ANNALES 2/'92
OCENE IN POROČILA
sua peccata et nostra perditione. Traduzione: po', vemo 
dovu darghe per tre aní de fila, le decime dela Ciésa a 
quei danái de S'ciavi pagani, ch'i jera stai ciamái a 
lavorár le canpagne dela Ciésa e del popolo, per ordene
de Giovani e per nostra danasión; L'autore tradutore
aggiunge in questo caso la parola danái. Quasi sicura- 
mente la parola in questione non venne pronunciata in 
quel preciso momento del lontano 804, ma certamente 
fu nella mente di quel contadino istriano che si trovava 
a "convivere" con la nuova popolazione, cosí diversa 
dalla sua. Esempi di questo tipo ce ne sono molti. Lo 
stesso linguaggio lo usano - nella sua traduzione - anche 
le autoritá ecclesiastiche, ¡I che potrebbe anche non 
esser vero; infatti, chisáche anche loro non parlassero in 
dialetto, vuoi perché non erano capad di parlare latino 
(la zona istriana in quel periodo era lontanissima dal 
centro e i preti che vi operavano non erano certo fra i 
piu istruiti e colti), vuoi perché volevano essere compresi 
da tutti i presentí.
7. Un toponimo ¡nteressante.
Nel testo si parla anche della popolazione slava, che 
vive nelle zone interne dell'Istria giá da un secolo. C¡ 
¡nteressava di trovare qualche prestito slavo nel testo 
latino (luogo comune nei testi dell'epoca in zone piü a 
sud), ma non ne possiamo daré conferma. Abbiamo 
notato solo un toponimo poco chiaro. La forma latina é
Priatello ( ítem possessionem quam tenent in Priatel-
lo, cum terris, vineis et olivetis et plura olia loca. Tradu­
zione: la propietá che a ga a Priatél e in tanti altri loghi,
dute co' vide e ulivi; ). II toponimo, da quel che ci
risulta non esiste in Istria, e non é possibile trovarlo 
neanche sulle carte geografiche antiche.
VEČKRAT OMENJENI SLOVARJI:
Giuseppe BOERIO, Dizionario del dialetto veneziano, Benetke, 1856 
Mario DORIA, Grande dizionario del dialetto triestino, Edizioni "Italo 
Svevo" "II Meridiano", Trst, 1984
D. DURANTE Gf. TURATO, Vocabolario etimológico venetoitaliano, 
Editrice "La Galiverna", Padova, 1987
L. MIOTTO, Vocabolario del dialetto venetodalmata, Edizioni LINT, 
Trst, 1984
E. ROSAMANI, Vocabolario giuliano, Capelli Editore, Bologna, 1958 
Antonio VASCOTTO, Voci della parlata ¡solana nella prima meta di 
questo secolo, Imola, 1987
Goran Filipi
Paolo Merkü: LA TOPONOMASTICA 
DEL COMUNE Dl DUINO AURISINA 
Ricerca scientifica 1986, Edito dal Comune di Duino 
Aurisina con il contributo della Provincia di Trieste (L. 
R. 68/81) con la collaborazione della Casa Rurale ed 
Artigiana di Aurisina, Fagagna, 1990.
Čeprav je knjiga izšla I. 1990, se je šele pred kratkim 
pojavila na obalnih kulturnih in znanstvenih ustanovah
in tako postala bolj dostopna tudi slovenskim jezikoslov­
cem in vsem strokovnjakom, ki jih zanima toponomas- 
tična problematika - zato ima ta zapozneli prikaz še 
vedno smisla.
