el mismo trabajo de evangel'izaciön, sin ruptura, en medio de otro equipo fraterno de colaboradores competentes y dedicados, ansiosos de promover el desarrollo integral y solidario del hombre-
Mas que nunca nos mantenemos fieles a la Exhortaciön Apostolica Evangelij nuntiandi, segün la cual “la evangelizaciön lleva consigo un mensaje explicito sobre los derechos y deberes de toda persona humana” (n. 29).
Naslovna stran: ..Katoliški misijoni1' se klanjajo spominu pokojnega papeža Pavla VI*r katerega smrt jih je presenetila tik pred izidom te številke. Naslednjo številka bo objavila njegov poslednji glas v prilog svetovne misijonske akcije Cerkve, njegovo P°' slanico za misijonsko nedeljo 1978.
„STARA ŠOLA”
V Nigeriji so napravili novo pokopališče. Tja so prenesli ostanke sedemnajstih misijonarjev, ki sc bili med začetniki nigerijskega misijona. Na pokopališču je spregovoril škof domačin mons. Arinze iz Onitsha. Pripovedoval je, kaj vse so morali prestati prvi misijonarji: vročina, slaba stanovanja, mrčes, slabe zveze in še in še. To sicer ni nič novega, še deines so kraji, kjer morajo misijonarji prenašati vse to. škof pa je dobesedno takole nadaljeval:
„Zapadna obala Afrike je bila grob belih ljudi. Ne zaradi njihovega dela, ne zaradi šol in cerkva, ne zaradi spreobrnjenj, pozorni moramo biti nanje zaradi njihove požrtvovalnosti. Mnogi so umrli, komaj so prišli v misijon. Toda nikomur ni prišlo na um, da bi zapustil postojanko in se vrnil v Evropo. To bi smatrali kot izdajstvo svete stvari. Raje umreti. In tako so umirali nekateri že v svojih petindvajsetih, šestindvajsetih, osemindvajsetih letih.“
Romantična misijonska doba. Doba kolonij. Tudi misijonarji so bili otroci svoje dobe. In marsikje je senca kolonizatorjev padla tudi na misijonarje. Ko so Španci osvajali Južno Ameriko, so poklicali frančiškana-r niisijonarja k Indijancu, ki je bil določen za strel. Po vsem prepričevanju je Indijanec končno vprašal misijonarja: ,,AIi bodo tudi Španci v nebesih?“ /iSeveda.“ „Potem se nočem dati krstiti."
Veliko imamo povedati o napakah, ki so jih ali naj bi jih delali 'misijonarji pretekle ali polpretekle dobe. Kako bodo pisali čez sto let o "asih napakah? Tudi o napakah v misijonskem delu? Iz njihovih napak se učimo. Nočemo jih ponavljati. Istočasno morda delamo nove.
Eno pa gotovo ostane. Če bi iskali razlog, zakaj je usahnil vir misijonskih poklicev, bi ga morda našli v tem: med mladino ni več tiste gorečnosti, požrtvovalnosti, kakršno so imeli oni in jo podčrtava nigerijski škof domačin. Ko gre za afrikanizacijo afriške Cerkve, se predobro zaveda, da je je bilo v prvih početkih zelo malo. Navadno je s krščanstvom prihajala v misijone tudi evropska kultura. A kljub temu se ne pomišlja, da stavi za vzor te velike duše, ki so se misijonu dale scela.
In to je tisto, kar nas morejo učiti stari misijonarji. Ne samo znana svetniška imena: Frančišek Ksaverij, Peter Klaver in drugi. Cela generacija bo v misijonskih letopisih ostala zapisana z zlatimi črkami zaradi predanosti Kristusu in njegovemu misijonskemu naročilu.
Morda bi poleg vsega drugega, kar iščemo za prenovo misijonskega dela, za oživitev misijonskih poklicev, morali postaviti na prvo mesto vzgojo v Požrtvovalnosti. V tem pogledu pojdimo v „staro šolo“!
F. S.
<1 *
4 » 4 * 4 »
i * 4 '4 4 4 4 * 4 * i♦ 4 » ♦ ♦ ♦ ♦ 4 > 4 ♦ « »
::
4 *
::
i; ♦» 4 » 4 4 4 4 4 4 4 » ♦ * 4 * * »
4 4
ii
0 * ♦ 44
4*
1
4 >
!!
«* «i
I
4
HIMNA SIVEMU DNEVU
Je kdo že kdaj o tebi pel, o Sivi Dan?
Kako zaviraš tek pnevmatičnih koles
na cesti, sivi kakor ti, in kakor v krog upognjeni,
od senc cvetic do senc dreves.
Kako naenkrat ne zveni več najlon strun. Kako več ne poznaš najboljših sodb luči.
Vendar ti hočem himno peti, Sivi Dan!
Z zemlje skoz svod in dalje, dalje v Večji polagaš sivih kamnov eno samo Pot: da gremo neraztreseno za hip živet
Svet
v brezbarvne barve, v luč, ki ne beži kot luč. Med trave večnih bilk, na Sveti Breg Ljudi.
Pesem poje o sivem dnevu tudi v misijonskem delu, ko se čutne stvari odmaknejo v težko sivino, kakor povsod na svetu, tako da je lažje prisluhnili v Božjo Prisotnost.
O. VLADIMIR KOS S. J.

mesec dni med junaki
Malgaški dnevnik, napisal dv. FRANC RODE C.M., Ljubljana.
(Nadaljevanje.)
Manambondro, 11. avgusta
Kmalu po zajtrku krenemo proti Manambondro, postojanki Janeza Puhana Po uri in pol z land-roverjem, ki ga spretno usmerja Janko Glinšek, pridemo do velikega jezera kalnih voda (na njegovem dnu ~ trdijo Malgaši - žive nerojeni otroci). Ker brod ne obratuje (treba bo čakati še kakšen mesec, da ga popravijo), čakamo, da nas kdo s pirogo prepelje na drugi breg.
Puhan se vkrca v prvo pirogo in vanjo naloži še deset vreč cementa za cerkev, ki jo Fredi zida v Sandravinany, južno od Manambondro. V drugo sedemo Janko, Tone, Fredi in jaz. Priletni brodar vesla Zelo previdno. Vsak nepremišljen gib bi bil lahko usoden; piroge so uamreč izdolbena debla iz lahkega lesa in samo ravnovesje, ki ga ustvarja potnik, prepreči, da se ne zavrti okrog sebe. K sreči je voda mirna.
Na drugem bregu nas čaka poltovorni Peugeot 404, ki ga je Puhan Pustil tu pred tednom dni. Po dobri uri vožnje - kolesa so se nekajkrat Pogreznila v blato tako globoko, da je bilo čutiti, kako se avto plazi Po trebuhu - smo prišli v Manambondro, prijazen kraj na vzpetini, ki jo Vsenaokrog obdajajo rečni rokavi. Manambondro je dokaj značilno malgaško naselje z dvatisoč prebivalci. Kolibe, narejene iz malgaške Palme (ravinala), so večinoma grajene po istem vzorcu: nekoliko dvig-
,,V pirogo sedemo Jonko, Tone, Fredi in jaz“...
njene od tal, dokaj ozke in s strmo vzpeto streho. Le nekaj hiš, kot sem opazil kasneje, je iz kamna in cementa. Naselje je precej strnjeno. Zunanji vplivi so verjetno zelo majhni. Tu kraljujejo stare navade, ki jim še nihče ne oporeka.
V to kompaktno družbo je pred desetimi meseci prišel Janez Puhan. Edini belec med Malgaši. Pred njim tod ni bilo stalnega duhovnika. Misijonarji so hodili le občasno obiskovat katoliško občestvo. Medtem ko imajo protestanti svojega (malgaškega) pastorja. Vaški veljaki so večji del protestanti, večina prebivalstva pa je poganska.
Ko prideš v vas, ti je kar malo nerodno. Prvič zato, ker smo v tem črnem vrišču edine bele vrane. Pa tudi zato, ker nas ljudje sprejmejo kot nekakšne pomembne osebnosti. Polagoma se tok mladih, ki nas spremlja do misijonske koče, veča, in Janez odzdravi j a na levo in desno, se smeje in šali. Očitno je tu sprejet. Doma.
Ko pridemo do Janezove koče, ki je taka kot druge, nas pridejo ljudje pozdravit. Podajo roko, se molče vsedejo na preprogo iz palmovega listja, naredijo kratek nagovor in ti zaželijo srečno bivanje med njimi, zdravje in dolgo življenje. Voditelj katoliške skupnosti mi v pogovoru omeni nedavni obisk novega škofa: pred cerkvijo se je zbralo dva tisoč ljudi. Pravzaprav vsi. Prišli so tudi protestanti in pogani. Vse to je zasluga monpera Janeza, pravi. Pred enim letom si ne bi mogli misliti kaj takega .
Pogovorni Lond-rover; na motorju sedi Fredi Žitnik, ,ob vratih pa Tone Jemec.
Misijonska postaja v Manambondro; desno stara 'hiša, v sredi novozgrajena, na levi
kuhinja.
Res se katoliška skupnost tudi številčno širi. Ne dolgo tega je bilo krščenih nekaj deset odraslih, kar danes ni tako pogosto. In veliko le prijavljenih za krst. Po enoletnem katehumenatu, po skrbnem uvajanju v krščansko življenje, so potem krščeni. O tem, ali bo kdo sprejet v Cerkev ali ne, ne odloča samo misijonar, marveč celotna krščanska skupnost. Moram reči, da sem pri vseh naših misijonarjih naletel na zelo stroge kriterije glede krsta. Po mojem so ti kriteriji prestrogi. Mislim, da je na to treba gledati razvojno: krstna milost bo Počasi preobrazila pogansko srce. Za to ima pred seboj celo življenje. In kar ne bo mogla opraviti pri očetu, bo dosegla pri sinu ali pri vnuku. Tako bo družina prek več rodov postala zares krščanska (in tudi tedaj delo milosti ne bo končano).
Janez se natančno zaveda, da Manambondro prvič prihaja v stik s Cerkvijo prek njega. Zato daje toliko pomena osebnemu zgledu. Noče, da bi ljudje mislili, da je krščanstvo v besedah, da je to neka nova ideologija, nov svetovni nazor. Krščanstvo je nova miselnost, brez dvo-naa, pa tudi nov življenjski slog. Nova enotnost misli in življenja. Zato hoče biti med njimi s prvinsko preprostostjo - kristjan. Ljudje ga oazujejo, presojajo njegova stališča in dejanja, razmišljajo o njegovih besedah. In gledajo, gledajo. . . Pred njimi se pojavlja nov način živ-
ljenja, drugačen pristop k človeku, doslej neznano vrednotenje resnice, ljubezni, pravičnosti, dobrote, osebne odgovornosti.
Puhana sem poznal še kot bogoslovca v Šmartnem ob Savi in kasneje v Ljubljani. Francozi bi rekli, da je človek, ki v njem čutiš prednike. Po materi je Časarjev. Teta, s. Mihaela, je pri zagrebških usmiljenkah. Po svoji zunanjosti, modrosti in obvladanju samega sebe ustvarja vtis, da je vselej kos dogodkom in ljudem. Kot kakšna bavarska svetnica iz starih Mohorjevih koledarjev. V Janezu sem že v bogoslovskih letih spoznal fanta, ki se hoče docela predati svojemu idealu. V njem je bilo močno in čisto hotenje po absolutnem, kar ga je včasih vrglo v čudno in neozdravljivo žalost. In tedaj je utihnil kot ujeta divjad. V Manambondro je odšel z občutkom, da se osvobaja. Odločil se je za težko svobodo in ustvarjanje. Tja je šel z voljo in namenom začetnika, ki postavlja temelje. To ti daje svobodo ustvarjanja in breme, ker si edino pravilo. Janez je začel tu povsem novo življenje. Živi kot ljudje v naselju. Stanuje v malgaški koči, brez elektrike in brez vode. Njegov stan je dotrajan. V kotih in stičnih točkah zevajoče špranje, sredi stene pa s prizadevnim podganjim zobom zvrtane luknje. Brž ko bo zvečer plamen v petrolejki zamrl, se bo pognala iz svojega skrivališča, iščoč morebitno zrno riža, bananin olupek ali karkoli drugega. Hrani se tako kot drugi: riž, riž, riž. Skuhan na vodi in brez zabele, kar mu daje čuden okus po prsti. Sem in tja je na vrhu lonca tudi kakšna zel, morda ribica ali kos perutnine. Njegova pijača je voda, ki jo nalijejo v lonec, kjer so kuhali riž. To vodo znova prevro in ker je na stenah ostalo dosti prismojenega riža, ima tudi voda okus po prižganem. Malgaši jo imenujejo „rano mapango“ in trdijo, da je izvrstna, posebno ob hudi vročini.
