MLADIKA
Izhaja 20. vsakega meseca.
Uredništvo in upravništvo je v Gorici, Gosposka ul. 2 (knjigarna).
Staue celoletno 8 Lir
Definsko blagovesfje.
Legenda. Napisal Venceslav Bele. (Dalje).
O izgubljenem sinu.
Povedal jim o drugem je očetu, ki bival v davnih časih je na svetu:
»Živel je nucž; dva sina je imel in mlajši sin očetu je velel :
»Izplačaj, oče, del mi premoženja, kateri meni v delež bi prišel šele ob koncu Tvojega življenja; — naj Beg Ti da, da dolgo bi živel!«
Vse premoženje svoje razdelil je v ljubezni dobri oče med oba.
Čez nekaj dni se mlajši poslovil je, pobral, kar je imel in šel na tuje; nič mu ni bilo mar, kako doma za njim predobri oče prejokuje. —
Zašel je v slabo družbo v daljnem svetu, živel drugače je kot pri očetu; doma je delal, tu samo zapravljal, z obleko dragoceno se odeval, gostijo za gostijo je pripravljal, se veselil, popival m popeval.
Živel pregrešno je in razuzdano, a kmalu bilo je vse to končano. —
Ko je bogastvo svoje vse zapravil, so vsi prijatelji ga zapustili; ostal je sam, raztrgan, lačen, v sili, v deželi pa se je hud glad pojavil.
V	tej grozni stiski šel iskat je službe, da z delom živeža si pridobi in reši smrti se in preživi.
In on, navajen prej gosposke družbe,
za družbo svinje kot pastir dobil je; pri njih hudo se stradati učil je.
On smel se ni najesti, ko prašiči so s sladkimi se pitali rožiči,* ki njemu ni hotel jih nihče dati in sam si tudi ni jih smel jemati.
Domislil se je v hudi stiski tej,
■	kako se mu godilo je poprej, kako pregrešno.je živel po svetu, kako lepo je bilo pri očetu, ki ga hudo je stem razžalostil, da ga je nehvaležno zapustil.
»Vsak hlapec, ki pri njem opravlja dnine, ' je sit tako, da mu ostaja kruha, a sin njegov od lakote tu gine. ko tujcem služi le zavolj trebuha.
Jaz dvignem se, nazaj k očetu grem! Odkritosrčno se mu izpovem:
Hudo, oj dragi oče, sem grešil, več nisem vreden, da bi sin Tvoj bil!
Za zadnjega me sprejmi hlapca k sebi, samo, da bival, oče, bom pri Tebi!« —
'■ Iti kar je sklenil, brž je izvršil: je vstal in se k očetu napotil.
In stari oče željno v daljo zroč \ vsak dan vrh griča poleg doma stal je izgubljenega sina čakajoč.
Ko je prihajal, hitro ga spoznal je in naglo mu naproti je hitel, poljubil ga in krog vratu objel.
In kot je sklenil sin, tako je storil, skesano pred očetom je govoril:
, »Hudo, oj dragi oče, sem grešil:
več nisem vreden, da bi Sin Tvoj bil!
Za zadnjega me sprejmi hlapca k sebi, samo da bival, oče, bom pri Tebi!«
S poljubom oče usta mu zapre: že davno, davno odpustil je vse; boječega le s silo s sabo vleče, domov liiti, doma da naročilo: »Prinesite najboljše oblačilci, da se moj sin dostojno preobleče, in prstane mu dajte na roke in Jepe, nove čevlje na noge.
Brž pohitite, tele priženite,
najlepše pitano, in zakoljite,
da pri obedu bomo se gostili
in jedli, pili in se veselili,
ker njega danes sem nazaj dobil,
ki sem ga bil z bridkostjo izgubil,
in mi ta sin je zopet oživel,
ki sem že davno ga med mrtve štel!« -
In vsi so od srca se veselili,
vriskali, jedli, plesali in pili. —
Ves dan na polju z delom se je trudil starejši brat in silno se začudil je ob povratku bližajoč se hiši, ko godbo, ples in vrisk iz nje zasliši. Zavzet ves prvega med hlapci vpraša, kaj pač pomeni šum in Hrum in ples in glasna godba in vriskanje vmes, ki iz domače hiše se oglaša.
Radostno se mu hlapec nasmehlja in mu veselo da odgovor ta:
»Povrnil se Tvcj brat je, ki imel ga ie za izgubljenega in štel med mrtve ga Tvoj oče je že davno: rzato je tele pitano zaklal in sinu priredil gostijo slavno in k rajanju nas skupaj je pozval, vesel, da se iz tujih mu daljav
povrnil izgubljeni sin je zdrav.«
Beseda ta starejšega ujezi tako zelo, da niti v hišo noče. ^
Ko pa izvedel to njegov je oče, brž vstane in iz hiše pohiti in v hišo ga povabi ljubeznivo, a sin odgovori mu razžaljivo,
»Glej, jaz Ti služim že veliko let, da nihče služiti ne more bolje; prestopil nisem nikdar Tvoje volje in nisem odbežal od Tebe — v svet;
In kaj od Tebe sem zato dobil?
Še nikdar nisi mi kiczliča dal, da z njim prijatelje bi pogostil, se z njimi veselil in radoval.
Ko se je ta Tvoj sin domov privlekel, ki je zapravil vse, kar je imel, si tele pitano zaklal in spekel, gostijo mu pripraviti hitel!«
Na trdo sinovo besedo to odgovoril je oče prav mehko:
»Ti, sin, pri meni vedno si: — vse moje je bilo in ostane tudi Tvoje.
A danes treba je, da se gostimla in rajamo in skupaj veselimo, ker danes njega smo nazaj dobili, ki davno snuo ga bili izgubili, in brat Tvoj, ki med mrtve sem ga štel, je vstal od smrti in spet oživel!«
Okoli Jezusa njegovi mali ljubljenčki v tesnem krogu so ležali, s kcmolčki so ob trato se oprli in v svoje drobne rožnate ročice naslanjali s angeljske glavice, zamaknjeni vsi v Jezuščka so zrli.
(Dalje prihodnjič.)
Vseh mrtvih dan.
V	pozni jeseni smo. Listje je že orumenelo. Njegova življenska moč ie strta. Lahek vetrič potegne, list se odkrhne od veje, krčevito se zvije,'posuši se, segnije... ni ga več! —
Lepo dišeče pomladne in poletne cvetice so že davno ovenele. Le nekaj nam jih je še ohranila narava, pa ne zato, da hi se mi lišpali z njimi, teimveč da krasimo grobove — dragih rajnikov.
Solncc se je oddaljilo od nas, bliža se /zimski mraz; naše srce drhti, naše misli
silijo k podobi minljivosti, k podobi zimske zapuščenosti, k podobi zimskega spanja, k podobi smrti... Da, da, misli drve k podobi smrti, a segajo tudi preko smrti, preko groba na drugi svet. v brezsmrtno življenje.
Danes je vseh mrtvih dan. Danes mislimo na smrt, še bolj pa na življenje. — Verne duše, ve živite, brezsmrtno živite! —in na sodnji dan bodete na povelje Stvarnikovo obudile k življenju tudi svoja strohnela trupla. Nekateri dnevi
v letu prev/.amejo človeka s tako neodo-ljivo silo, da se ne more ustavljati njihovemu vtisu. Božična meč, sveti večer, ti premagaš ledeno srce brezbožriikovo, ki sc zamisli v mlada leta, ko je hitel ob roki dobre mamice k polnočnici. — Veliki petek, ti ganeš brezvetčevo srce in mu močno in glasno biješ na vest: — »Ti si kriv velikega petka!« — Na sveti večer se nam milo in ljubko nasproti smehlja božje Detece iz revnih jaslic in nam kliče: »Jaz sem pot, resnica in življenje, polnost življenja, — jaz dajem življenje brezsmrt-no!« —' Veliki petek nam kaže vso grozo smrti. Božji Sin je umrl. Solnce oiem-ni. Crna tema ob belem dnevu priča: umrl je — začetnik življenja. —
ln vseh mrtvih dan  --------, kako nas
spominja na smrt, a še bclj na življenje! Brez števila sveč in lučic, ki danes gore po gcmilah rajnikov, nam predočuje — ljubezen — življenje. Prepričanje, da naši dragi rajniki še, žive, to prepričanje nam je najslajša tolažba, — to prepričanje nas sili, da krasimo grobove s cveticami, da prižigamo svečke in lučice, da škropimici z blagoslovljeno vodo ne le sveže grobove, temveč tudi že upadle, preraščene in prekopane. >>a ta dan oživi naša vera in »križ nam sveti govori, da vid’tro zopet se nad zvezdami«. — Današnji dan šepečejo marsikatere ustnice, tudi one, ki nisc1 dosti vajene^molitve: »Daj jim Bog večni , mir in pokoj in večna luč naj jim sveti!« Med letom, žal da,, ljudje le preradi po-zabljajc na svoje rajnike, dasi se vsak večer oglašajo zvonovi — »za duše "v vicah«. O zvoni, zvoni zvon glssan in nagibaj srca k usmiljenju do rajnikov! — —
V	dušo nas pretrese glas zvona, ko naznanja, da se je kdo naših dragih preselil v večnost; milo se nam stori, ko spremlja glas zvonov telesne ostanke do grcba. Toda, kako hitro pozabimo navadno na ta glas.-------
Vseh mrtvih dan . . . vernih duš spomin ... Kako sr pretresljiv, kako tolažljiv!
—	- Verne duše ve, ki ste zapustile to solzno dolino v živi, trdni veri, — duše.
ki obžalujete, da ste še premalo ljubile Boga, — ki trpite radi nepopolnosti, — povejte nam danes, kako sodite ve o grehu! Povejte nam, kaj si mislite, kaj čutite, ko vidite povodenj hudobije in brezbož-nosti, ki se razliva čez naš nesrečni narod? -------
Zamislimo se nazaj in poglejmo v so-_ bo, kjer je umirala oseba, ki smo jo ljubili. Ozrimo se nazaj v tiste dni in noči, ko smo imeli doma zadnjikrat mrliča — bledega - nemega. — Mislimo si, da srnjo zto pet pri grobu, ko spuščajo grobarji v tiho jamo našega dragegal rajnika, kVi votlo udarja zemlja ob njegovo krsto . . . Kaj, ko bi nas danes na vseh mrtvih dan obiskala duša te osebe in poizvedovala, kako je v naši hiši, v naši družini, v našem srcu, v naši duši? — Bi si li upali z mirnim očesom pogledati v obraz pokojnikov? — Bi se Ii drznili dati mu roko? — Danes trkajo duše vernih rajnikov na naše srce ter milo kličejo: ^Olajšajte naše gorje! — Pomagajte nam, usmilite se Kas vsaj .vi, prijatelji naši, ker hudo nas\ je zadela božja roka!« —
Cez eno, dve ali tri leta bp marsikdo jzmed nas med vermmi dušami v vicah; marsikatera duša pa, ki nas danes iz vic kliče na pomoč, bo takrat že v nebesih — naša priprošnica pri Begu, ako smo ji pomagali. —
Na sodnji dan se bodo vice izpraznile. Kako veselo bodo verne duše — očiščene v ognju — stale na desni strani v svojih častitih in poveličanih telesih! — ln mi? — Kje bomo stali tačas? — — Sedaj je zlati Čas priprave, sedaj poslušajmo glas vesti, sedaj hodimo za lučjo svete vere, poiem smemo veselo upati, da bodemo tudi mi stali na desnici in da se nam takrat vresniči, kar
»križ nam sveti govori: da vid’mo zopet se nad zvezdami, da vid’mo v raju večnem.-se nad zvezdami-------------.«
I. K,
Prava in laži-omika.
Oh, kako se izpreminjajo časi! Kako se izpreminjajo časi! — Le poglejmici! Nekdaj so rekli: »To je nedolžen otrok«; sedaj pa pravijo: »To je srčkan otrok«. — Nekdaj sc rekli: »To je pošteno dekle«; sedaj pravijo: »To je dražestno dekle«.— Nekdaj so rekli: »To je bogaboječ mladenič«; sedaj pravijo: »Ta ga pa pihne«. — Nekdaj so rekli: »To je pobožna mati«; sedaj pravijo: »To je izobražena ženska«. S kratka: nekdaj so gledali bolj na notranjo vrednost človekovo, sedaj pa bolj na zunanjost, nekdaj na jedro, sedaj na lupino, nekdaj na vero, sedaj na zunanjo oliko in omiko. Da je človek le na zunaj olikan in omikan, potem je brez greha in graje, ni mu treba vere, ni se mu bati ne Boga ne vraga. Omika je vse, ona vse nadomesti ...
Ali smo torej nasprotni c miki ? — Ne! Saj je dvojna: prava ony^a in laži-omika. Za pravo omiko moramo biti vsi vneti. Katera pa je prava? — Naš ne--smrtni pesnik Sim. Gregorčič trdi:
»Le ono omiko jaz štejem za pravo,
ki um zadeva, srce in glavo.«
Po plitvi sodbi sedanjega sveta je o-mikan že tisti, ki je fino in po najnovejšem kritju oblečen: Obleka torej dela človeka.
Dekle gre služit v mesto. Njena prva skrb je, da zavrže preprosto kmetsko o-bleko, ki ji je tako lepo pristojala, ter začne v noši tekmovati z gcispo, pri kateri služi. — Sploh pa ni dandanes niti več potreba, da gre katera za to še-le v mesto, saj imamo povsod po deželi do najzad-njega kota prav na gosto nasejane modl-stinje, ki po uzorcih iz modnih časnikov izdelujejo našim dekletom obleke, zgoraj prekratke, na sredi pretesne, skoz in sko-zi pa kar mogoče prozorne. Taka prikazen se postavi potem . še na ped visoke podpetnike in — olika ,z omiko vred )e dovršena. —
Toda zameriti se ne smemo saimoi ženskam, ampak moramo tudi možke malo podregati. — Mislimo si navadnega delavca. V nedeljo ali na praznik si obleče salonske obleko, obuje čeveljčke iz najfi-
; nejšega usnja z neizogibno visoko peto, podloženo s kavčukom, si natakne fine rokavice, vzame v roke drobno palčko, kakor da bi šel komarje past, med zobe pa blagovonjo svalčicc in tako odjadra po u-lici v svesti si, da sta on in omika — eno.
Gotovo je, da spodobna, stanu primerna obleka spada tudi k pravi oliki in omiki. Nič ne de, če je tudi že ponošena in tu .pa tam skrbno zakrpana. ‘Vsak tako, kakor premore. Zaradi uboštva se ne sme nikogar izključiti od omike. — Bodita nam v tem uzornika Kristus in njegova sveta mati Marija. Vse. kar vidimo na njima, je preprosto, spodobno, častitljivo, nič neukusnega, nič pretiranega. O Mariji pripoveduje sv. Dionizij, da je napravila njena zunanjost nanj tak vtis. da bi bil, ako ne bi bil kristijan, skoro 'mislil, da vidi pred seboj boginjo. »Od podplatov dc temena« pravi »ni bilo na njej nič nedostojnega, nič nelepega, nič neprimernega, ničesar, kar bi se moglo grajat?1 ali op^či-tati.«
Oni in zlasti one, ki ^stopajo med nami v fini, po najnovejšem kroju urezani obleki, naj si torej nikar ne d niišljuje-
io.	da so radi tega: z omiko že v najbližjem sorodstvo. Ne, lahko so še daječ, daleč. proč. — Mislimo si surovega, razcapanega in raznim strasten udanega človeka. Okopajmo in umijmo ga z najomamneje dišetim milom, preoblecimo ga v salonsko obleko,'denimo mu svitel cilinder na tflavo in nataknimo mu na roki snežno-bele rokavice: — naenkrat bi stal namesto prejšnega capina pred nami — eleganten gospodič. Ali mu pa morda še česa manjka do omike? — Lahko rečemo, da približno še — vsega. — Ne, sama obleka ne dela človeka, tem manj pa še omikanega človeka.
Večkrat imenuje Svet omikanega tistega, ki se zna uglajeno vesti in ročno kretati, zlasti v ženski družbi pri plesiH in veselicah.
Brezdvomno, — uglajeno vedenje spada k omiki; nikdo ne bo pač imenoval omikanega kakega neotesanega; in okornega brdavsa. Da. pravi omikancc se vede že sam ob sebi uljudno in dostojno, dasi morda ne tako uglajeno kakor kak »sa-
Štev. VIL '	   MLADIKA_______________________  Stran	147.
Ionski lev«. Kakor se spozna cvetico po prijetnem vonju, taka se spozna omikan-ca po prijetnem vedenju. — Vendar se ne , sme že iz same zunanje uljudnosti sklepati, da je kdo res omikan. Kolikokrat je, pod prikupljivo zunanjostjo, ped mamljivo uljudnostjo, skrito smradljivo močvirje najnižje propalesti in surovosti! Koliko Je barab v fraku in cilindru! Koliko je visokih gospa in gospodov, ki se zunaj na sprehodu ljubeznjivo pod pazduho vodijo, doma med štirimi stenami sc pa prav. prostaško lasajo in klofutajo.— Zgodovina nam kaže kronane glave, kj so bile, kar se tiče omike, na stopinji afrikanskih lju-dožreev. — In ali ne čitamo dan na dan v časnikih o sleparjih, poneverjevalcih In zločincih, ki so neprekosljivi v finih kretnjah in salonskuu obnašanju? Vendar pa ne bomo radi tega trdili, da So ti visoko-rodni sleparji, goljufi in uzijioviči — pravi omikanci! —
V	čem obstoji prava cinika?
Je-li treba, ako hoče kdo biti omikan, da je premežen, bogat? So-li ubožneji nižji sloji izključeni iz vrste omikancev?
-- Bogatini nosijo boljšo obleko; toda boljša obleka ne naredi še omikanca. — ' Bogatini se znajo navadno fineje vesti; pa radi tega niso še v resnici omikani. — Bogatini imajo tudi čas in denar, da lahko uživajo življenje, kakor se jim zljubi.
No, vsak stan ima svoje posebno veselje in svoje zabave. Radi tega pa ne sme nikdo misliti, da živi le zato, da uži-> va. One, ki tako mislijo, imenujemo pač lahko -omikane postopače, nikakor pa ne omikane ljudi. Podobni so plevelu, ki se po vrtu šopiri in v pognojeni zemlji tem bujneje raste. Ljudje so, a ne žive kot ljudje, temveč kot bitja, ki nimajo razumne neumrjoče duše. Ako se hočemo prištevati otnikancem, moramo najprej živeti ko:* sc spodobi človeku.
Vprašamo iz nova : V čem obstoji omika?	_
Jc-li treba, ako se hoče kdc- prištevati omikanim, da je mnogo čital, da lahko razpravlja o vseh mogočih in nemogočih rečeh, posebno pa, da zna prav »duhovito« zabavljati čez vero in zaničljivo govoriti o cerkvi in njenih obredih In ustanovah? -
Za tako omiko pač ni potreba drugega, nego slabše vzgoje, popačenega srca in drznega jezika.
