14 Zbornik Selške doline 2017 Zbornik Selške doline Zbornik Selške doline 2017 Muzejsko društvo Železniki 14 Zbornik Selške doline Železne niti 14 14-2017 Izdalo in založilo: Muzejsko društvo Železniki Na plavžu 58, 4228 Železniki E-mail: muzej.zelezniki@siol.net Glavni urednik: Rudi Rejc Uredniški odbor: Irena Prevc Hajdinjak, Anja Čufar, Katarina Primožič, Rudi Rejc, Tadeja Šuštar, Aleš Primožič Lektoriranje: Valerija Trojar Tehnično urejanje: Andrej Bogataj Fotografija na naslovnici: Inštrument za merjenje toka (A-meter) iz nekdanje elektrarne Niko. Foto: DECOP/Andrej Bogataj Oblikovanje in priprava za tisk: DECOP, d. o. o., Železniki (www.decop.si) Za vsebino člankov odgovarjajo avtorji. Redakcija zaključena avgusta 2017. Zbornik sofinancira Občina Železniki. Tisk: Tiskarna Nonparel, d. o. o. Naklada: 600 izvodov ISSN 1581-9329 Zborniku na pot Beseda urednika Dr. Janez Ev. Krek, Selčan in domoljub Selške doline "Štokarjev gospod": Janez Ev. Krek Turški križ dr. Janeza Ev. Kreka Krekova koča na Ratitovcu Zapuščinski inventar Pavla Antona Wäbla, župnika v Železnikih, 1741 Spodnji bajer v Železnikih Pisatelj, šolnik in glasbenik Jožef/Josip Levičnik Klekljana cerkvena dediščina, 2. del Kazalo 9 11 13 43 61 67 79 89 163 175 Uvod Rado Čulibrk Rudi Rejc Krekovo leto Franc Pfajfar Miha Šimac Marjan Kokalj Katja Mohorič Bonča Železne niti Vincencij Demšar Andrej Bogataj Imeli smo ljudi Franc Križnar Čipkarstvo Katja Mohorič Bonča Pomembne obletnice v Selški dolini v letu 2017 Ob 110-letnici ustanovitve Osnovne šole Martinj Vrh Ob 70-letnici vrnitve Primorske k matični domovini Plavž Železniki O Konasnici in njeni podzemeljski favni hroščev 90-letnica misijonarja Jožeta Rovtarja Prelet življenja, 2. del Jasličar Konrad Triler Vincencij Vinko Demšar Po poti naših prednikov Kazalo 183 189 215 219 225 233 243 257 319 331 343 Obletnice Rudi Rejc Marija Ceferin Jure Rejec Stavbna in tehnična dediščina Bojan Rihtaršič Tine Benedičič Naravoslovje Bojan Kofler Družba in ljudje Marija Gasser Aleš Primožič Marija Gasser Irena Prevc Hajdinjak Učenci in učiteljice PŠ Bukovščica Dosežki učenk in učencev Osnovne šole Železniki v šolskem letu 2016/2017 Literarna dela Občinski nagrajenci Muzejsko društvo Železniki – dogodki in prireditve 2016/2017 V spomin Cirilu Zupancu V spomin Darinki Hajnrihar Predstavitev avtorjev Kazalo 351 355 359 387 395 399 401 Osnovna šola Primož Šmid Kultura Franc Tušek Kronika Jože Bogataj Muzejsko društvo Katja Mohorič Bonča Avtorji Rudi Rejc Železne niti 14 Uvodna beseda 9 Le redki so kraji s tako bogato zgodovino, kot so Železniki. In še redkejši so kraji, ki te zgodovine ne pustijo v pozabo. Zbornik Železne niti so plod odlične ideje, zapisati vsa zanimiva zgodovinska dejstva o kraju, ljudeh, običajih in tako prihajajočim rodovom pustiti ta pomemben zapis v branje. Bogata zgodovina Železnikov ima vsekakor pomemben vpliv tudi na današnje gospo- darstvo v kraju, kjer zlasti tehnično znanje tako očitno prehaja iz roda v rod. V podjetju so nemalokrat zaposlene cele družine, večkrat tudi pripadniki več generacij. O podjetju se tako večkrat govori tudi doma, v krogu družine, med prijatelji ob pijači v gostilni, kar seveda nikakor ni značilno za velika mesta. Zaposleni so tesno povezani s podjetjem in zagotovo je tudi to eden od razlogov, da gre gospodarstvu v Železnikih tako dobro. Poleg treh velikih stebrov gospodarstva, Domela, Nika in Alplesa, se vse bolj razvija tudi malo gospodarstvo, in rezultat je tu. Smo občina z najnižjo stopnjo brezposelnosti v Sloveniji in baje celo občina z najvišjo kvaliteto življenja. Vsekakor smo lahko na to ponosni. Da je v podjetju Niko dovolj dela, torej, naročil kupcev, redne plače …, skrbim že 23 let. Ob prihodu v podjetje me je najbolj navdušila ta srčna zagnanost zaposlenih, ki jim nič ni težko, ko dejansko zaposleni dihajo in živijo s podjetjem. Z dobrim timom sodelavcev smo v teh letih uspeli obseg poslovanja podjetja Niko dvigni- ti za trikrat! Po 48 letih poslovanja je bil Niko leta 1994 na šestem mestu med proizvajal- ci mehanizmov za registratorje v Evropi, deseti na svetu. V samo šestih letih smo poslova- nje dvignili za 100 odstotkov in pristali na prvem mestu v Evropi, čez štiri leta na prvem mestu v svetu! Za mano so bile mnoge mnoge solo poti po Turčiji, Španiji, Poljskem, Švici, Franciji, Rusiji, Nemčiji, Italiji, Portugalskem, Češkem …, in kupcev je bilo kmalu dovolj za prevlado na svetovnem trgu. Niko tako zadnja leta pokriva 42 odstotkov evropskega in 29 odstotkov svetovnega trga. Standardnim mehanizmom in zaslonom smo najprej dodali ostale kovinske izdelke, ki se vgradijo v registrator – okroglo rinčico, ovalno rinčico, pritrdilne kovice. Prodajni pro- gram smo nato dopolnili z letvicami visečih map, kjer danes kupcem ponujamo že več kot 20 različnih vrst letvic in smo tako vodilni ponudnik teh izdelkov na svetu. Od leta 2008 dalje v svoj program intenzivno dodajamo prestižne mehanizme. Njihov delež ta čas presega 30 odstotkov naše proizvodnje in postali smo daleč najbolj prepoznaven in največji ponudnik prestižnih mehanizmov za svetovne prestižne znamke registratorjev na svetu! Resnično smo ponosni na to, kar nam je uspelo. Zborniku na pot Železne niti 14 Uvodna beseda 10 Zadnjih šest let intenzivno razvijamo kovinske izdelke za avto industrijo, kar ocenjuje- mo kot najboljšo razvojno možnost za nadaljnjo rast podjetja v prihodnjih desetletjih. Leta 2013 smo pridobili avtomobilski standard ISO TS 16949, ki je vstopnica dobavitelja v avto industrijo. Vsako leto pridobimo kakega novega kupca v tej za nas povsem novi branži in približujemo se 10-odstotnemu deležu teh izdelkov v našem celotnem obsegu poslovanja, kar je bil tudi naš osnovi cilj za prvih 10 let. No, ta cilj smo seveda sedaj rahlo korigirali; z izdelki za avto industrijo želimo do leta 2027 doseči 20-odstotni delež v naši skupni realizaciji podjetja! Prepričan sem, da nam bo z dobrim timskim delom uspelo. Podjetje Niko Železniki že ves čas poslovanja deluje v B2B poslu. Po domače rečeno, naši izdelki se prodajajo tovarnam kot vgradne komponente, ki jih kupci vgradijo v svoj končni izdelek – registrator, visečo mapo, sedežno garnituro, avto … V Sloveniji nas zato povečini povezujejo z risalnimi žebljički in papirnimi sponkami, kar pa v podjetju Niko predstavlja le še 0,15-odstotni delež poslovanja. Niko je globalni dobavitelj. Poslujemo s kar 29 državami sveta, s tremi kontinenti. V Slove- niji prodamo le 5 odstotkov blaga. Vse ostalo izvozimo. Več kot 30 odstotkov blaga izvozi- mo izven Evrope – v Turčijo, Libanon, Izrael, Južno Afriko, Kenijo, Egipt, Združene arabske emirate, Rusijo … Na mednarodnem sejmu pisarniških potrebščin Paperworld v Frankfur- tu smo prisotni že 28 let in smo tam najbolj prepoznaven ponudnik mehanizmov na svetu. Skratka, ponosni smo na to, da tako uspešno nadaljujemo delo ustanoviteljev zadruge Niko, takrat z g. Nikom Žumrom na čelu. Podjetje Niko smo popeljali do svetovnih višav, o katerih pred leti niti sanjati nismo upali. Mislim, da so Železne niti primeren zbornik, da se zaposleni v podjetju Niko in občani Železnikov zahvalijo vsem dosedanjim generacijam, ki so delali v podjetju Niko v prete- klih 71 letih pod vodstvom mojih predhodnikov: • gospoda Nika Žumra (direktor v letih 1946–1960), • gospoda Petra Polajnarja (direktor v letih 1963–1987) in • gospe Valentine Nastran (direktorica v letih 1988–2007). Ponosni smo na to, da delamo v Železnikih, v kraju s tako čudovitimi ljudmi. Rado Čulibrk, direktor podjetja Niko, d.o.o. Železne niti 14 Uvodna beseda 11 Spoštovane bralke in bralci Železnih niti, pred vami je nova številka Zbornika za Selško dolino, v kateri se predstavlja štiriindvaj- set avtorjev. S svojimi prispevki so pripravili pisano vsebino zgodovine, narave, družbe, klekljanja, rokodelske in stavbne dediščine, pogovorov s prebivalci naših krajev, kulture, občinskih nagrajencev, prireditev in praznovanj. Letošnje leto je Občina Železniki razglasila za leto dr. Janeza Ev. Kreka. Velikega človeka. Človeka, kakršnih v današnjih časih zelo primanjkuje. Človeka, ki je skrbel za soljudi. Človeka, ki je hotel, da bi njegov narod postal srečen v duhovnem in materialnem oziru. Cankar je ob njegovi smrti dejal: ''Umrl je največji Slovenec in najboljši človek.'' Človeka, ki je spodbujal k sodelovanju in povezovanju, ker je v to verjel. Na njegovo pobudo je bilo v Sloveniji ustanovljenih 560, samo v Selški dolini pa 17 zadrug in hranilnic. Janez Ev. Krek je veliko hodil med ljudi in s svojo vedrino in govori navezoval prisrčne stike in navduševal poslušalce. Bil je tudi velik domoljub. Bil je poslanec v kranjskem deželnem zboru in dunajskem državnem zboru. V letu 1917 je bil med pobudniki majniške dekla- racije in je duhovni oče slovenske poti v Jugoslavijo. Dr. Janez Ev. Krek je bil velik krščan- sko socialni demokrat, ki se je zavzemal za kmete in delavce. V ta namen je spisal knjigi Črne bukve kmečkega stanu in Socializem. Pisal pa je tudi leposlovna dela in povesti. KTD Dražgoše je letos kar nekajkrat navdušilo s Krekovo igro Cigan čarovnik. Tudi v Muzejskem društvu smo se odzvali na pobudo Kulturnega društva dr. J. E. Kreka Selca, da sodelujemo v mozaiku praznovanja. Skupaj z Javnim zavodom Ratitovec, Muzejem Železniki in Planinskim društvom za Selško dolino Železniki smo pripravili razstavo o Janezu Ev. Kreku in Krekovi koči na Ratitovcu. Planinsko društvo letos praznuje 110-let- nico obstoja tudi po zaslugi Janeza Ev. Kreka, ki je bil med pobudniki njegove ustano- vitve. Koča na Ratitovcu je prav zaradi njegove vloge poimenovana po njem. Razstavo je pripravila Katja Mohorič Bonča, njen tiskani del je bil kasneje prenesen v Krekovo kočo na Ratitovec, da je na voljo planincem. Prispevek z naslovom Krekova koča na Ratitov- cu lahko preberete v letošnjem zborniku. V zborniku smo dr. Janezu Evangelistu Kreku namenili osrednji prostor. Naš novi sode- lavec Franc Pfajfar je spisal prispevek z naslovom Dr. Janez Ev. Krek, Selčan in domoljub Selške doline. K sodelovanju je povabil še dva pisca: Marjan Kokalj je pripravil prispevek o leposlovju dr. Janeza Ev. Kreka, dr. Miha Šimac pa oris osebnosti dr. Janeza Ev. Kreka in njegovega pomena za slovenski narod. V teh prispevkih je podrobno opisano življenje in delo tega pomembnega Slovenca. Beseda urednika Železne niti 14 Uvodna beseda 12 Kulturno društvo dr. Janeza Ev. Kreka Selca je kot pobudnik praznovanj pripravilo vrsto Krekovih večerov s predavanji o njegovem delu, življenju in leposlovju. V domači cerkvi sv. Petra so pripravili pete večernice in koncert. V počastitev praznika občine Železniki so pripravili program za slavnostno akademijo s podelitvijo občinskih priznanj. V ok- tobru, ob 100-letnici smrti dr. Janeza Ev. Kreka, pa so pripravili slavnostno akademijo. Zahvaljujem se avtorjem prispevkov in uredniškemu odboru, pa tudi Valeriji Trojar za lektoriranje in podjetju Decop za oblikovanje in pripravo za tisk. Hvala Občini Železniki za finančno pomoč. Tudi v tej številki je pregled pomembnih obletnic. Prosil bi vas, da me opozorite na mo- rebitne nepravilnosti, izpuščene dogodke ali osebe, ki so zaznamovale naše kraje, pa jih ni v seznamu. Ponovno vas vabim, da sodelujete pri nastajanju zbornika. Pišete lahko o ljudeh, običajih, dogodkih, kulturi, stavbni dediščini ipd. Veliko zgodovine je še nerazi- -skane, veliko ljudi je še neznanih, veliko dogodkov neodkritih. Informacije: Muzejsko društvo Železniki, Na plavžu 58, telefon: 04 514 73 56, e-mail: muzej.zelezniki@siol.net. Sporočite ali vprašajte, vedno smo vam na razpolago. Predsednik Muzejskega društva Železniki Rudi Rejc Železne niti 14 Dr. Janez Ev. Krek, Selčan in domoljub Selške doline 13 Franc Pfajfar Dr. Janez Ev. Krek, Selčan in domoljub Selške doline Na vasi se med seboj poznamo po hišnih imenih in zraven dodamo še krstno ime osebe, in tako točno vemo, kdo je ta dotična oseba. Priimek se uporablja le v uradnem komuniciranju, zato niti ni nujno, da kot vaščan poznaš priimek dotičnega človeka. Pa vendar se danes sprašujem, ali vemo, kdo je 'Štokar' ali 'Štokarjev Janez' oziroma 'Štokarjev gospod', kot so ga Selčani imenovali kasneje po njegovem študiju. Da so tako domačini v Selški dolini klicali dr. Janeza Ev. Kreka, nam v svojih spominih po- trjuje Franc Koblar iz Železnikov. V današnjem času nam je to nekoliko zakrito, kajti domače hiše v Štoku v Selcih danes ni več in tudi družinsko nasledstvo ne živi več v Selcih. Mogoče je to tudi delni vzrok, da dr. Janeza Ev. Kreka premalo poznamo kot do- mačina Selc in rojaka Selške doline. Ker do danes še nihče ni prikazal Kreka kot Selča- na in domoljuba Selške doline, se mi zdi prav, da ga s tem člankom predstavim, da ga bomo domačini tudi v bodoče poznali kot Štokarjevega Janeza iz Selc – človeka, ki je izhajal iz naših vrst v preteklosti, človeka, ki je globoko zaznamoval ne le življenje v Selški dolini, ampak mnogo širše, bil slovenski narodni voditelj, tribun na političnem, kulturnem, gospodarskem in verskem področju. Železne niti 14 Dr. Janez Ev. Krek, Selčan in domoljub Selške doline 14 Rodovnik dr. Janeza Evangelista K reka od pradeda Jožefa, ded Franc in oče Valentin Vir: dr. Rudolf Andrejka Železne niti 14 Dr. Janez Ev. Krek, Selčan in domoljub Selške doline 15 Krekov rod Priimek Krek se v naši okolici najprej pojavi v Poljanski dolini pod Blegošem in v Malenskem Vrhu. Ena od razlag pravi, da priimek Krek izhaja od besede Greco (Grk), ki se je sčasoma preobliko- vala v Krek. Torej naj bi se v Krekih pretakala tudi mediteranska kri. Prvi Krekovec se pojavi v Selški dolini v letu 1664, in to je Jurij Krek v Dolenji vasi. Od tedaj se rodbina Krek širi v Selški dolini po moški in ženski strani. Za marsikoga v naši dolini bo zanimivo branje knjige dr. Rudolfa Andrejka z naslovom Selški predniki dr. Janeza Ev. Kreka iz leta 1932 na 87 straneh o tem, kako se razveja Krekov rod na različne rodbine po Selški dolini. A tukaj na- vajam samo ožje prednike. Janezov ded Franc Krek izhaja iz Ševelj št. 7. Leta 1833 se je poročil s Heleno Schreyevo, hčerjo posestnika Šraja s Studena. Po poroki sta vzela v najem stanovanje Pri Groseln v Selcih št. 66 in tam je ded Franc imel tudi tkalsko delavnico. Ker mu je posel dobro uspeval in je pri- merno zaslužil, si je od soseda Semena, po domače od Kalanovih, odkupil žitno kaščo in jo predelal v stanovanje. Spodaj si je uredil tudi prodajalno za svoje tkalske izdelke, žena pa je imela tudi trafiko. Ded Franc je bil visoke in močne postave in v Sel- cih je bil poznan kot zelo dobrovoljen možak, večni šaljivec. Že za dobro jutro je vsakemu namenil še kakšno besedo. Z ženo Heleno sta imela dva sinova, Martina (rojen 2. 11. 1834) in Valentina (rojen 3. 2. 1837). Oba sta se izučila za učitelja. Stric Martin je bil učitelj v Smledniku, kjer si je ustvaril tudi svoj dom in družino. Janezov oče Valentin je bil precej visoke postave, izredno močan, koščen mož gladko obritega, podolgastega obraza. Najprej je bil dve leti začasni učitelj v Dolenjskih Toplicah pri Novem mes- tu, nato tri leta učitelj v Gotenicah na Kočevskem, od tukaj pa je bil premeščen k Sv. Gregorju nad Sod- ražico. V Sodražici je spoznal županovo hčer Marijo Stupica. Pri hiši se je reklo Pri Oštirju, kar potrjuje, da je bila nekdaj tukaj gostilna. Marijin oče Janez Stupica sicer ni bil ravno navdušen nad to zvezo, ker bi rad hčer poročil premožnejšemu ženinu. Ma- rija in Valentin sta se poročila 20. februarja 1865. Kot prvorojenec v zakonu se jima je 27. novembra 1865 rodil sin Janez. Oče Valentin je pri Sv. Gregorju opravljal delo učitelja ter obenem tudi cerkovnika in organista štiri leta. V tem času se je družina pove- čala še za dve hčeri, Zofko in Cilko. Plača učitelja je bila skromna, stroški so se povečevali, in zato je za- prosil za premestitev v večji kraj, kjer bi lahko imel tudi boljšo plačo. Naslednje službeno mesto je oče Valentin dobil v Komendi (delo je nastopil na dan treh kraljev leta 1869), kjer so kot družina najprej stanovali v župnišču, ko pa je bila sezidana nova šola, so se preselili v stanovanje v šoli. Stanovanje je bilo še zelo vlažno in člani družine so pogosto bolehali. Tudi oče Valentin je zbolel in zaradi neu- streznega zdravljenja pri nestrokovnem človeku, ki je bil po poklicu čevljar, je 4. 3. 1875 umrl v 38. letu starosti. Zapustil je vdovo s petimi otroki, najmlajši sin Ignacij se je rodil po smrti očeta Valentina, ko je družina že živela v Štoku v Selcih. Sicer sta se v Ko- mendi rodila še sin Alojzij (rojen 4. 7. 1871, umrl za kozami leta 1881) in hči Amalija. Ta se je leta 1902 poročila s posestnikom in gostilničarjem Francetom Prelesnikom iz Reteč pri Škofji Loki. Umrla je 19. 9. 1921. Starejša Zofija se je poročila s posestnikom Šubicem iz Gorenje vasi, umrla je aprila 1922. Janez je v Komendi pričel z osnovnim izobraževanjem. Oče ga je že kot petletnega fanta vključil v prvi ra- zred, kajti kazal je izredno nadarjenost in veselje do učenja in dojemanja novosti. V Komendi je bil ob koncu šolskega leta 1871/72 vpisan v ''zlate bukve za pridne šolarje'' na drugem, eno leto kasneje pa na tretjem mestu. Družina Krekovih v Štoku, v Selcih št. 73, od aprila 1875 Krekovi so se morali izseliti iz stanovanja v Ko- mendi, kajti učiteljevo stanovanje jim ni več pripa- dalo. Ded Franc, ki je bil takrat že več kot leto dni pokojni, je zapustil hišo v Štoku sinu Valentinu, in tako se je vdova Marija Krek s petimi otroki preselila Železne niti 14 Dr. Janez Ev. Krek, Selčan in domoljub Selške doline 16 Hiša sredi vasi Selca, po domače v Štoku, kjer je živela družina Krekovih. Vir: Dolenec Ivan, Izbrani spisi I, str. 33 v Štok v Selca. Tako je Janez prišel v Selca, ko je imel devet let in pol (aprila 1875, kajti v začetku maja so že datirani dokumenti, da je družina živela v Sel- cih). Hiša je stala na mestu, kjer danes stoji Krekov dom. Kje točno je Janez dokončal 3. razred, nam ni znano (verjetno v Kamniku). Naslednje šolsko leto 1875/76 je Janez obiskoval 4. razred ljudske šole v Škofji loki pri učitelju Lovru Sadarju. Imel je odličen uspeh in vpisan je bil v ''zlate bukve za pridne šolarje'' (na drugem mestu). Poučeval ga je učitelj Lovro Sadar, menda znan kot dober učitelj. V času pouka je živel pri zasebniku v Škofji Loki, ob nedeljah, praznikih in med počitni- cami pa je bil pri mami, sestrah in bratih v Selcih. Iz tega časa je znana Krekova pripoved iz življenja pri gospe v Škofji Loki, dogodek, ki se je zgodil neko nedeljo pozimi, ko je bilo veliko snega in je bil hud mraz. Janez je ostal v Škofji Loki in z gospo sta bila pri maši v farni cerkvi. Janez pripoveduje: ''Imel sem strgane čevlje, mraz je bil pa hud. Pa sem se presto- pal z noge na nogo. Gospodinja me je dala zato kle- čat, ko sem prišel domov. Zdela se mi je to taka kri- vica, da nisem hotel vstati, ko je rekla, da je dovolj. Če bi me ne bila sama dvignila, ne vem, kaj bi bilo z menoj. Bržkone bi še do današnjega dne tam klečal.'' Iz tega komentarja se že kaže karakter odločnega, trmastega Gorenjca. (A. Primc, str. 12.) Če hočemo Janeza Ev. Kreka dobro in pravilno razumeti, mo- ramo predstaviti razmere, v katerih je Janez živel doma v Štoku. Steber družine je bila mati Marija. Štokarjeva mama Marija Najprej moramo predstaviti njegovo mater Mari- jo, ki je bila vdova po možu Valentinu in s šestimi ot- roki odgovorna za preživetje celotne družine, torej nosilka in podpornica vseh štirih stebrov družine Krekovih. Mati je bila majhne, vitke postave, hitre hoje, rahlo zagorele polti, sicer zelo zgovorna in razgledana gospa, rada je pela in plesala, sicer pa je bila zelo podjetna in gospodarna. Glavne poteze v značaju Krekove matere so bile izredna ljubezen do revežev, srčna pobožnost in veliko veselje do bra- nja. Glavni vir dohodka je imela iz prodaje v trgo- vini v Štoku. Prodajala je osnovne prehranske izdel- ke, zdravilna zelišča in bižuterijo. Ker pri hiši ni bilo vrta in tudi ne polja, je vzela v najem njivo, da so pri hiši zredili prašiča. V njeni hiši so bili vedno do- brodošli berači iz Selške doline, kot da so tam doma. Železne niti 14 Dr. Janez Ev. Krek, Selčan in domoljub Selške doline 17 Pri njej so se shajali 'Panani Janez', malo slaboumen mož, ki je za klobukom vedno nosil polno cvetlic, 'Kofetek', 'Grbcev Gustelj', ki je rad slišal, če so ga imenovali 'gospod Gustelj' in ga vikali; 'Nora Baba', 'Kipi Nežka', posebna prijateljica Krekove matere, doma nekje s Poljanskega, zato je govorila 'kva pa', 'kok pa' (v pomenu ''seveda''), in podobni. Po hišah je prodajala nogavice in drugo kramo, pa tudi dar je rada sprejela, če je tako naneslo. 'Hroma Neža' je več let bivala v Štoku in je tam tudi umrla. Krekova mati ji je opravljala težko delo strežnice in ji kuhala, kar so ji za bolnico prinesli dobri ljudje, oziroma ji daja- la od tega, kar je kuhala za svojo družino. Izvrševa- la je vsa telesna dela usmiljenja prav do zadnjega. Opisan je eden od takih skrajnih primerov, in sicer: Na nekem hlevu je umrl berač, prijateljček alkohola. Človek, ki je bil brez svoje strehe nad glavo, ni imel kje ležati na mrtvaškem odru, mrliške vežice pa še ni bilo. Vsakdo se ga je branil — pa ga je vzela Krekova mati, čeprav so potem teden dni pobirali za njim uši. Revežu ni dala samo daru uboge vdove; povpraševa- la ga je tudi po njegovih težavah in mu nudila dobro besedo, ki gre bolj v slast od kruha in vode. Pri njej so berači shranjevali svoje malhe. Če je prišel k njej lačen revež, mu je šla skuhat tudi sredi popoldneva. Tudi ob dveh po polnoči je še potrkal berač znanec na okno: ''Mamka, odprite!'' in bil je brez skrbi, da bo dobil prenočišče (V. Brumen, Srce v sredini, 20–21). Pri Krekovi materi se niso shajali samo berači, ampak skoraj vsa selška vas, v poznejših letih tudi obiskovalci doktorja Janeza iz drugih krajev. Če je prišla ženska z daljnih hribov v Selca in hotela pre- nočiti, je šla h Krekovi materi. Tam prenočišče ni nič stalo. Dostikrat je spalo pod streho starega Štoka po deset tujih žensk. Krekova mati jim je drugo jutro kuhala zajtrk, po potrebi tudi kosilo. Razvila se je torej nekaka brezalkoholna gostilna za ženske. Kre- kova mati je pekla vsak teden najmanj enkrat kruh za svoje goste. Kava in štruca belega kruha sta stali skupaj 10 krajcarjev. Gospodinje na kmetih so se ji zelo smilile, ker so bile zgarane, utrujene. Ob neki priliki je sama izjavila, da ''če bi mi kdo hotel podariti grunt, da ga obdelujem, ga tožim na krvav pečat''. Zdelo se ji je nepošteno, da so mnoge kmečke žene morale opravljati vsa kmečka dela ter rojevati in vzgajati veliko otrok, kar jih je izčrpava- lo, in so zato tudi pogosto mlade umirale. Krekova mati je ves čas zvesto ohranila svoje domače ribniško narečje. Mnogo je brala. Navadne povesti za ljudstvo so se ji zdele preveč preproste. Poznala je Stritarja, Jurčiča, Prešerna, Sienkiewicze- ve romane, Ben Hura itd. Nekoč se je v Škofji Loki ob priliki porcijunkulskih odpustkov seznanila s Prešernovo sestro Alenko Prešeren (umrla je v 80. letu starosti leta 1891). To jo je zelo veselilo in mno- gokrat je pripovedovala o njej. V Štoku so bili dobrodošli tudi Janezovi vrstniki in vsi ostali otroci iz vasi. Mati Marija je neštetokrat pripovedovala otrokom zgodbe in pravljice, ki jih je prebirala. Zato so se otroci iz vasi zelo radi zbirali v Štoku. Pa ne le zaradi matere Marije, tudi vsi Kreko- vi otroci so bili zelo družabni in razigrani. Najstnik Janez Janez je bil posebno nadarjen šaljivec in tudi v igri poln idej in hudomušnosti. Kar koli se je dogaja- lo na vasi, povsod je bil Janez poleg, če ne kar vodja skupine. O sebi je večkrat rekel: ''V meni se pretaka šegava ribenska in odločna gorenjska kri.'' Šegavost je menda res podedoval po obeh svojih dedkih, in sicer po Janezu Stupicu, Oštirju iz Sodražice, in po dedu Francu iz Selc, oba sta bila veseljaka in šalji- ve narave. Za Janeza so prijatelji komentirali, da sta mu bila šegavost in zabavanje kot nujna potre- ba. Janez je bil kot otrok izredno živahen, vesel in razigran, tako da je mami večkrat povzročal težave, čeprav jo je neizmerno spoštoval in jo imel rad, kar potrjujejo njegovi spisi, pesmi in povesti. Na vasi si je zelo hitro pridobil svojo druščino in vsi so bili radi z njim, kajti v njegovi druščini je bilo vedno za- bavno, živahno. Ker takrat seveda še ni bilo ne radia ne televizije, kaj šele računalnikov itd., so se otroci v prostem času podili po vasi, igrali razne igre. Med drugim se je že v prvem letu bivanja v Selcih naučil Železne niti 14 Dr. Janez Ev. Krek, Selčan in domoljub Selške doline 18 igrati tarok, kajti v kasnejših letih je to znanje že prenašal tudi na sošolce. Čeprav je Janez šolska leta preživljal povečini v mestih Škofji Loki in Ljubljani, se je njegovo srce stalno vračalo domov k domačim in prijateljem v Selca. Gimnazijska leta 1876–1880: nižja gimnazija Po osnovni šoli, ki jo je dokončal z odličnim uspe- hom v Škofji Loki, je nadaljeval šolanje na takratni prvi državni gimnaziji v Ljubljani. Učenci so bili tak- rat razdeljeni v skupino a in b. Učenci v skupini a so bili po večini nemških staršev, medtem ko je bila skupina b za Slovence. Krek je bil seveda v 1. b razre- du nižje gimnazije, danes bi temu rekli v 6. razredu osnovne šole. Prvo leto je Janez stanoval v Ljubljani pri gospodinji Katarini Vivodi v šentpetrskem delu mesta in bil je zelo dober učenec. Glede na zelo dobre rezultate in primerno vede- nje je bil sprejet v Alojzijvišče in tam preživel v dob- rem in urejenem zavetju, kjer je imel stanovanje in prehrano. Od šolskih predmetov je oboževal nara- voslovne predmete, slovenščino, nemščino, zgodo- vino. Slovenščino ga je učil Ivan Jenko, brat Simona Jenka, verouk je poučeval mladinski pisatelj, slov- stveni zgodovinar in slovničar prof. Josip Marn. Po- sebno rad ga je imel učitelj nemščine profesor Hein- rich, ki mu je celo napovedoval – ''Sie werden ein deutscher Dichter werden'', da bo nekega dne postal nemški pesnik. Krek je sicer res že v 3. in 4. razredu nižje gimnazije bral Goetheja in Schillerja, a ostal zvest slovenskemu jeziku. Vsebina izdelkov, znanje in razgledanost pri Kreku niso bili nikdar vprašlji- vi, medtem ko sta bila urejenost izdelka in pisanje po obliki vedno problematična, njegovi izdelki so bili pogosto neurejeni ali celo zanikrni. Sošolci so bili mnenja, da se Kreku, če je za obliko dobil slabo oceno, ni godila krivica. Podobno se je vedno bolj kazalo tudi v vedenju in v 4. razredu je dobil neugo- dno oceno iz vedenja. Ocena primerno je prinesla tudi težje posledice, kajti v nadaljevanju šolanja ni mogel več stanovati v Alojzivišču in odslej je moral plačevati tudi šolnino. To je bila posledica njegove preveč žive narave, in kot rečeno, neprimernih izpa- dov, bil je že oboževalec tobaka. O teh gimnazijskih letih Krek sam ni kaj dosti govoril, čeprav je z nekaj sošolci ohranil stalno prijateljstvo za celo življenje, npr. z Boškovim Antonom s Češnjice, s katerim sta bila sošolca že od 4. razreda osnovne šole v Škofji Loki in nato skozi vsa gimnazijska leta, ter s Kržišni- kom iz Poljanske doline. 1880–1884: višja gimnazija V višji gimnaziji je Krek spet stanoval v zasebnem stanovanju. Ker mu mama ni mogla pokrivati vseh stroškov, si je moral služiti denar tudi sam z inštruk- cijami, s pisanjem nalog sošolcem, tu pa tam pa je tudi prevedel kak spis ali tudi sam spisal povest za list Zgodnja Danica. Poučeval je otroke pri znanih premožnih družinah v Ljubljani, npr. pri g. Marzo- liniju, kavarnarju v Zvezdi, grofu Lichtenbergu ... Sicer mu je na splošno šolski uspeh nekoliko padel zaradi neurejenega življenja, saj je bil večkrat lačen kot sit. Poleg šolskih predmetov se je učil tuje jezike, francoščino, italijanščino, hodil k telovadbi in petju. Veliko je bral domače in tuje pisatelje. Kasneje je obiskoval govorniški tečaj in se oblikoval v izjemne- ga govornika, saj so ga poimenovali tudi 'slovenski Ciceron'. Sošolci pravijo, da se mu, če je Krek dobil slabo oceno, ni godila krivica, ampak je v višji gim- naziji izdeloval samo zato, ker je bil izredno nadar- jen. Veliko je bral, zato je tudi veliko znal in zelo rad je pisal. V dijaških letih je objavljal svoje pisne izdelke v dijaškem listu Domače vaje, v Vrtcu, v Zgo- dnji Danici itd. Že v prvem razredu višje gimnazije je s sošolcem ustanovil svoj list Lipica. On je pisal pesmi, njegov prijatelj pa povesti. Na žalost je izšla samo prva številka, potem so jo na šoli prepovedali – nemškutarji seveda. Rad je hodil v gledališče. Obi- čajno je vstopil v gledališču po prvem odmoru, da se je pomešal med gledalce, in tako prišel na stojišče brez plačila. V šolo je običajno nosil le en zvezek, v katerega je zapisoval vse predmete, ter zvezek za domače naloge. Predmete je izdeloval, ne da bi se Železne niti 14 Dr. Janez Ev. Krek, Selčan in domoljub Selške doline 19 posebej učil, kajti bil je nadpovprečno nadarjen z izrednim spominom. Eden od sošolcev ga je hotel posnemati in je tudi začel uporabljati le en zvezek za vse predmete in rezultat takega dela brez velike nadarjenosti je bil ta, da je na koncu šolskega leta imel v večini predmetov nezadostno oceno. Krek je imel izjemen spomin: kar je slišal ali prebral, je tudi znal. To se je izkazalo tudi kasneje. Kar koli se je z nekom pogovarjal, si je zapomnil in ob naslednjem srečanju z dotičnim človekom je točno imel v spo- minu, kaj sta se pogovarjala. Imel je tudi talent, da je lahko sledil dvema pogovoroma hkrati. Tak pri- mer opisuje sošolec Kržišnik, s katerim sta skupaj sedela v 1. In 2. razredu nižje gimnazije. Njega je namreč med poukom učil igrati tarok. Profesor Ahn je razlagal temo tiste učne ure in nenadoma pok- liče Kreka, ki je v tistem trenutku razlagal sošolcu pravila taroka: ''Krek, prosim, če ponovite, kaj sem razlagal.'' V začudenje profesorja je Krek vse, kar je razlagal profesor, natančno ponovil in profesor je izjavil: ''Der Kerl ist doppelt pfiffig: er schwatzt und hört gleichzeitig zu.'' (Fant je dvakrat zvit: klepeta in posluša obenem.) To, da človek lahko dela več stvari naenkrat, je znak neke posebne nadarjenosti. Krek je bil strasten igralec taroka in ta igra je še danes na Selškem zelo prisotna. Krek je užival velik ugled med sošolci. V času višje gimnazije Kržišnik pravi: ''Kdor sam ne zna naloge narediti, se obrne nanj in za majhno nagra- do jih dela.'' Krek je imel tarifo: za srednjo oceno 2 krajcarja, za odlično (povoljno) pa 4 krajcarje. Pa je razrednik prof. Wiesthaler za to izvedel in je Kreka vprašal: ''Krek, slišal sem, da Vi delate drugim nalo- ge po 20 krajcarjev.'' Pa mu Krek odgovori: ''Gospod profesor, ko bi jaz delal naloge po 20 krajcarjev, bi bil že bogat.'' Služil si je denar tudi s poučevanjem. (I. Dolenec.) Tak je bil Janez Krek v dijaških letih v šoli in tak- šen je bil tudi takrat, ko je bil doma v Selcih. Poln idej in razigranosti. Prehodil je vse hribe okoli Selc, in to ne po poteh, ampak do cilja naravnost po gmaj- ni in travnikih. Ker je bil med sošolci zelo cenjen, so ga sošolci tudi radi obiskovali na domu v Selcih. Skupaj s sošolci so imeli pohode po naših hribih. Sošolec Jeglič iz Tuhinjske doline, kasnejši ravnatelj srednje šole v Ljubljani, pripoveduje o Kreku, da je v času, ko so bili skupaj v Ljubljani, najraje govoril o svoji mami, vrstnikih in o lepih krajih Selške doline. In sošolec Jeglič se spominja tistih dni: ''Odločil sem se, da obiščem sošolca Janeza in da vidim ta nebesa, o katerih nam toliko govori Janez. Zares je lepo in zato sem še večkrat ponovil obisk.'' V tem času je bil župnik v Selcih učeni mož Mayer, pri katerem si je Krek rad izposojal tuje časopise. Sicer z župnikom ni imel drugih stikov in tudi v cerkev ni prav redno zahajal, kar je sicer mater žalostilo, a ona je trpela in molila. Janez se kasneje spominja, da jo je celo spraševal: ''Mati, kaj pa vendar delate toliko časa v cerkvi?'' – ''Ko imam pa toliko opraviti notri,'' mu je odgovarjala. Tega razigrani Janez v tistem času še ni razumel. Kanonik Sušnik se spominja mladega Kreka: ''Prišel sem v Selca za kaplana 22. septembra 1880 in sem odšel po skoraj 14-tih letih službovanja kot kaplan in pozneje župnik dne 19. maja 1894. Krek je bil ob mojem prihodu v Selca v V. gimna- zijskem razredu. Že takrat je imel do ljudi veliko privlačno moč. Večkrat sem ga opazoval, kako je sedel – dostikrat s pipo v ustih – pred domačo hišo v družbi vaških dečkov in fantov, ki jih je vse zaba- val.'' Župnik Vincenc Mayr, izobražen mož, ki se je mnogo bavil s socialnimi, političnimi in znanstve- nimi vprašanji in imel naročene tudi redkejše liste, npr. Reform in Stimmen aus Maria Laach, je rekel o njem: ''Ta fant je izjemno talentiran; ali bo ustvaril nekaj izjemno dobrega ali pa nekaj izjemno slabega. Za oboje ima talent. Sicer pa nismo mnogo občevali med seboj; Krek je prišel le redko v župnišče (tak- rat ko si je sposodil župnikove revije). Pač pa je bila dostikrat v župnišču njegova pobožna mati, članica tretjega reda. Ko pa je bil Krek v semenišču, je bilo župnišče njegov drugi dom.'' Krekov vrstnik Janez Tavčar z Bukovice (kasneje je živel na Jesenicah), ki se je tudi sam veliko sreče- val s Krekom, o dijaških letih pravi: ''Krek je bil vse- skozi jako živ in vesel dijak. Kadar je bil na