Pri Janezu čutiš voljo, da vzame zgled, ki ga daje božji Sin z učlovečenjem, do kraja resno, do zadnjih posledic. Zanj je učlovečenje, živeti v tej borni koči, ki je odprta slehernemu obiskovalcu, je prijateljsko srce, vselej pripravljeno za pogovor. Je živeti sredi raznovrstne golazni, med katero so najbolj hrupne podgane (Teh je ogromno in nihče jih ne preganja Brezobzirne in nesramne kot povsod. Janezu je neko noč podgana „postrigla“ lase in z njimi naredila mehko gnezdo za svoje mlade). Je sprejeti povsem drugačen življenjski ritem. Tu se nikamor ne mudi. Stvari, ki jih je treba narediti, narekujeta narava in življenjske potrebe. Je sprejeti drug miselni svet, drugačen način čutenja in čustvovanja. V tem mora biti velika žrtev: se odtrgati od tega mehkega čustvenega sveta, kjer vlada slovenska narodna pesem, tako polna duše, tako mila in nežna, tako izpostavljena. In zaradi te krhkosti toliko lepša. Janez je dal svoje srce drugim. Spreminja si srce. Ne gane ga več (hoče, da ga ne gane) slovenska pesem, ampak malgaško petje. Govoriti drugače, misliti drugače, čutiti drugače, odmevati drugače.
Ta žrtev se pozna v cerkvi. Kljub temu da je navaden dan (za Malgaše je vsak dan navaden, nedelje ne poznajo, praznik je takrat, ko se zgodi kaj izrednega), kljub temu, da je navaden dan, pravim, se za večerno mašo zbere množica in v njej prevladujejo mladi. V cerkvi so zelo sproščeni, radi sodelujejo, radi berejo in pojejo na vse grlo: „Kristy velon, Kristy zänaka (Sledimo živemu Kristusu, božjemu Si-
nu). Pesem močno skandirajo, kajti ritem imajo v krvi. V njej čutiš hazadržno notranjo moč.
Za pridigo stopi Janez mednje in govori, govori. Tekoče, živahno, z obilnimi kretnjami, se obrne zdaj na eno, zdaj na drugo stran. To je bolj Pogovor z verniki. Tu je vprašanje, kratek premolk in neodločen odgovor nekaterih. Janez potrdi in iz odgovora razvija misel naprej. Kot razu-Paeiii, govori o vesoljnosti Cerkve in o bratstvu vseh verujočih v Kristusu.
Po maši se nekoliko pomudimo pred cerkvijo. V nekaj minutah Se stori trda noč in prikaže se globoko, skrivnostno južno nebo, ki sem Sa gledal v mladih letih: južni križ, škorpijon, tri Marije. Nebesni svod je posut z zvezdami, ki so svetle in čiste in se zdijo čisto blizu. Sredi t°ga naselja, ki pred tri tisoč leti verjetno ni bilo dosti drugačno, nie °bidc občutek, da sem daleč. Prijatelje vprašam, če imajo isti občutek. 'Pravijo, da ne več. Imeli so ga, ko so prišli sem. Sedaj so stopili v ta prostor in ta prostor je njihov.
Ko se načudimo nebu, stopimo v kolibo, kjer je pripravljena večerja. Janez govori o svojem življenju, o prihodu v Manambondro, o Prilagajanju, o svojih bojaznih (,,če bom mogel vztrajati...“). Kljub temu čutim na dnu njegovih besed prepričanje, še več, vero. Veruje v svoje poslanstvo, v besedo, ki mu je zaupana, v način, kako jo po daja. Veruje, da je to ljudstvo sposobno razumeti in sprejeti to besedo kot besedo življenja in upanja.
Oh, ali naj priznam? Bal sem se noči. Medtem ko smo se pogovarjali in se je noč v svojem teku pomikala naprej, so se okrog nas oglašali vse bolj pogosti hrupi: brušenje krempljev, kih ostrega gobčka, nagel zalet in nenaden obstanek, glodanje v steni, ki se v hipu Prekine, kot da glodalec prisluškuje: podgane! Predolgo smo klepetali, Predolgo je gorela petrolejka in živali so postajale vse bolj neučakane. Njihova ura je že zdavnaj napočila, mi pa smo še vedno sedeli ob luči ih kramljali. Pogovor sem umetno podaljševal, da bi bila noč, ki sem Jo predvideval strašno, čim krajša. Komaj smo legli (z Janezom sva ihiela postelji, fantje pa so legli kar po tleh v spalnih vrečah), so se Podgane spustile po kolibi, švigale sem in tja, skakljale iz stolov na mizo in z mize na tla, plezale po stenah in posteljah. V tej nenavadni druščini seveda nisem mogel zaspati, medtem ko so tovariši takoj zasopli v globokem spancu. Šele proti jutru sem malo zadremal z mislijo, da podgane le niso tako strašne in da bi naslednjo noč spal že dosti bolje.
Ko so se podgane za spoznanje umirile, so se oglasili psi s silno žalostnim, onemoglim tuljenjem. V njihovem brezupnem zavijanju je bilo čutiti živalsko ogroženost, glad, stisko zaradi prezira, v katerem jih imajo, in morda bivanjsko tesnobo.
Proti jutru, še preden je vzšlo sonce, so se jeli oglašati vse bolj Pogosti račji glasovi. Najprej sporadično, zdaj na enem, zdaj na drugem koncu, kot da izražajo trenutno neugodje in voljo, da se nekaj popravi. Potem pa je to gaganje postalo bolj pogosto in zgoščeno in tudi bolj afirmativno in je skoraj prerastlo v veselo bivanjsko občutje. Umirilo se je šele, ko se je prikazalo veliko sonce nad morjem, ki je vso noč enakomerno mogočno bučalo.
V sredi slike vidimo misijonarja Janeza Puhana, kakor ga gledajo Malgaši.
Dopoldne so se vrstile delegacije. Kmalu po maši je prišel župan Justin-CIair Ralayarivelo, predsednik Fokontany, nekakšne krajevne skupnosti. Očitno se je na pogovor pripravil, saj ve, da je glavno mesto Jugoslavije Beograd in to pove s tonom pridnega učenca. Čestita mi, da imamo za predsednika človeka, ki je tudi astronavt (predsednika Tita je zamenjal s sovjetskim vesoljcem Titovom). Justin-CIair je protestant in čustveno navezan na Anglijo, „ki nas ni nikoli kolonizirala“, medtem ko je francoska kolonialna oblast trajala nad šestdeset let. In katoliška Cerkev se v njegovi glavi identificira s Francijo. S Puhanovim prihodom se podoba katolicizma v naselju spreminja. Župan mi trdi, da so zelo zainteresirani za prihod jugoslovanskih misijonarjev. Predvsem zaradi socialnih koristi, ki si jih od njih obetajo. Vprašuje me, če jugoslovanska vlada ne bi mogla postaviti v Manambondro zdravstveni dom ali šolo ali porodnišnico. To je najnujnejše. Kdo bi mu mogel zameriti, če vidi v krščanstvu predvsem možnost družbenega razvoja?
Za njim pride njegov brat Andre, tajnik organizacije mladih revolucionarjev. On naj bi bil nosilec ideologije malgaške revolucije v naselju. Nedvomno bister in spreten človek, čudim se, kako si je mogel tako izvrstno osvojiti ta marksistično-leninistični žargon, ki v tem primitivnem okolju zveni še bolj nerealno kot drugod. Predlaga mi po-
bratenje kakšnega slovenskega naselja z Manambondro. (Moram reči, da so bili vsi ti predlogi sprejeti dokaj skeptično).
Nato smo se odpeljali v Vangaindrano.
Zvečer sem se pogovarjal s fanti. Vsedli so se v polkrog na posteljo: Fredi z izmikajočim pogledom, Tone s kiparskim obrazom, ki iz njega veje mirna moč, Janko s svojim svetlim nasmehom. Vsi trije s Plemenitim srcem. Polni sposobnosti in znanja in volje. Kakšno avanturo živijo ti fantje, ki so se po maturi odločili, da bodo šli za tri leta delat v neznano deželo med tuje ljudi! In kaj pomenijo danes za slovenski misijon na Otoku! Na katero koli postojanko greš, ti bodo rekli: »To je naredil Janko, to je naredil Tone, to je naredil Fredi.“ Začetki so bili težki: novo okolje, docela drugačna miselnost, neznan jezik. Pa hiorda tudi to, da njihov prihod ni bil zadosti pripravljen in da v začetku niso vedeli, kaj bi počeli. Potem so se znašli in prijeli za delo. Privadili so se jeziku in se zbližali z mladimi, ki jih obožujejo. Uspehi So tu. Opravljeno je veliko delo, ki bo ostalo, in dano je pričevanje, ki Pio ra roditi svoj sad. Ko sem se med pogovorom ozrl na koledar, ki Visi na steni, sem opazil, da so meseci, ki so jih preživeli tu, prečrtani s flumastrom, čežnje pa je napisano: „No volverän jamäs.“ (Nikdar več se ne bodo povrnili). To mi razodeva težavnost njihovega življenja tukaj. In vendar sodijo o njem pozitivno. Vsi trije trdijo, da so tu človeško dozoreli, da so si pridobili več samostojnosti in odločnosti.
(Sledi.)
h'ie lojeni misijonarji na Madagaskarju, ki letos zaključijo svoje triletno žrtvovanje.
še več o materi terezi]i
,,Ognjišče” za mesec maj objavlja pod naslovom ,,Mati Terezija iz Kalkute v službi najbolj ubogih med ubogimi“ srečanje s to izredno ženo, o kateri so tudi „Katoliški misijoni“ veliko pisali. Urednik Franc Bole to srečanje takole opisuje:
Končno je mati Terezija po petdesetih letih lahko zopet obiskala svoje kraje. Pred dvemi leti je bil že napovedan njen obisk, pa ni mogla priti zaradi nepredvidenih nujnih zadev. Tokrat je na povabilo zagrebškega nadškofa Kuhariča prišla na zaključek misijona, ki je bil po vseh zagrebških župnijah v postnem času. Tako smo imeli priliko, da smo se srečali z njo. Razumljivo je, da je bil njen program vsak dan prenatrpan z obiski in nastopi. Ob vsej stiski s časom smo z organizatorji njenih potovanj in nastopov, kolegi novinarji od Glasa koncila, našli četrt ure časa za razgovor. Mati Terezija je ponižno prepustila drugim, da odločajo, kam naj gre in kaj naj dela vseh teh deset dni svojega bivanja v domovini.
Poslušali smo jo na tiskovni konferenci v Zagrebu na veliko soboto, ko je govorila posebej za nas novinarje verskega tiska. Novinarji našega dnevnega tiska, čeprav povabljeni, se tiskovne konference niso udeležili. Poslušali smo jo potem še na velikonočni ponedeljek na Reki, kjer je o svojem delu govorila redovnicam in duhovnikom ter v župniji sv. Jožefa. Tu sem tudi imel intervju za Ognjišče. V tej reportaži bomo skušali podati delo redovnic Misijonark ljubezni, ki jih je ona ustanovila, in njeno delo, čimbolj z njenimi besedami, in na koncu še vprašanja, ki smo jih postavili posebej za naše bralce.
