Pravda
slovenskem šestomeru.
Odgovor mariborskemu šestomerniku
Janku Pajku.
Spisal

E VE C.
^Cotto : Abschreckend und positiv gegen den Stümper; höhnisch gegen den Prahler, und so bitter als möglich gegen den Cabalen-macher.
Lessing.
V LJUBLJANI
Natisnila „Narodna tiskarna". — Založil pisatelj. 1878.
Pravda
r n > * i
o J o V .
slovenskem šestomeru.
Odgovor mariborskemu šestomerniku
Janke Pajku.
Spisal
EVEC.

Ivlotto : Abschreckend und positiv gegen den Stümper; höhnisch gegen den Prahler, und so bitter als möglich gegen den Cabalen-maeher.
Leasing.
V LJUBLJANI
Natisnila „Narodna tiskarna". — Založil pisatelj. 1878.
} iïçm
516303
29 -10-1999 4®M5$9(>
Predgovor.
V	novinah zavratno popaden, mislil sem se najprej tudi v novinah braniti; ali mej pisanjem se mi je zagovor toli razširil, da sem ga odredil v posebnej knjižici na svetlo dati. A ta svoj ukrep največ zategadelj stoprav sedaj zvršujem, ker se mi je vedno nad vse neprijetno zdelo, svojo osobo javno zagovarjati in braniti; zatorej sem odlagal stvar, dokler sem jo mogel; a ne morem je odlagati dalje, ker vidim, da mi g. Pajek še sedaj v „Zori" ne miruje. Spis priobčujem neizpremenjen tako, kakor sem ga spisal uže malo ne pred jednim letom v prvem ognji in v prvej — nejevolji; baš zategadelj so nekatere postranske drobnosti v njem zastarele, a glavna stvar, za katero se borim z g. Pajkom, resnica namreč, ta je ostala čista in neizpremenjena ter je denes takšna, kakoršna je bila pred letom dnij.
V-v. ■■• ••
V	Ljubljani, na sv. Andreja dan 1877.
I.
,Mir in spraya" in Janko Pajek.
Gospod Stritar v „Zvonu" (II. 18, 283), pišoč o slovenskem šestomeru, izrekel je željo vedeti, ali se je Koseski v svojih šestomerih držal posebnega pravila, ter kakšno je to pravilo. Meni se je ta želja zdela dosta imenitna, da sem vzel Koseskega v roko ter pazljivo prečital nad poldrugo tisoč njegovih šestomerov.
Iz tega pazljivega čitanja ter vestnega primerjanja so se mi pokazala ta tri pravila, kolikor toliko zanimiva:
1.	Koseski v svojih šestomerih do malega ne zna čistih trohajev, nego rabijo mu sami daktili poleg spondajev, čistih in ponarejenih; a spondaje ponareja vse tako, kakor je g. Stritar v „Zvonu" (II. 18, 284) svetoval slovenskim pesnikom.
2.	Koseskemu rabi jedina moška zareza; ženske nesem niti jedne zasledil mej vsemi šestomeri, če tudi sem je pazljivo iskal. Zareze „kata triton trochaion" Koseski ne zna.
3.	V Koseskem se moška zareza nahaja po največ na tretjej stopinji takoj za tretjim priglašenim zlogom — penthemimeres (polpeta zareza) — ali tudi na Setvrtej in ob jednem na drugej stopinji — hephthemimeres (polsedma zareza).
Ta tri pravila sem razglasil v „Zvonu" (II. 23, 363) ter jim pridejal nekoliko opazek. Vsak, kdor blagovoli prečitati omenjeni kratki sestavek, rad pritegne, da je ves objektiven, pisan od same ljubezni do stvari in resnice. A „Zvonov" urednik, g. Stritar, dostavil je brez moje vednosti, in zatorej tudi brez moje zasluge ali krivde, nekoliko verstic mojemu kratkemu spisu. Te vrstice, ki o vsem po pravici in zategadelj neprijetneje ščipljejo nekoga v Mariboru, sam g. Stritar v „Zvonu" imenuje: „dostavek uredništva" ter jim na konci dodaje črko „S.u, da bi vsemu svetu povedal, da ta dostavek je Stritarjev, ne Leyčev dostavek,
Blagovoljni čitatelj bi morebiti rad zvedel, ako še ne ve, kam ta „dostavek uredništva" meri? — Stvar je taka: „Zora" lani (v št. 6—15.) prinese slovensko prelogo tretjega speva Homerove Odiseje, a „Zvon" (II. 18) izreče, da ima to delo nekatere slabe šestomere. Kaj se zgodi? Zgodi se, čemur bi se nihče ne mogel nadejati! Skoraj potem se namreč pri „Zvonovem" uredništvu s prijaznim pismom oglasi sam prelagatelj tretjega speva Homerove Odiseje ter g. Stritarja poprosi, naj bi v „Zvonu" priobčil njegovo „pojasnilo", obrneno soper „Zoro". A g. Stritar tega zaradi „miru in sprave" ne tako stvoril, kakor je želel prelagatelj, čislan mož, profesor in slovensk pisalec. G. Stritar namreč izza privolitve g. prelagatelja v tistem slovečem, k mojemu spisu o slovenskem šestomeru pritaknenem „dostavku uredništva", o katerem sem poprej govoril, namesto vsega pojasnila „Zvonovim" čitateljem podaje samo njegovo vsebino, ki je nekako ta: „za verze take, kakoršni so natisneni v imenovanem listu (v „Zori"), ne more biti pisatelj odgovoren; takšno podobo so dobili še le na potu iz njegovih (prelagateljevih) rok v tiskarno".
S kratka rečeno: „Zorin" urednik Janko Pajek je g. profesorjeve dobre šestomere pokvaril in prevrtoglavil v slabe, v toli slabe, da njihov pisatelj g. profesor V. K. niti nehče ni biti ne more o njih odgovoren.
Ako bi mariborski Janko nosil razuma v glavi, bil bi te svoje prekopicnene šestomere ali zagovarjal ali o njih molčal. Slabo stvar zagovarjati je res težko; nemožno je, zagovarjati jo z uspehom, in zategadelj je nespametno; a molčati je bilo o vsem lehko, in zatorej pametno. Pri zagovarjanji bi mu vrhu tega tudi bilo treba na bojišči se ogledati ali z g. Stritarjem ali z g. profesorjem V. K. ali z obema vkupe. — A kaj je stvoril Pajek? — Zopet to, čemur bi se nihče ne mogel nadejati. Ne z orožjem v roci planil v državo Stritarjevega „Zvona"; ne pozval na meč g. profesorja V. K., nego — v me je skočil! — Kdo se ne bi čudil, kako je ta čast mogla zadeti baš mene, ki sem do zdaj vedno molče in od daleč gledal vse Pajkove kozelce, katere uže nekoliko let prevrača po slovenskem slovstvu!
Ne vprašajmo, kako me je ta čast mogla zadeti in zakaj. Resnica je, da me je zadela. Hitro se namreč neki J. P. razkorači v „Zori" (V. 24, 390) ter bojno kopje zažene v moj ves mirni, resnični spis in v moje ime z naslednjim pamfletom:
„„Leveč in heksameter. J. P. — „Apostrof je srečno pokopan: živio zdaj šestomer!" tako si je menda mislil gospod Leveč ter v Zvon (II. 364) napisal nekaj verstic o šestomeru, s kterimi pak si ne bode, to si upam uže naprej trditi, mnogo hvale prislužil.
G. Leveč namreč med drugim piše (ib.): „2. Koseskemu rabi samo moška zareza: ženske niti jedne nisem našel, mej vsemi
1575 šestomeri ne, dasi sem je pazno iskal. Zareze „katU triton trocliajon" tedaj Koseski ne pozna". —
Tako trdi g. L. in kdor si truda ne jemlje k preiskavanju, ta mu menda tudi verjame.
Meni, — tako si skoro upam soditi —, v poetičnih stvareh mora precejšnja „dosis" skepticisma biti prirojena, ker niti — g. Levcu na besedo ne verjamem, kakor svoj Čas — glede apo-strofa — tudi Miranu nisem.
Ker pa je g. Leveč (kakor Šekspirov Hamlet nekje o po-grebcu pravi) „natanek človek", zato „moramo i mi po vetrnem kazalu govoriti; če ne, igro izgubimo". Torej ad rem!
G. L. se sklicuje na svojih 1575 vrstic Koseskega; mej drugim na njegov prevod devetnajstega speva Iliade. Jaz, ne imajoč toliko časa — 1575 slovenskih vrstic se da komodno v dveh urah me-trički prečitati; od tod se lahko previdi Levčev dušni napor! — prečtel sem samo prvih 154 verzov onega devetnajstega speva (v Koseskega prevodu), in sem brž našel celih šest „katži triton trohajev".
Da jih g. L. ne bode utajeval, evo jih:
3 Tčtida zdaj prin e s e do bark Hefestova dela
19 In ko dovolj s pog ledom oprav nasiti si srce
32	Ako celo ležalo bi tu, da leto preteče
34 Združi tedij k pos vetu na hip Ahajce junake
37	Rekši pogum in silno krepost mu dihne v osrčje
78 Hrabri Danajci, prij a 11 i mi dragi, služabniki Ara
(78. verz je posebno zanimiv, ker on g. Levcu tudi zadnji izgovor: „češ, saj katatriton nij sam, nego v družbi s hephthemimeres" — jemlje; kajti 78. nima hepht., kakor prvih petero).
Kako so ostali verzi XIX. speva v tem obziru zloženi, ne vem, nimam časa pogledati, vendar se upam dvomiti, da bodo za g. L. glasovali. —
Dalje trdi g. L. na njemu lastni apodiktični način (ib.): „pa odpri Koseskega, kjer hočeš, povsod se ti pokaže enako razmerje" (namreč ono, koje se g. L.-u poljubuje, ne pak istinito).
Jaz sem si tudi ta „povsod" Koseskega k srcu vzel ter šče ugodnejše (za-me) „razmerje" našel, in to: da so v znanej dekla-movanki („Novice bralcem . . .") v 25 hesam. štirje „katatriton-trohaji", namreč:
13 Starosti čast, mladenču poduk, otroku ljubezen
28 Kinčite ga iz lastne moči, iz lastnega vira
33	Volja poprav vas bodi in skrb, izida ni dvombe
38	Kliti začne, na r a s t e drevo, se kroži, se širi
Pogledimo šče v 100 distih. dolgo Koseskega „Slovenija cesarju F . . . ." in tudi tu najdemo, če prav ne več nego tri ,katatriton', namreč,-
15 Ko so prisego v al i bregovi Veltave, Pada
21 Kako ti dvomiš? mar treseš se c'lo ti, moja ljubljenka
91 Setve dozor kr v a v e kosil Radogast je na Padu
Jaz menim, primerov iz Koseskega sem navel dovolj, ki glasno pričajo zoper g. Levca. Ako se bode (morda?) g. L. s tem izgovarjal, da cezura .katatriton' na rečenih mestih sama ne stoji (kar pa tudi nekoje krate biva, kakor sem uže gori omenil), nego da je spremljajoča jo ,hephthemimeres' glavna cezura: tedaj mu uže naprej odvrnem: pri starih klasikih je lahko po v e č glavnih cezur v enem in istem heksametru; nijedna ne izključuje druge, in tudi Koseski je tako delal.
Zato ne morem drugače, nego da tu očitno izpovem: g. Leveč je ali hotel Koseskega ženske zareze utajiti, da bi svojo krivo teorijo o edinej možkej cezuri utrdil, ali pa niti ne ve, kaj se pravi cezura „katatritontrohajon". Oboje pak prav slabo pristoji takemu „krasnoslovcu", za kakoršnega bi on rad veljal.
Iz tega sledi jasno kot beli dan: 1. da je neresnično L-čevo trjenje, češ, da Koseski cezure ,katatriton' ne pozna; nego fakta kažo, da jo je Koseski tudi rabil; 2. da je tedaj tudi Levčev dovod neresničen, češ, da Koseskemu rabi samo možka zareza, in 3. da je Levčeva teorija o jedinej dovoljenosti možke zareze v slovenskem heksametru — kolikor se ta teorija na Koseskega opira — gola izmišljija, ker se baš Koseski tega pravila ne drži.
S tem pa se porušuje celo poslopje Levčeve teorije glede slovenskih daktilov. — Bog odpusti L-cu njegove metričke — študije, ktere so mu do sedaj tako slab sad obrodile!""
Kdo je ta J. P. ? —
Robati zlog, raskavi jezik, nemškovalna skladnja, starobabje klepetanje brez logike, nesramna predrznost, kakoršne je slovenski svet uže vajen v „Zori", grozna puhlost, ogrnena s prevotljenim plaščem neumnih pisačevih mislij o samem sebi in o svojem niče-vedstvu, — svojstva, po katerih se odlikuje zgoraj natisneni sramo-pis: — vse to jasno kaže, da J. P. ne more biti nihče drug, nego li bivši profesor, poznejši zavarovalni agent in sedanji „faktor" Janko Pajek v Mariboru, — človek, kateri vrhu vsega tega v „Zori" še tudi običajno s pismenoma J. P. zabeležava svoje ime, kar je znano vsem slovenskim čitateljem, kateri za svojih grehov pokoro čitajo mariborsko „Zoro".
Ta možiček vedno in vedno trkajoč ob mošno, v katerej hrani „muliercularum facultates", ki jih je zalezel, kakor — slepa kura zrno, zadnja leta v slovenskem slovstvu, sam v svoj duševni nič do blazenstva zaljubljen ter poln teščega napuha, svoj žabji golt neizmerno široko odpira v hripavo kreketanje, in
ako mu ga do zdaj še nihče ne zamašil, tega je kriva jedina brez-krajnja potrpežljivost našega naroda in znana strahopetnost slovenskih pisateljev.
„Muliercularum facultates!" — Morebiti čitatelj pri teh mojih besedah z glavo odmajava, ker se mu zde pretrde; morebiti se opomina, kaj Lessing nekde govori, namreč: „kadar kritik pokaže, da ve o presojevanem pisatelji več, nego li mu pripovedujejo tega moža knjige; kadar iz te vednosti najmanjšo kvarljivo troho nanj zine: takoj se graja izpremeni v osobno razžalitev. Kritik prestane biti za sodnika ter prevrže se v to, kar pametna stvar more najzaničljivejšega biti; prevrže se — v klepetača, kle-vetnika, paskvilanta."
Pravična a strašna sodba vsacemu, kogar zadeva; dobro je, da ne more zadevati mene, o čemer se blagovoljni čitatelj skoraj sam uveri. Osobnih, in to uže obče znanih stvarij se namreč jaz v tem prepiru dotičem samo toliko, kolikor se ž njimi dade tolmačiti duševne prikazni. — „Prazna mošna, ničev mož!" — tako misli in sodi mnogo ljudfj, mej katerimi zemljo tlači tudi Janko Pajek. Takih ljudij načelo je: kdor ima novce, ta more vse smeti, more vse stvoriti, kar hoče, ter povsod in vselej govoriti, bodi si doba ah nedoba, bodi si njega beseda tehtna in modra ali prazna in topa. Česar kdo drugače nema ali ne more imeti v glavi ali v srci ali na telesi, to mu vse nadomesti penez. Za penez se ne kupi samo naslada in lepota, nego tudi čast in učenost, — učenost konci neumnim ljudem na oči; za penez se kupi sloveče ime da-si morebiti le dveh ali treh let dolgo — nič zato! — Sleparstvo — tako slovenski narod sam ob sebi imenuje to, kar je Nemcu „švindel" — sleparstvo ne preizbirično; veseli se uže, ako le tist hip more koga preloputniti in vreči v strmenje.