počitni- cah, je obhodil vse selške hribe. Vedno mu je gledala Železne niti 14 Dr. Janez Ev. Krek, Selčan in domoljub Selške doline 20 kaka knjiga iz žepa, in od koder je prišel, je imel v gumbnici ali za klobukom cvetko. Veliko je zahajal med vaške fante in se rad pogovarjal z njimi. Če so kurili kres ali streljali z možnarjem ob žegnanju, ni Kreka nikdar manjkalo med njimi.'' (I. Dolenec, str. 24.) Kaj je bistvenega iz gimnazijskih let, kar je Kre- ka zaznamovalo za celo življenje? Že kot mlad fant se je moral postaviti na lastne noge. Uvidel je vse tegobe življenja in urejal stvari, kakor se je njemu samemu zdelo prav, brez denarja in brez zunanjih časti. Videl je od blizu življenje, kaj pomeni življenje ''na dnu'', videl cinizem, revščino in pokvarjenost, nepoštenost. Zgodaj se je spopadel s temi problemi in tako v poznejšem življenju ni pogrešal odlikovanj od javnih oblastnikov, saj si je izbral življenje s prep- rostimi ljudmi, kmeti in delavci, ki so vajeni trdega in žuljavega življenja. Prav njim je hotel pomagati, jih dvigniti in pobrati s tal. In če Kreka pogledamo iz tega zornega kota, kako je globoko v njem zakoreni- njen čut do sočloveka, do trpečih ljudi, do zaničeva- nih in neukih, kako je narodu potrebna toplina lju- bezni do bližnjega, potem se ne čudimo več njegovi odločitvi za duhovniški stan. Že takrat je razmišljal, kako bi lahko pomagal ljudem po sistemu, da jim ne deli rib, ampak da jih nauči, kako ribe uloviti, da bodo bolj samostojni, ozaveščeni, naprednejši itd. Stremel je po jasnem spoznanju, kakor sam pravi, a tega mu ni dala samo šola, ampak spoznanje v veri in v nauku Cerkve. Krek je bil zelo uspešen v pisateljevanju. Začel je že kot 12-letni mladenič. Ko je stanoval v Alojzevišču (1868/69), je objavljal v listu Domače vaje. Objavil je dve basni in kratko povest, naslednje leto tri pe- smi in dve daljši povesti. Menda je napisal tudi šalo- igro, ki pa ni ohranjena. V višji gimnaziji se je začel ukvarjati z izdajanjem svojega lista Lipica (izšla je le prva številka). Nato je pisal v mladinski list Vrtec, kjer je izšla znana slika iz domačega življenja Mlada prijatelja in kmalu za tem druga njegova povest Ma- rijica in Anica (obe sta podpisani z njegovim pravim imenom, kasneje pa je objavljal pod psevdonimom) (I. Dolenec, str. 241–243). Študij teologije v Ljubljani v letih 1884–1888 Sošolec od 4. razreda osnovne šole v Škofji Loki in skozi vsa gimnazijska leta ter v bogoslovju Anton Pfajfar, Boškov s Češnjice, je Kreka zelo dobro poz- nal in sta bila celo življenje velika prijatelja. Anton je bil kasneje župnik v Dražgošah in Železnikih in pogosto omenja Janeza Kreka kot prijatelja, zato nam je njegovo pričevanje zelo pomembno za osve- tlitev osebnosti Janeza Ev. Kreka. Sošolec Anton pripoveduje, da je Krek dejansko proti koncu gimnazije razmišljal o študiju slavistike in novinarstva. Takega mnenja so bili tudi njegovi profesorji, npr. Wiesthaler. Iskal je celo posojilo, da bi mogel oditi na študij na Dunaj. Vendar je po razgovorih in srečanjih, ki jih je imel v zadnjem letu gimnazije s takratnim bogoslovcem Hladnikom, ko sta skupaj premlevala socialna vprašanja, kar je njiju oba zelo zanimalo, Janez prišel do spoznanja, da bo, če želi uresničiti svoje življenjske cilje in po- magati revnim in neukim ljudem, to najbolje lahko izpolnil v duhovniškem stanu. Na to tematiko se je posvetoval tudi z domačim župnikom Mayerjem in je opustil načrt slavistike in novinarstva in se odlo- čil za bogoslovje. Selčani so to njegovo odločitev ko- mentirali, da je to milost izprosila njegova mati. Pa vendar je moral odločitev sprejeti sam v sebi. Krek se ni nikdar rad kazal navzven, rajši se je delal bolj skromnega in ni se bahal. Ta odločitev pa je vendar bila veliko presenečenje za vse, ker dotlej ni kazal nobene posebne nagnjenosti do duhovniškega sta- nu. Svojo dušo in razmišljanja pa je odkrival v svo- jih spisih, povestih in pesmih. In če beremo njegove pesmi, povesti, dramske igre ..., odkrijemo njegovo dušo in srce, ko izliva globoka čustva do trpečih, ponižanih, zaničevanih, in to vidi v kmečkem in delavskem razredu. O svoji duhovniški poti razmiš- lja v več spisih, a najbolje je to prikazano v povesti Stara mati (spisano januarja 1887 – to je v 3. letni- ku bogoslovja), ki je bila objavljena v Slovenskih večernicah. Krek piše o beračici Mini, ki je zapustila Železne niti 14 Dr. Janez Ev. Krek, Selčan in domoljub Selške doline 21 testament: ''Tebi Janez je namenjen ta testament. Ko sem živela, sem že še beračila zase; a kdo bo sedaj, ko umrjem, to prevzel? Zdaj, ko bo treba beračiti pri samem Bogu? Janezu sporočim ta posel: le uči naj se in naj se izuči za božjega berača, pa za dobrega, za izvrstnega. Za božjega berača ni vsak kar tako do- ber. Janez bo, to vem. In ko bo pri Bogu beračil za druge, naj ne pozabi stare šantove Mine; saj sva bila vendar dobra prijatelja.'' Življenje v semenišču Krek opisuje: ''V lemenatu sem bil popolnoma priskrbljen in nisem več stradal. Nagajal sem rad ''modrim'' svojim tovarišem. Hrana je bila gosposka, zato nisem razumel, zakaj nekateri zabavljajo čez hrano.'' (I. Dolenec.) Krek je vedno imel veliko smisla za humor, šale, dovtipe, skratka, bil je živahen, poln idej tudi v semenišču. Na ta ra- čun imajo sošolci polno šaljivih primerov in nekate- ri so bili mnenja, da je Krek premalo resen. Vendar ni bilo čisto tako. Krek je natančno ločil, kje je re- snost potrebna, kje pa se lahko nasmeji in našali do dna srca. Veselje in šala sta mu bila tudi v tem času prava potreba. Cenil je pomen veselja za duševno in telesno svežino. Bogoslovje je na Kreka vplivalo ugodno. Imel je točno določen cilj, ki mu je podredil vse delovanje. V študiju je dosegal samo najboljše ocene, dodatno pa je bil aktiven v pisanju. Kot član in predsednik Cirilovega društva slovenskih študentov teologije je vsak teden spisal članek, ki ga je tudi predstavil v društvu in objavil. Namen društva je bil, da se štu- dentje vadijo v pisanju in nastopanju ter znajo zago- varjati teze svojega pisanja. Profesor Fr. Lampe (mi- mogrede, ustanovitelj Cirilskega društva leta 1881) je o Kreku rekel: ''Prav škoda bi bilo, da ne bi vzel v roke peresa in zapisal, kadar mu je volja in navdih.'' V bogoslovju je veliko bral, saj je bil eno leto tudi knjižničar, nadalje se je učil tujih jezikov, poleg tis- tih, ki se jih je učil v gimnazijskih letih, se je posvetil še slovanskim jezikom: češčini, ruščini, poljščini, srbohrvaščini. Te jezike se je tako dobro izučil, da je med počitnicami v Selcih imel privatno poučevanje jezikov. Tudi kot bogoslovec je v Selcih še naprej so- deloval z vaškimi fanti pri vseh aktivnostih, samo če je mogel. Bil je še naprej razposajen in pripravljen za vsako šalo. Bil je izredno bister in hitrih misli. Ve- selje in šala sta mu bila življenjska stalnica. Iz tega časa je ohranjena pripoved, kako se je preoblekel v kmečkega fanta s selških hribov, se delal pijanega in šel pri belem dnevu k svojemu županu Vrhuncu, po domače Frtičarju, po dovoljenje, da se oženi. Dolgo se je župan trudil, da bi dobil od fanta, ki je stal na nezanesljivih nogah in ga obenem še neprestano si- lil s pijačo, potrebne podatke o njem in tisti Miciki iz bajte, ki jo bo fant vzel. Šele ko so se pričele ženske v hiši muzati, ker so ga prepoznale, je Janez urnih nog skočil iz sobe. Frtičar o tem dogodku ni maral z nikomer govoriti še štirinajst dni kasneje. Krek je v Selcih organiziral igranje dramskih iger. Za igralce je povabil vrstnike iz Selc in okolice ter tudi svoje sošolce. Tako je bilo življenje v Selcih v tistem času dokaj razgibano in živahno. Novo mašo je Krek imel 23. julija 1888 na Brez- jah. Za to se je odločil iz dveh razlogov: prvič, ker ni maral nobene zunanje slovesnosti in hvale, in zato bi rad mirno in zbrano okolje. Drugič pa zato, ker je osebno smatral, da se za duhovništvo in vse, kar ima, mora zahvaliti svoji priprošnjici Mariji Po- magaj na Brezjah. Zgodilo pa se je tako: V lemenatu je imel sostanovalca po imenu Matija Slak, ki je bil enakega mnenja s Krekom, in oba sta se odločila za novo mašo na Brezjah. V tem svetišču doslej še ni bilo nobene nove maše. Eden bo imel peto mašo in drugi tiho mašo. Kdo bo opravil katero, sta žrebala z metanjem kovanca. Žreb je določil, da ima Krek tiho mašo. No, vse tako tiho seveda ni šlo. Ker je svetišče na Brezjah spadalo v mošenjsko župnijo, sta morala najaviti svojo namero in prositi tamkajšnjega župni- ka, da jima to dovoli. Dovoljenje sta seveda z veli- kim veseljem župnika v Mošnjah tudi dobila. Iz žu- pnije Selca se je zbralo na Brezjah precejšnje število ljudi. Nekdanji domači župnik Mayer je tudi imel novomašno pridigo, in sicer: stari župnik Mayer je pred mašo vprašal Janeza, koga imata za pridigarja. Janez razloži, da nista nikogar prosila. In takoj se je župnik ponudil in rekel: ''Potem sem jaz novomašni pridigar.'' In tudi brez petja ni šlo. Jakob Aljaž, žu- Železne niti 14 Dr. Janez Ev. Krek, Selčan in domoljub Selške doline 22 pnik iz Dovjega, sam dober glasbenik, je pripeljal na Brezje celotni pevski zbor iz Dovjega, ki je prepeval pri maši in po njej zunaj na dvorišču in v gostilni Pri Janezu, kjer je bila pogostitev. Janezova mama se je Aljažu še posebej zahvalila in ga v zahvalo javno poljubila. Podiplomski študij in doktorat v letih 1888–1892 Janez si je želel, da bi dobil službo duhovnika pri Sv. Lenartu, a je bila volja škofa Missia drugačna. Škof je po priporočilu rektorja bogoslovja dr. Ku- lavca videl v Kreku velik potencial, saj se je izkazal kot izredno nadarjen, vsestransko aktiven in mar- ljiv študent, ki se mu lahko zaupajo višji cilji v pos- lanstvu v Cerkvi in v javnem življenju. Tako je jeseni 1888 prišel v Avguštinej na Dunaj. Zgradba Avgušti- neja je bila neposredno ob kraljevem dvoru, šola sama pa je slovela kot najbolj eminentna v celotni avstro-ogrski monarhiji. V tej ustanovi se je skozi celo stoletje obstoja (1816–1918) izobrazilo mnogo Slovencev. Med drugim smo Slovenci iz tega zavoda in šole dobili osem škofov in veliko drugih pomemb- nih javnih delavcev. Tudi Krek je bil kot študent pri profesorjih zelo cenjen. Ravnatelj Meier je o njem zapisal: ''Krek hitro razume, študira z razumom. Je še mlad duhovnik z redkim talentom.'' Tudi v tem času se je Krek posvetil predvsem študiju, kjer je bil zopet med najboljšimi. A pogosto so mu misli uhaja- le nazaj domov v Selca in tako se potoži že v prvem pismu, ki ga piše prijatelju Janezu Mikušu z Dunaja 2. oktobra 1888: ''Pod vtisom tako raznih stvari se mi kar blede. Vse velikansko, milijonsko – nežnosti, miru, tihote pogrešam. Pod mojim oknom vsak dan ob petih zjutraj do trde noči – pravi sodni dan. Vse dirja, vse teče ... Učenja bo dovolj, treba bo pozabiti za leto dni mila mi Selca, koder sem letos kaplano- val.'' Na dom in domači kraj ne moreš pozabiti, pose- bej če si v tujini, daleč od doma, od svojih ... Na primer, ko piše pismo prijatelju Janezu Hlad- niku v Polhov Gradec 16. 3. 1890: ''Pri naši farni cerkvi se prične danes misijon. Klinkowstroem in Adel (jezuita) ga bosta imela. Bog ve, kako bo. Ljudje so grozno potrebni verskega pouka. In tisti, ki niso popolnoma moralno uničeni, se ga tudi ne branijo. Društva katoliška in dobre pridige imajo zlasti sedaj dosti obiskovalcev. Seveda biti mora v resnici dobro, kar se podaja. Sicer beseda božja doni po praznih kotih kvečjemu na kakega mežnarja stara kosmata ušesa.'' Ivan Dolenec, pisec Krekovega življenjepi- sa, navaja, da se je Krek z domačini pogovarjal po selško in tudi v pismih je večkrat uporabljal selški dialekt. Ko pa je pisal knjigo o njem, je vse te izraze posodobil. Sem in tja je pustil kakšen izraz kot npr. 'blez de' (pismo z 10. 1. 1892: ''Jaz si ga blez de ne bom'' – namreč pokvaril zdravja). Poleg rednega študija pa je imel čas tudi za druge aktivnosti kot učenje jezikov: hebrejščine, kaldejšči- ne, sirščine, arabščine, kajti v času študija se je tako navdušil nad svetim Pavlom, da je hotel nadaljevati študij Svetega pisma. Za ta poglobljeni študij moraš obvezno obvladati originalne jezike iz dežel delova- nja apostolov. Sveti Pavel je pisal pisma v grškem jeziku, vendar je deloval na ozemljih današnje Siri- je, Turčije, Palestine, Grčije, Italije. Klasična jezika latinščino in grščino je Janez že znal iz bogoslovja in jih je samo še izpopolnjeval. V tem času se je intenzivneje začel ukvarjati s so- calnimi idejami. Predvsem se je posvetil spoznavanju krščansko-socialnega gibanja v Avstriji, na Češkem in v Nemčiji. S tega vidika je obiskal slovenske rudarje v Westfaliji in med njimi preživel mesec dni, da se je na lastni koži prepričal o neurejenem stanju delavcev rudarjev ter o njihovem gibanju za delavske pravice. Podobne izkušnje je pridobival od svojih sošolcev v zavodu. Sošolce je imel iz različnih držav, oziroma z devetih različnih jezikovnih področij. Vse te jezike je Janez tudi znal oziroma s pogovorom z njimi iz- popolnjeval. Ohranjen je zapis sošolca dr. Gustava Domabyla, doma iz Češke: ''Običajno smo se po ve- čerji sestajali v eni izmed sob sošolcev in tako je bilo tudi tokrat. Srečanje smo imeli v moji sobi in pozdra- vim Janeza in mu zaželim dobrodošlico med nami, na kar mi on odgovarja v čisti tekoči češčini in to je Železne niti 14 Dr. Janez Ev. Krek, Selčan in domoljub Selške doline 23 bilo za mene tako presenečenje in poklon, da sva od tistega trenutka postala večna prijatelja.'' Ta prijatelj je imel tudi poslovilni govor na Krekovem pogrebu. Iz tega časa imamo več pričevanj in zapisov, kako je Krek sicer pridno študiral, a so bile njegove misli večkrat v Selcih pri mami, pri domačih, pri prijateljih, v mislih v naših hribih in naravi, pri dogajanju v žu- pniji in podobno. Tudi Krek ni bil brezčuten, čeprav razigrane narave, v bistvu pa zelo rahločuten. Ko je bil sam v svoji sobi, je svoje občutke opisal: Sobica tiha Sobica tiha! Loči me s svetom kot meniha in se zapre za menoj! Ko se takole sam z dumčico1 igram, svobodo dišem s teboj, Sobica tiha! Sobica tiha! V tebi gosteje se vzdiha, v tebi sladkeje smeji! Mlado utriplje srce, nove svete želje, kakor da milim, se zdi, sobica tiha! In v tej sobici tihi ob vsem delu, raznovrstnem študiju Svetega pisma, ko prebira pričevanje apos- tola Pavla, ob študiju jezikov in proučevanju social- nih idej krščansko-socialnega gibanja delavstva in kmetov v Avstriji, Češki, Nemčiji in tudi doma ..., on premišljuje tudi o domačem kraju in svojih dragih. Tak primer je zapisan v pesmi: Naročilo Čuj, povej mi, sonce zlato: kaj se deje v mojem kraju? Oj, pozdravi našo trato, žitno polje, grme v gaju; Soro, devo bistrooko, gor nad njo obraslo četo in ob njej temačno loko in krog nje tihoto sveto; Sevnico, nje hčer, ki živa láhno čez robíde skače, déci bôso nogo umiva, ki po njej vriščóč kobáče! Samosrajčni korenjaci se kotajo pod brvico in največji njih junaci skačejo raz njo v vodico. Tik brvíce so stopnice, zraven njih pa dom kamnéni; ko zazreš mu belo lice, pa se zame z njim pomeni! Sonce zlato, tam se ustavi in nasmej se trojici: skozi okence pozdrávi našo mater in sestrici! In z najlepšim žarkom svojim ljúbko v hišico pokukaj; združen z vročim srcem mojim vse poljubi mi ondúkaj! (Dom in svet, 1889) Med počitnicami se je veliko zadrževal v Selcih, doma in pri prijateljih. Ko je pisal pisma ali na njih odgovarjal, se je v času podiplomskega študija ved- no podpisoval dr. Krek, kaplan v Selcih, čeprav ura- dno ni bil tako imenovan, ampak enostavno se je tako predstavljal. Takrat je bil v Selcih po odhodu župnika Mayerja za župnika imenovan dotedanji ka- plan Janez Sušnik. Z njim sta bila velika prijatelja. Sušnik je Janeza na Dunaju večkrat obiskal. Po 3. le- tniku sta skupaj potovala na Češko v Prago na neko razstavo (leta 1891). Pomagal mu je tudi finančno Železne niti 14 Dr. Janez Ev. Krek, Selčan in domoljub Selške doline 24 Selca leta 1890. Na levi strani k Štoku spadajoča drvarnica in del svinjaka. Fotografiral Janez Sušnik, takrat župnik v Selcih. Vir: Dolenec Ivan, Izbrani spisi I, str. 49 pri študiju, saj je bil Krek brez prave redne finančne pomoči. Krek omenja v nekem pismu, da nima niti toliko, da bi si kupil nove hlače, ki so se mu strgale. Z župnikom Janezom Sušnikom sta velikokrat obho- dila hribe, večkrat obhodila vse naše podružnice in druge vrhove. Med drugim je Sušnik vpeljal Kreka tudi v lovsko druščino. Janez Evangelist Krek je po štiriletnem študiju dosegel doktorat z najboljšo oceno iz disertacije z naslovom ''De caractere et spiritu Santi Pauli aposto- li'' – O značaju in duhu svetega apostola Pavla. Krekovo javno delo od 4. 6. 1892 do 8. 10. 1917 Dr. Krek je pri 27 letih doktoriral in dokončal ver- jetno najlepši, najbolj brezskrben del življenja, kajti odslej ga kot izredno delavnega človeka vidimo vpetega v življenje in delovanje Cerkve in družbe na Slovenskem. Zaradi izrednih talentov in dobrega študija je bil izjemno razgledan. V življenju je bil krščanskoso- cialno usmerjen. Pripravljen je bil, da se spoprime z družbenimi in gospodarskimi problemi in da kot duhovnik oznanja Kristusov nauk evangelija v duhu božjega usmiljenja. Kot prvo pa je bil Krek duhov- nik. O svojem duhovniškem poslanstvu pravi, da duhovnik ni sam sebi namen, ampak je za ljudi, duhovnik je ''božji berač'', ki prosi pri Bogu za ljudi in jim pomaga. V tej krščanski usmeritvi deluje kot gospodarstvenik, kulturno-prosvetni delavec, poli- tik in sociolog. Prvo desetletje javnega delovanja od leta 1892 do leta 1902 Po končanem študiju na Dunaju je 7. maja 1892 doktoriral in po treh dneh zapustil Avguštinej. Vrnil se je domov v Selca in preživel še tri tedne zadnjih študijskih počitnic. V teh dneh je zagotovo prehodil Železne niti 14 Dr. Janez Ev. Krek, Selčan in domoljub Selške doline 25 vse naše hribe in se družil z domačini ter dnevno maševal v domači cerkvi svetega Petra ali pa tudi na kaki podružnici. Prvo službeno mesto mu je škof Missia dodelil za tri mesece (od 4. junija do 31. avgusta 1892) v Rib- nici kot kaplan. Nato ga je škof imenoval za stolnega vikarja v stolni cerkvi v Ljubljani in tukaj se prične poleg duhovniške službe tudi njegovo javno delova- nje. Že takoj naslednjo nedeljo po prihodu v Ribnico je sodeloval na krajevnem shodu. Krek ima prvi jav- ni govor na socialno tematiko o krščanskosocialnem gibanju. Ta krajevni shod je bil uvod v prvi vseslo- venski shod, ki se je odvijal konec avgusta leta 1892 v Ljubljani. Škof je Kreka potreboval za udejanjenje socialnega gibanja v Ljubljani, kajti zagotovo je bil v tistem času najbolje usposobljen in prepričljiv zago- vornik socialnega gibanja. Tudi cerkveno vodstvo s papežem Leonom XIII. in njegovo okrožnico Rerum novarum se je izjemno aktivno vključilo v širjenje socialnih idej v dobrobit kmečkega in delavskega stanu. Mladi Krek je že takoj z nastopom v javnem delovanju sodeloval v raznih odborih in bil obenem prepričljiv govornik na shodih po vsej škofiji. Krek je tipičen primer dobrega vodje in organizatorja. Ta- koj se je z lahkoto vključil v vse aktivnosti socialne- ga gibanja, kajti bil je dovolj usposobljen, nadarjen, hitro je vzpostavljal dobre odnose z ljudmi, bil je odprt in širok v pogledih ter razumevajoč do življe- nja trpečega in zatiranega človeka, kmeta, delavca, malega meščana. Leta 1894 je ustanovil Slovensko katoliško delav- sko društvo v Ljubljani. Temu sledijo društva po drugih krajih. Kasneje je posebej ustanovil Katoli- ško društvo za delavke, najprej v Tobačni tovarni v Ljubljani. Tega istega leta 1894 je Krek pričel ustanavljati zadruge po principu Fr. W. Raiffeisna, tako ime- novane rajfajznovke, ki so protiutež tedanjim za- drugam bratov Vošnjak, ki so se s časom izpridile v ''kapitalistične denarne zavode'' (prav tam, str. 68). Za kmete so bili njihovi krediti predragi. Niti ni bilo dosti bolje s posojili pri vaških posojilodajal- cih, kjer so bili pogoji povečini prav tako oderuški. Skratka, mali kmetje so bili v primežu neznosnih pogojev poslovanja. Na Kranjskem je od leta 1868 do 1892 propadlo ali šlo na boben 10.190 kmetij. Zato je Krek začel ustanavljati nove zadruge, ki bodo bolj pravične in v pomoč obubožanemu kme- tu. Na ta način bi zajezil tudi množično izseljevanje kmečkega prebivalstva. V tem času je bilo približno 80 odstotkov prebivalstva kmečkega stanu. Posle- dica neugodnih razmer je bila, da so se ljudje mno- žično izseljevali. Ocena je, da se je v zadnjih dese- tletjih 19. stoletja samo v Ameriko izselilo 111.700 Slovencev. Poleg tega pa je bil še velik odliv v Egipt in Nemčijo ter druge dežele. Do konca prve svetov- ne vojne pa naj bi našo domovino zapustilo približ- no 300.000 Slovencev. Bil je politični borec za izboljšanje položaja kme- ta in delavca. Krek se tega leta spominja: ''Bilo je leta 1894, ko sem se kot edini duhovnik v Avstriji izjavil javno za splošno, enako in direktno volilno pravico. Takrat so rekli, da sem socialni demokrat, da sem revolucionar, da sem rdečkar in ne vem kaj še vse.'' Napadali so ga nasprotniki in celo med duhovniki ni imel vedno podpore, kajti bil je tako napreden in inovativen, da mu niti njegovi stanovski kolegi niso Dr. Janez Evangelist Krek, fotografija iz leta 1895. Vir: Dr. Janez Ev. Krek, ob 90-letnici smrti, Inštitut za go- spodarske in družbene študije, 2007 Železne niti 14 Dr. Janez Ev. Krek, Selčan in domoljub Selške doline 26 mogli slediti. Krek je celo zagovarjal ločitev Cerkve od države. Vendar tudi to njegovo tezo moramo ra- zumeti v tistem časovnem obdobju delitve oblasti. Država oziroma cesar se je mešal v vso cerkveno upravo. V cerkveni hierarhiji je imel cesar podaljša- no roko svoje oblasti. Škofe je nastavljal cesar, pa- pež jih je samo potrdil. Škof ni le najvišja oblast lo- kalne cerkvene oblasti, ampak ima veliko državnih pristojnosti. Zato so škofje dobili naziv knezoškof. Cesar je dovoljeval in ukinjal cerkvene redove, sa- mostane itd. Leta 1895 je bila ustanovljena Zveza kranjskih hranilnic, kjer je bil Krek tajnik. V teh letih se je razmahnilo ustanavljaje zadrug. Iz krajevnih ali de- želnih organizacij se je v letu 1898 razvila krovna organizacija Gospodarska zveza, ki je vključila vse tedanje kmetijske zadruge, rajfajznovke in še širše. Zveza je povezovala vse stanove, ki so delovali v narodnem gospodarstvu, kmete, delavce, trgovce, blagovna skladišča, posamezne obrtnike itd. Izva- jala so se izobraževanja, predavanja, tečaji tako za zaposlene v zadrugah kot tudi za člane zadrug. Krek je tudi zagovarjal, da je zadružništvo brez izobrazbe prazno. Torej, zadruga je bila nosilec širših aktivno- sti in ne le golo delo posojilnice in združevanja čla- nov. Krek je bil s svojimi socialnimi pristopi izredno aktiven član. Kot tajnik Gospodarske zveze pa je bil zelo akti- ven v odboru Lesne izvozne zadruge. Zaradi notra- njih nesoglasjih z dr. Šuštaršičem, ki je odstopil, je bil 29. 12. 1902 soglasno izvoljen za predsednika Gospodarske zveze dr. Krek. Gospodarska zveza se je zaradi revizijskega postopka in nove zakonodaje v letu 1904 preimenovala v Zadružno zvezo. Na od- boru je bil Krek potrjen za predsednika, kar je ostal do smrti. Na jesen tega istega leta je bil Krek imenovan tudi za profesorja za sholastično filozofijo in nato še osnovnega bogoslovja v bogoslovju. V tistem času je bila to državna služba. Ker pa je bil Krek znan zagovornik slovanstva, je imel večkrat težave z nem- ško-avstrijsko usmerjeno vlado. Slušatelji so zelo spoštovali Kreka kot profesorja, kajti v razlagah je bil privlačen in razumljiv zaradi prikaza teorije s praktičnimi primeri. Sicer je bil menda dosleden in zahteven profesor. Krek je tudi veliko pisal. Že v šolskih letih so mu prerokovali, da bo slavist in žurnalist, saj je že kot 12-letni mladenič objavljal pesmi, pripovedi, s 15. letom pa je že izdal prvi samostojni list Lipica. Prva njegova knjiga je izšla v tretjem letu javnega delovanja. Pod psevdonimom J. Sovran je izdal knjigo Črne bukve kmečkega stanu. Revščino in trpljenje mnogih kmetov je spremljal že od otro- ških let naprej in to védenje še poglabljal s spozna- vanjem kmečkega problema doma in v tujini. Za težak položaj kmeta, navaja Krek, je največ krivde v liberalizmu. Pohlepnost in egoizem liberalcev, ki vodita na eni strani v bogastvo posameznikov in na drugi strani množico ljudi pahneta v revščino. Tako imamo obubožani narod, ki ga pelje revščina v zadolževanje in nato največkrat v propad ali v množično izseljevanje. Vedeti moramo, da je bilo konec 19. stoletja v Sloveniji približno 80 odstot- kov prebivalstva kmečkega stanu, delavstvo je bilo šele v nastajanju. Zato je Krek upravičeno na prvo mesto postavil skrb za kmeta, nato pa tudi za de- lavca, ki se mu ni godilo nič bolje kot kmetu. Krek je za tisti čas zapisal: ''S kmečkim stanom se ni šali- ti; kjer propada kmečki stan, propada tudi država, kjer so že položili kmečki stan v gomilo, kaj kmalu gre za njim tudi država,'' in nadaljuje, ''s krvjo in solzami pisana zgodovina nas uči, da je duševno življenje v tesni povezavi s telesnim ... Po pravici smemo reči: kdor se bojuje za to, da se vrnejo na- šemu kmečkemu stanu pogoji njegovega obstoja, kdor deluje za kmečki stan, se bojuje in deluje s tem že tudi za ohranjanje duševnih blagrov: vere, omike, narodnosti.'' Ivan Cankar je o knjigi Črne bukve kmečkega stanu zapisal: ''Ko sem dovršil realko, so mi bile pač znane rodbinske razmere cesarja Nerona, poznal pa nisem politične zgodovine slovenskega naroda; vedel sem, kakšna je bila agrarna zakonodaja v rimski republiki, nisem pa vedel, kakšna je bila vo- lilna zakonodaja na Kranjskem ... Doktor Krek pa je Železne niti 14 Dr. Janez Ev. Krek, Selčan in domoljub Selške doline 27 učil svoje apostole. Tudi meni je povedal, da so na svetu stvari, o katerih se šolski modrosti ne sanja. Nekoč (1895/96) sem gazil sneg na poti domov iz Ljubljane proti Vrhniki. Tam nekje pri Brezovici me dohiti s svojimi sanmi ugleden rodoljub in me je povabil, da prisedem. Med vožnjo mi pripoveduje o neki knjigi, ki se ji je reklo 'Črne bukve kmečkega stanu', ki jo je napisal doktor Krek. Rodoljub je bil take misli, da je knjiga dobro pisana, ali da je na vso moč nevarna in puntarska in da bi preprostega človeka lahko pohujšala. Takoj sem jo iztaknil in prebral. Izkazala se je pomanjkljivost moje šolske izobrazbe. Stvari, ki bi jih bister kmet z lahkoto razumel, sem moral brati po dvakrat ... Toliko sem navsezadnje občutil, da nekaj na svetu ni v redu.'' (Prav tam, str. 252.) Naslednja Krekova knjiga z naslovom Socializem, ki je v letu 1901 prvotno izhajala kot podlistek (od 6. 4. do 30. 11. 1901), predstavlja družbeno-socialni odnos do delavca in vsebuje predloge za reševanje socialnega problema delavcev. Krek se je zavzemal, da delavec mora za svoj polni delovni čas in izpol- njeno delo dobiti primerno plačilo, s katerim lahko dostojno živi. Socialno gibanje je spoznaval v tujini in ga prenašal v naše okolje. Spisal je svoj pogled na socialistično družbo na krščanskih temeljih, kar je udejanjal v družbenih dejavnostih. Predvsem pa je bil on sam popoln socialist, ker je vse svoje dobrine dobrovoljno razdajal. Naslednje pomembno knjižno delo so Zgodbe svetega pisma. To delo je sicer prevzel od svojega profesorja Frančiška Lampeta, ki je leta 1900 ne- nadno umrl in zapustil nedokončano delo. Krek je nadaljeval delo v naslednjih desetih letih in obja- vljal v reviji Dom in svet, ki jo je ustanovil prav prof. Lampe. Veliko tega dela je kasneje Krek opravil med počitnicami na Prtovču, v zbranosti in miru, odmak- njen od mestnega vrveža. Leta 1897 je bila ustanovljena Slovenska krščan- ska socialna delavska zveza, poznejša Prosvetna zveza, ki ji je Krek predsedoval od leta 1900 vse do svoje smrti. Tega leta je Krek nastopil prvi mandat državnega poslanca v državnem zboru na Dunaju, ki je trajal do leta 1900. Nato ni hotel več kandidirati, ker je smatral, da bo lahko več koristnega naredil doma na Kranjskem, zato je kandidiral za deželnega poslan- ca. Tako je bil Krek leta 1901 izvoljen v kranjski de- želni zbor in to tudi ostal do smrti. Ker v naslednjem mandatu ni bilo primernih in usposobljenih laičnih kandidatov za državni zbor, je škof Jeglič spet prego- voril Kreka, naj prevzame kandidaturo, in tako je bil leta 1907 izvoljen za državnega poslanca in to tudi ostal do smrti. Krek je te službe jemal zelo resno, zato je bil vedno aktiven, delaven v pripravah ter se v parlamentu oglašal s predlogi in v diskusijah. Leta 1898 je bilo ustanovljeno Slovensko delav- sko stavbno društvo, ki mu je Krek predsedoval od leta 1901. To društvo je imelo namen izboljšati stanovanjske razmere delavcem. V nekaj letih so postavili nekaj delavskih naselij, a ker ni bilo širše državne podpore, je tudi zamrlo. Leta 1901 je bila ustanovljena Katoliška narodna stranka, ki se je 27. 11. 1905 preimenovala v Sloven- sko ljudsko stranko, leta 1907 pa v Vseslovensko ljudsko stranko, ki je združevala vse lokalne ljudske stranke. Prevladala je Šuštaršičeva in ne Krekova strategija, kar pomeni, da je poudarek na kmečkem volilnem telesu in ne toliko na delavstvu. Vendar je Krek v stranki imel vodilno vlogo, saj je bil Šuštar- šič v tem obdobju povečini na Dunaju in vse delo v stranki je opravil Krek. Anton Slodnjak je o Kreku izjavil, da je bil ''po srcu in prepričanju socialist. Bil je gotovo prvi duhovnik pri nas, ki je objektiv- no študiral mednarodno delavsko gibanje in spise njegovih voditeljev ter se je boril – sicer v skladu s svojim svetovnim nazorom in poklicem – za teo- retske zaključke in praktične ukrepe, s katerimi bi se dalo reševati naš narod ... Zato je treba priznati, da je iskreno hotel delavstvu gmotno in politično pomagati, ustaviti propadanje kmečkega stanu, zajeziti izseljevanje in povesti kmeta do umnejšega gospodarjenja in obdelovanja zemlje.'' (V. Brumen: Srce v sredini, str. 113.) Stranka je imela vsako ne- deljo svoj shod, kjer je Krek največkrat razlagal svoj socialni program. Železne niti 14 Dr. Janez Ev. Krek, Selčan in domoljub Selške doline 28 Krekovo delovanje v Selški dolini Vse zgoraj navedeno daje vtis, da Krek, potem ko je nastopil v javnem delu, ni imel več časa za sprostitev, počitnice, za obisk domačih, prijateljev, znancev. Ne, to ne bi bilo v Krekovem slogu, ki se je izredno rad družil z ljudmi, še posebno s tistimi, ki so mu bili blizu. Njegova živahna narava ga je eno- stavno silila v druženje, v pogovore. Tako je seveda vedno našel čas, da je obiskal domače, predvsem je bil navezan na svojo mamo. Seveda pa ni pozabil na prijatelje, vrstnike na vasi, s katerimi je rad igral tarok. Na vasi s fantini niso igrali za denar, ampak so točkovali. Ko pa je bil s parlamentarci, so igrali tudi za denar. Soigralci pripovedujejo, da je med igranjem, če so mu karte dobro kazale, rad tudi pre- peval. Če pa je izgubljal, je bil običajno bolj potrt, pa ne zaradi tega, ker je izgubljal v igri, ampak ker v žepu običajno ni imel več denarja, ker ga je pred tem že vsega razdelil. Od koga naj si sedaj sposodi denar, to ga je mučilo. Krek pa je s svojim delovanjem razgibal druž- beno-kulturno in gospodarsko življenje v Selcih in Selški dolini. Zelo velik je bil Krekov vpliv na razvoj gospodarskega življenja v Selški dolini. Med prvimi Krekovimi zadrugami je bila leta 1897 v zadružni register v Ljubljani vpisana selška Hranilnica in posojilnica. Za tem so zadruge ustanavljali še v dru- gih krajih Selške doline: leta 1899 na Češnjici, leta 1902 v Sorici, leta 1908 v Dražgošah in Železnikih. Leta 1897 je bilo ustanovljeno tudi gasilsko društvo v Selcih. Na prehodu stoletja imamo 5. 10. 