Neki Anaksimen si je domišljal, da vse ve in razume. Ko so pa vprašali učenega Teokrita, kaj sodi on o tem človeku, ki je toliko bral in o vsem govori, odvrnil ]e Teokrit:	»Ta	človek ima celo'povodenj
•	besedi, pa samo eno kapljico razuma.« — In res! Ktslfkcr bolj prazen je sod, toliko mogočneje doni. Kolikor bolj suho je listje, toliko bolj.šumi. Kolikor manj vode je v potoku, toliko bolj ploska; močna reka pa vali mirno in veličastno naprej svoje valove.
Iz kakega vira pa zajemajo taki širo-konstneži svojo modrost? — Kdor hoče biti zdravnik, mora se učiti_zdravilstva; kdor hoče biti podučen v verskih resnicah, mera se učiti bogoslovnih ved ali pa .vsaj poslušati tiste, ki so se jih učili, — duhovnike. Zal pa, da se uprav dandanes zajema verške nauke iz časnikov; spisov in knjig, katere pišejo ljudje, ki ne vedo o veri niti toliko, kakor navaden šolski otrok, — ljudje, ki so se morda že zdavno skregali s svojo vestjo, z vero, z Bogom in z zdravo pametjo.
Ko bi se vsaj držali besed apostolovih: »Pf-skusite vse; obdržite pa kar Je dobrega!« — Toda ne! — Podobni so mlinu, ki z. velikim ropotom vse zmelje, kar mu nasujejo, bodisi rž, turščico ali oves^ — Podobni so gobi, ki vsrka vsak„ tekočino brez razlie ter jo petem zopet da od sebe, samo bolj umazano. — Podobni so cedilu, ki pusti skozi vse, kar je čistega, godljo pa obdrži. — So-li to omikanci? — Ne, to so le zapeljive vešče, ki izhajajo iz močvirja in vodijo v močvirje.
Vprašamo dalje: Je-li treba izvršiti mnego šel, da je človek omikan? Je-li treba, da je doktor, profesor, duhovnik, uradnik, učitelj ali kaj takega? Ali sploh ne morejo biti omikani kmetje in delavci svojimi žuljavimi rokami? Je-li omika privilegij, t. j. predpravica nekaterih stanov ?
Učenost poviša sicer sijaj omike; ni pa se vsak, ki je učen, tudi omikan. V vseli časih so se nahajali med učenjaki, profesorji itd. tudi malovredneži. Saj sc ta ali oni morda še spominja, kako je član bivšega avstrijskega zgodovinskega zavoda v Rimu, dr. Robert Eysler, ukradel v videmski knjižnici dragoceno knjigo. — Učenjakov, ki spadajo v špehkamro, ne pa med knjige, pač ne moremo prištevati omikancern. Učen biti in biti omikan ni eno in isto!
Omika pa tudi ne more biti privilegij gotovih stanov. Ali naj imenujemo omikanega mestnega gizdalina, ki ves dan preživi v kavarni, — ali fino damo, ki je gospodinja, pa si šteje pod čast, da bi pogledala kedaj v kuhinjo, — ali gospodično, ki stoji po več ur. na dan pred ogledalom.? — Krnet pa s svojim pikonom, — delavec s svojim umazanim predpasnikom, — gospodinja, ki prijema za vsako delo, — vsi ti naj bodo kar izključeni izmed števila cmikancev? — Nikakor ne!
In ako je bil v tein oziru kedaj kak pomislek ali dvom, odstranil ga je Kristus, odpravilo ga je krščanstvo. Ko se je naš božji Učenik včiovečil, izvolil si je delavski startT dopustil, da so ga imenovali tesarjevega sina in se ves čas svojega bivanja na zemlji ni sramoval dela in truda. Naj se tofej le bahajo bogataši in mogotci, da spadajo v njihove vrste knezi, kralji in cesarji; — kmetje in delavci pa lahko reko, da je njihovega stanu sam Sin Božji, kralj vseh kraljev, gospodar nebes in zemlje. — In kdo, vprašam, kdo si upa reči, da Kristus ni bil omikan? — On je bil, je in ostane do kcnca dni solnce prave cinike vsem narodom in stanovom.
Kaj je torej, kar stori, da je človek res omikan?
Zdrav razum nas uči, da ima prava omika svojo podlago, svoje korenike notri v človeški duši, v človeškem srcu.
Prijetna, dopadljiva zunanjost mora biti izraz notranje kreposti, odsev lepe duše, zlat ckvir čistega, plemenitega srca Kjer ni te notranje lepote, ni prijetna In prikopljiva zunanjost nič drugega, nego krinka, — nič drugega, nego pobeljen grob, ki krije v svoji notranjosti gnoj in trohnobo. Taki omikanci so bili nekdanji farizeji, katerim je Kristus zagrozil: »Gorje vam pismarji in farizeji, hinavci, po-* dobni pobeljenim grobovom, kateri se zde od zunaj sicer lepi, od znotraj so .pa polni mrtvaških kosti in gnjilobe.« (Mat. 23. 27.) Taka — lahko rečemo — je vsa moderna omika: — pobeljen grob, ki se je ob svetovni vojni cdprl ter pokazal pred celim svetom svojo ostudno notranjost: — divjaštvo, nasilje, lažnjivost, verolomnost...
Prava omika zadeva torej najprej naše srce.
Dalje je prava omika nekaj, kar zadeva celega človeka. Oni, ki nosijo stanu primerno, dostojno obleko, so zunanje o-mikani. Zunanjost pa ni še celi človek, kakor ni lupina celi oreh. — Oni, ki se vedejo uljudno in prikupljivo, so izurjeni v telesnih kretnjah. Take telesne kretnje pa niso še celi človek, ker lep poklon ali prijazen obraz ni človek. Kdor ima bister um, dober spomin in uglajen jezik, je lahko izvrsten računar, advokat, učenjak; teda vse to ni še celci človeško srce, šc manj cela človeška duša, najmanj pa celi človek. Prava omika mora torej prešinja-ti človekovo zunanjost in notranjost, t. j. telo, srce, razum in voljo.
Pot do omike mora biti odprta vsakemu človeku:	bogatemu	in ubogemu,
učenemu in neučenemu, podložniku in predstojniku. Kakcr-je za vse stanove krščanska vera, tako je za vse stanove tudi krščanska omika.
Omika onih, ki trde, da obleka dela človeka, ni za vse in je za človeka pre-nizkotfia. — Omika onih, ki trde, da obstoji cmika le v zunanjih prijetnih formah in kretnjah, je puhla in navadno hinavska.
—	Najlepši vzgled ir naivzvišenejši uzor pravega omikanca ie Kristus. Kaj je jedro njegove omike, nam je sam povedal z besedami: »Učite se od mene, ker jaz sem kretak in iz srca pCnižen.« — Da, od Kristusa se učite bogati in ubogi, učeni in neučeni, podložniki in predstojniki, kral.il in cesarji, diplomatje in državniki, pa nc bodete nikdar več držav in narodov v take stiske pripravili, kakor ste jih sed;;! s svojo laži-omikc imbrezbožno modrostjo...
»Veri in omiki!« — ta pomenljiv napis se blesti marsikje na šolskem poslopju. Zukcij pa? Zato, ker brez vere ni prave omike. Človek brez vere je človek brez strahu božjega; človek brez trahu božjega je človek brez vesti; človc'i brez vesti je človek brez srca, — brez srca do Boga, brez srca do bližnjika, brez srca do rajnikov. Človek brez srca je pa človek brez cinike, zakaj:
»le ono omiko jaz štejem za pravo,
ki mn zadeva, srce in glavo.« —
Iz mojega dnevnika.
J. B.
F..., torek, 11. maja 19....
Gospod, umrl bi rad, pa ne vem. ce si | smem toliko želeti. Smrt me vabi, življenje mi je zoprno. Prav dobro čutim, da sem zapuščen Evin sin, vzdihujoč in jokajoč v tej solzni dolini, kakor molim vsak dar. k Materi'usmiljenja. Teži me tesnoba življenja, neprijetna mi je moja slabost, utruja me majhna vsakdanja borba. Rad bi že končal, rad bi se že rešil preiskušnje, rad bi bil poklican takoj k sodbi. Ce gledam pred seboj smrt, tedaj vidim v svojci veliko tolažbo, kako se mi vsako minuto bliža z enakomernim kicrakom. .Hrepeneče jo čakam in danes mi je za dan bliže ko včeraj; toda kdaj, kdaj pride prane? O, da bi se to že jutri zgodilo!.. Kakšna bo? _ Morda mučna in strašna? Mogoče nagla in neprevidna? Bo li smrtna ura dolga, sladka, prijetna ? Ali bom še imel časa, da vzdihnem k tebi, moj Bog?.. Molčiš, in dobro ja, da molčiš, razumem; dobro je to zame. za mojo rešitev; preveč sem namreč slab in bi bil prenemaren, premalci ču-ječ in oprezen, če bi vedel za uro in dan; ta gotovost bi me zapeljala v nespametne tiade in padel bi sovražniku v roke. In vendar me muči ta tvoj strašen molk, Gospod. Bojim se te, tresem se, samega sebe sc plašim. O, da bi že prišla smrt, sedaj, ta hip in bi mi pod njenim dihom še pri tej besedi otrpnila roka.
Prenehal sem pisati, osredotočil sem vse svoje misli v tebi, Gospod, in sem ti dvakrat v popolni zapuščenosti zaklical: Vzemi me! Vzemi me! In sedaj ti ponavljam: Pripravljen sem, vzemi me. Vzemi me k sebi sedaj, ta hip v katerem te ljubim, ko se te bojim in te pričakujem. Saj dobro veš, da ne obrnem ni enega pogleda več na to, kar zapuščam, saj veš, da sem ločen od vsega. Nič drugega si ne želim kakor tebe, Gospod, in radi tebe bi šel v kakršnokoli preiskušnjo. Pošlji mi naj-žalostnejšo smrt, inukepolno, grozovito, poniževalno, sramotno, nečastno, kakor je bila tvoja! O, preveč veselja bi bilo to zame in dobro vedi, da take smrti ne bom nikdar vreden! Daj, da umrjem kakor sv.
Janez Krizosiom ali vsaj kakor sv. Ci-prijan. Toda ne. — Njuna smrt je bila veličastno zmagoslavje. Prvi se je vrnil s Kavkaza trideset let po smrti. Na Bospo-ru, ki je bil razsvetljen od tisoč in tisoč plamenčkov, med obalami dveh kontinen-* tev, sta ga sprejela dva mlada in sveta cesarska novoporočenca. Ladja z njego-
*	vimi ostanki, okrašena z zlatom in s svilo in ožarjena od luči kakor oltar, se je zibala med jokom in vzkliki neštevilne množice vernikov. Sv. Ciprijan pa je slišal, ko je šel v mučeniško smrt, okoli sebe vpitje ljudstva, ki je hotelo umreti z njim ... Ne, ne, Gospod, naj umi jem zapuščen žalost-ne smrti. Daj, da umrjem kmalu, tako pozabljen in malo poznan kakor sem; samci hitro. Mogoče se,varam in si preveč domišljam — moje srce je slabotno ter se kaj lahko zmoti in nespametno prevzame
—	a vendar se mi zdi, da gledam brez najmanjšega strahu smrti v obraz. Mogoče, da, brez dvoma se sedaj preveč baham in,cenim, dočhn bom na dan resnične pre-: iskušnje pokazal svojo veliko malodušnost.
Včasih si očitam, ker si želim smrti in se bojim, da je moja ljubezen dlc? tebe le pretveza moje bojazljivosti in malosrčno-sti. Vedno bi si moral želeti, da se zgodi tvoja volja in ne moja. Če me ti pustiš živeti, je to v tvojih načrtih in jaz ti mo-*" ram le vdano služiti vse svoje živftfenje, ne kakor neubogljivi, nemirni učenček. Sprejeti moram brez godrnjanja tudi prav dolgo, neznatno, žalostno in n2upošteya-no življenje, da tako polagoma dozorim ob žarkih tvoje ljubezni v vdanosti in potrpežljivosti. Da, da prenašajmo in bojujmo se z veseljem vse življenje, kajti ti hočeš, da tukaj ne živimo v brezskrbnosti in ker Jezus Kristus ni prinesel na svet pbkoja. temveč boj. Lepo pravi Blazij Paskal v nekem pismu: »Treba se je pač vdati in se boriti vse življenje: Saj tu ni počitka; sam Jezus Kristus je namreč prinesel na svet meč in ne miru. Morda pa miru niti treba ni, saj pravi sv. pismo, da je človeška modrost nična pred Bogorm Da celo lahko rečemo, da je ta boj, ki se zdi lju-
deni trd, mir pred Bogom: To je ravno oni, mir, ki ga je prinesel Jezus Kristus. In ta mir ne bo popolen dokler ne bo telo razpadlo; to pa je ravno, kar povzroča, da si želimo smrti in kar pomaga prenašati življenje radovoljnio in iz ljubezni do Onega, ki je daroval za nas življenje in smrt in ki nam more dati več dobrot, kakor si jih moremo žfeleti in občutiti, kakor pravi sv. pismo.
A kljub temu se še branim ljubiti smrt in hrepeneti po njej, kot. po rešitvi in plačilu. Niso li Ambrozijevi, tega cekvene-ga velikana, besede, ki bi bile vredne ust Elijevih? »O, Bog, Oče moj, razprostri roke, da sprejmeš svojega ubogega hlapca, ki te .kliče... Ah, čeravno se je vera razširila, ljubezen se vendar ohlaja in hudobije je še vedno v izobilju na zemlji! O, vzemi me k sebi, tja, kjer ni več toliko gorja, toliko nestanovitnosti, tolike teme, kjer si namreč ti sam luč svojih sinov! Težko je tako dolgo čakati dneva, ko se bode tiči naše umiranje končalo z življenjem v tebi. Težko je vlačiti s seboj tako doigo to telo, ki ga že ovija senca - smrti in razpada- Ozri se name, Gdspod! Cuj me! Me boš K vedno zavračal?
Niso li to besede sv. Gregorija Velikega, pisane v tesndbnem pričakovanju Boga? »Kaj so pač vesele in žalostne zadeve tega sveta v primeri z življenjem, ki nas čaka"tam gori? Zemeljsko življenje ki neprestano nanaša iti od"->ša osebe in dogodke spričo nas, po pra , ici lahko imenujemo vedno umiranje. Pravega življenja ni drugje, kakor v nebesih, kjer duša v družbi angelov vtone v neskončni svetlobi in se opaja neminljive sreče. O, kako se srce vname oji tej misli in zahrepeni po blaženem cilju! Ne mudi se, daj mi slišati tvoj klic, o Gospod... — Glej, tvoj hlapec prisluškuje in čaka.«
Glej, Gospod, to je vsa resnica: ne kličem smrti, marveč življenje, kajti to življenje je umiranje, in smrtna ura. je le Hlukepolen prehod v resnično življenje!
Želim si smrti, saj to je pač edina pot, ki Vodi k tebn, Gcspod. Želim si umreti, da dosežem svojo Dobroto in maja Dobrota si ii, radost moja, življenje moje, presladki Jezus, ti ljubezen Sama Hrepenim po smrti, da postanem resničen in popolen soobčan svetnikov in ljubljenec božji() Kakšno bode šele večno veselje, če zadostuje že misel mojega megle-
nega, omejnega, neznatnega razuma, misel v terni tavajočega človečeta, ki je nezmožen, da bi pojmil, nezmožen, da bi si naslikal
iskrico le tvoje slave,
če mi torej že ta misel zadostuje, da se zdrznem in poskočim, da me zgrabi veletok veselja in radosti? Kakšna bo šele resničnost, če me že pričakovanje iaredi tako neizrečeno srečnega. O, moj predobri Gospod! Kakšno bode večno življenje, ko bcm mogel prav umeti z vsemi svetniki, kakšna je širina in dolžina, višina in globina ljubezni Kristusove ter doseči spoznanje, ki presega vsako vednost, da boste napolnjeni z vso polnostjo božjo'2). Moj Bog, ko čitam ognjene besede »Skrivnega razodetja«, kako bi ne skopr-nel od nepotrpožljivosti? Ali si morem kaj, da mi duša ne gine hrepenenja po svetem mestu, novem Jerusalemu, ki prihaja iz nebes, od Boga, pripravljen kakor nevesta, ki se je okrasila za svojega ženi-na(‘). Kako naj ne boni žejen vode iz reke življenja, bliščeče ktkor kristal, ki prihaja od prestola božjega in JagnjetovegaC’). In dalje želim umicti, ker vidim, da brez— bežneži želijo in so navezani na življenje kakor školjke na skalo, pohlepni in mrzlični, polni pohotnosti in nasilnosti. Preveč smešni in preveč podli s*ci, da bi njim želel biti podoben. Zanje je življenje čas uživanja in ne marajo poslušati onega, ki jim pravi, da je le trenutno, začasno, nestalno, kratke kakor dih, neznatno kakor življenje mušice; nasprotno, onega ki jim tako govori kolnejo in si krčevito mašijo ušesa, da bi ne slišali. Zame pa je življenje le pot in do nevarna pot... Kaitera želja je po temtakem bolj naravna kakor želja, da bi bil konec že kmalu tukaj? Zakaj bi ne smel stati na krovu dalje obrnjen proti obzerju in naperjati oči, da vidim, če se že ne bliža pristanišče? Cim dalje traja potovanje, tem večja je nevfmost, da me zadene nesreča, tem številnejši bodo viharji. Gotovo je pa tudi, da je božje plačilo tem večje, čim večje so premagane preiskušnje. Morda pa božja ljubezen veli, da se tukaj borim in si stem zaslužim tem večjo slavo' v nebesih ... Nočem biti
’) Pavel, Efež. II, 19. s) Istotam, lil, 18-19.
‘) Apok. XXI., 2. ’) Apok. XXII., 1.
tedaj tako nehvaležen, da bi z nevoljo sprejemal boje, na katere me zove, ampak jaz sebi ne zaupam, čutim lastne slabost, čutim, da ne morem ničesar na zemlji... Včasih se mi prismehlja načrt obširnega zemeljskega dela ih zdi se mi, da mi je dano izpolniti velike naloge. Tedaj vztrepetam v strahu, da mi morda teh misli ne podtika sam hudobni duh v mojo pogubo in da morda ni vse le satanski napuh. Tedaj bi rad umrl ravno radi tega, da bi za-tel svojo častilakonmost, ne pa toliko iz gnusa pred svetom ali iz hrepenenja po miru: unvrl bi rad, kajti raje kakor bi bil le domišljav klepetač, polen nečimurnosti in bi svojegjavno delal načrte, ki presegajo moje moči, o. tisočkrat raje, Gospod, sem eden onih nepoznanih hlipčev, o ka-
terih si govoril Eliju, rekoč: In pustil si boni v Izraelu sedem tisoč mož. katerih kolena se ne upogibajo pred Baalom in katerih usta ga niso molila s poljubljanjem roke'1) raje sem torej eden tvojih najnižjih častilcev, nepoznanih svetu ali celo' prerokom !
Op. uredil. Te črtice so povzete iz dnevnika vojaka-častnika, ki se je v strelskih jarkih prebudi! iz brezverstva ter se temeljite izpreobrnil. Našel je Boga tam, kjer sc< Ga - žal — premnogi zgubili. Sredi človeškega sovraštva in divjanja — je mogočno delovala milost Gospodova!