Za penez se kupi tudi kmetska ošabnost, po katerej puhloglavec posebno hitro in rad poseže. Ali se moremo čuditi, da Janko Pajek za svoje pridobljene novce ne hotel biti in še zdaj nehče biti brez te kmetske ošabnosti? Čemu bi je pogrešal, ker mu prijetno zabavo dela s tem, da mu pero sili v roko ter ga nagovarja pisati kritike, kakoršna je „Leveč in heksameter" ? Zatorej vedno tolče ob svojo mošno, tako da nam „muliercularum facultates" v ušesa zvenče iz vsake njegove „Zore" ter iz vsake najmanjše „Zorine" vrstice. A novci Pajku neso dali samo kmet-skega napuha, nego naklonili so mu tudi tiskarno in tiskarna mu je za priboljšek porodila „Zoro", domače novine, v katerih more pisati, kar hoče, kakor hoče, kolikor hoče in kadar hoče. Kdo je tak mej slovenskimi pisatelji? Kdo se more z J. Pajkom od daleč meriti? — Šiba na vas, vi siromaški pisateljski prosjači, kateri nemate svojih novin, a kam li svojo tiskarno? A vsi ti Pajkovi novci so „muliercularum facultates", kar je znano vsemu izobraženemu čitateljstvu mej Slovenci, in česar niti on sam nikoli ne
taji, kajti „Zora" radovednemu svetu vse oznanja, kar se godi mej Pajkom in Pajkovimi — ženami: v „Zori" on svoje žene pokopava; v „Zori" se vdovec Pajek ženi; v „Zori" nevesti piše zaljubljene liste; v „Zori" se z nevesto poroča itd. itd. — Sramotno a resnično! — In to je tem sramotneje, ker se do zdaj še nihče ne drznil zamašiti Pajkovih nedostojnih ust!
Če sem zatorej te stvari imel jaz v mislih, povedal sem samo to, kar je znano vrabcem po strehah in vranam po njivah. Ne mi bilo treba odgrinjati nikakoršne tajne iz Pajkove osobnosti; zategadelj ga tudi nesem mogel razžaliti, ker vse to o sebi pripoveduje tudi Pajek sam, kadar ga je volja, in volja ga je često, posebno, kadar mu v njegovem listu prebiva praznega prostora.
Utegne me kdo zavrniti, da Pajek vse to pripoveduje z drugačnimi besedami. Verujem. Ali pripoveduje vendar, in to je glavna stvar. A da bi Pajek meni hotel ukazovati, s kakšno besedo naj to ali ono jaz popisujem, tega si menda niti on sam ne bode prisvajal.
Nihče mi tudi ne pridi ter mi ne očitaj osobnega sovraštva na Pajka. Jaz da bi tega človeka osobno sovražil? Res ne vem, čemu! Seznanil sem se bil ž njim 1869. 1. v Mariboru; pozneje sva se tukaj in tamkaj dvakrat ali trikrat sešla, menila sva se vselej malo ne o samih literarnih stvareh, ter ločila se, konci kakor se je meni zdelo — dobra znanca. Od leta 1874. ga nesem videl, ter mu nikoli ne pisal; stvoril mu nesem nikoli nič žalega niti z govorjeno niti s pisano besedo. A zdaj se tako zapraši v me! Kaj mi je misliti o tacem — — moži?
Uže nadpis „Zorinemu" sestavku: „Leveč in heksameter" je razžaljiv; uže ta nadpis sam po svetu oznanja, da Pajku ne do stvari, nego do jedinih strastnih osobnih popadov brez najmanjšega vzroka; uže ta nadpis sam na sebi je glasna priča, da je Pajku „mir in sprava" lanski sneg; uže ta nadpis sam na ves glas kriči, da Pajek vedno ter povsod seje zdražbo in vojno. — A kar kdo seje, to potlej tudi žanje!
Res, lepe so besede, katere ist Pajek v istem listu iste „Zore" (str. 395) govori o slovenskih pisateljih, rekoč: „da, taki si prizadevajmo biti: miro- i človekoljubi*) prve vrste! Da! ne kot vojščaki, nego kot apostoli razkrapljajmo se po nesrečnej, od srda razoranej domačej zemlji! »Sloga" bodi cilj našega poslanstva!"
Lepe besede, zlate besede, a licemerske besede! Ako bi Pajek bil res toli izboren „miroljub"; ako bi njemu zloga res bila smoter v pisanji; ako bi on res bil apostol miru in spravi, a ne
*) Mimo Rrede bodi povedano, da slovanski se nikoli ne piše: „miro-i človekoljub". To je okorna nemčizna; a slovanski je: „miroljub i človekoljub", — tako, a nič drugače!
strupen zob strastne svade in farizejske ošabnosti, napete kakor kovaški meh: onda bi on moj sestavek o slovenskem šestomeru bil prečital, ter, če je zalezel v njem kaj pogrešnega, prijel za pero in rekel: stoj, Leveč! Kar si pisal o slovenskem šestomeru in njegovih zarezah, premalo si premislil. Stvar je nekoliko drugačna. Prijatelj, tukaj in tamkaj si se zmotil. — „Miroljubi" Pajek bi me bil poučil, in če sem zaslužil (quod nego!), tudi svobodno pograjal. Ne bil bi mu zaradi tega nikoli sovraž, ker sem kritiki, tudi najostrejšej kritiki, prijatelj; a gotov neprijatelj sem prazno-glavemu, nezasluženemu psovanju, katero je v našem slovstvu baš Pajek posadil na stol ozbiljne kritike.
Blagovoljni čitatelj! ne dolži me, da o Pajku preosorno govorim. Ko sem pisal o slovenskem šestomeru, tedaj mi je bil Pajek toliko na misli, kolikor moja zadnja ura; ni sanjalo se mi ne, da bi se zaradi tega z njim kedšj utegnil srečati v kacem ozkem klanci. Moje delo je bilo vse nedolžno; nikogar nesem zbadal, nikogar mahal, zatorej niti Pajka ne, katerega nesem nikder imenoval, nikder ni od daleč nanj pomeril; kajti Stritarjev dostavek ne moj dostavek. Držal sem se jedine stvari in resnice, katero vsacemu človeku povsod in vselej morem do trohe izpričati, in sem jo tudi uže v imenovanem „Zvonovem" sestavku dokazal toli trdno, da mi je Pajek ne samo ne še do zdaj ovrgel, nego da mi je niti ovreči nikoli ne more.
A kaj je stvoril miro- i človekoljubi*) (v svojih očeh slavni) Janko Pajek?
Če tudi ne imel ni povoda ni vzroka, vendar je name planil toli srdito, kakor da sem mu palež, gnilobo in točo poslal na pri-ženjene vinograde ali mu zažgal priženjeno tiskarno sredi Maribora. Po vsej sili je v mojem spisu hotel iz trte izviti nekoliko napak, če tudi samo izlaganih, katere se le na oči zde, a v resnici napake neso. Ali to mu je bilo še vse premalo. Zakadil se je v me ter me pred vsem slovenskim svetom brez vzroka in premisleka razglasil ali za lažnika ali za nevedneža. Laž in nevednost Pajek, sam bivši učitelj, brez ovinka oponaša meni, javnemu učitelju; laž in nevednost mi oponaša v novinah, katere — žal! — imajo v rokah tudi nekateri moji učenci, bivši in sedanji! Ostre in krivične so besede, katere mi Pajek brez potrebe meče javno v lice ter nadejem se, da jih je dobro premislil, predno jih je pisal. Nadejem se, da on, uže nad štiridesetletni mož, dobro ve, kaj je s temi besedami povedal; baš zategadelj mi bode prisiljen oprostiti, če tudi jaz njega tako, kakor je zaslužil, javno za jezik primem. Moje moško poštenje, moja učiteljska dostojnost, moje
*) Miro- i človekoljub tukaj piSem v ironiji. — Ta opomnja bodi samo Janku Pajku, kateri na slavo svojega pajčjega imena v mrežo mariborske „Zore" za silo tudi komarje in mušice lovi, kadar ne more nič druzega ujeti.
v slovstvenih stvareh do sedaj že neomadeževano ime zahteva to od mene na ves glas. Vem, da se bode moja beseda mnozemu zdela preostra, preosorna; ali vprašam te, dragi čitatelj! kako moreš krotko govoriti s takim literarnim pustolovcem ? Ne pozabi, dragi čitatelj! da sem v prisiljen posel zapleten s tistim miro- i človekoljubom *), kateri nenadoma in brez nobednega povoda, kakor cucek, za plotom skrit, poniglavo okolje vsacega, kdor mimo ide po cesti našega slovstva, na katerem, ako bi on imel toliko moči, kolikor volje, razven jedinega Njega in Nje, t. j. preljubeznjive, če tudi v svojih spisih neslane Pavline, živa slovenska duša ne bi smela žugniti; a kdor bi se vendar predrznil ziniti, naj bi pisal jedino to, kar in kakor hočeta slovenska On in Ona; glasil naj bi se jedino v slovenskega Njega in slovenske Nje novinah, namreč v mariborskej „Zori".
L es sing je učil, da uljudnost pisatelju ne dolžnost, nego resnica mu je dolžnost, in tega pravila se bodem tudi jaz držal. Zatorej prijetno res ne bode, kar mislim povedati Janku Pajku, a resnično bode. V mojej brezozirnej resničnosti mi daje pogum in srčnost tudi vzviševalno uverilOj da se borim za dobro stvar, za sveto stvar, in da tako rekoč v imenu resnice in zdravega okusa opravljam narodno eksekucijo na Janka Pajka, ter ga kaznjujem za brezštevilne njegove literarne grehe. Borim se zatorej za občno blagost našega slovstva in baš za tega delj se smem opirati na besede slavnega Lessinga, ki je ob jednacem slučaji tako pisal: „zum Besten der Mehrern frei-müthig sein, ist Pflicht; sogar es mit Gefahr sein, darüber für ungesittet und bösartig gehalten zu werden, ist Pflicht". In na druzem mestu: „wenn ich Kunstrichter wäre, wenn ich mir getraute, das Kunstrichterschild aushängen zu können, so würde meine Tonleiter diese sein: Gelinde und schmeichelnd gegen den Anfänger; mit Bewunderung zweifelnd, mit Zweifel bewundernd gegen den Meister; abschreckend und positiv gegen den Stümper; höhnisch gegen den Prahler, und so bitter als möglich gegen den Cabalenmacher."
S človekom, ki nema orožja, razven cepca in kija, ne velja elegantna borba, kakoršno g. Stritar priporoča; tacemu so uže naši modri pradedi našli krepko, Če tudi grenko zdravilo, katero mu jedino more koristiti, in tega neprijetnega zdravila recept so vnukom izročili v pregovorih: „klin s klinom; kdor tepe, tega tepö; kdor išče, ta najde!"
*) Ironice. —
Opomnja zopet samo Janku Pajku.
II.
Janko Pajek, slovenskih šestomerov prepisovalec, kvaritelj in — podvržnik.
Glavna stvar, okolo katere mej Pajkom in menoj teče pravda, je ta: jaz sem v svojem, uže poprej omenjenem kratkem sestavku mej drugimi stvarmi trdil, da mej poldrugo tisočjo šestomerov, katere sem prečital v Koseskem, nesem niti jedne ženske zareze našel ter da Koseski ne zna zareze „kata triton trochaion".
Pajek se je k temu v „Zori" oglasil, da ali ne Vem, kaj je zareza „kata triton trochaion"; ali da sem Koseskega ženske zareze utajil, da bi utrdil svojo teorijo o jedinej moškej zarezi. Pajek mi oponaša zatorej ali nevednost, ali laž. Poleg tega piše: „g. L. se sklicuje na svojih 1575 vrstic Koseskega; mej drugim na njegov prevod devetnajstega spe1 a Iliade. Jaz, ne imajoč toliko časa — 1575 slovenskih vrstic se da komodno v dveh urah metrički prečitati; od tod se lahko previdi Levčev dušni napor! — prečtel sem samo prvih 154 verzov onega devetnajstega speva (v Koseskega prevodu), in sem brž našel celih šest „kata triton trohajev". (sic!)
Da jih g. L. ne bode utajeval, evo jih:
3	Tetida zdaj prinese do bark Hefestova dela
19-	In ko dovolj s pogledom oprav nasiti si srce
32	Ako celo lež a 1 o bi tu, da leto preteče
34	Združi tedaj k posvetu na hip Ahajce junake
37	Rekši pogum in silno krepost mu dihne v osrčje
78	Hrabri Danajci, prij a 11 i mi dragi, služabniki Ara
(78.^ verz je posebno zanimiv, ker on g. Levcu tudi zadnji izgovor, „češ, saj katatriton ni sam, nego v družbi s hephthemimeres" — jemlje; kajti 87. nima hepht., kakor prvih petero)."
Tako g. Pajek.
Koli je stvar sama na sebi ozbiljna, vendar me nekoliko smeha sili, ko čitam Pajkove zgoraj navedene besede. Mariborski Janko namreč mene dolži, da ne vem, kaj je zareza, imenovana „kata triton trochaion", a niti jaz si ne morem kaj, da ne bi kolikor toliko tudi podvomil, če sam oblastni On res trdno ve, ali je morebiti uže nekoliko pozabil, ako je kedaj vedel, kakšna in katera je ta nesrečna zareza, ter zakaj se tako imenuje; kajti, dragi čitatelj! dobro znaš, kolikrat se na svetu pripeti, da sova drobno sinico z glavano pita. Ako bi namreč Janko Pajek res vedel, kakšna je ta zareza, nikakor bi ne mogel reči: „šest kata triton trohajev", kajti grški to slove tako: „(tome) katžt triton trochaion", a latinski: „caesura (sectio, insectio) post tertium trochaeum", in slovenski je treba preložiti: „(zareza) za tretjim trohajem", ali „po tretjem trohaji". Kakor bi neokretno bilo slišati, ako bi v slovenščini kdo rekel: „šest za tretjim tro-hajev", ali ako bi latinske besede poslovenil tako: „šest post tertium trohajev", jednako zmešano, če tudi Pajkovo, nam je: šest kata triton trohajev, in kdor tako govori, sam o sebi svedoči, da stvari ne umeje.
Čitatelj. Da slovenski On, bivši profesor grškega in latinskega jezikoslovstva, tega ne bi razumel!! — Ali ti ne v gornjih verzih iz Koseskega pokazal, da ve in zna, kakor malo kdo, kakšna je ta vražja zareza ?