1899 registrirano Kmetijsko društvo za Selško dolino v Selcih, pomembno z vidika razvoja kmetijstva in izo- braževanja za različne kmetijske panoge, kot so živi- noreja, sadjarstvo, planšarstvo ... Konec 19. stoletja imamo v Selcih in v Selški dolini že močno razveja- ne dejavnosti, ki se sčasoma oblikujejo v zadruge in društva. Kar se tiče zadružne dejavnosti, so po vseh večjih vaseh v dolini mlekarske zadruge, prirejajo se kmetijski in sadjarski tečaji, za žene in dekleta so organizirani kuharski in šiviljski tečaji. Na kultur- nem področju so bili aktivni pevski zbor, godba na pihala, dramska sekcija, ki je prirejala igre, proslave, bralna društva so bila skoraj po vseh večjih krajih v dolini, npr. v Dolenji vasi, na Češnjici, v Železnikih... Krek je bil že od otroških let aktiven v bralnem društvu v Selcih. Že dalj časa je bilo aktivno lovsko društvo, kjer se je v lov večkrat vključeval tudi Krek, čeprav ni bil ravno strasten lovec, vendar bolj ljubi- telj narave. Postopno se uveljavlja planinstvo in leta 1907 je že ustanovljeno Planinsko društvo za Selško dolino s sedežem na Češnjici. Iz obdobja, ko je bil Krek kot parlamentarec na Dunaju, pripoveduje njegov kolega Anton Pfajfar, župnik v Dražgošah, naslednjo prigodo: ''Prosil sem Kreka, naj bi ob našem župnijskem prazniku prišel maševat in pridigat v Dražgoše.'' Ker pa je bil Anton malo nezaupljiv, kaj pa če ne bo mogel priti z daljnega Dunaja, je povabil še prijatelja Krhneta z enako prošnjo. Že je bil kolega g. Krhne priprav- ljen za maševanje, glej, vstopi Krek ves oznojen, preprosto napravljen in sicer v telovniku in pumpa- ricah ter obut v usnjene škornje in pravi: ''Prišel sem naravnost z Dunaja preko Bohinja.'' (Seveda peš čez Jelovico.) In se pošali: ''Pa pravijo, da sem mlačen duhovnik. Povej mi ga, ki bi bil to storil.'' Izredno rad je govoril, pridigal v cerkvi ali izven nje. Sam je rekel: ''Jaz lahko pridigam 25-krat na dan.'' Govora nikdar ni imel napisanega, ampak je govoril prosto z neverjetno vnemo, tako da je vse poslušalce navduševal nad temo, ki jo je obdeloval. Tudi France Koblar opisuje primer, kako je Krek pri- šel na pustni torek maševat in pridigat v Železnike. ''Že je zvonilo, ko je počasi, skoraj brezbrižno prišel v škornjih po cesti, zavil čez trg naravnost v cerkev in že je stal na prižnici. Govoril je o sv. Rešnjem tele- su. Ljudje so bili prevzeti, veljalo pa je splošno: Krek take stvari stresa iz rokava, premisli mimogrede in pridiga mu je igrača.'' Krek je vedno izkoristil svoj prosti čas, da je obi- skal ljudi in kraje v Selški dolini. Običajno je bilo to povezano z nekimi dogodki, saj je tudi v prostem času delal. Za primer navajam samo eno leto, in sicer leto 1899, ko je bil polno zaseden z drugimi službami in dolžnostmi, in sicer: bil je državni po- Železne niti 14 Dr. Janez Ev. Krek, Selčan in domoljub Selške doline 29 slanec z delom v parlamentu na Dunaju, sočasno je bil profesor na bogoslovju, stolni vikar, organizator zadrug, hranilnic, izobraževanj itd., pa vendar ga pogosto vidimo med svojimi domačimi, prijatelji in znanci v Selški dolini. Tako je vodil v mesecu mar- cu 11-dnevni misijon v Sorici; 17. julija je na Frtici v Selcih razlagal volivcem brezplodnost dela v dunaj- skem parlamentu; nato je 13. avgusta blagoslavljal zastavo Pevskega društva Ratitovec v Selcih; teden dni kasneje, 21. avgusta, je imel v Selcih govor na proslavi ob 50-letnici vladanja cesarja Franca Jože- fa; zadnji vikend v avgustu so ga na domu v Selcih obiskali prijatelji iz Primorske (Adam) in Ljubljane; 4. septembra je imel Krek govor na shodu v Železni- kih. Iz tega je razvidno, da se je v počitniških mese- cih veliko zadrževal v domačih krajih, potem pa je bil spet razpet med Dunajem in Ljubljano v različnih službah in dolžnostih. Leta 1901 je nastopil delo v deželnem zboru, kajti smatral je, da je bolj potreben doma in rešuje de- želne probleme naroda. In že na prvem deželnem zboru v letu 1901, ki se ga je Krek udeležil, je govoril o Schweglovem predlogu za obnovo ceste po Selški dolini. Cesta je bila potrebna razširitve in boljše po- vezave s Primorsko oziroma z Baško grapo. V tem času se je pričela gradnja železnice Jesenice–Gorica skozi Baško grapo. Cesta je bila razširjena do Podro- šta v letu 1903. S strani Baške grape je cesto gradil grof Ceconi (italijanskega porekla), ki jo je povezal s Selško dolino preko Petrovega Brda do Podrošta. Železnica je bila odprta leta 1906, kar je bilo izre- dnega pomena za gospodarski razvoj. Krek se je vključeval, kjer je le mogel, in gledal na dobrobit ljudi in krajev njemu priljubljene Selške doline. Leta 1902 je ugasnil plavž v Železnikih. To je dolini prineslo veliko problemov. Ugasnili so ru- dniki in nekatere dejavnosti, ki so bile povezane s fužinarstvom. Obrtna dejavnost je imela že neko tradicijo in le-ta se je močneje razvijala tudi izven fužinarske stroke. V tem letu je zabeleženo v Selški dolini 26 različnih obrti s 111 obrtniki. Največ je bilo čevljarjev, mizarjev, krojačev, kovačev, usnjar- jev, tkalcev itd. Ustanovljena je bila Sodarska zadruga, ki je leta 1902 že imela 75 članov s približno 140 delavci. To je obenem zametek današnjega Alplesa. Zadruga je izvajala tudi izobraževanje za zaposlene, da bi delavci dobili strokovno in tudi splošno znanje, kar je Krek vedno poudarjal: ljudje morajo dobiti več znanja. Liberalci so leta 1910 ustanovili v Železni- kih svojo sodarsko zadrugo (35 članov). (N. Žumer, Obrt in obrtna podjetja, str. 179.) Takrat so bile pomembne nekatere obrti, ki jih danes praktično ni več: oglarji, apnenčarji, delo v skrilovih nahajališčih (Zali Log, Sorica, Nemilje, Do- lenja vas), vprežni konjski prevozniki ... V tem letu je izšla pri Leonovi družbi (Krek) knjiga Franca Kosa Gradivo za zgodovino Sloven- cev od leta 501 do 800. Pri Slovenski matici so imeli drugačne načrte in zato knjiga ni bila tiskana pri Slovenski matici, ampak se je Kos dogovoril s svojim vaščanom in sorodnikom Krekom, da bo to knjigo tiskala in izdala Leonova družba. Ravno ko je Krek v svoji delovni sobi prebiral novo knjigo Gradivo za zgodovino Slovencev, je prišel k njemu prijatelj Finžgar. Krek mu je dal pobudo: ''Preberi to knjigo in napiši nekaj lepega o Slovencih. Ti si mojster peresa, tebi zagotovo to ne bo pretežko.'' Krek je knjigo poklonil Finžgarju in on je začel prebirati in ustvarjati. Finžgar je na podlagi te knjige spisal roman Pod svobodnim soncem. Ro- man je najprej izhajal kot podlistek v reviji Dom in svet v letih 1906/07, v knjižni obliki je roman izšel leta 1912. Leto 1903: ''čolnič, ki v večnost poroma, več se ne vrne do doma ...'' Ko je bil Krek v največjem zagonu delovne ustvarjalnosti, zasut z delom in idejami, se zgodi za njega dotlej najtežji dan v življenju. Še nekaj let kasneje, spomladi 1907 na Dunaju, je v govoru na sestanku dunajskih katoliških slovanskih društev priznal, da je bil to najbridkejši udarec, ki ga je bil kdaj koli zadel. Železne niti 14 Dr. Janez Ev. Krek, Selčan in domoljub Selške doline 30 9. marca 1903 je zaradi srčne kapi umrla mati Marija, Štokarjeva mati. Pokopana je na selškem po- kopališču. Pokopališče takrat še ni bilo staro deset let. Grob je ob vzhodni steni obzidja, kjer je vzidana črna marmornata plošča nepravilnih oblik z belim golobčkom in napisom: V MIRU! MARIJA KREK MCMIII Spomenik je dal postaviti sam Krek po vzorcu grobnih napisov v rimskih katakombah, ki jih je sam preučeval, ker je globoko cenil delo in trpljenje prvih kristjanov. O mami se je vedno izražal z največjim spoštova- njem. Vedno jo je onikal. Že kot dijak, gimnazijec in kasneje študent je napisal o mami veliko lepih misli, pesmi. Kmalu po smrti mame je spisal pesem Mati: Ljubi sveti Miklavž, s cerkvico nad Soro, preko Golice raz goro, pridi, brž pridi v podporo, vernih brodarjev svetnik! Ljubi sveti Miklavž: čolnič odpravljamo z doma, čolnič, ki v večnost poroma, več se ne vrne do doma ... v prsih nam poka srce. Ljubi sveti Miklavž, solza obupno pekoča, žalost moreča in žgoča v vzdihih ti prošnjo naroča: sprejmi naš čolnič na pot! Ljubi sveti Miklavž, smrtnega sila viharja burno ob čolnič udarja – bodi mi ti za krmarja, v pristan ga vodi zvesto! Ljubi sveti Miklavž, takega čolniča vali smrtni še niso obdali in ga tja v večnost peljali: Matere duša je v njem. Ljubi sveti Miklavž, vodi iz ječe telesa gori jo v sveta nebesa ... Z Bogom! Oh, ura slovesa. Toda – saj pojdem za njo! (Sovran, Dom in svet XVI, 1903, str. 372; Sovran je Krekov psevodonim.) Kako spoštljiv in ljubeč odnos je imel do svoje mame, Krek opisuje v Slovencu leta 1905: ''V moji duši živi samo en izraz za mojega angela: Lica nagu- bana, razorano čelo, dvoje živih in črnih oči, s sreb- rom prečkani lasje – tak je obraz mojega angela. Iz oči mu sije ljubezen, močnejša kot smrt, iz srebr- nega venca na glavi mi govori skrb, živa in čista, iz brazd na čelu in gub na licu pa berem dolgo in težko povest o delu, trudu in žrtvah ... Vsaka brazdica, vsaka gubica je lik granitni spome- nik srčnih bojev in zmag, nema priča o srcu, ki je iz- krvavelo v požrtvovalni angelski službi. In duša moja mi priigra k njemu mladega dečka, ki gleda sanjavo odprtih oči v daljavo, kjer išče meja svojih bodočnos- ti. Brezskrben odhaja od doma, tresoča roka mu prek- Nagrobni spomenik materi Mariji Krek na selškem pokopališču na vzhodni strani obzidja. Foto: Franc Pfajfar Železne niti 14 Dr. Janez Ev. Krek, Selčan in domoljub Selške doline 31 riža jasno čelo. Tak je moj angel.'' To so misli, ki po- nazarjajo čuteče srce človeka in bistroumnost duha v njem. Zato se ni čuditi, da se je v tednih po mamini smrti moral umakniti za nekaj dni k prijatelju škofu Mahniču na Krk. Na ta obisk se nanaša ena izmed naj- lepših Krekovih pesmi: Bršljana (Dom in svet, 1903). Videl sem tebe, oj morje Jadransko, slišal šumenje sem tvojih valov, sanjal o domu na tvojih otokih, zibal v šepetu se tvojih vetrov. Sonce žarilo mi mlado je lice, cvetje dehtelo mi z redkih ograd, živo se zdelo mi golo skalovje, ko je sijala nanj tvoja pomlad. Pomnim te; toda spomini bledijo, živo mi eden le v srcu blesti: brst, opleteni z zelenim bršljanom, Tebe zró vedno moje oči! Z brstom kvarnerskega krasa se merim: v teh sva enaka: tla skalna obeh; eno okrožje: valovje šumeče, nekaj i cvetja v zelenih vrteh. Brst moj kvarnerski, z bršljanom poviti, v tvojem spominu rosé mi oči: Vse je – skalovje, valovje in cvetje, toda bršljana, bršljana pa ni! (Sovran, Dom in svet, 1903, str. 372; Sovran je Krekov psevdonim.) V domači hiši v Štoku je ostala samo še sestra Cilka. Ona je hišo v Štoku tudi podedovala. Ker je sestra Cilka imela na skrbi svojega brata Janeza, sta se z Janezom odločila, da Štok prodata in se preselita v skupni dom v Ljubljani. Hišo v Štoku je kupila selška Hranilnica in posojilnica. Neuporabno hišo v Štoku je Hranilnica in posojilnica podrla in na tem istem mestu zgradila po- nosno stavbo Selški dom. Otvoritev je bila leta 1908. Krekov dom v Selcih, ki stoji na istem mestu, kjer je stala hiša v Štoku. Od ustanovitve leta 1908 do 1922 je bil Selški dom, nato do konca druge svetovne vojne Krekov dom. Po vojni se je preimenoval v Mladinski dom do leta 1979, nato pa je spet Krekov dom. Foto: Franc Pfajfar Železne niti 14 Dr. Janez Ev. Krek, Selčan in domoljub Selške doline 32 Tako kot prej, ko so se Selčani radi zbirali pri Krekovi mami, je sedaj postal Selški dom središče vsega dogajanja v Selcih. V njem so bili prostori občinskega urada, posojilnica in hranilnica, izobra- ževalno društvo. V domu je bila tudi hiralnica, pros- tor za brezdomce. Celotno nadstropje in podstrešje je po želji dr. Kreka dobilo Prosvetno društvo. Na podstrešju so uredili Krekovo sobo, da je lahko Krek tukaj tudi bival, kadar je prišel v Selca. Soba je bila opremljena s kmečkim pohištvom, kakor je Krek sam želel. Okno je bilo obrnjeno proti Sv. Miklavžu, hribu, ki mu je bil posebno drag, saj je pod njim po- čivala njegova mati. Sestra Cilka je z dodatnimi po- sojili zgradila vilo v Ljubljani (danes Njegoševa 17). Dr. Krek se je iz škofijskega stanovanja ob stolnici preselil v novi dom v letu 1905, kjer je zanj skrbela sestra Cilka. Skrbela je za brata Janeza kot gospoda- rica in gospodinja. Vendar se ji Janez ni vedno pus- til upravljati, predvsem glede zunanje urejenosti. Sestra Cilka je hotela, da se za svoj status, ki ga je Janez imel, tudi primerno oblači. Janez pa ni maral uglajenosti, tako da so o njem kolegi govorili, da je celo zanemarjen ali zanikrn. Vendar je bil tako nava- jen že od otroških let in o tem pričajo njegovi sošolci in prijatelji. Dogodilo se je celo tako, da mu je sestra kupila novo obleko, on pa jo je dal beraču. Na Prtovču Po mamini smrti se Krek ni več toliko zadrževal v Selcih. Občasno je bival v svoji sobi v Selškem domu ali župnišču, vendar je glavnino svojih poči- tnic odslej preživljal na Prtovču Pr Lukovc, pri gos- podarju Petru Pavliču. Nekateri viri navajajo, da je živel v mežnariji, kar ni pravilno. Samostojne hiše kot mežnarije na Prtovču nikdar ni bilo. Imeli pa so mežnarja, in to je bil Peter Pavlič, po domače Pr Lu- kovc (danes Pr Luk). Gospodar Peter je bil mežnar in tudi ključar cerkve Marije Pomočnice na Prtovču. Občasno se je rad mudil tudi pri svojih prijateljih kot na primer pri sošolcu Antonu v Dražgošah ali so- šolcu ''cimru'' Matiju Slaku, ki je bil najprej župnik v Predosljah, nato pa na Brdu pri Lukovici. Kasneje je Vas pod Ratitovcem, Prtovč, kjer je po letu 1903 Krek preživljal počitnice. Vir: www.gore-ljudje.net Železne niti 14 Dr. Janez Ev. Krek, Selčan in domoljub Selške doline 33 rad zahajal tudi k prijatelju Ludviku Bajcu v Šentjanž na Dolenjskem. Z Bajcem sta postala prijatelja, ko je bil Bajc kaplan v Selcih od leta 1904 do 1907. Skratka, Krek je bil odprte in vesele narave in se je vedno rad družil z ljudmi. Povsod je bil tudi prisrčno sprejet. Po letu 1903 pa je Krek povečini preživljal poči- tnice na Prtovču Pr Lukovc in v hribovju Ratitovca. Hranil se je z domačo kmečko hrano, imel več miru za spanje in veliko hodil po hribih. Nosil je navadne irhaste hlače, dokolenke, neugledne čevlje ali bil tudi bos, imel je kratek jopič in na glavi klobuk. V življenje na Prtovču se je tako vživel, da je bil z vse- mi šestimi družinami, kolikor jih je takrat bilo na Prtovču, kot ena družina. Vključeval se je v vaško in kmečko delo, hodil na Ratitovec in okoliške hribe, na vasi ob vodnjaku je imel veliko vaško klop, kjer so se zbirali domačini in tudi njegovi prijatelji, ki so ga obiskovali iz Ljubljane in od vsepovsod. K njemu so hodili mladi na jezikovne tečaje, večkrat je pre- daval tudi o drugih temah. Vsak dan je kot držav- ni poslanec od leta 1907 naprej dobival na Prtovč pošto in tudi sprotno odgovarjal. Na Prtovču je tudi veliko pisal, praktično je vse Zgodbe svetega pisma, ki jih je po Lampetovi smrti (leta 1900) prevzel v izdelavo, spisal med počitnicami na Prtovču. Do leta 1909 je izdal 17 snopičev razlag Svetega pisma, kar je kot doktor iz nauka apostola Pavla opravil izvrstno. Imel je veliko željo, da bi Sveto deželo tudi kdaj obiskal, a ga je prehitela smrt. Daljše potovanje je opravil še kot študent v Nemčijo v Vestfalijo k slo- venskim rudarjem ter nekajkrat na Češko k svojim prijateljem in v zdravilišče. Edino, kar mu je uspelo, je potovanje s svojim skrbnikom Petrom Pavličem s Prtovča v večno mesto Rim leta 1913. Zagotovo se je s Petrom zelo dobro razumel in ga je vzel s seboj kot spremljevalca. Dr. Krek je v Rimu po priporočilu svojega škofa Jegliča opravil duhovne vaje, da bi si tudi duhovno še bolj opomogel za zahtevne nalo- ge, ki jih je imel na pretek. Peter pa si je medtem ogledoval Rim in Vatikan. O Krekovem bivanju na Prtovču bi se dalo veliko pisati, a razne prigode in dogodivščine iz tistega časa odhajajo v pozabo ozi- roma so jih predniki odnesli s seboj v grob. Nekaj pa je vseeno ohranjenega. Zaradi bivanja na Prtovču so Krka imenovali tudi 'prtovški župnik'. Vsak dan je redno maševal, ob nedeljah pa tudi večkrat. Pri vsaki maši je povedal tudi nekaj misli, ob delavnikih je bila pridiga kratka, ob nedeljah pa daljša. Krek je izredno rad govoril, pridigal, saj je za to imel še po- seben govorniški dar. K nedeljski maši so prihajali na Prtovč tudi iz vseh okoliških vasi, tudi iz doline in od drugod, kajti njegove pridige so imele posebno moč privlačnosti. Ob nedeljah je le redko odšel s Pr- tovča, mogoče na kakšen shod, kjer je spet imel svoj govor, sicer je ostal na Prtovču in je popoldne imel v cerkvi krščanski nauk z blagoslovom. Z vaščani je sodeloval še na poseben način, ko so med letoma 1904 in 1906 postavili vodovod. Krek je pripravil celovit načrt, po katerem se je izvajalo delo. Takrat je bilo na Prtovču šest domačij oziroma šest gospodarjev: Kajžar, Petričk, Grohar, Matjažovc, Štancar in Lukovc. S pridnimi rokami so delali, da so prekopali od izvira do vasi. Izvir ni nikdar presahnil. Ker je na tem področju več virov vode, se je bilo treba odločiti za najbolj primernega. Kako je Krek ugotovil pretočnost posameznega vira? Petričkov Johan, ki je takrat imel 11 let, se je spominjal tega tako: ''Nekega dne je prišel Krek na Prtovč in s sabo pripeljal velik lesen škaf. Sklical je vaške fante in vsakemu naročil, kakšno orodje mora prinesti s seboj. Eden kramp, drugi lopato, tretji žago, nož, nekaj litrskih steklenic ... in vzeli so še ta škaf in je fante peljal do enega od virov vode. Fantje so se spogledovali in se spraševali, kaj le neki se je doktor domislil. Pa so si mislili, da že mora biti spet neka njegova modrost. Fantje so mu seveda zaupali, saj je vedno imel modre zamisli, ide- je. Ko so prišli do izvira, so izkopali luknjo, v katero se je tesno umestil škaf. Izvir vode so lovili v škaf. Naredili so leseno cevko, po kateri je tekla voda, ter pretakali v steklenice. Na ta način so merili količino vode in čas, ter tako ugotavljali pretočnost vode na uro, na dan ... Ta postopek so fantje morali po naro- čilu Kreka večkrat ponoviti, oziroma eden od njih je bil zadolžen, da te meritve opravi vsak mesec na določen dan, in si je moral zapisovati podatke. Tako so dobili celotne podatke pretočnosti posameznega Železne niti 14 Dr. Janez Ev. Krek, Selčan in domoljub Selške doline 34 vira za celo leto, kar je služilo za odločitev postavitve vodovoda.'' Johanovo pripoved si je zapomnil in po- vedal današnji lastnik Pr Luk Peter Tolar. Ohranjena pa je originalna pogodba, ki jo je Krek sklenil z gos- podarji na Prtovču, ne zaradi sebe, ampak zato, da so bile jasne odločitve in naloge vseh gospodarjev. Glede na rezultate opravljenih meritev je Krek pripravil načrt in pogodbo za izgradnjo vodovoda na Prtovču. V pogodbi z 9. septembra 1904 je v 12 točkah določeno: 1. Svet, po katerem bo potekal vodovod od rezer- voarja do korit, vsak kmet daje zastonj. 2. Rezervoar bo stal na Kajžarjevem posestvu. 3. Prvo korito bo stalo na Groharjevem posestvu pod hišo. Okoli korita se svet izravna, da bo do- stopno za napajanje živine in za pot. 4. Drugo korito bo stalo na Matjaževem svetu. 5. Dela izkopa opravijo vsi vaščani enakomerno porazdeljeno. Vsaka hiša mora dati najmanj enega moškega za opravljanje del. 6. Enako enakomerno se razporedi delo vožnje. 7. Za stroške se vzame do 350 gld. na posodo. Dolžno pismo podpišejo vsi. Dokler se ne dobi pri- merna podpora od dežele in države, obrestujejo ta dolg tako, da plača vsak kmet po 3 gld. in 60 kr. na leto, vsak kajžar pa po 1 gld. in 70 kr. Stanovnik Groharjeve kajže je zavezan samo za delo. 8. Vse priprave se izvrše s skupnim delom enako- merno porazdeljene na vse gospodarje po ena- kem ključu, kot je določeno za obresti. 9. V koritu se ne sme nikjer prati. Pranje je dovo- ljeno samo pod Matjaževim koritom. Kdor se prekrši, plača 5 gld. kazni. 10. Kdor ne bi hotel sodelovati pri izgradnji vodovo- da, bo plačeval vodo po 15 gld. letno. 11. Za gašenje se napravi vodni hidrant s cevmi na skupne stroške, preračunane v tistem razmerju kakor gori navedeno obrestovanje. 12. Ta pogodba se more razdreti ali popraviti samo, če to soglasno sprejmejo vsi prtovški gospodarji. Na Prtovču, 9. september 1904 K tej pogodbi je po končanem delu dodan še aneks, ki določa vzdrževanje, red pri koritih in vodovodu. Delo na vodovodu je bilo opravljeno v dveh letih. Aneks je bil narejen 7. oktobra 1906 s soglasjem vseh gospodarjev s Prtovča in podpisom dr. Kreka. Vodovod na Prtovču še danes deluje prenovljen z novim večjim zajetjem. Prvotno so bile položene svinčene cevi, ki so jih korenine sčasoma stisnile ali preoblikovale, zato so bile cevi že zamenjane. Tudi nekdanjih korit za vodo na vasi ni več. Poleg tega, da je z vaščani načrtoval skupne ak- tivnosti in se z njimi družil in veselil, je tudi veliko delal. Obvezno je moral spisati Zgodbe svetega pis- ma za revijo Dom in svet in uvodnik v vsako številko revije Domoljub. Uredniku Domoljuba je namreč obljubil, da bo, če revija ne objavi njegovega imeno- vanja za prelata, za vsako izdajo napisal uvod. To se je leta 1904 obvezal za dve leti, a je potem nadalje- val vse do leta 1910. Janez Ev. Krek je večkrat pridigal v cerkvah v naši dolini. Tako imamo ohranjene zapise, da je maševal in pridigal v Železnikih ob raznih prilikah, ko je žup- nija imela praznik, žegnanje, celodnevno češčenje ali shod. Zelo rad je zahajal v Davčo in Sorico. Ob neki priliki ga pisec opisuje, kako je prišel v Sorico bos, čevlje pa je imel zvezane čez ramo. Pridigal je novomašniku Frölichu v Sorici. Krek je bil zelo iskan pridigar, a v domače kraje je zahajal najra- je. Predvsem ga je vezalo prijateljstvo z Boškovim Antonom, župnikom v Dražgošah. Sošolec Anton svojega kolega Janeza opisuje: ''Bil je vedno šaljivec, da mu ni bilo para. V počitnicah ga po cel teden ni bilo domov. Z Janezom sva jo mahnila okrog, brez načrta. In kamor sva prišla, so naju bili ljudje veseli. A nikdar ni bilo iz Janeza slišati nespodobne besede. Iz njega (Kreka) so žareli božanski dovtipi, šale ... Materi to sicer ni bilo ravno po volji, a Janez jo je cenil in neizmerno spoštoval, saj je še v kasnejših le- tih rad pokazal proti pokopališču in povedal: Tamle počivajo moja mati. Vedno jo je onikal.'' Anton še nadaljuje: ''Prvo obdobje (to je mišljeno čas študija) je bilo za šalo veliko več časa, po študiju pa je veliko Železne niti 14 Dr. Janez Ev. Krek, Selčan in domoljub Selške doline 35 več časa šlo za pisanje, shode, govore, organizacijo, svetovanje in poučevanje …, to so bila leta intenziv- nega dela in zadnja tri leta lahko poleg tega dodamo še leta trpljenja.'' Sicer se je Krek dobro zavedal, da za krepko zdravje potrebuje tudi razvedrilo, počitek. Ob neki priliki je ženi Ivana Dolenca rekel: ''Ali vaš dedec še vedno tiči v knjigah? Bolj srečni boste, če boste ime- li doma zdravega osla, kakor bolnega učenjaka.'' (I. Dolenec, str. 312.) Sicer pa ustvarjalec dela tudi, kadar ne dela. Torej Krekove počitnice niso bile prazen odmor. Krek je spremljal življenje v dolini in je bil priso- ten ob lepih in manj prijetnih dogodkih. Bil je pri- soten ob blagoslovitvi praporjev društev ali bratov- ščin, župnijskih praznikih, shodih in podobno, pa tudi na pogrebih. Redno je bil v Selcih na vse svetni- ke oziroma vernih duš dan in na grobu svoje mame. Rad je hodil po hribih, a skoraj nikoli po marki- rani poti, ampak ''povsod drugje, samo po stezi ne, zdaj gor, zdaj dol ...''. Tako ga opisuje Finžgar, kako si je nekega dne na pohodu z Ratitovca strgal irhaste hlače, in je potem do doma ''prodajal platno''. Rad je bde sanjal, prestavljal državne mejnike, prebiral pesmi in pel, v tekmi zlagal pesmice, za šalo mlatil in se meril v moči, se kopal v svoji ''kabini'' v gorskem potoku, obiskoval znance in prijatelje ter zvesto opravljal službo ''prtovškega župnika''. Tudi njegov nekdanji župnik, takrat že kanonik v Ljubljani, Ivan Sušnik pripoveduje, kako sta skupaj šla na Ratito- vec. ''Šla sva s Krekom na Ratitovec. Ko sem hotel zaviti na markirano pot, me je potegnil za rokav, ve- leč: 'Tu gori naravnost pojdeva! Čemu bi hodila prav tam, kjer vsi hodijo.' Svaril sem ga, da bova zašla v neprehodno goščo ... Udaril jo je po svoje in hočeš nočeš moral sem za njim. Hodila sva po goščavi, ro- bidovju, skalovju, dokler se nisva znašla na polici, kjer ni kazalo izhoda ne levo ne desno, pa sem ne- Aneks k pogodbi z gospodarji na Prtovču o postavitvi vaškega vodovoda. Vir: osebni arhiv P. Tolarja Železne niti 14 Dr. Janez Ev. Krek, Selčan in domoljub Selške doline 36 jevoljno godrnjal: 'No tako, sedaj pa imaš! Kako pa sedaj naprej, kako bova našla izhod?' Krek je mirno počepnil na skali, vzel cigaro, jo svečano prirezal in prižgal ter brezskrbno izjavil: 'O, ga bova že našla! Oziroma ti ga boš našel, preden bom jaz to cigareto pokadil. Le kar išči, saj veš, kdor išče, ta najde.' Kaj mi je preostalo drugega, kot da sem našel izhod.'' V tem se izraža Krekov značaj in način dela. Krek je stalno iskal nove izzive, nove poti tudi v vseh dru- gih dejavnostih. Novi časi prinašajo nove spremem- be, nove rešitve pa so vedno bolj drzne, nič ali malo stalnega. Ko je Krek iskal nove izhode, nove poti do vrha Ratitovca, je deloval v duhu iskanja novih re- šitev za probleme, s katerimi se je tisti čas ukvarjal. Včasih se je za kratek čas ustavil, prižgal cigareto, razmislil ..., rešitev je morala dozoreti. V pohodih po Ratitovcu je mnogo razmišljal, pridobival in zoril ideje, zato ni čudno, da je leta 1906 ravno na Prtov- ču zasnoval načrt za Vseslovensko ljudsko stranko. Krek kot velik ljubitelj narave je bil tudi član lov- ske družine v Selški dolini in se je s prijatelji občas- no udeleževal tudi lova. Tudi v lovu ima Ivan Sušnik s Krekom svojo zgodbo. ''Pod krepko bukvijo je stal; Bog ve, kje so mu bile misli. Kmalu je naslonil pu- ško na bukev, prikorakal k meni in mi hotel nekaj razlagati. Nisem mu še dobro dopovedal, da se na 'štantu' ne ravna tako, že je planil srnjak iz gošče in v skokih oddirjal prav mimo njegove bukve in puške. Škoda, da je ni vsaj brcnil. Kreka pa to ni nič ganilo. 'No, morda ga bo pa kdo drug podrl,' je mirno ko- mentiral.'' Eno od lovskih zgodb s Krekom ima tud Finžgar, s to razliko, da ga je Finžgar postavil na stojišče, sam pa se je umaknil daleč vstran in ga opazoval. ''Opa- zoval sem ga, kako je s puško na rami hodil sem ter tja in ves zamišljen gledal v tla. Kar vzdignejo psi srnjaka. Snel je puško in v hipu je že v dolgih sko- kih pridrvel mimo njega velik srnjak. Kot bi trenil, je imel puško pri licu, ustrelil in srnjak je obležal. Vse se je odvijalo po krekovsko – kamor je pomeril, je zadel. Srnjaka je potem nesel sam, okrog vratu okomatan z njim, s planine v Sorico ... Ko so mu v gostilni pri Lovrencu hoteli srnjaka pripraviti in mu ga dati lepe kose za na Prtovč, je odločno odklonil. Zahteval je, da srnjaka naslednji dan dostavijo v Lju- bljano časnikarjem ...'' Krekov značaj Kaj lahko sklepamo iz obeh opisov? Krek je ne- prestano delal, razmišljal in snoval. Pregovor pravi: Ustvarjalec dela tudi, kadar ne dela. Torej Krekove počitnice niso bile prazen odmor. Mimogrede še nekaj o Kekovem značaju. Kaj odli- kuje Krekov značaj, opisuje Ivan Dolenec: Globoka vernost in spoštovanje krščanskih vrednot. Nesebičnost pomagati ljudem v njihovih potrebah, predvsem ubogim. Zato ga je odlikoval pogum. Bil je kot na krilih, ker ga nista mučila ne de- nar ne slava. Rekel je: ''Kadar se pokaže, da je kaka reč neobhodno potrebna, mora biti tudi mogoča.'' Ratitovec, Krekova koča. Vir: www.pzs.si Železne niti 14 Dr. Janez Ev. Krek, Selčan in domoljub Selške doline 37 (I. Dolenec, str. 32.) Ljubezen do bližnjega in iz nje izvirajoča ljubeznivost v občevanju. On ni ustvarjal raznih organizacij, društev ... samo zaradi njihove- ga namena za boljši gmotni in duševni napredek naroda, ampak tudi zaradi tega, ker se v organizaciji navadijo ljudje, da delajo drug za drugega. S tem ubijajo v sebi sebičnost, si krepijo versko in naro- dno zavest, se uče na eni strani discipline, na drugi strani pa kot odborniki, predsedniki, člani vladati oziroma voditi večjo družbo – da imamo ljudi, ki znajo ubogati in vladati, to je predpogoj samovlada- nja, svobode … Krek je bil dolga leta pravi telesni korenjak. On sam je v govoru ob 20-letnici mašništva pripove- doval: ''Vsega tega bi jaz ne zmogel, če ne bi bil iz take rodovine, da je moj stari oče še pri 70-tih letih plesal. Moji sošolci iz lemenata so že postarani; jim že gre čez poldne. Pri meni pa je ura šele deset.'' V tem primeru je mislil na deda Franca Kreka, prve- ga Štokarja. Krek je bil tudi jasno odločen. Zanimiv je primer, kako Krek izraža svojo trdno gorenjsko, selško odločnost. To se kaže v pismu, ki ga je 24. 10. 1907 pisal svojemu prijatelju Antonu Oblaku, takrat župniku v Šentlovrencu na Dolenjskem, sicer pa po rodu iz Horjula. V tem pismu Oblaku razlaga in ga spodbuja, naj vendar on sam prevzame več dela, ker se na druge ne more zanesti. Če ne moreš sam, pa dobi sodelavce, a na vsak način je zdaj čas sila re- sen. Pismo končuje z besedami: ''Brez zamere, Tone, toda Selčan – odkrito Horjulcu, zdaj in vselej Amen.'' Odločen je bil tudi, ko je šlo za njega samega, ki ni maral slave, časti in pohval. To najbolj zgovorno pri- ča primer, ko je zavrnil cerkveno odlikovanje. Krek je bil na Slovenskem zagotovo prvi borec v social- nokrščanskem gibanju in zagovornik socialne poli- tike. Tudi nauk papeževe enciklike Rerum novarum je zagotovo Krek najbolj verno prenašal na vernike v ljubljanski škofiji. V tem pogledu je bil vsekakor zaslužen, da se je ideja o socialnem gibanju širila preko društev in bratovščin do vseh ljudi dobre vo- lje. Imel je nešteto shodov, govorov, predavanj, sre- čanj in na ta način je vnesel v slovenski prostor več znanja, poučenosti in več samozavesti kmečkemu in delavskemu stanu. To so mu priznavali vsi, tudi njegovi politični nasprotniki. Zato je občasno prišlo tudi do sodelovanja s socialnimi demokrati, ampak samo, dokler se je obravnavala čista socialna politi- ka. Dejansko pa so nasprotniki vedno rovarili proti njemu in ga tudi v časopisih kritizirali kot ''socialista v talarju'' ali ''rdečkarja'', da ne omenjam še mnogo drugih grdih obtožb, kako bi ga degradirali, a jim ni uspelo. Tudi knezoškof Jeglič se je dobro zavedal, da je ravno Krek tisti, ki je tudi v Cerkvi na Kranjskem prispeval največ, kar se tiče pravega socialnega gi- banja, ki ga uči tudi papež Leon XIII. v svoji encikliki Rerum novarum. V dnevniku škofa Jegliča s 23. ja- nuarja 1904 beremo o obisku škofa Jegliča pri pape- žu: ''Onda sem opisal papežu delovanje dr. Kreka in prosil, naj ga imenuje svojim hišnim prelatom; do- dal sem, da nima denarja za takse, ker vse razdeli; obljubil je, imenovati ga gratis. Imenovanje bo pri delavcih in pri stranki napravilo najboljši vtis. Krek sam se bo pa nekoliko jezil.'' V dnevniku 31. januarja pa škof Jeglič piše: ''Dr. Krek se je silno razžalostil, da sem mu izposloval čast papeškega hišnega prelata; obljubil sem, da tega ne objavim; to me sicer žali (žalosti), toda potrpeti moram.'' Fran S. Finžgar pa se tega dogodka spominja ta- kole: ''Bilo je ravno v času kosila, ko mu je škofijski Bandera selških fantov, posvečena Kreku, narejena v tridesetih letih 20. stoletja. Železne niti 14 Dr. Janez Ev. Krek, Selčan in domoljub Selške doline 38 sluga prinesel pismo oziroma dekret o imenovanju. Prebral je, vrgel iz rok leseno žlico, s katero je ved- no jedel, in oddrvel na škofijo. Takoj sem vedel, da to ni nekaj dobrega. Zahteval je od škofa, da odli- kovanje vzame nazaj in nikomur o tem ne govori.'' Pri škofu je zavrnil odlikovanje z obrazložitvijo, da tega on ne potrebuje in da mu nošenje rdečih oblačil ne bo pomagalo pri nadaljevanju širjenja socialne- ga nauka, celo nasprotno, ljudje se bodo odvračali od njega, saj si ne bodo upali z njim več sproščeno pogovarjati.'' Preprosti ljudje imajo namreč preveli- ko strahospoštovanje do častitih gospodov in se ne pogovarjajo sproščeno. Drugi mandat državnega poslanca, shodi, izobraževanja ... Po letu 1905 je bil Krek zelo aktiven tudi v shodih in na govorih gibanja Abstinent. Zaradi slabih raz- mer so se mnogi vdajali pijančevanju in zato je bila tovrstna aktivnost družbeno potrebna. Tako imamo pričevanje, kako je Krek v juniju in avgustu povabil na Prtovč in na Ratitovec člane SKZS in Abstinenta. Tudi v Selcih je imel abstinentski govor. Da bi bilo vodstvo zadrug usposobljeno, je bilo npr. od 15. do 19. januarja 1906 organizirano izo- braževanje, tečaj za ''činitelje'' zveznih zadrug. Ob navzočnosti Kreka so morali opraviti izpit. To je bil prvi primer v takratni Evropi, da je zadruga imela tudi šolanje svojih zaposlenih za delo v zadrugi. Po Krekovem zgledu so to uvajali kasneje tudi v dru- gih delih Avstrije. Izobraževanje ljudi za različne stanovske potrebe se je odvijalo po vseh naših za- drugah. Tudi v zadrugah v Selški dolini so se vršila izobraževanja zadružnikov (N. Žumer). Izobraževanj Krek ni le podpiral, ampak se jih je tudi sam velikokrat na različnih mestih udeleževal. Na Sv. Joštu je bila znana njegova šola za izobražence, zato so bile tukaj zahtevnejše tematike, po drugih kra- jih in tudi v Selcih in na Prtovču pa je imel izobraževa- nje za mlade (jeziki, sociologija ...), za kmečke fante, može in žene ter dekleta s temami za njihove potrebe. V tem letu je bila v Selcih 10. 7. 1906 ustanovlje- na Živinorejska zadruga. Kasneje sta bila znotraj te organizirana tudi pašniški ali planšarski oddelek. V Železnikih pa sta bili ustanovljeni Žebljarska in Železoobrtna zadruga, ki je v obrti že predhodno imela močno tradicijo. Krek je bil leta 1907 ponovno izvoljen v državni zbor kot državni poslanec, čeprav se je tega branil, a je na prigovorjanje škofa Jegliča sprejel, kajti laičnih kandidatov za to funkcijo je bilo še premalo uspo- sobljenih. Po dolgoletnih naporih je parlament končno spre- jel splošno in enakopravno volilno pravico, za kate- ro so se borili desetletja, kajti do takrat so imeli volil- no pravico samo premožnejši in po večini meščanski ljudje. Krek je bil tudi v parlamentu znan kot social- no usmerjen človek. Tega istega leta 1907 je predla- gal v parlamentu starostno zavarovanje kmečkega ljudstva. To je za tisti čas genialna ideja, ki pa še ni bila sprejeta, saj je Krek prehiteval razmišljanja svo- jih kolegov parlamentarcev. Vendar je te ideje obja- vil v knjigi Starostno zavarovanje kmečkega ljudstva leta 1909 in s tem nadaljeval boj za pravice kmetov. Kreka vidimo v mnogoterih vlogah, s katerimi je premikal dosedanje mejnike navad in obnašanja: kot duhovnik in profesor bogoslovja, kot politik – državni in deželni poslanec, kot član stranke (SLS), kot socialni delavec z organizacijo zadružništva, društev, hranilnic ..., kot kulturni delavec na podro- čju izobraževanja, poučevanja in ozaveščanja ljudi za napredek v znanju in kulturi. Bil je izreden govor- nik, saj se ocenjuje, da je v 25 letih delovanja imel čez tri tisoč govorov na raznih shodih in prireditvah ter objavil približno šest tisoč člankov in razprav. Tudi v Selški dolini se je njegovo delo nadaljevalo na vseh področjih. 