’) 3 Kralj XIX, 18.
Spomini na-mrtve.
Zložil Domen.
1.	Vojaško pokopališče.
Cela njiva krizantem je in za križi v vrstah ravnih solnce tone —
$oma, roma materna ljubezen in nad grobo.n se na zemljo sklone:
Ce zastoji j si dal življenje svoje, dragi sinko, prašaš vse noči me; — kdo da gre čez grob in te proldinja, tj, reži se?
Kliče kdo še: vbij me!
Sinico dragi! Spila zemlia kri je tvojo za sramotno ceno:
Ural je, ki proklinja te, reži se, - — jaz pa kličem smrt si zaželjeno.
2.	Samotni grob.
Sredi njive z žitom posejane v inegli gosti grob sameva.
Smrtna ptica z mrtvim tam ob križu toži, da sc v noč odmeva.
Sredi noči mrtvega in ptice reže v dušo glas obojen.
Kdo tam spi? — Pozabljen brat iz štajerske dežele v smrt obsojen ...
3.	Naš november.
Z bukve je burja utrgala list: suče ga v krogu čez blato —
Megla novemberska mu se reži, moči ga, v jarek ga cestni tišči —' vpira do zadnje moči se ji list — —
Nad meglo pa solnce g?e zlato. .
4.	Sponiin
(Mrtvih dan 1915.)
Voz za vozom po	cesti	vipavski beži:
voz s kanonom in	kmečki voz skoz	prah	drvi.
Vrisk od kanona in jok od kmečkega voza druži se v jutru in	se v	noč izgubi:	—
srečajo mož se in	žena	in sin — in	vsak	ihti.
Drevesi.
Pomilujem, drevo, te ob cesti, vsakdanjosti prah te duši: boji se na tvojo mladiko usesti ptič, ki pod nebom leti...
Občudujem te, smeka, na gori,
-	misel ponosna v nebo... — •	’’
pesem sl, ko te obliva zlato Z zarji večerni in v jutranji zori.
Fran Tratnik,
Alkohol in socialno vprašanje.
Franc Kodrič.
Sedaj pa poglejmo na kratko, kaj pospešuje uživanje alkohola, posebno pri delavcu. Glavni vzrok, ki ga ne more nihče zanikati, je strast. To je eno mogočno gonilo, ki privede človeka do popolnosti ali pa v propast. Alkohol je dražilo, ki vsaj trenutno prija človeku, ker vzbudi v njem nekako ugodje. Toda alkohol je zahrbten. Čc se mu človek uda, začne s svojim zahrbtnim delovanjem. Vendar so tudi druge okolščine človeku silno nevarne, da se uda alkoholu, ki prežijo posebno na delavca.
Zaužiti alkohol povzroči v človeku prijeten občutek toplote in za nekaj časa poveča telesno in dušno napetost. In ravno tega je treba delavcu prav pogosto. Kajti zgodi se, da mora delati na mrazu ali pa začeti z delom zgodaj zjutraj. Nič nenavadnega ni ponočno delo. Dr. Schiller, tvorniški nadzornik v Švici pripominja v svoji razpravi: Zur Alkoholfrage. Bern. 1884.: »Zgodaj zjutraj izpraznita drvar in lovec svoj kozarček (žganja) ko gresta pred dnevom pc. svojih težavnih o-pravkih. S požirkom žganja se odškodujc-ta za gorko južino. Iz tega vidimo, da za-uživajo alkohol kaj radi oni delavci, ki naporno delajo in ki ne zauživajo redno svoje hrane. Posebno radi se udajajo pijančevanju cjii delavci, ki delajo v vročih in prašnih prostorih. Tudi pospešuje pitje prevelika utrujenost — preveč utrujen delavec ni zmožen za pošteno zabavo; njegova redna pot drži v pivnico. Pogosto pospešujejo pijančevanje tudi slabe družinske razmere. Delavec, truden in izmučen, ki ne najde v krogu svoje družine razvedrila in res pravega doma, bo pridno zahajal v gostilne. Zato je nujno potrebno, da se izboljša poleg gmotnih raz-niei tudi družinsko življenje. Posebno veliko škoduje v tem oziru, kakor trdi Dr Schiller, dejstvo, da marsikatera žena ne zna pripravljati dobrih tečnih jedi, bodisi vsled neznanja ali pa vsled pomanjkanja sredstev. ..Pogosto se čujejo pritožbe«. Piše Dr. Schuler, »da žene, ki so v svoji mladosti služile kot delavke v fabrikah se nikoli ne nanče kuhanja in da vsled svoje nerodnosti moža takorekoč silijo v
gostilno in ga polagoma vzgojijo za pijanca.« Žalostne a resnične besede. Tega pa je kriv sedanji kapitalistični družabni red,
ki sili tudi ženo, bodočo mater, da trati in 1 uničuje svoje šibke moči po tvornicah in zanemarja svojo vžgejo. Kapitalizem je vrgel ženo v silni vrtinec boja za obstanek, v katerem ona največ trpi. Žena, ki je določena za mater, ta žena mora s svojimi rokami streči mrtvemu stroju, mesto da bi ljubeče božala svoje otroke in jim dala spoznati, kaj je mati.
Kako sledi pijančevanje nizkim dninam in slabi hrani oziroma sploh socialni bedi, razvidimo iz statističnih podatkov dunajskega univerzitetnega profesorja Singer-ja, ki jih je zbral v industrijskih krajih severo-vzhodne Češke. V industrijskem mestu Reichenbergu. kjer so bile primeroma dobre dnine, je prišlo na vsako glavo letno povprečno 7.5 1 čistega alkohola. V Trutnovam. središču predilne industrije, kjer so vladale skrajno slabe razmere, pa je prišlo povprečno 12.2 1 čistega alkohola na osebo. Razlika znaša torej skoro 5 1. Iz tega jasno vidimo, kako kvaren upliv na razširjenje alkoholizma imajo slabe gmotne razmere.
Po vsem tem, kar sem napisal bi u-tegnil kdo sklepati, da se pijančevanje odpravi samo pc sebi s propastjo kapitalizma. Toda to je le deloma resnično. Res je, da se s propastjo kapitalizma, ako se na njegovih razvalinah ustanovi pravični družabni red, zmanjša beda proletarijata. toda s tem pijančevanje še ne bo prenehalo. To pa iz enostavnega razloga, ker je pijančevanje strast, ta pa se ne ozira na socialni red, ona napade reveža in bogatina in vsakega obvlada, če se ji zadostno ne zoperstavlja. Z izboljšanjem socialnega reda bodo le odstranjeni nekateri faktorji, ki pijančevanje pospešujejo. Lepo pravi glede pijančevanja sedanji duševni voditelj nemške socialne demokracije Karl Kautskv: »Obupani proletarec ali malo-meščan, ki smatra svoj položaj za brezupen, ne ve za nobeno drugo pribežališče kakor žganje, da bi zamoril zavest bede. In obup je tisti, ki izsili iz njega sredstva za pijače. Za bodočnost se ne zmeni, od
Štev. VII._______________________  MLADIKA______________________   Stran	153.
trenutka hoče kolikor mogoče mnogo dobiti. Nič mu ni zato če predčasna uniči svojo delozmožnost in lahkomiselno krije deficit vsled pijančevanja z zadolževanjem in prodajanjem najpotrebnejših pred metov, dokler ne stoji pred fizičnim in gospodarskim bankrotom.« Ta pretresljivi opis velja prevsem za one, ki nimajo pred seboj nikakega cilja ali kratko za one, ki jim kaka organizacija ne obljublja izboljšanja njihovega položaja. Vse drugače je, kakor pravi Kautsky z onimi, ki so organizirani. Ti imajo pred seboj cilj za kate-i ega delujejo. In prav to jih odvrača od pijančevanja in jih navaja k štedenju.
Velikanska je važnost dobrih organizacij za delavstvo. Tega se vsi zavedajo. V)ne so dobro sredstvo za izboljšanje gospodarskega in moralnega stanja delavskega ljudstva. Zato si mi ne moremo.ničesar bolj želeti kakor dobrih krščansko-
socialnih delavskih organizaciji. Oni imajo med delavstvom velevažne naloge. Naloga teh organizacij naj bo izvojevati delavstvu dobro gmotno stanje, pa tudi delavstvo vzgajati. Za to potrebne nravne .sile naj črpajo iz krščanstva, ki je velikanski rezervoar nravnih sil.
Ali naj bi bil proletarec res obsojen v nravno in fizično smrt? Ali ni tudi njega Poklical Beg, da Mu daje čast in da živi lepo življenje, kljub temu, da je v dolini solz in da dospe do svojega večnega cilja kakor vsak drugi ? Da, tudi ti bedni proletarec se moraš dvigniti, ker tudi ti si človek! Tudi tebi ne sme biti več sreča tuja, v kolikor je pač na tem svetu možna. Zato pa napovej pameten a neizprosen boj krivici, izkoriščanju, egoizmu, a tudi svojim lastnim slabostim in ne med zadnjimi pijančevanju! Najtežja a najsijajnejša je zmaga nad samim seboj !
Sirota.
Tu na grobu, mama mila! hčerka tvoja se solzi, rada bi ti potožila kar na srcu me teži.
Zbudi ljuba mama so.
Cuj ihtenje hčerice.
Svet nemilo me preganja, branijo se me povsod; Nimam kruheka ne stanja,
sem sirota vseh sirot. — Sladka maina, sliši vsaj: vrni hčerki se nazaj.
Ako pa ti ni mogoče vstati z groba mrzlega, draga mama 1 prosi vroče v raju milega Boga:
Da me pelje za teboj v večno radost in pokoj.
Pesem zapuščenim...
V	mladem jutru mlad junak majki stari je slovo govoril... Majko je objel obup težak:
»O Bog, kaj Si mi storil!«
Vroč poldan — — Z viharjem list:
»Tvoj sin o.ilikovan---------
pečat je rana kot škarlat —«
Majki stari solza na rok6 kanila,
roka majki omahnila------------
Kot skrivnost je mrak —
ali kot bridkost.,..
»Ne vemo kaj bo ž njim.« —
Majki stari solza z vek — kam, kam bi pala? pa se ji je v lice usesala...
Tih večer...
Na nebu bleda lučka se je utrnila: voj sin odšel je v večni mir...«
Majki stari ni več mogla solza iz oči, potopila se ji je v sreč... in vse noči so —• nje ...
F r on 'Tratni k,
Kajžar iars.
Švedska vaška povest. Napisal Avgust Bondcson.
Rojen sem bil tam gori v Nordalu od revnih ljudi in že kot mlad fantič sem moral v svet služit si kruli. Petnajst let sem služil pri istem gopodarju. To je bilo doli v Sletdalu, pri Andersu v Skeperupu. In v vseh teh letih ne vem, da bi mi bil rekel gospodar žal besedo; ubogal sem in delal zmerom rad, pa če bi se moral tudi pregristi skozi skalovje. Da, to so bila moja najsrečnejša leta, takrat nisem še vedel, kaj se pravi skrb — sedel sem k mizi in se najel do sitega, ko je bilo treba iti jest, zvečer sem legel in za drugi dan mi ni bilo treba skrbeti. — Plača je bila seveda slaba in komaj da sem se prihranil kaj za prihodu jost, kakor tudi sem varčeval in obrnil vsak vinar po petdesetkrat, prednc sem ga izdal. Največ sem izdal za obleko, kajti čimbolj človek dela in se muči, tem več obleke strga. In poleg tega sem imel doma še svoje stariše, ki se jim tudi ni godilo predobro in pomagal sem jiin zmerom. kolikor sem le mogel.
V	Skeperupu je služila deset let skupaj z menoj Ana Stina, ki je postala pozneje moja žena. Dolgo sva se že imela rada predno je eden zinil drugemu le besedico. Potem sva pa vendar začela govoriti o tem, da bi sc vzela in posihmal nama ni dalo miru, dokler nisva imela nekaj svojega. Zakaj se ne bi /pretolkla tudi midva, kakor se toliko in toliko drugih, sva si mislila; zdrava in močna sva bila oba in dela se tudi nisva strašila.
In tako okoli božiča v zadnji zimi, ko sem bil v Skeperupu, sem pazil nekega nedeljskega popoldne, da sva bila z gospodarjem sama, in sem mn povedal, kaj sva si izmislila s Ano Stino ter ga vprašal, če bi nama ne dal v najem kosa zemlje. Toda on je postal nato takoj slabe volje in je rekel, da ne mara kajžarjev. Da tega ne metre trpeti, kajti kakor hitro gre hlapec in se oženi in postane kajžar, ie beda in revščina tu, je rekel. — Toda saj hočeva vendar delati, kar se da cba. Ana -Stina iit jaz, to sva sc drug drugemu zaobljubila, sem rekel, in tako bi na najeti zemlji prav tako lahko zaslužila kruli kakor na pristavi.
-	Seveda, to se samo zdi tako, ampak on to pozna - če pride potem kopa otrok ij)
je treba vsakega hraniti in oblačiti niti delo samo niti pomoč dobrih ljudi ne zadostuje in iz tega ne nastane drugega kot revščina, je dejal.
Silno težko sem to slišal in nisem mu hotel verjeti. — No, če ne gre pri njem, pojde pa pri kom drugem, sem si mislil. Menda se ne boje vsi kmetje tako kajžarjev kot on, drugače ne bi moglo biti toliko teh ljudi. Sedaj sem se šele prav razvnel, moral sem preskrbeti kes zemlje v najem in tako sem na spomlad odpovedal zase in za Ano Stino službo. Anders mi je dejal, naj dobro premislim, prednc odidem, toda nisem se brigal zato — zazdelo se mi je celo, da je rekel to samo zato. da naju ne bi izgubil.
Naslednje nedelje sem se odpravil na ;	pot in povprašal pri drugih kmetih v va-
si Toda nihče mi ni hotel prepust’ti koščka zemlje. Bilo je. kot da so se vsi zakleli proti meni.
Tedaj sem izvedel, da je vrgel Rike Bjern v Fielidnu Bringla, ki je bil v Skogsmadenu pri njem kajžar. z ženo in i	šesterimi otroci na cesto, ker ni mogel
plačati. In čeprav sem vedel, da je Bjern najhujši krvoses, kar jih je bilo na svetu, sem šel vendar k njemu in, ga vprašal po zemlji, kajti strašansko me je peklo v pr-I; ib, da ne bi bil v stanu preskrbeti si še to pomlad bajto. Vsak je seveda vedel, da i	sva odpovedala službo. — No, pri Bjermi
je šlo vse po sreči. Bajto dobim lahko, je dejal, ampak zato bom štiri dni delal pri j	njem. Za tisti bori košček zemlje je bilo
to silno veliko.
Odšla sva vun in si ogledala prostor. Ležal je sredi gozda ob močvirnatem travniku. Človek bi bil lahko preštel vse strnišče po zadnji žetvi na izsesanih in izžetih njivicah. Bajta in mali hlevček sta sc skrro podirala. Na strehi so bile velike luknje, in skozi zidne špranje je človek lahko pomolil roko. Vsa okna so bila razbita in dimnik se je bil podrl. Meni je pa bilo, kot da sem začaran, ničesar se nisem ustrašil. Le korajžo, sem'si mislil, ko prideva z Ano Stino sem, bova hišo in zemljo že popravila — in zdelo se mi je skoro, da že vidim, kako gosto raste zelo-
110 žito po obsušenih njivah in kako lepa in prijazna je hišica. Oozd je bil v bližini saj vendar ne bo težko bajtico popraviti. Čudil sem se le, kako da so jc oni, ki so preje stanovali tu, tako zanemarili. Gotovo so bili ničvredni ljudje, sem si mislil, ki menda res niso zaslužili drugega kot da to jih postavili pod kap. —. In tako je napisal Bjern, ko sva se vrnila na pristavo, pogodbo in jaz sem narisal pod njo velik križ.
Sedaj jc bilo storjeno. In ko sem prišel domov na Skepernel, je bila Ana Sti-ne tega strašne vesela. Rekla je, da ji je Cisto všeč, da stanujeva gori v gorah, da bom le jaz pri njej. In delala bova in si gori vse lepo uredila, to je tudi rekla.
Ko je prišel dan najine odpcivedi, je ostala Ana Stina v vasi, da bi našila perila in pripravila, kar je bilo treba za hišo. Jaz pa sem šel gori v Skogsmaden, da bi bilo vse v redu, da se bo treba preseliti.
—	Za tisto malo, kar sva si bila prihranila od svojih letnih plač, sva si kupila že eno kravo, par prašičev in nekaj oprave in posode.
Ko sem prišel gori, sem začel podirati vse, kar je bilo gnjilega in preperelega.	#
Tedaj je prišel k meni Bjern in me vprašal, kaj delam, zakaj podiram bajto.
»Hm,« sem rekel, »v tejki luknji vendar ne moram stanovati. Treba je vendar hišico malo popraviti, predno se naseliva.«
»Ja, s čim pa misliš popravljati? Kolikor vidim, nimaš niti koščka lesa, da bi djal mesto starega,« je rekel na to.
»Seveda ga nimam,« sem odvrnil. »Toda hotel sem Vas že prositi, če bi mi dovolili vzeti iz gozda par dreves, odplačam Vam jih z delom.«
»Haha,« se je zasmejal grdo, »tako si računal? — No, moram ti reči takoj, da storiš najbolje, ako to misliš, da pustiš hišo kakršna je. Iz mojega gozda ne dobiš niti enega debelca, da veš, in če bi hotel delati tudi celo leto za ene deblo; kajti nočem, da bi Se navadili moji bajtarji gospodariti po mojem gozdu. Če jim dovolim enkrat, potem tega ne morejo nič več pustiti. Suho dračje, to si lahko vzameš za kurjavo, to stoji v pogodbi. Če pa posekaš eno samo. drevo, boš imel opravka z menoj. Zapomni si to za zmerom, to ti pravim.«
Obrnil mi je nato hrbet in odšel svo-
r i^m-potom.
Bil sem kot pribit. Niti besedice nisem spravil iz sebe, da bi mu odgovoril, j	Toda ko je odšel, se 11111 je polastila ne-
znanska jeza.
»Haha,« sem kričal, »kaj misliš, da jc ustvaril Bog samo zate.ta gozd, ti skopuh ti nečloveški? Čudno, da pustiš, da gnezdijo ptiči v tvojem gozdu, ko svojemu revnemu bližnjemu odrekaš. eno cfrevo, I	da bi si zakrpal svoj žalostni brlog. —
•Pravim ti —« sem rekel, kajti kipelo je v meni, pride nekoč dan, ko spustim svojega rdečega petelina, da bo potegnil s repom po celem hribu.«
Pa menda me ni slišal več.
Tistega dne nisem mogel več delati.
|	Zalučil sem sekiro v bajto, oblekel suk-
njo in odšel v dolino k svojemu staremu gospodarju. Toda ko sem prišel tja, me je bilo sram. da bi pripovedoval kaj se mi je zgodilo, in sem si izmislil neko drugo prošnjo. Celo Ani Stini nisem hotel reči ničesar, da ne bi postala žalostna.