Na Kaptolu v Zagrebu se nas je zbralo v veliki dvorani bogoslovja kakih deset novinarjev raznih verskih časopisov. To je prispevalo, da je bilo vzdušje zelo domače in prijetno, čisto drugačno, kot je običajno ob takih prilikah. Mati Terezija je prišla v spremstvu hrvaškega misijonarja p. Ante Gabriča, ki tudi živi v Indiji in sta z materjo Terezijo v stalnih stikih. Oblečena v svoj značilni „šari“ - belo platneno obleko z modrim robom, ki je oblačilo preprostih žena v Indiji in je postala redovna obleka Misijonark ljubezni. Pokrita z ruto enakega vzorca. Manjša, kot sem si jo predstavljal. Nagubanega obraza z ožarjenim nasmehom. Govori lepo hrvaško, le tu pa tam ji zmanjka primerna beseda, ki jo pove po angleško, da jo pater Gabrič prevede, če pomislim, da je samo osemnajst let uporabljala hrvaščino, in še to izven domače hiše, kjer se je govorilo albansko, in da je njen pogovorni jezik angleščina že šestdeset let, se mi zdi čudno, da se tako lepo izraža. Osemnajst let je bila stara, ko je šla iz domovine in sedaj jih ima oseminšestdeset.
V roki je imela rožni venec, Mati Terezija nima ure, je pojasnjeval njen spremljevalec p. Gabrič na Reki. čeprav veliko potuje, pravi, da nikdar ne zamudi. En rožni venec pomeni četrt ure.“ To so izkusili tudi novinarji „Glasa koncila“, se je šalil, „med vožnjo od Zagreba do Reke smo zmolili šest rožnih vencev.“
V čem se razlikujejo Misijonarke ljubezni od drugih redovnic, nam je povedala mati Terezija: „Mi imamo poleg treh zaobljub, ki jih imajo vse redovnice: uboštva, čistosti in pokorščine še četrto, da delamo z vsem srcem in brezplačno za najbolj uboge med ubogimi. Ti pa niso samo v Indiji. Ko sem prišla v Mehiko, so mi rekli, kaj boste delali tukaj. Rekla sem: Nahraniti hočemo lačnega Jezusa, dati obleko golemu Jezusu, dati hišo Jezusu brezdomcu. To je naše delo. Ne obstaja Pa samo lakota po kruhu, ampak tudi po ljubezni. Dali bomo ljubezen tistim, ki so najbolj lačni ljubezni. Ko sem prišla v domovino, sem se Vprašala, ali bi to zaobljubo lahko izpolnjevali tukaj. In to, kar sem videla v Londonu, kar sem videla v New Yorku, v Rimu, vidim tudi tukaj. Mislim, da je tukaj v Zagrebu mnogo ljudi, ki potrebujejo našo službo. Tudi v naši domovini, kot po drugih krajih, je strašna lakota ljudi, ki so osamljeni, ki nimajo, nikogar. Ni potrebno, da take ljudi Pobiramo po ulicah, kot se to dogaja v Indiji. Imamo jih v kletnih Prostorih, v revnih sobicah, ljudi, ki so strašno osamljeni. To je Lačni Jezus. Upam, da bomo do konca leta lahko poslali sem štiri sestre in ustanovili našo hišo. Prepričana sem, da bomo imeli veliko poklicev. Taka hiša ni neki dom, to je božji dar.“
Eden od novinarjev jo je vprašal, kako to, da danes, ko je v svetu kriza redovniških poklicev. Misijonarke ljubezni imajo toliko poklicev.
„Danes mladi hočejo videti, ne poslušati, če mi govorimo o žrtvi, hočejo videti, kakšna je naša žrtev, če govorimo o uboštvu, hočejo videti, ali mi živimo to uboštvo. Mladi hočejo narediti nekaj velikega za Boga. Hočejo dati vse Jezusu. Mi imamo veliko poklicev. V naši kongregaciji imamo 35 narodnosti. V kalkutskem noviciatu imamo 276 novink, v Rimu 49, v Afriki 15, v Manili 12. Predno naredijo zaobljube, pa se morajo preizkusiti, ali imajo ta poklic. Šest let, predno naredijo zaobljube. V 27 letih je izstopilo iz reda od tistih, ki so naredile zaobljube, vsega 12 sester. Maja letos bo 68 kandidatk polagalo večne zaobljube, 65 pa prve zaobljube za eno leto. Imamo 112 hiš, od tega 70 v Indiji. Sester je okrog 1500, imamo pa tudi moško vejo te družbe z okrog 300 redovniki.
Naš red je kontemplativni (molitveni) red. Kaj je kontemplacija? Biti v Jezusovi prisotnosti. Jezus pa je rekel: ,Kar storite najmanjšemu izmed mojih bratov, to storite meni. Jaz sem lačen. . .‘ Ni rekel, da je nekdo drug lačen. ,Jaz sem gol, jaz sem brez hiše, jaz sem nesrečen. . . to meni naredite.1 če je to res, potem smo mi štiriindvajset ur na dan v njegovi prisotnosti.“
Ko je govorila na Reki redovnicam in duhovnikom, je še bolj razložila, kako črpajo za svoje delo moč iz vere in stalnega stika z Bogom.
„Jezus je sebe naredil za kruh življenja, da uteši našo lakoto po njegovi ljubezni in kot da ni bilo dovolj zanj, je sebe naredil še lačnega, da bi mi lahko utešili njegovo lakoto po naši ljubezni. Mislim, da bi ne mogli narediti tega, kar naredimo, če bi ne bilo Jezusa v evharistiji. Zato vedno zaključimo dan z eno uro češčenja pred Naj svetejšim.
Imamo dovoljenje od škofa, da sestre izpostavijo sveto Rešnje Telo in smo celo uro z Jezusom. Najprej smo imeli uro češčenja samo enkrat na teden. Sestre, ki delamo ves dan z zapuščenimi, en dan v tednu, v četrtek, ostanemo doma in pri delu nas nadomestijo novinke. Ta dan smo imele uro češčenja, Ko pa smo imeli zadnje zasedanje reda, smo bili enotnega prepričanja, da želimo imeti vsak dan eno uro češčenja. Zgodil se je čudež: čeprav smo zelo zaposlene, delamo po 10 do 12 ur na dan z gobavci, umirajočimi, otroki, ni bilo potrebno, da bi skrajšali delo zaradi te ure češčenja. še bolj se razumemo med seboj, imamo večjo ljubezen ena do druge in globljo vero za uboge in večjo moč, da smo vesele v delu, ki ga opravljamo. Naše delo je težko. Imamo 46.000 gobavcev. Ti gobavci so brez nog ali rok ali prstov, z znakaženim obrazom. v ranah. Biti z njimi je težko zaradi smradu, posebno ko je vroče. Toda naše sestre ne samo da opravljajo to delo, ampak to delajo z veseljem.“
Mati Terezija lepo razloži, da njihovo delo ni predvsem humanitarno, iz usmiljenja do ubogih, korenine tega dela so mnogo globlje. ,,Mi ne služimo uboštvu ubogih, ampak ubogim, ker so božji otroci.“ Zato ne sprejmejo, da bi ustanovili svojo hišo, kjer bi ne mogli imeti duhovnika. V Jemenu 800 let ni bilo duhovnika. Ko jih je predsednik povabil, da bi tudi pri njih naredile mesto za gobavce, je mati Terezija rekla: „če dovolite, da pride tudi duhovnik, drugače ne moremo sprejeti.“ In duhovnik je dobil vstopno vizo.
Za svoje delo sestre ne sprejmejo plačila ne od države ne od Cerkve. Iz Vatikana so nekaj let nazaj začeli plačevati za vsako novinko v misijonih določeno vsoto. Mati Terezija je pripovedovala, kako je dobila ček za 25.000 dolarjev, ker imajo veliko novink. Pisala je v Rim, da se zahvaljuje, ali da ne more sprejeti tega denarja, pač pa bo vesela, če ji dovolijo, da ga uporabi za zidanje hiše umirajočih v Sveti deželi v Gazi. Odgovorili so ji, da to ni mogoče, ker se ta denar ne sme uporabiti za druge namene. Mati Terezija je vrnila ček. Neki bogati hindujec je hotel zagotoviti varen obstoj njene družbe. Zapustil bi jim veliko vsoto s pogojem, da jo dajo v banko in uporabljajo zase obresti. Rekla je: „Hvala, toda ne morem sprejeti.“ Kmalu zatem je dobila nagrado „Templeton“, s katero je prejela tudi denarni prispevek 84.000 dolarjev. Zakaj taka strogost glede plačila? Mati Terezija je tako razložila: „Siromaštvo ni nič drugega kot svoboda, da bi bile vse za Boga. Nam je uboštvo potrebno. Me ne bi mogle razumeti naših ubogih, če bi same ne okusile, kaj je uboštvo. Ni dovolj, da nismo navezane na stvari, ampak moramo živeti uboštvo naših ubogih. Gledala sem deklico, ki sem ji dala kos kruha. Jedla ga je počasi, počasi. Vprašala sem jo: Zakaj ješ tako po malem? Saj si lačna, ker včeraj nisi jedla, danes nisi jedla, pojej brž. Rekla mi je: ,Bojim se pojesti ta kruh, kajti ko bom končala, bom zopet lačna., To je sedemletni otrok. Njena sestra pa sploh ni jedla. Vprašam jo: Zakaj ne ješ? Pa pravi: ,Oče je bolan doma in vem, da bi imel rad ta kos kruha.' Ta otrok ima to moč, da ne je, čeprav je lačen, ker misli na očeta. Naši reveži so veliki ljudje. Oni nam dajo mnogo več, kot mi damo njim. Naše sestre delajo tudi po-
Obiskovalec azijskih misijonarjev je bil tudi pri materi Tereziji, ki mu je s svojim velikim vPlivom pri oblasteh pomagala iz nemajhne zadrege, o čemer bo tudi povedal v svojem Popisovanju, ko pride do tja. Na sliki tudi br. Ivan Kešpret SDB. Obiskovalec nosi *avoj, ki mu ga je mati Terezija dala, da ga odda papeškemu nunciju v Argentini za njene sestre, ki jih misli poslati tja.
noči. Nekega večera smo šle ven. Z ulice smo prinesle štiri bolnice. Ena je bila zelo bolna. Imela je veliko ran po telesu in bile so polne Črvov. Samo obraz je bil čist. Rekla sem sestram: Ve poskrbite za one tri, jaz bom vzela to. Naredila sem zanjo vse, kar je zmogla moja jjubezen. Dala sem jo v posteljo. Ona je vzela mojo roko. Njeno lice Je bilo polno radosti. Rekla je samo eno besedo: hvala. Potem je umrla. Gledala sem jo in se spraševala, kaj bi jaz rekla, kaj bi jaz naredila, Če bi bila na njenem mestu. Iskreno sem si priznala, da bi jaz skušala Pritegniti pozornost na sebe. Rekla bi: Lačna sem, umiram, trpim. Ona
pa je rekla samo: hvala! Dala mi je mnogo več, kot sem dala jaz njej. To so veliki ljudje. Zato potrebujemo naše uboštvo. Me živimo tako, kot živijo oni. jemo, kar jedo oni, in take majhne stvari. Toda to nam veliko pomeni, da jim lahko gledamo v oči in oni lahko nas gledajo v oči. V teh 27 letih kljub temu še nikdar nismo morali poslati naših ljudi praznih rok. Vedno je bil še en krožnik riža, vedno smo našli še eno posteljo. Znano vam je, da imamo tako imenovane hiše umirajočih, umirajoče pobiramo z ulice. Samo v Kalkuti smo v 25 letih pobrali z ulice 36.000 takih ljudi. Od teh jih je 16.000 umrlo v naših rokah. Nisem še videla, da bi kdo od teh umrl žalosten in obupan. Vedno je bila na njihovih obrazih neka radost. Tako kot je nekdo rekel: ,Živel sem kot žival na ulici ali umrl bom kot angel, ljubljen in negovan.“ To je najbolj očitna prisotnost Jezusova. Zato jaz vedno pravim našim sestram in sebi, da me nismo socialne delavke. Me smo kontemplativni red v srcu sveta.“
Pripovedovala nam je še o gobavcih. Država jim je dala veliko zemljišče. Oni ga razdelijo na majhne parcele, ki jih dajo družini gobavcev skupaj z materialom, da si zgradijo hišico Njihovo delo jim še plačajo. Tako se rehabilitirajo gobavci, če bolezen še ni napredovala, jih ozdravijo v dveh letih, če pa jim dajo novo zdravilo, ki ga dobijo iz Švice, pa že v šestih mesecih. Otroka, čim se rodi, takoj vzamejo materi, da se ne okuži. Otrok se rodi zdrav, ker gobavost ni dedna. Vprašal sem jo, če potem starši ne vedo nič več o otroku. „Ne,“ je rekla, „lahko ga obiščejo in vidijo, samo dotikati se ga ne smejo, poljubljati in podobno.“
Materi Tereziji sem zastavil nekaj vprašanj prav za naše bralce. Najprej sem ji predstavil Ognjišče, ji izročil tudi dar iz našega Poštnega predela dobrote, nato pa sem hotel izvedeti nekaj osebnih stvari iz njenega življenja.