2. junija 1907 je bilo ustanovlje- no Telovadno društvo Orel v Selcih. Še istega dne popoldne eno tudi na Jesenicah, kjer je Krek prav tako sodeloval. Aktivno je bilo Prosvetno društvo v Selcih, ki je imelo več oddelkov: pevskega, dramske- ga, godbeni odsek, razne krožke. Petje je bilo vedno prisotno pri vseh proslavah in raznih dogodkih. Kot je bilo že omenjeno, so leta 1899 razvili prapor Pev- Železne niti 14 Dr. Janez Ev. Krek, Selčan in domoljub Selške doline 39 skega društva Ratitovec v Selcih. Zelo aktivni pa so bili v dramski sekciji, ki je obstajala že pred Krekom. Iz življenja v Selcih in v Selški dolini je nastalo veliko njegovih leposlovnih del, povesti in pesmi, a najbolj znane so ljudske igre Turški križ, Tri sestre in Sveta Lucija. Dramo v štirih dejanjih Turški križ je napisal leta 1909 in prvič se je igrala v Selcih. Krek jo je posvetil ''prijatelju Igna- ciju Semenu, (Kalanovemu očetu), prvemu delavcu za ljudsko izobrazbo v Selški dolini''. Kalanov oče je bil ustanovitelj selškega Bralnega društva, kamor je tudi mladi Krek redno zahajal. Takrat ko še ni bilo ne radija ne televizije, se je veliko igralo razne igre na odrih ali tudi na prostem. Ker še ni bilo kul- turnih domov z odri, so se igre igrale na kmečkih podih, skednjih, pod kozolci in podobno. Krek je bil tovrstno aktiven že kot nižji gimnazijec. Med po- čitnicami je povabil tudi svoje sošolce, da so igrali razne igre. Tudi v kasnejših letih je enako deloval dr. Anton Megušar. Še kot študent je večkrat povabil sošolce, da so igrali razne igre. Sicer so imeli v Selcih in okolici veliko sposobnih igralcev. Eno vodilnih ženskih vlog je več let igrala Kalanova Urška Semen, poročena Bešter. Takratni znani očesni zdravnik dr. Ješe je o Urški rekel, da kmečkega dekleta, tako ta- lentiranega za igranje, še ni videl. To potrjuje tudi dejstvo, da so bili njeni trije otroci in vnuki prav tako imenitni igralci. Že ko so se prvič igrale igre Turški križ in Tri sestre, je Urška igrala glavno vlogo. Na premierah teh dveh dramskih iger je sodeloval tudi sam avtor dr. Krek. Igranje so večkrat ponavlja- li in gostovali tudi izven Selc. Odsek godbe na pihala so ustanovili leta 1911. Za ustanovitev se je posebej prizadeval kaplan Se- dej. Prvi kapelnik je bil organist Anton Tevž, nato je prevzel Blaznikov, Matija Megušar. Pomagal jim je vojaški kapelnik Oskar Škulj, ki je večkrat tudi dirigiral, da je Megušar lahko igral. Godba na pihala je potem ostala še dolga leta in škoda je le, da da- nes tega ni več. Leta 1907 je bilo na Češnjici usta- novljeno Planinsko društvo za Selško dolino. Sedež društva je bil vse do leta 1929 na Češnjici, nato se je prestavil v Škofjo Loko. To Planinsko društvo je gradilo in leta 1925 odprlo Krekovo kočo na Ratitov- cu. Takratni predsednik Planinskega društva je bil Krekov sošolec Anton Pfajfar, župnik v Dražgošah. Na dan otvoritve 9. avgusta je imel mašo in govor ob prisotnosti velikega števila takratnih planincev ter političnega in kulturnega vodstva. Vodja odbora za gradnjo koče je bil izjemno aktivni član društva dr. Rudolf Andrejka. Poleg tega, da je Krek vplival na ustanovitev te- lovadnega društva, pevskega društva, planinskega društva in podobnih društev, ki so bila pomembna za družbeno življenje ljudi, jih je na shodih, sestan- kih seznanjal z družbeno-političnim dogajanjem doma in po svetu. Nekaj let pred prvo svetovno vojno, tj. leta 1909, je Krek nastopil v Izobraževalnem društvu v Selcih in govoril takole: ''Leta se že trudim v državnem zboru, a kake uspehe morem pokazati? Delo v parla- mentu je v meni utrdilo eno zavest: Avstrija taka, kot je sedaj, ne more obstati. V državnem zboru je ne- mogoče delati. Poglejte, kaj smo napravili v našem deželnem zboru in kako hitro. Gori (na Dunaju) pa nobena reč ne gre naprej. Nobene enotnosti ni, vsak vleče na svojo stran, nazadnje pa iz vsega skupaj ni nič ... Ves čas porabimo za reševanje narodnih vpra- šanj in tega ne bi bilo, če bi ne imeli narodov prve in narodov druge vrste.'' (I. Dolenec.) Kot zanimivost moramo omeniti, da se je Krek kot deželni poslanec močno prizadeval, da je bila v Sorici zgrajena prva hidroelektrarna na Sloven- skem. Na podlagi tega je bila v Sorici 14. 9. 1911 regi- strirana prva zadružna elektrarna. Za elektrarno se je najbolj navduševal domačin, soriški poštar Lovro Pintar. Deželni odbor Kranjske je podprl načrt, da bi s tem pridobili tudi izkušnje za gradnjo večje hidro- elektrarne, ki se je kasneje gradila na Završnici (leta 1915). V Sorici so tako 4. avgusta 1912 prvi dobili elektriko iz hidroelektrarne. Takoj zatem so bile gra- jene manjše elektrarne v Železnikih. Zelo pomembna dejavnost v Selški dolini je bilo tudi gozdarstvo in spravilo lesa. Ker je bilo lesa do- volj, ga je bilo treba tudi za kmeta ugodno prodati. V zvezi s tem je nastala Zadruga za unovčenje lesa s Železne niti 14 Dr. Janez Ev. Krek, Selčan in domoljub Selške doline 40 sedežem na Češnjici. Registrirana je bila 10. 5. 1912. Zadružništvo se je v prvih 15 letih 20. stoletja močno razvilo. V Sloveniji leta 1911 beležimo preko 900 registriranih zadrug. V Selški dolini jih imamo na različnih področjih, in sicer je bilo skupno 17 zadrug: pet kreditnih, tri konsumne, tri mlekarske; ena živinorejska, ena gozdarska, tri obrtne in ena zadružna elektrarna. Zadnja leta, 1913–1916 Leta 1913 je Krek spisal igro v treh dejanjih Sv. Lucija. Igra je bila objavljena v posebni knjižici in je poklonjena ''dražgoški dekliški Marijini družbi ob desetletnici''. Igra v treh dejanjih skozi čudežna ozdravitve slepe osebe prikazuje, kako se človek spreminja s slabega na dobro. Ker je Krek spremljal življenje v Selcih v lepih in težkih trenutkih, navajam samo primer, kako je imel pogrebni nagovor nekdanjemu selškemu županu in ključarju Bercetovemu atu, tj. Matiju Šmidu, ki je umrl 7. 3. 1913. ''Njegovemu spominu so pisane te vrstice. Narekovalo mi jih je globoko spoštovanje do tega izrednega moža in iskrena želja, naj bi nje- gov svetli zgled ne umrl z njim ... Sv. Peter (patron selške fare) daleč vidi, njemu je znano, koliko solz je obrisal revežem in siromakom njegov zvesti sin, kolikim vdovam je izkazal pomoč, koliko nasvetov in tolažbe je razlil v potrta srca. Zdaj, ko je omahnilo vrlo truplo, mu je gotovo prišel naproti in ga pope- lje domov! Nam, ki smo ga poznali, /…/ se pa toži za njim.'' (Koledar Družbe sv. Mohorja 1919, str. 106.) Vsebina je takšna, kot da bi jo napisal sebi v slovo. S pričetkom prve svetovne vojne se je tudi Kreku znatno poslabšalo zdravstveno stanje. Ni več mogel zahajati v hribe, ni več hodil na počitnice na Prtovč, obiskal je zdravstvene toplice na Češkem, zdravje se mu je vidno in hitro poslabševalo. Na predlog škofa Jegliča se je Krek leta 1916 upo- kojil kot profesor na bogoslovju. Že v preteklih letih so nemško usmerjeni politiki zahtevali od škofa, da je treba Kreka umakniti z mesta profesorja, ker da ni primeren. Obtožbe liberalcev in tudi nazadnjaškega klera so bile, da je ''revolucionar v talarju'', ''rdečkar'' … Seveda pa je nemškutarje motila predvsem Kre- kova domoljubna slovensko usmerjena politika. Majniška deklaracija 16. maja 1917 je bil Krek še zadnjič na pogovoru pri škofu Jegliču. Zelo ostro je nastopil proti dr. Šu- štaršiču, s katerim sta se v političnih stališčih razšla. Šuštaršič je še vedno zagovarjal monarhijo in av- strijsko državnost, medtem ko je Krek že nekaj let snoval načrt osamosvojitve Slovanov, Slovencev. Že za časa študija na Dunaju je Krek sodeloval v Jugoslovanskem klubu. Skozi celotno obdobje jav- nega delovanja si je prizadeval za skupno državo južnih Slovanov. Prve tovrstne shode beležimo že leta 1898 na Trsatu nad Reko, kjer je sodeloval tudi Krek. Z izbruhom prve svetovne vojne je vedno bolj postajalo jasno, da monarhija ne bo več obstajala takšna kot pred vojno. Treba je izkoristiti zgodo- vinski moment. Snovalca majniške deklaracije sta bila Korošec in Krek. S tem sta naredila prvi korak do končnega cilja, ki sta si ga oba želela in vanj trdno verjela, to je samostojna država. Oba sta se zavedala, da za samostojnost Slovenije v tistem času potrebujeta zaveznike v južnih Slovanih, sicer bi bili lahko v interesih Avstrije pogubljeni. Majniško deklaracijo je podprl tudi škof Jeglič, kar je bilo od- ločilnega pomena za izvedbo predstavitve majniške deklaracije v dunajskem parlamentu 30. maja 1917. To svojo idejo je predstavljal tudi severnim Slo- vanom. Poleti 1917 je še nastopal na shodih po Če- škem. Ob povratku iz Češke je bil še na Dunaju, kjer je nastalo besedilo oporoke. Počival je na divanu in govoril svojemu obiskovalcu prof. Alojziju Resu opo- roko: ''Vi vsi, ki ste seme izkrvavelega naroda, misli- te le eno; kako boste združeni vse svoje moči, vse svoje zmožnosti, vso svojo ljubezen in vse svoje srce posvečali naši (jugoslovanski) državi, za njen proc- vit, kulturo in blagostanje.'' To se je zgodilo v juliju 1917 v prostorih Jugoslovanskega kluba na Dunaju. Železne niti 14 Dr. Janez Ev. Krek, Selčan in domoljub Selške doline 41 In nato je še vprašal: Kaj menite, koliko bi jaz mogel koristiti naši državi s svojo smrtjo?'' (J. Juhant, Kre- kovo berilo, str. 158.) Nato je še potoval po Dalmaciji, in ko se je vračal s potovanja po Dalmaciji, kjer je agitiral za majniško deklaracijo, se je ustavil pri svojem dobrem prijate- lju župniku Bajcu v Šentjanžu na Dolenskem, kjer je 8. oktobra 1917 umrl. Krek je pokopan na ljubljan- skih Žalah in na grobu ima zaprto vazo, v kateri je zemlja z materinega groba iz Selc. Ta simbolika ima dvojni pomen. Ker je bil neizmerno navezan na svo- jo mater, je tako tudi simbolično na grobu z delčkom zemlje iz njenega groba povezan z mamo, obenem pa je povezan z domačo zemljo, grudo iz Selc, ker je bil domoljub Selc in Selške doline. Slovo od dr. Janeza Ev. Kreka Veličino Kreka ponazarjam z opisom, ki nam ga je zapustil Franc Logar: ''Tistega dne, ko je prišlo v Lju- bljano žalostno sporočilo, da je Krek umrl, sem se proti večeru napotil v Unionsko klet. Pri mizi sta se- dela Ivan Cankar in Oton Zupančič, Cankar je jokal, Zupančič si je brisal oči. Ko sem prišel do mize, mi je dal Ivan Cankar roko z besedami: Umrl je največji Slovenec in najboljši človek.'' (I. Dolenec, str. 404.) Cankar je 15. oktobra 1917 po pogrebu dr. Kreka zapisal: ''Kar je Krek z brezprimerno močjo snoval in ustvaril dolga leta, je ustvaril ob svoji zadnji uri; česar niso gledale njegove žive oči, je gledal njegov odprti grob. Ko se je narod poslavljal od njega, dob- rotnika, je bil ne ločen in neločljiva družba bratov in sester, ki so enega upanja in ene vere, ene misli in ene volje. Ta črni praznik, ki nam je dal dovolj solza brid- kosti in očiščenja, nam je obenem dodelil posebno dragocen dar: vrnil nam je spoznanje, ki nam je bilo v teh časih že skoraj izgubljeno, da more ob- roditi sočen sad le tisto delo, ki je bilo spočeto in izvršeno v čisti poštenosti. Vsako delo, ki je vzklilo iz kalne misli, je ob rojstvu mrtvo. Krek je doka- zal z vsem svojim življenjem, da je laž tista beseda o dvojni morali, temveč da je morala povsod in vselej samo ena, doma za pečjo, na očitni cesti, na razburkanem shodu, na zaupnem sestanku in v državnem zboru. Dokazal je, da poštenost ni suk- nja, ki se jo v prednji sobi da zamenjati za svetli frak sebičnosti. Narod je kakor otrok: brez dolgega premišljevanja in brez omahovanja sprevidi bis- tro, občuti brž, kdo mu daje in kdo mu jemlje. Zato so vroče, naravnost iz srca privrele solze ob grobu moža, ki je dal svojemu narodu vse in edino, kar je imel: svoje življenje. Grob dr. Janeza Evangelista Kreka na Žalah v Ljubljani. Foto: Franc Pfajfar Železne niti 14 Dr. Janez Ev. Krek, Selčan in domoljub Selške doline 42 Izkazalo se je, kakor še nikoli: kdor daje ljubezen, mu je povrnjena tisočkrat. Ne z mečem, z ljubezni- jo je zmagal Kristus. Sovraštvo je tiščalo naš narod ob tla, ljubezen ga bo povzdignila do sončnih višav. Tega evangelija nam ni dal prazen sanjač, dal nam ga je izmučen delavec ob svoji smrti. Nič žalosti ob tem grobu! Bolj nego kdaj zaupaj- mo v svoj narod, verujmo vanj in njegovo slavo! Kajti njive, ki so imele take orače in take sejalce, ne pomori slana, ne pobije toča; in žetev bo obilna, ko pride čas!'' (I. Dolenec.) Pogreb, ki ga še ni videla Ljubljana. Od škofije, kjer je zadnje dni ležal Krek, pa do groba na Žalah se je vila ena sama nepretrgana kolona. Opombe: 1 S pesmico. Op. av. Viri in literatura: Abram, Josip, Spomini na J. Ev. Kreka, Ljubljana, 1926/27. Andrejka, Rudolf, Selški predniki dr. Janeza Ev. Kreka, Ljubljana, 1932. Benedik, Metod, Janez Ev. Krek v spisih sodobnikov, Ljubljana, 2006. Brumen, Vinko, Janez Ev. Krek, Izbrani spisi, V. zvezek, Celje, 1941. Brumen, Vinko, Srce v sredini: Življenje, delo in osebnost Janeza Ev. Kreka, Buenos Aires, 1968. Dolenec, Ivan, Janez Ev. Krek, Izbrani spisi, I. zvezek, Ljubljana, 1923. Dolenec, Ivan, Janez Ev. Krek, Izbrani spisi, II. zvezek, Ljubljana, 1927. Dolenec, Ivan, Janez Ev. Krek, Izbrani spisi, III. zvezek, Socializem, Ljubljana, 1923. Dolenec, Ivan, Janez Ev. Krek, Izbrani spisi, IV. zvezek, Ljubljana, 1923. Dolenec, Ivan, Moja rast, Mohorjeva družba, 1991. Dolenec, Ivan, Ob 100-letnici Krekovega rojstva, koledar Mohorjeve družbe v Celju za leto 1965, str. 112–115. Dom in svet, revija, 1903. Janežič, Stanko, Juhant, Janez, Janez Ev. Krek, Slomškova založba, Maribor, 1998. Juhant, Janez, Krekovo berilo, Mohorjeva družba, 1989. Jurčec, Rudi, Janez Ev. Krek, Hram, Ljubljana, 1935. Koblar France, Moj obračun, Ljubljana, 1976, str. 199 –203. Mladika, 1925, št. 9, str. 352; 1934, št. 10. Primc, Aleš (ur.), Dr. Janez Ev. Krek, izšlo ob 90. obletnici smrti, Inštitut za gospodarske in družbene študije, Ljubljana, 2007. Vandalj, Anton, Na Krekov spomin, ob 10. obletnici smrti, Mladika, 1927. Slovenec, revija, 1905. Šmid, Olga, Selca nekoč, Selca: Turistično društvo, 1973. Wikipedija, Janez Evangelist Krek. https://sl.wikipedia.org/wiki/Janez_Evangelist_Krek. Žumer, Niko, Obrt in obrtna podjetja po prenehanju železarstva. V: Selška dolina v preteklosti in sedanjosti, str. 169–186, Železniki: Muzejsko društvo v Škofji Loki, pododbor Železniki, 1973. Železne niti 14 "Štokarjev gospod": Janez Ev. Krek 43 "Štokarjev gospod": Janez Ev. Krek (1865–1917) Miha Šimac Oj trpi s Kristom to življenje in ž njim končaj ga umirajoč, da tedna zadnji dan vstajenje in večna bo velika noč. Janez Ev. Krek, Drobtinice 1887 Človekovo življenje je vselej vpeto v prostor in čas, ki sooblikujeta njegovo držo in rav- nanje. Tako so na ljudi, ki so v drugi polovici 19. stoletja živeli pod habsburškim žezlom, gotovo vplivale tudi takratne gospodarske, politične, socialne in družbene razmere. Tako denimo je bilo leto 1865 v habsburškem imperiju leto precejšnjih pretresov, povezanih zlasti s političnim področjem. Šlo je za občutna notranja trenja in različna vprašanja o ureditvi monarhije, pri čemer je prednjačilo predvsem t. i. madžarsko vprašanje, ko so si Madžari prizadevali za drugačno, po njihovem predlogu sprejeto državno ureditev. V ta čas sodi tudi t. i. mariborski program, katerega pobudnik je bil duhovnik Andrej Einspie- ler (1813–1888). V programu so se njegovi zagovorniki zavzemali za preureditev oziroma oblikovanje ''Notranje Avstrije'', federativne in relativno avtonomne politične enote v okvi- ru cesarstva. O vseh teh večjih in manjših dogodkih, ki jih je krojilo življenje, je poročalo takratno tuje, pa tudi domače časopisje. Tako so, kakor vsako sredo, tudi 29. novembra 1865 v Ljubljani izšle Novice. Bralci so takrat v njih lahko prebrali poročilo o letnem zboru Kmetijske družbe v Ljubljani, ki ji je predsedoval Fideli Terpinec (1799–1875), pa spis o poduku vinorejcem, ki ga je napisal France Jančar, z gorenjskega konca je bil objavljen prispevek o preseljevanju na tuje, niso pa manjkale niti politične novice, povezane z živ- ljenjem v habsburški monarhiji, z delom deželnih zborov kakor tudi ne drobne vesti in notice o posameznih krajevnih, lokalnih dogodkih ali osebne vesti. Med slednje je sodilo tudi opravičilo prijateljem Lovra Tomana (1827–1870) ob njegovi preselitvi v Ljubljano.1 Železne niti 14 "Štokarjev gospod": Janez Ev. Krek 44 Otroška leta in selitve Nič pa ni časopisje poročalo o tem, da so pretekle dni v prenekateri družini znova zaslišali otroški jok. Med temi, ki so to doživeli prvič, je bila dva dni poprej tudi skromna učiteljeva družina pri Sv. Gregorju. Dne 27. novembra 1865 so tamkajšnjega župnika Matevža Perčiča2 prišli klicat, da bo treba novorojenemu fantiču podeliti zakrament svetega krsta. Duhovniško službo je župnik Perčič takrat op- ravljal že 32 let,3 življenje ga je dodobra obrusilo in le stežka bi ga še kaj presenetilo. Tudi ta klic ga ni in mirno je odšel v cerkev, kjer so ga čakali domači in botri, da je otroku podelil sveti zakrament. Po pode- ljenem krstu je župnik z že nekoliko tresočo roko s črnilom v formularni zapis župnijske krstne matič- ne knjige med drugim zapisal, da se je tega dne tam- kajšnjemu učitelju Valentinu Kreku in njegovi mladi ženi Mariji, roj. Štupica, rodil sin, ki so ga še isti dan krstili za Janeza.4 Ob tem pa župnik gotovo niti malo ni slutil, da bo sin iz te učiteljeve družine v zgodovi- ni slovenskega naroda pustil tako velik pečat. Takrat 28 let stari učitelj, organist in cerkovnik Valentin Krek, visok in krepak mož, je izhajal iz Kre- kovega rodu, katerega cerkvene matice in urbarji so dokazovali njihov obstoj na Gorenjskem vsaj že od 17. stoletja.5 Postavni začasni učitelj je upal, da bo z delom zaslužil dovolj, da si bo lahko ustvaril druži- no. Toda to je bilo mogoče šele potem, ko je bil leta 1864 imenovan za stalnega učitelja pri Sv. Gregorju, o čemer je poročalo časopisje.6 Takrat se mu je oko ustavilo na brhki, prijazni in zgovorni 21-letni Mariji Štupica, hčerki takratnega župana Sodražice, Janeza Štupice. Oče Janez sicer poroki z revnim učiteljem ni bil najbolj naklonjen, a tudi preprečil je ni. Tako sta se Valentin Krek in Marija poročila februarja 1865 in že v novembru prvič postala starša. V naslednjih nekaj letih sta se poleg sina Janeza v družini rodi- li še dve hčerki, Zofka in Cilka. Družina se je torej vse bolj širila, posledično pa je bilo treba iskati tudi novih rešitev za boljše življenje. Učiteljeva sredstva pač niso zadoščala za vse več lačnih ust. Valentin se fizičnega dela ni branil in je tudi na ta način po- skušal izboljšati domače razmere, z delom na najeti njivi in dnino pri sosedih pa je boljšemu družinske- mu položaju po svojih močeh pripomogla tudi mati Marija. Spričo vse večjih obveznosti se je torej mladi Janez, bister in živahen otrok, rad zadrževal pri so- rodnikih, še posebej pri dedu županu.7 Učitelj Valentin Krek je, kljub skromnemu življe- nju, sprevidel, da bo za naraščajočo družino treba iskati novo, bolje plačano učiteljsko mesto. Res je ča- sopis Učiteljski tovariš 15. decembra 1868 poročal o spremembah ''v učiteljskem stanu'' in zapisal, da gre ''Valentin Krek od sv. Gregorja v Dolenjo vas''8, toda te službe ni nastopil. Zato pa je na lastno prošnjo dosegel, da je bil premeščen za učitelja v Komendo, o čemer je časopisje prav tako poročalo.9 Krekova družina se je tako v začetku leta 1869 preselila na Gorenjsko, kar so na svoj način občutili tudi otroci. Po tej selitvi se je oče znašel v šoli, kjer je vrvelo mla- dih glavic, željnih učenosti. Očitno je Valentin zgodaj presodil, da mednje sodi tudi njegov sin Janez, saj je šel v šolo že v šolskem letu 1870/71. Zdi se, da se oče pri tej presoji ni prav nič uštel, saj je bil Janez že v naslednjem šolskem letu v ''zlatih bukvah'' zapisan na drugem mestu, v letu 1872/1873 pa na tretjem. V Komendi je imel oče Valentin obilo dela s šte- vilnimi otroci v šoli, pa tudi domača družina se je še razširila, saj se mu je v Komendi leta 1871 rodil drugi sin Alojzij, leta 1873 pa še hčerka Amalija. Ob tem je imel na skrbi še starega očeta. Tudi zato se je namreč želel kar se da hitro preseliti v še ne do konca osušeno novo šolsko poslopje. Stanovanje pa je bilo, kakor je sam navedel, ''vlažno in nezdravo''. Vsemu temu navkljub pa je imel Valentin še vedno precej nizko plačo, kar je povzročilo še gmotno sti- sko. Plača se mu je povišala šele ob koncu leta 1873, a takrat je bil učitelj že precej bolehen. V upanju, da se mu ''povrne zdravje'', je zaprosil za premestitev v Toplice. Šolska oblast mu je ugodila novembra 1874, a prepozno. V tistem času je bil namreč že tako slab, da je moral prenehati z delom in zaprositi za zača- sno upokojitev. Prošnja je bila ugodno rešena janu- arja 1875, toda že 4. marca t. l. je Valentin Krek za vedno zatisnil oči.10 O njegovi smrti je poročal tudi Železne niti 14 "Štokarjev gospod": Janez Ev. Krek 45 Učiteljski tovariš in ob tem pripomnil, da je k nje- govi smrti prispevala ''nesrečna operacija po nekem mazaču''.11 Učiteljeva žena Marija je tako ostala sama s petimi otroki in s še enim na poti. Dobila je sicer moževo pokojnino in še manjši dodatek za otroke, vendar to ni bilo dovolj. Zato se je mlada vdova z otroki preselila v Selca, in sicer v hišo ''v Štoku'', ki jo je učitelju Valentinu prepustil njegov oče. Tam je mati odprla majhno trgovinico in trafiko, kar je družini, ob že omenjeni pokojnini, predstavljalo glavni vir skromnih dohodkov. Štokarjeva hiša je kmalu pos- tala znana tudi v širši okolici. Vzrok za to je bila predvsem ''Štokarjeva mati'', ki je hišna vrata odprla vsem pomoči potrebnim, ženskam, ki so prihajale v Selca od drugod in so potrebovale prenočišče, domačim krajanom, zlasti pa so bile njene roke od- prte za reveže. ''Če je prišel k njej lačen revež, mu je šla kuhat kaj jedi tudi sredi popoldneva. Tudi ob dveh po polnoči je še potrkal berač znanec na okno: 'Mamka, odprite!' brez skrbi, da bi ne dobil prenočiš- ča.''12 Prav ta materina odprtost in dobrota do sočlo- veka, kakor tudi njena ljubezen do pisane besede in globoka vera so nedvomno vplivali na njene otroke. Mladi Janez se je prav v teh srečevanjih z različnimi ljudmi, popotniki, otroki in berači klesal v odprto osebo s pretanjenim čutom za sočloveka. Najbrž je to željo razdajati se za druge in sposobnost ''branja ljudi'', kakor se je pozneje izrazil pesnik Oton Župan- čič (1878–1949), že kot deček postopoma razvijal prav ob materinem zgledu. Šolske klopi Janez tudi v novem okolju in med novimi ljud- mi ni pozabil na šolske klopi. Četrti razred ljudske šole je takrat uspešno zaključil v Škofji Loki, jeseni 1876 pa se je vpisal na I. državno gimnazijo v Lju- bljani.13 Njegov razrednik je bil takrat in vso nižjo gimnazijo Friderik Žakelj, med sošolci pa v katalogu med drugim lahko najdemo tudi škofjeloškega roja- ka, duhovnika in zgodovinarja Frančiška Pokorna (1861–1940), ki je šel v šole nekoliko pozneje.14 Na gimnaziji so Janeza poučevali nekateri takrat zna- ni profesorji, tudi literarni zgodovinar prof. Josip Marn (1832–1893), ki je učil verouk, in brat pesnika in pisatelja Simona Jenka (1835–1869) Ivan Jenko (1853–1891) kot učitelj slovenščine. V prvem letu je Krek stanoval pri ''dijaški ma- mici'', naslednja tri leta pa v Alojzijevišču, zavodu za revnejše dijake, ki ga je dal postaviti ljubljanski škof Anton Alojzij Wolf (1782–1859). Zdi se, da je to okolje dobro delovalo na mladega Kreka, saj so bila tudi šolska spričevala ugodna, v tretjem letniku pa je bil celo odličnjak. Ob koncu četrtega letnika nižje gimnazije pa je, najverjetneje zato, ker je bil Krek pristaš tobaka, dobil nižjo oceno iz nravnosti. Posledično je moral zapustiti Alojzije- višče in od tedaj plačevati šolnino (12 goldinarjev na semester). Od takrat pa do konca gimnazijskih let se je Krek tako precejkrat selil in živel zdaj pri tej, zdaj pri oni hiši. Red in varnost, ki ju je prej občutil, je zamenjal za selitve in neredno življenje z malo ali nič denarja v žepu. Nič čudnega torej, če so se ga sošolci iz dijaških vrst pozneje spominjali kot nadarjenega dijaka in ''neugnanega šaljivca'', ki pa ni dosti dal na zunanji izgled. Prav tako malo se je zanimal tudi za šolske predmete in se zanje učil le toliko, kolikor je bilo pač potrebno, da je naredil letnik. Šibka točka na višji gimnaziji je bila prav go- tovo matematika, zato pa je bil izjemen pri svojih nalogah v nemščini in slovenščini. Svojo ljubezen do pisane besede je znal tudi unovčiti in jo pretopi- ti v kak goldinar, ko je svojim sošolcem ali drugim dijakom za majhen denar napisal slovensko ali nemško nalogo. Na ta način je, kakor mnogi drugi nadarjeni dijaki, pač poskušal poskrbeti za svojo eksistenco. V šoli so profesorji, ker je Kreku pero tako lepo teklo in ker je znal zasukati besedo, na splošno sodili, da bo postal časnikar. Videli so tudi, da fant rad bere, in res je rad prebiral klasike, zlasti antične, vleklo pa ga je tudi učenje tujih jezikov.15 Že zgodaj, v V. gimnaziji, so nekateri profesorji spoznali tudi njegovo ''gibčnost duha'', da je mogel slediti več stvarem hkrati: ''Fant je dvakrat zvit: še- Železne niti 14 "Štokarjev gospod": Janez Ev. Krek 46 peta in posluša obenem,'' se je tako na Kreka jezil prof. Ahn.16 O svojem gimnazijskem življenju Janez sicer po pripovedovanjih znancev in prijateljev ni rad go- voril, morda pa se zato v marsikakšni povesti ali v spisih lahko zasledi drobec spomina na njegova do- živetja, dvome in strahove, ki jih je skril za besede li- terarnih junakov. Morda so tako besede reveža Jane- za iz njegove povesti Božji blagoslov (''Moje versko prepričanje se je vedno bolj topilo; opustil sem mo- litev in cerkev; vedno bolj sem zagazil v razuzdano življenje – moj Bog, kako sem bil zašel!'') v resnici merile na njegovo lastno izkustvo notranjih bojev in bridkosti, ki jih je kot deček okušal v velikem mestu. Po koncu VIII. gimnazije je poleti leta 1884 uspeš- no opravil maturo in se na presenečenje mnogih, zlasti pa nekaterih sošolcev, ki so vedeli, da Krek ni ravno prijatelj duhovščine, odločil za bogoslovje. Prvotno se je namreč ogreval bolj za študij slavisti- ke, a naj bi pogovori in nasveti takratnega selškega župnika vplivali na to, da je ta načrt opustil. Mnogi so sodili, da mu je ta poklic dejansko izmolila mati z namenom, da bi postal ''božji berač'', kakor je sam zapisal v povesti Stara mati.17 Krek se je v semenišču odlično znašel in svoj čas temeljito izkoristil za študij, pa tudi za učenje in iz- popolnjevanje tujih, zlasti slovanskih jezikov (npr. ruščina, poljščina, češčina). Kljub temu je bil še ved- no poln domislic in potegavščin, s katerimi je zaba- val svoje sošolce in malo manj svoje predstojnike. Vendar je imel ves čas štiriletnega študija odlične ocene – posledično pa so bili tudi njegovi predstoj- niki nanj precej pozorni. Tako je že dr. Frančišku Lampetu (1859–1900) v prostem času pomagal pri pripravljanju Zgodb Svetega pisma, nalogi, ki jo je po Lampetovi smrti prevzel prav Krek. Po končanih študijih ga je 22. julija 1888 ljubljanski knez in škof Jakob Missia (1838–1902) posvetil v duhovnika.18 Po posvečenju in novi maši, ki jo je daroval na Brez- jah, se je začelo ugibanje: kam ga bodo poslali, kam ga bo vodila pot? Sam si je želel, da bi bil poslan na župnijo, a odločitve predstojnikov so bile drugač- ne in o njih so se sobratje duhovniki lahko poučili že v naslednji, 7. številki škofijskega lista. Škof se je namreč odločil, da novomašnika Kreka pošlje na nadaljnji študij v dunajski Avguštinej.19 Kakor je poročala Naša moč, si ta tega ni prav nič želel: ''Rajni kardinal Missia so me, ko sem že bil kaplan, poklicali k sebi. Povedali so mi, da bom šel na Dunaj študirat za doktorja bogoslovja. Pripovedoval sem, ugovarjal, branil se, kar sem se mogel, češ, saj nisem za to. Od nekdaj sem si želel, da postanem župnik pri Sv. Lenartu in da tudi tam umrjem. Mirno so me poslušali, niso me prekinili. Mislil sem že, da sem ''prehavptal''; končal sem. Mirno so rekli in razsodili: 'Šli boste!' Šel sem.''20 Na Dunaju ''Cesarsko kraljevi višji inštitut za škofijske du- hovnike pri sv. Avguštinu na Dunaju'' oziroma Avguštinej, ki so ga po prvem vodji Jakobu Frintu imenovali tudi Frintaneum, je bil ustanovljen leta 1816 in namenjen nadaljnjemu izobraževanju du- hovščine iz vse monarhije. Vse do konca njegova delovanja, ob razpadu monarhije 1918, se je v tem zavodu izobraževalo okoli tisoč duhovnikov, izmed katerih so mnogi dosegli doktorat in posegli po viš- jih mestih. Avguštinej so velikokrat opisovali tudi kot ''kovačnico'' novih škofov. Med temi, ki so se ko- vali v omenjenem zavodu, sta bila denimo lavantin- ski knezoškof dr. Mihael Napotnik (1850–1922), pa tudi ljubljanski knezoškof dr. Anton Bonaventura Jeglič (1850–1937). V zavodu so gojence spremljali študijski ravnatelji in o vsakem od njih beležili nje- gov značaj, zmožnosti in učne uspehe. Gojenci pa so v tem času obiskovali predavanja na univerzi in se pripravljali na štiri stroge izpite (rigoroze), pri če- mer so te izpite opravljali dvakrat; prvič doma v za- vodu, drugič pa na univerzi. Poleg tega so takrat, ob koncu osemdesetih let 19. stoletja, gojenci morali pripraviti tudi disertacijo, jo prebrati najprej javno v zavodu in nato predložiti še univerzi. Vse z name- nom, da bi se kar najbolje izobrazili in pripravili za dosego doktorske časti. Železne niti 14 "Štokarjev gospod": Janez Ev. Krek 47 Jeseni 1888 se je torej na Dunaju v Avguštineju znašel tudi novomašnik ljubljanske škofije Janez Ev. Krek. Iz zavodskega zapisnika je moč razbrati, da je tja prispel 29. septembra. V kratki Krekovi predstavitvi so med drugim navedli, da je tega leta prejel mašniško posvečenje, poprej pa je končal gimnazijo in teologi- jo. Med navedbami o znanju jezikov so zapisali, da je govoril slovensko, hrvaško, češko, nemško in itali- jansko.21 Iz vpisnice (Nationale) oz. semestrskih vpi- snih listov, ki so jih na dunajski univerzi uvedli v letu 1866/67 in so jih izpolnjevali študentje sami,22 pa raz- beremo še nekaj drobnih notic o ''Štokarjevem gospo- du''. Krek sam je v vpisnici prvega zimskega semestra navedel, da je bil rojen na Kranjskem pri Sv. Gregorju, da je njegov materni jezik slovenščina in da je rimoka- toliške vere. Prav tako je – zanimivo – zelo natančno zapisal, da je ob izpolnjevanju te vpisnice štel 22 let in 10 mesecev. Zapisal je še, da je gojenec Avguštineja, podatke o preminulem očetu (''Valentin, Schullehrer +1875''), da je maturiral in dokončal študije v bogo- slovnem semenišču v Ljubljani. Res je v svoji vpisnici zapisal, da bo poslušal arabski jezik po pet ur na te- den, vpisal pa je še dve uri eksegeze iz prvega pisma Korinčanom in dve uri eksegeze iz Stare zaveze, na- tančneje Izaije, oboje pri prof. dr. Fr. Pölzlu.23 Že zgodaj so predstojniki spoznali njegovo na- darjenost in jo tudi omenili v svojih ocenah. Tako so zapisovali, da se je vestno držal hišnega reda, da je bil pohvale vreden tudi njegov odkriti, skromni na- stop pa tudi pri verskih opravilih je bil ''zelo točen in spodbuden''. Očitno mu je študij na Dunaju ustrezal, kakor se je sam izrazil v svoji pesmi Sobica, ki jo je priobčil Dom in svet. A to nikakor ne pomeni, da se je zapiral pred svetom in se skrival za knjigami. Prav nasprotno, kakor poprej v semenišču si je tudi tu pri- zadeval, da bi si razširil znanje jezikov, za katere je imel talent, se tu in tam posvečal pisani besedi, ve- liko bral in spletel prijateljske vezi, pri čemer pa ni umanjkalo njegove iskrivosti in veselja. Skupaj z dru- gimi gojenci so se, kolikor jim je čas dopuščal, radi Zgradba Avguštinej na Dunaju, kjer je Krek bival in študiral v času študija. Vir: www.flickr.com Železne niti 14 "Štokarjev gospod": Janez Ev. Krek 48 družili po narodnostni pripadnosti in skoraj vsakok- rat pri katerem od tovarišev imeli svoj t. i. ''klub'', ka- kor je v svojem zapisu navedel dr. Gustav Domabyl. Nanj je Krek naredil vtis že ob prvem srečanju, ko mu je na češki nagovor odgovoril po češko. Ob tem je Domabyl še dopisal: ''V kratkem je postal splošno priljubljen. Tudi neslovanski tovariši so radi občevali ž njim.'' Prav Dunaj je Kreku nudil primeren prostor za razvoj in študij različnih vprašanj, ki so zanimala mladega študenta; od ruske filozofije, študija jezikov pa vse do socialnih vprašanj. Prav tu se je tudi sezna- nil z krščanskosocialnimi idejami, kakršne so v svojih spisih denimo predstavljali škof Wilhelm Emmanuel Ketteler (1811–1877) in Karl von Vogelsang (1818– 1890). Nič manj vesel ni bil papeške socialne okrožni- ce Rerum Novarum, ki jo je leta 1891 izdal Leon XIII. in s katero je utemeljil pogled Cerkve na socialna vprašanja. Okrožnico kakor tudi druge spise, poveza- ne s socialnimi vprašanji, je temeljito preštudiral in si poskušal ustvariti svoj odgovor na zastavljena vpra- šanja. ''Kot krščanski (oziroma katoliški) socialist ali demokrat je na eni strani obsojal liberalni egoistični kapitalizem in njegovo izkoriščevanje delavstva, po drugi strani pa je nastopal proti ateističnemu socia- lizmu in razrednemu boju ter zagovarjal nauk o druž- beni harmoniji med stanovi, ki pa se morajo organi- zirati.''24 Visoko je postavljal zadružništvo in sprva tudi stanovsko ureditev države, o čemer je razmišljal Vogelsang, a se je pozneje od te ideje o stanovski ure- ditvi, zlasti zaradi čuta za demokratičnost, ki je bila v Kreku zelo močno prisotna, precej oddaljil.25 V štirih letih študija je uspešno prestal vse rigoroze in pripravil tudi svojo disertacijo z naslovom De cha- ractere et spiritu s. Pauli apostoli (O značaju in duhu sv. apostola Pavla).26 Časopis Slovenec je 3. maja 1892 objavil naslednjo notico: ''(Na dunajskem vseuči- lišču) je te dni č. g. Ivan Krek z odliko naredil zadnji ri- goroz. V kratkem bode promoviran doktorjem bogo- slovja. Čestitamo!''27 Do omenjene promocije je prišlo štiri dni pozneje, 7. maja, ko je bil Krek promoviran za doktorja bogoslovja, in pot ga je vabila domov.28 Mladi doktor na domačih brazdah Škof je mlademu doktorju kanil nameniti sprva nekaj tednov oddiha in zato ga je, kakor je bilo takrat pogosto v navadi za novopečene doktorje, postavil za kaplana. Toda kam? ''4. 