Jaz. Dobro. Če umeje stvar, ne umeje grščine. Možno je samo to dvoje! Grškega jezika nevednosti mu ne oponašam jaz, nego oponaša mu jo najprvo njegovih „šest kata triton trohaj e V na 391. strani „Zore" ter niže doli na istej „Zorinej" strani zopet drugi „štirje k at a triton trohaj i". — Te zadnje tri grške besede so tudi v „Zori" natisnene vkupej, kakor bi šle vse v jedno torbo. — Vprašam, ali se da latinščina v slovenski jezik tako robato palciti, da bi kdo, če tudi nekdanji profesor latinskega jezika, mogel reči: „šest post tertium trohajev" ? — Ne verujem! In kako je to, da ta katatritontrohajski nekdanji gimnazijski profesor more takšno neumnost pisati ? Odgovor: ker misli, da je ves slovenski svet dolžen vznak pasti, kadar on koli zine, bodi si modro ali neumno, kar je povedal, dovolj, če je iz njegovega žepa.
A dalje prosim spodobno blagovoljnega čitatelja, naj ne zamuja te prelepe prilike, da ne bi se čudil prekrasnej slovenščini, katero piše g. Pajek. Opozarjam ga posebno na klasično novo-slovensko obliko „prečtel", na izborni terminologijski izraz „kata-
triton" in — na izvrstni stavek „on g. Levcu.....jemlje",
v katerem je mej subjekt „on" in predikat „jemlje" zagvoženih 15 besed, tako, da se glagol „jemlje" izgublja v rastrganej pe-rijodi, kakor proseno zrno v praznej vreči. 12 tega se vidi, da je g. Pajek svoj „dušni napor" gotovo silno napiral, predno je porodil to klasično perijodo, v katerej mej drugimi stvarmi trdi,
da se 1575 slovenskih šestomerov „komodno" (sic!) v dveh urah „prečteje".
Jaz k temu nemam druzega ugovora, nego resnico povedati, da sem dva dolga zimska večera to poldrugo tisoč šestomerov čital in štel, primerjal in zapisaval, tako, da sem trdno uverjen, da jih Pajek v dvakrat dveh urah ne „prečteje", če se na glavo postavi. Ako bi se li jaz se svojim trjenjem vendar motil in bi Pajek svojim pisateljskim proizvodom in „metričkim" študijam menj „dušnega napora" potreboval, nego jaz, potem se mi čudno in prečudno zdi, da nam Pajek, ki vendar uže od 1. 1862. po slovenskem slovstvu svoj „dušni napor" prenaša, ne porodil še no-bednega večjega dela, nego svoje „Izbrane spise", — katere je gotovo samo hudomušni stavec Martin tako imenoval, kajti ti spisi neso „izbrani", kakor je Pajek lepoglasno imenuje — bog ne zadeni! — samo „sebrani" so in skupaj zneseni, kakor sračje gnezdo iz vseh kotov sveta, po katerih se je kedaj Pajek dušno napiral. Kakor kmetska gospodinja o hudej letini, tako je Pajek postrgal lonce svoje pisateljske kuhinje, da je pokazal slovenskemu svetu svoj „dušni napor" zadnjih desetih let (1862—72); celo nekake prepisane, a slabo prepisane srbske slovnice ne bilo Pajka sram vtlačitivte blažene „Izbrane spise". Ako bi vsi slovanski pisatelji svoje dušne napore tako brezstidno na svitlobo spravljali, potem bi bila nova velika realka v Ljubljani naglo premajhno poslopje njih zvezkom. A hvala bogu, da imajo do malega vsi naši pisatelji toliko takta, okusa in samosvoje kritike, da naših živcev in naše potrpežljivosti se svojimi „dušnimi napori" nehte toli predrzno napadati, kakor mariborski Janko. A j ako bi bilo želeti, da bi Pajek ves svoj obilni dušni napor kedaj krepko naprl ter nam spisal toli zaželeni veliki slovensko-nemški slovar, katerega ima uže več
let v delu, a, kakor nekdaj Čop, ne da od sebe nobedne ---
črke, tako da bode najbrže tist visoki gospod resničen prorok, ki je v znanem posvetovalnem shodu 1874. L, sklicanem po kranjskem deželnem odboru, izpregovoril odkritosrčno a preresnično besedo, da Pajek laže kakšno delo prevzame in obljubi, nego li dovrši ter da se mutatis mutandis o mariborskem Janku uresničijo besede Preširnove:
Slovenci, ako čakate slovarja,
Ne čakajte od Pajka ga — tiskarja! *)
A idimo dalje!
Jaz: gospod Pajek! vi golčite v „Zori" (V. 24. 390), da Vam je v poetičnih stvareh prirojena obila „dosis" skepticisma.
*) Poznejša opazka. In Slovenci ga res nčso učakali! „Novice" so nas namreč pred nekoliko tedni oplašile z vestjo, da Pajek, ki je tri jeta na slovarjevih „škatlah" čepel ter za to „delo" do 700 gl. prejel, je vendar vse skupaj nedovršeno v Ljubljano poslal.
Oprostite, Če Vam jaz, ki sem, kakor govorite sami, „natanek človek", ne verjamem vsega na Vaše brke. Zatorej mi na glas čitajte iz svoje „Zore" šestomere, katere ščujete na-me. Predno dalje govorim o njih, hočem konci zvedeti, če ste jih prav prepisali, ker so važni zaradi poznejših dokazov.
On (skrivaje svojo nejevoljo, seže po „Zori" ter patetično čita): 3 Tetida zdaj prinese | do bark Hefestova dela. (čitaje posebno zarezo kata triton trochaion mastito poudarja.)
Jaz: stojte, tukaj v Koseskem na 292. strani čitam: Hefe-stove dela. Slabo ste prepisali! Dalje 1
On (čita):
19 In ko dovolj s pogledom | oprav nasiti si srce.
Jaz: ne velja! Koseski ima „s pregledam"; beseda „oprav" pri njem nema priglasa. Mož, v prepisavanji neste „skeptičen", kakor vidim. Dalje!
On (nekoliko jecaje čita):
32 Ako celo ležalo | bi tu, da leto preteče.
Jaz: Kaj? Još jedan putl
On: (dovolj malodušno ponavlja):
32 Ako celo ležalo | bi tu, da leto preteče.
Jaz: Tako? Tako? Gospod, ta verz ste slabo čitali pri Koseskem ter ga še slabeje prepisali, kajti pri njem na 293. strani slove:
32 Ako ležalo bi tu, de leto to celo preteče.
Oprostite, to je vse drugačna godba mojim in gotovo tudi Vašim ušesom! Ne bodite hudi, a Vašega skepticisma Vam uže ne verujem in tudi v Vaš „dušni napor" mi vera peša. Dalje!
On (se v ustno ugrizne, jezno, naglo ter vihravo čita); 34 Združi tedaj k posvetu na hip A baje e junake.
Jaz: Bog me, prijatelj! Vi ste bili posebno čuden profesor, ker niti jednega verza ne znate pravilno prepisati. Kako ste mogli dijakom naloge popravljati, ker ste še sami v prepisavanji negod-nejši nego razno kateri dijak. Pogledite, tu ima Koseski:
34 Združi tedaj k posvetu na hip vojaške Ahajce.
Prvi dve besedi sta brez priglasa! Tri napake v jednem verzu, to je preveč! Kako smete o slovenskih šestomerih govoriti, ka jih ne znate niti prepisavati!
On (ves zelen od jeze molče požre moje oponose ter čita glasoviti 78. verz, ki je dolžen po njegovih mislih meni sapo zapreti ter mojo nevednost vsemu svetu jasno pokazati):
78 Hrabri Dunajci, prijatli | mi dragi, služabniki Ara.
(Čitaje zarezo „kata triton trohaion" pobedonosno in razločno poudarja, kakor bi hotel reči: ujel se je!)
Jaz: oprostite, gospod, to ne možno! Vi se mi podsmeha-vate. če tudi nemate morebiti posebne vere v moje dušne „napore", tega mi vendar ne bodete dejali, da ne znam citati. A tega verza tako, kakor ste ga Vi čitali, ne nahajam v Koseskem.
On: kaj? Ali sem ga morda jaz sam naredil?
Jaz: Bog ne zadeni, da bi kaj tacega trdil! Vem sicer, da ste nekdaj v zabavniku „Nanosu" prepevali kralja Matijaža in Ko-larja, a tisti verzi so bili tako prebito — nični, da ne smem trditi, da bi Vi bili sposoben, zgoraj navedeni šestomer sestaviti — če je tudi slab. Ker si ne morem misliti, da bi bila „Matica" Vam, če ste tudi jako oblasten mož, dala Koseskega drugače natisniti, nego li meni, ne ostaje mi nič druzega, nego ta imenitni, meni sapozaporični in mojo nevednost dokazujoči 78. šestomer razglasiti za Vaš — podvržek; kajti v Koseskem na str. 294. v petem verzu od zgoraj ta šestomer slove:
Hrabri Danajci okrog! prijatli! služabniki Ara!
Gospod, ta glas je drugače ubran! (Pajek, prej bled od jeze, kakor zid, zdaj se zarudi, kakor kuhan rak, ker mu s prstom kažem podčrtan šestomer v knjigi.)
On (zagodrnja nekaj nerazumnega ter plaho povzdigne svoj glas): v Koseskem ta verz pač ne stoji, ali nahaja se v „Novicah", kder je bil Ilijade 19. spev prvič natisnen. In jaz nesem navajal verzov iz Koseskega knjige, nego iz „Novic".
Jaz: vraga, gospod Pajek, Vi ste čuden, Vi ste smešen mož I Prej še toli skeptičen, zdaj uže pritrjujete, da soper mene pišoč Koseskega niti v rokah neste imeli. Velite, da ste navajali iz „Novic". Tak izgovor je otročji! kajti vsak pameten človek bode priznaval, da pri tacem pesniku, kakor je Koseski, ne velja citatov pobirati iz pesnij po „Novicah" raztresenih, nego iz knjige, v katerej jih je pesnik sam združil, uredil in izdal; kajti pesen (ako se prepiramo za posamezne besede) je nam samo v tistej obliki veljavna, katero jej je pesnik v poslednjej dobi dal, a ne v tistej, v katerej jo je prvič po svetu poslal. Tudi Preširnove pesni večkrat v „Čebelici" vse drugače slovo, nego v njegovih „Poezijah"; a komu je še kedaj na misel prišlo, Preširna navajati iz „Čebelice"? Ali Vi ste svoje bire človek, in le čudim se, da še nikoli neste izkušnjave dobili, v posebnej študiji nam dokazati, da se „lepa Ljubljanka" v Preširnovem „Povodnjem moži" ne imenuje Uršika, nego Zalika, zato, ker jo je pesnik pervič v „Čebelici" tako imenoval!
A ker ste se prej toli slabega prepisovalca pokazali, treba vendar tudi še v „Novice" pogledati, če ste šestomer prav čitali.
On (v silnej zadregi ne ve, kam bi se dejal).
Jaz: „Novice", št. 70. od 1. september 1852.! Poslušajte Tukaj je pisano:
Hrabri Danajci, prijatli mi scer, služabniki Ara!
Za Boga svetega, dragi prijatelj, niti iz knjige niti iz „Novic ne znate prepisavati! Vaš skepticisem, Vaš dušni napor — kar sta šla?
On (ki je v tem uže k mojej knjižnici oči obračal, mahom potegne se skladalnice zeleno knjigo, katera na hrbtu nosi z debe limi črkami zlat nadpis — „Janežičev Cvetnik slovensk slovesnosti, 1870"; odpre knjigo ter na str. 239. čita):
Hrabri Danajci, prijatli | mi dragi, služabniki Ara.
Tukaj stoji črno na belem!
Jaz: oj, oj! Ali si se vendar ujel, ptiček moj ljubi! Dakl iz Janežičevega „Cvetnika" si prepisaval na-me naprte šesto mere? Tako! Ti si začel vojno proti meni zaradi slovenski šestomerov, a niti Koseskega niti „Novic" prej nesi v rokah imel Nikoli nesem gojil o tebi posebnih mislij, a da sedaj, ko s mogel vendar soditi, da ti bodem hudo na pete stopal, taki lehkomišljeno delaš — tega nikoli niti o — tebi nesem moge sumneti!
Istina, brezkrajnje predrzen ali v svojem ničevedstvu brez krajnje neumen je človek, ki se sme podsmehavati mojemu duš nemu „naporu" ter se bahati, da je „prečtel" 154 verzov, ko s je vendar mogel misliti, kako lehko mu dokažem, da je ve njegov dušni napor bil ta, ka je številke ob robu Janežičeveg; „Cvetnika" — samo čital, a verzov v resnici ne štel! To je re „komodno"!
Učeni mariborski tiskar, kakor sem dokazal, niti prepisavat ne zna; a sedaj hočem izpričati, da se ni šteti še ne naučil.
Pajek veli, da je prečital in preštel prvih 154 verzov 19 speva Ilijade (res da ne v Koseskega knjigi, nego v Janežičeverj „Cvetniku", kder so verzi ob robu se številkami zaznamenani da jih je treba samo citati, a ne tudi šteti) ter da je naša mej njimi celih šest „kata triton trohajev" (!). A če mož trdi, di je prečital vseh prvih 154 verzov, ne govori resnice. Ko bi bi namreč Pajek vseh 154 verzov res prečital ter svoj dušni napol še nekoliko bolj naprl, ne bil bi našel 6, nego celih 27 šesto merov se žensko zarezo. Ti verzi, katerih Pajek ne videl, ii kateri pri Koseskem drugače slovo, so po Janežičevem „Cvetniku' naslednji: Verz 8., 24., 42., 45., 48., 53., 56., 58., 70., 72—74." 87., 92., 102., 112., 130., 133., 135., 136., 149.— Janežič j< namreč Koseskega samovoljno popravljal ter nekaterim verzon dal žensko zarezo, katere pri Koseskem največ nemajo.
Še nekaj! Pajek se hvali, daje prečital prvih 154 verzov, in s tem spet — neresnico govori; kajti Janežič je iz Koseskega iz-ostavil verz 100—137., in vsakako čudno ozarja učenost Pajkovo, da tega niti zapazil ne on, bivši profesor klasičnih jezikov; on, ki si je vendar utegnil misliti, da nesem otrok, ter da mi ne bode za strah njegov kmetsko-tiskarski napuh, nego da ga bodem sledil, kakor po mehkem snegu.
Ker nas je hotel Pajek s tem — preloputniti, da je na-me v boj poslane verze iz Janežičevega berila prepisal in prevrtoglavil, a Koseskega, na katerega se opira, niti v roci ne imel, zatorej mi bode prisiljen ta res prečudni mož oprostiti, če si tudi ostale, v „Zori" na-me navedene šestomere nekoliko bliže ogledam.
Pajek piše, da je našel, „da so v znanej deklamovanki („Novice bralcem . . .") v 25. heksam. štirje „katatritontrohaji".*) Da mi ne bode oponašal, kakor bi jaz bil pristransk in podkupljen sodnik in „sua causa", zato jih Pajek s Koseskiin samim skupaj čitaj!
Ko seski, v širocein stolu sedeč, Pajka osorno pogleda, rekoč: gospod profesor, malo bliže stopite! To Vi ste tist mož, kateri, kakor čujem, moje šestomere pačite? Do zdaj sem vedno mislil, da so dobri. Radoveden sem, ali me Vi o njih dobroti res drugače preučite. Prosim, čitajte tiste šestomere, ob katere se spotikate!