Ko sem se malo pomiril, sem se vrnil k bajti in si izposodil gredoč pri županu v tali par ducatov desk, ki sem jih moral dati spraviti čez pol milje daleč gori v Skogsmaden. In kmalu nato je bila bajta za silo v redu. Popravil sem vcigale, zamašil zid z mahom, prekril streho s šoto, sezidal nov dimnik, djal na podstrežju nove
c.eske, kjer so bile stare zanič, in naredil nova okna. tako da je bilo vse lepo pogledati.
Potem sva se po poroki preselila v najin novi dom in sva bila srečna, kajti človek je zmerom srečen v prvih dneh ko postane svoj gc«pod. Seveda sva morala ti do delati, da, še mnogo hujše nego kdaj preje ko sva služila. Ana Stina je delala »po cele dni doma na najini zemlji kot moški. Kopala je in žgala, skopala pri hiši vrt, nasadila zelenjavo in delala vse mogoče. Jaz sem pa moral po štiri dni na teden hoditi k Bjernu in ta je znal iz človeka izvleči kar je hotel in pozno v noč smo mu morali kajžarji delati. In tu pa tam je bilo treba tudi ob prostih dneh delati pri Bjernu za neznatno plačo, kajti gori v hribu sva morala tudi kaj imeti za življenje. Seveda nisem na ta način mogel doma kdovekaj delati. Sreča je bila, da mi je na spomlad pomagal pri vožnjah Janez s Kazena, kajti imel je dvoje voznih krav. — In bila sva dobre volje, upala sva na jesen, ko dozori žito, kajti posejala sva precej ov-
sa, in veliko njivo s krompirjem sva tudi
imela.	.	....	.
Toda oves	se na	izsesani zemlji	m
obnesel; komaj	da se je	vrnila	posetev	in
zrnje je bilo drobno in	slabo.^	Vendar	je
bila nekaj slame za krmo za živino in to 'je bilo vsekakor dobro. Krompir je obrodil bolje, kajti nasadila sva ga bila v me-vopripravljeni zemlji, ki sva jo okopala in osušila. Tudi zelja je bilo precej, tako, da se nisva bala zime.
Okrog božiča je prišel na svet Ola, ' najin prvi fant, in tedaj sva bila neskonj čno vesela. Je pač tako z otroci, ne večajo nam samla skrbi ampak tudi veselje.
Tako je preteklo nekaj let. Imeli smo v hiši že troje majhnih kričačev, tako, da je imela Ana Stina dovolj opraviti z njimi. Tako mi ni lrtogla več pomagati pri domačem delu. Bjern je bil strog kot zmerom in ni mogel človeka dreti nikdar dovolj.. Toda navadil sem se bil že tega. Bil sem dicbrega zdravja in vse je šlo dobro. Delal sem za dva in najina zemlja je rodila zmerom bolje. Izkopal sem jarke, osušil sem njive in šoto in stcril vse mogoče, da bi zboljšal svoje malo gospodarstvo. Kupila sva si tudi mlado kravico, ki bi 'morala imeti o božičku prvo tele in na spomlad sem jo mislil obenem s staro vpreči — potem mi ne bi bilo treba več jemati živine na piosodo. — In zmerom sem še upal, da bom lahko rekel nekoč svojemu staremu gospodarju, da se mi godi bolje kaklcr mi je bil prerokoval.
Toda človek obrača, Bog obrne. Nekoč v zgodnjem poletju je hotel Bjern voziti zemljo z močvirja in določil je mene za ta posel. Ko sem stal v mokrem močvirju in nalagal zemljo, sem se pa prehladil, moral sem v posteljo in ležal sem, ne da bi se mogel ganiti, dva dolga meseca. Hudi časi so bili to in silno smo stradali.
In Bjern je bil brez usmiljenja, zahteval je ravno tako svoje delavne dneve in je gro-smo morali ovce, oba lepa prašiča in,še jagnje povrhu, da smo si mogli najemati dninarje.
Sele pozno poleti sem okreval toliko, da sem se mogel doma nekoliko ozreti za delom. Tedaj sem opazil, da se je začel kriviti strcip v hlevu, in se začel podirati, preperel kakor je bil od dežja in starosti. Popravljati £a se ni izplačalo, ker je bilo vse skupaj gnjilo, in dobiti ga iz doline, za to nisem imel sredstev — nisem imel ne denarja, da bi ga kupil, pa tudi vedel ne
bi. kje naj si ga preskrbim. Tedaj mi je šinila v glavo misel: Vsekam si pač tu v gozdu eno deblo in ga prinesem skrivaj sem. Pa naj bo že kakor hoče.
Zvečer sem se splazil v borovi gozd in posekal močno drevo. Ana Stina mi je pomagala potem obsekati in prepeljati na vozičku domov.' Cez štor sva naložila zemlje in pobrala vsako trščico in vsako vejico in vzela vse seboj, da ni bilo ničesar opaziti.
Ko se je zdanilo, sva se spravila na delo, da bi dejala novi tram na streho. — Delo je šlo dobro izpod rok. Potem je šla Ana Stina v hišo in pristavila kavo, kajti na vse to sva morala vendar izpiti dobro skodelico kave in pokrivajoč novi strešni tram, sem se smejal sam sebi, da sem take lahko opeharil Bjerna. Imel sem nepokritega samo ič par komolcev — kar naenkrat sem zapazil Bjerna, kako je korakal čez travnik in naravnost proti meni. Da sem imel puško, bi ga bil gotova u-strelil, tako divji sem postal. Kaj ga je sam vrag poslal sem ali kaj, da je moral priti ravno sedaj,
Tedaj je prišel do mene in seveda takoj vedel, za kaj gre. Pogledal je novi strešni tram in potem kolesnice, ki so vodile iz gozda sem.
»Aha, kaj te imam sedaj, ti tat ti!« je dejal.
Ta beseda me je tako pogrela, da nisem vedel kaj delam. Potegnil sem sekiro k sebi, skočil s strehe in planil vihteč sekiro v rokah nanj.	f
»Zini še enkrat tat in razbijem ti bučo, ti krvoses!« sem kriknil.
Bjern se je ustrašil in se umaknil.
V	tistem hipu je pritekla Ana Stina iz hiše in se vrgla med naju.
»Kaj počenjaš, Lars! Pomisli, kaj de-
•	aš, Lars! Ne pahni nas v nesrečo!"
Izpustil sem sekiro in ljutost se je po-|	legla, ko sem videl Stinin strah. Začel
sem se tako tresti, da sem komaj obstal na nogafi. Hvala Bogu, sem se domislil, samo da nimam človekove smrti na vesti
—	vse drugo naj bo že, kakor hoče.
Tedaj je stisnil Bjern proti meni pesti i	in siknil: »To boš drago plačal! Najprej
me greš okrasti potem pa še grclziti s sekiro! Vidiva se pri sodniji!«
S temi besedami je odšel.
Ana Stina je stekla za njim in ga prosila za božjo voljo, naj nas ne upropasti. On pa jo je samo sunil od sebe in ji ni odgovoril.	(Dalje	prih.)
Ko cvetejo Hrizanleme.
L. C.
Hrizantema, cvetlica krasna, z veseljem zrem ti v žarno lice. Življenja si simbol, simbol si mi nesmrtnosti. Ko okrog tebe gine vse in umira, živiš in cveteš ter napajaš človeška srca z upanjem in tolažbo ...
Te dni je bilo. Tlakomer je kazal bur-jo; tudi pratika jo je napovedovala, sv. Frančišek pa jo je pr,inesel. 1 am zadaj za Čavnom in Nanosom so se bili odvezali vsi mehovi, v katerih hrani Stribog veter in burjo in začelo je pihati po vipavski dolini, da joj! V začetku sunkojna in bolj na rahlo, potem pa z vedno večjo silo. V noči od 11. do 12. oktobra pa je narastel vihar do najvišje besnosti. Burja je tulila in div jala še tudi naslednji dan. Po gozdu je hreščalo in pokalo in orjaški velikani so pripogibali svoje glave ter milo ječali. — Ptički so se poskrili po svojih varnih zavetiščih. Po cestah in poteh pa je moral od časa do časa postati človek in žival. Vsakdo se je najraje tiščal doma in brez potrebe ni šel nihče iz hiše.
Tesno mi je bilo pri srcu, ko sem v temni noči poslušal divje tulečega razgrajača in mislil na svoje cvetlice. Okna so šklepetala, v vejah hrasta in oreha pod oknom pa je divje cvililo. Tako nekam, kakor da bi hotel ta besni obiskovalec po vsi sili vdreti v hišo.
Uboge moje cvetlice! Že po dnevu sem se plaho oziral po njih in na svojo žalost videl, ako hudobno se igra burja z njimi ter jih čedalje hujše cefra in trga. — Jesen jih itak ne trosi preveč in sedaj naj še te na tako krut način vzamejo koncc?
Veter se ne zmeni za mojo bel. List sa listom pada, cvet za cvetom gine. Prva kloni svojo krasno krono mogočna dalija. Kakor veličastna kraljica se je bila ravno zadnje dni odela z najbogatejšim cvetnim ornetom. Veselo se je paslo na njej moje oko. Tudi mimogredoči so nehote postajali in se ji divili. Talko bujno je cvetela. In najlepše cvetove je sproti dobival evharistični Jezus ter rožnivenska Kraljica, saj za Njiju sem jih gojil in zali-
\ al. Ljubemu solncu je bila ta poklonitev gotovo prav draga, kajti vsaki dan je obsipalo grmiče z novimi mogočnimi cvetovi, ki naj jih zopet in zopet dobita vjetnik ljubezni v tabernaklju in Njegova Mati Marija.
Tiste dni so bile pestre dalije res najlepši kras mojega vrta in cerkve. Vrtni nagelčki so poganjali le še tupatam redek cvet; _ na dveh gredicah komaj vsak teden nekaj cvetov. Astre so bile že skoro popolnoma ocvetele. Mesečne vrtnice so le od časa do časa razvile nekaj krasnih cvetov. Dobro so se držale le še cinije In pa balsamine, verbena ter še nekaj drugih.
Nocoj pa bo še po teh. S strahom: sem pričakoval jutra, ki mi bo nudilo žalosten pogled na pomandrano cvetje, katerega sem se tolikanj veselil.
In moj strah ni bil prazen ... Vse osmojeno, vse razcefrano — listje opulje-no — cvetne krone pa razmetane vsevprek po vrtu. Za prijatelja cvetlic pač bridek pogled.
Ko tako opazujem to tužno cvetlično grobovje, obstoji mi pogled na cvetlici, ki je tudi burja ni mogla zlomiti, četudi ji Je nekoliko škodovala. Doslej je imela Še vselej to čast, da je ravno ona vedno zaključila cvetlično sezono na prostem!. —-Odločno je branila to svojo pravico tudi (.roti nocojšnjemu, dasi zelo ljutemu napadalcu, njena jesenska kraljevska čast je Še vedno neomadeževana. Burja tuli dalje — a hrizantema stoji in vslraja. Ker je srečno prestala nocojšnjo mč - potem se ne bojim prav nič več zanjo. Kakor zvesta tolažnica čvrsto raste ob vrtnem zidu. — Okrog nje znaki smrti in pogina, a ona v polnosti življenja in razvijajočega se cvetja. Milo zre na svoje tovarišice, včeraj 5e tako lepe, a danes vse pomandrane ln skoro uničene; kakor bi hotela reči: Sedaj umirate, a posijalo bo zopet toplo solnce in tedaj se boste vzbudile k novemu, čvrstemu življenju in cvetju ... Sestre pa molče in tiho kimajo:... prišla bo pomlad in s njo Vstajenje... Jaz pa sem hvaležno zrl v hrizantema, veliko prerokinjo in tolažnico.
Hrizantema, cvetlica krasna, prisrčno pozdravljena! Bog je tudi tebe vstvaril v svojo čast. V cerkev 'te ponesem, kjer boš obsipala Njegov tabernakelj, kjer vejejo vedno tople sapice vseoži\ ljajoče pomladi in življenja ... Vstvaril te je pa tudi v prid človeku. Ti mu bodi v jesenskih — noVemberskih dneh tolažnica! — Zasadi! te bo na grobove in ti mu oznanuj vstajenje in večno pomlad!________
Grobovi! Kdaj smo jih imeli še toliko? Kdaj tako tužnih? Ograje naših pokopališč jih ne morejo obseči... vojska jih Je nasejala po hribih in dolinah, oškropljenih z mučeniško krvjo padlih junakov. Goriška ob Soči je eno same veliko pokopališče: —
Grobovi! Goričani hodimo vedno po njih. Oznanujejc nam jih spomeniki, postavljeni v les in kamen; priča nom o njih strašen narobni k ruševin naših cerkvn, domov in koč. Koliko uničenih nad in upov leži pokopanih v naši zemlji! Koliko pridnih, vseobetajočih del ivcev za vero in narod je omahnilo ob soški fronti!
Zasuli so tam ubogi vdovi njeno oporo in tolažbo — sina edinca; — zagrebli so nešteteo družinskih očetov in skrbnih mož.
Tu počivajo nepregledne množice vrlih mladeničev, ki so svojčas v polnosti zdravja in življenja zrli v bodočnost. Z veseljem je na njih počivalo oko presrečnih starišev, v nje so stavili svoje nadc cerkev in domovina.
In sedaj?
Le grobovi... morje solza in gorja. Milijoni uničenih življenj in upov....
In v Galiciji?... In v Karpatih?... In drugod? ...
Sleherni dan srečavamo vdove žalnih oči in potrtega srca. Sleherni dan starčke brez opore,... sirote brez očeta ...
Ali moremo sploh pozabiti na Sočo, Karpate, Drino?... Preblizu so nam vsi (i dogodki po kraju in po času, da bi jih mogli pozabiti, pozabiti tudi vseh tistih, ki jih je z ljubeznijo in vdanostjo objemalo naše srce.
Večen spomin vojnim žrtvam! Hvaležen spomin dragim rajnikom!	•
Bližajo sc dnevi tega častnega spomina. Grobovi bodo oživeli... daljne in ne-
poznane gomile pa bodo objemale čutila gorke ljubezni in sočutja.
In tedaj se bomo ozrli po gredicah, kjer cvetejo hrizanteme — in tisoči rok I vence.... Oropan bo premnog vrt svojega jesenskega krasa in na mah bo razcvetela božja njiva, tihi vrt naših pokopališč.
Vseh vernih dan ... tam na grobu kleči uboga deva; hladna -zemlja ji krije telesne ostanke predragega ji brata. Kako ga je ljubila! Ena duša, eno srce — saj je bil tako plemenit-in dober...
S tresočo roko nasaja cvetje v zemljo, v srcu pa ji je tako težko ...
Moj dragi Ivan!... In debela solza zdrkne raz bledo lice. Siliti se mora, da opravi kratko molitvico________
.»Bog mu daj večni mir in pokoj! ...» Ne mere dalje. Kakor da bi jo železna pes-t davila za grlo, ustavi ji bridek spomin sapo — prsi ji bolj težko hropejo — ng grob pa se vlije potok ljubečih solz....
Le jokaj in se izjokaj, dobro dekle! Tvoj ranjki Ivan je vreden tvojih solz. — Plemenit brat. plemenita sestra — zato so tudi plemenite tvoje solze.
Nekaj časa glasno ihtenje in nato zopet globok vzdih: »Ivan! Moj dragi Ivan! Ali te bom videla še kedaj?«
Iz farnih lin pa milo doni glas zvona: Bom — Bom ... Dekletce prisluškuje in tudi v njeni duši odmeva Čim dalje bolj tolažilno: bom — bom!
Še enkrat poravna šopek- hrizantem, oškropljenih s hvaležnimi solzami — še enkrat zašepeče gorko molitvico za nepozabnega Ivana.
Tedaj pa zaveje črez pokopališče lahek vetrič in ljubko cvetje hrizantem sc narahlo zaziblje. Cvet se k cvetu nagiba in si skrivnostno šepeta.
da vid’mo v raju večnem se nad zvpzdami.
Večerna sapa pihlja dalje in morje hrizantem širom božje njive ponavlja svoj tolažilen šepet. - Lučka se k lučki nagiba in brleče prikimava. — V osirotela srca posevajo topli žarki tolažbe in upanja in ustne vedno iskrenejše šepečejo molitev za ranjke ...
»Vseh vernih dan« — vseh »vernih« dan...
Štev. Vli.
Mladika
Stran 159.
Goriško slorafvo.
Govor g. Franceta Bevka na Goriškem večeru v Ljubljani.
Lep in razveseljiv je pogled na kulturno delo v Primorju. Ta rod je oblago-darjen od prirode, prodrl med vsemi naj-globok« je v ravnine Italije in — kot pravi Župančič —:
Ni, kot rugi v njih utonil, še se je zavedel* tiho luči se priklonil in na svoje'sedel ....
Kot da je bila že cxl vekomaj zarisa--na njegova visoka naloga ob meji one dežele, ki je pogoltnila močnejša ljudstva, je postal in ostal za nas kamen — mejnik, trden kot kraška skala, najmočnejši po svoji ljubezni in po sili svojega uma.
In takega zi;emo še danes pred seboj!
Središča slovenske kulture niso zorela od juga na sever, ampak s severa na jug. Slišali smo imenovati Celovec in Ma- o ribor in komaj v drugi vrsti Ljubljano. Najzadnje je vzorel južni sad; in nekai posebnega smo hoteli povdaciti zadnje čase, če smo izrekli imeni Trst ali Gorica; posebno Gorica.
Prvi početki goriškega slovstva sedajo daleč nazaj. Tuje ime ga začenja. Fra Alasiva da Samarippa se je imenov :l redovnik devinskega samostana, ki je spisal siovensko-ital. slovar in dodal slovnico ter razgovore, na koncu pa nekaj slovenskih cerkvenih pesmi. V Svetem Križu je živel slavni pridigar — kapuci-nec Ivan Svetokriški, ki ga nekateri zaznamujejo za prvega slovenskega pisatelja. Poleg njega sta pisala tudi redovnika Pavel Frančišek Klapše iz Kostela oiIstri in Josip Sušam; prvi je priredil katekizem, drugi poleg katekizma latinsko slovensko knjižico za pripravo na smrt.
Baron Žiga Zois, ki je bil pri nas skozi petindvajset let središče našega literarnega življenja, ni bil naš — goriški — kulturni delavec, toda pozabiti ne smemo, da je bil rodom Tržačan.
Za one čase je vreden opombe tudi župnik Reja iz Brd, ki je pisal molitvenike za ljudstvo. — V dobi, ko so se na Kranjskem vršili hudi literarni in abeced-
ni boji, je deloval na Goriškem tiho in sam zase Valentin Slamič, doma iz Bod-reža pri Kanalu. On je napisal prvi slovenski sonet. Bil je prvi pesnik-Goričan; pivi, ki je širil slovensko knjiga na Goriškem prvi naš kulturni delavec sploh. Umrl je 1. 1847. Njegova učenca sta bila Stefan Kocijančič in Peter Bonča, ki sta se oglasila v Staničevem zborniku s svojimi prispevki.
V Blei\veisovj dobi, ki je imela velike zasluge za probudo našega naroda, je deloval pri nas s peresom in drugače Andrej Marušič. Tudi Furlani, župnik iz I nirnberga, ki se je podpisoval Trnogor-ski, je pisal v »Novice«, »Danico«, pozneje tudi v Hribarjevega »Slovana«.