Prof. P. Merku je vsestranska osebnost. Ta ugledni 
zamejski Slovenec deluje kot jezikoslovec (slavist), skla­
datelj (obsežen opus orkestralnih, koncertantnih, vokal- 
no-instrumentalnih, komornih in zborovskih skladb ter 
opera Kačji pastir na besedilo Svetlane Makarovič), et­
nomuzikolog in pedagog. Rodil se je 12. julija 1927 v 
Trstu. Osnovno šolo in nižjo gimnazijo je obiskoval v 
italijanščini, maturiral pa je na slovenskem klasičnem 
liceju v Gorici leta 1946. Študij slavistike je dokončal na 
Filozofski fakulteti v Ljubljani leta 1950 z nalogo Metrič­
na analiza Gregorčičevih Poezij 1882. Doktoriral je na 
Filozofski fakulteti Univerze v Rimu z disertacijo Uvelja­
vitev ekspresionističnih prvin v slovenski poeziji 1913- 
1923. Vzporedno s filološkim šolanjem se je pri raznih 
učiteljih učil violino in drugih glasbenih predmetov. De­
loval je kot učitelj slovenščine na ljubljanski Klasični 
gimnaziji (1950-51), vodil slov. Industrijski tečaj v Dolini 
(1951-52), poučeval književne slov. predmete na sloven­
skem Klasičnem liceju (1952-63) in na slov. Trg. tehn. 
zavodu v Trstu (1963-65). Leta 1965 do 1979 je bil 
zaposlen na RAI - Trst, kjer je najprej vodil glasbene 
sporede, nato šolske oddaje. V letih 1965-74 je snemal 
po vseh krajih, kjer živi slovenska manjšina v Italiji, pesmi 
in ustno izročilo ter skrbel za etnomuzikološke oddaje. 
Zbrano gradivo je objavil leta 1976 v Trstu v knjigi 
Ljudsko izročilo Slovencev v Italiji. Objavil je vrsto zna­
nstvenih del iz področja muzikologije in jezikoslovja. Za 
to priložnost navajamo samo nekaj prispevkov iz pod­
ročja onomastike: Antroponimi sloveni sul Carso, v Est 
Europa 1, Videm, 1984, str. 125-137; Fitotoponimi e 
dendrotoponimi sloveni sul Carso/Slovenski fitotoponimi 
in dendrotoponimi na Krasu, v Carso triestino natura e 
civilta/Tržaški Kras narava in človek, Rupingra- 
nde/Repen, 1983; Imena ob obali/l nomi della costa, v 
Liburnia, Trst, letnik 6, št. 3-4, str. 28-29; Imena naših 
krajev, v Mladika, Trst, 1983-1986, str. 28-29.
Knjiga ima 180 strani. Format je A4, platnice so 
mehke, naslovnica je sodobno in prijetno oblikovana, 
papir je kakovosten. Iz naslova je razvidno, da gre za 
krajevna imena na območju devinsko-nabrežinske obči­
ne, italijanskem ozemlju, kjer so Slovenci večinski narod. 
Obdelana so imena naselij (toponimi), imena delov na­
selij in zemljiških posesti (mikrotoponimi), imena voda 
(hidronimi), imena gora (oranimi) in imena jam (spe- 
leonimi) za območje trinajstih naselij:
1. Nabrežina (Aurisina),
2. Cerovlje (Ceroglie),
3. Devin (Duino),
4. Mavhinje (Malchina),
5. Medja vas (Medeazza),
6. Prečnik (Precenico),
357
ANNALES 2/'92
OCENE IN POROČILA
7. Praprot (Prepotto),
8. Štivan (S. Giovanni),
9. Šempolaj (S. Pelagio),
10. Sesljan (Sistiana),
11. Slivno (Slivia),
12. Trnovica (Ternova piccola) in
13. Vižovlje (Visogliano).
Do gradiva je Merku prišel s pomočjo pisnih (o njih 
pozneje) in ustnih virov (navaja po imenu štirinajst izpra- 
ševancev in dve skupini prebivalcev, iz Mavhinje in 
Slivnega).
Iz uvodne besede devinsko-nabrežinskega župana 
Bojana Brezigarja zvemo, daje občina Devin-Nabrežina 
leta 1986 pridobila prof. Merküaza raziskavo toponimov 
(krajevnih imen) na območju občine. Zupan pravi, da je 
dolžnost vseh javnih ustanov, sodelovati pri programih, 
ki imajo za cilj ohranitev zapletene evropske kulture, ki 
jo tvorijo mnoge različne kulture na regionalni in širši 
ravni - te razlike med kulturami so pravo bogastvo. Po 
njegovem mnenju so ravno mikrotoponimi (imena maj­
hnih, najmanjših delov ozemlja) v največji nevarnosti in 
so zaradi razvoja in poseganja v naravo že močno ogro­
ženi, tako da obstaja resna nevarnost, da že z novo 
generacijo pride do popolne pozabe bogate toponomije. 