Pajek se trese, kakor nepripravljen učenec pred strogim učiteljem, ter čita: 13 Starosti čast, mladenču poduk, otroku ljubezen Ko seski: gospod, natančnost je lepa čednost; a Vi, kakor vidim, neste nje čestitelj; moj šestomer slove:
Starosti čapt, mladenču poduk, otroku ljubezen Pajek: 28 Kinčite ga iz lastne moči, iz lastnega vira
K o seski: ne res! Moj šestomer govori:
Kinčite ga iz lastne moč i, iz lastniga vira Pajek: 33 Volja popr a v vas bodi in skrb, izida ni dvombe
Ko seski: za Boga, profesor, ali znate črke? Dvomim, kajti drugače bi vedeli, da jaz pišem:
Volja poprav vam bodi in skerb, izida ni dvombe Pajek: 38 Kliti začn e, nara ste drev o, se kroži, se širi Koseski: e ne! Čujte!
Kliti začn e, nara s e drev 6 , se kroži, se širi
Gospod profesor (ali kako bi Vas imenoval) pomnite, da se jaz ogibljem priglasa, kolikor se ga morem; a kder ga stavim, tudi dobro vem, zakaj ga stavim; zatorej prihodnjič bolje pazite!
•) Koli izvrstno zna Pajek šteti! Oda ima 30, a ne 25 heksainetrovl
2*
Jaz: oprostite, gospod finančni svetnik, da je vsega spo dobnega spoštovanja vredni gospod tiskar Pajek baš pri teh dve] besedah (začne in drevo) priglas izostavil, če tudi ga ima san Janežič na prvem mestu, to je zahtevalo njegovo učenjaško moštvi (!) od njega.
Sicer omenjam, da se v tej odi nahaja šest verzov s Pajkovc zarezo, a dva je „komodni" Pajkov dušni napor pregledal. Da ju Pajek ne bode utajeval, evo ju: verz 43. 48. — Končno oporni iyam, da ta „znana deklamovanka" bi vendar ne utegnila Pajki vsa znana biti, ker niti ne ve, kako se imenuje; zove jo namrei „Novice bralcem . . . .", a Koseski sam jo je krstil: „Bravcan Novic h koncu leta 1845 v spomin". Pajek jo zna samo iz Janežiča
V odi „Slovenija caru Ferdinandu" (P. piše „cesarju") je P. našel tri „katatritone" (sic!). A ker se je do sedaj kazal toli ne-trdnega prepisovalca, čitajta jih s Koseskim skupaj, da bodema videli, koliko moremo P. verjeti. Čitatelja opozarjam, da je prvi teh šestomerov posebno imeniten, ker mi je hotel ž njim P. ves dušek vzeti.
P a j e k: 15 Ko so priseg ovali bregovi Veltave, Pada
Koseski: Boga mi, gospod profesor, uže spet ste napačno prepisali. Čuden mož! Jaz imam:
Ko prisegovali so bregovi Veltave, Pada
Pajek: 21 Kako ti dvomiš? mar treseš se c'lo ti moja ljubljenka
Koseski: stojte! Tudi v tem verzu ste, prepisujoč ga, naredili nekoliko napak, kajti jaz pišem:
Kako, ti dvomiš? mar treseš se clo, ti moja lublenka
Pajek: 91 Setve dozor krvave kosil Radogast je na Padu
Koseski: nu, ta verz ste še čudovito pravilno prepisali, (Pajku se mračno lice razjasni); samo da jaz imam Radogost, ne Radog a st.
Pajek: oprostite, tako sem našel pri Janežiči.
Koseski se nasmehne, seže po Cvetnik ter s prstom pokaže verz in čita patetičnim glasom: „Ra — do — gost —gost—gost! piše i sam Janežič!" Priporočam Vam, da navajaje moje verze bolje pazite. Ko bi moje pesni znali, opozoril bi Vas na tisto gloso, v katerej pretim slovenskim slovničarjem, da iz groba na nje „prigromim", ako bodo stare oblike moje pisave popravljali; a kaj hčem Vam stvoriti, ker mi uže šestomere tako kvarite? Denes ste pokazali, da ste silno vihračast — prepisovalec. Ko bi se prišli k meni ponujat za pisarskega dninarja, dvakrat in trikrat bi se premislil, predno bi Vas jedenkrat najel, kajti spoznal sem denes, da se na Vas v prepisavanji ne povzdati. Hodite z Bogom !
III.
Janko Pajek, slovenski šestomernik.
Če tudi sta, kakor smo v I. poglavji videli, dva v starejših, in novejših literaturah krepko izučena ter vešča pisatelja in profesorja, g. Stritar na Dunaji in g. V. K. v Ljubljani, „implicite" izrekla, da Pajek ne ve, kakšen je dober šestomer; če tudi bi jaz, opiraje se na ta strokovnjaški izrek obeh gospodov profesorjev, Pajka mogel prijeti in mu reči: slepec, kaj govoriš o barvah? kako se drzneš pisati o šestomerih, ako niti ne veš, kakšen bodi šestomer? —; in če tudi g. Pajek, kakor sem v II. poglavji dokazal, šestomere Koseskega toli samovoljno prekopic-nene in pokvarjene soper mene navaja, da me je do malega sram, pričkati se s toli malo resnim, s toli vihračastim človekom: hočem svojo pravdo soper širokoustnega pisatelja mariborskega vendar nadaljevati, in to s treh razlogov: prvič nam Pajek pripoveduje, da mu je v pesniških stvareh prirojena precejšnja „dosis" skepti-cisma, dati mu velja zatorej posebno jedernato in obširno lekcijo; drugič treba priznati, da se mi nekako prijetno in zabavno zdi, imeti pred soboj učenca, ki je bil uže pred petnajstimi leti slovenskega jezika profesor, a vendar toli slabo zna naš šestomer; in tretjič mi je dal Pajek izpričevalo, da sem „natanek človek", ter baš zategadelj hočem pravdo do konca dognati in poučiti moža o slovstvenih stvareh toli čudovito nevednega, kakor je on, da-si ne vem, če bode moj trud in pouk imel kaj uspeha.
Nesrečno število trinajstih šestomerov je g. Pajek naprl na-me, da bi dokazal mojo lažnjivost in nevednost. A teh 13 šestomerov, kakor smo videli, Koseski nikoli ne pel tako, kakor jih
moj nasprotnik navaja na-me, nego pošteni možak Pajel jih je ali sam podvrgel, ali iz Janežičevega Cvetniki pokvarjene prepisal, a slabo prepisal!
Ali živ krst pod vsem božjim solncem na vsem širocem sveti meni, ki sem o šestomerih g. Koseskega pisal, ne more odgovor nosti nakladati o Janežičevih pokvarah ali o samih P aj k o vil podvržkih.
Sploh sem prisiljen tukaj poudariti, da v slovstvenih pre pirih ne znam večjega, brezstidnejšega zlodejstva, nego je to, č< nasprotnik vedoč prenaredi, pokvari, podvrže stvar, o katerej j< razgovor, in če potem, oprt na svoj podvržek, izkuša svojega tek meca preloputniti, uničiti, ubiti. In to je stvoril naš poštenjal Pajek; to sem v II. poglavji dokazal, in to dokazavši bi moge takoj pero vreči iz roke, s prstom pokazati na Pajka ter na ves glas sredi trga „coram populo" zakričati za njim: „hic niger est hunc tu, Romane, caveto!" kajti tak slovstven podvržnik ne huduj* svojemu nasprotniku jedinemu, nego pokvari in zmete stvar samo na sebi ter zvija in pobija čisto resnico; a kdor je soper resnico, vreden je, da so vsi pošteni ljudje soper njega.
Tistih neresničnih 13 šestomerov v Koseskem (Razne dela pesniške in igrokazne. V Ljubljani 1870.) Čitaš v resnici tako:
1.	Tetida zdaj prinese do bark Hefestove dela (D.	XIX. 3)
2.	In ko dovolj s pregledam oprav nasiti si serce („	„ 19)
3.	Ako ležalo bi tu, de leto to celo preteče („	„ 32)
4.	Združi tedaj k posvetu na hip vojaške Ahajce („	„ 34)
5.	Rekši pogum in silno krepost mu dihne v oserčje („	„ 37)
6.	Hrabri Danajci okrog! prijatli! služabniki Ara! („	„ 78)
7.	Starosti čast, mladenču poduk, otroku ljubezen (Bravcam „Novic" . 13
8.	Kineite ga iz lastne moči, iz lastniga vira (	„ „ 28
9.	Volja poprav vam bodi in skrb, izida ni dvombe (	„ „ 33
10.	Kliti začni, narase drev6, se kroži, se širi ( ,, „ 38)
11.	Ko prisegovali so bregovi Veltave, Pada	(Slovenija . . 15)
12.	Kako, ti dvomiš? mar treseš se clo, ti moja lublenka ( „	21)
13.	Setve dozor krvave kosil Radogost je na Padu	( „	91)
Jaz sem pisal, da Koseskemu rabi samo moška zareza, da ženske niti jedne nesem našel, da zatorej Koseski zareze ,.kata triton trockaion" ne zna. Jasno je, kakor ribje oko, da sem tako pišoč „eo ipso" mislil samo o glavnih zarezah, kakor je tudi Stritar („Zvon" II. 18.) samo o glavnih zarezah govoril. Menil sem, tako pišoč, da pišem vestnim ljudem, razumnim ljudem, ki se zanimajo za stvar in katerim je resnica uže sama ob sebi ljuba in draga. Žal, nesem mislil, da pri nas tudi zlobni idijoti o literarni!] stvareh smejo usta odpirati.
In take bire mož se mi zdi Janko Pajek v Mariboru, ki poudarjaje moje zgoraj navedene besede in opiraje se na zgoraj navedenih 13 šestomerov iz Koseskega, piše, da ali ne vem, kaj
je zareza „kata triton trochaion", ali da sem hotel Koseskega ženske zareze — utajiti.
Najprej g. Pajka vprašam, zakaj bi jaz tajil, zakaj bi se jaz lagal? Pajek veli, da zato, ker bi rad svojo krivo teorijo o jedinej moškej zarezi utrdil.
Gospod Pajek mi s6 svojimi „dušnimi napori" nikoli ne bil Bog vedi koliko v čislih, a da se predrzne keaaj kaj toli buda-lastega trditi, tega nikoli niti od — Pajka nesem pričakoval. Jaz naj bi tajil ženske zareze v šestomerih Koseskega, katerega ima ves slovenski svet v rokah, tako da bi vsak človek mogel vselej mojo laž dokazati! — Kaj Pajek res misli, da sem toli — pameten, kakor je on, ki svoje podvržke in Janežičeve pokvarjene šestomere za Koseskega blago prodaje, ter se vendar nadeje, da nihče ne pride na sled njegovega poštenega dejanja! V svojej „Zori", katero v svojej tiskarnici, sš svojimi črkami ob svojih troških tiska, Pajek more vsak dan svojej „Pavlini" največje neumnosti pripovedovati; svet se bode smijal Njemu in Njej odslej, kakor se je doslej, a nihče mu ne bode besede mašil: ali kadar Pajek pride meni svojo modrost razkladat ter mene z lažnikom in nevednim človekom pitat, takrat naj se mož z drugačnim orožjem odene in drugačnih dokazov na-me poišče, nego je ta, da sem hotel ženske zareze Koseskega „utajiti" — utajiti samo zato, da bi mi vsak človek s Koseskim v roci lehko dokazal, da sem lagal! Oj, bistroumni Janko! A kar se moje nevednosti tiče, treba Pajka najpreje opomniti, da iz vsega, kar on o šestomeru piše in govori, posnemljem, da je on sam od tistega časa, kar je ostavil profesuro, uže mnogo pozabil; oprostiti mi bode blagovolil zategadelj kratko lekcijo o starem šestomeru, po katerem je ponarejen tudi naš slovenski.
Stari šestomer je zložen od dveh daktilskih tripodij:
- U V - U U - UV I —; U V — V V - V U
Vendar meni Westphal (Griechische Metrik v. A. Rossbach u. R. Westphal. Neu bearbeitet von R. "VVestphal, II. Aufl. Leipzig 1868), da je imel šestomer uže v najstarejših časih to obliko:
t	t	!	t	!	r V
— uu — u v — — — v v —u u - —
A ker bi bil tak šestomer se zarezo na konci prve tripodije prejednoglasen — premonoton — in bi zaradi zareze, baš na sredi verza stoječe, izgubil celoto, zato se je v tem izpremenil, da so mu umeteljne zareze in svoboda v zamenjavanji daktilov se spon-daji dale čudovito mnogovrstnost.
Glavna zareza v grškem šestomeru zatorej ne stala baš v sredi obeh tripodij, nego blizu meje, kder sta se tripodiji
stikali, t. j. v tretjem in četvrtem stöpu (Tact, Versfuss), in sicer:
a)	v tretjem stopu, takoj za prvim dolgim zlogom:
• t ? d_ t t t
—	vi v» — \j \j — II u u — vi v» — v vi--
zareza penthemimeres;
b)	v tretjem stopu, takoj za prvim kratkim zlogom:
>	i	i Ii t	t	r
\J \J - VI VI - vi II vi - U U - V VI--
zareza kata triton trochaion;
a) v četvrtem stopu, takoj za prvim dolgim zlogom:
t	r	r	/ m _ t	r
—	VI V - U V - V VI - II V U - VI VJ - -
zareza hephthemimeres;
ß) v četvrtem stopu na konci:
_L	' • — u jl '
- VI V V/ VI - V VI - U U « - V/Vi - -
zareza bukolike.
V klasičnej dobi sta bili zareza a in b jednakoverstni in jednakorodni; a poznejšim latinskim pisateljem je prijala zareza a, grškim b. — Zarezi a in ß sta si tudi jednakovrstni; samo tedaj, kadar je bil četvrti stop spondaj, bila je zareza a navadnejša, nego ß. (Westphal II. 333—39.) A normalen šestomer je po Westphalu tist, kateri ima zarezo v tretjem stopu, združeno tudi se zarezo v četrtem, tako da dobodemo te štiri osnovne oblike zarezam:
1. b ß
2.	b x
3.	a «
4.	a ß
Ako je izostala zareza v četvrtem stopu, tedaj jo na-mestuje ona v petem (kata pempton trochaion). Ostavljeno zarezo v tretjem stopu nadomestuje zareza v četvrtem stopu, ki je potem glavna zareza šestomerova, s katero se veže po znanem pravilu postranska zareza v druzem stopu, in to takoj po druzem dolzem zlogu (triemimeres), ali po prvem kratkem zlogu (kata devteron trochaion). „Die Caesuren des dritten und vierten Tactes i sind die einzigen, die von den alten Metrikern genannt und durch den Rythmus des Verses bedingt werden." Te dve sta zatorej glavni zarezi. . . Doch versteht es sich von selbst, dass nach jeder Silbe des Hexameters ein Wortende eintreten und daher an jeder Stelle des Verses eine Caesur vorkommen kann. Daher zählt G. Hermann im Ganzen 16 Caesuren des 17-silbigen Hexameters tiuf." (Westphal, 339.)
Zadnje besede g. Pajku posebno priporočam, da si jih zapomni, ker mu jih bode pozneje še treba vedeti.