„Je na vašem domu še kdo od domačih?“
„Ne tukaj nimam nikogar. Moj brat je v Palermu, sestra pa je že pokojna.“
„Kaj so bili vaši starši?“
„Imeli so trgovino.“
Vrtal sem še naprej in sem jo vprašal, naj pove za naše mlade bralce kakšen značilen doživljaj iz svoje mladosti. Mati Terezija pa nerada govori o sebi. Rekla je:
„Ni potrebno, da vam o tem govorim, vprašajte me o naših ljudeh. O mladini, ki prihaja k našim revežem. Mladi ljudje hodijo v Indijo, iščejo duhovnost. K nam pride mnogo mladih ljudi iz vsega sveta, iz Evrope, Amerike, Japonske. Ostanejo pri nas kakšen mesec ali dva z našimi sestrami ali brati. Delajo najnižja dela. Ko odhajajo, priznajo, da so več dobili, kot pa so dali.“
„Prihajajo prav s tem namenom?“
„Da, prej nam pišejo. In ko se vračajo, so nekaj dobili, nekateri zopet vero, zaupanje, veselje. Vedno več je takih, ki z nami sodelujejo. Mi imamo več kot 90.000 sodelavcev po svetu. Večina dela doma, v svojem okolju, poiščejo siromake v svojem kraju. Ljudi, ki so osamljeni, ubogi, tudi pri nas, vi ne bi verjeli. Obiskala sem starko v Zagrebu, živi v kleti v popolnem uboštvu in sama.“
„Morda se najdejo posamezni primeri, na splošno pa pri nas ni ljudi, ki bi trpeli veliko pomanjkanje,“ sem skušal zagovarjati prepričanje, da pri nas ni veliko siromakov. Mati Terezija me je kmalu razorožila. Rekla je:
„Tudi če bi bil samo en primer, je to naša sestra, naš brat. Ker ni tako veliko primerov, nas to ne prizadene. V Indiji pa vidimo tega veliko in mislimo, da moramo nekaj narediti. Žena, ki sem jo videla, nima nikogar. Ljudje pa se ne potrudijo, ker je samo ena. Toda ljubezen se ne meri po številu. Mi ne gledamo na številke. Ne morete ljubiti dveh oseb istočasno, ne morete streči dvem osebam istočasno.“
„Imate prav, na to pozabljamo,“ sem priznal.
„Tudi tukaj že imamo veliko sodelavcev. Na Hrvaškem je več kot 12.000 mladih, ki so se vključili v naše delo po časopisu Mali koncil. Molijo za naše delo in tudi že sami začenjajo iskati svoje reveže. Ljubezen se začenja doma.“
„Vemo pa, da veliko potujete. Ali delate z drugimi sestrami, kadar ste doma?“
„Kot vsaka druga sestra pomivam, pospravljam, čistim tudi stranišča v hiši za umirajoče v Kalkuti.“
„Kam ste namenjeni, ko odidete od nas?“
„Najprej grem v Rim, potem pa v Združene države k našim sestram.“
„Kaj bi rekli našim bralcem?“
„Naj poiščejo, kje so njihovi siromaki. Ko jih odkrijejo, jih bodo tudi ljubili in če jih bodo ljubili, jim bodo stregli. Naj dajo svoje roke, da jim služijo, in svoje srce, da jih ljubi.“
Na koncu sem zaprosil mater Terezijo, da bi napisala lastnoročno posvetilo našim bralcem. Z veseljem je to storila in ga tudi objavljamo.
Mati Terezija je odšla naprej po svojih poteh služenja najbednej-šim. Nam pa njeno delo budi vest. Rada ponavlja stavek, s katerim naj tudi jaz zaključim to reportažo: „To, kar vi lahko naredite, tega jaz ne morem, kar jaz lahko naredim, tega vi ne morete. Skupaj pa bomo lahko naredili nekaj lepega za Boga.“
Franc Bole
AZIJSKE MISIJONARJE SEM OBISKAL
L. L. C.M.
V BOMBAY K S. KONRADINI RESNIK
14. februarja zjutraj naju je ljubeznivi jezuitski brat Španec Paco Gil naložil na njihov avto in naju najprej potegnil do sesterskega zavoda, kjer sta čakali na nas že obe Kristusovi sestri, ki sta naju iz Nana Kantharije spremljali prejšnje popoldne v Ahmedabad, pa sta se želeli od naju posloviti še na letališču, preden gresta oni po opravkih v mesto, midva pa naprej v Bombay.
V lepi čakalnici na letališču smo se poslovili in ločili. Kar kmalu so potnike, domala same Indijce, povabili, da vstopimo v letalo. Tisti trenutek sem opazil, da sem brez suknje; kajpada, že v Ahmedabadu je bilo kar vroče in me klima sama ni opominjala, naj je ne pozabim. Brat Kešpret je v svoji uslužnosti še tekel na cesto pred letališče, če bi morda ujel odhajajoče, da bi brata Gila prosil, naj suknjo pošlje za menoj, a ni bilo nikogar več. Nerodna pozaba me je malo poparila, a sem si dejal, da bom čim preje pisal bratu Gilu, naj suknjo za menoj pošlje v Kalkuto, da jo bom imel na razpolago vsaj, ko se bova s Kešpretom povzpela pod Himalajo, kjer bo v višinah gotovo spet bolj hladno. Po drugi strani mi je bilo kar prav, da mi ni bilo treba nositi suknje s seboj, kajti čim bolj me je pot vodila proti jugu, bolj vroča je postajala Indija, pa bi mi bila suknja povsod samo v napoto.
Letalska vožnja od Ahmedabada do Bombaya je trajala komaj kako uro, od 8 zjutraj do devetih. Že iz letala sem opazil, da se vsaj iz zraka Bombay vidi kot kako evropsko velemesto in tako sva ga doživela tudi na letališču in potem, ko sva se s taksijem vozila po lepih cestah z moderno urejenim prometom. Že tedaj sem razumel, zakaj so pred leti prav v Bombayu priredili svetovni evharistični kongres, katerega se je udeležil sam sveti oče Pavel VI., posebno mi je pa postalo to razumljivo, ko sem zaznal, da je že v Bom-bayu število indijskih katoličanov razmeroma precejšnje in da postaja še večje, čim bolj greš ob morju proti jugu, proti zgodovinski Goi in Kerali.
Že v Bombayu sem mogel doživeti še pod novim vidikom, kako prav sem imel, da sem povabil salezijanskega misijonarja Kešpreta s seboj na pot. Šoferju je naročil, naj naju pelje najprej v salezijanski zavod sredi mesta, da M tam poizvedela, kako priti do naše s. Resnik, katere naslov sem kajpada imel seboj, a ne imel pojma, kje v velemestu naj bi to bilo.
Taksi se ustavi ob mogočni cerkvi in še mogočnejših drugih poslopjih salezijanskega zavoda, ki pa verjetno ni edini v Bombayu in okolici, a najbolj pripravno ležeč ob široki aveniji. Brat Kešpret se hitro znajde in po uslužnosti sobratov, ki jih mnoge pozna, dobi telefonsko zvezo s s. Resnik. Ogovorim jo po slovensko in skoraj ni mogla verjeti. Saj je vedela, da jo bom obiskal, a ker me dolgo ni bilo, je že mislila, da se mi je tudi to pot
kot pred dvema letoma načrt podrl. Kar hitro sva se dogovorila, da sva s Kešpretom še pred poldnevom pri njej.
Potem ko sva pozdravila Najsvetejše v veličastnem svetišču, so nama gostoljubni salezijanci dali na razpolago svoj avto in eden od sobratov naju: je odpeljal k s. Resnik. Prišli smo skoraj do morske obale po rtiču Malabar,, na katerem poleg drugih zelo visokih stavb in stolpnic stoji razmeroma mala katoliška bolnišnica, ki se imenuje Elizabeth’s Nursing Home in ki je obenem šola za bolničarke. Tukaj deluje že desetletja naša rojakinja s. Ivanka Resnik, z družbenim imenom Konradina.
Sestra, ki si z njo dopisujem že 42 let, prav od začetka tega mojega misijonskega sodelovanja v zaledju, naju je bila kajpada zelo vesela. Hitro naju je peljala v sobo, ki jo je pripravila za moj obisk, katerega je končno-doživela, brž poskrbela za okrepčilo, pa smo začeli s kramljanjem.
Sestra je doma iz Sel pri Kamniku, kjer se je rodila leta 1905. V družbo Hčera sv. Križa je vstopila leta 1930 in v misijone odšla že 3. leto nato-Delovala je ves čas v Bombayu, a v raznih ustanovah. Zdaj je že dolgo v tej bolnici, ki je med katoličani Indije zelo vpoštevana. Ima 75 postelj. Naša sestra ima skrb za bolnike enega nadstropja. Bolniki, zdravniki, bolničarke in sosestre jo imajo zelo radi. Je pa edina Evropejka med njimi, vse druge so Indijke. Sestra sama je pravila, da je v Indiji vsega skupaj 44.000 katoliških redovnic, samo v južni državi Kerali, da jih je 22.000. V njih bolnico zelo rad pride kardinal Gracias, ki je bil organiziral ono evharistično slavje v svojem mestu. Pomagajo z zdravljenjem tudi mnogim misijonarjem, ki se zatečejo k njim po pomoč. Pred nekaj leti so sestre s pomočjo nemške katolike organizacije Misereor obnovile celo bolnico in ji prizidale nov trakt, tako-da še bolj služi svojemu namenu.
Kp smo tako govorili o področju dela naše misijonarke, so nama že prinesli kosilo. Potem ko sva se okrepčala, je sestra spet prišla k nama, pa sva jo prosila, da se skupaj slikamo in filmamo. Pridružila se je večja skupina indijskih bolničark, ki jih vodi naša sestra, in fotograf Kešpret je poskrbel, da mi ostane na srečanje z misijonarko fotografski spomin.