6. 1892 je došel za kaplana dr. Janez Ev. Krek od svojih študij z Dunaja,'' je v ribniško farno kroniko zapisal takratni župnik in potem dekan Martin Povše (1833–1896).29 V ribniško župnijo je dr. Krek prišel ravno v času, ko se je 12. junija vršil javni ljudski shod, ''kot pripravljalni shod za I. sloven- ski katoliški shod, ki se ima vršiti v Ljubljani koncem avgusta t. l.'' Že na tem shodu je tudi prvič govoril. V Ribnici je ostal le do 29. avgusta,30 ko je odšel v Lju- bljano, kjer je že naslednjega dne prevzel službo stol- nega vikarja in III. kaplana pri sv. Nikolaju. V skrbi za druge Tako kot v Ribnico je tudi v Ljubljano prišel rav- no v času I. katoliškega shoda. Sam je bil vpet v njegovo delo, shod je pozdravil s svojimi zname- Cerkev svetega Avguština na Dunaju. Foto: osebni ar- hiv Miha Šimca Železne niti 14 "Štokarjev gospod": Janez Ev. Krek 49 nitimi verzi pesnitve in se pozneje tudi aktivno vključil v debato o delavskem vprašanju ter se na ta način predstavil širšemu občinstvu. Kot vikar se je seveda oprijel dela v Gospodovem vinogradu in zvesto opravljal duhovniško službo.31 Sam je ne- katere od svojih pogledov o duhovnem pastirstvu opisal tudi v slovitih Westfalskih pismih. Tako med drugim pravi: ''Duhovniki moramo iz zakristije, in sicer zato, ker je mnogo ljudi in mnogo človeških razmer, ki se iz zakristije ne vidijo, ne dosežejo.''32 Želel je torej izvabiti duhovnike iz, kakor bi lahko razumeli, varnega prostora v nevaren in čestoma njim ne dovolj poznan svet, vezan tudi na vprašanje socialnega položaja ljudi, saj je bilo po njegovem ''duhovno pastirstvo najvišje socialno delovanje''.33 K temu je enostavno moč pridati samo še besede, ki jih je sam zapisal: ''Za ljudstvo je duhovnik, ne zase, ne za svoj stan.'' Vero je torej skušal dejavno živeti in jo izpričati v dejanjih za bližnjega; zlasti v skrbi za tiste najbolj pomoči potrebne. Morda je bil zato kdaj deležen očitkov, češ, da je premalo kazal svojo versko gorečnost, kar pa so pozneje pobijali njegovi prijatelji in znanci. Ivan Dolenec (1884–1971) je o njegovi vernosti med drugim zapisal: ''Prijatelj, da si ga videl, bi ne vprašal več, ali je bil doktor veren, čeprav je poklical Boga in Sveto pismo za pričo le tedaj, kadar se vprašanje ni dalo rešiti samo s člo- veško vedo.''34 Prav zato, ker je želel biti v prvi vrsti torej mož de- janj, se ni pomišljal lotiti se še drugih opravil. Miha Moškerc (1872–1924) je v svojem zapisu o tem lapi- darno dejal: ''Delati je pričel tako rekoč kar hkrati na vseh poljih, ker je bilo delo potrebno.''35 Ob tem človek nehote pomisli na Gregorčičeve verze iz nje- gove pesmi Življenje ni praznik: ''Dolžan ni samo, kar veleva mu stan, Kar more, to mož je storiti dolžan! Na delo tedaj, ker resnobni so dnovi! A delo in trud ti nebo blagoslovi!'' Zdi se, da je to vodilo imel v sebi tudi mladi dok- tor, ki se je po vrnitvi v domovino na široko lotil dela na različnih poljih in z vsemi talenti in ideja- mi, kar jih je premogel. Teh pa ni bilo malo. ''Mož ima pogum in veliko misli,'' je leta 1906 o njem med drugim menil ljubljanski knezoškof.36 Prav zato je skorajda nemogoče temeljito opisati vsa polja, na katerih je deloval; naj se v tem prispevku sežeto po- skuša omeniti le še nekatera, najbolj poznana. Socialna vprašanja in organizacije V prvi vrsti je Krek domov prinesel misel o so- cialnem vprašanju, pazljivo je spremljal dogodke in razmere v domačih krajih. Ko se je leta 1892 znašel v Ljubljani kot stolni vikar, je sicer skrbel za zaupa- no mu čredo, podeljeval zakramente in pridigal, ob tem pa ves čas razmišljal tudi o tem, kako začeti z delom na polju perečih socialnih vprašanj. Prvi korak k temu je bila pobuda, ki je prišla z idrijske- ga konca, in prav Krekova pomoč duhovniškemu sobratu Francu Oswaldu (1871–1932) ter njegovi nasveti so pomagali, da je leta 1893 v Idriji prišlo do ustanovitve prve Katoliške delavske družbe. Prvi govor na ustanovnem zboru je imel prav dr. Krek. Izkušnje iz tega časa pa so govorniku koristile tudi v naslednjem letu, ko je v Ljubljani med tamkajšnjim delavstvom ljubljanske predilnice sprožil misel, da bi se tudi v Ljubljani ustanovilo katoliško delavsko društvo. Posledično je do ustanovnega občnega zbora prišlo 22. julija 1894 in število članov je hitro raslo, zlasti pa po govorniških nastopih dr. Kreka, ki je znal navdušiti ljudi, da je v njih ''vzklila cvet- ka zaupnosti'', kakor se je izrazil časopis Slovenski narod, ki je s tem opisom dal dr. Kreku vidno pri- znanje.37 Društvo je svoj vpliv nezadržno širilo ne le po Kranjskem, pač pa tudi po Koroškem, Gori- škem in Štajerskem, kjer so se ustanavljala podobna društva. V letu 1897 je Krek združil vsa ta društva, ki so zrasla v vseh večjih industrijskih krajih, v Slo- vensko krščansko-socialno delavsko zvezo (pozneje Slovenska krščansko-socialna zveza). Na čelu zvez je bil od leta 1900 dr. Krek, štela je več kot 40.000 čla- nov. Prvo ustanovljeno delavsko društvo v Ljubljani Železne niti 14 "Štokarjev gospod": Janez Ev. Krek 50 je na svoj način vplivalo tudi na to, da je bilo že de- cembra 1894 ustanovljeno tudi društvo delavk. To se je tudi kulturno udejstvovalo, saj je imelo celo svoj pevski zbor in dramski odsek, posebej pa so se članice trudile podpirati bolne in brezposelne delavke. Krščansko-socialno gibanje je tako dobivalo kri- la, vse večja pa je bila tudi želja po lastnem glasilu. Prvo so tako dočakali 8. novembra 1894, ko je izšla prva številka lista Glasnik, katerega gonilna sila je bil sam Krek. Ta je tudi sicer takrat veliko pisal in objavljal prispevke v časopisih in listih; zlasti v Slo- vencu. Na sploh se zdi, da mu pero ne takrat in ne pozneje ni nikoli zares mirovalo; naj je šlo za pisanje govorov, razmišljanj in ugotavljanja političnega, go- spodarskega ali socialnega položaja ali pa za pisanje povesti, evangeljskih razlag in pridig. Prav njegovi spisi in prispevki so znali najti pot do ljudi in odme- vati v ustanavljanju različnih zavodov, institucij in naprav, s katerimi bi se pomagalo narodu in pose- bej tistim, ''za katere nikdo ne skrbi'', kakor je menil sam. Tako je v drugi številki Glasnika objavil in raz- vil misel in idejo škofijskega tajnika Ivana Šiške, da se ustanovi tudi delavsko konsumno društvo. Res je prišlo do ustanovitve te organizacije, a je otvoritev njene trgovine sprva preprečil potres, ki je aprila leta 1895 pretresel in močno poškodoval Ljubljano. Se je pa zato otvoritvena slovesnost premaknila v poletje tega leta, ko so res odprli prvo prodajalno. Dr. Krek se ni ustavil samo pri delavstvu, želel je pomagati tudi kmetom, o čemer je razmišljal že na Dunaju. Med načini pomoči mu je bilo blizu predvsem zadružništvo, s katerim bi omejil ponem- čevanje slovenskih krajev in vasi. Svoje videnje in razmere kmečkega življa je obravnaval v knjigi Črne bukve kmečkega stanu, ki je izšla leta 1895. Posebej se je ogrel za osnovanje posojilnice in hranilnice, prek katerih bi bilo z ugodnimi posojili moč pomagati kmetu, ustaviti propadanje doma- čega kmetijstva in posledično izseljevanje v tujino. Dejansko jim je to v večji meri pozneje tudi uspelo in s pomočjo hranilnic so uspeli izboljšati oziroma modernizirati takratne kmetije.38 Pozneje so bile v tej luči podane tudi različne pobude, da je prišlo do ustanavljanja raznih šol (Gospodarska šola, Sloven- ske trgovske šole, Zadružna šola). Profesorska služba V prvi vrsti so bila omenjena področja tista, po katerih ga danes vsaj večji del slovenskega življa najbolj pozna – po njegovem praktičnem delovanju in skrbi za socialno zapostavljene sloje. Toda v prvi vrsti je bil dr. Krek še vedno duhovnik in profesor. Kot tak je že v nastopnem letu 1892 kot privatni do- cent ljubljanske semeniščnike poučeval filozofijo, s čimer je nadaljeval še naslednja tri leta. Leta 1895 pa se je v bogoslovju odprlo novo delovno mesto – mesto profesorja za fundamentalno teologijo in to- mistično filozofijo. To je jeseni 1895 postal dr. Krek in to mesto obdržal do upokojitve 30. aprila 1916. V letih, ko je bil državnozborski poslanec (1897–1900 in 1907–1916), pa so ga na tem mestu nadomešča- li drugi; tako denimo ga je v času prvega mandata nadomeščal dr. Aleš Ušeničnik (1868–1952) in dru- gikrat, od leta 1907, poznejši dr. Fran Grivec (1878– 1963). Kot izvrsten profesor in predavatelj je pustil ugoden vtis pri svojem škofu, ki je februarja 1906 v svoj dnevnik med drugim zapisal: ''Dr. Krek vsa- ko leto napreduje, stoji na vrhuncu časa, bil bi dika vsaki univerzi.''39 Bolj kot te ocene pa so zanimive tiste, ki so izšle izpod peres njegovih nekdanjih slu- šateljev, semeniščnikov. Tem se je kot profesor s svo- jimi nastopi očitno globoko zapisal v spomin. Anton Komlanec je tako med drugim v svojem spisu opisal, kako je Krek nastopal v predavalnici, kako pogosto je posegal po nazornih primerah in opisih ali do- godkih: ''Druga posebnost so bili izreki. Predavanje so prepletali klasično izrečeni stavki. /…/ Posebno osvajajoče je govoril o predmetih njegove ožje stro- ke.'' Veliko je dal na jasnost pojmov, skušal razvneti mlade bodoče delavce v Gospodovem vinogradu, da morajo sami priti stvarem do dna, jih temeljito preštudirati in osvojiti: ''Gospodje, uvažujte! Najprej mora biti vaša last, če hočete samostojno začrtati Železne niti 14 "Štokarjev gospod": Janez Ev. Krek 51 potezo med ljudstvom!''40 Tako kot je rad delil svoje znanje (pa tudi svoje imetje) med študente, je poskušal že kot stolni vikar nekaj storiti tudi za dijake. Z njim so se v začetku februarja 1893 seznanili nekateri dijaki in se začeli shajati pri njem v stolnem župnišču. Med temi se je kaj kmalu znašel tudi mladi Oton Župančič. Dr. Krek jih je poučeval češčino, pogovarjali so se o različnih tematikah, stolni vikar pa se jim je ponudil, da jim pomaga pri učenju filozofije, logike, poskušali so se pa tudi v prozi in poeziji. Vendar je bilo to shajanje ''ligašev'', kakor so jih imenovali, le kratkotrajno, saj so imeli dijaki potem sitnosti pri šolskih oblasteh. Tudi Krekovo posredovanje in javno obvestilo, za kaj je pri tem šlo, pri oblasteh ni zaleglo. A če so bili takšni krožki ''prepovedani'', zato ni bil prepo- vedan stik s posameznikom in veliko je bilo mladih dijakov, ki so pri mladem doktorju iskali sveta in spodbud.41 Sam pa je iskal svojega zatočišča ob počitnicah in prostih dneh, ki jih je bilo malo, v domači vasi. Dokler je živela mati (do leta 1903), se je tako rad umaknil v domačo hišo, kamor so ga potem hodili obiskovat prijatelji in znanci od blizu in daleč. Po materini smrti, ko se je hiša prodala, pa se je najraje umaknil na njemu tako ljubi Prtovč. Tudi tam je sno- val in delal po svojih močeh, prevajal ter sprejemal obiske.42 Politik Vsestransko vpet v delo je energični profesor dr. Krek po prvem letu svojega novega profesorskega staža dočakal tudi politične spremembe v habsbur- ških dednih deželah. Leta 1896 je bil namreč uve- den nov volilni red, vzpostavili so še peto kurijo in volilno pravico so dobili vsi polnoletni državljani (24 let). Posledica teh sprememb je bila, da so do volilne pravice prišli tudi krščansko-socialni de- lavci v Ljubljani. V splošni kuriji je Kranjska ime- la enega poslanca. Toda koga izvoliti? Delavci so zborovali in razpravljali, a se niso mogli zediniti za nobenega od predlaganih kandidatov. Iskali so pač kandidata, s katerim bi bili zadovoljni vsi – in naposled so ga našli v dr. Kreku. Sam je kandida- turo sprva odklonil, a po posredovanju škofa se je vdal ter bil izvoljen. Leta 1897 je tako 31-letni dok- tor prvič postal državni poslanec.43 O novem pos- lanskem kolegu v dunajskem parlamentu so podali malce zafrkljivo podobo v liberalnem Slovenskem narodu: ''Dr. Janez Evangelist Krek. Doktor svetega pisma in filozofije ter profesor filozofskega oddel- ka na ljubljanskem semenišču. Srednje postave z vsemi potrebnimi in nepotrebnimi lastnostmi za prototipnega korarja z napihnjenimi lici in s trebu- ščkom, ki bi delal čast vsakemu priorju. Temni lasje, temna polt, vedno umazana in nezlikana srajca in zanemarjena toaleta. Na ulici bi lahko sodil človek, da je komisar v klavnici; njegova črna suknja za- temnjuje svitle solnčne žarke in sveti po noči mesto Auerjevih svetilk na slavnem mestnem trgu krščan- skim socijalistom, ko jih vodi od burnih debat in prepirov z rudečkarji.'' K temu so dopisali še nekaj besedic o njegovem razdajanju drugim, ošvrknili njegovo ljubezen do taroka, tobaka in alkohola, Dr. Janez Evangelist Krek, leta 1905. Vir: Janez Ev. Krek, Maribor 1998, Slomškova založba Železne niti 14 "Štokarjev gospod": Janez Ev. Krek 52 omenili njegovo zanimanje za literaturo in socialna vprašanja ter mu poočitali njegov prvi, nekoliko ponesrečeni nastop v avstrijskem parlamentu. Se- stavek o dr. Kreku pa se je zaključil takole: ''Mož ni napačen, nekak univerzalen genij; Boljši krščanski socialist kakor Lueger, popotuje in govori na večjih shodih, kakor Brian, se ne briga za toaleto kakor – Paul Verlaine in dela po okusu klerikalcev lepše pesmice kakor – Ada Negri.''44 Omenjeni opis liberalnega lista karikira Kreko- vo podobo, ki pa so jo nekoliko drugačno ohranili njegovi prijatelji in znanci. Vsi po vrsti so v svojih spominih izpostavljali njegovo šegavost, navdu- šenost nad delom, agilnost, demokratičnost, za katero se je povsod zavzemal, pa tudi njegovo sposobnost nagovarjanja in vzpostavljanja stikov z ljudmi, kakor je to denimo lepo opisal Ivan Dole- nec: ''S pastirjem, drvarjem, delavcem, hotelirjem, naravoslovcem, beračem, z učiteljico, oskrbnico v pastirski koči — z vsakim je bil dober znanec v kratkih besedah, vsakemu je vzbujal zaupanje do- stikrat nepoznani drug, ki je kazal za njegove raz- mere toliko zanimanja in umevanja. Ta privlačna sila Krekove osebnosti mu je odpirala srca rojakov, kazala njihove potrebe in ga storila nekronanega vladarja.''45 Omenjeni zapis je, tako kot prvi, sko- rajda preveč stiliziran, saj je bil dr. Krek tudi in predvsem človek, ki je imel tudi ''temne sence'', če si sposodimo oceno Franca Terseglava (1882– 1950).46 O drugi plati dr. Kreka je svojemu dnevni- ku večkrat potožil tudi ljubljanski škof Jeglič. Tako je denimo 27. novembra 1906 tožil nad tem, kako je bil Krek preoster kot urednik Slovenca in med drugim zapisal: ''Čuti se, da izvrstnega Kreka pri- jema 'megalomanija', ni več tako ljubezniv, kakor je bil poprej, preveč odbija, nič si ne da reči, koj zavpije in človeka nahruli.''47 V splošnem je bilo pa dokaj znano, da je bil globoko veren dr. Krek precej energičen in odprt, nesebičen in razumeva- joč za stisko svojega bližnjega, odličen v nastopu in retoriki, obenem pa kdaj tudi občutljiv, zato je v svojih odgovorih znal biti tudi robato oster, a ved- no neposredno odkrit. Dr. Krek v tem prvem poslanskem mandatu resnično ni bil zadovoljen z delovanjem v dunaj- skem parlamentu. Kljub temu svojega dela ni zanemarjal, saj je bil tajnik ali član nekaterih par- lamentarnih teles. Prav tako je predlagal nekatere izboljšave, začenši z interpelacijo zoper finančne- ga ministra. Dr. Kreku ni bilo prav nič pogodu, da so bili slovenski poslanci tako naklonjeni vladi in jo podpirali, saj so menili, da bi lahko več doseg- li s prijazno besedo in prošnjami – rezultata pa ni bilo. Ali, kakor je plastično ohranjeno v zapisu Ivana Dolenca: ''Nič, razen – klofute! To je bilanca našega parlamentarnega delovanja v 30letni par- lamentarni dobi. Ali bomo v resnici kdaj delali politiko, ne pa beračili kakor doslej? Ali se bomo kdaj naučili, da moramo svoj kos kruha vzeti, ne pa šele beračiti zanj? Začnimo tudi mi enkrat v po- litičnem življenju klofute vračati, katere dandanes prejemamo!''48 Besede prikažejo rezultat dogajanj takratnega časa, ki pa še niso izgubile svoje ostrine in ne svoje aktualnosti. Ob delu v parlamentu pa velja omeniti še, da se je dr. Krek v tem času poleg politike podrobno zanimal tudi za slovenske visokošolce in je rad zahajal mednje, ti pa so ga bili vselej veseli.49 Sam si je najbolj želel, da bi mogel še bolj zavzeto delovati doma, kjer pa naj bi se njegova odsotnost že poznala. Vsaj tako je okto- bra 1899 menil ljubljanski knez in škof Jeglič, ki je ob tem zapisal, da bi ga morda moral ''bolj na Ljubljano privezati''.50 Toda dejansko je dr. Krek ves svoj čas, kolikor ni bil na Dunaju, v resnici namenil obisko- vanju različnih domačih javnih shodov, pripravljal je predavanja, se udeleževal slovesnosti, govoril ob različnih priložnostih poslušalcem po slovenskih deželah. S svojimi nastopi in besedami je očitno znal pridobiti naklonjenost poslušalcev: ''povsod, kamor pride, s svojo navdušenostjo poslušalce zase pridobi in za sabo potegne''.51 Prav zaradi teh številnih nasto- pov in predavanj kakor tudi zaradi ogromnega števila objavljenih prispevkov, razprav in dopisov v različnih glasilih, časopisih in listih je postal dr. Krek tako znana osebnost. K temu pa je treba dodati tudi njegov osebni stik z mnogimi ljudmi vseh poklicev in stanov. Železne niti 14 "Štokarjev gospod": Janez Ev. Krek 53 Med izseljenci Prav ta osebni stik je prišel do izraza tudi, ko je potoval po tujih krajih. Aprila 1899 je namreč odpotoval na Vestfalsko, da bi obiskal tamkajšnje slovenske, pa tudi češke izseljence. Po veliki večini je šlo za družine rudarjev, ki so prosili, da bi lahko opravili velikonočne dolžnosti pri domačem duhov- niku. Misel o prihodu slovenskega duhovnika je iz- virala od tamkajšnjega vikarja. Na to povabilo se je odzval dr. Krek, ki je kot dober dušni pastir šel tja, kamor ga kličejo. Zanimivo je, da je bil tam deležen tudi obtožb, češ da hujska slovenske delavce proti Nemcem. Na te očitke so oblasti odgovorile s policij- skim nadzorom, ki pa ni pokazal ničesar, kar bi ne bilo prav. O svojih doživetjih in opažanjih, o spozna- njih in prigodah, ki jim je bil priča v srečevanjih s tujimi ljudmi in svojimi rojaki, je obveščal bralce Slovenca v svojih pismih z Vestfalskega.52 Ob tem je med drugim posebej razmišljal o svojih rojakih in o izseljevanju, ko je v enem od pisem tako zapisal: ''Iz- seljevanje se ne da ustaviti, dokler ne moremo dati ljudem doma primernega zaslužka. Ljubezen do do- mače zemlje je našemu ljudstvu zelo živa utrjena v srcih, a če manjka kruha – treba z njim.''53 Krekova potovanja in pisma so spodbudila še druge duhovni- ke, da so se začeli zanimati za usodo naših izseljen- cev. Tako je za veliko noč 1900 med njimi pastiroval Ivan Knific, pozneje pa tudi še nekateri drugi, ki so po Krekovem vzoru v pismih in podlistkih opisovali svoja srečanja z izseljenci.54 Na Kranjskem Ob vsem delu v parlamentu in na tujem pa si je Krek še vedno želel, da bi se vrnil domov. Na to mu ni bilo treba počakati do izteka poslanskega manda- ta, saj je bil državni zbor septembra 1900 razpuščen in razpisane so bile nove volitve. Dr. Krek se za nov mandat ni želel potegovati, s tem pa je bil, kakor je moč razbrati iz dnevniških zapisov, zadovoljen tudi ljubljanski knez in škof Jeglič. Ta je namreč pisal, da ga pogreša ''v semenišču, pri delavskem gibanju v Ljubljani in po deželi, pa tudi pri raznih listih.''55 Dejansko je 4. oktobra 1900 škof osebno govoril z dr. Krekom in mu predlagal, da bi postal urednik Ka- toliškega obzornika, revije za verska, filozofska, kul- turna in sociološka vprašanja. To je potem Krek tudi sprejel.56 Ob vseh teh opravilih pa je bil leta 1901 spet izvoljen, to pot v kranjski deželni zbor. V njem se je kot podpredsednik Katoliške narodne stranke (od leta 1905 Slovenske ljudske stranke) proslavil z bojem za volilno reformo, s svojim nastopom za slo- venski jezik v deželnem zboru in v nasprotovanju takratnemu deželnemu predsedniku Viktorju Hei- nu. Obstrukcija leta 1903/1904, pri kateri je odločil- no vlogo odigral dr. Krek, je povzročila razbitje vla- dne koalicije med slovenskimi liberalnimi poslanci in Nemci v deželnem zboru, kar je potem pripeljalo tudi do odhoda nepriljubljenega deželnega pred- sednika Heina. Dr. Krek se je posebej izkazal kot spreten pogajalec med strankami, kar je prineslo spremembo na področju deželnega volilnega reda, posledično pa leta 1908 tudi večino stranki SLS v de- želnem zboru. Do začetka prve svetovne vojne je kot deželni poslanec deloval na področju izboljševanja gospodarskega in socialnega stanja ter se zavzemal za različne izboljšave, pozabil pa ni niti na šolsko po- dročje (npr. vprašanje učiteljskih plač).57 K temu bi veljalo dodati še njegovo delo v sami stranki in zanjo kakor tudi njegova prizadevanja, da bi bila stranka na široko odprta za vse. Vanjo se je trudil pritegniti nekatere vidne slovenske politike in intelektualce. Če mu je to uspelo s pridobitvijo Šukljeta (1849–1935), pa mu ni uspelo pri nekate- rih drugih. So pa njegova prizadevanja in široko od- prtost tudi tisti, ki se na povabila sicer niso odzvali, znali ceniti. Besede socialnega demokrata Albina Prepeluha (1880–1937) so po svoje zelo zgovoren pričevalec o tem: ''Slovenska ljudska stranka zasluži potemtakem zaupanje in priznanje? Odločno da …, če bi bilo v njej več dr. Krekov. Pa je samo eden.''58 Vse to delo v stranki in v deželnem zboru pa je pred- stavljalo le uverturo za nove naloge na državnem političnem parketu. Železne niti 14 "Štokarjev gospod": Janez Ev. Krek 54 Znova v dunajskem parlamentu Leta 1907 je prišlo do uveljavitve splošne in enake volilne pravice. Takrat je bil dr. Krek znova izvoljen za državnozborskega poslanca in v tej vlogi se je to pot izvrstno znašel. Že njegovi prvi nastopi so vsem dali vedeti, da gre za izvrstnega govornika avstrijske zbornice.59 V cesarski prestolnici je bilo Kreka moč najti v parlamentu ali pa, kakor so pisali v Naši moči, v poslanskem klubu. ''Ako si ga hotel na Dunaju dobiti, poiskati si moral tam. Tvoril je sre- dišče klubu; vsi poslanci so se zbirali okolu njega.''60 Ob tem je bil vedno odprt za ljudi, prosilce in jim je po svojih močeh poskušal pomagati tudi finančno. Zato je večkrat ostal brez beliča in si izposojal pri svojem stanovskem in poslanskem kolegu dr. An- tonu Korošcu (1872–1940), ki je postal na ta način Krekov ''bankir''.61 Skrb za druge se je odražala v njegovem življenju, pa tudi pri delu v parlamentu. V svojih nastopih se je dr. Krek zavzemal za različne izboljšave, na- sprotoval in bičal pa težke razmere v posameznih deželah; tako denimo na Koroškem (1910). Ob tem ni ostal omejen le na domača tla, saj se je zavzemal tudi za druge slovanske narode; tako denimo ni pozabil na Hrvate in njihove težave. Da pa bi delo parlamenta bolje teklo in bi ga ne ovirale obstruk- cije, ki so bile takrat tako pogoste, je dr. Krek podal precej radikalen predlog za spremembo poslovni- ka. Leta 1909 je bil nov poslovnik v omiljeni obliki tudi sprejet, in sicer pod imenom lex Krek-Kramár. O Krekovem delu v parlamentu je dr. Walter Lukan podal strnjen opis, ki dobro odseva njegovo delav- nost in področja, s katerimi je bil seznanjen. Takole pravi: ''V drugih govorih in v odsekih se je ukvarjal z gospodarskimi in socialnimi vprašanji (draginja, obrtni red, izseljeništvo, loterija, vodni zakon, cen- tralna zadružna banka, otroško delo, v kmetijstvu, zakon proti pijančevanju, varstvo rudarjev itd.). Iz- delal je načrt zakona proti kartelom in intenzivno sodeloval pri pripravah za zakon o socialnem zava- rovanju, ki pa v stari Avstriji ni bil več uresničen. /…/ Med prvo svetovno vojno se je v parlamentu zavzel za nacionalnopolitična prizadevanja Slovencev in Dunajski parlament, 30. maja 2017, sto let po branju majniške deklaracije v tem parlamentu. Foto: Miha Šimac Železne niti 14 "Štokarjev gospod": Janez Ev. Krek 55 Jugoslovanov (znameniti govor 16. junija 1917), zraven tega tudi za vojne begunce ter za socialna in gospodarska vprašanja. Krek je odločilno soobliko- val politiko slovenske državnozborske skupine, od 1911 Hrvaško-slovenskega kluba, in še pred vojno je dosegal, da je Anton Korošec nadomestil v vodstvu kluba Ivana Šušteršiča. V Jugoslovanskem klubu – ustanovljen 29. maja 1917 – je bil član parlamentar- ne komisije, vodilnega klubovega gremija.''62 To je le grob oris velikega dela državnega pos- lanca, ki si je, kljub osebnim notranjim stiskam in čisto človeškim slabostim (nezakonski sin63), kljub različnim natolcevanjem, obtožbam in aferi, ki je izbruhnila leta 1913 z objavljanjem pisem, naslov- ljenih na Kamilo Theimer, ki jo je zakuhal liberalni Slovenski narod, v bistvu še naprej prizadeval za slovenski narod. Prebujal mu je samozavest in ga klical, vabil k delu in samozavestnejšemu nastopu. Pri tem pa je vedno imel posluh in odprto dlan tudi za druge slovanske skupnosti v večnacionalni drža- vi kakor tudi za dejanske razmere, ki so v politiki takrat bile, in je bil to pripravljen tudi upoštevati. Nič čudnega torej ni, da si je med poslanci pridobil ''velikanski ugled, veliko spoštovanje''64. Krek sam je pri tem ostal skromen in ni iskal ne časti ne odli- čij. Prav zato ni želel sprejeti odlikovanja, ki mu ga je priskrbel škof Jeglič.65 Predobro se je zavedal, da se tudi mnenje ljudi hitro spreminja, kakor so to njegovo razmišljanje povzeli v časopisju: ''Rekel si nekoč približno: ljudje hitro pozabljajo, na nje vplivajo trenutni vtisi. Ne zahtevaj, da ceni svet zas- luge, ne domišljuj si, da ti bodo ljudje hvaležni: vse se hitro pozabi.''66 Sam pa ni pozabil na čase, ko je bil še študent, in zato se je živo zanimal zanje tudi v času, ko je bil poslanec. France Koblar (1889–1975) je o tem poročal v svojih spominih: ''Edini od poli- tikov, ki je takrat še zahajal v 'Danico', je bil Krek. Drugi so na študente že pozabili ali pa so se dali od posameznikov obiskovati v parlamentu. Krek se je pritiščal na občne zbore, še rajši je hodil predavat. Neko zimo nam je govoril o bolgarskem in srbskem zadružništvu, kadar pa je bil v 'Danici', je bil praznik tudi za Hrvate, Čehe in Poljake. Po predavanju smo ga spremili domov, rad pa nas je zapeljal v kavar- no ali tudi na pivo, odgovarjal na naša vprašanja in še naprej predaval. Nikoli ni pokazal, da je truden, nikoli ni bil čemeren. /…/ Živel je z mladimi ljudmi sredi največjih skrbi in nismo vedeli, kaj vse ga tare. Zato smo bili vedno bolj njegovi …''67 Vojni čas V letu 1914 je prišlo do usodnih dogodkov v Sarajevu, ko sta pod streli Gavrila Principa padla avstrijski prestolonaslednik Franc Ferdinand in njegova soproga Sofija. Mesec dni po teh dogodkih je izbruhnila vojna. Habsburški imperij je v tistih prvih tednih velike vojne postregel tudi s t. i. voj- nim absolutizmom in preganjanji zavedne sloven- ske inteligence in duhovščine.68 Zlasti na Koroškem in Štajerskem je bilo pod obtožbo srbofilstva ali zaradi različnih ovadb do konca leta 1914 zaprtih kar 910 oseb, med temi 117 duhovnikov (skoraj vsi so bili potem izpuščeni).69 Vojni čas je prinesel še večjo bridkost – begunce in ranjence ter obvestila o padlih in nove vpoklice. A če so do sredine aprila 1915 o vojnih grozotah civilisti v slovenskih deželah le brali v časopisih in jih spoznavali kot dogodke, ki se gode ''nekje daleč'', se je z vstopom Italije v vojno maja 1915 to spremenilo. Bojno polje se je preselilo na domači prag. Primorski kraji so tako sprejemali čete in vojni material, od tam pa je bežalo civilno prebivalstvo. Prav za primorske begunce se je zav- zel tudi dr. Krek. Skupaj s skupino rodoljubov je osnoval Posredovalnico za goriške begunce, ki je imela sedež pri Zadružni zvezi v Ljubljani. Sprva je organizacija želela vzpostaviti le pregled nad tem, kje vse so begunci nastanjeni in kakšne so te nastanitve, po svojih močeh pa se je zlasti za kmete trudila, da bi jim priskrbela poljsko delo.70 Pozneje je organizacija precej presegla prvotni koncept delo- vanja in postala pomembna podpornica, ki je tudi v gmotnem oziru skušala pomagati beguncem in jim lajšati stiske in težave. Pri tem se je po svojih močeh trudil tudi dr. Krek. Angažiranost in predanost delu Železne niti 14 "Štokarjev gospod": Janez Ev. Krek 56 pa je terjala svoje in še bolj vplivala na njegovo že načeto zdravje. Novembra 1916 je preminil ostareli cesar Franc Jožef (1830–1916). Novi mladi vladar Karel (1887– 1922) je zbujal zaupanje, da bodo razmere poslej drugačne. To se je še okrepilo, ko so aprila 1917 sporočili, da bo znova sklican parlament, do česar je potem zares prišlo mesec dni pozneje. Kakor je zapisal dr. Lukan, je bila prav Krekova zasluga, da je takrat ''v široki akciji strnil vse jugoslovanske državnozborske poslance avstrijske državne polo- vice v Jugoslovanskem klubu, ki je 30. maja 1917 v majniški deklaraciji zahteval – enakopravno upo- števajoč tudi Srbe – samostojno državo avstrijskih Jugoslovanov pod žezlom habsburške dinastije''.71 V parlamentu izraženo mnenje poslancev pa je potem podprlo še živahno gibanje in zbiranje podpisov med slovenskim narodom, ki je dobilo še večji za- gon po tem, ko je deklaracijo in tako tudi delo vsega poslanskega kluba ter usmeritve, ki sta jo v vrstah SLS podpirala dr. Korošec in dr. Krek, podprl tudi škof Jeglič. Ob tem je s svojo pobudo dosegel, da je bila s strani vseh političnih strank septembra t. l. podpisana t. i. ljubljanska izjava, s katero so se prid- ružili ''državnopravni deklaraciji Jugoslovanskega kluba z dne 30 maja t. l.''. V izjavi je moč prebrati še omembo načela ''samoodločbe narodov''.72 V teh burnih časih je bil dr. Krek spet živahno de- javen in povsod prisoten, vedno na poti: ''danes na severu države, jutri na jugu''.73 Zdravje pa ga je pri tem vse bolj zapuščalo. Prav zato se je ob vračanju s Hrvaške na poti ustavil pri prijatelju, župniku Ludvi- ku Bajcu v Št. Janžu na Dolenjskem. Tja so ga hodili obiskovat nekateri prijatelji in znanci, med katerimi je bil denimo tudi dr. Lovro Pogačnik (1880–1919).74 Prav iz omenjene župnije pa se je že pozno ponoči 8. oktobra kot blisk raznesla vest – dr. Krek je za ved- no zatisnil oči! O njegovi smrti je poročalo časopisje že naslednjega dne in v obširnih nekrologih so v naslednjih dneh potem opisovali njegovo delo in zasluge za slovenski narod. Slovenec je med drugim tako zapisal: ''Dr. Krekovo srce ne bije več. Našlo je mir. Trpljenje in bolest sta padla danes v slovenska jugoslovanska srca. A nesmrten genij dr. Krekov bo živel večno med nami in bo krepil odporno silo njegovih parlamentarnih tovarišev, celega naroda v boju za našo pravdo. Dr. Krek je umrl, a jugoslovan- ske ideje ne uniči nobeden več.''75 Poklonili pa so se mu s toplimi in spoštljivimi besedami tudi politični nasprotniki. Pogreb dr. Kreka se je, kakor je poročal Slovenski gospodar, razvil v pravo ''manifestacijo slovenske- ga naroda v prijateljskem objemu, dokaz edinosti in sveta prisega vsega jugoslovanskega naroda, da hoče ostati tudi preko groba svojega apostola zvest njegovim idejam in neomahljiv v boju za njihovo uresničenje''.76 Prav v omenjenem časopisju so ob njegovi smrti med drugim zapisali, da Slovenci ''ne spoznavamo vedno do cela svojih velikih mož, ker jih često sodimo po zunanjosti''.77 Zdi pa se, da so sodobniki dr. Kreka dobro vedeli, kdo v resnici je ta mož, ki je, kakor je to lepo zapisal Ivan Cankar (1876–1918), ''svojemu narodu dal vse in edino, kar je imel: svoje življenje''.78 Ob vseh zapisanih besedah, ki so ga slavile in pos- tavljale tako visoko, bi se vse te hvale in časti najbolj ostro otepal prav dr. Krek sam. Morda pa je prav v tej luči mogoče pritrditi Terseglavovi oceni, da je bil v prvi vrsti Štokarjev gospod velik zato, ker je bil ''najbolj človek''.79 Avtorja in prva borca za majniško deklaracijo dr. J. Ev. Krek in dr. A. Korošec. Vir: Wikipedija, prva svetovna vojna, majniška deklaracija Železne niti 14 "Štokarjev gospod": Janez Ev. Krek 57 Opombe: 1 Novice, 29. 11. 1865. 2 Matevž Perčič, roj. 31. 8. 1809; m. 27. 7. 1833. Glej npr. Catalogus cleri tum saecularis tum regularid dioecesis Labacensis, 1874, str. 116. 3 Prav tam. 4 Nadškofijski arhiv Ljubljana (NŠAL), Župnijski arhiv (ŽA) Sv. Gregor, RMK Sv. Gregor 1837–1888, str. 72. 5 Rudolf Andrejka, Selški predniki dr. Janeza Ev. Kreka, Ljubljana 1932, str. 9. 6 Učiteljski tovariš, 15. 12. 1864, str. 386. 7 Janez E. Krek, Izbrani spisi (ur. Ivan Dolenec), I. zvezek, Ljubljana 1923, str. 4–7. 8 Učiteljski tovariš, 15. 12. 1868, str. 384. 9 Učiteljski tovariš, 1. 3. 1869, str. 80. 10 Povzeto po: Janez E. Krek, Izbrani spisi (ur. Ivan Dolenec), I. zvezek, str. 8–10. 11 Učiteljski tovariš, 15. 3. 