Opiraje se na te osnovne stvari, hočeva sedaj s Pajkom skupaj čitati iz Koseskega tistih 13 šestomerov, katere je zaradi moje „nevednosti" navel. Blagovoljnega čitatelja opozarjam, da moška zareza, zaznamenana z dvema črticama (|j), je tista, katera je po mojih mislih glavna cesura; jedna črtica ( | ) zazname-nava Pajkovo žensko zarezo. Šestomeri naj se blagovoljno na glas, najprej po Pajkovo, potem po moje čitajo, ker se takisto zareza bolje čuti. Najimenitnejši je 6. verz (il. XIX. 78.), ker mi po Pajkovih mislih vso sapo in ves izgovor jemlje. A videli smo, da ga tako, kakor ga Pajek navaja, Koseski nikoli zapisal ne. V Koseskem slove: 6. Dragi Danajci okrog! || prijatli! služabniki Ara!
Rad bi poznal človeka, ki bi mogel in hotel ta verz drugače čitati! A če se tudi Pajek sredi Maribora na glavo postavi, nikoli mu nihče ne bode verjel, da bi ta šestomer imel drugačno glavno zarezo, nego polpeto (penthemimeres).
Glavni verz, na katerega je Pajek svoj napad najmočneje oslanjal, zatorej mene podpira. Ogledimo si še ostale!
1.
O n čita: Tetida zdaj prinese | do bark Hefestove dela
Jaz Čitam: Tetida zdaj || prinese do bark || Hefestove dela*)
2.
On: In ko dovolj s pregledam | oprav nasiti si serce
Jaz: In ko dov61j || s pregledam oprav || nasiti si serce
3.
O n : Ako ležalo bi tu, de | leto to celo preteče (!!)
Jaz: Ako ležalo bi tu, || de leto to celo preteče
4.
O n: Združi tedaj k posvetu | na hip vojaške Ahajce
Jaz: Združi tedaj || k posvetu na hip || vojaške Ahajce
5.
O n: Kekši pogum in silno | krepost mu dihne v oserčje
Jaz: Rekši pogum || in silno krepost || mu dihne v oserčje
7.
O n : Starosti čast, mladenču | poduk, otroku ljubezen
Jaz: Starosti čast, || mladenču poduk, || otroku ljubezen
*) Priglase, da-si jih Koseski nema, jaz tukaj postavljam samo zato, da se laže prav čita, kakor hoče mera imeti.
8.
O n: Kinčite ga iz lastne | moči, iz lastniga vira
Jaz: Kinčite gil || iz lastne moči, || iz lastniga vira
9-
On: Volja poprav vam bodi || in skrb, izida ni dvombe
Jaz: Volja poprav || vam bodi in skrb, || izida ni dvombe
10.
O n : Kliti začnč, narase | drevo , se kroži, se širi
Jaz: Kliti začne, || narase drevó, || se kroži, se širi
13.
O n: Setve dozor krvave | kosil Radogost je na Padu
Jaz: Setve dozór || krvave kosil || Eadogost je na Padu
Šestomer št. 11. jaz čitam:
Ko pri|ségova|Il || so bre|govi | Veltave, | Pada
Odločilna v tem šestomeru je beseda prisegovali, a da je res treba čitati pri|segova|ll, k temu sili ves verz, in sploh ima Koseski navado, besede, posebno glagole, na korenu poudarjati: cf. kar govorile smo (nam. govorile); sodite (n. sodite); gánite (n. genite); otrébite mah (n. otrebíte); duhe zarótite v beg (n. zarotite) itd.
Radoveden sem, kako se bode Pajek dušno napiral, da bi v tem verzu žensko zarezo kata tritón trochaion našel!
12. šestomer jaz čitam:
Káko, ti dvomiš ? || mar treseš se ció || ti moja lublenka a Pajek:
Kako, ti dvomiš ? mar treseš | se clo ti moja lublenka.
Da tudi ta verz nema glavne ženske zareze, to se uže iz tega vidi, ker se vendar „pronomen" se ne more od glagola treseš trgati. Tudi v grškem se enklitike ne smejo ob jednakih slučajih od svojih besed trgati. Tako uči v svojej metriki West-phal na 336. strani. Podoben slučaj imamo tukaj!
Poleg glavne polsedme zareze ima dakle 12. šestomer še postransko zarezo „kata devteron trochaion".
Iz tega posnemljem te nauke:
1.	da so ženske zareze (kata tritón trochaion) v šestomeru 3., 6., 11. in 12. gole Pajkove — izmišljetine, ki vrlo slabo prístoje uže nad 401etnemu možu, bivšemu profesorju — in mladinskemu odgojevatelju!
2.	da imajo vsi ostali šestomeri, namreč 1., 2., 4., 5., 7., 8., 9., 10. in 13., cesuro hephthemimeres (v zvezi s triem.) za glavno
zarezo. In samo o glavnih zarezah, to novič poudarjam, govoril sem v Stritarjevem „Zvonu".
A da so po vseh omenjenih verzih moške zareze res glavne zareze, to je jasno, kakor beli dan tudi iz naslednjega razmiš-ljevanja.
Pajek v nekaterih verzih (5., 7., 8., 10.) slovniško in logično toli tesno zvezane besede, kakor silno krepost, mladenču poduk, iz lastne moči, narase drevo, narazno trga, da tako na posiljen način dobode žensko zarezo. Ali tako delati, to je zdravej logiki v oči drezati ter šestomere v Prokrustovo posteljo siliti in tlačiti.
In dalje poudarjam: ves Koseski, kolikor ga je od konca do kraja, brani se Pajka vsemi štirimi.
Pazno sem prečital vse šestomere, kar jih je zložil Koseski — 3688 jih je — in mislim, da se nesem uštel — a niti jednega nesem našel, ki bi imel zarezo kata triton trochaion za glavno zarezo! Niti jednega verza nesem našel, ki bi imel zarezo kata triton trochaion za j e d i n o zarezo. Nego kder se nahaja ta zareza, povsod je le postranska zareza v zvezi s polpeto ali polsedmo.
Kako silno se Koseski ogiblje zareze kata triton trochaion, to se tudi iz tega jasno vidi, da i ondi, kder ga verz tako rekoč prisili to zarezo postaviti, rajši se je s tem ogne, da na slovnico greši, ako tudi bi trebalo samo je dne črke, da bi besedo pravilno zapisal; a ker bi ta jedina črka naredila zarezo kata triton trochaion — rajši naredi slovniško napako, nego li žensko zarezo.
Da Pajek ne bode z glavo majal in po svojej navadi te resnice tajil, evo samo nekoliko vzgledov:
Tode naznani se druj ]| poklon mi primerno častivni (il. I. str. 225.)
Spomni ga, vsedi se k n j em |j, objemi kolena mu žarno (il. I. str. 331.)
Rekši ji vname še huj || v oserčju že vpaljene želje (il. HI. str. 246.)
Rušila kmetu ograj ; dohitila ju je osveta (il. V. str. 261.)
Sproži Damasu nasprot|| zadene čelado jekleno (il. XH str. 273.)
Sinu Asklepejev i m || on reče te krilate slova (il. XIV. str. 280.)
Rodi mladen e al sivor || prijetno bo mojimu sercu (il. XIV. 282.)
Bolji bi bilo za n a j || za mene i tebe gotovo (il. XIX. str. 293.)
Koseski naj bi tukaj bil samo pravilno po slovnici pisal: drugi, k njemu, huje, ograje, nasproti, Asklepejevemu, mladenič, naju — in imel bi ženske zareze; a tega ne stvoril, ker se zareza kata triton trochaion zadeva ob vse njegovo načelo.
In če zatorej Pajek, neznajoč Koseskega, ter opiraje se na svojo pisateljsko ničevedstvo in na svoj farizejski napuh, trdi in piše: „pri starih klasikih je lehko po več (! ! !) glavnih cezur v enem in istem heksametru, nijedna ne izključuje druge, in tudi Koseski je tako delal" — — treba našemu pisarju Pajku na vsa usta povedati, da Koseski tako ne delal! Ženska zareza je
pri Koseskem vselej slučajna, zatorej postranska, a nijednega verza Pajek v Koseskem ne dohode brez moške zareze.
In vprašam: zakaj me Pajek pita se starimi klasiki? Jaz nikdar nesem govoril o šestomerih Homerovih ali Vergilijevih, nego govoril sem o šestomerih Koseskega, in samo o teh mi je odgovor dolžnost. A ker vendar niti o starih klasikih nesem toli neveden, kakor bi se Pajku dobro zdelo, da bi bil, treba zopet povedati, da pri starih v jednem šestomeru stoji lehko 16 zarez! Ali komu — če ne Pajkove bire — pride kedaj na misli, vse te zareze za glavne zareze oglašati?
Oglejmo si n. pr. nekoliko verzov iz Vergilija:
Infandum |] regina | jubes || renovare dolorem (Aen. IL 3.)
Et quorum || pars magna | fui. || Quis talia fando (II. 6.)
Incerti || quo fata | ferant || ubi sistere detur (ILL 7.)
Et campos || ubi Troia | fuit. || Feror exsul in altum (ILL 11.)
Anna refert || o luce | magis || dilecta sorori (IV. 31.)
Non Lybiae j| non ante | Tyro; || despectus Iarbas (IV. 36.)
Jaz nesem bil nikoli profesor klasičnega jezikoslovja, a vendar upam trditi, da bi se močno motil vsak, ki bi v takih in jed-nakih verzih cesuro kata triton trochaion jemal za glavno zarezo. In vendar je „mutatis mutandis" stvoril to Pajek pri šestomerih, katere je naperi na-me.
A recimo, da ima vseh 13 Pajkovih verzov res žensko zarezo kata triton trochaion; recimo, da je ta cesura res glavna zareza po vseh 13 verzih; recimo, da sem se jaz zmotil in da je Pajek dobro pogodil po vseh 13. verzih: potem vendar še nesem jaz pravde izgubil! Jaz sem bil prečital 1575 šestomerov Koseskega, predno sem v „Zvonu" o tem pisal, ter rekel, da nesem našel v njih no-bedne ženske zareze; a Pajek jih je mej njimi našel (našel jih ne, a domišlja si to) celih 13, ki imajo žensko zarezo! 13 mej 1575, zatorej izmej vsakih 100 šestomerov niti jednega celega ne! Kaj to de? Nič! „Exceptio firmat regulam", in teh 13 verzov bi še nikakor ne omajalo načela, po katerem je Koseski zlagal slovenske šestomere.
Cisto in trdno resnico sem govoril, ko sem pisal, da Ko-seskemu rabi samo moška zareza in da zareze kata triton trochaion ne zna.
IV.
Slovenski šestomer.
V gornjem poglavji smo videli, kakšen je stari šestomer, a sedaj si hočemo ogledati še slovenskega. Kes, da mi prostor ne daje, na tem mestu spominjati se vseh slovenskih pesnikov, ki so zlagali šestomere; nego navesti hočem samo tiste, kateri so v zgodovini našega šestomera posebno imenitni. Prvi slovenski šestomer je zapel 1. 1768. bosonogi avgustinec, o. Marko Pohlin, v svojej „kraynskej grammatiki", kder, govoreč o slovenskej metriki, na strani 179. piše: „die Reimart stehet einem crainerischen Poeten frey. Er kieset sich selbsten eine Reimlänge, die er bis an das Ende behaltet. Sie kann nach Art aller Sprachen die Gedichte einrichten, wie jene nach Art lateinischer Poeten gemachte Verse im ganzen Lande bekannt sind:
Pišeta, pure, race, koštrune, kopune, telleta."
Ta šestomer bode našemu prijatelju Pajku gotovo posebno ugajal, kajti ž njim lehko dokaže, da uže prvi šestomer, ki je bil zložen v slovenskem jeziku, imel je zarezo — kata triton trochaion. Se nekaj! V vsem šestomeru niti jedne moške zareze ne. Kajti štiri zareze ima, in vse so ženske: kata devteron, kata triton, kata tetarton, kata pempton trochaion! Živio pater Marko!
Katera teh štirih zarez je glavna, to ugiblji dušni napor g. Pajka! V svojej slovnici in v svojih „Pisanicah" je Pohlin zapel še več šestomerov, ki so, kolikor mogö, še slabejši, nego zgoraj navedeni. Mož je imel dobro voljo, a niti o jeziku niti o poeziji nič razuma.
Drugi slovenski šestomerec je bil Vodnik, Markov učenec. V „Pisanicah" je 1. 1779. razglasil elegijo: „Mila pesen, peta p. Marku, a. d. za odhodnjo, kader je v 1. 1775. iz Ljubljane na Dunaj šel," (Vodnikove pesni 53.) Začetek slove:
„Strašen in temen je dan, ki nam naše veselje odtrga,
Kteri nam trošte 'zkazi, kteri nam reke suši!
„Slišite ? Tiho ! Jaz slišim en glas, kir od Dunaja pride.
Krajnske modrice! kaj bo ? Marko, vaš krajan, gre proč,
Marko, vaš krajan, gre proč! Oh, o krajnske modrice, jokajte!
Njega pokoršč'na veh. Kdo je ta, kir ga drži ?
On se napravlja, on jemlje slov6, ter brž rajžati more;
T'koj en nevoščljiv voz njega odpeljal nam bo! " i. t. d.
Če pomislimo, koli okoren je bil Vodnik še pozna leta v umeteljnej pevskej meri, katera se mu je samo tedaj posrečila, kadar jo je posnel po narodnej pesni, čuditi se nam je tej „milej pesni" 20letnega mladeniča. Njegovi šestomeri, zloženi do malega od samih daktilov in imejoč dovolj razločno zarezo, mnogo, mnogo bolje se čitajo, nego li Markovi.
Tretji, ki je zlagal slovenske šestomere, bil je znani „kranjski čebelar" dr. Jakob Župan (Zupan), izvrsten domoljub, čislan učenjak, izviren i v svojem živenji i v svojih pesnih, mož, katerega je na stara leta zadela prebridka osoda.
Župan je v „kranjskej Čebelici" (II. 41. 42.) razglasil dve pesni v distihih: „Tadle po Posidipu" in „Hvale po Metrodoru".
—	Županovi šestomeri so čudovito polni in pravilni. V štirinajstih distihih ima samo dva trohaja, a drugod same daktile ali spondaje, ponarejene vse na ist način, kakor jih denes — 46 let pozneje
—	ponarejata Boris Miran in Josip Cimperman! Zareza mu je vedno moška; samo zadnji šestomer v prvej in v drugej pesni ima zarezo „kata triton trochaion". Kdo ve, ali je Župan samo slučajno, ali po dobro premišljenem načrtu toli srečno pogodil bistvo slovenskega šestomera?
Samo nekoliko vrstic hočem tukaj navesti:
Biti kaj tel bi volit' ? | ne neha od pravdanja pravdar;
Bodi krotek, miran, davil te lakomnik bo.
Rateja trudi polje, | valovi gonjo mornarja.
Ako pomika kogi, viditi tuje ljudi,
Bode obledal bogat', | omaje naj veter germovje :
Bode naj reven, ubog, njega ne boga noben.
Kdor da Dori roko, | bo ramena terel mu jarem:
Kdor ni hotel porok, bode li varha imel ?
Belil ti bode otrok | glavo: nobeuiga v' braki
Ako ti Dora ne da, manjkalo nekaj ti bo. — i. t. d.