Kešpret je nato pohitel v mesto, ker je imel za neko indijsko družino-zavoj, ki ji ga je želel izročiti. Sestra Resnik pa je medtem poklicala hišno zdravnico, katoliško Indijko, da pogleda in preveže rano na moji nogi. Zelo dobra žena mi je razložila, da mi je to prišlo od krčnih žil, ki so ob naporih Potovanja prišle bolj do izraza. Svetovala mi je, naj si jih dam čim preje operirati. Na to seveda zanekrat niti misliti nisem hotel, zdaj na potovanju, Pa sem zaupal, da bo noga vzdržala vso nadaljno pot, čeprav me je vsa stvar Malo skrbela, kajti odprta rana je bila boleča in sem zato le težko stopal-Zdravnica mi je rano namazala z neko pomado in jo prevezala.
Ko sva bila s sestro spet sama, mi je pripovedovala o mnogih lepih doživetjih v svojem apostolatu med bolniki, kako s svojimi duhovnimi mislimi ljubeznivo vpliva na dobro notranje razpoloženje pacientov in na njihovo življenjsko orientacijo. Vsekakor: ona in prav tako indijske sestre so topli in blagodejni vpliv Kristusove ljubezni na tej točki indijskega sveta.
Napisal sem še pismo za brata Gila v Ahmedabadu, proseč ga, da mi Pošlje pozabljeno suknjo za menoj v Kalkuto. Med tem se je vrnil brat Ke-
Spret, ki je srečno opravil svojo nalogo, pa smo šli v kapelo za maševanje. Naša sestra je zakristanka res čedne kapele, kjer je vse bleščeče in čisto; vidi se, da z živo vero in veliko ljubeznijo skrbi za to malo hišo božjo. Maševal sem spet po slovensko in sestra je prinesla seboj slovensko sveto pismo ter je sama prebrala berilo, mašnik pa evangelij, tako da smo se počutili z Bogom kar po domače.
Po večerji sva legla k počitku. Skozi odprto okno se je čulo šumenje morja v bližini, saj je bolnica komaj kakih 5 minut stran od obale. Zgodaj zjutraj naju je bolniški šofer v spremstvu sestre odpeljal na letališče. Vse mesto je bilo še tiho, le delavci so se prevažali v tramvajih na zgodnje delo. Žal mi je bilo, da radi težave na nogi nisem mogel iti že prejšnji dan malo več po tem znamenitem indijskem mestu, ki leži na polotoku, tako da ga od treh strani obdaja morje. A že to, kar sem videval na vožnji proti letališču, me je spet potrjevalo v spoznanju, da mora biti Bombay morda od vseh indijskih mest najbolj napreden, najbolj zapajdnjaški. Celo prebivalci izglodajo manj Azijati. Stolpnic, tudi do 30 nadstropij in morda več, je veliko, kajti mesto leži na polotoku in se ne more širiti, zato pa raste v višino.
Na velikem, moderno opremljenem letališču sva se poslovila od dobre sestre in se spet vkrcala v letalo, ki je bilo namenjeno v Panjim, južno od Bombaya, glavno mesto sosednje indijske province oziroma države, katera se imenuje po zgodovinskem, tudi za katoliško misijonstvo zelo pomembnem mestu Goa, še do nedavnega zadnja portugalska kolonijalna posest na indijskem polotoku. Blizu tam sva imela obiskati salezijanskega misijonarja brata Ludvika Zabreta, ki je del indijske goščave s svojo podjetnostjo in trdim delom preobrazil v cvetoče posestvo, imenovano po salezijanskem ustanovitelju „Don Bosco farm“.
Do Panjima je letalo spet rabilo malo več kot uro poleta. Pristalo je ob 9.15. A iz letališča v mesto je daleč ob morski obali. Poiščeva avtobus^ ki nas pelje po krasni obrežni pokrajini. Tod so se pred stoletji prvič izkrcali Portugalci, ki so s kolonizacijo prinesli tudi krščanstvo, katerega sledovi so po teh krajih takorekoč na vsak korak očitni. Vozimo preko rižnih polj po krasnih palmovih drevoredih skozi vasi in naselja. Pred mnogimi hišami so krščanska znamenja: kak poldrugi meter visok zidan podstavek in vrh njega velik zidan bol križ, znak, da tam bivajo katoličani. Vozimo mimo cerkva in cerkvic, vse v kolonijalnem slogu. Kaže, da je krščanstvo prineslo seboj tudi napredek, kajti tako v avtobusu kot po cestah in pred domovi ne naletimo na kako tipično indijsko revščino in umazanijo, ampak vse prebivalstvo izkazuje Višjo življenjsko raven. Ljudje so večinoma poljedelci in rudarji, kajti tu okrog je vse polno železne rude, ki jo tik obale prevažajo v topilnice težko naložene ladje.
Da pridemo do cilja, mesta Panjima, mora naš avtobus prečkati morski preliv; zato zapelje z nami vred na brod, ki nas vozi na drugo stran. A kmalu se ne bo treba več posluževati tega bolj zamudnega sredstva, ampak bo v bodoče vozilo zapeljalo kar čez mogočni most, ki ga gradijo drug za drugim iznad morske gladine. Napredek tudi v osamosvojeni Indiji...
Kmalu smo v Panjimu, na glavnem trgu. Vozilo nas pusti blizu letalske agencije. Pohitiva, da si zagotoviva prostor na letalu za nadaljno pot od Za-
S. Komadina Resnik z bolničarkami ir obiskovalcem.
breta, h kateremu sva namenjena, do naslednje moje obiskovalne postaje: v Madras, misijonsko področje mojega spremljevalca. Medtem ko on ureja z Uradnikom, prisede k meni (potoval sem vedno v duhovniški obleki) morda Pokaj let mlajši, nad vse zgovc-rni Francoz, s katerim se s težavo, pa vendar nekako sporazumeva v njegovem jeziku. Že dolga leta potuje po svetu, zdaj Po Aziji, in fotografira; ko se vrne domov, prireja popotna predavanja in si z dohodki omogoči spet novo potovanje. Mož je poznal več mojih sobratov v' lJarizu pri Sv. Lazarju, tudi je dobro poznal materno hišo sester usmiljenk dl kapelo prikazovanj Brezmadežne.. Zanimivo, na najinem nedaljnem potu sva se večkrat naletela na tega zgovornega popotnika, ki je pa bil s svojo navzočnostjo včasih kar malo vsiljiv. ..
Medtem je brat že dobil sedež na letalu za najin nadaljni polet od Pan-jirna preko Bangaloreja v Madras, se pravi na nasprotno stran indijskega Polotoka, preko Južne Indije; v soboto dopoldne ob 10 že moreva biti nazaj °d Zabreta na letališču, ki se imenuje po velikem portugalskem odkrivatelju Vasco da Gamma. Zato le brž naprej!
A še preden prideva do misijonarja Zabreta, naju čaka še veliko misijonsko doživetje: obisk starodavne Goe, nekdanjega in sedanjega središča Evangeljske kulture za ta del Indije, 'in romanje k svetim ostankom sv. Frančiška Ksaverija.
(Sledi.)
GANCI IN NJIHOVA KULTURA
S. SILVA ŽUŽEK, Ghana, Afrika VI. UMETNOST IN OBRT
Afriška umetnost je značilna kot afriške bajke; tistim, ki razumejo njeno govorico, nekaj pomeni.
Kot pri večini narodov, tudi v Afriki umetnost ni radi umetnosti. Vedno je izražena na predmetih za vsakdanjo rabo: tu se stika z obrtjo, ki ji izdelke napravi pomembnejše, privlačne.
Ganski estetski čut je visoko razvit. Pri izdelavi stola v obliki slona na primer je vsa skrb posvečena lepemu oblikovanju slona. Ganska umetnost se izraža v kiparstvu, lesorezu, lončarstvu, kovaštvu (izdelki iz srebra, zlata in medenine), izdelavi sandal, tkanju blaga, barvanju. . . Vse to, razen lončarstva, je delo moških. Povezano je pa zelo z religijo. Na primer: drevo, iz katerega oblikujejo boben ali stol, po njihovem vsebuje vplivne duhove, ki jih ni vznemirjati, zato tem duhovom rezbar daruje in jih tako pomiri.
Okrasje
Predmeti, ki nosijo veliko ornamentike, so glavniki, leseni krožniki, razne igre, noži, stoli, itd.
Posebna antropološka zanimivost je lesena lutka, žena, ki nima otrok, dobi tako lutko (ali kar dve, eno kot punčko, drugo kot fanta), ki jo nosi na plečih ter s tem izrazi željo, da bi imela žive otroke, kar je največ, kar more doseči ganska žena. če žena umrje brez otrok, z njo pokopljejo tudi lutko. Lutka pa se uporablja tudi kot otroška igrača in v religioznem smislu za odganjanje hudih duhov.
Razbar se zato potrudi, da bi tako lutko čim popolneje izdelal. Pri tem bo z raznimi značilnostmi po ganskem lepotnem okusu pretiraval. Tako je na primer pri nekaterih ganskih plemenih moški lep, če ima glavo nekoliko oglato, če je visoke in vitke postave, če ima okrogle, navzven izbuljene oči. Dekle ali žena pa je lepa, če ima okroglo glavo, obilno telesnost, gladko kožo. Zato tamkaj dekleta pred pubertetnimi obredi čim bolj rede. V Ghani so shujševalne kure. danes tako v modi, popolnoma tuje.
Umetnik se pri izdelavi lutke najbolj potrudi pri formiranju glave-Zareze na glavi določajo pleme, kateremu oseba pripada, včasih tudi religiozni moment. Tri zareze pri ustih in pri obeh očesih služijo kot prošnja božanstvu, da bi naklonilo otroka. Oblika frizure se razlikuje po plemenih. Lepota vratu je izražena v dolžini; tudi obroči na vratu naj povdarijo njegovo dolžino, s tem njegovo lepoto. Telo samo je dolgo in ovalne oblike. Okrog vratu, rok, nog in pasu naj ima lutka ogrlice v polepšan j e. Stopala pa naj bodo ploska, kot znak moči.
Geometrične figure
Zanimivo je, kakšen pomen imajo krožne oblike. Krog je simbol prisotnosti in moči Boga, zato se posebno pogosto uporablja pri svetih
stvareh. Pravokotnik je znak moškosti. Trikotne figure simbolizirajo Parodni ponos, pa toplino prijateljstva. Mladenič podari svoji bodoči ženi Paličice v obliki trikotnika. Polmesec predstavlja ženstvo, nje toplino, Prijaznost, milino in vedrino. Omenjali smo že Akan stol, ki je simbol narodove duše; zgornji del tega stola je izdelan v obliki polmeseca, kar kaže, da so Akan države bile ustanovljene in vodene od žene. Prekinjen krog je simbol rodovitnosti. Najbolj pogosta v Ghani je ovalna oblika. Predstavlja lepoto in očiščevalno moč. Valovita črta pomeni življenjski tok z dvigi in padci. Žaba je simbol življenja. Križ v obliki X Predstavlja sovraštvo. Prekrižati noge je tabu, grdo vedenje; če noge Prekrižaš pred kom, si mu s tem izrazil svoj prezir.
Barve
Tudi barve veliko pomenijo v Ghani. Med Akanci zlata in rumena barva predstavlja dostojanstvo, dolgo življenje, blagostanje, srečo, slavo, Polnoletnost, navzočnost Boga. Bela predstavlja čistost, čednost, veselje 'n zmago. Zelena predstavlja svežino, rodovitnost, vitalnost. Plemeni Fante in Gas uporabljata obilje zelenila pri pubertetnih obredih, črna barva pa predstavlja žalost, smrt in njeno zmago nad življenjem, tudi starost, celo hudega duha. Rdeča barva se navadno uporablja za izraz melanholičnega razpoloženja, za vojno, jezo, krizo, nasilje, nenadno katastrofo. Modra barva je barva ljubezni in ženske topline. Kombinacija Nmene in rdeče pomaga k zdravju. Kombinacija zelene in bele predstavlja obilen pridelek.

I
j
!