V dobi taborov in narodnega prebujanja nismo imeli mež na izbiro, ki bi bili delovali na slovstvenem polju. Izmed manj pomembnih osebnosti naj omenim Vinka Gregoriča. Tudi preko Lavriča ne smemo. Ta mož, da si ni bil Goričan, je bil v oni dobi naš najboljši delavec in je storil za kulturno povzdige tega dela naše domovine največ.
Dobo med Staničem in naslednjim lahko imenujemo1 prehodno dobo, ki nam i'i d tl a nobene večje osebnosti v našem slovstvu. Ostali Slovenci so med tem preživeli par literarnih dob. Jedva Stritarjema tleba nas je bogato (^škodovala; dobili smo pesnika po božji volji — Simona -Gregorčiča. Če moremo koga imenovati svojega, njega lahko imenujemo. Deležni njegove največje ljubezni, ga ljubimo najbolj. ker je pesnik naše Soče, naših oljk in trt. naših dolin in naših gora, naše radosti in naše bolečine. On je bil prorok naše usode. In če bi ne bila doba Goriška Sloveniji ničesar drugega kot Gregorčiča, je dala dovolj, da zasluži, da zastavimo svoj zadnji utrip zanjo.
Slovenska romantika in njein mladi vplivi so nam vzgojili svojčas najbolj priljubljeno in pomembna slovensko pisateljico Pavlino Pajkovo, ki je bila vzgojena v Solkanu; znana nam je kot lahko in prijetna pripovednica, ki jo zanimajo v prvi ženski značaji, njih boji in trpljenje.
Koj naslednja doba nam je dala pisateljico Marico Nadliškovo, doma iz tržaškega velikomestnega miljeja in iz učiteljskega življenja.
Med pripovednimi pesniki Aškerčeve dobe in dobe pred Aškercem se je oglasil kobariški rojak Josip Pagliaruzzi-Krilan. Kdo ne pozna njegovih balad, katerih snovi je zajemal iz bojev na Balkanu? — Te balade naj bodo danes živa poraba le za njegove rojake. Spesnil je tudi več da.ijših pripovednih pesnitev.
St dveh mož ne smemo pozabiti. Bolj kot kdaj prej spadata danes med Goričane'; namreč beneška Slovenca Peter Podreka in Ivan Trinko - Zamejski. Prvi je spisa! priljubljeno, ponarodelo pesem:
»Jaz nisem Taljanka,
pa tudi ne bom . . .,«
ki jo je uglasbil kobariški učitelj Carli.
1 nnko-Zamejski, ki je izdal zbirko pesmi v lahnem domoljubnom tonu Gregorčičevega časa, je bil v zadnji dobi najagilnej-ši kulturni delavec- med beneškimi Slovenci.
Vv prejšnjo dobo spada tudi še Anton Klodič Sabladcski, ki je spisal knjigo >'Materin blagoslov« in »Livško jezero«. -- Simon Gregorčič mlajši je bil dober in marljiv prevajalec; istotako Kragelj, ki je prvi prevajal Homerjevo Odisejo in Ui-jado.
Morda sem prezrl tega ali onega tiho delujočega znanstvenika, ki bi spadal tu sem. Naj imenujem Mahniča in njegovega »Rimskega Katolika«, ki je izhajal v Gorici. Predragocen je za nas Simon Rutar kot zgodovinar; njegova »Tolminska zgodovina« je delo, s kakoršnimi bi se mogel ponašati vsak narod. Ogromno delo za naše slovstvo je izvršil slavist Stre-kelj, ki je nabral in uredil celo vrsto zvezkov „Slovenske narodne pesmi11.
Se je nekaj ljudi, ki so delovali skoraj vse svoje življenje na Primorskem, ki pa niso bili rodom Primorci. V mislih imam tudi Franceta Erjavca. Med mladinskimi slcvstveniki naj omenim Janka Lebana, ki je doma iz Kanala. O njem še pozneje.
("Dalje prihodnjič.)
Vsem srcem po Tebi se toži.
Procvitajo naši vrtovi__________
Tako so cveteli nekoč, saj Mati je bila med nami, šušteli pozdrav so ji vroč.
Zdaj Matere ni...
Na vsaki cvetlici, na vsakem grmiču ob bisernih jutrih solza visi.
Na fuksiji lahni, na žametni roži
izjokanih solz je kristal:
Marija, vsem srcem po Tebi se toži,
o	vrni se skoraj iz dalj!
0-pridi! Če enkrat, le enkrat izplakali bomo se v Tvoje srce potem nam bo lažje nositi zasužnjenja trpko gorje.
M. Elizabeta.
O,	mili dom, ti zvezdni žar, Življenje, kri rad dam ti v dar, ljubezni vez me pelje v boj, za-te, o dom predragi moj! Soproga, deca, hiša, dvor, so gorke mi ljubavi vzor,
Moj dom.
(Po Hofferju.)
ki ljubim jih, oj, prisrčno, a tebe dom, še bolj močno !
In če po sklepu božjem bom umreti moral, zAte dom, naj na gomilo se vsadi drev6 svobode naše mi! —
Marijinim hčeram.
(Govorila Ivana Pegan iz Mar. družbe v Senožečah.)
Pozdravljene tovarišice! — O našem programu vam hočem nekoliko spregovoriti.
1.) Marija je pokroviteljica našega programa. Srčno se veselimo te visoke odlike.
Marija je voditeljica našega programa. Brez strahu se njej izročamo; da, z veseljem in rodostjo. Trdno v njo zaupamo, da se nam nikdar ne bo izneverila, za.ipaino, da nam bc vsekdar na strani stala, tudi v najhujšem trpljenju, tudi ob smrtni uri.
?. a) Tovarišice! Vstajali so možje; in še vstajajo možje, brezverni možje, ki ihočejo biti ljudem voditelji, ki hočejo človeštvu skovati srečo na zemlii. To so lažnjivi kričači, ki sebi žepe polnijo, ljudi pa za nos vodijo. Programi teh brezvernih voditeljev so sicer v drugih strokah različni, kadar pa pridejo na versko polje, tedaj se glasi njihov program: »Boga ne potrebujemo; mi si moremo sami na -zemlji ustvariti nebesa.«
Zlobna je ta njihova trditev in nespametna. — Podobni so onim mojstrom in zidarjem, ki so zidali babilonski stolp in ga hoteli, Bogu v zasmeh, sezidati do neba. Toda, ako Bog ne zida hiše, — zastonj se trudijo oni, ki-jo zidajo. Ako Bog ne zida sreče in blagostanja človeštvu — zastonj obljubljajo brezbožni voditelji srečo ljudem. — Bog se posmehuje njihovemu programu.
b) Naš program — priznava Boga, zaupa vanj in vodi k njemu.
Naš program ne obljublja nebes na zemlji, kaže nam nebesa tam kjer so.
Naš program razločuje med čednostjo in grehom.
Naš program ne zapeljuje v mlako nečistosti; ceni in čisla in goji neomadeže-var.c življenje.
Naš program vzgaja poštene, značajne in verne mladenke, ki naj bodo enkrat dt bre, pridne in pobožne matere.
Naš program ne ščuva k sovraštvu in slojnemu boju in medsebojnemu klanju, po/ivlja nas k ljubezni, k zatajevanju samega sebe.
Naš program ne skrbi le zase, podžiga nas da skrbimo tudi za bližnjega.
Naš program ne skrbi le za grlo in želodec, skrbi predvsem za neumrjočo dušo!
Naš program je stalen in nespremenljiv: kratko ga moremo izraziti: »Po Mariji k Jezusui«
3.) Hitite, oklenite se trdno našega programa, razširjajte ga; nabirajte zanj pristašinj — pa bodete prišle po Mariji k Jezusu. —
Naša družba.
(Govorila Terezija Koritnik iz Senožeške M. družbe.)
Ljubljene sestre! Cule smo ravnokar
o	našem programu. Jaz pa hočem govorili o naši družbi.
Naša družba je Marijina družba.
Naša družba je razširjena po vsem svetu, šteje na miljone članov. Povsod, kjer mladina goreče Marijo časti, kmalu naša družba zadehti.
Naša jiružba je najstarejša mladinska organizacija: obstoja že nad 350 let.
Naša družba je zgrajena na demokratski podlagi. Njeni udje imajo splošno volimo pravico. Vsako leto izvolijo eno izmed sebe za prednico — to je nekak ministerski predsednik. Vsak ud more doseči to služba, če je le'sposoben. Ima pa prednica tudi svoje ministre, to so svetovalke in odbornice. Vsak mesece imla ta V,ministerski svvet« sejo, kjer rašuje tekoča vprašanja. Če pride kaka izredno važna stvar, še da »na ljudsko glasovanje«, tedaj vsi udje glasujejo. Da pa ima vodstvo ali »vlada« naše družbe stalnost, ji načeljuje voditelj — »prezident«. — Vidite naša družba je prav takci urejena, kakor so sedanje čase urejene demokratične države; pa naša družba je že od prvega ppčetka tako urejena.
Naša družba smatra vse svoje ude enakovredne: Vsi so dolžni spolnovati postave in pravila. Nihče se ne more z denarjem oprostiti postav. Vsak mora delati. lenuhov naša družba ne mara; in to že od nekdaj. Ali ni to demokratično, kakor se ravno sedajni čas toliko z demokratskim duhom baha?!
Naša družba ima tale glavna pravila: Vsak ud moli zjutraj in zvečer določene kratke molitve. — Vsak ud gre vsak mesec k spovedi in obhajilu in mesečnim shodom. Vsak ud se trudi z lepim vedenjem dajati dober zgled. — Vsak ud z besedo in dejanjem razširja čast Marijino in utvjiije božje kraljestvo na zemlji! — To naša družba zahteva.
Naša družba nam ne brani poštenega rzvedrila. Vesele ljudi ima Bog rad pa Marija in naša družba tudi. Svetnik, ki je žalosten, je žalosten svetnik. Zato naš:', družba spodbuja k petju, k zabavnim prireditvam, k skupnim izletom, h kinčanju oltarjev in kapelic itd.
Naša družba vresničuje naš program.
Kje imate lepše, kje idealnejšo družbo?
Ljubljene sestre! Fuio samo dekle ne naredi veliko, dve že več, cela družba pa jako veliko. V družbi je moč. To je nekaj čisto naravnega: Glejte slamnato streho -- luknjica pri luknjici pa vendar vodo
d.'ži; nitka pri nitk sukno naredi; kdpljica pri kapljici cela reka nastane sčasoma: tak«, da nosi največje ladje. — Sestre! A ko liočemc res kaj velikega narediti in naš program izvršiti moramo našo družbo vzljubiti. Ako hočemo nebesa dobiti tam, kjer so. moramo za našo družbo živeti in delati. Prvo vse osebnosti! Ako se hočemo Mariji prav posebno prikupiti, moramo -naši družbi neumorno nove člane pridobivati.
Naša družba je — naša: zato se zanjo žrtvujemo, govorimo in živimo!
Naše glasilo.
(Govorca Mimi Jebačin, iz Mar. družbe senožeške.)
Cenjene tovarišice! — Slišale smo
o	našem programu; čule o naši družbi,
I osiiišajte še o našem glasilu.
1.) Naše glasilo — to poimeni toliko kot naš časopis.
Naše glasilo je: »Mladika«.*) Vse jo poznate. V bolečinah je bila letos vsaje-
*) Ni samo naše, a je tudi naše.
na, pa komaj je pognala, že se lepo raz-cvita in dober sad obeta.
Naše glasilo »Mladiko^ gojijo skrbni vrtnarji, ki poznajo mlado srce in njegove želje: vrtnarji, ki vedo za nevarnost na-
I	šili dni.
Naše glasilo stoji na temelju sv. vere, svetega upanja in sv. ljubezni.
Naše glasilo se bojuje v znamenju resnice zavedajoč se, da nas bo le resnica osvobodila.
Naše glasile izhaja vsak mesec v Gorici. Prinaša mnogovrstne članke:	na-
božne, ooučiie, vzgojne, zabauie vsebine. Razmoiriva važna socialna vprašanja pripoveduje nam. kaj se je posebnega zgodilo pri nas, kaj po svetu itd.
Naše glasilo ti je mrtvo -- če ga puščaš v kotu; če ga boš pa pridno brala, ti bo dajalo veselja in življenja — in ga boš vzljubila.
Naše glasilo ni zidano na denarja bogatinov in kapitalistov — ubogo je kot smo me uboge; le če bomo nanj naročene bo živelo in 11109 delilo.
Naše glasilo naj podpira vsaka tovarišica, naj bo nanj naročena, naj ga pridno prebira.
Naše glasilo moramo razširjati: posojajmo ga sosedom in znancem, nabirajmo novih naročnikov. — To je apostolsko delo.
2.) Tovariišce! Ali bomo dopustile, da brezverni časopisi nam in našemu ljudstvu vero trgajo iz src? Ali bomo dopustile, da nam vzamejo našoi Mater Marijo in njene lepe pesmi? — Ne! To ne sme biti! Zatirajmo torej brezverne 'časopisje, kot je pri nas časopis »Delčke. V kšrč. hiši, tega lista ne sme biti. — Širimo pa srčno dobre časopise predvsem naše glasilo. — Čimbolj bo razširjena Mladika, tem večja bo njena sila, tem silneja njena moč, da bo postala v našem ozemlju velesila! Velesila, ki se bo borila za Marijo in za Jezusa, za našo časno in včno srečo!
3.) Tovarišice! Ali hočete to? — Da hočemo! Gremo na delo za naše glasilo iz ljubezni do naše Marije!
Otroci, - kdo vas kliče?
Kaj pa mislite vi bralci in bralke »Mladike«, da mi poglavčki in vrtavke, ali kakor nas gospod nune v šoli imenuje »svedri«, ne poznamo bogoljubne »Mladike«? O tudi mi ta list dobro poznamo in ga kaj radi prebiramo. Samo malo ‘preučen je za naše glavce, ne razumemo vsega kar piše. Radi bi imeli za nas otroke kaj bolj primernega in poučljdivega, tako nekako kaker sta v tistih ljubih, davnih časih miru in svobode pisala »Angelček« in »Zvonček«. — Ona legenda »Detinsko blagovestje« se nam n. p. jako dopade: to je za nas kot poutrček namazan na beli kruhek; in še drugi odstavki v »Mladiki« se nam dopadejo, — beda gospod moj u-redniče, to je vse'premalo za nas nadebudne in vrtoglave šolarčke. Mi čemo in prosimo še več: več prostorčka v listu, več otroškega berila, ali pa natisnite nam vsaki drugi mesec prilogo »Mladike«, podobno »Angelčku«, da borna tudi mi kakor smo sedaj, tudi za naprej ostali — angelčki in ne hudički.
Mi otroci slišimo v teh časih od odraslih ljudi in naših starišev, kako se vsi vsepovsod, tudi večji otrcici, organiziraj® in združujejo, da z združenimi močmi kadar treba udarejo na sovražnika, ali pi prisilijo koga, da jih usliši in da, kar želij-jo in zahtevajo, I udi v »Mladiki« smo žč nekaj podobnega brali, kako je namreč ta vabila vse poštene fante skupaj, klicali! ped Marijino zastavo vse pobožne punce, ie nas otrok se nihče ne spomni, le za nas noben ne mara ... E, marajo, marajo dosti njih tudi za nas in nas bodo še bolj, če se tudi mi — organiziramo. Nič se ne smejajte moji organizaciji, saj ima ta otročja družba za pokroviteljico naravnost — Devico Marijo! Marijin vrtec se pravi tej naši družbi. Marijin vrtec je naš dom, ki ga ljubil bom, dokler v š Jo hodil bom. Marija je naše upanje in veselje, Marija naš kažipot v valovih življenja
Poznate, ali sta vsaj slišali kaj o »Peterčku«, mladem otroškem junaku ? Glejte, tudi ta je bil v Marijinem vrtcu; tudi ta malček je klical in združeval svoje sošolce, bratce in sestrice k »obha-
jilni zvezi«. In kako lepo je bilo videti te fantke, ko so z Marijino svetinjico na prsih korajžno korakali k sv. obhajilu in molili pred Marijinem oltarčkom! Vidite, če je en zmogel, zakaj ne bi tudi mi začel kaj tacega, Bogu, Mariji, sebi, stari-* *šem in gosp. nuncu v veselje?
Hej fantiči, kej dekliči, kaj bomo spa-
li,	na noge! Šolarji, ki smo že prejeli sv. obhajilo, ki znamo že brati in pisati in kako zapeti ter pošteno iz srca zavriskati
—	hajdimo v vrtec Marijin! Tu se čem o če ne dvakrat, pa vsaj enkrat na mesec zbirati, igrati, prepevati, 11. pr. mi fantiči: »Kaj maramo mi,« smo fantja mladi; vojakov primanjka pa pojdemo mi,« itd. Ali pa ve dekletca: »Sem deklica mlada — vesela, sem pravo slovensko dekle« ..— itd. Dalje, se hočemo v Marijinem vrtcu tudi vsaj enkrat mesečno združiti z našim neb. Učenikom in prijateljem Božjim Jezus>cin v svo. obhajilu; in kar je še posebno važno: Marijo, to našo predobro nebeško mamico, si hočemo vzeti vzgled, jo ljubiti in častiti § posnemanjem, njenih čednosti. No, otroci, ali ni to nekaj lepega. lahkega, razveseljivega in koristnega za naša srčesa? O da. kar začnmio sedaj ob začetku šolskega leta! Zdaj jc čas da orjemo in sejemo če čemo mi in vi odraslj od naš kaj dobrega žeti.
K vsnui temu delu in naši mladi organizaciji »Mar. Vrtca« pa nas mora vodili dobra roka — ljubeče srce, ki že samo ima veliko — otročjo ljubezen do Marije in do — nas. In kdo nas ima rad?
Kdo nas štiina? Gospod učitelj, učiteljica, 1 ali gospod katehet? Tisti, ki se bo zavzel /■' nas. ki nam bo odprl in ustanovil »Marijin Vrtec«, tisti je, ki nas resnično ljubi
I	do vzgledu našega Odrešenka, ki je sam ljubi! in klical svojim ljubljenčkom: I.e k meni, otročiči, prihitite in vsi lepo krog mene se zberite, ker pri Vas največje 1110-j je veselje!«
Torej po Mariji k Jezusu hočemo mi malčki —. napredenčki. Prosimo ponižno preč, gospode nunce, organizirajte nas v vsaki duhovniji in Vodite k Mariji.
Marijin o t r c k.