A da omenjeni pesni, glasno čitani, vendar nekoliko nenavadno sloveta, vzrok je ta, ker se je Župan v nekaterih svojih pesnih, in tako tudi v teh dveh, hotel ogibati sikalcev in šumelcev (razven besede Posidor in desetkrat), a za to posebnost ga je Preširen dregnil se znanim sršenom:
„Brez cetov teče vir mu Hipokrene, In fesov v pesmah njega najti ni!" „Zatorej nimajo nobene cene, Zat6 so pčsmi tiste brez soli."
Četvrti, ki je v zgodovini slovenskega šestomera vreden častnega mesta, ta je naš slavni Preširen. Nekdo je nekdžij povedal samo pol resnice, da je Preširen delal — slabe šestomere, in zdaj stari in mladi, modri in nevedni, učeniki in učenci ščebe-tajo za njim, da Preširnovi šestomeri neso — posebne cene.
A če Preširnovi šestomeri tudi res neso toli zveneči, kakor so Koseskega, Borisa Mirana ali Cimpermana, (da-si neso toli oprhli, kakor sploh mislijo) vendar tega Preširnu, stvaritelju našega pesniškega jezika, nikoli ne moremo pozabiti, da on je bil prvi, ki je o slovenskem šestomeru — mislil, mnogo mislil in svoje misli tudi očitno izrekel.
Preširen je bil prvi, ki se je po robu postavil krivej misli, da se v našem šestomeru svobodno stavi trohaj namesto daktila in spondaja, ter je uže 1. 1832. „Čebeličnim" šestomercem zapel:
Ak kd6 v Heksametru namest spondčja, Al daktila posluži se trohčj a, Ne vč, kam se ceziire dej o, On vprega Pčgaza v galejo. —*)
Preširen je dal 1. 1846. v „Novicah" (IV. 8. 29.) natisniti elegijo: „V spomin. Matija Čopa — po gerški ali latinski meri", ter jej pridejal to znamenito opomnjo:
„Glasniki z udarji, ali od dveh soglasnikov v ravno tisti, ali od „eniga v ravno tisti, od druziga v prihodnji besedi nasledvani so „dolgo, vsi drugi kratko merjeni. Glasnik pred glasnikam se „vselej pogoltne. — Pričujoča elegija se bo v prihodnjim Ilirskim „listu tudi v tevtonski meri natisnila. Berite, sodite, zvolite!"
Elegija v „Novicah" je taka:
a) Bil tajat' naš led se začel, pomlad je drug6t že;
V dragi slovenski vkroten ni domovini vikar. h) Stešemo sv6j čolnič z Bogam, zročmd ga valovam,
Skal, breznov se ogibat' še nenavajenlga. c) Zvezde, ki reš'jo, bile neznane, ki čoln pogubejo; Lelj bil naš kermar, drugi je bil Palmur. i. t. d.
Po omenjenej opomnji Preširnovej treba te vrstice metrično tako citati:
a	)--|--I — II O U | — II — | — u u I — u
— ou| — u u | — || — u u| — u u | —
b)	— u u |--I — II — |--| — u o | — o
--| — uu| — || — uv| — uu| —
c)	— u u | — u u | — || — | — u u| — o v» | — u --I--|_||_v»„|_uw)_
Preširen je tukaj stopil na staro klasično stališče, delal je »P o si ti o ne" dolge zloge, ter na ta način ustvaril si umeteljne spondaje! Res je to silno težavno in nehvaležno delo! Po tem načinu so največ narejeni tudi njegovi „Zabavljivi napisi".
*) Tukaj navedeno, kakor se čita v „Poezijah".
Elegija je v „Illyr. BI." od 28. febr. 1846. natisnena v tevtonskej meri, in taksno je vzel Preširen, izpremenivši samo dva verza, 1847.1. tudi v svoje „Poezije" z opomnjo: mera po zgölih vdärjih. „Post tot discrimina rerum" je pesnik vendar dobro pogodil, kajti: a) v omenjenej elegiji (Poezije, 1847. str. 95. in 96.) nema Preširen v sredi verza niti jednega trohaja, nego same daktile in spondaje (—led näs, —god že, —nič növ, —Lei bil, — lä ni, —pod kär, — ljäk kar, — lir kär, — mel njih, — mä ti, — ro pred, — klad tvoj, — že gre, — me čast; „dokler" v zadnjem petomeru se more za spondaj šteti, ker je drugi zlog „positione" dolg. Spomin iz grške in latinske mere!); b) rabi mu največ le moška zareza v glavno cesuro, ali polpeta ali polsedma, po nekatera mesta tudi obe ob jednem.
Peti imenitni mož v zgodovini slovenskega šestomera je — Ko seski, pesnik, kateremu je naš heksämeter največ hvale dolžen, zato, ker mu je osnoval stalno zarezo. Ta zareza je vselej moška, ali polpeta, ali polsedma, združena s poltretjo.
Koseski je zložil 3688 šestomerov. Vse sem prečital in premislil, a niti jednega verza nesem našel, kateremu bi bila ženska zareza v glavno zarezo. Ali ako bi Pajek v Koseskem tudi 10, 50, 100 ali 300 šestomerov našel sš žensko zarezo (česar ne najde, in če se dušno toli močno napre, kakor žaba v basni), tudi to ne podere moje teorije; načelo vendar ostane tisto, katero jaz zagovarjam, ker bi tudi po tem še ogromna večina Koseskega šestomerov bila na mojej strani.
A da Pajek ne bode mislil, da se jaz po svojeglavnosti ali nevednosti branim ženske zareze pri Koseskem, kakor on, ki izza učenjaške upornosti ali gorjanske nevednosti resnici v oči dreza ter jej ušesa maši, hočem mu tudi povedati skrivnost, zakaj ženska zareza „kata triton trochaion" slovenskemu šestoraeru ne prfja, in zakaj je Koseski, ali vedoč ali ne vedoč, dobro pogodil, ka se je ogiblje.
Po znanem pravilu so starodavniki v šestomeru zamenjavali daktile se spondaji, ali ogibali so se, spondaj staviti v tretjem stopu. Zakaj ? — „Ein Spondaeus an dieser Stelle (rekše na tretjem stopu) gibt der ersten rhythmischen Reihe einen gleichen Ausgang mit der zweiten und wird deshalb in der für recitirenden Vortrag berechneten epischen Poesie — möglichst gemieden; am meisten hat er hier noch im Anfangs- oder Schlussverse einer läagern Partie seine Stelle." (Westphal II. 342.) Obrnimo te važne besede „mu-tatis mutandis" na slovenski šestomer!
Mi nemarno do malega nič pravih spondaj ev, ali v prvih štirih stopih jih konči ponarejamo; a v zadnjem, šestem stopu, jih niti ponarejati ne moremo, tako da tukaj vselej stoji čist trohaj. Če ima obtorej šestomer samo žensko zarezo „kata triton trochaion";
— v u | — u u| - v || u | — uu| - v u | — g
vsak četvrtošolec lehko vidi, kar Pajkova domišljavost in trda clava ali videti nehče ali videti ne more, to namreč, da potem lestomer izgubi celoto, ker se razvali v dve nezvezani, do malega jednaki polovici; kajti obe se završavati s tro-hajem. Naše uho potem zareze ne čuti in šestomer se nam zdi prejednoličen, predolg! Baš zategadelj je krepek spondaj, resničen ali ponarejen, združen z moško polpeto zarezo, pri nas v tretjem stopu tako na svojem mestu, kakor nikodar drugod:
— uu| - u u | — II — | — uu| — u u | — u
kajti s tem dobode prvi del šestomera drugačen, krepkejši konec, nego li ga ima drugi; verz uže ne jednoličen, nego mnogovrsten, krepek, poln, zveneč. Stari Grki se dakle ogibljejo spondaj a v tretjem stopu, mi ga iščemo, in to je poleg moške zareze bistveno svojstvo dobrega slovenskega šestomera, katero se tudi s tem doseže, da namesto polpete zareze vzamemo polsedmo in poltretjo, ker potem se jednoličnost mej prvo in drugo polovico šestome-rovo zopet izgubi. Dozdeva se mi, da je Koseski to dobro vedel, in zategadelj so njegovi šestomeri toli polni, krepkozveneči.
Na primer:
Svetu pokažite lik | domače navade in misli.
Kdor zaničuje se sam | podlaga je tujčevi peti.
Jezik očistite peg, | opilite gladko mu rujo.
Pričal bo vašo modrost | na desno, na levo narodam.
Zakon natore je tak, | de iz maliga rase veliko.
Kliti začne, | narase drevo, | se kroži, se širi.
Starosti čast, | mladenču poduk, ] otroku ljubezen, i. t. d.
Jedina biba, katero imajo šestomeri Koseskega v tebniki, je ta, da je Koseski po nekatera mesta postavljal čiste trobaje namesto spondajev; samo po nekatera mesta, velim, kajti z večine j so njegovi šestomeri tudi v tem pravilni.
Šesti slovenski šestomerec, Boris Miran, odpravil je še to hibo ter nam v „Zvonu" (II. 18. 282.-287.) povedal pravilo, po katerem se slovenski spondaji mogo ponarejati. Stvar je zelo lehka: vzemi dolg, to je priglašen zlog, bodi si priglašen končen zlog kake besede ali sama jednozložna beseda: to je prva polovica spondaja. V drugo polovico vzemi ali jednozložno besedo, ali prvi zlog, če tudi kratek, nepriglašen, naslednje besede — in spondaj, res da ponarejen spondaj, imaš gotov! Kar je namreč drugi zlog prekratek, nadomestuje odmor, presledek mej prvo in drugo besedo.
Ne mi treba še posebe poudarjati, da je to pravilo vrlo imenitno v zgodovini slovenskega šestomera, ker nam podaje dobro nadomestilo za spondaj, o katerem je uže Preširen toliko ugibal, kako bi ga ustvaril.
Bistvena svojstva slovenskega šestomera so zategadelj:
1.	Moška zareza, in to: a) ali polpeta, b) ali polsedm a v zvezi s poltretjo. Obe te dve zarezi sta si jednakorodni. -Ženska zareza „kata triton trochaion" v glavno zarezo slovei skemu šestomeru nikakor ne ugaja.
2.	Slovenski šestomer je zložen od samih daktilov, ali ker bilo to prejednolično, od daktilov ter pravih in ponarejenih spondaje
3.	Posebno prija slovenskemu šestomeru spondaj na tretje stopu tedaj, kadar ima verz polpeto zarezo.
Blagovoljni citatelj je videl, da se teh treh pravil nesem sa izmislil, nego da sem ja posnel iz stoletne zgodovine slovenske^ šestomera, začenši od patra Marka (1768) in končavši z Borisoi Miranom (1876).
Pet mož, veljavnih in imenitnih v slovenskem slovstvu, oc dalo je svoj prvaški glas in pričalo v pravdi, katero ženem o sl< venskem šestomeru na Janka Pajka: Valentin Vodnik, dr. Jako Župan, Koseski, Preširen in Boris Miran — pravi literarni pervak — vsi so rekli svoj glas; in kaj so nam povedali, kako so govorili
Vodnik, čestiti starina, dobrovoljno se je smijal, in ker s v svojej blagosrčnosti ne hotel oneprijazniti niti Pajku niti men govoril je tako, da oba prav učiva.
Pošteni veseljak, dr. Jakob Župan, odločno je najpr< hvalil slovenski šestomer in mene. Zložil je uže 12 šestomero po mojej volji, a mahoma se domisli, da so starodavniki imeli tu< zarezo „kata triton trochaion". V svojem domoljubji in v svojei panslavismu, s katerim je hotel ves svet posloveniti, in domislivs se svoje prislovice:
Vse imamo, Pa ne znamo! Le iščimo, Da dobimo! —
udari ob mizo, kakor mej znano propovedijo pri sv. Petru v Ljub ljani ob propovednico, ter zapoje — dva šestomera na ljubav Pajku
Župan je dal zatorej meni 12 glasov, Pajku 2!
Koseski, Preširen, Boris Miran so tudi govorili, in krepk< so govorili. Kakor debela gorjača na oslovski hrbet, tako so padal njih tehtne besede na Pajkova ušesa. In ko so naposled polagom in slovesno, kakor literarnim prvakom pristoji, stopaje izprei sodnje mize, oddali vsak svoj glas, izrekli so o Pajku sodbo: kriv kriv! kriv! — kriv brez milosti in spasenja! In uže je bil pri pravljen poberin (parkelj), da bi nesrečnega Pajka bil odgnal ni literarni Žab j ak, — kar se vrata na stežaj odpro ter v sobo pri sopiha — bosonogi avgustinec pater Marko Pohlin. „O zlati duša mariborska!" vzklikne, vesele solze ga oblijo, ter, kolikor mu njegov obili trebusek in debela kuta ne brani, — pritisne Pajka na svoje goreče srce, „o zlata duša mariborska! sto let sem čakal, zastonj čakal odobravanja od nehvaležnih Slovencev. Stoprav ti
si prišel ter posvetil me tudi v pesnika, prvega slovenskega šesto in erca, pred nehvaležnim in nevednim slovenskim svetom. Čakaj, zdaj hočeva tem Slovencem zakuriti in peti šestomere samih ženskih zarez: kata devteron, triton, tetarton, pempton trochaion!"
Vodnik, Koseski, Preširen in Boris Miran molče ter strmeče gledajo ta čudni prizor, in ko Marko zopet globoko po sapo seže, dregne mu Preširen hudomušno v besedo: „ Jankov Pajek in pater Marko, „par nobile fratrum", živela!" Vodnik, Župan, Koseski, Boris Miran: „živela! na mnogaja leta!"
Potem se oglasi Boris Miran: kako si je to, da k našej razpravi ne tudi Janežiča, katerega sem slišal tolikrat imenovanega?
Preširen: Janežič le ne more priti, ker je Pajku britev najbolj skrhal; kajti Pajek je v svojem napuhu golomišil, kakor bi nosil oči zavezane, vedno in trdno misleč, da stoji pred njim Koseski sam; a boril se je le z možičkom od slame, kakoršne v proso vrabcem za strah obešajo. Ta možiček je za šalo res na lici imel gospoda Koseskega predpustni korelek (larfo); a to je bilo samo za šalo, ker možiček nikakor ne bil Koseski, nego pravi — Janežič, a njega korelek se je imenoval — „Cvetnik".
Koseski: zgodilo se je Pajku, kakor tistemu, ki je bil nastavil lisici, a ujel je — smrdečega dehorja.
V.
Janko Pajek, slovenski krasoslovec.
Gospod Pajek piše: „oboje (t. j. laž in nevednost) pak slab pristoji takemu „krasnoslovcu", za kakoršnega bi on (t. j. Leve< rad veljal."