1
I
I
Vse naročnike in bralce našega lista ponovno lepo prosimo, da nam iz ljubezni do misijonskega dela
pomagate
z velikodušnimi darovi v tiskovni sklad
v nemajhni gmotni stiski radi izredno poraslih stroškov izdajanja.
Predvsem pa prosimo vse z zaostalo naročnino, da nam le-to čim prej poravnajo!
£
*
f
*>
❖
*
❖
?
t
i
*
|
*
t
1
❖
t
$
I
I
"**$**;«;•	•5”,M * * * •«* * ••• * * * * * * * ❖ * •>	* * •-* * *'• *•* *	* *»♦ * %
i'o
ajc AVISimiM
gg SVETU
VIETNAMSKI begunci so vedno številnejši. Največ se jih poda na pot s čolni. Mnogi izginejo v morskih valovih. Drugi se rešijo, škofje v mnogih deželah se zavzemajo zanje. Tako so spregovorili že pred meseci kanadski škofje. Isto so nedavno storili avstralski, kajti ravno v Avstralijo se jih največ zateka, škofje prosijo vernike, naj se zavzamejo za begunce. Vsaka župnija naj poskrbi, da jim priskoči na pomoč. Avstralska Vincenci jeva konferenca je organizirala poseben odsek prav za begunce, ki trenutno v največjem številu prihajajo iz Vietnama.
ZAIRE. — Kaj se je letos dogajalo v mestu Kolvvezi, so prinašali svetovni časopisi. Niso pa poročali o stanju misijona. Škofija Kolwezi je velika za dve Sloveniji. Pred vdorom iz Angole so v notranjost države Zaire bežali tuji misijonarji. Ostali so na terenu le štirje domači duhovniki. O težkem položaju je na škofovski konferenci v Kinšasi poročal tamkajšnji škof, ki je 28. maja spet lahko maševal v svoji katedrali, škof se je posebej zahvalil redovnicam, ki so ostale na svojih postojankah in po svojih močeh lajšale trpljenje civilnega prebivalstva. Razdejanje pa je tako, da pravi škof: „Cerkev v šahi stoji pred novim začetkom.“ Ko so se uporniki umikali v Angolo, so porušili nešteto misijonskih postojank. Trenutno ima škof le štiri domače
duhovnike. Tuji misijonarji so se v teku enega samega leta dvakrat umaknili in do zdaj še ni jasno, če se vrnejo ali bodo pomagali v drugih škofijah v Zaire. Usoda dveh domačih duhovnikov pa je še vedno neznana-
AFRIKA je velik up Cerkve, četudi še vedno vre in ni podobe, da se bo v bližnji bodočnosti umirila. Med 50 milijoni katoličanov črne Afrike deluje 17.000 duhovnikov, 6.000 bratov in 35.000 sester. Čeprav je iz leta v leto bolj občutiti pomanjkanje apostolskih delavcev, zlasti duhovnikov, je vendarle Cerkev močno pri" šotna. Vedno bolj izginja očitek kolonializma. Ker škofovska mesta prevzemajo domačini, se krščansko življenje vedno bolj afrikanizira, s tem pa zakorcninja v afriško kulturo. Morda bo prav Cerkev tista, ki bo ob različnosti narodov, jezikov in kultur polagoma ustvarjala en sam celoten črnoafriški kontinent. Saj ona edina ima v sebi moč edinstva. Ko bi se moglo čim prej zgoditi to, da bj se vse krščanske skupnosti v Afriki zedinile v eno Cerkev, potem bi bil dokaz krščanskega pričevanja učinkovit in bi v resnici mogli pričakovat, da bo Afrika krščanska kljub temu, da danes postaja plen komunizma te ali one vrste.
AMBASADOR NACIONALISTIČNE KITAJSKE je na obisku pri svetem očetu poslušal tele besede: „S sim-
Patijo in ljubeznijo mislimo na kitajski narod, katerega tisočletna zgodovina je tako bogata v svojih tradicijah, naravnih vedah in človeški modrosti, da je vredna občudovanja in spoštovanja vseh. Zato je naravno, da je plodna zemlja za seme krščanskega oznanila.“ Rim se vedno bolj živo zanima ne le za nacionalistično Kitajsko — Formozo, s katero ima še vedno diplomatske stike, četudi je bila 'izključena iz Združenih narodov, ampak tudi za celinsko Kitajsko, kjer je ravno pred dru-80 svetovno vojno začel misijon roditi čudovite uspehe, pa je zdaj v popolnem molku. Nič čudnega, če je vatikanski diplomat Casaroli na poti v New York dejal, da Cerkev želi najti stike z rdeče Kitajsko. Saj upa, da bo tam še našla mnoge domače duhovnike in — tako računajo — vsaj še 600.000 praktičnih katoličanov. Kaj bi to pomenilo za novo dobo misijonskega dela, če bi mogli ti ljudje spet ven iz katakomb, pa čeprav se bodo morali še naprej boriti za svoj obstoj.
tiskovna agencija bo v do-
8lednem času odprla tri nove centre. Gre namreč za katoliške agen-cje. Napovedujejo, da bo prva taka centrala odprta ali organizirana leta 1979 v Hong Kongu, kasneje pa še v New Delhi in pa v Manili. Za evan-Selizacijo Azije so taki centri obalnih sredstev nujno potrebni.
AFRIŠKE KRŠČANSKE SEKTE rastejo kot gobe po dežju. Večinoma se razvijajo iz protestantskih ločin. Samo v Južni Afriki je že 26% kristjanov, ki pripadajo tem različnim sektam, ki so navadno zmes krščanstva in poganstva. Nekatere imajo le nekaj tisoč pripadnikov, druge več.
sc pa pomenijo razkroj in seveda veliko otežitev misijonskega dela. če drži, da je po vsej čini Afriki že oko-
li 6.000 takih sekt, potem je brez dvoma tudi za bodoči razvoj katoliške Cerkve to dejstvo velik problem. Obenem pa je kakor krik vsej Cerkvi: dajte nam duhovnikov! Verniki — komaj krščeni — pa leta in leta brez duhovnika lahko hitro postanejo žrtve ljudi, ki se čutijo poklicane ustanavljati nova verska občestva.
JAPONSKA je kar nerazumljiva. Katoličanov je komaj tretjina procenta, vseh kristjanov 1.1%, svetega pisma pa je bilo prodanega v tem stoletju že 150 milijonov izvodov. In je tudi danes „uspešnica“ na knjižnem trgu, ki je eden največjih na svetu. Nič manj ne preseneča to dejstvo, kot statistika, da se je nekaj milijonov pri državnem štetju priglasilo za kristjane, četudi ne pripadajo nobeni cerkvi in niso krščeni, če japonskemu narodu Krstus postaja tako simpatičen, kje je potem razlog, da misijon še vedno tiči na mrtvi točki ?
V ZAIRE je katoliška Cerkev najbolj razvita. Saj je 20 odstotkov vseh črnskih katoličanov v Zaire. Država ima 24.900.000 prebivalcev, katoličanov pa 10.826.000. Najbolj katoliška je škofija Bukavu, ki ima čez en milijon katoličanov, torej 40 odstotkov vsega prebivalstva na njenem ozemlju. Pač pa je usodno, da je ravno v tej škofiji vsega le 129 duhovnikov. Zato si pomagajo z laičnimi apostoli. Trenutno je v ta namen izbranih in primerno izšolanih 7.500 ljudi. Vsak od njih skrbi za svojo skupnost, ki je navadno tudi po rodu povezana v eno celoto. Kako dolgo pa bodo te skupnosti vzdržale brez duhovnika, je seveda težko vprašanje.
PRVI AZIJEC — NUNCIJ je msgr. Blasco Francisco Collaco, doma iz Goe. Imenovan je bil za nuncija v Panama in obenem za naslovnega škofa v Octava.
DOMAČE REDOVNICE „Hčere krščanske ljubezni“, ki jih je v težkem položaju vojne med Biafro in Nigerijo ustanovil škof Okoye, zavidljivo napredujejo. Imajo že 78 sester z večnimi obljubami, 41 jih je napravilo prve obljube in priglašenih je 500 kandidatinj. Katerikoli evropska družba bi se razveselila, če bi imela toliko priglašenk. Pokojni škof je namreč skrbel predvsem za poklice. Zato ima njegova škofija trenutno skoraj sto bogoslovcev in blizu 400 semeniščnikov.
JUŽNOAFRIŠKA ŠKOFOVSKA KONFERENCA ugotavlja skrajno pomanjkanje duhovnikov. Od 1197 misijonarjev je 867 domačinov. Letno pa je zdaj posvečenih v duhovnike le malo bogoslovcev, trije povprečno. Semenišče v Hammanskrkaal so zaprli, ker se je priglasilo le deset kandidatov. Večina misijonarjev je že v Visokih letih. Tako računajo, da se bo še ta peščica duhovnikov do leta 1985 skrčila za polovico. Prav tako je tudi več kot polovica sester od drugod. Med domačini v Južni Afriki tudi ženski redovniški poklici ne uspevajo. Škofje se dobro zavedajo, da je poleg težkega političnega vprašanja zaradi rasne diskriminacije pred njimi še težji problem: kje dobiti misijonarje.
ANGOLA postaja nekaj posebnega. Več ali manj je Cerkev tudi tam molčeča Cerkev. A vendar se dogaja nekaj svojskega. Stopa na svoje noge. Seveda tam je to možno, ker je katoličanov veliko. Misijonar De Rinderen je prav zato šel tja, da prouči položaj. Ko se je vrnil v Aachen, jc •dal tole izjavo: „Cerkev je v Angoli danes bolj živa. Iz portugalske ko, lonialne Cerkve nastaja angolska Cerkev.“ Tudi tu pa so sodbe lahko prezgodnje. če ne bo misijonskega dotoka, bo lahko afrikanizacija zašla
v zmedo, na stran pota, če ne v shismo.
ŠKOFJE V MOZAMBIKU stoje pred novo nalogo. Izpovedali so jo na lanskem zasedanju. Postavljeni so pred dvojno kruto dejstvo: izgubili so polovico misijonarjev. Domačih duhovnikov je bilo le 35 in izmed njih je bilo imenovanih sedem škofov. Kljub temu ne izgubljajo poguma. Iz tri-umfalistične portugalske Cerkve, kot se izražajo v sklepnem pismu, nastaja revna, sebi prepuščena nezavarovana Cerkev, ki „živi v srcih ljudi.“ Zato so zastavili delo v globino, postavili na osebno prepričanje in pričevanje. V politični situaciji tudi drugega ne morejo. A končno lahko ravno s tem postane Cerkve resnično kvas.
V GHANI so začeli napadati katoliški časopis „The Standard“, češ da bi se moral zanimati le za vero in pobožnost vernikov, ne pa za socialna in politična vprašanja. Na te napade je v uvodniku odgovoril sam nuncij in poudaril, da je tako gledanje zgrešeno. Človek nima samo duše, ampak tudi telo. In odrešiti je treba celega človeka. Zato se bo Cerkev tudi naprej zanimala in borila za človekove pravice v celoti. Tega ne more opustiti, če hoče biti zvesta evangeliju. Pri tem izvajanju se je nuncij skliceval na papeža in škofovsko sinodo v Rimu, ki je ponovno začrtala naloge Cerkve.