\
111111111 • ii • • i • 11 m 11
i i i ■ 1111 i ■ 11 11 ■ i i i ■ 11111
• 1111111111111111
RUDECI PABERKI
• 11 ^i i i^i i i^i iim 111111111111111 iij 11
I III I I I I I I I I III I I I III I I I I I I I I I I I I I J ■ I I | I I I I I I I III I i l I
i n n 11 n m i i H linim i n 11 n i i n n m n,m 11 u m i r
• ii1111 m1111111111 ■ n i ■ i n 11111 k 11 • 111111 • 11111111n1111
• 111111 m i
■“i"«"*"
Komunisti in kmečki stan. Z vso silo so se vrgli komunisti na naše kmečko ljudstvo. Z veliko naglico snujejo med kmeti zadruge ter Iim oblln-bujejo zlate gradove. Citali smo v »Delu«, da ie Gunstinčič imel v tem smislu shode v Tolminu, v Kobaridu, v Bovcu. Vrgli so tudi svoje mreže na Vipa‘vsko. Tudi že obstoječa kmetijska društva bi si radi osvojili n. pr. ono v Dornhergu. — V prvi vrsti jim gre le zato, da Jovijo kaline v svoj komunistični tabor. — A povedati moramo našemu ljudstvu na ves glas, da-komunisti niso njegovi pravi prijatelji. To kar je kmetu najljubše, mu hočejo vzeti in podržaviti. Vzeti mu hočejo njegovo zemljo, zasebno last; ukazovati mu hočejo, kako in kaj naj porazdeli svoje pridelke. Poslušajmo, kaj pravijo voditelji komunistov:
»Mi smo tu, da izjavljamo neoporečno pravico.... za odpravo zasebne lasti.« (Poslanec Lazzari v zbornici dnč 14. dec. 1919.T —
»Mi, socialisti, srno proti zasebni lasti in proti njeni umetni rešitvi.« (Posl. Abba v zbornici 31. marca 1920.)
»Načrt ljudskega poslanca (kat. stranke) Mi-chelija glede kmetijskih zadrug ie bil predlagan le. da pospešuje prekleti nagon do zasebne lasti, ki Je protisocialna in protigospodarska.« (Posl. Zi-berdi v »Avanti-ju* 4. jul. 1920.)
.Kmetje so verižniki ua deželi, ki i*™. n?d 6 'ju!'11920 )(l° K,"dU-‘ PM|- Barb" !s v /bor!
»Proti ustvaritvi majhnih posestev, ki predstavlja najbolj nečloveško in najbolj necivilno obliko delovanja, se mora socialna stranka dvigniti.« (Soc. list »Cooperazione« 13. marca 1920.).
Komunisti so torej za to. da se kmetu vzame pravica do zemlje!
Pa poreče kdo: s svojimi zadrugami nam hočejo komunisti le gmotno pomagati. Mi pa pravimo: Oni hočejo vas ž njimi vpreči v svoj komuni-stični vozf Ali n j objavilo »Delo« v št. 58. mo-skovski program, ko določa v t. 19.: »Komunistična stianka mora zanesti svojo propagando in or-' ganizacijo med poljedelske dninarje, male in srednje kmete.« Ce vprašaš, koko naj se to zgodi, ii odgovori točka 5. istega programa: »Razredni boj zahteva združenje različnih oblik proletarskega gibanja (strokovne organizacije zadruge, tovarni-
ški sveti, kulturno delo, volitve utd.-) v nekakem »redišču :n pod skupnim vodstvom. Tako splošno združevalno in vodilno središče more biti le politična stranka.« Ali ni tu povedano, da imajo komunistom tudi' zadruge in strokovne organizacije služiti njihovemu političnemu programu? — Ko se torej kmet vpiše v komunistično organizacijo, se podredi tudi celotnemu političnemu programu, se izjavi posredno tudi za odpravo zasebne lasti! Ali se ne pravi to, pljuvati v skledo, iz katere kmet je?
Zborovanje social, parlamentarne skupine v Trstu se je vršilo 5.—6. okt. Prišli so najbolj znani socialni poslanci. Nad vseKzanimivo je bilo poročilo onih odpslancev, ki so šli ogledati si sami ruske razmere v Moskvo in drugod. Njihova poročila se docela vjemajo s poročili drugih listov ki so slikali ruski komunizem v žalostnih barvah. Sovjetska Rusija se nahaja v najhujši bedi. Tam ni prave svobode, ker 15% komunistiškega prebivalstva strahuje 85% nekomunistov (kmetov). NI prave enakosti, ker 125.000 delavcev ima 5 poslancev, dočim pride na 125.000 kmetov le en sam poslanec itd.
Dežela veri/nikov. Človek bi mislil, da so ko munisti v Rusiji že zdavno zatrli verižništvo, sa! je njih gibanje~iiaperjeno v prvi vrsti proti izsesavanju ljudstva. A temu ni tako, nas je podučil soc. poslanec 0’ Aragona na shodu v Trstu, dne 6. okt. t. 1. Ta poslanec si je ogledal ruske razmere na lastne oči ter poroča:	»Gospodarski oddelek
socialistične misije ni mogel drugega kakor ugotoviti, da je gospodarsko življenje mesta (Moskva) označeno z najskrajnejšo bedo, gospodarsko tn moralno. Vlada je sicer določila cene živilom in nekatera živila (kruh, sol, sladkor) tudi sama raz-deluje. Vendar to, kar se ljudstvu posreči dobiti od vlade, zaostaja daleč za njegovimi potrebami. Vse druge potrebščine sc dobe potom zadružne ali proste trgovine, t. j. potom špekulacije, ki Je sicer v teoriji odpravljena, a se je v resnici slino razpasla.
Država vse to trpi. Strašne so cene, ki jih tl špekulantje zahtevajo. To dokazuje razlika med uradno določenimi cenami in pa med realnimi cc-riami. Ena libra n. pr. riža stane po uradn. ceniku 28 rubljev, v Petrogradu pa v prosti trgovini 1700 rubljev. Cena eiie steklenice mleka je določena 28
rubljev, a na trgu stane najmanj 300 rubljev. Tako se prodaja mast mesto po 52 po 3500 rubljev, sladkor mesto po 15, po 4200 rubljev, kuretina stane po ceniku libra 177 rubljev, v Moskvi stane ena kokoš 4000 rubljev, -v Petrogradu pa 7000 rubljev.«
,— Mi bi vsega tega ne verovali, ko bi nam sami social, očividci tega ne povedali. — Tak je torej boljševiški raj v resnici?
Enakost in bratstvo. Isti socialni poslanec D’ Aragona je rekel o boljševiški Rusiji. »Ko bi rusko ljudstvo ne imelo v tako obilni meri čuta za rasiguracijo in brezbrižnost, ne bi si mogli razložiti tamošnjih življenskih pogojev, ki so tako malo zadovoljivi. Vedeti moramo, da je S5 odstotkov vseh prebivalcev kmečkega stanu, a revolucija je na deželi zgrešila svoj cilj Komunisti,
ki tvorijo kot stranka 600 000 oseb so se polastili ljudstva, ki šteje 160 milj. ljudi vseh političnih iti gospodarskih organizacij... (No, to je pravi demokratizem! Ured.) Boljševiška vlada je železna in se brani z vsem orožjem opozicije... Drugim strankam (socijalrevolucijonarjem in manjševikom)
■ je prepovedana vsaka raba tiska ali časopisja (Pač
—	lepa svoboda! Ured.) — Bujno pa procvita birokracija (ovaduštvo). V Petrogradu, kjer je seda! komaj 600.000 prebivalcev, imajo za razdelitev kruha, sladkorja, soli itd. skoro 10.000 uradnikov! (Da sc tem neprimerno boljše godi — kot delavcem, zato skrbi boljševiška — enakost! Uredil.)
Evangelij komunistov.
Da srečno boste vsi živeli,
rudeči čujte evangelij! Odkod človeški rod, kedo je naš vladar?
Boga v nebesih ni, si človek sam je gospodar. Naš stvarnik, oče naš, to je naravni svet, ki hrani v sebi sil mogočnih broj neštet.
Nam dedje biti so kot opice živali, a mi počasi umni smo ljudje postali.
Sedaj nikakor niso prazne naše glave.
hej! vemo dobro i za pot do sreče prave:
Med svate pestrega veselja se podajmo, dobrote pričujoče sladko vživajmo!
Vse naše je! A točno bomo si delili ter kot jednaki dragi bratje se ljubili.
Gospodo pa od kraja vržemo po tleh, da vlada in pravica v naših bo pesteh.
Ne čakajo pečeni ptiči nas po zraki, zato na lov, na delo bode moral vsaki, a delo mišic bode sila spoštovano, niakari s trudom vjel si le priprosto vran-). — Prostost! Le delo svobodno ne more biti, a svobodno, prosto bo slednji smel ljubiti, saj deco sitno nam država bo redila, za srečo boljševiško jo lepo vzgojila.
Povsod prostost! ker tudi misliš kar ti drago, samo da črtiš križ in cerkev, to nesnago.
Lisica rimska, fej, kaline si loviš, z nebesi onstran groba zvito jih slepiš.
Mi tukaj le na svetu si nebes želimo, a druge vrabcem drage volje prepustimo.
Cernu tolažba druga še? Ce gnev te grabi, na vrlo čašo vinca rujnega ne zatfi; če bes pa trapi dan za dnem te prehudo, poženi si junaško krogljico v glavo.
Slabičem in bolestnim pa življenje bedno s čarobno sladkim strupom vzamemo za vedno. Hm, greh to ni! Kedo še izmed nas se ga boji? Poznamo greh samo, če ieča nam preti.
Krepost je preč, pobožnost bila je za babe, molitve naj sedaj regljajo v lužah žabe.
Prijetno bo življenje res, le žal prekratko,	*
pa učenjaki daljšo spišejo še pratko.
Kedar pa pride čas, pozdravimo še smrt, potem nas vljudno sprejme v svojem carstvu krt. Sprejmite torej verno našo blagovest, gotova je tako kot: dvakrat dve je šest!!!
Oho, če to bi vam verjeli, presneto res bi se všteli!
Filip Marješič.
I I i i i • • 11 i
1 ........... .
• • i • • i i i i i • i i i • • i • • i i • • • i
Domači odmevi.
iiiiiiiiiiiii
I I I I I I I • IJ | | M | | | • | ( • | | • .
• 11 • • i • • • • i i ri 11 • h 11 ■ i ■ • i ii • • 11111 • • m i i •
Krščanski nauk v ljudskih in meščanskih šolah. — Gen. civ. kotnisarijut v Trstu je doposlal škofijski ordinarijatom in okr. civ. kom. ta-le dopis z dne 24. sept. 1920, štev. 311/3492:	»Z	ozirom
na noto, na katero se odgovarja (gor. ordin. 29 jul. 1920, št. 7Q4) in na pojasnilo na okrožnice t dne 9. maja t. I., št. 311/3904. in 12. maja t. i.. št. 311/4002, glede učnih načrtov za ljudske in meščanske šole okraja, se opaža, da sc ima navodi-
lo, tam omenjeno, glede določitve urnika za proste (takult.) predmete smatrati kot priporočilo i/ učnih razlogov, v smislu § 17 šolskega učnepa načrta in Jj 27. min. naredbe z dne 12. jul. 1859. drž. zak. št. 130.
Kar zadeva posebej poučevanje verstva, določba ne izključuje, da se more verstvo poučevati tndi med dopoldanskimi šolskimi urami.'Toda ure za poučevanje- verstva mora pravočasno določi-
Ii vodja ali ravnatelj sporazumno s cerkveni oblastjo v smislu člena 135. šolskega pravilnika. — Gen. civ. komisar: Mosconi.« —
Čudno se nam zdi. da po nekod šols**a vod-st v j šf ničesar ne vedo o tem urad ' -ni uk’C|vi: »Narodni muzej«. V »Zborniku svečenikov sv. Pavla« (2. štev.) čitaino naslednji poziv:	Skoda
vsake besede v zagovor tako važne ustanove. Ni ga kulturnega naroda brez muzeja. Slovenci imamo narodna muzeja v Ljubljani in v Mariboru, v Gorici se je ustanovilo muzejsko društvo ina'0 pred vojno. Trst ga ni imel. Slovenci na zasedene« ozemlju moramo prit! do narodnega muzeja. Sedež mu bodi v našem naravnem središču, v Trstu.
Vojna nam je mnogo starinskega blaga pn biala, avstrijski častniki, ki so bivali v naših poki ajinali, so nam odnesli mnogo dragocenosti. Pred vojno pa so judovski trgovci iz Trsta hodili po Istri, po Krasu, kupovali starinsko blago in delali velike ^lobičke. Naše ženice so rade zamenjevale stare pisane majo.like za moderno »lepo« ma-joliko, krasne minke za novodobne petrolejke. Koliko smo zagrešili!
Vzdramimo se vsaj zdaj! Naše izobraženstvo bo našlo še mnogo vrednega blaga po kmetijskih domovih, marsikaj hranijo še naše cerkve in zakristije. Vse, vse se bo sčasoma porazgubilo. a> -~ ne pridemo do narodnega muzeja. Ustanovimo r.i najprej muzejsko društvo v Trstu, ki naj nabira starine po’naših pokrajinah. Kako bi prišli do ‘;t.i riti? Deloma bi se dobile v dar, nekaj bi si jili piidobili z nakupom, deloma bi prejemalo društvo slarine le v hrambo (lastniki bi ostali še nadalje dotični zasebniki ali korporacije.) Dobrodošli b. predvsem vzorci starih narodnih noš, skrinje, stare listine*, kmetsko-orodje itd. Kako so starine izginile, pove dejstvo, da je v Sv. Ivanu pri Trstu ki šteje 12 tisoč duš, najti le še eno »minko« (le-ščerba v rabi 16. do prve polovice 19. stoletja), da sem našel !e še dva »frkiudiša« (klobuk v rabi do polovice 19. stoletja.) Vzdramimo se!
Sček.
Trst in monopol kave. Laški minister Alcssio jo obiskal te dni mednarodno razstavo vzorcev v I rstu. Slovesno ga je sprejela trgovska zbornica. Njen predsednik Veneziau je prosil ministra, naj bi vlada odpravila monopol kave. Prej je bila tržaška luka tretja v Evropi glede trgovine s kavo, sedaj skoroda zadnja. Minister je odkrito izjavil, da vlada ne more odpraviti monopola, ker se ne more odreči 250 milj. lir, ki jih daje državi ta monopol.
V	Trstu so zažgali »tašisti« tiskarno social, listov »Lavoratore« in »Dela«. Radi tega so tiskarji' sklenili, da se tudi v drugih tiskarnah ne bo dela-
lo,	dokler ne bo mogel »Lavoratore« iziti. fa-
šisti vzamejo lahko mednarodni patent na divjaštvo!
|
Iz Vipavskega. Po naših vaseh so sc lotili socijalisti vabiti kmete v svoj tabor. Obljubljajo jim vse mogoče ugodnosti, nabavo, semen, gnojil in krmil — ako se kmetje pridružijo njihovi organizaciji. Skrbno se pa varuje povedati inženir Gustinčič. ki hodi po teh shodih, v čigavem imeni! je pravzaprav prišel. On hcidi med miš v Imenu komunistične stranke, ki ima v sv:jetn programu razlastitev vsega posestva, tudi malih kmetij, ki v Italiji napada procesije in vdira v cerkve in ki ji je katoliška vera in organizacija trn v peti.
Inženir Gustinčič naj to lepo odkritosrčno pove našemu ljudstvu, in-naj ga slepo ne zavaja v stranko, ki je po mišljenju nas Slovencev popolnoma nasprotna. — Žalostno je le to. da mu pomagajo pri sklicevanju shodov taki. ki se ljudstvu predstavljajo kot njega voditelji in dobrotniki. a so v resnici ljudski zapeljevalci, četudi se tega morda v svoji pripro-stosti niti ne zavedajo. Zato kmetje -pozor!	h'
Orel v Idriji. Dan 12. sept. t. I. bo z zlatimi črkami zaznamovan v kroniki idrijskega Orla. — Kakor smo že poročali v »Goriški Straži«, so Orli in Orlice priredili na šolskem trgu javno telovadbo. Telovadišče je bilo okrašeno z venci, ki so jih napletla naša dekleta. Pri vhodu je 'stal slavolok z napisom: Bog živi! z velikim orlom. Reditelji
I . so bili Orli netelovadci in dekleta ,v narodnih nošah. Okrog telovadišča se je zbrala ogromna množica. Kdor ni dovolj točno prišel, si je moral pomagati s tem. da je poiskal v bližnjem ozadju kako višje mesto, odkoder piu ie bil kljub navalu pogled odprt na telovadili, prostor. Sploh so ljudje stali v trumah- povsod, odkoder se je kaj videlo: ob oknih, na zidovjih, strehah, celo na sosednjih, gričih, in z viharnim ploskanjem sprerpljali precizno in dovršeno izvajanje posameznih točk. -Proste vaje vseh 4 oddelkov: Orlov. Orlic, deškega naraščaja in gojenk so sijajno in skoro brezhibno izpadle. Rajalni pohodi in odhodi, ki so jih fantje - rudarji sami sestavili, so bili tako raznolični in lepi. da se je človek moral čuditi njih duhovitosti. Še več ploskanja so izzvale skupine, umetniško globoko zamišljene — to je tudi dušeV-ui proizvod fantov samih — pri katerih so prišli v poštev naielegantnejši in tehnično najbolj dovršeni gibi. Pri orodni telovadbi na drogu, bradlji ln konju so se fantje pokazali junake. Bili so kos najdrznejšim vajam, ki so jjh izvršili z vso sigurnostjo in fineso. Po orodni telovabdi je nastopila vzor-
na vrsta vaditeljev s posebnimi prostimi vajami, kompliciranimi z atletskimi gibi. in gledalce očarala. Po zadnji točki so še enkrat skupno preko-rakali telovadni prostor vsi telovadci Orli, Orlice, deški naraščaj in gojenke — vseh skupaj 135 in nudili s svojimi raznobarvnimi telovadnimi oblekami pestro sliko. Posebno je občinstvu ugajala noša gojenk, narejena po načrtu g. prof. Ku-želičkija. Celotno prireditev je povzdignila društvena godba, ki je izborno igrala pri prostih vajah, med orodno telovadbo in korakanjem. Ljudstvo se' je razšlo z najboljšimi vtisi. Zvečer se je v hotelu Didič vršil komerz pri pogrnjenih mizah. Dvorana in veranda nabito polni. Za zabavo je skrbela godba, moški pevski zbor in šaljiva pošta. — Veliko priprav, požrtvovalnosti in truda je bilo treba za tako obsežno prireditev. Vsa čast fantom in dekletom za njih delo, vsa čast jim, da se s tako vnemo zavzemajo za organizacijo, ki temelji na katoliških načelih! Pravila te organizacije so »Zlata knjiga«. Kdor to knjigo pozna in ve, da st Orlovstvo prizadeva uveljavljati njena načela kolikor rro?roče popolno, ima najboljše zagotovilo, da bodo iz takih vrst izšli kremeniti možje-značaji in plemenite vzor-žene. Pod tem praporom zbirajmo slovensko mladino, da ne utone v valovih svobodomiselstva, pijančevanja,- plesov in posu-rcivelosti. Ta kulturna panoga je za sedanje čase zelo aktualna. V Jugoslaviji je orlovska ideja prodi la že v sleherno vas. Po 1. mariborskem taboru jo v Sloveniji 35 odsekov na novo ustanovljenih. Tudi v zasedenem ozemlju naj se to gibanje razširi do zadnjega kotička, kjer se sliši slovenska govorica in poje slovenska liesem. — Povsod, kjer so bili bratski odseki pred vojsko ustanovljeni, naj se po možnosti poživijo. Ni se treba strašiti truda in težav. V Idriji se je par fantov ojunačilo, spočetka je bilo videti, da ne bo šlo; a vztrajali so, odsek se je začel množiti, delo je rastlo in danes je trud poplačan z lepimi uspehi.