K temu odgovarjam: ne mi prirojeno toliko literarnega ni puha, kakor g. Pajku, da bi se bil sam kedaj slovenskega krasi slovca imenoval ali pokazal, da hočem slovensk krasoslovec bit
Ali g. Pajek res misli, da ima vsak človek toliko ničemur nosti, kolikor on? ki nam v predgovoru k svojim „Izbranim spisom sam na svoj život, kakor nekdaj veliki Gothe, raztezno popisuj porode vseh svojih zmetenih „besed", katere je sploh kedaj govor v kakšnej zakotnej čitalnici štirskej, ter pripoveduje z največj samosvestjo, kakor bi konči bil slovensk J. St. Mili, slovens Bluntschli ali slovensk Lessing, začetke svojih političnih, narodni gospodarskih in leposlovnih — „študij" (!), s katerimi je nekda pokojni Tomšič „Slov. Naroda" predale mašil, kadar je bil v naj večjej stiski ter ga je stavec najhuje za rokopis terjal. Res s g. Pajek, ki je samo vjednej stvari, v ničemurnosti, grozno velil niti ne sramuje, pripovedovati nam, kedaj se je učil italijansk slovnici, kedaj zgodovini, kedaj zemljepisju in statistiki, tako, da $ od Trubarja do proroka Mlakarja ne pisatelja slovenskega, o čega živenji in spisih bi bili toli natančno poučeni, kakor smo Pajkovih. O srečni, presrečni bodoči pisatelji slovstvene zgodovin slovenske! Pogledite, kakšno veselje vas čaka! Kako si bodet glave belili, popisujoči dejanje in trude našega Vodnika, Prešimi Koseskega, Bleiweisa in drugih mož, ki so, ako se ne varam, tud nekoliko stvorili n&šemu narodu, o katerih večini vendar vse premal vemo; a kadar pridete do Pajka Velicega, tedaj vam bode na pr\
hip jasno vse njegovo živenje, vse njegovo delovanje! Sam ga je popisal, sam natisnil, sam po svetu poslal! Le njegove „Izbrane spise" in njegovo „Zoro" vzamete v roko, ter debela monografija o našem slavnem Pajku Velicem bode gotova!
Od kod li Pajek ve, da sem ali hočem biti krasoslovec? Bog me, ne od mene! Od kod li? Od samega sebe! Kajti baš tist Pajek, kateri me denes pita z lažnikom in nevednim človekom, on je leta 1871. v „Slov. Narodu" (1. 1.) in pozneje v „Izbranih spisih" (str. 173.), govoreč o Stritarjevem I. „Zvonu", mej drugimi stvarmi pisal: „najbogatejši je bil („Zvon") pesnij, (sic!) o katerih se smeje v obče trditi, da v vsakem ozira presegajo vso drugo novejšo slov. poezijo. Med pesniki so najboljši Boris, Levstik in
Leveč......Leveč je lehek in spreten v slaganji stihov in
skladov; jegove pesni so vesele in prijazne, dišejo planinskega vzduha." — Tako je pisal sam tist Pajek, kateremu je po samih njegovih besedah „v poetičnih stvareh prirojena precejšnja dosis skepticisma"; tako je pisal Pajek uže leta 1871. in 1872. o meni — dejstvujočem krasoslovci! Ker se jaz ne spominam, da bi od tistega časa bil razglasil kakšno delo o krasoslovnej teoriji, zato se more sedanja Pajkova sodba o mojem krasoslovji opirati samo na tisto gradivo, na katero 1871. in 1872. 1. A kako je pisal Pajek tedaj, in kako piše denes? Tedaj me je v nebesa povzdigoval, a denes mu je vse moje krasoslovje — laž in nevednost! Za Boga, po pravici rečeno, toli čudnemu krasoslovcu, kakor je g. Pajek, v Miklošičevem slovarji ne najdem dovolj ostre besede!
Ker me je dakle Pajek prvi mej Slovenci uže pred sedmimi leti razglasil za „krasnoslovca", hočem si ta imenitni pridevek osvojiti samo dotlej, dokler ž njim blagovoljnemu čitatelju dokažem, da mariborski šestomernik Pajek niti pravice nema, s tem naslovom tako okrog sebe kropiti, in ga vzdevati meni ali sploh komur si bodi.
Pajek veli, da mu je v poetičnih stvareh prirojena „precej šnj a dosis skepticisma". Res? Kdo bi mu verjel! Kdo bi mislil, da Pajek, „Zorin" urednik, kateri ima toliko „krasno-slovnih" grehov na svojej duši, smeje kaj tacega pisati! Pajek in poezija! Pajek in skepticisem! Pajek in krasoslovje! Bodočemu pisatelju slovenske stilistike priporočam to trojico prekoslovij, da jo porabi v pripraven vzgled, kadar bode govoril — o kontrastih ali o ironiji!
Kakšen je krasoslovca Pajka skepticisem v poetičnih stvareh, evo samo treh vzgledov.
Dragi čitatelj! odpri „Zoro", L 1875., štev. 3., str. 23.! Tu nahajaš Pajkov spis „Narodno pesenstvo". Ne čudi se, če Pajek pod tem naslovom začenja govoriti — o francoskem prevratu! — To je bašti navada in svojstvo tega velicega stilista slovenskega. Kadar nam hoče n. pr. pisati o „irskem vprašanji" (Izbr. sp. 3.),
začenja — solnčnimi madeži in morogami; solnca pade na
Kitajsko, preplava Kumeno Morje, zleze na Japonskem spet na suho; potem preleti Veliki Ocean, severno Ameriko in Atlantsko Morje, dor do Kapa v južnej Afriki, od tod na Grenlandsko, in sto-prav po velicem ovinku črez Turško, Nemško, Francosko, naposled srečno dospeje na Angleško in do irskega vprašanja!
A kadar hoče Pajek n. pr. govoriti o našem slovničarji Jane-žiči, začenja z Ahilejem, Aleksandrom, Scipijonom, Cesarjem, Ho-merom, Demostenom, Tukididom, Aristotelom, potem — srečno prekobili ves stari vek — ter se oglasi pri Šekspiru, pri Napoleonu, in — sapa ti uže peša, ali ne? — naposled vendar srečno pride do Janežiča, ako tudi po tem dolzem popotovanji od Troje, Aten in Kima do Pariza, Londona in Celovca. — Čitatelju v glavi brenči, tako, da se mu ne more dalje citati. Porečeš mi, da ne možno tako pisati. Tudi jaz bi to dejal, ako bi mi kdo pripovedoval, kar jaz tebi. A prosim, čitatelj, pogledi v „Zoro"! (V. 16. 264.) Črno na belem je! Se samega Pajka črkami! Ne čudi se ob-torej, če Pajek govori o francoskem prevratu, kadar hoče pisati o narodnem pesništvu. Kajti narodno pesništvo in francoski prevrat sta vendar nekoliko bliže skupaj, nego li solnčne moroge in irsko vprašanje, nego li Homer in Janežič, Napoleon in Janežič. — Od francoskega prevrata preskoči Pajek na Korošca Andrejaša. Res je, ako hočeš Pajka citati, treba se je privaditi tacih kozjih skokov, logičnih in stilističnih, če ne, slabo se ti bode godilo. In potem priobčuje „narodno pesem, ki je z več ozirov zanimiva". Ime jej je: „pesem od nove krame", zapisana v skalskej dolini. „Tedaj je ta pesem na štajerskem „Gorenjskem" (!) doma. Pesen je zložil (tako trdi skeptični krasoslovec Pajek) „neučeni narodni pesnik . . najbrž za svoje vesele poslušalce v krčmi, „kjer jo je prav „ex ca-thedra", morebiti spremljan od citer, prednašal". (Dragi čitatelj, tukaj počijva ter se spodobno načudiva izbornej slovenščini, katero piše Pajek Veliki! Plaudite, amici!)
Bog me, čitatelj, ta pesen je res „zanimiva", prezanimiva, ker prav z umeteljnim ognjem osvečava veliko modrost slavnega krasoslovca Janka Pajka, kajti: 1. ta pesen ne narodna, ker pesen, peta v toli umeteljnih kiticah, nikoli narodna biti ne more; 2. ta pesen ne v skalskej dolini zapisana, nego samo prepisana, ter potem s Pajkovo roko tu ter tam predrugačena; 3. ta pesen ne na štirskem Gorenjskem, nego na gorenjskem Kranjskem doma; 4. te pesni ne zložil „neučen nar. pesnik", nego kranjski učitelj Pavel Knobelj; 5. te pesni „neučeni nar. pesnik" ne „ex cathedra", „spremljan od citer, v krčmi prednašal", nego Knobelj jo je uže pred 76 leti dal natisniti.*)
*) Štiri pare kvatkočasnih novih pesmi, od Paula Knobelna skovane inuKraincam za spomin dane. V Kraini, per Ignac Kremžari 1801, 8°, 40. t- Tiskarski kraj je izmišljen, ker Kranj nikoli n<§ imel svoje tiskarne.
S kratka, pesen je vzeta iz tiste zbirke, katero zna vsak človek, kdor se je količkaj ozrl po našej slovstvenej zgodovini, ter na katero je Vodnik uže pred več nego 70 leti bil spustil sršena:
Bukve iz Kranja,
Polhne — —.
Ne delite ga!
Dajte mu celega!
Žal, žal, Vodnik, čestiti starina! da uže nesi mej živimi; kajti, ako bi še bil mej nami ter bi čital mojo Pravdo", potem bi se utegnil uveriti, da je tvojega sršena nekdo drug bolj vreden, nego li hudomušni učitelj kranjski, Pavel Knobelj.
Tukaj smo videli krasoslovca Pajka tenki okus v pesniških stvareh; čudili smo se njegovemu trdnemu znanju toli malo-brojnih literarnih spisov slovenskih, ter slišali smo, da nam je od kranjskega Knoblja ustvaril pravega trubadur j a. — Čakajmo, morebiti mu pride kedaj na misel, da nam od „Šmarijskega šo-maštra" naredi še Orfeja a od dobrepoljskega Kančnika — Ho-mera slovenskega! — Tacemu slavnemu krasoslovcu, ki nam od Janežičev dela Šekspire in Napoleone, a od Knobljev trubadurje, tacemu je vse možno!
A sedaj si hočemo ogledati Pajka, krasoslovnega kritika. Dragi čitatelj! odpri Pajkove blažene „Izbrane spise", str. 174. Tu je čitati, da so pesniki I. „Zvona", to je posebno Stritar in Levstik, — „Prešimovi epigoni, Preširnoviči". „Risum tenetatis, amici! Levstika, od nog do glave slovanskega realista, in Stritarja, z dušo in telesom francoski omikanega idealista, more skupaj v jeden koš metati samo tist, kdor se niti osnovnim estetičnim pravilom še učiti ne začel, kajti pameten človek poreče, da v slovenskem pesništvu ne možno najti večjega nasprotja, nego li je mej tema dvema pesnikoma.' Levstika in Stritarja more imenovati „Preširnoviča" le pedant, kateri ima vsem slovenskim pesnikom samo dva predala: „kdor poje zaljubljene pesni, ta je Preširnovič; kdor poje resne, za Koseskim stopinje pobira." — Izborno! Slava krasoslovcu Pajku!
Dalje!
L. 1876. sta prišli tudi na svetlo dve igri: Jurčičeva tragedija „Tugomer" in Sotljanov igrokaz „Mož beseda".
Da je „Tugomer" izvrstno delo, o tem so, razven Pajka, uverjeni vsi razumni čitatelji slovenski. Govoril sem o „Tugomeru" osobno z g. Stritarjem, ki izvestno ima v pesniških stvareh tenek okus in ostro kritiko; govoril sem o njem z drugimi pisatelji, s profesorji iz Ljubljane, s Hrvatskega in Primorskega: vsi so hvalili „Tugomera". Kder toliko različnih, estetično omikanih in učenih mož izreka soglasno hvalo, ondu bode res kaj dobrega, dovršenega. — Ne še! — Dragi pisatelji in pesniki slovenski! vi vsi ničesar ne
veste! Vi vsi skupaj nemate nič estetičnega okusa, nič zdrave sodbe! Krasoslovcu Pajku je „Tugomer" samo reminiseencija iz Uijade, (!!!) iz Valenštajna, iz Krekovih in Trstenjakovih spisov; nema pravega zapletenega dejanja; četvrti in peti akt visita v zraku; igra pogreša celote in pravega imena; „Tugomer" nikakor ne dovršeno delo, nego samo „nemal poskus" Jurčičev, kateri se more primerjati bodi si „urtevtonskim" tragedijam Klopstokove dobe! Tako uči Pajek v „Zori" (V. 9. 143.) in kdo bi se drznil drugače trditi?
A igrokaz „Mož beseda", ki ne samo po mojih, nego je tudi po mislih znanih ljubljanskih pisateljev, da i tacih, kateri v „Zoro" pišejo, proti „Tugomeru" — nezrelo, nedovršeno delce, zdi se Pajku Bog vedi koli slaven umotvor, poln živahnega, dramatičnega dejanja, tako, da je slovenskemu gledališču čestitati, ker more igrati toli izborno igro: vse v njej mu je prosto, prirodno i. t. d., s kratka, „Mož beseda" je fenis, ki je Pajka „jako razveselil". („Zora" V. 22. 360.)
Kakšen izboren krasosloven kritik je Pajek, to se tudi iz tega vidi, ker njegova „Zora", ki rada pleteniči o mladem Napoleonovem sinu (Lulu), o Bachmeierjevem svetovnem pismenem jeziku, o podmorskem predoru pod kanalom „la Manche" in o druzih jednacih, slovenskemu slovstvu preimenitnih stvareh, ne utrpi dobre, prijazne in ozbiljne besede res zanimivim in res spomina vrednim literarnim delom, n. pr. Jesenkovemu „Župniku vakefieldskemu" ali Jurčičevim in Kresnikovim novim slovenskim romanom.
Iz tega posnemljem, da je g. Pajek ali toli — omikan in učen, da ne ve, kakšno bodi lepo in dovršeno delo, ali da je „krasnoslovec" Pajek toli — dober in pošten, da hoče z molčanjem utajiti, z grajo ubiti vse, kar v slovenskej beletristiki lepega, izbornega in dovršenega pride na dan. „Oboje slabo pristoji tacemu „krasnoslovcu", za kakoršnega bi on rad veljal."
G. Pajek trdi, da mu je v poetičnih stvareh prirojena „precejšnja dosis skepticisma". — Kdo bi to mislil! — Kdo bi to verjel, ako je pazljivo prečital samo jeden list „Zore", odkar jo uredujeta slovenski On in slovenska Ona! „Zora" je zadnji dve leti pravi domač list Pajkove obitelji, — prava družinska kronika, in kdor jo čita, tist je o Pajku in o Pajkovih gotovo bolje poučen, nego li o Vodniku ali Preširnu ali o katerem si bodi slavnem pisatelji našem.
O tem, kar nam Ona v „odlomkih iz ženskega (!) dnevnika" pripoveduje, osobito o klasičnem prizoru, popisanem v „Zori" (V. 19. 300.), hočem z dostojnosti molčati; a molčati ne morem o tem, kako nam On, kateremu je prirojena tolika „dosis skepticisma" v poetičnih stvareh, najvažnejše dogodbe svojega živenja razklada, take dogodbe, katere vsak drug človek v svoje srce
zaklene in v sebi hrani. Tako n. pr. On v „Zori" (TV. 12. 98.) pokopava „uzor modre, blage, dobrotljive, zveste in nad vse zna-čajne soproge", a pet mesecev pozneje se vdovec On pri gospodični „P. D.",*) spet v „Zori" (IV. 22. 171.), tako ženi:
Ljubica..........
Za odgovor Ti povem: Hvala, da Te snubit' smem, In naravnost Ti povem, G6rko da Te ljubit čem, Dalje lahko Ti povčm, Da Te poštovat' umčm, A na zadnje Ti povem, Sebe da milujem v tem: Da s početka Tvojih dnij Tebe duh moj poznal nij, In da služit' Tebi vnet Smem le — polovico let.