1875, str. 96. 12 Janez E. Krek, Izbrani spisi (ur. Ivan Dolenec), I. zvezek, Ljubljana 1923, str. 12. 13 V tem času se je šola uradno imenovala: c.-kr. višja gimnazija v Ljubljani. Za večkratna preimenovanja gimnazije glej: Ljubljanski klasiki 1563–1965, Ljubljana 1999, str. 21–27. 14 Jahresbericht des k. k. Obergymnasiums zu Laibach veröffentlich am Schlusse des Schuljahres 1877, Laibach, 1877, str. 55. 15 Povzeto po: Janez E. Krek, Izbrani spisi (ur. Ivan Dolenec), I. zvezek, str. 16 –21. 16 Janez E. Krek, Izbrani spisi (ur. Ivan Dolenec), I. zvezek, str. 22. 17 Prav tam, str. 25. 18 Walter Lukan, Zur Biographie von Janez Evangelist Krek (1865 – 1917), Dissertation, Wien, 1984, str. 36 (odslej: Walter Lukan, Zur Biographie). 19 ''Herrr Johann Krek, Neopresbiter, wurde in das k. k. höhere Priester-Bildungsinstitut bei St. Augustin in Wien aufge- nommen.'' V: Laibacher Dioecesanblatt, 1888, št. 7, str. 88. 20 Naša moč, 26. 10. 1917. 21 Diözesanarchiv Wien (DAW), Frintaneum, Protokolle, Bd. 5, Fol. 107rv. 22 Podrobneje o omenjenih vpisnicah glej: Alojz Cindrič, Študenti s Kranjske na dunajski univerzi 1848–1918, Ljubljana 2009, str. 38–43. 23 Archiv der Universität Wien, Nationalen, Katholisch-Theologische Nationale, Mikrofilm (MF) 1327, Winter Semester 1888, Krek Johann. 24 Walter Lukan, Janez Ev. Krek – biografski in bibliografski pregled, v: Krekov simpozij v Rimu, Mohorjeva Družba, Celje 1992, str. 11 (odslej: Walter Lukan, Janez Ev. Krek). 25 Prav tam. 26 Janez E. Krek, Izbrani spisi (ur. Ivan Dolenec), I. zvezek, str. 29. 27 Slovenec, 3. 5. 1892. 28 Janez E. Krek, Izbrani spisi (ur. Ivan Dolenec), I. zvezek, str. 30. 29 Kronika župnije Ribnica 1866–1917, rkp. Za posredovane zapise se iskreno zahvaljujem gospe Marini Gradišnik. 30 Prav tam. 31 Janez E. Krek, Izbrani spisi (ur. Ivan Dolenec), II. zvezek, 1. snopič, Prevalje 1927, str. 3 – 4. 32 Janez E. Krek, Izbrani spisi (ur. Ivan Dolenec), IV. zvezek, Celje 1933, str. 173. 33 Prav tam, str. 174. 34 Ivan Dolenec, Po gorah in cestah: iz spominov na dr. Kreka, v: Dom in svet 1917, št. 11/12, str. 312. Železne niti 14 "Štokarjev gospod": Janez Ev. Krek 58 35 Walter Lukan, Zur Biographie, str. 39. 36 Dnevnik škofa Jegliča (ur. Blaž Otrin – Marija Čipić Rehar), Celjska Mohorjeva družba, Celje 2015, str. 362. 37 Janez E. Krek, Izbrani spisi (ur. Ivan Dolenec), II. zvezek, 1. snopič, str. 36. 38 Povzeto po: prav tam, str. 33–44. 39 Dnevnik škofa Jegliča, str. 342. 40 Anton Komlanec, Dr. Krek in njegov vzgojni vpliv. Ob 50. letnici, str. 60–61. 41 Janez E. Krek, Izbrani spisi (ur. Ivan Dolenec), II. zvezek, 1. snopič, str. 17–23. 42 Janez E. Krek, Izbrani spisi (ur. Ivan Dolenec), I. zvezek, str. 13–14. 43 Janez E. Krek, Izbrani spisi (ur. Ivan Dolenec), II. zvezek, 1. snopič, str. 44–46. 44 Slovenski narod, 12. 6. 1897. 45 Ivan Dolenec, Po gorah in cestah: iz spominov na dr. Kreka, v: Dom in svet 1917, št. 11/12, str. 313. 46 Franc Terseglav, Krek – od vseh najbolj človek, v: Janez Evangelist Krek (1865–1917) (ur. Stanko Janežič in Janez Juhant), Slomškova založba, Maribor 1998, str. 34. 47 Dnevnik škofa Jegliča, str. 361. 48 Janez E. Krek, Izbrani spisi (ur. Ivan Dolenec), IV. zvezek, str. 23–24. 49 Prav tam, str. 25. 50 Dnevnik škofa Jegliča, str. 44. 51 Janez E. Krek, Izbrani spisi (ur. Ivan Dolenec), IV. zvezek, str. 26. 52 Prav tam, str. 41–44. 53 Prav tam, str. 163. 54 Prav tam, str. 43. 55 Dnevnik škofa Jegliča, str. 85. 56 Prav tam, str. 86 in str. 88. 57 Walter Lukan, Janez Ev. Krek, str. 13. 58 Cit. po: Vinko Brumen, Srce v sredini, Buenos Aires, Editorial Baraga S. R. L, 1968, str. 121. 59 Walter Lukan, Janez Ev. Krek, str. 13. 60 Naša moč, 2. 11. 1917. 61 Slovenec, 8. 10. 1937, str. 3. 62 Walter Lukan, Janez Ev. Krek, str. 13. 63 Prim. Lukan, Zur Biographie, str. 48. 64 Naša moč, 2. 11. 1917. 65 Vinko Brumen, Srce v sredini, str. 37–38. 66 Naša moč, 19. 10. 1917. 67 France Koblar, Moj obračun, Slovenska matica, Ljubljana 1976, str. 199–203. 68 O preganjanju duhovščine na Štajerskem glej: Filip Čuček in Martin Moll, Duhovniki za rešetkami: poročila škofu o poleti 1914 na Spodnjem Štajerskem aretiranih duhovnikih. V: Viri 22, Ljubljana 2006. 69 Prim. Walter Lukan, Iz ''črnožolte kletke narodov'''' v ''zlato svobodo''?: Habsburška monarhija in Slovenci v prvi svetov- ni vojni, Zbirka zgodovinskega časopisa 47, Znanstvena založba Filozofske fakultete: Zveza zgodovinskih društev Slove- nije, Ljubljana 2014, str. 31, op. št. 78. 70 Novi čas, 10. 7. 1915. 71 Lukan, Janez Ev. Krek, str. 14. 72 Slovenec, 15. 9. 1917, str. 1. 73 Slovenec, 9. 10. 1917, str. 2. Železne niti 14 "Štokarjev gospod": Janez Ev. Krek 59 74 Prav tam. 75 Prav tam, str. 1. 76 Slovenski gospodar (Sgp), 18. 10. 1917, str. 1. 77 Sgp, 11. 10. 1917, str. 3. 78 Naprej, 15. 10. 1917, str. 1. 79 Franc Terseglav, Krek – od vseh najbolj človek. V: Janez Evangelist Krek (1865–1917), str. 30. Viri in literatura Arhivski viri: Archiv der Universität Wien: Archiv der Universität Wien, Nationalen, Katholisch-Theologische Nationale, Mikrofilm (MF) 1327, Winter Semester 1888, Krek Johann. NŠAL – Nadškofijski arhiv Ljubljana: Škofijski arhiv Ljubljana (ŠAL), Sv. Gregor, RMK Sv. Gregor 1837–1888, str. 72. Diözesanarchiv Wien (DAW): Frintaneum, Protokolle, Bd. 5, Fol. 107rv. Župnijski arhiv Ribnica: Kronika župnije Ribnica 1866–1917, rkp. Tiskani viri: Jahresbericht des k. k. Obergymnasiums zu Laibach veröffentlich am Schlusse des Schuljahres 1877, Laibach, 1877. Catalogus cleri tum saecularis tum regularis dioecesis Labacensis, Labaci, 1874. Časopisi: Laibacher Dioecesanblatt, 1888. Naprej, 1917. Naša moč, 1917. Novi čas, 1915. Novice, 1865. Slovenec, 1892, 1937, 1917. Slovenski gospodar (Sgp), 1917. Slovenski narod, 1897. Učiteljski tovariš, 1864, 1868, 1869, 1875, 1917. Literatura: Andrejka, Rudolf, Selški predniki dr. Janeza Ev. Kreka, Ljubljana 1932. Brumen, Vinko, Srce v sredini, Buenos Aires, Editorial Baraga S. R. L, 1968. Cindrič, Alojz: Študenti s Kranjske na dunajski univerzi 1848–1918. Ljubljana: Univerza, 2009. Čuček, Filip in Moll, Martin, Duhovniki za rešetkami: poročila škofu o poleti 1914 na Spodnjem Štajerskem aretiranih duhovnikih. V: Viri 22, Ljubljana 2006. Dnevnik škofa Jegliča (ur. Blaž Otrin – Marija Čipić Rehar), Celjska Mohorjeva družba, Celje 2015. Dolenec, Ivan, Po gorah in cestah: iz spominov na dr. Kreka, v: Dom in svet 1917, št. 11/12, str. 312. Koblar, France, Moj obračun, Slovenska matica, Ljubljana 1976. Komlanec, Anton, Dr. Krek in njegov vzgojni vpliv. Ob 50. letnici dr. Janeza Ev. Kreka, Ljubljana 1917. Krek, Janez E., Izbrani spisi, I. zvezek, Ljubljana 1923. Železne niti 14 "Štokarjev gospod": Janez Ev. Krek 60 Krek, Janez E., Izbrani spisi , II. zvezek, 1. snopič, Prevalje 1927. Krek, Janez E., Izbrani spisi, IV. zvezek, Celje 1933. Ljubljanski klasiki 1563–1965 (ur. Živka Črnivec et al.). Ljubljana: Maturanti Klasične gimnazije (1941–1958), 1999. Lukan, Walter, Zur Biographie von Janez Evangelist Krek (1865 – 1917), Dissertation, Wien, 1984. Lukan, Walter, Janez Ev. Krek – biografski in bibliografski pregled, v: Krekov simpozij v Rimu, Mohorjeva Družba, Celje 1992. Lukan, Walter, Iz ''črnožolte kletke narodov'' v ''zlato svobodo''?: Habsburška monarhija in Slovenci v prvi svetovni vojni, Slomškova založba, Maribor 1998. Terseglav, Franc, Krek – od vseh najbolj človek, v: Janez Evangelist Krek (1865–1917) (ur. Stanko Janežič in Janez Juhant), Zbirka zgodovinskega časopisa 47, Znanstvena založba Filozofske fakultete: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Ljubljana 2014. Železne niti 14 Turški križ dr. Janeza Ev. Kreka 61 Turški križ dr. Janeza Ev. Kreka Selška izvedba, 1997 Marjan Kokalj O besedilu igre Zgodovinska ljudska igra Turški križ je najdaljše in najobširnejše Krekovo dramsko delo. Pisal ga je jeseni leta 1909, prvič pa so ga na odru društvenega doma uprizorili v Selcih za novo leto 1910. Igro je Krek posvetil Ignaciju Semenu, delavcu za ljudsko izobrazbo v Selški dolini, ki je bil tudi ustanovitelj selškega Bralnega društva, kamor je Krek že kot dijak rad zahajal. Poleg tega je bil Semen v Selcih tudi Krekov neposredni sosed (današnja Kalanova domačija). Snov je vzeta iz časa turških vpadov na sloven- sko ozemlje konec 15. stoletja in je precej tipična za zgodovinsko ljudsko igro. Obstaja veliko slovenskih pesmi na to temo (Kralj Matjaž in Alenčica, Pegam in Lambergar ...), pa tudi pripovedk in legend (Legen- da o Turkih na Slevici na Dolenjskem, Pripovedka o Turkih v Utiku pod Šmarno goro ...). Tudi mitološke pripovedke o psoglavcih so najbrž povezane s tur- škimi vpadi. Turke najdemo slikarsko in kiparsko upodobljene; npr. podoba Turkov na panjskih konč- nicah, čebelji panji v obliki Turka. V Selški dolini na Češnjici je kot spomin na tiste čase ostalo celo hišno ime Pri Turku. Končno je Krek lahko našel oporo v sodobnejši predelavi snovi v Sketovi Miklovi Zali (prvič izšla leta 1884 pri Mohorjevi). Že v začetku se je umestno vprašati, zakaj je Krek sploh pisal ljudske igre, ko je vendar imel toliko dru- gega dela. Prvi razlog je gotovo njegovo veselje do literarne umetnosti; po gimnaziji je namreč najprej želel študirati slavistiko, šele potem se je odločil za bogoslovje. Odločitev prav za ljudsko igro in ne za 'visoko' dramatiko pa si lahko razložimo na osnovi Železne niti 14 Turški križ dr. Janeza Ev. Kreka 62 stalnega stika z ljudmi in poznavanja vsakdanjega načina življenja preprostega slovenskega človeka, ki mu je želel izkazati spoštovanje. Še pomembnejši je nemara drugi razlog; Krek je videl dvig narodne zavesti in s tem gospodarske in politične moči na- roda v organiziranem kulturnem delovanju. V ta namen je po celotnem slovenskem prostoru razple- tel mrežo prosvetnih in bralnih društev, združenih v Prosvetno zvezo. V okviru te zveze so društva delovala avtonomno. Prav s to potezo se je zveza močno razmahnila, gradili so se društveni domovi, ustanavljale društvene knjižnice, organizirali razni tečaji, inštrumentalne in pevske skupine, predvsem pa se je močno razširila dramska dejavnost v obliki ljudskih iger. Krek je kmalu opazil, da iger za ljudske odre ni dovolj, zato se je sam lotil pisanja. Zakonito- sti ljudske igre je dobro poznal, zato se je zavestno držal njenega vzorca. Vedel je, da mora ljudska igra imeti zanimivo zgodbo, da je situacijska komika v kombinaciji z besedno zelo privlačna, poznal je značilnosti kari- kiranja oseb, vedel je, da konec mora biti razrešen in gledalcem dati zadoščenje, da je od estetske po- membnejša socialna in vsebinska funkcija, da je tudi misli oseb treba izražati glasno mimo soigralca proti gledalcem, da je mogoče stalno prehajati iz iluzije igre v realnost gledalca in nazaj, da se igralci lahko smejijo lastni vlogi, da je v ljudski igri priljubljeno petje ljudskih pesmi in igranje na domače inštru- mente ... Ker je Krek zelo dobro poznal Selško dolino, je zgodovinsko snov vzel prav iz tega okolja. Nekoliko pod Petrovim Brdom (na primorski strani) je nad staro cesto na Petrovo Brdo še danes viden vklesan križ v obliki črke X, ki je po pričevanju domačinov dokaz za resničnost zgodbe o vdoru Turkov v Selško dolino. Turki naj bi v 15. stoletju (o tem zgodovinar- ji) prišli v Selško dolino do Češnjice pri Železnikih, izropali in požgali vas ter odpeljali s seboj ujetnike. Po pripovedovanju naj bi med njimi odpeljali tudi malega Jožka iz hiše, ki še danes nosi ime Pri Turku. Čez nekaj let naj bi se zopet vrnili pod vodstvom Turkovega janičarja, tedaj pa naj bi jih združeni ljudje iz vse doline počakali v zasedi pod Petrovim Prizor iz igre Turški križ, ki se je igral jeseni leta 1997 v Selcih. Drugo dejanje: Pred šotorom janičarja Jusuf-paše ob reki Bači; blizu njega na desni strani z rdečim fesom ujeti krošnjar Štrigalica. Foto: arhiv Kulturnega društva dr. Janez Ev. Krek Selca, fotograf Stanislav Jesenovec Železne niti 14 Turški križ dr. Janeza Ev. Kreka 63 Brdom in jih premagali. Križ naj bi nato vklesali v skalo kot znamenje zmage in kot mejnik, čez katere- ga Turkov ne bodo nikoli več spustili. Snov je pred Krekom uporabil v svoji pesnitvi že Svetličič, ki mu je bila gotovo pomemben vir. Zgod- bo je Krek nekoliko predelal, da je postala dramsko uprizorljiva. Dodal je predvsem karakterne vloge, ki jih predstavljajo ribniški suhorobar Štrigalica, protestantski pridigar Dihur in hlapec Jakob. Štri- galica je tip bistrega humorista in nekakšnega ljud- skega poštarja, ki mu jezik zelo dobro teče; kadar se hvali, še preveč. V igri, ki bi bila brez njega preresna in mogoče celo dolgočasna, opravlja vlogo pospe- ševalca dramskega dogajanja. V celoti je pozitivna, neproblematična figura, ki mu neproblematično razdaljo do dogajanja omogoča že ribniško narečje. Z njim sredi Gorenjcev deluje komično, vendar ga pred njimi povzdiguje njegova bistrost in iznajdlji- vost, s katero kot obveščevalec reši dolino pred Tur- ki. Na kratko bi ga lahko označili kot poosebljeno komičnost in iznajdljivost. V njem lahko najdemo Krekovo dolenjsko hudomušnost, saj je bil po mami Dolenjec. Dihur je protestant, ki ga je Krek posta- vil kako stoletje nazaj, torej iz 16. v 15. stoletje. Je absolutno negativna oseba, nenačelnež, pokvarjen grajski škric (sin turjaškega graščaka in dekle), jude- ževski izdajalec Selške doline, ki se po neuspelem iz- dajstvu obesi (prav kakor Judež). Kratko bi ga lahko označili kot poosebljeno zlo, sam zase pa je tragičen. Oba, Dihurja in Štrigalico, pravzaprav okarakterizi- ra že njuno ime. Tretja močna karakterna oseba je Jakob, ki je karakterizacija ljudske preprostosti, fi- zične moči, zvestobe, vsakdanjega enakomernega življenjskega ritma, pa tudi nasprotja med zunanjo okornostjo in notranjo iznajdljivostjo ter bistrostjo. Poleg karakternih vlog je bilo treba dodati in dodelati še druge. Močno izstopa Uršula kot glavna vloga, ki ji v slovenskih ljudskih igrah ne najdemo enake, zato o njej malo kasneje. Tipična za ljudsko igro je vloga Pavla, Uršulinega snubca, ki je preprost in pošten ter ljubezen izbrane- mu dekletu izraža preprosto, neposredno in iskreno. Tradicionalna je tudi vloga starca, ki je poosebljena vaška modrost, če ne že kar prerok. Njegove besede Tretje dejanje: Krošnjar Štrigalica vaščane Petrovega Brda in Davče pride obvestit o prihodu Turkov. Foto: arhiv Kulturnega društva dr. Janez Ev. Krek Selca, fotograf Stanislav Jesenovec Železne niti 14 Turški križ dr. Janeza Ev. Kreka 64 močno vplivajo na ravnanje vaščanov, čeprav fan- tje, svojeglavi zagnanci, delajo po svoje, tako da jih spametujejo šele nadaljnji dogodki. Mina, Uršulina teta, predstavlja ljudski zgodovinski spomin, boleči- no prestanega in domače ognjišče, ki pomeni mir po prestanih viharjih. Pastir, ki pomeni na tedanji vasi najbolj brezpravno moško osebo, je prvi med fanti, ki se postavi Urši ob bok. Izraža ljudsko prepričanje, izraženo v mnogih pripovedkah in pravljicah, da je najmanjšemu in najbolj nebogljenemu lahko dana največja odločnost, pogum in zvestoba ali celo nad- naravna moč. Poleg opisanih oseb je nanizana še vrsta drugih, ki sestavljajo vaško skupnost z ustaljenim izročilom in stanovskimi položaji. Samo včasih posameznik izstopi iz skupnosti in se spet takoj umakne nazaj. Zanimivo je opazovati Krekove idejne posege v dogajanje, ko v opisani okvir ljudske igre neopazno vnese svoje poglede, ki jih posreduje gledalcem. Ce- lotno zgodbo je tako uporabil kot nekakšno alegori- jo, ki je namenjena vsem Slovencem. Najprej pade v oči vloga Dihurja, ki je že od za- četka izločen iz vaške skupnosti, približa se ji samo v osebni izpovedi življenjske usode pred Uršulo, pa še to je zanj le trenutek slabosti. Zanimivo je že dejstvo, da ga Krek kot protestanta postavi sto let nazaj, in pravzaprav s tem strni zgodovino enega najbolj ključnih obdobij pri Slovencih. Dihur je iz- obražen človek (bolj se zdi Nemec kot Slovenec), ki so ga vzgojili v nemškem protestantizmu, zato se v slovenskem okolju največkrat izkaže kot tujec, z značilnostmi pokvarjene turjaške gospode, ki misli le na lastno korist. Zdi se, da je Krek ob tem imel v mislih slovensko liberalno stranko, ki se je prek podjetništva in tudi politično povezovala z Nemci ter jim tako posredno in tudi neposredno poma- gala pri uničevanju slovenskega imetja, večinoma naloženega v kmetijah. Krek v svoji radikalnosti na koncu izjavi, da so si izdajalci zaslužili smrt, kakršno so si sami izbrali, namreč Judeževo. Krek med vrsti- cami pove, da je še Turek kot odkrit sovražnik bolj pošten in se lažje spreobrne kot slovenski liberalec. Druga vloga, ki izrazito izstopa, je vloga Uršule. Kot že rečeno, je njena vloga netipična, celo izjemna za ljudsko igro. Nenavadno je že to, da lahko ženska vodi vojno obrambo, ki je v celotnem zgodovinskem Četrto dejanje: Vaščani so pod vodstvom Turkove Urške s Češnjice na Petrovem Brdu pripravljeni na spopad s Turki. Foto: arhiv Kulturnega društva dr. Janez Ev. Krek Selca, fotograf Stanislav Jesenovec Železne niti 14 Turški križ dr. Janeza Ev. Kreka 65 izročilu izrazito moška stvar. V svojem moškem za- nosu je od začetka pa do konca igre zelo nenavadna. Nežnejših čustev v odnosu do moških ne pokaže, niti do svojega snubca ne, pač pa ga ozmerja z revo, kar so po njenem mnenju vsi moški, ki si ne upajo na boj. Dobesedno pravi Pavlu: ''Tepete se za ženske in za peresa, za dom in križ pa ni pesti, ne udarca.'' Lju- bezen do svojega fanta izrazi šele tedaj, ko je sama, vendar takoj nato isto čustvo prenese na odnos do domovine. Prav v ljubezni do domovine postane ču- stvena, poetična, celo strastna, z izredno senzibilno močjo govori o domovini in njenih ljudeh – na tem mestu pride do izraza Krekova moška poezija, Krek kot estet ali umetnik. Bolj ljudska je Urša v videnju Device Marije (mogoče aluzija na prikazanje Urški Ferligoj na Skalnici), ki ji edina lahko da moči, da se dvigne iz ljudstva na vodilno mesto, najprej med ženskami in nato nad celotno skupnost Selške do- line. Krek je v ta del Uršule vnesel svoje neomajno zaupanje v Marijo. Že na novi maši na Brezjah ji je posvetil vse svoje življenje. Prepričan je bil, da edi- no ona lahko zaščiti Slovence kot majhen, neznaten narod. Prikaže se namreč preprostemu dekletu, celo siroti kot simbolu največje nemoči in pasivnosti, ki nato nenadoma dobi nadnaravno moč, da je spo- sobna storiti vse, kar v nadaljevanju stori. Zelo pomembna točka v njenem odnosu do izročenega ji vodstva, česar se Krek dobro zaveda, je ponižnost, ki jo ščiti, da ne postane tiran do svojih ljudi. Zaslug ne pripisuje sebi, pač pa Mariji. To je bila tudi Kre- kova vizija družbe: vlada v službi ljudstva, ki naj bo podrejena višjim silam, tj. moralnemu božjemu ali naravnemu zakonu. Turki so Kreku metafora za vsakega zunanjega zatiralca in uničevalca Slovencev. Veliko svojega je Krek vnesel tudi v Štrigalico, ribniškega krošnjar- ja. Kot komična figura, ki sprošča, navzven deluje skrajno naivno in preprosto, v resnici pa je zelo bister. Krek sam prav v tej vlogi najbolj sproščeno zaživi, saj jo je potegnil iz svojega karakterja. Hu- mor Jožka Štrigalice je izrazito Krekov humor, svež, nedolžen, odrezav in trajen. Da je Jožek po rodu Dolenjec, verjetno ni slučaj, saj je bil Krek sam po materi pol Dolenjca, zato je dolenjska narečja dobro poznal in ribniškega uporabil v igri. V vsebinskem delu celotne igre je Krek torej pov- sod prisoten, čeprav spretno zakrit. Poleg idej, ki jih posreduje, pa igri daje izrazito svoj ritem, kar je raz- vidno v menjavanju humorja in resnosti, dogajanja in statičnosti. Igra je temperamentna, sveža, nabita s čustvi in domislicami – taka, kot je bil Krek. Zelo dobro je poznal značaj Gorenjca, posebej Selčana, vedel je, kaj mu godi in kaj rad sliši, vse pa je znal spretno spraviti v sklad s svojimi pogledi in znača- jem. Igro so navadno uprizarjali na odrih društvenih domov, ob obletnici leta 1997 pa jo je Kulturno društvo dr. Janez Ev. Krek postavilo na prosto, da je lahko zaživela sredi selškega sveta. Namen je bil predstaviti igro tako, kot jo je napisal Krek, brez izpuščanja besedila in z upoštevanjem avtorjevih napotkov v obliki didaskalij. Edini poseg smo si do- volili s priredbo knjižnega jezika v selško narečje, kar smo delali režiser in igralci skupaj. Pri izvedbi je pomagalo veliko domačinov, materialno in fizično, tako da bi bila uprizoritev res v tistem kontekstu, kakršnega je imel pred očmi Krek ob pisanju. Igra je ena redkih ljudskih, ki se nanašajo na Selško dolino, konkretne kraje v njej in njeno zgodovino, zato je pomemben spomenik časa na prelomu iz 19. v 20. stoletje, posebej pa še Kreka kot človeka v dialogu z ljudsko kulturo. Uprizoritev Nabiranje igralcev se je začelo maja 1997, isti mesec pa smo začeli z vajami. Prva predstava naj bi bila 13. septembra, pa je bila zaradi slabega vreme- na prestavljena na naslednji dan. Vse uprizoritve so bile večerne, ker se je tako zdelo bolje zaradi boljše- ga izkoristka svetlobnih učinkov. Gledalcev je bilo za nas zadovoljivo število, to je okoli dva tisoč na petih predstavah. Ker je dogajanje navezano na Selško dolino, se nam je zdelo primerno, da se ta igra uprizori prav Železne niti 14 Turški križ dr. Janeza Ev. Kreka 66 na tem področju, in sicer v čim bolj naravnem oko- lju, to je na prostem. Izbrali smo ozko dolinico ob pritoku Sore, Selnici, ki bi dajala vtis ožjega zgor- njega dela Selške doline, hkrati pa omogočala pri- merno prizorišče z ravnino za igranje ter naravnim naklonom za tribune. Poleg tega je bil ta travnik z naklonom na eni in potokom na drugi strani tudi konjski pašnik v lasti konjeniškega društva Ratito- vec, ki je prispevalo igralce – Turke in konje. Najpomembnejši del priprave predstave je bilo sodelovanje domačinov Selške doline pri scenog- rafiji, kostumografiji, igralski zasedbi in glasbi. Pre- senečeni smo bili nad zelo dobrim odzivom ljudi, naklonjenostjo in zastonjskostjo. To je bil zame kot režiserja najlepši del priprave in predstave. Res smo jo pripravili skupaj – v Krekovem duhu. Močna izkušnja zame pri pripravi je bila priprava scenografije oz. odrskega ozadja, ki naj bi predsta- vljalo več nivojev, ki bi ustvarili globino z osvetlje- nim Ratitovcem v ozadju. Ker na ravnini ob potoku Selnici ni bilo nobenega konkretnega ozadja, je bilo treba postaviti konstrukcije, pri čemer smo upora- bili kovinske profile za zidarski oder, na katere smo napeli platno, pripeto z elastikami, ki smo ga nato poslikali s pomočjo domačih umetnikov in igralcev. Zgodilo pa se je, da je nekaj dni pred predstavo, ko je bilo blago napeto po konstrukciji, začel pihati ne- navadno močan veter in trgati blago s konstrukcije. Začela se je prava borba z vetrom, obdržati platno na konstrukciji, da ni vsega potrgalo in pometalo dol, in bi bilo treba začeti vse skupaj znova. Poleg tega se je tudi konstrukcija nevarno majala. Držati platno in se boriti proti vetru, se je zdelo donkihot- sko dejanje, ki pa se je zaključilo bolj pozitivno, saj je veter le ponehal. V tem dogodku je bilo videti pravo podobo življenja, bojev, ki jih je Krek imel v svojem času in ki jih imamo tudi mi v svojem. Jasno sporočilo, ki ga je bilo zaznati, je bilo, da je v dobrih stvareh treba vztrajati. Ena od skrivnosti Krekove učinkovitosti je bila gotovo vztrajnost. Dodatna preizkušnja je bil dež na prvi dan, ko je bilo treba predstavo odpovedati, in precejšen hlad med predstavo, ko smo jo le lahko izvedli. Vlaga v zraku je povzročala tehnične težave pri lučeh itd. Kljub vsem preizkušnjam je predstava vendarle zagledala luč sveta in bila pri gledalcih lepo spreje- ta, čeprav so bili nekoliko premraženi. Upam, da jih je postrežba med odmorom nekoliko pogrela, prav tako pa petje soriškega tria. Predstava je bila zame osebno, kot tudi za skoraj vse igralce pri njej, uso- dna, saj nas je vodila k uprizarjanju Škofjeloškega pasijona. Spomin na predstavo je vsaj zame ostal lep in tisto, kar bi svetoval vsakemu uprizoritelju v priho- dnosti, je, da ima besedilo, ki ga uprizarja, rad in da ga gleda v njegovi celoti. Da bi se besedilo ohranilo in ostalo med nami kot dediščina dr. Janeza Ev. Kreka, je v letošnjem, Kreko- vem letu izšel ponatis treh najbolj znanih njegovih dram, in sicer Turški križ, Tri sestre in Sveta Lucija. Vse tri drame se nanašajo na dogajanje v naši Selški dolini, zato bodo za domačega bralca toliko bolj za- nimive. Kulturna dediščina ima izjemen pomen za ohranjanje naše kulture in s tem tudi nacionalne identitete. Železne niti 14 Krekova koča na Ratitovcu 67 Krekova koča na Ratitovcu Katja Mohorič Bonča Ob 110. obletnici ustanovitve PD Železniki in ob 100. obletnici smrti Janeza Evengelista Kreka Železne niti 14 Krekova koča na Ratitovcu 68 Janez Evangelist Krek (27. november 1865–8. ok- tober 1917) je prva leta preživel kot učiteljski otrok pri Sv. Gregorju na Dolenjskem. Kasneje so se Kreko- vi preselili v Komendo, kjer je oče dobil novo delov- no mesto učitelja. Tam je pričel s šolanjem tudi Janez Evangelist. Po zgodnji očetovi smrti so se Krekovi preselili v Selca, v očetovo rojstno hišo v Štoku. Janez Evangelist je nadaljeval s šolanjem v Škofji Loki in s študijem teologije v Ljubljani ter na Dunaju. Živel je vsebinsko bogato življenje duhovnika, Črno-bela razglednica, izdana ob smrti J. E. Kreka. Pod sliko je odlomek iz njegove oporoke. Hrani Muzej krščanstva na Slovenskem. Janez Evangelist Krek – mož mnogoterih vlog Iz daljine, iz tujine Na skalíne, na planíne Duh mi speje; Na čerovje, tja v domovje, Kjer mahovje in skalovje Srečo veje. Dr. J. E. Krek (J. Sovran): Planinska1 Železne niti 14 Krekova koča na Ratitovcu 69 Album fotografij, ki so ga častnemu članu Selške podružnice Slovenskega planinskega društva podarili člani društva. Hrani PD Železniki. sociologa, politika, profesorja, publicista in pisca. Močno je zaznamoval družbeno, gospodarsko in po- litično življenje na Slovenskem na prehodu iz 19. v 20. stoletje. S preprosto opravo in s karizmatičnim nastopom je navduševal prijatelje, vaško skupnost ali ljudske množice. Veljal je za delavnega, vesele- ga, družabnega in zanesljivega človeka. Prijeten in topel opis dr. Kreka je podal Jože Abram v spominih nanj leta 1927: ''Bil je meni in tudi drugim tovarišem kakor prvi med vrstniki, pravi drug, pravi mladenič med mladeniči, živahen, čvrst v kretanju (čeprav malo bolj kmečkem) in besedi, glasen, silo dovti- pen in poln zvonkega smeha in kipečega življenja – kakor te drobne tičice. Ves njegov nastop je bil silo prikupen, obraz požlahtnjen z izredno blagimi pote- zami, usta precej majhna in fino zaokrožena. Očaru- jočo moč pa je imel v svojih velikih očeh.''2 V nadalje- vanju beremo, da je bil vedno mož beseda. ''Kamor je obljubil, je prišel gotovo. Res, da navadno šele zadnji trenotek, a zamudil ni, kolikor vem, nikdar.'' 3 Razpet med številne življenjske vloge je proste dneve rad preživljal v miru. Ravno gore so bile tis- te, ki so mu zagotavljale mir in so mu predstavljale vir navdiha, zatočišče takrat, ko je bil ''sit gospode''. Že kot otrok se je vzpenjal na gričke na rodnem Do- lenjskem, kasneje pa je mir iskal v hribovitih krajih Selške doline. Poleg pogostega obiskovanja Rati- tovca je bil večkrat na Črni prsti, Možicu, Poreznu, Blegošu, Golici, Sv. Treh kraljih, Kumu, Sveti Gori.4 Tudi nekatere njegove objavljene pesmi, napisane pod psevdonimom J. Sovran, opevajo hribovito pokrajino. Osebnoizpovedne pesmi idealizirajo čas, preživet v gorah in planinah. S tem je še jasneje izra- zil občutja miru, ki ga ponujajo gore, in napetosti, ki jih prinaša dolinski vsakdan. Ni naključje, da je spodbujal organiziran razvoj planinstva v Selški dolini. Njegov dober sošolec in prijatelj, tudi duhovnik, Anton Pfajfar (1863–1935) je postal prvi predsednik Planinskega društva, takrat Selške podružnice Slovenskega planinskega društva. Železne niti 14 Krekova koča na Ratitovcu 70 Na oddih v Selško dolino – v Selca in na Prtovč Le imejte krasne svoje Vi doline in vrte! Dajte mi planine moje, Dajte moje mi gore! Dr. J. E. Krek5 Šolanje in poklicno delovanje je Janeza Evangeli- sta Kreka vodilo v druge kraje. Počitniške dni – šol- ske in kasneje službene – pa je preživljal v Selški do- lini. Sodeč po zapisih, je sprva mir in počitek našel v Selcih v domači hiši. Štokarjev gospod, kot ga imenu- je France Koblar, je pomagal mami v trgovini, inštru- iral in obiskoval okoliške hribe. Dva bližnja soseda hiši v Štoku sta bila Krekova prijatelja Josip Grošelj in Ignacij Semen. Podobar Josip Grošelj je bil sosed, kamor je dr. Krek rad zahajal.6 Drugemu je posvetil igri Tri sestre in Turški križ, ki sta bili v knjižni obliki izdani leta 1910. Po materini smrti leta 1903 je poči- tniška Selca zamenjal za Prtovč. Dobro se je znašel v teh lokalnih skupnostih v Selški dolini in s številni- mi domačini navezal pristne prijateljske stike. Prtovč je posebno poglavje v Krekovem življenju, ''skalno gnezdo''. Tja je zahajal poleti med letoma 1903 in 1914, večkrat tudi pozimi, ko je gazil več kot meter snega. Bival je pri družini posestnika Petra Pavliča. Pavličevi so bili šestčlanska družina. Živeli so v današnji Lukovi hiši na Prtovču. Janez Evan- gelist Krek je pri njih imel prostorno svetlo sobo z dvema oknoma in lepim razgledom ter z dvema pos- teljama, mizo, polno knjig in papirjev, z obešalom za oblačila in s klopjo za knjige.7 Obedoval je skupaj z družino. Vključeval se je v vaško življenje. Zvonil je, ko je mežnarjeva družina imela delo, maševal, spo- vedoval, organiziral je izdelavo vaškega vodovoda. Ob koritu je postavil klop za počitek in druženje, prostor pa je postal pravo središče prosvetne šole. 8 Poletja na Prtovču je preživel dejavno, pogosto v družbi dijakov in prijateljev. Planinaril je, pisal pe- smi in druga besedila za slovenske časnike in razna srečanja. Na Prtovču je prejemal pošto in nanjo tudi odgovarjal. Sam ali v družbi je zahajal na Ratitovec, pogosto po brezpotju. Ti pohodi so bili doživetja zanj in za prijatelje, ki jih je gostil na Prtovču. ''Ja, na Ratitovcu ni cesarskih cest,'' je baje odgovarjal tistim, ki so se pritoževali nad hojo.9 Kako poseben je bil zanj Prtovč, priča tudi zapis, ki je nastal ob njegovi smrti. V Slovencu je pisalo, da je bil ob njegovi krsti šopek cvetlic s Prtovča.10 Železne niti 14 Krekova koča na Ratitovcu 71 Planinski izleti na Ratitovec – iz spo- minov Krekovih sodobnikov Nato je šel z nama ''predstavljat'' po svoje še vso bližnjo in daljno okolico z ljudstvom vred, kolikor pač daleč nese oko z vzvišenega prtovškega razgledišča.11 Spomin na počitniški izlet v Selško dolino Po grebenih smo šli dalje, poti ni v tisti deželi, ra- zen za jastrebe, a to je bila doktorjeva skrb, da prav pridemo. Globoko pod nami, kakor v prepadu, je bila zelena dolina z vasjo Danje. Tako smo prišli nad Sorico. Nekaj jih je šlo k izviru Sore pit z gospodom Sovranom. Ker sem bil truden, nisem šel, ampak počenil na podplate, in šlo je naravnost navzdol po strmem travniku kakor na smučeh. Ko smo se spodaj sešli, smo se oglasili v gostilni, da se pokrep- čamo.12 Spomini Franceta Koblarja na srečanja s Krekom v hribovitih krajih Selške doline France Koblar, kaplan Smolej in njegova mama so ga obiskali na Prtovču. ''Sedel je pred mežnarjevo hišo in nas sprejel kot pravi gorjanec, gostil z žganci in mlekom, čeprav je kaplanova mati kot postrežlji- va in gosposka Ljubljančanka prinesla s seboj vseh drugih dobrot. /…/ Po več urah, ko se je z nami tako ukvarjal, nas je še spremil daleč po gozdu do Dra- boslovice. Šli smo ravno skozi bukovje – s Smolejem sva markirala pot za Slovensko planinsko društvo – tu se Krek nenadoma ustavi. /…/14 Po osmi šoli – precej pozno poleti ali že konec sep- tembra – sva z župnikom Marčičem šla na Ratitovec in na Prtovču našla Kreka. Spremil naju je nekaj časa in nama kazal nova pota, po katerih on hodi – hodil je brez poti – po samih strminah; ko sva se vra- čala, je naju že čakal z žganci. Takrat je bil nekoliko utrujen. Pokazal nama je tudi novo pot proti domu: skozi grmovje smo prišli na vrh Lašnovca in obstali: tik pod nami Železniki. Ko smo se leže pogovarjali, je postal naenkrat mehak in dejal: ''In vendar imam tale kraj rad! Hudo mi je zanj!''15 Ko nas je nekaj dni pred shodom (l. 1913) šlo več mladih ljudi, fantov in deklet, na Ratitovec, ga zagle- damo na poti vrhu Razora. Vesel nas je bil. ''Kam, gospod doktor?'' ''V Rim.'' ''Čez Ratitovec?'' ''Vsa pota peljejo v Rim.''16 Spomin Janeza Sušnika, župnika v Selcih, na pot na Ratitovec S Krekom sva šla na Ratitovec. Ko sem hotel zaviti po markirani poti, me je potegnil za rokav: tu gori naravnost pojdeva. Čemu bi hodila po poti, kjer vsi hodijo. Svaril sem ga, da bova zašla v goščo, skalov- je … Udaril jo je po svoje in hočeš nočeš sem moral za njim.13 Železne niti 14 Krekova koča na Ratitovcu 72 Spomin Ivana Dolenca Kmalu jo je mahal, kopajoč se v znoju, zopet po strmi poti na goro, si utrgal šopek ruševja, zataknil za trak gorski nagelj, ubral ob poti jagodo rdečko, gledal divje kozle, ki so se podili po pobočju gore, pravil, kod raste planika. Družba je dospela do male ravnine, kjer preneha gozd in se prične pravi gorski svet: zelena dolina, obdana s strmimi, deloma skal- natimi bregovi.17 Spomini Jožeta Abrama, ki je po bolezni okreval pri dr. Kreku na Prtovču Ostali popoldan do večera sva porabila za sprehod v Jelovico ali pa strmo gori proti planini Pečani. To je pa pazil Janez, da pač nisva stopila na izhojeno stezo: kar vprek, čeprav skozi grmovje in po vseh štirih čez skale! Na kakem lepem razgledišču sva malo posedela, zrla v živahnem pogovoru po lepem zelenem svetu, malo zapela (prav za prav je pel le bolj on), malo povriskala (jaz sem znal kot bivši Trentar bolje), pa šla naprej ter se vračala po bogve kakih ovinkih domov – velikokrat po trdi temi ali po mehki mesečini.18 In na drugem mestu v isti publikaciji Polagoma sva zlezla v senco ali jo mahnila v breg proti Ratitovcu ali pa proti Jelovici v smrečje ali mah. Spotjo sva vriskala (vriskal sem pa le jaz!) in pela; kjer sva obstala, sva pa zakurila majhen kres. To lepo navado je imel Janez najbrž že od mlada. Ču- dovito lep in privlačen je ogenj zunaj v naravi, pa bodi poleti ali pozimi!19 Rudolf Andrejka v potopisu na Ratitovec Ko smo na Prtovču premagali prvih 1000 m, naj ni- kar ne hodimo mimo hiše, ki je v njej dr. Krek živel in delal, se veselil — a tudi trpel. Tabla selške podru- žnice SPD na nji nam pove, da je le še poldrugo uro do vrha. Zato je tu najpripravnejši kraj za kratek odmor. V gostoljubni in snažni hiši Petra Pavliča je za utrujene planince vedno kaj okrepčila — kdor ima srečo, pa dobi pristne koruzne žgance z izvrstnim prtovškim mlekom.20 Železne niti 14 Krekova koča na Ratitovcu 73 Krekova koča na Ratitovcu Kjer so raja bajni dvori I za mene; Na skalíne, na planíne Mile moje domovine Duh me žene! Dr. Janez Ev. Krek (J. Sovran): Planinska21 Krekova koča je srečevališče planincev od vsepov- sod in pod vrhom Ratitovca kraljuje od leta 1925. Ponuja zavetje, okrepčilo in družbo planincem. Slovensko planinsko društvo (SPD) je že dobro desetletje med ljudmi širilo zavedanje o pomenu planinstva in obenem z močno slovensko organi- zacijo krepilo narodno zavest, ko so se leta 1907 na pobudo župnika Antona Pfajfarja tudi v Selški dolini odločili za ustanovitev samostojne planinske podružnice. Veliko vlogo pri tem je imel Janez Evan- gelist Krek s svojim navdušenjem nad gorami ter s političnim delovanjem v takratni državi. Ustanovni zbor Selške podružnice SPD za škofjeloški okraj s se- dežem v Železnikih je bil 21. maja 1907 na Češnjici (Železniki). Spodbujanje planinarjenja, označevanje planin- skih poti in pridobivanje članstva so bile pomembne naloge društva. Postavitev planinske koče na Rati- tovcu je bila tudi ena od začetnih idej novoustano- vljenega društva. Uresničili so jo nekoliko kasneje, ko se je politično dogajanje na tem obmejnem delu takratne Jugoslavije po prvi svetovni vojni nekoliko ustalilo. Z gradbenimi deli so pričeli julija 1923. Otvoritev je bila slovesna in novico o otvoritvi koče 9. avgu- sta 1925 so objavili osrednji slovenski časniki. Na otvoritvi je prof. Dolenec potrdil, ''da vsaka nova planinska koča poglobi našo ljubezen do domovine, do dobrega našega ljudstva in do naših gora''. 