SEVERNA KOREJA je redko v poročilih misjonskih listov. Tam je bilo misijonsko delo prav tako zatrto kakor na Kitajskem. Vendar je slutiti, da v katakombah še živi, ker je bil nedavno proces proti dvajsetim katoličanom, češ da so se udeležili svete maše. Zadnje čase pa je čutiti tudi v Severni Koreji neko spremembo. V javnosti se piše o verskih vprašanjih, česar do zdaj ni bilo čutiti. Isti pojav kot na Kitajskem.
naši
misijonarji
IRAN
Iz Tabriza nam je pisala s CECILIJA RODE, usmiljenka, ki deluje v gobavski naselbini. Med d rušim nam poroča nekaj o nemirih, ki so se v deželi, prav v Tabrizu, vršili Pred meseci:
„Teden dni po Vašem odhodu so bili v Tabrizu nemiri. Vse skupaj je Trajalo le dve uri dne 18. februarja. Od poldne do dveh popoldne so nezadovoljni požgali oziroma porušili kakih 200 javnih poslopij in bank. Vlada v Teheranu je potem očitala policiji, vojaštvu, guvernerju in tajni Policiji, kako da niso mogli tega preprečiti. V enem tednu so vse šefe zamenjali, tudi guvernerja mesta Tabriza, ki ga Vi poznate. No, čez nekaj dni so bile razne poškodbe že popražene in steklena okna in vrata omrežena. itd., le kar je bilo porušenega, se je sicer tudi, a malo bolj počasi obnovilo. Od tedaj je zdaj vedno polno policije na cestah. No, hvala Bogu, da ni bilo še kaj hujšega. Kajpada med našimi gobavci tu v naselju je bil popoln mir, saj smo le bolj odrezani od mesta in med našimi reveži ni smisla za revolucijo.
V aprilu sem bila v Libanonu, v Beyrutu na duhovnih vajah. Povsod Je očitno, koliko je trpela ta dežela. .. m še ni konec žalostne vojne. Tam Pa nihče ne popravlja porušenih delov Presta, ker pač nihče ne ve, kd?j bo Tega konec. Dokler bodo Palestinci v
deželi in njih problem ne bo rešen, Libanon ne bo imel trajnega miru. Škoda, ker to je res lepa dežela; vsi hribi lepo zeleni (ne kot naši puščavski), obala Sredozemskega morja nudi deželi dovolj vlage, da vse bujno raste, zeleni in cvete.
Lepo pozdravljam vse misijonske prijatelje, posebno moje sošolce!“
FORMOZA
Kanosijanka s. ANICA MIKLAVČIČ nam v več pismih pove to in ono o svojem delu na fari v Chungli in med hribovci v San Min, kjer zadnje čase tudi pomaga. Tole povzemamo iz njenih pisem:
„Pišem Vam iz San Min, to je misijonska postojanka v tajwanskih hribih, kjer žive pravi Formožani, prvotni prebivalci otoka. Pred enim mesecem sem začela tu svoj apostolat med šolsko mladino, ki jo učim krščanski nauk. Žetev je velika, a delavcev je malo... zato sem se prostovoljno javila za to delo, čeprav sem že nad 60 let stara. Tedensko preživim tri dni med temi ljudmi, med to drago mi mladino, ki preje še nikdar ni videla sester, pa me imajo že zelo radi. V petkih zjutraj grem nazaj na faro in potem v jet-nišnico na obisk mojih dragih jetnic, ki me tudi z veseljem pričakujejo. Na fari imam vse tako kot preje: otroški vrtec, krščanski nauk, mladina, moj dragi pevski zbor in učen-
je klavirja. Tako moram izrabiti vsako prosto minuto.
Zdaj Vam pa zaupam, 'in po Vas misijonskim dobrotnikom, gorečo prošnjo: Ti otroci tu na fari, nikakor ne žive blizu, ampak žive zelo raztreseno po hribih in imajo v šolo 2 ali celo tri ure peš hoje daleč, in to dvakrat tedensko, po šolskem pouku v svojem kraju. Naš misijonar je ubog, a zelo goreč frančiškan; tem otrokom, ki pridejo od daleč, da okrepčilo, nato poslušajo pri meni krščanski nauk do pol osmih zvečer, potem pa morajo domov..., a kako? Misijonar si je izposodil džip, je navadno za največ šest ljudi, a on spravi vanj tudi do 20 otrok. . . Vse sedeže spravi v garažo, otroci pa stoje drug zraven drugega, vsi veseli. Misijon bi zato zelo potreboval
mali avtobus, ne samo za prevoz te mladine, ampak tudi za prevažanje bolnikov, ki so sami brez prevoznega sredstva ali brez denarja, da bi ga najeli. Prav danes sem rekla misijonarju: Takoj pišem v Ameriko in poprosim. .. Misijonarju so se kar oči zaiskrile ob misli na to možnost. Seveda ne mislim, da bi se kar takoj celotna vsota zbrala, a počasi se bi le nakapljalo, pa bi mogli uresničiti načrt po lastnem farnem prevoznem sreldstvu. Zato misijonske prijatelje po Katoliških misijonih lepo prosim, da prispevata, v kolikor in če morete!“
V naslednjem pismu pa misijonarka poroča:
„Med našimi otroci po hribih smo priredile koncem maja „dan poklicev“. Zbralo se je nad 200 mladine
S. Anica Miklavčič s svojim pevskim zborom; pripravljene so za procesijo na cvetno nedeljo, zate imajo palmove vejice v rokah.
k govorom, ki so jih podajali razni duhovniki. K slovesnosti smo povabili tudi novomašnika, ki je daroval sveto mašo; po maši so mu vsi otroci poljubili maziljene roke. Morda pa le v tem in onem srcu to seme kdaj obrodi zaželjeni sad. .. Včeraj po krščanskem nauku sta mi rekli dve deklici, .da želita postati redovnici... Molimo za poklice!“
Dvakrat nam je pisal tudi misijonar ANDREJ MAJCEN SDB, in sicer najprej 28. maja, potem pa 27. junija. Tele vesti izvemo iz njegovega pisanja:
„Že cel mesec sem med fanti siro tišča, ki ga na jugu Tainana vodi maryknolec, ki je pa moral za dalj časa v Hong Kong, da mu temeljito
Desno: Misijonar Majcen s fantiči. Spodaj: romarice iz Majcenovega delokroga k Lurški Materi božji, pred njeno kapelico v kitajskem slogu.
popravijo zobe in si zraven tudi malo odpočije. Ta misijonar je zelo požrtvovalen, sebe pozablja in se daje tem fantom-sirotam brez družin, išče denar in pomoč vsenaokrog, da za teh 50 fantov poskrbi obleko, prehrano, zdravila, učila in vse drugo, kar potrebujejo. Tako sem s svojimi 74 leti kar srečen, da morem še kaj pomagati. Za materinski dan je prišlo več obiskovalcev, ki so nam za fante prinesli denar, oblačila, obutev in še kaj za pod zobe. Misijonar-marykno-lec se, upam, prihodnji teden vrne in grem nazaj v Tainan, kjer se bo že končavalo šolsko leto. Tedaj pride k nam tudi naš r.ovi mladi inšpektor (provincijal) in mi bo povedal, kani bom šel prihodnje leto. Jaz sem seveda zelo rad na Forinozi, kjer je zelo ugodno podnebje in so ljudje dobri in dežela ekonomsko dobro stoječa, a ne vem, če bo mogoče, da še nekaj časa tu ostanem.“
Naslednje pismo pa poroča sledeče: „Pošiljam Vam nekaj slik naše župnijske mladine. Ta dekleta-katoli-čanke so šle na romanje v hribe k tamkajšnji Lurški Materi božji; vidite jih pred malo, v kitajskem slogu zidano kapelico.
Vedno se zanimam za usodo ljubljenega Vietnama in naših tamkaj. Vidim, da se je sajgonski škof odločil, da nadaljuje s tisto linijo, katere se je oprijel, ko- sem bil jaz še tam: Cerkev naj z vsem, kar more, pomaga ustvariti Vietnamcem socialni dobrobit, pri tem pa naj vztrajno zahteva zase svobodo za versko udejstvovanje in za verko življenje katoličanov, ki jih je sedaj v Vietnamu tri milijone in pol. Vlada organizira tako-zvane socialno produktivne komuni-tete povsod tam, kjer je bila zemlja radi vojnega divjanja zapuščena, in tam, kjer sploh še ni bila obdelovana, prav tako tudi ra ne zadostno
obdelanih veleposestivih nekdanjih francoskih kolonijalnih farmarjev. Ko sem bil še tam, je škof organiziral z nekaterimi sestrami in misijonarji tu in tam centre za produkcijo, pa. je prosil, da bi smel poslati tudi drugam svoje ljudi v ta namen (duhovnike in redovnice), a tedaj ni uspel. Sedaj gre menda malo na bolje. Našemu provincialu je vlada dala naročilo, naj sobrate salezijance, ki so bili morali zapustiti zaplenjeni Thu Duc, razporedi po skupinah kot socialne delavce v teh centrih. Pa ni tako samo pri salezijancih, ampak vidim, da je tako tudi pri jezuitih, ki jih je v Vietnamu še 38, in pri frančiškanih, ki jih je po raznih krajih nad 1.50. Tako vidim, da naši sedaj lahko nekaj napravijo po farah na eni strani, na drugi strani pa po teh centrih kot socialni delavci. Bomo videli, kako bo s tem v bodoče. Jezuiti imajo še svoj novicijat z 12 kandidati, imajo tudi še enega od svojih kot profesorja na državni univerzi (predava socialne vede), poleg tega imajo tudi v središču Saigona univerzitetni dom. Mncgi od naših in tudi drugih redovnikov se pa seveda ukvarjajo s sajenjem krompirja, obdelovanjem rižnih polj, s pridobivanjem zelenjave, kar potem prodajajo državi in nato od nje po znižani ceni nazaj odkupijo, v kolikor potrebujejo za prehrano sebe in svojih sobratov. . . Tako se lepo prakticira zaobljuba uboštva.“
INDIJA
Od tu imamo preveselo novico, da so vsi trije naši bengalski misijonar-ji-jezuiti srečno prestali vsak svojo operacijo. Piše nam najprej o. JOŽE CUKALE S. J. dne 20. VI. iz Keo-rapukurja pri Kalkuti. Najprej se zahvaljuje za zanj in sobrata poslani denar iz sklada KM 1978 za vse slovenske misijonarje, potem pa poroča:
Trije naši bengalski misijonarji z obiskovalcem na strehi univerzitetnega Zavoda sv. Ksaverija v Kalkuti (br. Udave, obiskovalec, br. Vidmar in o. Cukale.)
„Na veliki petek ob eni popoldne sem ležal na operacijski mizi. Na veliko nedeljo sem že imel obiske, ki so v Metropolitan Nursing Home (ime bolnišnice) trajali vseh dvajset dni, kar je bilo neke posebne vrste „gna-da“... Nikdar ne bi pričakoval, da se morejo ljudje tako navezati na misijonarja. Zdravniki in bolniške sestre so gledali darove, ponajveč jestvine in
sadje, in so mi svetovali, naj odprem trg ter prodajam. . . Fantje, dekleta in sestre iz različnih samostanov so ob moji postelji prepevali. Bolniki, največ hindujci, so hoteli imeti takrat svoja vrata odprta, da so poslušali krščanske melodije, ponajveč karizmatične vsebine, najsi so bile v angleškem najsi bengalskem jeziku. Peti dan sem že stopil na noge.
Približno ob istem času je ležal na operacijski mizi za hernio bi'. Leopold Vidmar S. J. V. naslednjo sobo so pa zanesli iz nekoliko predrage bolnišnice Bellvue še brata Udovča Janeza S. J. Tako smo bili vsi skupaj vsaj 14 dni. Dragi Lado, se spomniš tiste Vajine sobe v Zavodu sv. Ksaverija v Kalkuti, kjer smo vsi skupaj sedeli, prigrizovali slovensko salamo ter jo zalivali s kalkutskim pivom ter prepevali ? Čez dvajset dni smo bili pa vsi trije misijonarji, ki si jih obiskal, v isti bolnišnici... operirani!