Gosp. Brezigar meni, da ima delo prof. Merkua nalogo 
ohraniti, predvsem v spominu prebivalcev devinsko- 
nabrežinske občine, krajevna imena, tudi tista, ki so, 
zaradi že omenjenega razvoja in spreminjanja območja, 
ohranila zgolj kulturni pomen (ker je izginil referent). 
Toponimija, še posebej mikrotoponimija, pa je pome- 
ben kulturni dejavnik vsakega naroda. Tako torej župan 
razlaga opravičenost financiranja obsežne raziskovalne 
naloge, čigar sadeže imamo pred seboj. Dobro bi bilo, 
če bi bilo več takih županov in občin tudi s te strani meje.
Uvodni besedi (Prefazione) sledi uvod (Introduzione). 
Sama knjiga je razdeljena na dva glavna dela: v prvem 
(Repertorio) je podano gradivo, seznam toponimov, v 
drugem (La tipología dei nomi) pa najdemo tipološko 
razvrstitev imen. Knjiga se konča s krajšim zaključkom 
(Postfazione).
V uvodu nam avtor pojasni, daje za študij krajevnih 
imen (toponomastika) nujno vestno in temeljito preuče­
vanje ustnih in pisnih virov. Uporabljene pisne vire (ki so 
skupaj z ostalo bibliografijo in kraticami tudi posebej 
popisani) zelo podrobno opisuje. Na tem mestu bomo 
omenili le dokumente iz Diplomatskega arhiva, ki so 
shranjeni v tržaški Ljudski knjižnici (najstarejše listine so 
iz leta 1327), ki so po avtorjevem mnenju za jezikoslovce 
najdragocenejši, ker s pazljivim branjem brž ugotovimo, 
da so zapisovalci (predvsem notarji, kanoniki in menihi) 
beležili slovenska krajevna imena, tako kot so jih slišali 
od prebivalcev in so se le-ta, čeprav v latinskem tekstu, 
ohranila v izvirni obliki.
Prvi del ima trinajst poglavij v katerih je razvrščeno 
gradivo (seznam toponimov) za določeno območje -
naslov poglavja je ime najpomembnejšega kraja v itali­
janščini in slovenščini (glej seznam na začetku tega pri­
kaza). Poglavja so ustrojena na enak način. Najprej so 
navedeni zgodovinski viri za glavno naselje območja: 
oblike so zapisane z grafijo kot v izvirniku, opremljene 
so s kratico vira in letnico zapisa. Nato sledijo ustni viri: 
grafija za beleženje oblik je prevzeta iz Historične gra­
matike slovenskega jezika VII. Dialekti (Ljubljana 1935) 
Frana Ramovša; poleg oblik v imenovalniku, so navede­
ne tudi oblike v drugih sklonih, ki so z jezikovne plati 
zanimive in imena prebivalcev (ž. in m. spol), ter pridev­
niška oblika toponima. Za imena glavnih krajev posame­
znih območij avtor navaja, pogosto z obsežnim kritičnim 
komentarjem, tudi vire, ki se ukvarjajo z etimologijo 
le-teh, neredko pa tudi sam predlaga etimološke rešitve. 
Etimološki razpravi sledijo normativni predlogi (PN), ki 
so utemeljeni zaradi tega, ker uradne oblike obstajajo 
samo v italijanščini, ne pa tudi v slovenščini. Do konca 
poglavja imamo še pet (ali manj) skupin toponimov 
(notranji mikrotoponimi: nahajajo se znotraj samih na­
selij in manjših in izoliranih delov naselij; hidronimi; 
oronimi; zunanji mikrotoponimi: javne in privatne zem­
ljiške posesti, posebno pomembni kraji, doline itd.; spe- 
leonimi), kjer Merku najprej navaja podatke, ki jih je 
zbral od informatorjev, nato še podatke iz pisnih virov 
(če obstajajo) in, če je to pomembno za določen naziv, 
predlaga tudi normativne rešitve: če se predlagane obli­
ke razlikujejo od tistih, ki jih uporabljajo prebivalci, je to 
posebej poudarjeno.