22 Otvoritve koče 9. 8. 1925 se je udeležilo okoli 600 obiskoval- cev, med njimi tudi Krekova sestra Cilka Krek. Prva koča na Ratitovcu je bila velika 6 x 11,4 metra, višina slemena je bila 7,4 metra, višina do strehe 3,5 metra. Železne niti 14 Krekova koča na Ratitovcu 74 Dvajseta leta 20. stoletja so bila leta pomembnih društvenih odločitev. Gradnja koče je od odborni- kov in delavcev zahtevala veliko napora, za društvo pa je predstavljala velik finančni zalogaj. Odločili so se, da kočo leta 1926 oddajo Slovenskemu pla- ninskemu društvu, tri leta kasneje pa se je Selška podružnica SPD preimenovala v Škofjeloško s sede- žem v Škofji Loki. Oskrbniki koče so se menjali, koča pa je še vedno gostila planince, ki jih je bilo zaradi ugodne lege Ratitovca veliko. Leta 1940 je kočo zasedla Kraljevina Jugoslavija, kajti začela je graditi obrambno (Rupnikovo) linijo. Med vojno, 1. maja 1943, je bila koča zaradi nevar- nosti pred okupatorjevo zasedbo požgana. Dvom in optimizem hkrati je čutiti iz besed, zapi- sanih v vpisno knjigo julija 1940, takratnega oskr- Ratitovški zvon je bil med letoma 1925 in 1939 ob koči z namenom, da bi v meglenem vremenu nanj zvonili in planince varno pripeljali do planinske koče. Zvon je ob otvoritvi Krekove koče na Ratitovcu leta 1925 koči podaril univ. prof. inž. Josip Boncelj. Hrani Muzej Železniki. bnika Dragotina Dolenca: ''Morda bodo še kedaj od vrhov nepozabnega Ratitovca odmevali akordi har- monike njegovega zvestega oskrbnika.'' Po drugi svetovni vojni je društvena organizacija planinstva oživela. Ustanovni zbor novoustanovlje- nega društva je bil 26. februarja 1950. Spet je bila gradnja nove koče na Ratitovcu pomembna naloga in prioriteta. Potekala je med julijem 1953 in juli- jem 1954. Tesarska in druga dela so pripravili že v dolini, sledil je še naporen transport materiala na Ratitovec. Nekaj več kot desetletje kasneje so kočo prvič povečali. Redna vzdrževalna dela v naslednjih desetletjih, posodobitve, nove pridobitve in preno- ve kuhinje, jedilnice in ležišč so pogoj za dobro po- čutje planincev v koči, ki se od leta 1992 ponovno imenuje Krekova koča. Gradnja nove koče na Ratitovcu, jesen 1953. Otvori- tev je bila 18. julija 1954. Železne niti 14 Krekova koča na Ratitovcu 75 Gradnja prizidka, 1967. Gradnja prizidka se je zaradi povečanih potreb po prostoru pričela leta 1966. Otvoritev je bila 7. julija 1968. Koča je pridobila večjo jedilnico in ležišča v zgornjem nadstropju prizidka. Železne niti 14 Krekova koča na Ratitovcu 76 Prenova druge jedilnice je potekala jeseni 2001. Ob 50-letnici koče je bila koča prenovljena, a to ni bila zadnja posodobitev. Leta 2010 je bil v celoti porušen prizidek iz leta 1987. Na istem mestu je bil zgrajen nov in dodatno podkleten prizidek. Tu so v kletnih prostorih sanitarije in strojnica s črpalkami. V pritličju je četrta jedilnica z 20 sedeži, v nadstropju pa oskrbnikovo stanovanje. Poleg prizidka je bila zgrajena čistilna naprava in zbiralnik vode velikosti 60 kubičnih metrov. Železne niti 14 Krekova koča na Ratitovcu 77 Planinsko društvo Železniki danes – v številkah • PD Železniki ustanovljeno leta: 1907 • Število društvenih predsednikov od ustanovitve do danes: 14 • Število članov v letu 2017: 466 • Število članov planinskega krožka na OŠ Železniki v letu 2016: 53 (v vseh letih se število giblje med 40 in 55) • Število poti, ki vodijo na Ratitovec: 11 • Število obiskovalcev Ratitovca v zadnjih dveh letih (2015, 2016): 48–50 tisoč • Število planincev, ki so sodelovali v akciji Prijatelji Ratitovca v letu 2016: 639, ki so skupno opravili 26.454 vpisov • Število vpisov, opravljenih v vseh 26 akcijah Prijatelj Ratitovca: 383.117 • Ocena števila planincev, ki sodeluje v akciji Enajst krat deset za 110 let: 300 • Število fancovtov, ocvrtih na običajno poletno nedeljo: 200–300, ob izrednih nedeljah 400 • Število dni, ko je Ratitovec snežen: leta 2009 je bil Ratitovec na merilnem mestu na Pečani zasnežen 182 dni (od 25. 11. 2008 do 25. 5. 2009) • Višina snežne odeje: 315 cm leta 2009, tega leta je zapadlo na Ratitovcu skupno 439 cm snega Železne niti 14 Krekova koča na Ratitovcu 78 Viri: Abram, Jože, 1927: Spomini na dr. Janeza Evangelista Kreka, v: Mentor, dijaški list, 14. letnik, št. 3. –4., 5. –6., 7. –8., 9. –10. A. M., 1932, Spomini na našega nepozabnega voditelja, v: Slovenec, 8. 10. 1932, št. 231, str. 6. Andrejka, Rudolf, 1925, Ratitovec! (ob otvoritvi Krekove koče na Ratitovcu), v: Slovenec, 8. 8. 1925, št. str. 1–3. Andrejka, Rudolf, 1932, Na Ratitovec, v: Slovenec, 29. 5. 1932, št. 121, str. 16. Dolenec, Ivan, 1917, Po gorah in cestah, v: Dom in svet, trideseti letnik, št. 11–12, str. 309–314. Dolenec, Ivan, 1923, Izbrani spisi, I, II. zvezek; Društvo dr. Janez Ev. Krek v Ljubljani. Pfajfar, Franc, 2015: Janez Evangelist Krek, elektronsko gradivo. Kardoš, Štefan, 1996, Klobuk dr. Kreka, v: Slavistična revija, letnik 44, št. 4, str. 399–436. Koblar, France, 1976, Moj obračun, Slovenska matica, Ljubljana. Krek, J. E., 1910, Turški križ, Tri sestre; Katoliško slov. izobraževalno društvo, Selca. Naglič, Miha, 2000, Po ljudeh gor, po ljudeh dol, 198, 28. 4. 2000, Gorenjski glas, Kranj. Naznanilo o Krekovi smrti; Dom in svet, trideseti letnik, št. 9–10, str. 304–305. Slovenska zemlja: Selška dolina, Ilustrirani Slovenec, 21. 6. 1925, št. 137. Šmid, Olga Selca nekoč, izdalo in založilo TD Selca, 1973. Več avtorjev, Ob 50-letnici dr. Janeza Ev. Kreka, 1917, izdali in založili pisatelji doneskov. 75 let planinstva v Selški dolini, 1982; zbornik Planinskega društva Železniki, izdan ob 75-letnici planinstva v Selški dolini. 100 let Planinskega društva za Selško dolino Železniki, 2007; PD za Selško dolino. Črno-bela razglednica J. E. Krek, 1917, hrani Muzej krščanstva na Slovenskem. Fotografije: iz arhiva PD Železniki, člani društva (Lojze Lotrič, Primož Šmid), Igor Mohorič Bonča. Besedilo je za objavo v zborniku prirejena oblika muzejske razstave Krekova koča na Ratitovcu, ki smo jo v galeriji Muzeja Železniki predstavljali med 12. majem in 12. junijem 2017, na Ratitovcu pa v juliju 2017. Opombe: 1 Dom in svet, 1892, letnik 5, št. 5, str. 221. 2 Abram 1926/1927, str. 62, 63. 3 Abram, 1926/1927, str. 105. 4 Abram, 1926/1927, str. 108. 5 Dom in svet, 1917, letnik 30, št. 11/12; str. 311. 6 Andrejka, 1932, str. 6. 7 Abram, 1926/1927, str. 160. 8 Abram, 1926/1927, str. 160. 9 Andrejka, 1925, str. 3. 10 Dolenec, 1917, str. 309. 11 Jože Abram, Spomini na dr. Jan. Ev. Kreka, 1926. 12 A. V., Ob 50-letnici dr. Janeza Ev. Kreka, 1917, str. 41–42. 13 Pfajfar, 2015, str. 11. 14 Koblar, 1976, str. 200–201. 15 Koblar, 1976, str. 202–203. 16 Koblar, 1976, str. 203. 17 Dolenec, 1917, str. 311. 18 Abram, 1926, str. 162. 19 Abram, 1926, str. 162. 20 Andrejka, 1932, str. 16. 21 Vir: Dom in svet, 1892, letnik 5, št. 5, str. 221. 22 Slovenski narod, 11. 8. 1925. Železne niti 14 Zapuščinski inventar Pavla Antona Wäbla 79 Zapuščinski inventar Pavla Antona Wäbla, župnika v Železnikih, 1741 Vincencij Demšar Na Nadškofijskem ordinariatu v Ljubljani so v okviru škofije hranili za vsako svojo župnijo poseb- no zbirko – arhiv. Tako je tudi za faro Železniki oh- ranjen za čas od srednjega veka dalje kar lep arhiv. Seveda ga za nekatera leta ni nič, več pa je ohranje- nega od druge polovice 18. stoletja dalje. Poseb- nosti so veljale za deželnoknežje župnije, katerih ustanovitelj je bil vladar, kralj, kasneje cesar. Ker je take župnije kar izdatno podpiral z letno dotacijo, je imel tudi pravico pri potrjevanju novega župnika na izpraznjeno župnijo. Arhidiakonat s sedežem v Mengšu je 16. 10. 1703 predlagal za novega župnika v Železnikih Pavla Antona Wäbla, temu je 29. 11. 1703 pritrdila ško- fija – ordinariat in z listino cesarja 17. 12. 1703 je bil dokončno potrjen.1 Vicedomski urad je večkrat poskrbel za vizitacijo župnij, ki so bile finančno od- visne od cesarja, in vsakokrat pohvalil urejenost žu- pnije Železniki in omenil priljubljenost Wäbla med farani. Pa tudi sam župnik se je obračal na kranjske- ga vicedoma. Zanimiv je tak dopis z 9. 12. 1713, v katerem se pritožuje nad podložnikom iz Potoka Matijem Šturmom zaradi neporavnanih dajatev, in ''škofjeloškimi podložniki, ki si laste milodarov pri zidani kapelici NLG; le-to je postavil pred 25 leti na gmajni pri Suši Mihael Žvontar''.2 Leta 1715 je Wäbel prosil za župnijo Dobrepolje in vicedom je priporo- čal cesarju za to mesto prav njega.3 Tudi arhidiakon ter fužinarji v Železnikih so imeli o njem zelo dobro mnenje.4 Okoli leta 1730 se je potegoval za župnijo Krško.5 Vicedomski urad je zahteval od svojih žup- nij obračune dohodkov in tako je Wäbel leta 1737 sporočil, da je ''prevzel zelo skromno cerkvico, ki jo je na lastne stroške povečal, in sezidal tudi župnišče. Dohodkov zato ni obračunaval.''6 Župnik Wäbel je umrl v Železnikih 23. 12. 1740.7 Po njegovi smrti je prosilo za to izpraznjeno župnijo več kandidatov. Prav tako po priporočilu z aktom 7. marca 1742 jo je Železne niti 14 Zapuščinski inventar Pavla Antona Wäbla 80 dobil kaplan v Moravčah g. Andrej Semen.8 Kaj je bil vzrok za natančen popis premoženja umrlega župnika Wäbla, ni povsem jasno. Za in- venturo zapuščine Wäbla, župnika v Železnikih, je prosila univerzalna dedinja Marija Urbančič.9 Tako je 16. 1. 1741 vicedom za deželo Kranjsko naročil popis Johanu Hierominu Merzini pl. Merzenheim- bu, tajniku vicedomskega urada.10 Ta se je potem na koncu inventarnega popisa tudi podpisal. Da ni zajel cerkvenega premoženja, kaže na to, da so popi- sali le njegove osebne stvari, čeprav je vprašanje, ali so bili sodi v kleti župnijski ali last pokojnika. Sled- nje je možno, vendar težko dojemljivo. Opravila ga je komisija deželne vlade v Železnikih 28. januarja 1741. Zakaj je bilo to potrebno, ko pa je sam župnik že za časa življenja naredil oporoko vpričo pristoj- nih prič? Inventarni popis prav tako nič ne naspro- tuje poslednji izraženi volji zapustnika. Inventar je vreden naše pozornosti iz več vidikov. Če pogleda- mo premoženje pokojnika, moramo reči, da je imel kar lepo premoženje. Z denarjem je znal ravnati, saj je posojal na obresti, upošteval sorodnike in vodil o svojem premoženju evidenco, kar je razvidno iz za- puščine. Sicer pa ni tak inventarni popis za umrlim župnikom nobena izjema. V tistem času so bili taki popisi kar pogosti tudi na drugih župnijah.11 Posebej je zanimiva njegova knjižnica. Knjig je imel čez 40, kar je za tisti čas kar veliko. Wäbel je bil magister filozofije.12 Tudi njegov predhodnik Franc Martin Verčič je imel knjižnico. Če so popiso- vali samo njegovo zapuščino, je možno, da so bile v župnišču še župnijske knjige. Nič ni omenjen nje- gov brevir, ki ga je zagotovo imel. Nekatere naslove knjig je težko prebrati in tako tudi nimamo vedenja o njihovih vsebinah. Niti ne vemo, zakaj je tako hit- ro umrl, če pa je še oktobra leta 1740 zapisal, da ni nič bolan. Prispevek obsega tako dva dela. Prvi je prevod Wäblovega13 testamenta, drugi, daljši del pa pri- naša prevod inventarnega popisa župnikove (ne cerkvene) zapuščine. Wäbel, župnik v Železnikih, je, potem ko so mu pohajale življenjske moči, kot je sam zapisal, 24. 10. 1740 naredil testament. Napisal ga je lastnoročno na treh straneh, se podpisal in pečatil. Priče niso nave- dene. Uvodni del je v slogu tistega časa in manir du- hovnika. Mestoma je tekst težko berljiv, tudi težko razumljiv, zato je lahko mestoma tudi drugače, kot sem jaz razumel. Prevod je večinoma dobeseden. Kot se spodobi, je začel: ''V imenu vse svete Trojice, Boga Očeta, Boga Sina, Boga sv. Duha. Amen.'' Pove, da je v visoki sta- rosti in da na svetu vse mine, in tako hoče on um- reti spravljen s svetom. Svojo neumrljivo dušo želi pripraviti za večno življenje. Želi pa, preden umre, poskrbeti tudi za svoje premoženje. Zato želi to še za življenja, ko je še pri zdravi pameti in nič bolan. To dejanje dela povsem prostovoljno. Ta njegov tekst je dispozicija testamenta. ''Prvič. Ko bom umrl in ko se bo ločila duša od telesa, se že sedaj priporočam brezmejni srčnosti Boga. Moje telo pa naj pokopljejo tu v cerkvi sv. An- tona po krščanski katoliški navadi. Za mojo dušo pa naj štiri dni zaporedoma opravijo veliko Exseqvijen s tolikimi duhovniki, kot jih je tukaj in v Selcih. Za mojo dušo pa naj se opravi tisoč svetih maš. Ker je v vsakem testamentu intitution ali dedni posestnik, ki ga je treba zaprositi, tako določam in postavljam za mojega univerzalnega dediča za ce- lotno zapuščino kot carto bianco, za srebrnino /de- nar?/ za zapisane dolgove in obveznosti, premični- ne in nepremičnine in nič izvzetega Marijo Urbančič /Vrbanzizin/, rojeno Rubida.14 Pri tem pa ne bodo pozabljeni moji drugi dediči z ustreznim deležem / deren Portion/, kar sledi poimenovano v nadaljeva- nju, in s tem morajo biti zadovoljni. 1. Mojemu bratu gospodu Francu Bernardu Wöblu, župniku v Zagorju, prepuščam njegov dolg meni nekaj več kot tisoč gold. n. v. 2. Mojemu bratrancu Paulu Antonu Rubidi hišo v Špitalski ulici v Ljubljani in posebej /in Specie/ 40 cekinov. 3. Njegovi neporočeni sestri Mariji Ani Rubida zapuš- čam kavcijsko pismo pri slavnih deželnih stanovih15 Železne niti 14 Zapuščinski inventar Pavla Antona Wäbla 81 Inventar v vrednosti tisoč goldinarjev in posebej 40 cekinov. 4. Duhovniku gospodu Johanu Rubida zapuščam 40 cekinov. 5. Gospodu Francu Volbenku Rubidi volim 80 duka- tov in 80 cekinov, da bo lahko nadaljeval študij. 6. Prav tako zapuščam otrokoma generalne dedinje Mariji in Barbari Urbančič Landtstraschische car- ta bianca v vrednosti 2000 gold. n. v. 7. Moji sestrični /Stifft Schwestr/ gospe Ani Mariji ''Gorssikhin'', ki je že pokojna; zato pa vsem nje- nim dedičem skupno 10 gold. n. v. 8. Dedičem pokojne gospe Doroteje pl. Steinhoffer, rojene Pügrin , volim 24 dukatov n. v. Ostala premična in nepremična posest, srebrnina in ko- vanci ostanejo, nič izvzetega, zgoraj omenjeni univer- zalni dedinji. Vse pri kranjski deželni obvezi za škodo.16 Priče te listine so naprošene priče in moj pritis- njen rdeč pečat17 in podpis brez škode. Datum: Železniki, 18. oktobra 1740 Paul Antoni Wäbel, tukajšni kraljevi župnik Originalni testament je bil predložen na škofijo 24. oktobra 1740. Župnik g. Anton Paul Wäbel je poimenovan kot kraljevski deželno knežji župnik v Železnikih. Sledi popis inventarja zapuščinske- ga premoženja pokojnega gospoda Paula Antona Wäbla, prejšnjega kraljevsko deželno knežjega žu- pnika v Železnikih.18 Zapustnikovo premoženje je nepristransko popisal in ocenil na koncu podpisani. Vrsta denarja gold.20 kr. d. 40 ''Kremizer in Spezie'' gold. n. v. 168 Prav tako tri ''Räbler'' 12 36 Prav tako dva turška dukata po 3 gold. 6 36 kraljevskih dukatov po 4 gold. 9 kr. 149 24 37 drugih, ne kraljevskih dukatov po 4 gold. 7 1/2 kr. 152 37 2 1 deseterski /Zechfaher/, ne kraljevski dukat – gold. 41 15 Prav tako šesterni /Sechsfaher/ kraljevski dukat 24 54 Dva trojna kraljevska isto 16 36 Pet dvojnih nekraljevskih dukatov po 4 gold. 7 1/2 kr. 41 15 136 cekinov po 4 gold. 15 kr. 677 15 Še 17 cekinov 72 15 Prav tako polovični isti 6 22 2 Še en dvojni in en enojni, nekraljevski dukati 12 22 2 Srebrni denar: tolar in gold. 61 En ''Phillipp'' 2 18 V sedemdesetaku (?) /Sibzehner/ 11 54 V ''Sibnern'' 5 43 V velikem (groših?) /In grosten/ 2 18 V krajcarjih in dvojnikih /Zweyer/ 39 V denaričih 8 V soldih in pfenigih 6 10 2 Gotovina – denar19 Železne niti 14 Zapuščinski inventar Pavla Antona Wäbla 82 Ducat srebrnih nožev in prav toliko žlic z rdečimi usnjenimi futrolami, največ 12-lotne. Žlice tehtajo 37 lotov,21 noži in vilice največ 54 lotov. Dve srebrni solnici22 19 lotov, največ 12-lotne. Štev. 1. Pri deželni škodi /Landschaden pindige/ carta bi- anca za 2,000 gold. n. v. z zapisanimi 6-odstotnimi obrestmi, glaseča se na gospoda zapustnika, izdano gospodu Antoniju, opatu, in gospodu priorju in kon- ventu kot ustanovno pismo z dne 1. 6. 1722. Štev. 2. Dolžniško oz. kot kavcijsko pismo, Ljubljana, dne 7. 9. 1719 za tisoč gold. n. v. za g. Silvestra Rubido, deželni prejemnik v Vačah/Einnehmer zu Vätsch/, sedaj že pokojni. Pravice iz tega gredo njegovim dedičem. Štev. 3. Kameralno-bankalna zadolžnica, glaseča se na zapustnika, za 50 gold. z obrestno mero po 6 odstot- kov z dne 21. 1. 1712, Ljubljana. Štev. 4. Zadolžnica od g. Silvestra Rubide in njegove žene Marije Elizabete Rubida z dne 22. 3. 1730 za 1,800 gold. n. v., glaseča se na zapustnika, s katero je za- pustnik ''vormög dessen herr Erblaser 800 gold. zu adünplierung der Landstrasslichen Caution 1000 gold. dagegen zu Bezahlung des von dem herren Franz Carl Seith ekraufen Behausung N0 4''.23 Štev 4.24 Enaka listina kot pod štev. 4. Štev. 5. Kupno pismo z dne 13. 3. 1730, Ljubljana, potrjeno tudi na rotovžu zaradi drugih meščanskih pravic. Srebrne kovine/Geschmeid Pisane listine Franc Karl Zajc, duhovnik /Priester/, kot dedič Fran- ca Demšarja je v Škofijski ulici /Bistumb gässel/ pro- dal Zajčevo hišo g. Silvestru Rubidi in njegovi ženi. Štev. 6. Reverz in spoštljivo naznanilo /Bekandung/ z 10. maja 1705 in potem 3. julija 1707 zapustnika glede 280 dukatov v kovancih za gradnjo župnišča /Pfarr- hoff/ v Železnikih, ki jih je namenil za to gradnjo.25 Štev. 7. Korigiran testament zapustnika, izstavljen v Že- leznikih, dne 1. 7. 173826, iz katerega je razvidno, da je namenil gospe Mariji Barbari Urbančič svojo zapuščino in z dokončnim testamentom v Železni- kih 18. 10 1740 potrdil še Marijo Barbaro Urbančič za univerzalnega dediča. Štev. 8. V pisarni skupaj zbran /Collath/ prepis z datumom Ljubljana, 18. 9. 1738, Marije Elizabete Rubida, roje- ne Wöbel, vdove. Štev. 9. Paket pisem g. Franca Gernharda Wöbla, župnika27 v Zagorju, s tremi računi. Zadnji račun, s katerim naj bi dolgoval brat, župnik v Zagorju, zapustniku Wöb- lu 128 gold. 39 kr. Štev. 10. Potrdilo (Quittung) g. Johanna Silvestra Rubide, du- hovnika, za prejetih 80 gold. d. v. kot legat od Kata- rine Wahrmüisch z dne 27. 5. 1736. Železne niti 14 Zapuščinski inventar Pavla Antona Wäbla 83 Štev. 11. Odpoved g. Johana Silvestra Rubide, duhovnika /Priester/, za prejetih 80 gold. kot očetovo in mate- rino dediščino z dne 28. 2. 1739. Štev. 12. Paket različnih pisem in korespondence. Štev. 13. Paket različnih računskih poravnav /Quittungen/. Med njimi je tudi ena z g. Schegallom, pokojnim, za tisoč gold. n. v. z 10. 5. 1712, ki sta jo izdala zapust- nik in njegov brat, ki je sedaj župnik v Zagorju, kot carto bianco skupaj s pripeto /anhängigen/ porav- navo /Quittung/, ki je bila plačana pokojnemu g. Ma- tiji Wahrmussu, in druga plačila za plačane obresti. Štev. 14. Zadolžnica od g. Josipa Fridriha Šušteršiča, duhov- nika, Železniki, 5. 3. 1740, plačana pokojnemu za- pustniku v višini 40 gold. deželne veljave, v nemški veljavi je to 34 gold. (Premoženjska?) pisma – dolgovi28 Knjige Jerni Dagarin 15 cekinov 63 gold. 41 kr. Hans Weitter 9 cekinov 38 gold. 15 kr. Matija Marinčič 30 cekinov 127 gold. 30 kr. Miha Kapus, mežnar 25 gold. 30 kr. Špela Kapus, vdova, 9 zlatih dukatov, v podrobnosti Blaž Benedičič, ''Pleyer''29, dva cekina 8 gold. 30 kr. Miha Čemažar, dva cekina 8 gold. 30 kr. Matija Marinčič, 20 cekinov 85 gold. Simon Koblar, 20 cekinov 85 gold. Gašpar Robida, 5 cekinov 21 gold. 15 kr. Tomaž Semen, tri cekine in dva dukata 21 gold. Urbana Robida, tri cekine 12 gold. 45 kr. dukatov, v podrobnosti 37 gold. 5 1/2 kr. Concionator ex=temporalis30 Dominikalis fratris Francisci Heffer in fol. štev. 1. V kvartu (velikost knjig od 25 do 35 cm) 1. Schaz Cammer des Hl. Rosenkhranz, dva dela, nemško. 2. Bus31 Paumb Reverendi Patris fratris Angeli Ma- ria Marchiesini Capucini, nemško. 3. Funiculus triplex Dominicalis, et festivalis Reve- rendi Patris Josephi Neümar, nemško. 4. Verbum obreviatum Reverend Patris fratris Sa- ueri32 Schlaker, nemško. 5. Homo simplex Patris Maurity Naterhusani, nemško. 6. Kinderlehr Predigen Reverendi Patres Marci Eschenlacher, nemško. 7. Wunderthaten Sancti Francisci Xavery, nemško. 8. Homo simplex Patris Maurity Naterhusani, nemško. 9. Drey Predigen Gambardi sacerdotis, nemško. 10. Resonaus Carlomani Virkolz, nemško. 11. Acht Seeligkeiten Joannis Andrea graff, nemško. 12. Bauern concept fratris Patris Alberthi Me/l/chi- or Benedictini, nemško. 13. Zwey Jähriges Dominical Predigen Reverendi Pa- tris Wolffgangi Zum Egg Societatis Jesu, nemško. 14. Homo simplex erecctus. 15. Ehrenthron Philipi Kiselly Societatis Jesu, nemško. 16. Exempel buech Martini Pruge, nemško. 17. Marianische Kürchen gesprach Reverendi Patris Alexandri Diataleni Societatis Jesu, nemško. 18. Geistliches Lusthauss fratris Ambrosy Schöen- hard, nemško. 19. Res miscelana Patris fratris Marcelliani Dolcha- uer, nemško. Železne niti 14 Zapuščinski inventar Pavla Antona Wäbla 84 In 8vo (velikost knjig do 25 cm) 1. Locapletissimus thesaurus Marianus Coniuratio- nes etc. Continens pars 12. 2. Acera philologia, štev. 70; historien, nemško. 3. Paradisus Voluptatis Mariae, nemško. 4. Secretarius litterarum Doctoris Spath. 5. Johann Quiereksfeld acerae Philologia. 6. Kinder Postill des Jacobi Feichty. 7. Wunderwerkh Gottes Caroli Gregory Rosignoli. 8. Conversation Büchlein Joannis Christoph Peer. 9. Gemürths33 Arzt. 10. Species factorum de Sacramento Matrimony Philpus Hoffstetter Societatis Jesu. 11. Vrsprung oder Ceremonien Georgy Rippel. 12. Dominical Büechlein Faby Ambrosy Spinalae S. J. 13. Concilium Tridentinum 14. Cathekismus Romanus. 15. Octanius A Maria, trije zvezki Kuhinjska posoda34 Platno39 Posteljnina Prvič, posoda, velika oz. srednje velikosti35 3 Enako manjša 9 Več manjših 5 Mala skodelica 6 Krožniki, dva ducata 24 Cinaste – kositrne skodelice36 1 Prvič, kos finega platna /Reisten/ z osmimi bukati, to je bukat 8 za 9 paznov40 pomeni – da n. v. 4 gold. 42 kr. Nadalje še en kos hodničnega41 isto z bukatom 22 po 8 paznov, skupaj 11 gold. 44 kr. Še en kos platna z bukatom 14 po 8 paznov 7 gold. 8 kr. Hodnično platno, 9 palic42 po 5 paznov, skupaj 3 gold. Dva para finih rjuh43 7 gold. 30 kr. Par neobeljenega platna /Ungeblachter Leinwath/ 1 gold. 42 kr. Par povsem novega, enakega platna /kot zgoraj/ 3 gold. 30 kr. Še dva enakega /detto/ malo ponošenega /abgetragen/ 5 gold. Nato en par isto 2 gold. Prav tako še en par isto 1 gold. 40 kr. Dva para rjuh iz hodničnega platna 1 gold. 40 kr. Dve žimnici z lepim navadnim cvilhom, konjska žima 36 gold. Dve postelji z vzmetmi /Feder Petter/ 10 gold. ''Ein fleiben'' 3 gold. Sedem pernatih zglavnikov 5 gold. 51 kr. Dva svilena kovtra; eden bele barve z vzorci rdeče barve /taffent/, drugi z vzorci rdeče barve in še eden mo- der z vzorci rdeče barve, vredno 16 gold. Nato štirje navadni (tj. kovtri), bombažni 8 gold. In še en star – isto 1 gold. 42 kr. Tehtajo vse skupaj 80, tj. 80 funtov a 30 kr. deželne veljave, skupaj 40 gold. Dve cinasti steklenici; ena drži četrtinko37 in druga polovico, tj. 2 En par isto, lažjih,38 tj. 2 Železne niti 14 Zapuščinski inventar Pavla Antona Wäbla 85 Leseno pohištvo in oprema44 Moška obleka Nova točilna? /kuhinjska?/ miza45 iz trdega lesa skupaj s klečalnikom iz enakega lesa 20 gold. Dve postelji iz trdega lesa 6 gold. 48 kr. Nova skrinja iz trdega lesa 6 gold. Dve stari skrinji 2 gold. 50 kr. Dva običajna usnjena stola /Sessel/ ... 36 kr., skupaj 7 gold. 12 kr. Stenska ura 7 gold. Ogledalo 1 gold. 25 kr. Slika Kristusove glave 6 gold. Pet vinskih sodov, med temi eden z železnimi obroči; skupaj 10 gold. Majolike in ostala kuhinjska posoda, na počez ocenjeno na 4 gold. Dvesto četrtink /Viertl/ vipavskega vina po 17 soldov, skupaj 48 gold. 10 kr. n. v. Dva stara46 pšenice 13 gold. 36 kr. Ena povsem črna ''Thomasckhenes''47 obleka, vredna 24 gold. Suknjič od ''terzenel'' 8 gold. Še en zakrpan suknjič 2 gold. Ostalo moško obleko, opremo in perilo je gospa uni- verzalna dedinja razdelila. Knjige po celotnem seznamu predstavljajo premo- ženje, vredno 30 gold. Mast /Schmalz/in druga živila naj bi se bila porabila, preden je bil narejen inventarni popis. Dva namizna prta 7 gold. Ena brisača 48 kr. Nadalje tri pare rjuh iz hodničnega platna, malo ponošeno 5 gold. 40 kr. Namizni prt 1 gold. 50 kr. Dva nova navadna namizna prta /Salveter/ 1 gold. 42 kr. Dva ista že rabljena 51 kr. Dva že rabljena namizna prta iz domačega platna 42 kr. Prav tako en par posteljnih rjuh 1 gold. Par povštrov s čipko /Haubtkuessel mit Klekhel/ 40 kr. Spodnji Železniki, 28. januarja 1741 Listino sem lastnoročno podpisal in pečatil spodaj podpisani Johann Hieronymus Merzina.''48 Železne niti 14 Zapuščinski inventar Pavla Antona Wäbla 86 Okrajšave: AS – Arhiv Republike Slovenije d. – denarič fasc. – fascikel gold. – goldinar gold. n. v. – goldinar nemške veljave kr. – krajcar Viri: Arhiv Republike Slovenije, Vicedomski urad za Kranjsko, škatla I/5, ovoj: Župnija Železniki, Nadškofijski arhiv Ljubljana, fond: Škofijski arhiv, Župnija Železniki, fasc. 468 (1568–1810). Literatura: Globočnik, Anton: Železniki: rudarski in fužinarski kraj. Dražgoše: Pan, 1999, 204 str. Smole, Majda: Vicedomski urad za Kranjsko 13. stol. – 1747, 1. del: Cerkvene zadeve Lit. A–F. Ljubljana : Arhiv SR Slovenije, 1985, 315 str. Smole, Majda: Vicedomski urad za Kranjsko 13. stol. – 1747, 2. del: Cerkvene zadeve Lit. G. Ljubljana: Arhiv SR Slovenije, 1989, 458 str. Opombe: 1 ARS, Vicedomski urad za Kranjsko, fasc. I/ 5, zaporedna štev. 7, ovoj: Župnija Železniki, Lit E I, štev. 60. Cerkvene zadeve vicedomskega urada je leta 1985 objavila Majda Smole. Glej seznam literature. Kasneje je ARS ta arhiv preurejal in se je po novem popisu malo težko znajti. 2 Smole, M. Vicedomski urad za Kranjsko, 2. del: Cerkvene zadeve Lit. G. str. 327. 3 Kot opomba 2, str. 39. 4 Kot opomba 2, str. 49, 50. 5 Kot opomba 2, str. 84. 6 Kot opomba 2, str. 153. V dopisu sporoča, da je že 34 let v Železnikih. 7 Smole, M.: Vicedomski urad za Kranjsko, 1. del: Cerkvene zadeve, Lit. A–F, str. 162. 8 Glej opombo 1, štev. 64–65. 9 Glej opombo 7, str. 171. 10 Glej opombo 7, str. 163. 11 Glej opombo 7, str. 75, Kranjska gora 1683, str. 98: Košana 1694, str. 117: Kostel 1731 itd. 12 Glej opombo 7, str. 171. 13 Priimek zelo različno pišejo: Wöbel, Böbel. Pogosto je zapisano Wäbel in tega sem se tudi držal. 14 Oporoko Wäbla omenja tudi Globočnik A., prevod Dolenc Jože, Pan 1999, str. 163. Glavna dedinja je bila zapustnikova teta. 15 Zagotovo dežele Kranjske. 16 Formulacija ''Landschadenbund'' je tedaj še vedno stalnica na koncu vsake pomembne listine. O tem glej Polec Janko: Paberki o klavzuli deželne obveze za škodo (Landschadenbund), v: Glasnik muzejskega društva za Slovenijo, Ljubljana, 1939, str. 290–303. 17 Pečat je dobro ohranjen, ni pa moč razbrati na njem teksta po robu in podobe v sredini. 18 Inventar napisan 25. januarja 1741 na 47 straneh. 19 V originalu ni razpredelnice, je prosto pisano. Preglednico sem naredil zaradi boljšega pregleda. Železne niti 14 Zapuščinski inventar Pavla Antona Wäbla 87 20 Vsi nemške veljave. 21 En lot je 17,5 grama. 22 Salz vössel. 23 Tekst je težko razumljiv. Jasno je, da sta Silveter Rubida in njegova žena Elizabeta kupila od Zajca hišo v Ljubljani, Škofijska ulica, štev. 4. 24 Dve enaki listini imata isto zaporedno številko – 4. 25 Pri vizitaciji njegove župnije je posebej poudarjeno, da je župnišče popolnoma novo. Glej Vicedomski urad za Kranjsko, 13. stol. 26 Vicedomski urad za Kranjsko, fasc., 7, str. 505–508. 27 Eden od obdarovancev po zapustniku Franc Karel Zajc je ''Priester'', medtem ko je Franz Gerhard Wöbel ''Pfarrer''. 28 Geuerbrüffe (slabo čitljivo), Schulden. Vrednost različnega denarja je že v inventarju preračunana v goldinarje in krajcar- je. 29 Mogoče pomeni Bleigieser, svinčenar, ulivalec svinca. 30 Svobodno pevsko slavljenje. 31 Med tema besedama je črtica, verjetno je nekaj prečrtal. 32 Sareri?, Faveri – 1. in 3. črka nista jasni. 33 Gemüeths (slabo čitljivo). 34 Zuengeschier. 35 Schüssel. 36 Schallen. 37 Ein Viertel. 38 Deto Leichter. 39 Leingewandt. 40 Pazen, vrsta denarja. 41 Rupfen Leinwath – grobo, na roke tkano platno. 42 Platno so merili s palico /Staab/ dolžine 150 cm – glej Meta Sterle: Platnarstvo na Loškem, LR 27, 1980, str. 147. 43 Reistene Laylach/k?/er. 44 Holzwerkh und Hauss Ratt. 45 Schenkhtisch. 46 Star pšenice je okoli 80 litrov. Primerjaj P. Blaznik, Loško gospostvo, 1973, str. 448. 47 Kaj pomeni Tomaževa obleka, ne morem ugotoviti. 