(Izborna poezija „krasnoslovnega" vdovca Pajka!)
A tri mesece pozneje srečni ženin On piše v „Zori" (V. 4. 61.) svojej nevesti zaljubljeno pismo, dokler tudi svoje poroke v „Zori" (V. 5. 66.) javno ne zvrši. Ali čemu bi se čudili, ako nam g. Pajek svojo ženitev tako točno oznanja in popisuje, kadar iz „Zore" zvedamo še druge, menj zanimive stvari; kajti pri Paj-kovih niti kokoš jajca ne znese, da bi ga „Zora" takoj po slovenskem svetu ne razkokotala. A čudim se vendar le, da Slovenci takšno družinsko kroniko molčeč in potrpežljivo čitajo! V tem smo še res toli otročji, kakor Zulu-Muri!
In tako zvršujem svojo pravdo na Pajka, ne, ker bi uže ne vedel ničesar povedati, nego zato, ker se mi nehče dalje pisati. S čudovitim cinismom, kakoršen se do sedaj pri nas v slovstvenih prepirih še nikoli ne pokazal, razglasil me je g. Pajek brez potrebe, brez vzroka, javno za lažnika ali za nevednega človeka. To me je peklo. K temu obrekovanju nesem hotel, in da sem hotel, nesem mogel, in da sem mogel, nesem smel molčati. Govoril sem, na glas, brez ozira; a govoril sem resnico. Govoril sem, in mislim, tudi dokazal, da nesem niti neveden niti lažnjiv človek. Slabo bi znal g. Pajka, ako bi se nadejal, da mu s tem dokazom dušek vzamem in sapo zaprem. G. Pajek ima oster jezik, ^mnogo-pisno pero, obilo samoljubja in ničemurnosti, svoj list in svojo tiskarno. Govoril bode tudi On, tega sem uverjen; hudo prijemal, uničeval me bode. Svobodno mu! Dokazoval bode mnogo, a glavnih dveh stvarij nikoli ne dokaže, teh dveh namreč, da bi se
*) Gospodična „P. D." namreč baš v istej „Zori" v svojej „Slutnji" Pajku pripoveduje, da sluti, kako jo bode On miloval, poštoval, ljubil in — snubil. A k temu jej On odgovarja z besedami, zgoraj navedenimi. In to vse „coram populo",
bil jaz lagal ali, pišoč o Koseskega šestomerili, pokazal se nevednega človeka. In o tem se je začela, o tem je tekla naju pravda.
A tistim, ki menijo, da je moje pisanje preosorno, pretrdo, treba ponoviti, da sem se nosil po besedah, katere sem tej knjižici na čelo postavil, in reči, da v literarnih prepirih po mojih mislih velja, kar piše Arthur Schopenhauer (Parerga und Paralipomena, II. §. 281): „es ist durchaus falsch, die Toleranz, welche man gegen stumpfe, hirnlose Menschen in der Gesellschaft, die überall von ihnen wimmelt, nothwendig haben muss, auch auf die Literatur übertragen zu wollen. Denn hier sind sie unverschämte Eindringlinge, und hier das Schlechte herabzusetzen, ist Pflicht gegen das Gute: denn, wem nichts für schlecht gilt, dem gilt auch nichts für gut."
Poznejši dostavek.
G. Pajek je vendar čutil, da je s6 spisom „Leveč in heksa-meter" sam sebi dal zaušnico, katera je bila meni namenjena. Da bi si pomogel iz zadrege, zbral je svojo vednost, kolikor je še ima od profesorskih časov, ter je spisal v „Zori" (VI. 1. 1. in 2.) sestavek „o heksametru". A še verjetneje mi je, da se ga je kdo izmej njegovih prijateljev usmilil ter ga v rebra sunil, rekoč: „Janko, kaj si stvoril? Beseda, na Levca pisana, ne bila posebno modra. Pomozi si, dokler imaš ked&j!"
Najbrž se zatorej spis o heksametru ne porodil v Pajkovej glavi. Za tega delj nehčem o njem odgovarjati, če tudi ima, kakor vsako Pajkovo delo, mnogo hib v sebi. A j eden stavek je vendar pre-klasičen, da bi mogel molče mimo iti. Modri Pajek piše: „Ko-seskovi (sic!) heksametri se imajo samo „cum grano s al is" jemati in se jako zbirčno posnemati." („Zora" VI. 2. 28.) Tako smeje Pajek trditi o heksametrih Koseskega, kateremu se ima slovenski šestomer največ zahvaliti. — Baš on je do najnovejših časov delal najboljše šestomere; baš Koseskega so v tehniki posnemali ter se od njega šestomere peti učili malo ne vsi novejši pesniki slovenski! Ta Pajkov stavek nam je res prežalosten vzgled, kam človek zabrede, ako ga namesto resnice in pravice vodita strast in zloba!
Svoje polemike na Pajka in njegovo obiteljsko kroniko „Zoro" ne morem završiti bolje, nego li z naslednjimi vrsticami, vzetimi
iz obširnega lista, ki mi ga je te dni poslal znani Golovški sa-motnik Negoda, kateri časi skrivaj pride tudi v Ljubljano, da čita novine. Ta mož po svoje tako modruje: „gospa slavna Paj-kovka v svojih pesnih „Zore" zaradi lepšega, če ne zaradi zevanja praznega prostora,*) tudi otročje plenice sušit razveša. Uže čsmič jih je razvesila v 24. „Zori" 1877. leta. Brez okoliša: taka stvar čitateljem ne le samo neprijetna, nego tudi zelö grüstna je. Zakonsko dete, katero še v zibel hodi, ostani pri materi ali pestuni; v pesnih zdaj nema še nič posla; nema pravice do občinstva niti občinstvo do njega. Svete domače tajnosti neso odme-njene trgu in cesti. Nikakor ne umejem, kako je to, da sedanja večina slovenskega pisateljstva, ako le nema okusa, kateri človeku ne prirojen, tudi nema niti dostojnosti, katera je preobraženim narodom kolikor toliko uže prirojena. Zakonskemu otroku najbolje pristoji v domačej sobi zakrožena pesen take vrste, kakoršna je ta:
Ležaj, nlnaj, tut ujnač! Naše dete nema hlač. Jedne ima, pa jelöve — Tudi te nöao njegöve: Včeraj jih je sraka dala, Denes jih je vrana vkrala.
Tut ujnäö!
Ne treba me napak razumeti! Otroku sploh, samo zato, ker je otrok, res nikdo ne more prostora prepovedati v pesnih. Kakšna je Preširnova „nezakonska mati!" — Ali v njej imamo tragedijo, pravo poezijo, pravi čut, vzet iz globočine srca. In v tem je razloček! Tu nemarno koketovanja s čutom, kakor je denašnjim Slovencem običaj; nemarno prisiljenega zelja, ponarejenega čuta, namesto zlata samo „zlatih pen", s katerimi se lišpajo naše zdanje pesni, ki ponarejajo vse: verze in čute v verzih. In ako bi v teh obiteljskih pesnih niti ne bilo tacih napak, vendar tudi tedaj še ne bi imele pesniške cene; kajti „resnica sama na sebi, gola, ne poetična; to je le, kadar jo pokriva lepo zagrinjalo". — Kar so uže davno zavrgli drugi narodi, namreč Nemci, katere jedine imamo vedno pred očmi, ter slovanstvo, ki o njem do malega nič ne vemo, s peto strani sujemo, — kar so dakle uže davno pozabili Nemci, to stöprav zdaj pri nas iz groba zopet glavo moli. Nemci so takim pesniškim proizvodom o neubrisanih otrocih, o babici in dedčku iz domače obitelji (familije) vzdeli priimek: „Philisterei und Familienhätschelei; damastener Schlafrock und weissgewaschene, aufgethürmte Schlafmütze"; a nam se baš to, v družbi s tisto solzno mekužnostjo, zdi toli novo in imenitno, kakor da smo kde
*) Tega v svojej nedolžnosti ni sama ne taji; kajti v „ženskih pismih prijatelju" v 24. „Zori" 1877. leta na 377. str. vzdihuje: „naj tedaj nekoliko pomislim, prijatelj, s čem (sie!) bi napolnila bele strani tega papirja." — Koliko duhovitosti imajo te besede! To je res prazno na praznem.
srédi širocega morja našli zemljo, do zdaj še vsemu svetu neznano. — Povrnimo se zopet k pleniškim pésnim gospé Pajkovke. Kakšne so te pesni po obliki in po duhu? — Spakudráne po obliki, ter imajo slast, kakor neslan krop, in razblinjene misli se po njih vlečejo, kakor kurja čreva: Nemec bi jim rekel „banausisch!"
Če je nekaterim, a zeló malokaterim, izbranim ženskim (po izimku) dovoljeno, glasiti se mej pesniki, to ne pozabite, Slovenke! da kritika pri tacih po pravici išče resničnega pesniškega dani; vsaka druga ženska glava bodi gotova zaslišati besede, katere je cesar Jožef nekdaj rekel pésnici jednake cene:
„Meine liebe Kémeter!
Mach' sie lieber Hémeter."
A gospá slavna Pajkovka piše tudi prozo. Kadar v „Zori" namreč né s čim zapaziti praznega prostora, to ona začne pomiš-ljati, kako bi napolnila bele strani „Zorinega" papirja, a Janko Pajek tam v svojem kotu na debelo zapoje:
Mila moja, sédi;
Pisan ništrec predi!
Potem gospá naglo požene slovstveni kolovrat, in v „ženskih pismih prijatelju" na vse kriplje jame presti „pisan ništrec", ki je po srédi votel in ob kraji ga nič né; kajti vsa préja nje proze je tešča vsake misli — pravi „pisan ništrec". Kar se tiče nemško-vanja, kako bi li mogla ali hotela Ona ostajati za Njim, ki v svojih vzornih novfnah piše: „rimski govorniki so običavali!! (pflegten) svojim govorom epiloge pridevati." (24. „Zora" 1877.1. na 387. str.)*) Vrhu tega gospa Pajkovka tudi sodbe izreka o slovenskih pisateljih, n. pr. o Stritarji, Jenku in Jurčiči, ter latinske besede usiplje okrog sebe, kakor bi medved hruške tresel. A tako dela ženica, ki ne vé, koliko sklonov ali psidežev ima slovenski jezik ter niti „srake" ne zna sklanjati, a kam li more znati latinski! Ona pésnike in prozajike režeta, da se vse kadi! — Kadar kokoš zapoje, petelin pisano pogleda in domači velé, da je treba jo stráni odpraviti, ker to nič dobrega ne oznanja! Zatorej, ženske, bežite od moškega dela, katerega ne uméjete! Vaše mesto sploh je: močnik kuhati, otroke pitati in péstovati, možu srajce likati, mej svojimi vrstnicami kramoljáti o tem, kar je bilo in česar né bilo ter tudi nikoli ne bode, —in vrhii, če utegnete, čitajte, a samo izbrane pisatelje! Kritika né vaš posel. Tesno se godi slovenskemu slovstvu, a še mnogo hujša rja bi ga trla, ako se mej nami na kritični prestol posadé tudi péce s kuhalnico v roci. Kder ničesar né, tam némaS kaj vzeti. Kako bi druge poučeval tak, ki sam nič ne vé, ako bi tudi imel dovolj razuma k temu? A ženske sploh potrebnega razuma v to niti némajo, česar same ne tajé, ako jih
*) In ta učenják se je Slovencem ponujal, sestaviti jim slovar?
kak nepremišljen vrtoglavec z uma ne zmakne. Še kadar kakovo nedolžno slovstveno poskušnjico v potu svojega obrazka skrpúcajo, ni tega brez moške podpore ne mogo dovršiti, kar mi vse dobro vemo. — Drage moje! zakaj li nehčete rajše moških src premagovati z lepoto, krotkostjo in oskromnostjo, katera vam toli krasno pristoji? Zakaj nehčete rajše biti ljubeznjive gospodične in gospé, nego li smeha vredne — ubožiee?
Jaz bi o tej stvári ne bil žugnil besede, ako se mi ne bi zdelo potrebno; ako ne bi videl, kam je takim potem uže zdaj zabredlo slovensko slovstvo. Molčal bi, kajti vem, koli rad krivo razumeva svet posebno take besede; a kadar je dolžnost govoriti, tedaj je greh molčati. — Slovencem zdaj uže vse piše in poje ter v natisk daje; a potrebnega izobrazila si v to delo ne išče nikdo ali malo kdo; zatorej so te pesni tudi take! Preko Preširna in vseh boljših pisateljev, da i preko Vodnika samega, v dendšnjej dobi naše pesništvo in pisanje v prozi léze nazaj, malo ne v barbarstvo otea bosopétega Marka! Temu se né čuditi. Pri nas pojó in svoje stvari natiskavajo učenci pripravniki in iz latinskih učilnic, od četvrte ali pete začenši; pojó rokodelci s kladivom ali s téslo v roci; pojó starci in mladci, moški in ženske; pojó tudi prosjači, od vasi do vasi krevsáje.
Ne misli, dragi prijatelj! dase šalim, kadar o prosjacih govorim. Baš te dni je po ljubljanskih tiskarnah rokopis svojih pésnij prodajal resničen prosják. Ali jih je prodal ali ne, ter če jih je, koliko je zá-nje izkupil, ne vem; a to se mi je zdelo, da brez humorja bašti ne bodo, če tudi jim je prosjak oča; kajti po naključji mi je bil pred oči prišel rokopis, katerega res nésem imel kedáj prečitati, razven prve strani. Zanimivo je to, da, kakor slavni Preširen svojim poezijam, tako je tudi ta mož na prvo stran postavil predgovorček ter vanj izbral te narodne vrstice:
'	Kaj beraček mara!
Hrbet je omara,
Trébuh njega hram;
Dram ti dram, tam tam!
Svojemu delu, v katerem si je tudi posebno pesniško ime dal, kakor je uže od Koseskega pošten običaj mej nami, izbral je tak naslov:
Bosopéte pésni, po poti, v slami ali za grmom
zložil
Muhožir Vraskoprásk-Cviligoj, vikSi berač itd., po domače imenovan Jurij Pecirép,
Svetovali so mu baje, ako v Ljubljani založnika ne dobode,*) naj odpotuje v Maribor. Zakaj ne? Če je tudi zima, Yraskopra.sk ima trde kosti in ljudje so po svetu usmiljeni ter Janko Pajek v svojej tiskarni daje najlepše slovenske pesni na svetlo; zatorej bode tamkaj morebiti še največ zaslužil cvenka. Tako bi se utegnilo zgoditi, da ta naš „mojster" skoraj v Maribor prigorjači. — „Pa bomo le spet imeli novega pesnika!"
*) K nam v „Narodno tiskarno" tega pesnika še ne bilo.
Stavec.
Popravki.
Na 7. strani v 9. vrsti od spodaj, čitaj: v 25 heksam., namesto: v
2 5 h e s a m.
„ 16. „ „ 6. „ „ zgoraj, „ : seže po „Zoro", namesto: seže
po „Zori".
„ 16. „ „ 3. „ „ spodaj, „ : Hrabri Danajci, namesto:
Hrabri D u n a j c i. «27. „ „ 6. „ „ „ „: svoje pisateljsko niževedstvo, namesto: svojo pisateljsko ničevedstvo.