Prihodnjo nedeljo po ofnenjenem nastopu sc je celotno Orlovstvo v Idriji v krajih udeležilo slovesne božje službe, ki jo je opravil dekan mort-siguor Mjhael Arko ob priliki 401etnice svojega rnaSništva. Po cerkvenem opravilu so Orli, Orlice in oba naraščaja naredili obhod po mestu. S korporativno* udeležbo sv. maše so javno pokaza-
li,	da so neustrašeni nositelji katoliške misli. Bog živi!
Krasne podobe svetogorske Matere
B. •=— Te dni se bodo začele razpošiljati podobe svetogorske M. B. duhovnijam go-riške nadškfije. Naj bi si vsaka družina kupila to podobo, jej dala napraviti lep o-kvir in jo razobesila v svojem stanovanju! Cena podobi s primernim napisom je 10 L. Ker nam je vojska uničila vse podobe, I i' smo jih imeli po stanovanjih, začni-iro .sedaj s to prelepo podobo, ki ^bo v okus našim sobam. Čisti dobiček cid razprodaje je namenjen za novo svetišče na sv. Oori. Zato se bodo ob tej priliki prejemali tudi radovoljni doneski za cerkev. Vsak naj daruje kaj po svojih močeh, da se posreči spraviti cerkev in majhen samostan pred zimo. vsaj potf streho. To priporočamo zlasti bolj premožnim go-riškim Slovencem!
Dramatika v Idriji. Ob priliki 40-letnice mon-signora Arko je dramatični odsek kat. delavske družbe vprizoril v rudniškem gledališču igro: »Dekle z biseri«, ki jo je dramatiziral P. Dr. Ouf-do Rant. Gledališče je bilo napolnjeno do zadnjega kota. Igra je v polnem obsegu zadovoljila gledalce. Režiser je poiskal vse zgodovinske vire, kt jih je mogel dobiti na razpolago in se potrudil, da je vprizoritev v kostumih, sceneriji, mimiki In gestah kolikor mogoče odgovarjala resnici. Vloge srečno izbrane in vestno naštudirane. Igralci so nas s svojimi orientalskimi in rimskimi nosanu popeljali v prvo stoletje krščanstva in nam pokazali, kakšno je bilo medsebojno občfevanje pri Judih in Rimljanih, kakšni'so bili običaji pri tem lry pri onem narodu. V četrtem dejanju smo opazovali krasoto jeruzalemskega mesta, kakršno Je bilo še pred razdejanjem, v petem pa sinje morje. Obojno ozadje je mojstrsko delo g. Rudolfa Kogoj, ki je za to igro naslikal več drugih stvari; kakor palme, ščite itd. in vse velikodušno podaril dramatičnemu odseku »Kat. delavske družbe«, za kar mu bodi tu izrečeaia zahvala. Ob zaključku igre je zapel dekliški zbor za kulisami:	»Divna	noč«
(Gregorčič). Besedilo nam je blagohotno uglasbil znani goriški komponist g. Vinko Vodopivec, ki se mu na tem mestu istotako iz srca zahvaljujemo. Vprizoritev so posetili prijatelji iz bližnje In daljne okolice in s tem pokazali solidarnost z našimi društvi.
Razgled po svetu.
Tisočpestoletnica smrti sv. Jeronima. Dne 30.
sept. 1920 je obhajala kat. Cerkev tisočpetstoletm-co. smrti sv. Jeronima (1. 420). Kakor znano je bil sv. Jeronim roj. v Stridonu v Dalmaciji 1. 330. Dalmatinski Hrvati Ra časte kot svojega patrona.
V	Rimu se nahaja zavod sv. Jeronima, v katerem uživajo višjo^duhovsko izobrazbo hrvaški gojenci i7 Dalmacije, Hrvaške in Slovenije.
'Sv. oče	Benedikt	XV.	je	izdal krasno okrožnico na škofe	celega sveta.	V	njej poveličuje zaslu-
ge tega cerkvenega učenika, ki jih ima za krščansko znanost, zlasti glede sv. pisma.
Koroški	plebiscit.	Vse	Slovence je osupnil izid
domskega plebiscita.	Ri!q	jf	splošno prepričanje,
in vsa znamenja so kazala, da i/paJe £a Jugoslavijo prav ugodno. Zasebna poskušnj« je utemeljevala to upanje. Pač so zadnje vesti pred prebiscl-torn pričale o nemških nasiljih, o velikih nepravilnostih. Še ro roku, določenem za reklamacije«, nabavili so Nemci silen naval i:a plebiscitne komisije. Prav mnogo slovenski'' glasovalcev so take Nem. i izreklamirali in drset?li vpis novih uem-vkih sh.sov. In tc uprav v zadnjem iastj, da ni b'U- možno nasilja popraviti.
Prič* tepa se govori o izdajstvu slovenski;; komunistov, |ki so na poziv strankinega vodstva, dali svoj glas rajši avstrijski republiki kakor iugosl monarhiji. Rji merje glasov je l ilo MedSvS: za Avstiiio 22 025 glasov, za Jug islavijo I5.27S. —
—	Po razglasitvi izida tega plebiscita, so jugosl. čete zasedle cel plebiscitni pas. Nemci so grozili, da Slovence- pomore in jim hiše požg6. — Vsleu tega jih hočejo ščititi srbski vojaki.
l etošnja žetev v Jugoslaviji c- j6 'glasom »Berliner Tagblatta« vredna 30 milj. dinarjev, do-čim kroži samo 3 milijarde papirnatega denarja ter znaša celokupni državni dolg komaj 4 milijarde. Gospodarske razmere so v Jugoslaviji — dobre.
Mednarodna zveza katoliških telovadcev Jc
bila ustanovljena že 31. julija 1911 v Nnneyju na Francoskem o priliki prve mednarodne tekme. Vže v tej prvi zvezi je bilo zastopanih 10 narodnosti. Dne 14. decembra 1911 je sprejel sv. oče Pij X. zastopnike katoliških telovadcev v privatni av-dijenci. Zanimive so besede, ki jih jc rekel Pij X enemu izmed teh zastopnikov: »Ko sem pustil, da se je priredila v Vatikanu pred par leti telovadna tekma, sem vendar jasno pokazal, kako mislim o
tem gibanju. Do danes nisem nehal 'deliti temu gibanju svoj očetovski blagoslov. Ako so Se sedaj pomisleki proti katoliškim telovadnim organizacijam, tedaj mi ne preostane drugega, ko da začnem še jaz telovaditi; upam, da bodo potem vsaj moj vzgled posnemali.«
Med Rusi in Poljaki se sklene prav kmalu mir. Rusi so sprejeli vse poljske mirovne pogodbe. Zdi se, da je Ruse prisilila k hitremu mirti poleg poljske zmage grozeča lakota v notranjosti dežele in pa naraščajoči nemiri in vstaje proti bolj-ševiškemu režimu.
'Sovjetski Rusiji sc bliža konec. Glasom sporočil švedskih listov in izjave nemškega minister-stva za zunanje stvari je izbruhnila na Ruskem' dne 13. okt. 1.1. silna ustaja proti boljševiški vladi.
V	Moskvi so sestavili že lastno protiboljševiško vlado: Delavci največjih tvorniških podjetjih in po večini tudi vojaške posadke so se pridružili temu gibanju. Leninovo vlado dolže, da Je uničila rusko ljudstvo. Sicer se skuša Letlinova vlada rešiti potopa. Odtegnila je v zadnjem času dva najbolj obsovražena ukrepa: ukrep o obveznem delu in o kmečkih rekvizicijah. A je že prepozno. Plamen vstaje se močno širi, vojaki zapuščajo trumoma boljševiško vlado. List »Aften Blatt« piše: »Sovjetski vladi bije zadnja ura, boljševiški poraz je treba pripisovati poljski zmagi.
-	In res poudarjajo splošno listi, da je Poljska rešila zapadno Evropo pred Varšavo, kakor jo Je Sobieski rešil pred Dunajem napram Turkom.«
Češki minister Beneš je ostro papadel komuniste, zlasti zato, ker pošilja madžarska vlatia sistematično svoje komuniste na Slovaško z namenom, da bi tu organizirali revolucijo.
2ldje v češkoslovaški državi. Iz Avstrije in Ma-žarske se trumoma selijo Židje na Češko — in kakor povsod — se jim tu kmalu posreči priti do jasli. V ministerstvih sedi nad 400 visokih uradnikov židov, 2 ministra sta Žida, 19 poslancev je Židov. la okoluost nam dovolj pojasnuje kulturni boj na Češkem.
Katoliški shod v Pragi se je meseca sept. t. I. nad vse sijajno izvršil. Navzočih je bilo nad 60.000 katoličanov, dočim je bilo na zadnjem katol. shodu pred vojsko komaj 12.000 udeležnikov. Katoliška zavest se torej tudi na Češkem živo probuja!
^ Ka Francoskem so izvolili — po odstopu De-schanela — novega predsednika ljudovlade Mille-randa. Dobil je izmed 892 glasov 695. Vatikan ga je brzojano pozdravil, na karise je Millernd v vzvišenih besedah zahvalil za skazano mu čast.
V Italiji je višja senatska zbornica enoglasno potrdila mirovno pogodbo sanžermansko, in sicer dne 24. sept. t. 1. — 2 tijo vstopi v veljavo koneč-na aneksija Tridentskega ozemlja. Nemški listi v Tridentu so sprejeli ta čin na znanje z glasnimi In odločnimi protesti. V Inomostu in v drugih mestih nemške Avstrije so razobesili ob tej priliki črne zastave. »Meraner Tagblatt« piše: »Narekovale! te pogodbe so se vrnili h poganskemu načelu, ki napravlja iz nasilja pravico.. Zgornja Adiža vpije k Bogu po zaščiti svoje dobre pravice, k Bogu, ki ima v rokah zgodovino narodov.«
Ugodno potekajo volitve za katol. ljud. stranko v Italiji. Vrše se sedaj administrativne volitve: v občinske in deželne zastope. Katoličani so do-sc'rli lepe vspehe v Ligurniji, v Lombardiji, in v okrajih: Padova, Bergamo, Ampezzo, Latisana, Viden:, Čedad itd. (V videmskem okraju so si pridobili katoličani 11 občin, socialisti 5, v Trevisu katol.: 59 občin socialisti 3.)
Sedem milijard primanjkljaja za kruh. Gen. komisar Solari v Italiji ie zastopnikom tiska govoril o težkočah ljudske prehrane. Povedal jim je, da rabi Italija na žitu 30 milij. kvintalov, potom rekvizicije jih utegne dobiti 12 milij. Vse drugo mora kupiti v inozemstvu, zlasti v severni Ameriki. Ker pa se računa za en dolar 36 lir, tvori to prcskrbljenje silno težav. GcspGdarski primanjkljaj pri nabavljanju kruha iznaša — po s (lanjein stanju valute sedem milijard.
V Bergamu so nedavno zaključili z veliko slovesnostjo dobro vspeli evharistični kongress. SkleP* ne procesije z Najsvetejšim st je vdeležilo nad dvestotisoč vernikov, dva kardinala in mnogo škofov. Vse mesto je bilo z zastavimi iu cvetjem o-krašeno in razsvetljeno.
V Luksemburgu ima zveza katoliških telovadcev 105 odsekov z 8000 člani, na Holandskem pa 400 društev z 10.000 telovadci.
Zmaga kršč. socljal ev na Dunaju in v Nemški Avstrij. Pri volitvah v državno zbornico dne 17. okt. je bilo izvoljenih 78 kršč. sociaicev, 63 socialnih demokratov, 18 nemških nacionalcev in 1 liberalec. Ce se primerjajo volitve I. 1919, se razvidi, da so si pridobili kršč. socialci 14 sedežev, in socialni demokrati so izgubtlt 6 sedežev. Glasov so dobili kršč. socialci: 1,054.632, (torej 90 tisoč več kakor I. 1919) socialni demokrati: 926.208, (torej 70 tisoč manj kakor 1. 1919) in 340.427 nem-' ški nacionalci. Tako se povsod vedno bolj probula katol. živelj!
Olimpijske igre za 1. 1920.. Letos so se vršile v Ahtverpenu (Belgija) VII. olimpijske igre. Prve so se vršile 1. 1896 v Atenah. Za leto 1916 (Berlin) so vsled vojske odpadle. Igre so mednarodne: dopušča se k tekmam le po 16—24 mož enega naroda.
Slavnostna številka »Mladosti«. Letošnja 7. in 8. številka »Mladosti«, orlovskega glasila je izšla v slavnostni obliki ob priliki velikega orlovskega tabora v Mariboru (29. 7.—3. 8.) z naslednjo vsebino: 1. S. Sardenko: Orlovska budnica (Pesem). 2. Z> Bogom naprej za narodov blagor. 3. F. M. ?ampach: Československy »Orel« a maciborsky slet (Pisano v češčini). 4. Dr. Michauc: Zveze telovadnih' in športnih društev (katoliških) v Franciji. (Prevedeno iz francoščine.) 5. P. Jesih: Omla-dinski pokret u hrvatskim zemljama (Pisano v hrvaščini). 6. KI. M. Žurek: Sdruženi venkovske omladiny (Prevedeno iz češčine.) 7. Rev. K. Zakrajšek, urednik v Ameriki: Slovenski »Orli« in slovenske »Orlice!« 8. Rev. J. Knobj,ehar: »Orlom« izpod ameriške zastave. 9. Prof. I. Dolenc: »Fantje, jaz sem mlad!« »Besede dr. Krekove v samem sebi.) 10. J. Hafner: Vzmik, vzlet in polet »Orla« (Sept. 1905— julija 1920.) 11. Leo Turšič »Orel«v poletu. 12. J. Hafner: Prvenci orlovskega gibanja, 13. »Orli« ob sprejemu redenta. Aleksandra v Sloveniji. 14. Statistična tabela O. Z. — »Mladost«, orlovsko glasilo, izhaja v začetku vsakega meseca v Ljubljani. List izdaja konzorcij »Mladosti«. Uprava: Ljubljana (»Jugosloveaska tiskarna«, pritličje.) Naročnina je za člane »Orlovske zveze« 20 jgsl. K, za vse druge 25 jgsl, K na leto. Tiska »Jugoslovanska tiskarna« v Ljubljani. Urejuje: Jernej Hafner, Ljubljana, župnišče ,Pri sv. Petru.	Samotar.
Orjaški angleški zrakoplov. V Angliji so izdelali orjaški zrakoplov za prenosno službo. Mogel bo 'dvigniti 10.400 ton. Dolg je 167 m, širok 21 m, stroji imajo moč 40.000 H P. Proti aroplanom nosi s sebqj 10 topov.
Alkoholizem v Angliji. Leta 1919. se je porabilo v Angliji za 195 milijonov liber šterlingov 'tresa, za 125 mil. mleka, za 85 mil. masla, zai 50 mil. sladkorja, za 45 mil. čaj in 386 milijonov liber šterlingov alkoholnih pijač.
V	Budimpešti na Ogrskem so letos z izredno slovesnostjo obhajali god sv. Štefana. Sprevoda se je udeležilo 15 škofov s kardinalom Czerno-cliom na čelu. Vsi člani vlade in narodne skupščine, zastopniki univerz in drugih šol kakor nepregledna množica, zlasti v krščanskih sindikatih organiziranih železničarjev, uradnikov in delavcev se je te slavnosti udeležila.
t Anders Zorn. V Stockholmu je umrl eden največjih švedskih umetnikov Anders Zorn vv sta-
rosti 61 let. Bil je slikar in kipar, katerega umotvori so bili razstavljeni v vseh velikih umetniških razstavah.
Angleški katoličani so imeli svoj letni kongres v Liverpoolu, ki je bil nad vse veličasten. Udeležil se ga je ves angleški episkopat. Predsedoval je kardinal Bourne. Udeležila se ga je zveza »Catho-lic Social Gnild«, ki podpira študij socialnega vprašanja; in družba »Catholic Trust Society«, ki razširja katoliške popularne pisane knjižice; dalje »Catholic Womeis Leagne«, ki združuje katol. angleško ženstvo in pa »Guild of our Lady of Ran-iom«, ki deluje za spreobrnenje Anglije. Kongres se je odločno izrekel proti razporoki in sionizmu t. j. stremljenju Židov, da dobe Palestino v svojo izključeno oblast.
Za ohranitev fresk v zapuščenih samostanih. Kustos narodnega muzeja dr. Vladislav Petkovič y Jugoslaviji je odpotoval v Sandžak Novi Pazar, da ukrene vse potrebno, v svrho ohranitve fresk v zapuščenih samostanih. Na podlagi mnenja srbske kr. akademije je minister za prosveto''odločil, naj freske ostanejo na svojem mestu ter ukrene potrebno, da se ohranijo.
Kulturno posolilo. Ministrstvo za prosveto kraljevine SHS je prejelo od Anglije in Švice dve ponudbi za veliko kulturno posojilo, ki naj se porabi za povzdigo vseh kulturnih zgradb in ustanov v kraljevini SHS.
»Bogoslovna Akademija«. ■ Na občnem zboru »Leonove družbe« v Ljubljani, dne 4. marca 1920. se je sprejel predlog, naj se osnuje bogoslovno-znanstveni odsek, ki bi avtonomno, a še vedno v okvira »Leonove družbe« organiziral bogoslovno-znanstveno delo. Tako bi se ohranil stik z bogoslovnimi profesorji in svetno inteligenco. Dne 1. junija 1920 je predsednik »Leonove družbe« sklical ustanovni občni zbor novega znanstvenega odseka. Po vsestranskem razmišljanju se je sklenilo, da se nova znanstvena organizacija imenuje »Bogoslovna Akademija«. Odboru predseduje univ. prof. dr. Fr. Orivec.
Na slovenski univerzi v Ljubljani so biTi izvoljeni za študijsko leto 1920-21: dr. Rikard Zupančič, prof. na tehniški fakultet|, za rektorja; prof. dr. Aleš Ušeničnik za dekana teološke fakultete; prof. dr. Oregor Krek, za dekana juridične fakultete; prof. dr. Ivan Prijatelj za dekana filosofske fakultete; prof. dr. Makso Samec za dekana tehniške fakultete; prof. dr. Alfred Sevko za dekana medicinske fakultete. — Slušateljev je imela ljub-bljanska univerza v pretečnem šolskem letu: 767, in sicer: bogoslovcev 98, junijstovl |245, filozofov ,103, tehnikov 258, medicincev 63.
»Akademski Dom« v Ljubljani je potreben. Zato
je starešinstvo sklenilo sezidati društveni -lom za Vat. akademična društva in njih knjižnice. Pri u-dejstvitvi tega sklepa se pa mora boriti z velikimi težavami. Manjka denarja, manjka materijala. Zidati se je že začelo, pa če ne pride od vseh strani izdatna pomoč, ne bo stal »Akademski dom« še leta in leta. Ce bodo pa vsi prijatelji kat. dijaštva pomagati, se bo ob začetku prihodnjega semestra »Akodemski dom« že otvoril. Zato apelira slov. kat. akad. starešinstvo na vse zavedne katolike, da podprejo to velevažno akcijo z denarnimi prispevki. Vsak še tako majhen dar se hvaležno sprejme. »Kamen do kamna palača...« (Prispevke sprejema iz prijaznosti upravništvo »Goriške Straže«, Gorica, ul. Vetturini 9.)