Brat Udovč je bil operiran na srcu, kateremu na pomoč so mu vložili „srčno uro (aparatek, ki pomaga urejevanje bitja srca). Sobrat je iz Kanade so za vrlega vrtnarja zbrali 20.000
Škof msgr. Linus Gomez blagoslovijo novi zvon v misijonu očeta Cukala S.J. v Keorapukurju.
rupij, skoraj 3.000 dolarjev, da bo zmogel še leta razgovor s svojimi cvetličnimi gredami, kaktusi, rododendroni tam pod Himalajo v Darjee-lingu. Toda nastale so komplikacije: Brat je dobil neke vrste kolcanja, ki se ni hotelo ustaviti, in je že bil pripravljen na odhod v nebeške vrtove. Ko sem stopil v njegovo bolniško sobo in ga vprašal: Kako vam je, Janezek? sem dobil odgovor: Darujem ..., več ni mogel govoriti. A Gospod žetve je imel usmiljenje z nami. Zdaj sem jaz že na delu, čeprav še malo previdno, brat Vidmar zida naprej škofijsko malo semenišče, brat Janez pa tudi že nazaj v Darjeelin-gu pri rožah. Dokler mu v nebesih ne pripravijo vrta, se ne misli vzpenjati na tiste višine. On in mati Terezija molita, da se mu želja izpolni.
Prav kar mi je poštar prinesel pismo kardinala Picachyja, v katerem se zahvaljuje za Kešpretove posnetke našega snidenja pri njem, ki si mi jih Ti poslal iz Buenos Airesa, in pravi: V Darjeelingu sem srečal br. Udovča, ki mu zdravje krasno služi ter nima nobenih težav s svojo „srčno uro“. —Kardinalu sem osebno zelo hvaležen za obisk v bolnišnici; že drugi dan po operaciji je bil pri meni.“
Isti misijonar o. Jože Cukale pa v naslednjem pismu z dne 21. VII. poroča še drugo zanimivo vest, da ga je namreč obiskal msgr. Maksimilijan Jezernik, generalni tajnik papeške misijonske univerze „Urbaniana“ in rektor „Slovenika“ v Rimu. Potoval je v Indijo kot vizitator semenišč, ki so v območju Kongregacije za cvangelizacijo narodov. Tisti dan, ko o. Cukale piše pismo, je msgr. Jezernik potoval v Assam na severovzhodu Indije.
Iz Darjeelinga nam pa piše sam operirani brat JANEZ UDOVČ S. J.
Velika množica božjega ljudstva ob sprejemu škofa Linusa v misijonu o. Cukala S.J. v Keorapukurju. Prišli so tudi protestantje in z njimi njihov škof Blair.
in njegovo pismo tu dobesedno objavljamo:
„Je menda že čas, da se spet enkrat oglasim, četudi sem še „invalid“, sem vendar zopet v Darjeelingu, na starem mestu. Odkar ste odpotovali iz Kalkute, je že nekaj mesecev. Vsi trije Slovenci tu smo bili pod nožem in smo nekaj tednov ležali v jsti bolnišnici ter drug drugega tro-štali z obiski. Moja mlajša sobrata sta hitreje okrevala, jaz sem pa cel mesec ležal v bolnici in še en mesec v bolniški sobi Kolegija sv. Ksa-verija. šele 12. maja sem odletel v Darjeeling in tu se zdaj počasi na noge postavljam. Cel veliki teden sem bil kot na Kalvariji: trikrat so me operirali in šele tretjič jim je uspelo, da so dali aparat za, bitje srca na Pravo mesto. Zdaj bije točno kot ura. Oslabel sem zelo in dolgo nisem mo-Kel hoditi, a gre že na bolje. Ko sem
se vrnil v Darjeeling, sem se moral najprej spet privaditi na zračno višino (okrog 2.300 m nad morjem), ker sem bil šest mesecev v ravnini. Tako sem zdaj spet „doma" 'in hodim na vrt, če je suho vreme, kar je pa redko, ker imamo ravno deževno dobo.
O. Cukale mi je včeraj pisal, poslal fotografije od našega srečanja in tudi Vaš dar iz sklada KM za vse slovenske misijonarje. Tudi s. Magdalena Kanjč me je bila tu obiskala, ko je prišla v Darjeeling na počitnice. Zdaj je stara že 86 let, pa še vedno streže bolnikom v dispanzerju
Naš vrt tu privlači mnogo obiskovalcev, saj je pa tudi res lep. V času moje odsotnosti so naši vrtnarji lepo skrbeli za razne vrste dragocenih cvetlic in rastlin; zelo sem jih pohvalil.
Biat Vidmar zopet zida novo malo semenišče za kardinala Picachyja, ki je nadškof Kalkute. On je bivši gojenec tukajšnjega Kolegija in je bil pred kratkim mesec dni pri nas na okrevanju od malarije. Ko je bil tu, me je vsak dan obiskal, ker sva prijatelja še od njegovih šolskih let.
Decembra meseca odidem spet v dolino na toplejše, ker v Darjeelingu je zima prehuda, zato se moram do tedaj dobro na noge postaviti. Že lažje diham, ker sem se privadil višinskemu zraku.“
Tudi od s. MAGDALENE KAJNČ iz Asansola imamo pismo z dne 20. junija:
„Tisočera Vam hvala za pismo in priložene fotografije. Tudi naše sestre so zelo želele vedeti, če ste se srečno vrnili domov, in so hvaležne za Vaše pozdrave. Ako me ljubi Jezus ohrani pri življenju še do stotega leta, kakor žele moji ubogi, Vam bo gotovo mogoče ponoviti svoj obisk! Žal mi je, da niste mogli obiskati Morapaja, kjer sem delala 31 let. Večina tamkajšnjih revežev je bila hindujska al' muslimanska in prepričana sem, c!a sem mnogim pokazala pot v nebesa. Žal, tu mi ni dovoljeno, da bi hodila obiskovat uboge po vaseh, v tej moji starosti, kakor sem to mogla tam.
Bila sem na kratkih počitnicah v Darjeelingu 'in obiskala brata Udovča, ki se Vas veselo spominja. Tudi kardinal Picachy je bil tamkaj na počitnicah in Vas tudi pozdravlja.
Ko pišete bratu Kešpretu, se v mojem imenu tudi njemu lepo zahvalite za obisk; spominjam se ga v molitvi.“
Končne imamo iz Indije pismo od s. TEREZIJE MEDVEŠČEK iz družbe Hčera Marije Pomočnice, katera nam piše iz Bandela pri Kalkuti dne 21. maja tole:
„Živo se spominjam tistega večera, ko ste prišli tako nepričakovano in smo pokramljali, žal le zelo na kratko. Tudi druge sestre in naše deklice me sprašujejo, kje ste sedaj.
Tukaj se imamo, hvala Bogu, še kar dobro. Sem zdrava, hvala Bogu, čeprav me huda vročina, ki vlada sedaj, precej zdeluje. Smo v počitniškem času, zato je zdaj pri nas samo nekaj ubogih deklic, ki nimajo nikogar, da bi šle med počitnicami k njemu.
V juniju bom šla v Shillong na neko zborovanje, nato pa na duhovne vaje. Tudi bomo imele tečaj za redovniške poklice; to zadevo Vam posebno priporočam v molitev!“
LEPO PROSIMO:
PORAVNAJTE NAROČNINO!
POMAGALI NAM BOSTE!
•ATCLISK'i MISIJONI" so sp ölen m.sijon.ki mesečnik, glasilo pa peš k. h misijonskih družb, slovenskih misijonarjev, "Slovenske misijonske zveze". Izdaja ga "Baragovo misijonišče". Urejuje in upravlja Lenček Ladislav C.M. — Naslov uredništva in uprave: El Cabezuelo (ex Loubet) 4029, Remedios de Escalada, Provincia Byenos Aires. Tiska "Editorial Baraga del Centro Misional Baraga", Colon 2544, Remedios de Escclada, prov. Bs. Aires. S cerkvenim dovoljenjem.
NAROČNINA ZA LETO 1978: V Argentini in sosednjih deželah: II. polletje 2.000 pesov. Celoletna: V ZDA in Kanadi: 5 dolarjev; v Italiji: 4.000 Lir; v Avstriji 90 šilingov; v Franciji 25 NF; v Angliji 2.5 funta,- v Avstraliji 5 dolarjev.
PLAČUJE SE NA SLEDEČIH NASLOVIH:
Argentina: Baragovo misijonišče, El Cabezuelo (ex Loubet) 4029, Remedios de Escalada, prov. Buenos Aires. — Dušnopastirska pisarna, Ramdn L. Falcčn 4158, Buenos Aires. ZDA: Rev. Charles A. Wolbang CM, 131 Birchmount Road, SCARBOROUGH, Ont., Canada MIN 3J7 — Mr. Rudi Knez, 17826 Brion Ave., Cleveland, O. 44119. Mrs. John Tushar, Box 731, Gilbert, Minn. 55741. — Mrs. Ana Gaber 2215 So. Wood Street, Chicago, lil. 60608 U.S.A.
Kanado: Župnija Marije Pomagaj: 611 Manning Ave, Toronto 4, Ont.; župnija Marije Brezmadežne: rev. Ivan Jan CM, 739 Brown's Line, Toronto, Ont. M8W 3V7; Za Montreal in Quebec: rev. Jeretina Janez CM, 405 Marie Anne East, Montreal, P.Q.; za Winnipeg in okolico, rev. Ivan Plazar CM, 95 Macdonald Ave. Winnipeg, Man. R3B 0J3.
Italija: Dr. Kazimir Humar, Corte San llario 7, Gorizia.
Trst; Oddajati na naslov: Marijina družba, Via Risorta 3 Francija: s. Cecilija Prebil, Rue du Bac 140, Paris VI.
Avstrija: B. Seelsorgeamt, Viktringer Ring 26, Klagenfurt.
Anglija: Rehberger Gabrijela, 132, George Street, Bedford.
Avttroliia: Slovenske sestre. 4 Cameron Court, KEW. Vic. 3101
MISIJONSKI DAROVI
ZA MISIJONSKI ZAVOD
Družina Frank Osredkar, Toronto, ob priliki srebrne poroke, 450 dolarjev. ZA MISIJONE
Frančiška Mukavec, Avstralija, 10 dol.; Franci Markež, Arg., 16.300 pesov. ZA VSE MISIJONARJE
Družina Makovec Ivan, 10.000 pesov.
ZA POSAMEZNE MISIJONARJE
S. Ceciliji Rode, za njene gobavce v Iranu, N. N., Avstralija, 100 dolarjev’. Za Kosmača na Madagaskarju, N. N., Avstralija, 60 dol.; K. Čargo, Avstralija, 10 dol.; Andrej Udovič, Avstralija, 10 dolarjev.
Za Radota Sušnika, Madagaskar, domači iz Slovenske vasi v Argentini, 115 dolarjev.
Za Petra Opeka, Madagaskar, Maroltovi 20.000 pesov, Opekovi 30.000 pesov, oboji iz. Argentine.
Za o. Jožeta Cukaleta, Indija: Č. g. Stanko Skvarča, 10.000; Marta Fink, s čestitkami za literarno črtico „Koča pod luno“, 10.000 pesov, oba v Argentini. ZA TISKOVNI SKLAD KM
Avstralija: Mežnar Rudi, 4 dol.; Karel Simenčič, 1 dol.; A. Šajn, 2 dol. Frančiška Mukovec, 10 dol.
Argentina: N. N. Ramos Mejia, 10.000 pesov; Beltran Zvonko, 5.100 pesov; družina Bidovec, 30.000 pesov.
Kanada: Jakob Kranjc, 20 dolarjev.
VSEM ZA VSE TISOČKRAT BOG PLAČAJ!
Prosi riža . . .
Registra de Prop. Int. No. 1 1 50563 Director responsable, Lenček Ladislav Domicilio legal, Cochabamba 1467 Buenos Aires
slo	FRANQUEO PAGADO
	Concesičn N’ 3143
5|Ü	TARIFA REDUCIDA
	Concesi6n N9 5612