VERA Mali računar. Povest. o Kregarček, izračuni koliko je pet in ena!« »Tli!« se po nič dolgem premišljevanju odreže poklicani. »E, rnali, pa si se le zmotil. — Kaj je več: pet ali tri?« »Mni... pet!« »No vidi.š! Ce pa daš k pet še enn zraven, potem ne ho »tri.« — »Mm... sn se zmatu! Je pa stili.« Kaj hočete! Kregarčku pač ne gre računanje, pa naj si prizadeva gospodična učiteljica z njini kolikor lioče. Včasih vse zmeša: števila in številke, tri s pet, dve s štiri ali osem, — kakor pač, njemu je vseeno. Le če bi mu pokazal tiste lepe bele žemljice, — se še spomniš čitateljček na tisto nebeško jed, — no če bi Kregareku pokazal kaj tacega, potem bi nemara ali skoraj gotovo ve-del, koliko je ena ženilja in ena žemlja. Pa seveda tudi v tem slučaju le, če bi smel žeinlji po trudapoJni rešitvi račnnske naloge spraviti v najbolj varno zavetišče, v lačni želodček. Ja, lačen pa je večkrat naš šolarček. Se inu pa tudi ne skriva. Bled je in slaboten, kot bi iinel še-le pet let. Hla-čice kar vihrajo krog suliih nog, Obrazka pa ni drugega kot dvoje velikih črnili oči, ki te včasih tako milo, tako proseče pogledajo, da mu ne moreš zameriti, če tudi povedo usta kaj prav neumnega še bolj kakor to, da je pet in ena »tli.« — Kadar je velik sneg, ga ni v šolo. Doma je precej daleč gori v hribih in kedo se bo čudil, če obdrži mati slabotnega sinka raje doma pri peči, kot bi ga poslala po tako daljni, mrzli poti v šolo. Seveda, Kregarčku kot pridnemu učcricu to ni vsikdar po volji in zadnjič je tako dolgo lazil za rnaterjo in pretakal debele solze, da ga je niorala starejša sestra »štupo ramo« prinesti v šolo. »Kako pa, da te je prinesla?« so ga povpraševali tovariŠi. »Ja ves, mani cokle, pa se tak plime sneg naje, de kal padem. Pa ne molem nikamal. V solo pa ceni jet! Mm ... pa me je plnesla.« Ob desetih, ko imajo učenci prosto, sedi on mirno v klopi, kot bi si ne upal nikamur. Drugi privlečejo južino iz torbice, pa otepljejo kruliek, sveže ali sulio sadje, da je veselje. ()n do nedavna ni imel ničesar. Le ža-lostno se je oziral in včasih na debelo požrl slitie, ko je videl polna usta svojili tovarišev. »Nimaš ti nič južine?« ga je vprašala gospodična. »O ne, nič. Vete, ze tli tedne nimamo nic klulia. Nimanio nic zita, pa nic nioko, — gnali pa tud' ne, de bi jo kupl.« — — ¦, 127 -— Tako žalostno je to povedal, da so vsi osupnili. Roke so jim zastale, usta pa so se odprla in nemo zastala, da je Kregarček tako ubog, da po več tednov ne okusi kruha, dočim ga drugi otepljejo vsak dan. Pa prileze počasi k njeinu Slavka iz zadnje klopi in mu pomoli cel košček kruhka. oj, tako lepega, sladkega kruhka. Zasvetile so se mu oči, tiste velike črne oči, potem pa se bojeee uprle v gospodično, kot bi jo hotele vprašati: »kaj mi hoče? Zakaj mi.ponuja ta kos kruha?« Saj ni verjel, da bi bil kedo tako dober in mu privoščil svojo južino, ko pa vsi tako radi, tako z ve-seljern jedo. Ko pa mu je gaspodična pritrdila, da naj vzame, je hlastno stegnil suhi ročici po koščku, ga vzel in rekel »hvala!« Tako hvaležno je pogledal malo dobrotnico, da so se Slavki orosile oči usmiljenja ob enem pa veselja, da je tako ustregla svojemu ubogemu tovarišu. Pa mislite, da jc Kregarček sedaj jedel? Potisnil je košček v velik žep svoje, na vseh k.mcih in krajih zakrpane suknjice. »Zakaj pa ne ješ?« ga je vprašal Ivanček. »Mami bom nesu.« — »Pa nisi ti lačen?« ( »Mhin, že — pa, — rnama Fa bojo tud lad jedl.« To pa je bilo preveč za dobra otroška srca. Na mah je imel pred sabo kupček vsakovrstnega krulia. Seveda so bili koščki že oblomljeni, pa kaj se je Kregarček menil za to. Nekaj časa je pogledoval učence, kot bi se vsakeinu posebej tilio zahvaljeval, potem pa "je začel po malem spravljati kaščke v svojo torbico. Zadnji košček, bil je eden izmed nai-manjših, je oddržal zase in ga z veseljem pojedel. — iOd tistega dne ni Kregarček več brez južine. Če nimajo krtihka, pa delijo z njim sadje ali karkoli imajo. Zadnjič so se učili o mucki, o tisti iepi gladki in mehki živalici, ki jo imajo navadno otroci tako radi. Jožek je ravno glasno pripovedoval: ... >Na vsaki strani gobčka ima dolge brke. Kožušček je lep mehak« ... Ta-Krat pa spolzi Kregarčkn debela solza po licu. Videlo se mu je, da njegove misli niso bile pri mucki. pa tudi ne v šoli, plavale so daleč, daleč tam nekje če tudi le par trenutkov. »Kaj li je otrok, zakaj jočeš?« ga vpraša gospodična učiteljica in st.ipi k njemu. Pa kar liitro seže ročica na lice, stisne solzo med prsti in s smehljajočimi ustmi a še mokrimi očmi pravi Kregarček: »Saj ne.« . »Videla sem solzo. Povej po pravici, zakaj jočeš!« Takrat pa je nagnil glavico. pogledal učiteljici v oči in rekel: »Na blata sem se spomnu, ku je v vojsk obe noge zgubu. Olanata mu jih je VjJgala^Plej je on sluzu, da smo mel kaj jest, zdaj pa ne bo niogu vec de- lat-----Mama zmilaj jočejo, zmilaj, zmilaj.« — In druga debela solza se utrne, pa spolzi po suhern obrazku. Za trenutek je bilo vse tiho v razredu. Potem pa pogladi gospodična otroka po glavici in mu reče: »Ne jokaj Kregarček! Brat bo že še delal, ko ozdravi. Olej, on je vojak in se je bo-jeval proti Italijanom. Ko bi ne bilo naših hrabrih vojakov, bi nas bili Ita- 4 —-»*. 128 <~— ljani pregnali z doma, pa bi bil tudi moral bežat z mamico mogoče daleč, prav daleč. Le ne jokaj! Vse bo še dobro, bo že Bojj dal!« »Mhm,... mama tud zmilaj tak lecejo. »Bo zi Bog dal!« Vidite, tak revček je naš Kregarček. Vsi ga imamo radi in nobeden mu ne zameri, da še tako po otroško izgovarja besede in včasih ali bolje rečetio zmiraj tako izvrstno računa. Če pove pri računalu petkrat narobc pa vsakokrat strese glavico in trdi, da se je le zmotil, pa začne zopet od kraja. Nazadnje sam obupa nad svojo učenostjo, pogleda učiteljico in od-kritosrčno pripozna: »Mi nece v glavo.« — Kedo bi mu zameril? —