Najstarejši časopis na svetu. V mestu Poking na Kitajskem izhaja časopis, ki je bil ustanovljen že pred 1024 leta; je torej najstarejši časopis na cclem svetu.
SOletnica it. pisatelja Verga. Italijanski pisatelj Giovanni Verga, eden izmed prvih sedanjih pisateljev, je praznoval pred kratkim osemdesetletnico. Njegov veliki roman »Malaoglia« se kosa z Manzonijevimi »Promessi sposi« (»Zaročenca«;
1. 1825-26.)
Romanje v Lurd so pričetkom septembra priredili ital. katoličani. Ob tej priliki je čudežno ozdravila neka že 15 let slepa mladenka iz Spezi-je. Ozdravila je od hude kužne bolezni (lupas) gospodična Karolina Olivetto iz Bolonje in pa od hude notranje bolezni sestra Giuffrida iz Katanije. Pretresljivo je bilo posvečenje v mašnika nekega starega gospoda, bivšega ital.'generala.
Na Francoskem so obhajali dne 4. sept. petdesetletnico sedanje republike (1870—1920). Dne
2. sept. 1870. je doživel cesar Napoleon III. odločilen poraz pri Sedanu. Poslanska zbornica je v noči od 3.-4. sept. v Parizu odstavila Napoleona in njegovo dinastijo in proglasila ljudovlado.
Občinske volitve v Srbiji so dokončale. Vseh mestnih občin je 106. Od teh jih imajo demokrati 48 (skoraj polovico vseh). Radikalci so dobili 28, komunisti 12, sporazumna lista 10, druge so porastresene med druge stranke.'Glasov so doT5ili v mestnih občinah demokrati 24.743, radikalci 16.903, komunisti 14.220. — Skupno v mestnih in v smečkih občinah — so dobili — kakor javlja »Politika«: Radikalci 594 občin, demokrati 574, neopredeljeni 150, poljedelci 68, komunisti 37, liberalci 35, sporazumna lista demokratov in radikalcev 32, republikanci 2 občini. — Iz tega se raz-|\Jidi< da' ni res, dn so komunisti na celi črti zmagali, dobili so od 594 občiti le 37 občin in med temi 12 mestnih.
111111 • 111111 • 111 • ■ 11 j • i i • 11111111111111111111 • 11 • 1111111111111111 ■ 1111 m 11 m 1111
1111111 n 11 • 1111111111111111 iii 11 n 1111111111111
TO IN ONO.
i
i i i i i 11 i i i i i i i i i i i • i i 11 i i i ■ i i ■ i i i • • i i i i in •• 1111 i i i i i 1111 i i m i i i • 111 i i i i i i m i 111111 lamu m i n 111111 i i 111 n imiii nun im iii i i i i i i f
»Obudimo v ljudstvu krščansko zavest!« S tem pozivom je postavil naš vrli dr. Ant. Mahnič temelj krščansko-socialnega gibanja na Slovenskem: »Z ljudstvom je treba pričeti preosnovo.
I	akozvana inteligenca višjih krogov se je po brezbožni vedi v šoli skoraj popolnoma razkristijanila. Nima več razuma, niti srca za velike rešilne krščanske ideje.... Treba se je tedaj obrniti na ljudstvo, treba je vzgajati, da\bo umelo vestno, pametno izkoriščati svoja politična prava, treba, kar mogoče priboriti mu novih svoboščin, treba iz nižjih slojfcv, v katerih žije še nepokvarjen verski čut, zajemati novih moči, skrbeti za nov inteligentni naraščaj. Le tako bo mogoče družbo odzdola) navzgor preroditi in pomladiti. Toda z ljudstvom za ljudstvo. Da, ako bo ljudstvo v širnih krogih prešinil Kristusov duh, ako mu olajšamo njegovo gmotno stanje.... ako obudimo v njem krščansko zavest, tedaj bo Zatirano krščansko ljudstvo vstalo, duševno in gmotno, tedaj se bo iznova uresničila ideja vesoljnega kraljestva božjega na Zemlji. Ljudstvo bo svobodno dihalo in veliki množici bo zopet mogoče težiti po časnih in večnih idealih.«
Po. svetovni vojski ima ta poziv še posebno veljavo.-Človeštvo je zabredlo v hud materializem, razpasle so se težnje le 'po uživanju, mori se čut po višjih idealih. Zopet je treba človeštvu, ki se zariva le v zemljo, dvigniti pogled na višje večne vzore. Obujajmo torej v ljudstvu vsepovsod krščansko zavest!
Križa ni mogel videti. »Praški Večernik« poro-z d n e 7. okt. 1919: Ootovo se še spominjajo naši bralci na izjavo socialnodemokr. učiteljev, ki jo Je spisal in podpisal učitelj Petibok. V začetku letošnjega leta je hotel ta učitelj tudi dejansko uresničiti, kar je tako ognjevito zagovarjal: vrgel je Iz svojega razreda križ in rekel: »Niti videti ga nc morem v razredu!« — Te -dni pa se je zgodilo u-čitelju, da morda res ne bo več videl... Vnel se mu je zvečer mokri karbid in niu pozalil obličje tako strašno, da bo prišel ob vid. Letos torej nc bo več poučeval, in kdo ve, če sploh kedaj. Nc ra-dujemo se te nesreče in želimo ozdravljenja, a spominjamo se pri tem stare pravde o »Božjih mlinih«.
Nevednež a ne učenjak! — Brezveren zdravnik — ki je hotel veljati za učenjaka, reče nekoč nekemu duhovniku: V vashi pridigah vedno govorite o zveličanju duše. Pa ste že kedaj videli,
slišali, ovohali, otipali ali čutili dušo? — Duhov nik: nisem; toda vse mi pravi, da imam dušo. — Zdravnik: Dobro! toda 5 čutov mi dokazuje, daje ni, namreč: vid, sluh, voh, tip, čut. — Duhovnik: Vi ste zdravnik; pa ste že kedaj videli .bolečirn, ali io otipali, ali okusili? — Zdravnik: nisein, — duhovnik:	ali	ste	jo	kedaj občutili? — sem, od-
govori zdravnik. Nato duhovnik: Glejte, štirje Čuti dokazujejo, da ni bolečine, le eden govori zanjo. Morefe-H zato reči, da ni bolečine? Je-li bolezen prazna reč? Dobro je odgovoril. Telesna čutila govorijo le o telesu, a duša je čisti 'duh, in za to vemo zanjo od drugod in ne od posluha, tipa, voha. Hoteti videti ali čutiti dušo je isto kakor otipati ali ovohati zeleno barvo, ali videti glas, ki pride iz grla. —
Naš čas noče poznati nedelje. —
Na Ogrskem je-bila 1. 1016 izdana postava,, ki je zapovedovala vsacega, ki ob nedeljah po nemarnem opusti sv. mašo in pridigo, prav do golega ostriči, da ‘ bi ga vsakdo lahko spoznal. Koliko gologlavcev bi bilo danes, ko bi bila še ta postava!	X
S v. A m b r o ž, škof milanski, je videl gospo gizdavo oblečeno iti v cerkev. Šel je k njej in poprašai: »Kam pa greste?« »V cerkev« mu odgovori prevzetna gospa. »Pa bi človek mislil jej reče na to sv. mož, da greste na ples ali v komedijo, za-* kaj prav tako ste oblečeni. Proč <od tod!«
Kolikokrat bi bilo tudi pred durmi naših cerkva treba kakega Ambroža, da bi zavrnil vse, ki hodijo v cerkev le, da bi kazali svoj lišp in svojo ošabnost. — Nedelja je božji dan,’ n.e M anionov; je dan za nebesa ne za zemljo; je dan za večno, ne za časna; je dan za dušo, ne za trtmlo. Učeni mož pravi: Praznik je najboljši de-lavuik hudičev.	F. S. Š.
»Kat. slov. izobraževalno društvo« v Cerknem. Dne 8. sept. 1920, se je vršil po blagoslovu
v	dvorani »Gospodarskega Doma« v Cerknem
po petih letih — prvi občni zbor'po vojni našega »Kat. slov. izobraževalnega društva«. — Dovoljenje in potrditev, obstoja smo končno vendarle dosegli. Zbranih je bilo v dvorani »Gosp. Doma« približno 60 ljudi (med temi 4 duhovniki;
2	učitelja in 2 učiteljici) jn 2 zastopnika idrijskega
>Orla«. — 1.Pozdrav podpredsednika. Namesto umrlega predsednika otvori zborovanje podpredsednik g. Ivan Eržen in v kratkih besedah pozdra-
vi	vse zborovalce. — 2. Poročilo tajnika. Poročevalec g. Stanič nam — namesto jtajnika — poda kratek zgodovinski pregled društva, se spomni umrlih in padlih članov ter pravi, da shočea o z današnjim dnevom začeti novo življenje po starem in večnonovent krščanskem programu« — 3. Poročilo knjižničarja. Namesto knjižničarja pocia g. kaplan Arko poročilo o delovanju društvene knjižnice. Knjižnica je bila med vojno razbita in raznesena. Zaslugo, da se knjižnica in popolnoma razgubila, je pripisovati g. Gabrijelu Bevku, ki !e knjige spravil v »Posojilnico«. Lansko leto je poročevalec knjižnico uredil in prenesel v svoje stanovanje. Knjig manjka precej, nekoliko je nakupi! novih, tako, da znaša zdaj število vseh knjig 470 Naval na knjižnico je bil ves čas velik, v tem času je bilo izposojenih 2455 knjig. Treba je veliko knjig vezati in nakupiti novih. Premoženja ima knjižnica v gotovini 112 L. — 4. Poročilo pevskega zbora. Poročjlo pevskega zbe^a poda- g. Gabrijel Bevk. Pevski zbor je bila edina frakcija društva, ki je 'živela tudi med vojno. Pevski zbor obstoji žc 50 let. Zbor je imel vaje za cerkveno petje in različne priložnosti med vojno in okupacijo (Ciril-c-todove slavnosti, odhodi nekaterih vaščanov preko demarkacijske meje, birma itd.) Sedaj hoče svoje delovanje poživeti in bolje, organizirati. —
5.	Volitev odbora. Preide se k volitvi novega odbora. Izvoljeni so bili: predsednik: preč. g. dekan Ivan Kunšlč, podpredsednik:	Zdravko	Močnik,
sod. uradnik, tajnik: Stanko Stanič, kaplan, blagaj-
nik: Mirko Kosmač, davčni sluga, knjižničarka: Josipina Bizjakova, učiteljica, gospodar: .Mohor Sedej, krojač; odbornika: Ivan Eržen, posestnik in Katarina Bevkova. Predsednik se zahvali na izvo-
I	litvi in razvija na kratko misli, kako naj bi društvo v prihodnje delovalo. Iz našega društva naj prihaja inicijativa z vse kulturno delo. Posebno priporoča oživitev »Orla«, ki naj se zopet pcžlvi (ol) tej priliki prebere g. kaplan Stanič ravnodošli bratski pozdrav idrijskega »Orla«) in vodi občni zbor do konca. — 6. Slučajnosti.
a) Razpravljalo se je vprašanje članariije. Po različnih predlogih se je občni zbor zedinil za letne 4 L. lS) Sklenilo se je naprositi »Oospodarsko društvo« za oddajo prostorov (za čitalnico, knjižnico i. dr.) c) Sklenilo se je razmerje do Stražanov, ki bodo sami sklepali, ali pristopijo v naše društvo, ali oživijo svoje društvo »Orlovec«. — K sklepu povzame preč. g. predsednik besedo, govori o čitalnici, o »Orlu«, o društvenih shodih ih — s pozivom na navzoče, da naj pridobe novih članov — zaključi tako lepo uspelo zborovanje.
Korajžen kmet. — Nek gospodič — rdečkar je zašel v družbo smetov. Kot socialni demokrat je začel prodajati svoje brezversko blago in sc hvaliti, da se ne boji prav nobenega: ne kralja, ne papeža, ne Boga, in vpraša km?ta: koga se pa ti bojiš? In kmetič mu odgovori: Jaz sc bojim Boga in vseh onih, ki se Boga re boje, ker so taki ali še slabši kakor vse druge divje in nevarne zverine ...	4
t	—
Fran ton.
Književnost,
Prof. Jož. Zidanšek: »Nevi Zakon«. Prvi de!: Sv. evangeliji in Dejanje apostolov. (Žepna izdaja.)
—	V Mariboru 1918. Založila »Tiskarna sv. Cirila« v Mariboru. — Z največjim veseljem moramo po-zdiaviti I. del poslovenjenega sv. pisma. Prevod se naslanja na vulgato po Wolfovi slov. iziRiji. -Skoda, da ni ve.č pojasnilnih pripomb.
»Orlovski koledarček« za I. 1921. »Orlovska Zveza« v Ljubljani misli r/dati Koledarček z t »Orle« in »Orlice«, ki bo vseboval poleg koledarja tudi par načelnih člankov, statistične podatke in dpsti praznih listov za beležke. Da bo založnik vedel, koliko izvodov bi se moglo natisniti, nal vsak kdor si misli naročiti, takoj sporoči »Orlovski Zvezi« v Ljubljani (Jugoslovanska tiskarna).
Ivo Pirc: »Mladinske in telovadne igre. 1. del: Proste igre. — Ljubljana 1919, Založila »Orlovska Zveza« v Ljubljani. — Natisnila »Jugoslov. tiskarna Str. 67.
»Vadnik«. Prvi del: Redovne in proste vaje.
— Ljubljana 1920. — Založila »Orlovska Zveza«.
— Natisnila »Jugoslov. tiskarna«. Str. 104.
Dr. France Prešeren: »Krst pri Savici«. Tiskala in založila »Narodna tiskarna« v Oorici, 1920. Str. 25.
Dr. Breznik: »Slovenski prvopls«. — Ljubljana 1920. Zal. »Jugosl. knjigarna«.
Univ. prof. dr. AvUšeničnik: »Uvod v krščansko sociologijo«. — Ljubljana 1920. Založila in Izdala S. K. S, Z. Tiskala — Jugoslovanska tiskar-
Štev. VII.	MLADIKA	Stran	173.
na. — Str. 144. — Vsebina je naslednja: Uvod. —*
I.	Metafizični vidik, (1—30)	1.	Brez	metafizike
sociologije. 2. Zakaj govorimo o krščanski sociologiji. 3. Relativnost v sociologiji. — II. Osnovne etične ideje. (30—81.) 1. Osebnost in socialnost. 2. Zakon dela. 3. Lastninska pravica. — III. Dva blodna sistema (81—122) 1. Liberalizem. 2^Sociali-zem. 3. Resnica v sredi. — IV. Zgodovinski razvoj. (122—143) Prvi početki. — Domače gospo- | darstvo. — Na prodaj! — Cehi. — Kapitalizem. — Socialna doba. — Literatura. — Prekrasna knjiga za vsakega!	'
Listnica uredništva. T a t i j a n a. —
Dobro došlo Vaše scitrudništvo. Se priporočamo za druge primerne sestavke.
—	R. S. Glede začetka božje peti na Sv. Gori Vam omejamo A. Cerv-cv opis. O-brnite se do frančišk. predstojništva na Kostanjevici. — Do m e n. Sprejeli hvaležne poslano gradivo; drugo (izvzemši v Alf.) pride priložnostno na vrsta. — F r.
KMMM MM ggflMM
Vrv ar	—
MIHAEL SUSSI6
v Gorici, Baštelj št, 16.
Velika izber najbolših vrvi, špagata, t :	prediva	itd.	t :
TRGOVINA z MOŠKIMI KLOBUKI-
RA JER EVGEN
vinska trgovina orlca - Via Cesare Battisti 20
(poprej Via Teatro)
priporoča svojo VINA zalogo	v irir**
/	A
r	''	. '
Bev k. Veseli nas. da ste se odzvali'našemu pozivu. Tako je prav, da stopijo v krog naših sotrudnikov vsi priznani do-nlači pisatelji! — Stanko O g r i n. Za to štev. prepozno.-Gotovo sprejmemo radi tudi stvari, ki nimajo neposredno verskega ali nravnega motica. — S a m o-t a r. Spis M. K. o petju priobčimo prihodnjič. — Od raznih strani se izražajo želje, naj bi »Mladika« izhajala vsakih 14 dni. To nam je dokaz, da se zanimanje za mlado »Mladiko« čimdalje bolj širi. Izraženi želji bomo skušali ugoditi pc novem letu. Ob tej priliki bomo tudi ločili bogoljubno gradivo od leposlovnega, če se nam ne posreči druaače stvar urediti. — Došle darove za list objavimo prihodnjič. Za sedaj -se vsem darovalcem toplo zahvaljujemo in želimo, da bi našli mnogo posnemovalcev!
Odgovorni urednik A. Sfiligoj.
Oglejte si obnovljeno zalogo rav-
nokar došlega različnega pohištva pri
ANTON BREŠČAKU
GORICA - Via CARDUCCI - GORICA v
A. Černigoj
MIZARSTVO
GORIGA, Tržaška cesta. ::
—
*—M	^—A	11—N	1
TT«« • __ „ __ 0ELIHA ZALOGA MANUFAKTURNEGA BLAGA
■	Nadrobno	O Na debelo.
  GORICA, VIA RASTELLO 34-37.
Sbs
Volneno in bombažasto sukno za moške in ženske.
Velika izbera perila, šifona, raznovrstnega platna za rjuhe, brisač vsake vrste, serviet, belih in barvanih namiznih prtov vsake velikosti, žepnih robcev, volnenega, bombažastega in sukanega blaga za blazine, volnene in bombažaste odeje, bele in barvane posteljne prevlake, z volno napolnjene in s klotom raznih barv, volnenim porhatom, zefirjem. eta-minom in batistom prevlečene odeje.
§ Velika izbera
!
potrebščin za krojače - - in šivilje - -
Obleke^ za moške, dame in otroke. Bele in barvane moške srajce in spodnje hlače. “^Nl
Sprejemajo se tudi umerjena naročila oblek in perila za moške, dame :	in otroke.	:
Staroznani hotel z restavracijo
„PRI ZifITEM JE1ENIT
v Gorici postreže vsem svojim gostom po najboljši moči in po pošteni ceni.
— ■   -
Andrej Golja
Gorica TRAVNIK 21 Gorica
Zaloga vsakovrstnih lesenih izdelkov, kakor : škafov, orn, stolic, sit, rešet in druge suhe robe. — Velika izbera košev in kuhinjskih potrebščin.
Andrej Mavrič, !
Gorici, Gosposka ulica 11 (Via Carducci), se najtopleje priporoča slav. občinstvu v incstu in na deželi, posebno pa preč.duhovščini, za obila naročila, katere izvršuje točno in po znižanih cenah. — -- —
Gorička zvezo gospodovih zadrug in društev g Gorici
registrovana zadruga z omejeno zavezo
v Gorici, Corso Verdi 32,
I. nadstr.,
uraduje vsak delavnik od 8. do 14; stranke se sprejemajo le do poldneva.