Vdrugem delu, s podrobno analizo mikrotoponimov, 
Merku podaja njihovo tipološko razvrstitev. Mikrotopo­
nimi so razvrščeni po semantičnih in skladenjskih krite­
rijih:
I. Imena, ki opisujejo naravo,
II. imena, ki odražajo človekovo poseganje v naravo,
III. imena, ki odražajo običajno pravo,
IV. lastna imena,
V. zemljepisna in etnična metaforična imena,
VI. imena, ki se razlikujejo od zgornjih tipov,
VIL imena sestavljena iz glagolskih rekel in
VIII. nerazložena in nerazvrščena imena.
Posamezne kategorije so predstavljene z abecednim
seznamom osnovnih besed, ki jim sledi(jo) oblik(a)e 
(mikrotoponimi) z razlago etimologije in oblikoslovja, 
opremljene z določenimi kraticami, npr.:
hrastjen. sg. collettivo in -je da hrast*:
Hrastje (Pc), TO C2 Hrastje
Na koncu imamo preglednico, kjer so izražene vre­
dnosti (oblike in frekvenca s številom in v odstotkih) za 
vsako od osmih kategorij. Najpogostejša in najštevilnejša 
so imena iz L skupine (166 oblik, zabeleženih 515 krat 
- v procentih 36,32, oziroma 50,74), sledijo jim makro- 
toponimi, ki izražajo človekovo poseganje v naravo (131 
oblik, zabeleženih 311 krat - 28,67, oziroma 30,64 
izraženo s procenti. Najmanj je imen iz VIL skupine:
358
ANNALES 2/'92
OCENE IN POROČILA
samo dve obliki. Nato sledi krajša analiza gradiva in 
poseben dodatek, Zloženi toponimi, kjer so razloženi 
determinativi, ki se pojavljajo pri zloženkah iz zgornjih 
kategorij.
Knjiga je znanstveno delo z običajnim znanstvenim 
aparatom in je za nestrokovnjaka, ki ne pozna ustrezne 
terminologije, mogoče pretežka, vendar bo tudi za take­
ga bralca zanimivo čtivo - vsekakor ga bo pritegnila 
obilica oblik. V kratkem zaključku (Prefazione) - meni­
mo, da bi bilo zelo koristno, če bi bil v celoti preveden 
v angleščino, kot povzetek - nam avtor pove, da je 
zbrano gradivo dobro izhodišče za nadaljnje jezikoslov­
ne in etimološke raziskave, ponuja pa tudi priložnost 
upravnim uslužbencem, da, poleg običajnih krajevnih 
imen, uporabljajo prelepe domače oblike in na ta način 
pomagajo ohraniti izjemno pomemben zaklad v kulturni 
dediščini Občine.
Goran Filipi
Nevio Šetič: NAPOLEON U ISTRI 
IKK GROZD, PULA 7 989, 274 strani
Avtorje razdelil svojo knjigo na šest poglavij.
V prvem, z naslovom Francoska uprava in politika v 
Istri, je predstavil politično in administrativno upravo v 
času Italijanskega kraljestva (1805-1809) in Ilirskih pro­
vinc (1809-1813). V času Italijanskega kraljestva so uved­
li CodeCivil (1.5.1806), ki na moderen način ureja istrski 
družbeno-politični položaj (civilne poroke, matične knji­
ge preidejo iz cerkvenih rok v državne ...). Istrsko prebi­
valstvo se je Francozom najbolj upiralo leta 1809 v 
Rovinju. Največji organiziran upor proti Francozom je 
vodil Le Terrier de Manetot - general Montechiari. S 
pomočjo angleškega ladjevja, ki je bilo gospodar istrske 
obale, ga je sprožil v južnem delu Istre. Montechiari je 
bil ujet v Umagu in ustreljen v Trstu.
V času nastanka Ilirskih provinc leta 1809 je bilo 
omenjeno 150 zločincev in avanturistov v okolici Rovinja 
in Pulja. Najbolj nevarno je bilo potovati po cestah 
Pulj-Trst in Reka-Trst. Guverner Marmont je organiziral 
vojaški pohod na to področje in dal pobesiti 60 zločin­
cev. V drugih predelih Istre je bilo vse polno ropov, 
umorov ...
Od leta 1809 so Angleži, ki so imeli svojo vojaško 
bazo na Visu, blokirali ladijski promet ob istrski obali; 
napadali so pristanišča in zaplenjevali francoske ladje. 
Napadali so tudi obalna mesta Rovinj, Novigrad, Poreč, 
Peroj ... Zato so te kraje Francozi zaščitili z vojaškimi 
posadkami - Nacionalno gardo in s topovi. Vsem prebi­
valcem Ilirskih provinc (s tem pa tudi Istre) je bilo prepo­
vedano trgovati z Angleži; po 77. členu kazenskega 
zakonika so bili za omenjeni prekršek obsojeni na smrt.
Drugo poglavje je avtor posvetil prebivalstvu Istre. V 
prvem delu je podal število prebivalcev posameznih žup 
v bivši Pazinski grofiji.
Ob prvem francoskem popisu leta 1806 je imela bivša 
Beneška Istra 88.981 prebivalcev. Pisec je podal tudi 
statistične podatke za vse kraje in mesta v Istri: okraj 
Koper je imel tako na primer 24 539 prebivalcev, Piran 
pa 11 275. Navedel je, daje bila Istra razdeljena na dva 
distrikta, 7 kantonov in 22 občin.
Prvi popis prebivalstva v Ilirskih provincah, ki je bil I. 
1811, je preučeval Ivan Erceg v delu Kretanje stanovištva 
u bivšoj mletačkoj Istri za vrijeme austrijskog i francuskog 
vladanja (1803-18119), Zbornik zavoda za povjesne 
znanosti IC JAZU u Zagrebu 1983. V tej publikaciji so 
tudi statistični podatki za prebivalstvo Slovenske Istre v 
manjših krajih: Pobegi 141, Šalara9, Bertoki 58, Lazaret 
23, Koštabona 106 ... Podatki so navedeni v drugem 
delu drugega poglavja.
Tretji in četrti del tega poglavja govorita o prebivalstvu 
Novigrada in Brtonigl.
Tretje poglavje je posvečeno gospodarstvu Istre, nje­
govemu značaju in razvoju. Pomorstvo, trgovina in ribo­
lov so temelji gospodarstva Istre, stagnirajo pa zaradi 
angleških gusarskih napadov. Tudi vojna kontribucija je 
zelo prizadela gospodarstvo Istre. Poudarjeno je, da so 
največji notranji vzroki padca gospodarstva Istre razboj- 
ništvo, rekrutacije za vojsko, davčna politika, upravne in 
teritorijalne spremembe.
V notranjosti Istre še vedno prevladuje tradicionalno 
gospodarstvo (kmetijstvo, ovčarstvo in gozdarstvo), na 
obalnem pasu pa pomorstvo, ladjarstvo in ribištvo.
V drugem delu drugega poglavja je obravnavan dav­
čni sistem v Istri. Uvedeni so novi davki: zemljiški, hišni, 
obrtni, osebni, pristojbine za registracijo pogodb, knjig, 
igralne karte, glasbo, ribolov, dediščino (10 %), za sol, 
tobak ... Stari davki so bili ukinjeni. Ta davčna reforma 
je bilasprejeta, toda ko so začeli Francozi davke zviševati 
in uvajati nove, za prebivalstvo ni bila več tako sprejem­
ljiva.
V tretjem delu avtor opisuje, kako so zaradi slabe 
cestne mreže Francozi začeli načrtovati cesti Pulj-Pazin- 
Plomin in od Reke do Trsta. Obe naj bi izgradili prebi­
valci Istre kot za nekakšno cestno tlako. V tem času so 
uvedli moderno poštno službo. Šetič pravi, da so pošto 
v Istri prenašali pešci - pismonoše (pedoni), za hitri 
prenos so uporabljali konje, na dolgih progah tudi poštne 
kočije, ki so prevažale tudi potnike.
Pisma so imela svojo poštno tarifo. Ko jo je plačal 
odpošiljatelj, je bila žigosana s črnim žigom, drugače pa 
z rdečim. Za priporočene pošiljke so uporabljali žig 
CF1ARGE. Če je odpošiljatelj plačal poštarju samo polo­
vično tarifo, je ta potegnil prek pisma diagonalno črto. 
Pozneje so za to pristojbino uvedli ime FRANCO. Slu­
žbena pisma so označevali s P (Porto).
359