48 Celotnega njegovega naziva ni moč prebrati. Iz drugih virov, posebno po zaslugi arhivarke Smoletove in njene knjige je znan celoten ime in priimek. Železne niti 14 88 Železne niti 14 Spodnji bajer v Železnikih 89 Spodnji bajer v Železnikih Vodne naprave na bajerju skozi Racovnik (Spodnje Železnike) Andrej Bogataj Za prispevek, v začetku zamišljen samo kakor zapis o hidroelektrarni NIKO, sem se odločil, potem ko sem videl, da so podrli vodni stolp nekdanje hidrocentrale. Preprosto se mi ni zdelo prav, da bi to šlo v pozabo. Že kot mladenič sem jo večkrat imel priliko obiskati. Vedno sem ob šumenju njenega delovanja čutil neko skrivnostno energijo spre- minjanja vodne sile v električno. Staro se umika novemu – boljšemu, večjemu, sodobnej- šemu, pa vendarle sem čutil nekakšno nostalgijo po tej zgradbi. Odločitev za to pisanje potem ni bila težka. Vendar pa se je ob raziskovanju moje zanimanje razširilo še na elektrarno v Zamlečju, pa elektrarno v Plnadi, pa potem na kovačnice, vigenjce, fužino, kladiva, zapornice, bajer … Tako sem se odločil, da je edina prava pot, da zberem čim več informacij kar o vodni žili – bajerju in o vodnih napravah ob njem. Informacije, ki sem jih našel med raziskovanjem in jih pripravil za objavo, so po mojem mnenju tako pomembne, da jih nisem mogel zavreči ali ne objaviti. Vendar pa na neki točki moraš sam sebi reči: sedaj je pa dovolj, in to je težko. Kajti odkrite zanimivosti te vlečejo naprej v nova in nova raziskovanja. V naših arhivih je namreč še veliko gradiva in tematik, ki se dotikajo železarstva in bi ga v Železnikih morali pregledati in obdelati. Žal je bajer po Racovniku popolnoma izginil. Počasi izginja tudi spomin nanj. Med objekti, ki še stojijo in nas opominjajo nanj, sta dve stavbi v Plnadi, stavba in dva betonska stebrička na Škarjevcu z letnico 1949 in dvižna železna kovana vrata na začetku vrta pri zdravstvenem domu. Našel sem tudi dve betonske cevi iz nekdanjega cevovoda. Na nekoč dobro razvito železarsko dejavnost pa nas bo spominjal zadnji objekt, ki danes izkorišča vodno moč nekdanjega bajerja. To je nova hidroelektrarna s pravim imenom Fužina. Železne niti 14 Spodnji bajer v Železnikih 90 Moč vode S pričetkom uporabe bakra, brona in kasneje železa si v tistem času ni bilo mogoče zamisliti pravega vojščaka, ki v napadu ali obrambi svojega ozemlja ne bi uporabljal iz njih kovanega orožja. Preprosto ni bil več konkurenčen svojim nasprot- nikom. Kovina je postala nepogrešljiv strateški material. Železovo rudo so prebivalci najprej ta- lili kar ob najdiščih, kasneje v svojih taborih, s pomembnostjo materiala pa so zaradi varnosti to pomembno dejavnost preselili v varovana gra- dišča, ki so bila običajno na vrhu vzpetin, kakor naša Štalca. Ko pa se je povpraševanje in s tem tudi proizvodnja te pomembne surovine – železa tako povečala, da so pri tem delu potrebovali več moči, kakor jo je lahko zagotovil takratni talivec oziroma njegov pomočnik z mehom in parom rok, so svojo dejavnost preselili k vodi in izkoristili nje- no moč za pogon mehov in kladiv. In prav tako je bilo tudi v Selški dolini. Na Jelovici, kjer so nabrali največ železove rude – bobovca, ostankov enostav- nih peči ali ostankov žlindre še nismo našli. Našli pa smo jo 300 m jugovzhodno od spomenika v Dražgošah, vendar iz neznanega obdobja. Dokaza- no so jo talili na gradišču na Štalci, kjer se je glavna dejavnost proizvodnje železa opravljala nekaj 100 let pred Kristusom, nadaljevala pa verjetno tudi še kasneje – do kdaj, ne vemo. Mogoče je, da se je po opustitvi gradišč in preselitvi prebivalstva v doline oziroma v hribovska pobočja (Kališe) železarska dejavnost preselila na posamezne kmetije, kjer so sezonsko nabirali in talili železo na še vedno staro- davni način, daleč od vode, nekaj za svoje potrebe, nekaj za prodajo. Poselitev Selške doline z železarji iz Furlanije V času, ko je železo postalo strateška surovina, so freisinški škofje od cesarja leta 12771 dobili pravico do izkoriščanja rude na svojem ozemlju. V okolici Železnikov je že nekdaj dišalo po železu, po- leg tega pa so bili izpolnjeni vsi pomembni pogoji za to dejavnost (gozdovi, ruda in voda), tako da od- ločitev o napotitvi izkušenih furlanskih železarjev ni bila težka. Poleg tega pa je mogoče v naši okolici takrat obstajalo še nekaj znanja, če ne od taljenja in predelave železa, pa vsaj od nabiranja železove rude – bobovca. Tako so prišli furlanski železarji v Selško dolino v 14. oziroma že v 13. stoletju na svo- jo željo, podkrepljeno z željo zemljiškega gospoda, ki jim je nudil tudi kakšne dodatne ugodnosti. Izbrani so bili železarji z znanjem in tisti obrtniki, ki so bili potrebni za gradnjo peči, vodnih koles, pogonov, izdelavo mehov in drugih pomembnih naprav. Zgodovinar Prenner leta 18382 v svojih zapi- skih piše, da so bile prve fužine postavljene od sedanjih (torej v Zgornjih in Spodnjih Železni- kih) ''ena malo višje navzgor, druga malo nižje navzdol'' in omenja tudi Dašnico, sklicujoč se na darilno listino škofa Albrechta iz leta 1354.3 Tam je bila res najdena žlindra iz postopka taljenja. Če upoštevamo to dejstvo, potem so fužino iz Dašni- ce kasneje opustili in preselili v Spodnje Železni- ke – na Racovnik, mogoče pa je tudi, da so bile na Racovniku že fužine njihovih tovarišev. Izbrali so prostor, ki jim je nudil boljše pogoje za delovanje. Najstarejša peč je bila postavljena na Racovniku leta 1422.4 Prva najpomembnejša odločitev žele- zarjev pa ni bila gradnja naprav, ampak izbira pravega prostora za postavitev železarskih objektov ob vodi. Izbrani prostor mora nuditi dovolj vodne moči, čim manjše stroške gradnje vodnih kanalov – bajerjev, poleg tega pa tudi največjo možno varnost in zaščito pred poplavami. Železne niti 14 Spodnji bajer v Železnikih 91 Racovnik – najboljši prostor za izkoriščanje vodne moči v Selški dolini Furlanski železarji so tako za železarstvo izbrali Racovnik, najboljši prostor v Selški dolini za to de- javnost. Selška Sora tukaj naredi ovinek, prostor je varen pred poplavami, vode je dovolj, padec vode je ugoden, z nekaj dodatnimi deli je bilo mogoče speljati vodo po bajerju čez cel Racovnik. Na svoji poti je imel bajer odličen padec z zadovoljivo koli- čino vode in štiri odlična mesta za gradnjo vodnih naprav. Najprej področje v Plnadi in na Škarjevcu. Drugo pomembno področje je bilo na Klovžah od starega gasilskega doma mimo Popčove in Sedejeve hiše čez vrt Antona Globočnika v Soro. Zamlečje je bilo idealno za izkoriščanje največje vodne moči (največji vodni padec) za največjo napravo – fužino. Zadnje področje pa je bilo področje ob izlivu bajerja v Soro. Vodna sila, ki je tekla po bajerju, je s svojo močjo poganjala dva mlina, kovačnice, cajnarice, vigenjce in fužino. Področja, ki so bila skrbno izbrana, pa so imela tudi svoje omejitve zaradi prostora ali pa za- radi vodne moči. Zelo pomemben dejavnik pri po- stavitvi naprav pa je bila tudi požarna varnost, saj so svoje stanovanjske hiše fužinarji lahko postavili stran od vigenjcev in kovačnic, kolikor jim je pač prostor to dopuščal. Vodne naprave Kje so bile postavljene vodne naprave, lahko vi- dimo na starih zemljevidih, kakor sta franciscejski in reambulančni kataster, na katerih so vpisane tudi stavbne številke zgradb, in jih povežemo z vodno knjigo, v kateri so zapisane vodne pravice in drugi pomembni podatki za posamezen objekt. Na dolo- čenem zemljevidu so zidani in leseni objekti že zari- sani z drugo barvo. Združevanje podatkov iz vodne knjige in z omenjenih zemljevidov je posredovalo pravo sliko vodnih naprav in pomembnih železar- skih objektov po letu 1823, seveda z določeno rezer- vo zaradi morebitnih nenatančnih ali manjkajočih evidenc. Za stanje pred tem virom bi bilo pa treba narediti obsežnejšo raziskavo, ki pa presega okvire tega dela. Številke posameznih stavb, ki označuje- jo zgradbo na zemljevidu in v vodni knjigi, je bilo zaradi nerazločnosti dostopnih kopij na skenirani predlogi, dostopni na internetu, treba brati kar z originalnega zemljevida v Arhivu Slovenije, pa še to je zahtevalo veliko truda in hkrati čudenja, kako so lahko tako majhne številke takrat sploh zapisali v majhne kvadratke na zemljevidu, ki označujejo posamezne stavbe. Poleg starih zemljevidov in vodne knjige pa so za ustvarjanje prave slike pomembni tudi stari zapiski, kakor je Zemljiška knjiga Železniki s konca 18. in za- četka 19. stoletja.5 Med zapisi o poročnih pogodbah, zadolžnicah, dedovanju in drugih za prebivalstvo pomembnih zadevah omenjajo tudi vigenjce, ješe, kovačnice, veliko kladivo ... Če beremo pazljivo, vidimo, kako pomembne informacije vsebujejo. Za lažjo predstavo navajam nekaj primerov: 1779 … zato zastavita ... … en dan cajnarico Na škarjevc na drugi ponedeljek v vrsti … 1793 … zato zastavi ... … in ješo Na prod … 1794 … je zastavljeno veliko kladivo ... … dva dni Na škarjevcu na tretji ponedeljek in peto sredo v mesecu. 1794 … in en dan norca Na škarjevc … 1794 … in lastno ješo Na produ v drugi kovačnici … Železne niti 14 Spodnji bajer v Železnikih 92 1794 … in ješo Na prod, med ješo Lovra Schneiderja in Gregorja Jerala … 1794 … vse jamči z določenimi dnevi … ... in na enak način delo velikega kladiva (norca) Na škarjevc … 1804 … šest dni velikega kladiva Na škarjevc ... … mlin v Spodnjih Železnikih ... Običajno so vigenjce ali kovačnice v evidencah imenovali po imenu, ki so ga uporabljali domačini. Iz teh podatkov lahko vidimo, da je bilo na Škarjev- cu velikokrat omenjeno veliko kladivo, cajnarica, norec – vsekakor močnejša vodna naprava kakor samo vigenjc. To vidimo tudi iz mesta postavitve in nadlivnega vodnega kolesa. Tukaj je bilo na raz- polago veliko vodne moči, ki je lahko gonila veliko kladivo. Vigenjci namreč vodni pogon potrebujejo samo za delovanje mehov, za kar pa ni potrebna tako velika moč. Omenjena vodna naprava je bila v solastništvu več lastnikov. Kasneje je bila na tem mestu kovačnica v lasti Johana Globočnika in prede- lana v žago, ki prav tako potrebuje večjo vodno moč za svoje delovanje. Ješa Na prod v vodni knjigi ni omenjena. Mogoče gre za vigenjc Na brod ali pa za kakšen neimenovani vigenjc poleg obstoječih, ki je kasneje ugasnil. Podlaga zemljevida: Geodetska uprava Republike Slovenije. Risba: Andrej Bogataj. Železne niti 14 Spodnji bajer v Železnikih 93 Železne niti 14 Spodnji bajer v Železnikih 94 Podlaga zemljevida: Geodetska uprava Republike Slovenije. Risba: Andrej Bogataj. Železne niti 14 Spodnji bajer v Železnikih 95 Železne niti 14 Spodnji bajer v Železnikih 96 Število vodnih naprav Od začetka železarstva in prve poselitve Racov- nika do danes se je število vodnih naprav stalno spreminjalo. V času železarstva predvsem zaradi njegove uspešnosti. Po njegovem zatonu so vigenjci in fužina prenehali delovati, ostala sta mlina in žagi. Pojavili pa so se novi uporabniki vodne sile – elek- trarne. Prva v Zamlečju na mestu fužine leta 1905, ki je bila tudi prva hidroelektrarna v Selški dolini, kasneje manjša Thalerjeva v Plnadi in po drugi sve- tovni vojni elektrarna Zadruge NIKO, danes nova elektrarna Fužina. Bolj natančni podatki so na voljo od leta 1822 naprej prav zaradi požara, ki je prizadel Železnike, pogorela pa sta tudi Češnjica in Studeno. Časopis Laibacher Zeitung št. 43 v torek 22. maja 18226 piše, da je v (Spodnjih!) Železnikih pogorelo 109 hiš, fužina, norec, dve kladivi za izdelovanje cajn, 62 vigenjcev, 48 kladiv (za kakšna kladiva gre?), vse zaloge oglja, rude in žebljev, orodje, vodna kolesa in rake, štirje mlini, dve žagi in drobilnik rude. Te informacije naj bi veljale za natančne, saj dvomim, da bi zaradi vsesplošne pomoči, ki so je bili Železni- ki deležni za popravilo škode, podatke napihnili. V omenjenem časopisu so navedeni pogoreli objekti v Spodnjih Železnikih, vendar gre pri tem verjetno za tiskarsko napako, saj je že več avtorjev poudari- lo, da je šlo za Spodnje in Zgornje Železnike skupaj (Globočnik7, Rihtaršič8). Če pa natančno pogledamo takratni zemljevid po letu 1823, vidimo, da je bilo v Spodnjih in Zgor- njih Železnikih skupaj vrisanih okoli 260 (zidanih in lesenih) objektov. V Spodnjih Železnikih je bilo takšnih objektov 150. Spodnji Železniki obsegajo območje od Grive do Zijavke, torej levi breg Sore in Racovnik. Od tega je bilo zidanih objektov 50, ostali so bili leseni. Leseni objekti so bili vigenjci, kovačni- ce, cajnarice, lahko pa tudi kolperni (skladišča za og- lje), hlevi, shrambe, seniki, štale, drvarnice, skladi- šča in ostali pomožni objekti. Lesenih je bilo skupaj 100. Od tega je bilo vigenjcev maksimalno okoli 30. V Spodnjih Železnikih so bila za postavitev vod- nih naprav zaradi pravega prostora in uporabe Železne niti 14 Spodnji bajer v Železnikih 97 Železne niti 14 Spodnji bajer v Železnikih 98 vodne sile na voljo naslednja območja: Plnada in Škarjevc, območje Na klovžah, območje V zamlečju in območje ob izlivu bajerja v Soro. Vi- genjci so bili postavljeni ob stranskih kanalih na Klovžah in ob izlivu bajerja v Soro. Na Klovžah je bilo torej za postavitev vigenj- cev na razpolago 154 m vodnega kanala, ob izli- vu bajerja v Soro pa 90 m. Torej po poenostavlje- nem izračunu, če vzamemo za preračun vigenjc Vice v Kropi, ki je velikosti 8 x 8 m (3 ješe), vige- njc potrebuje 8 m vodnega kanala. Torej je bilo lahko ob najbolj skrbni in gosti gradnji na Klovž- ah maksimalno 19 vigenjcev, ob izlivu v Soro pa 11, to je skupaj 30 vigenjcev. To je samo približen izračun, saj je možno tudi, da so bili nekateri vigenjci postavljeni v dve vrsti vzporedno, seveda če je bilo na voljo dovolj vodne moči za vrtenje vodnih koles. Železne niti 14 Spodnji bajer v Železnikih 99 Železne niti 14 Spodnji bajer v Železnikih 100 Število vodnih naprav po letih iz objavljenih virov in poenostavljeni izračun. Rumeno – najdeni podatki iz različnih virov, sivo – poenostavljen izračun. Leto Zgornji in Spodnji Železniki Vigenjci in kovačnice Zgornji in Spodnji Železniki Ješe Zgornji in Spodnji Železniki Cajnarice Zgornji in Spodnji Železniki Kladiva (žebljarji) Spodnji Železniki Vigenjci Spodnji Železniki Ješe Spodnji Železniki Kladiva (žeblarji) 177710 28 112 4 448 15 62 248 181711 26 106 424 15 60 240 182212 62 248 2 992 34 138 552 182513 29 116 464 16 65 260 183014 26 106 424 15 60 240 183415 40 162 648 22 90 360 okoli 185016 26 106 4-5 424 15 61 244 185717 27 110 5 440 15 61 244 186418 16 64 256 187419 15 60 240 1880?20 28 188121 16 64 256 189422 8 32 128 189823 2 6 24 Poenostavljeni izračun števila vodnih naprav Leta 18559 je bilo Zgornjih Železnikih proizve- deno 120 ton, v Spodnjih Železnikih pa 158 ton žebljev. Če upoštevamo to razmerje in podatke iz velikega požara tudi pri izračunu števila vigenjcev, potem nam število na zemljevidu potrjuje, da je bilo v Spodnjih Železnikih 34, v Zgornjih Železnikih pa 28 vigenjcev. Torej je bilo vseh vodnih naprav, ki jih je poga- njal bajer okoli leta 1850 v Spodnjih Železnikih: 2 mlina, 1 žaga, 30 vigenjcev in cajnaric, plavž, norec, skupaj torej okoli 40–50 vodnih koles. V tabeli so podatki, ki so bili najdeni v različ- nih virih (rumeno), in okvirni izračunani podatki (sivo). Za izračun okvirnih podatkov je bilo vzeto razmerje med proizvodnjo žebljev med Spodnjimi in Zgornjimi Železniki in upoštevano, da ima vi- genjc štiri ješe in vsaka ješa štiri kladiva. Vendar gre izračunane podatke vzeti z rezervo. Železne niti 14 Spodnji bajer v Železnikih 101 Vodne naprave ob bajerju v Spodnjih Železnikih Fužinar Johan Globočnik. Vir: Železne niti 3/2006. Vodne naprave, ki so opisane v nadaljevanju, so vsi objekti in naprave, ki so kakor koli imeli stik z bajerjem, od jezu, bajerja, zapornic, stebrov, vrat, elektrarne do vodnih dovoljenj itd. Zaradi lažje- ga razumevanja in preglednosti sem se odločil, da vodne naprave opisujem od zajetja do izliva, tako, kakor teče bajer. Pri vsaki vodni napravi sem poi- skal čim več podatkov o njej, prav tako pa tudi njen razvoj, spremembo namembnosti, lastništvo, zani- mive podrobnosti, opise, delovanje, tehnične opise, podatke iz vodne knjige itd. Premoženje Johana Globočnika Ob raziskovanju vodnih naprav ob bajerju v ne- katerih primerih navajam tudi njihovo lastništvo. Prav zaradi tega ne moremo mimo Johana Globoč- nika, ki je bil največji fužinar v Spodnjih Železni- kih. Njegovo veliko premoženje je z iznajdljivostjo njegovega upravitelja Avgusta Novaka načrtno prešlo v popolnoma nemške roke. Od Johanove smrti leta 1901 do nacionalizacije Egrovega pre- moženja leta 1945 so bili vpisani na njegovo imetje naslednji lastniki: ... do leta 1901 Johan Globočnik. ... od leta 1901 do leta 1905 Marija Ahačič - Globoč- nik, Johanova posvojenka, ki deduje vse premože- nje z darilno in izročilno pogodbo. ... od leta 1905 Marija Novak – leta 1905 se poroči z upraviteljem Johanovega premoženja Avgustom Novakom. Nekateri so jo še pred poroko (leta 1902 Levičnik) navajali s tem priimkom. V tem času je z Johanovo zapuščino upravljal prav iznaj- dljivi Avgust Novak. ... od leta 1906 do leta 1921 Marija Eger – po smrti Avgusta Novaka se leta 1906 poroči z Gustavom Egrom. ... od leta 1921 do leta 1945 je lastnik Gustav Eger, ki deduje vse Marijino (ženino) premoženje. To spreminjanje vpisanega lastništva od leta 1901 do leta 1945 moramo poznati tudi zaradi raz- ličnih poimenovanj posameznih objektov, ki so še danes živa med ljudmi. Na primer poimenovanje vrta pri zdravstvenem domu: ali je Johanov, Nova- kov ali Egrov? Slišimo različna imena. Pa jez na Sori: ali je Dermotov, Johanov, Egrov? Pa elektrarna v Zamlečju, ki je ni več. Največkrat se sliši, da je bila Novakova, ampak njegova še najmanj. Res pa je, da jo je on zgradil. Mogoče je bila Marije Novakove ali pa Marije Egrove ali pa Egrova, ker je bil zadnji la- stnik. Vendar se žensko lastništvo takrat najbrž ni omenjalo. Zaradi te posebnosti navajam lastništvo pri posa- meznih objektih v primeru Johana Globočnika tako- le: V lastništvu Johana Globočnika, po darilni pogodbi (1901) njegova posvojenka Marija Ahačič - Globočnik, kasneje poročena Novak, ovdovela in poročena Eger (1906), po njeni smrti (1921) mož Gustav Eger. Železne niti 14 Spodnji bajer v Železnikih 102 1. Jez za usmerjanje reke Sore v bajer skozi Spodnje Železnike in prve zapornice Vse se prične s prvim objektom, ki je skrbel za pravilen dotok vode v bajer, danes poznan kakor Dermotov jez, še prej pa kot Johanov in kasneje Egrov jez. Z jezom so dvignili nivo vode na ustre- zno višino in jo umirili ter speljali k zapornicam in v bajer. Jez stoji za sotočjem Prednje Smoleve in Sore pri hiši Neže Krek v Zgornjih Železnikih 33. Od jezu do ponovnega izliva v Soro vodi 834 m (440 klafter) dolg kanal. Zapornice so bile sestavljene iz treh manjših zapornic, širokih po 1,65 m.24 Leta 1881 je odnesla jez velika povodenj.25 Novozgraje- ni jez je bil lesen, zametan s kamenjem, v lasti Jo- hana Globočnika. Dolg je bil 48,6 m, lesen, enkrat zlomljen. Lastništvo jezu je bilo v začetku razdelje- no na več lastnikov glede na deleže v posameznih vodnih napravah v Spodnjih Železnikih, kasneje pa je prešlo v lastništvo Johana Globočnika, po darilni pogodbi (1901) na njegovo posvojenko Marija Aha- čič - Globočnik, kasneje poročeno Novak, ovdovelo in poročeno Eger (1906), po njeni smrti (1921) pa na njenega moža Gustava Egra. Večja poplava 28. septembra 1965 ga je ponovno odnesla. Od takrat je betonski.26 2. Prvo vodno kolo, vigenjc Pod lazam ali Volavka (čreslarna) Prva vodna naprava z vodnim kolesom v bajerju je bil vigenjc Pod lazam, postavljen 22 m nižje od zapornic na desnem bregu bajerja. Imel je podliv- no vodno kolo in štiri ognjišča. Dve ognjišči je imel v lasti Jožef Levičnik, po eno pa Johan Globočnik in Franc Prevc, kasneje Jožef Košmelj. Poleg vi- genjca so leta 1859 postavili vodno znamenje ali vizirni steber za določanje in kontrolo višine jezu. Ob pregledu naprav leta 1888 je bil vigenjc v pro- padanju. Uničeni so bili vodno kolo in ognjišča. Avgust Novak (sedi) s svojimi lovci. Fotografija je nastala pred Novakovo (Johanovo) štalo na Racovniku med letoma 1902 in 1905. Za Novakom stoji Gustav Eger, takrat še upravitelj. Fotografijo hrani Blaž Dolenc, Racovnik. Železne niti 14 Spodnji bajer v Železnikih 103 Posnetek Egrovega jezu z zajetjem za bajer. Vrisana je tudi Dermotova čreslarna, prej vigenjc Pod lazam. Načrte hrani Arhiv Slovenije AS 131/907, Načrt turbinske naprave za Marjana Thalerja. Jez in zajetje za bajer, ki je tekel po Racovniku. Pred drugo svetovno vojno. Spodaj se še vidi del zapornic in streha Dermotove volavke. Fotografijo hrani Muzej Železniki. Železne niti 14 Spodnji bajer v Železnikih 104 Leta 1923 je bila na tem mestu druga vodna napra- va – mlin za trenje lubja, imenovan tudi valjavka ali stopa za čreslo. Jakob Dermota jo je za potrebe usnjarne odkupil od Jožeta Košmelja (Bajsgarber- ja).27 Leta 1923 je bil vpisan lastnik valjavke Jakob Dermota, leta 1939 pa Alojzija Dermota. Zgradba danes ne stoji več, viden pa je še oporni zid v des- nem bregu struge bajerja takoj za mostičkom pred zapornicami. Takole pa je v vodni knjigi opisana naprava 12. avgusta 1923: ''Vodna naprava obstaja sedaj v stopah za trenje čresla, ki jih goni dvigljivo vodno kolo na spodnjo vodo 2,4 m široko in 3,9 m v pre- meru, globočina lopat 25 cm. Od betoniranega podstavka na katerem sloni os vodnega kolesa v smeri proti levemu bregu dotočnega jarka vodonavzgor je poševno v vodnem jarku polo- žen tram v dolgosti 6,9 m, ki je na koncu proti prehodnemu mostičku odžagan, tako da je med koncem trama in levim bregom jarka okoli 1,2 m širok prost vodotok. Ob tramu omenjenega be- toniranega podstavka vodonavzgor v približni dolžini 2,5 m so pritrjene deske. Dotočni kanal je last Gustava Egra.''28 Stavbna številka v katastru občine Železniki:29 148/1-3. 3. Zapornice v Plnadi Voda je po naravni strugi tekla od jezu na Sori mimo vigenjca V lazah (čreslarne) do Plnade, kjer se je z zapornicami razdelila za pogon naslednjih vodnih naprav: mlina Plnada, žage Plnada in žage (prej kovačnice) Na škarjevc. Zapornice so bile na- rejene v zelo enostavni izvedbi, saj so v primeru težav lahko zaprli kar zapornice višje na jezu. Za Škarjevcem se je voda od vseh treh naprav ponovno združila in tekla naprej po bajerju čez Racovnik. Ko je bilo vode dovolj, ni bilo problemov z njeno deli- tvijo in uporabo. Ko pa je bilo vode malo oziroma je prišlo do kakšne druge težave na vodotoku, pa je bilo treba spoštovati določen red oziroma pravila, ki so jih dogovorili uporabniki med seboj, upošte- vajoč vodni zakon, lastninske in upravno dodeljene pravice oblasti, in jih tudi sodnijsko overili. Le tako so lahko reševali nesoglasja med včasih prav blizu postavljenimi vodnimi napravami. 3.1. Vodni zakoni Vodni red je bil zapisan v vodnih zakonih, ki so bili združeni iz drugih zakonov in sprejeti v Av- stro-Ogrski v enem zakonu leta 1869. Deželni za- kon o vodnih pravicah za Kranjsko pa je bil sprejet leta 1872. Vendar pa so morali biti prej upoštevani tudi zakoni o uporabi vode, le da so bili raztrese- ni po drugih področjih, kakor na primer mlinski red, vodne gradnje in drugi. Po letu 1872 pa so morala okrajna glavarstva voditi vodno knjigo, vodne karte in zbirko listin.30 Vsi ti dokumenti so danes nepogrešljiv vir informacij. V vodni knjigi in zbirki listin je tako zbranih veliko natančnih informacij o lastniku vodne naprave, načinu upo- rabe vode, dovoljeni višini vodnih naprav, spre- membah ob ogledih in opisi naprav ter še mnogo drugih uporabnih informacij, ki jih navajam tudi v tem prispevku. Železne niti 14 Spodnji bajer v Železnikih 105 Zapornice v Plnadi, narejene na zelo enostaven način. Levo mlin Plnada, desno žaga Plnada, za njo desno Egrova žaga (vidi se samo streha) in bajer po desni strani, ki oskrbuje Egrovo žago. Fotografijo hranita Bojan in Aljoša Fajfar, Plnada. Zapornice v Plnadi in vodne naprave za zapornicami. Načrte hrani Arhiv Slovenije AS 131/907, Načrt turbinske naprave za Marjana Thalerja. Železne niti 14 Spodnji bajer v Železnikih 106 3.2. Vodni red ali delitev vodne moči v Plnadi Delitev vodne moči med tremi uporabniki, Joha- novo žago Na škarjevc, žago Plnada in mlinom Pl- nada je bila zapisana že pred Johanovo smrtjo leta 1901, z darilno in izročilno pogodbo 24. 10. 1901 pa znova potrjena. In to med obema takratnima lastni- cama omenjenih naprav, Marijo Novak (Ahačič - Glo- bočnik)31 (Škarjevc) in Marijo Demšar (Plnada). Desni krak bajerja je bil od zapornic speljan po le- seni raki širine 1,5 m in dolžine 39,7 m do kolesa, ki je gnalo žago Na škarjevc, levi krak bajerja pa je vodil na žago in mlin Plnada. 16 m pod mlinom Plnada na levi strani kanala je bil ob Sori iz tramov postavljen jez dolžine 8,58 m in višine 1,95 m. Za določanje predpi- sanih višin za vodne naprave so na spodnjem koncu žage Na škarjevc leta 1878 postavili vizirni steber. Iz tega potrjenega soglasja ali pravilnika med uporabniki navajam nekaj najzanimivejših pravil in dogovorov tega sporazuma, ki je natančno zapi- san prav zato, da ne bi prihajalo do nesoglasij med uporabniki vodne sile. Tako si lažje predstavljamo delovanje in medsebojne odnose uporabnikov vode v tistem času,32 kakor tudi njihovo lastništvo. 1. Jez, kanal in stara zapornica na začetku kanala in del le-tega, ki vodi do žage Marije Novak, so last slednje. 2. Glede višine rake: desni konec zapornice mora biti 10,52 cm nižji kakor levi. 3. Pri nizki gladini mora biti žaga gospe Demšarje- ve ustavljena in dotok vode h kolesu zaprt. 4. Pri še nižji gladini mora gospa Demšar tudi pri mlinu ustaviti do tri kamne in stopo. 5. Pri še nižji gladini pa se vodna moč deli tako, da jo sme 12 ur vso uporabljati Demšarjeva, 12 ur pa Novakova, pri čemer je slednja prva v vrsti. 6. Pravico do zapore dotoka vode ima Novakova kot lastnica, vendar pa mora zaporo Demšarjevi napovedati 6 ur prej, razen v nujnih primerih. 7. Demšarjeva ima pravico splavljati hlode na na- kladišče za hlode in nosi odgovornost za more- bitno pri tem povzročeno škodo na kanalu. 8. Če bi želela Novakova kanal zabetonirati, ima pravico do uporabe nabrežja Demšarjeve. 9. Obe stranki imata enako pravico do zbiranja pe- ska v kanalu na parceli št. 710. Za izkoriščanje te pravice lahko Novakova uporablja prostor in pot Demšarjeve ob kanalu in nosi odgovornost za morebitno povzročeno škodo. Posnetek bajerja, ki napaja naprave v Plnadi in na Škarjevcu. Vsa voda je mimo teh naprav tekla naprej po Racovni- ku in ne v Soro. Načrte hrani Arhiv Slovenije AS 131/907, Načrt turbinske naprave za Marjana Thalerja. Železne niti 14 Spodnji bajer v Železnikih 107 10. Če bi Novakova želela izboljšati ali betonirati kanal, mora Demšarjeva ob poteku del začasno odstraniti svoj most čez kanal pod stopo št. 226. Stroške za odstranitev in vnovično postavitev mostu mora kriti Demšarjeva. Novakova ima pravico do souporabe tega mostu. 11. Če bi bilo treba zaradi izboljšav na žagi ali mlinu Demšarjeve zapreti dotok vode, mora za to pro- siti Novakovo, ki določi dan za zaprtje. 12. Ta sporazum velja tudi za naslednike pravice in imetja obeh strank. Natančno branje dogovora s pravicami in dolž- nostmi obeh strank potrjuje dejstvo, da je imela Novakova večje vodne pravice, saj je bila lastni- ca jezu in dovodnega kanala. Na tem mestu pa je lahko koristila manjšo vodno močjo kakor Dem- šarjeva. Ob tem ne smemo pozabiti, da je voda od vseh vodnih naprav v Plnadi in na Škarjevcu tekla naprej v bajer po Racovniku in ne v Soro, to je raz- vidno tudi iz objavljenega načrta Thalerjeve elek- trarne. Novakova torej z uporabo vode v Plnadi na napravah po Racovniku ni bila oškodovana. Vodne pravice je podelila država. Lahko, da so bile vodne naprave v Plnadi zgrajene prej kakor na Škarjev- cu, in so zato na ta način dobile na razpolago več vodne moči. Delitev vode na zapornicah v Plnadi ob povpreč- ni 9-mesečni količini vode, ki je 1750 l/sek, je 1000 l/sek za naprave v Plnadi in 750 litrov/sekundo za napravo na Škarjevcu. V načrtih za zamenjavo dveh vodnih koles v mlinu Plnada za vodno turbino leta 1939 so napi- sane tudi vodne količine za posamezne naprave, velikosti zapornic, in kar je zelo pomembno, tudi višine posameznih delov objektov (spodnji del ka- nala, zgornji del kanala, višina koles, nagib itd.), saj so s tem določili tudi pretoke vode k posame- znim napravam in s tem tudi izkoriščanje vodne moči in posledično moč naprav. Prav zaradi kon- Delitev vodne moči z zapornicami v Plnadi. Velikost zapornic, moč vodnih koles, požiralnost vodnih koles in dovo- ljena poraba vodne moči. Risba: Andrej Bogataj Železne niti 14 Spodnji bajer v Železnikih 108 trole višin pa so morali ob gradnji naprav postaviti uradno umerjen vodni znak, od katerega so umeri- li vse ostale naprave. 3.3. Pravilna višina vodnih naprav Lastnik Plnade leta 1939 je bil Marjan Thaler. Ob delni spremembi mlina v elektrarno bi moral posta- viti vodni znak, katerega višino bi natančno določili iz naslednjih že izmerjenih in potrjenih višinskih točk v okolici:33 1. Prva fiksna točka je na parapetu prvega okna v Tha- lerjevem mlinu navzdol od zapornic s koto 19.055. 2. Druga fiksna točka je na desnem obrežnem zidu tik ob zapornici s koto 19.301. 3. Tretja fiksna točka je prag vhoda v shrambo dru- žine Bertoncelj v vzhodni steni s koto 16.569. 4. Četrta fiksna točka je prag vrat na severni strani cerkve svetega Frančiška s koto 17.546. S tega vodnega znaka pa bi odmerili ostale višine na vodnih napravah pri sami gradnji in kasneje pri preverjanju in kontroli, ki bi jih označili s križem in rdečo barvo. 3.4. Navodila za izdelavo in postavitev vodnega znaka34 V dovoljenju za postavitev vodnega znaka so napisana naslednje zahteve investitorju: ''Imetnik dovoljenja (Thaler Marjan) mora tekom 1 meseca postaviti na levem bregu dovodnega kanala v raz- dalji 2 m od razdelilne zatvornice (vodo navzgor od zatvornice) vodni znak sledeče oblike: betonski steber četverokotnega prereza 25 x 25 cm se dobro ugradi v trda tla v tej višini, da pride podstavek tega betonskega stebra v gladino dovoljene zajezitve s koto 19.127. Od tega podstavka naprej se izvede steber na višino 20 cm v profilu 25 x 12,5 cm. V be- tonski steber se vdela žebelj s 5 cm široko glavo in dolžine 30–40 cm, ki je na koncu razčlenjen tako, da je glava tega žeblja na koti 19.127 na horizontal- nem odstavku betonskega stebra. V vertikalni del podstavka se vdela vertikalna šina širine 5 cm, de- beline 1 cm, ki je deljena v decimetre in centimetre, in sicer tako, da je 0 točka te mere v višini glave tega žeblja. Betonski steber mora biti dobro fundiran v tla, da ga ne more voda poškodovati.'' 3.5. Velikost zapornic, požiralnost in moč naprav Za izdelavo tehnične dokumentacije za delno pre- ureditev mlina Plnada v elektrarno so morali nare- diti ponovno meritev vodnih količin k posameznim napravam. Ugotovili so, da se statistični podatki v vodnem katastru iz leta 1913 popolnoma ujemajo z opravljenimi meritvami decembra 1936. Obe žagi sta bili polno obremenjeni. Meritev je bila potrebna za izdelavo dokumentacije, saj se pogoji za delitev vode med uporabnikoma z vgradnjo vodne turbine namesto dveh vodnih koles v mlinu nikakor niso smeli spremeniti. Ne glede na inštalirane moči vodnih pogonov Plnade in Škarjevca pa nikakor niso smeli prekora- čiti dogovorjene količine vodne sile na svojih napra- vah, ki so seveda morale biti ob nižjem vodostaju ustrezno korigirane z zapornicami v skladu s skle- njenim dogovorom. Železne niti 14 Spodnji bajer v Železnikih 109 Leta 1610 je bil zabeležen sodni proces višjega rudarskega sodnika Valentina Asslarja v imenu železnikarskih fužinarjev proti Leonhardu Kunstlu, lastniku mlina Plnada.36 Za kaj natančno je šlo, ni ome- njeno, lahko pa sklepamo, da je bilo nekaj v zvezi z vodnimi pravicami. Mlin Plnada. Na desni strani so hlodi, pripravljeni za razrez. Na žago Plnada so jih transportirali tako, da so jih po vodi skozi zapornice po zaprtem plavilnem koritu pripeljali do žage. Fotografijo hrani Muzej Železniki. 4. Vodne naprave v Plnadi 4.1. Mlin in elektrarna Plnada Plnada je danes poznana kakor najstarejša hiša v Že- leznikih. Zelo verjetno je, da je bil že od začetka v njej mlin, saj je postavljena tik ob bajerju. Lastniki so bili Plavci leta 1501, Kunstli leta 1610, Homani leta 1770,35 še kasneje Jožef Demšar (1872), Marija Demšar (1901), Marjan Thaler (1933) in danes družina Fajfar. Mogoče je, da so bile prve peči za taljenje in ko- vačnice na Racovniku prav tukaj, na območju Plna- de in Škarjevca, saj je bil to prvi večji vodni padec s čim krajšim bajerjem za izkoriščanje vodne moči. Mlin Plnada je imel (po evidenci iz leta 1872) štiri mlinske kamne in stopo s šestimi pahi. Poganjalo ga je pet podlivnih lopatastih vodnih koles, na ka- tera je bila voda speljana neposredno iz kanala. Po tehničnem ogledu septembra 1888 je bilo v mlinu sedem nadlivnih vodnih koles, ki so poganjala šest mlinskih kamnov in stopo s šestimi pahi. Torej so ga v tem času nadgradili in mu dodali dve vodni kolesi. 16 m pod mlinom, tam, kjer je danes iztok v Soro, je bil iz tramov postavljen 8,58 m dolg jez višine 1,95 m.37 V primeru velike vode je odvečna voda tekla čez jez v Soro, drugače pa po bajerju naprej po Ra- covniku. Leta 190438 je bila na spodnji strani hiše dograjena delavnica s krožno žago za obrezovanje desk. Prislonjena je bila ob hišo. Najdeni načrti39 iz Železne niti 14 Spodnji bajer v Železnikih 110 Načrt za preureditev dela mlina Plnada v elektrarno. Na risbi se vidi že nadlivna vodna kolesa mlina in jašek s turbino. Načrt hrani Arhiv Slovenije AS 131/907, Načrt turbinske naprave za Marja- na Thalerja. Železne niti 14 Spodnji bajer v Železnikih 111 leta 1903 prikazujejo gradnjo samostojnega objek- ta s svojim vodnim pogonom, vendar je bila takšna zgradba enostavnejša in cenejša, pogon krožne žage pa je bil izveden kar iz zadnjega vodnega kolesa, ki je poganjal stope. Po prvi svetovni vojni je zadolženo posestvo Plna- da zasegla Posojilnica in hranilnica ter ga na dražbi prodala.40 Lastnik je z vpisom v zemljiško knjigo 24. novembra 1933 postal Marjan Thaler. Odločil se je, da že propadajoča nadlivna vodna kolesa mlina (1,4 x 0,55 m) odstrani in na mestu zadnjih dveh koles, ki sta poganjali par mlinskih kamnov in stope ali krožno žago, vgradi vodno turbino. Na tem mestu je zgradil betonski jašek (1,6 x 1,4 x 2,5 m), v katerega je vgradil francisovo turbino z ležečo osjo moči 9 KS (6,71 kW) za vodni padec 2,7 m41 podjetja Schnei- ter iz Škofje Loke. Požiralnost turbine je bila 300 l/ sek. Z odločbo Kraljevske banske uprave dravske banovine II. št. 1544/4 z 20. avgusta 194042 so mu odobrili prenos vodne sile z dveh vodnih koles na novozgrajeno vodno turbino in podelili dovoljenje za njeno preureditev. V dovoljenju so napisane tudi natančne višine posameznih pomembnih delov objekta. Vgrajena vodna turbina je služila za pogon električnega ge- neratorja moči 5 kW z avtomatskim regulatorjem za domačo razsvetljavo ali pogon krožne žage. V dovoljenju je bilo zahtevano, da odstranjena vodna kolesa mlina ponovno namesti v dveh letih. Požiral- nost mlinskih koles bi bila 90 l/sek, pri petih 450 l/sek, kar bi dalo neto moč za mlin 10 KS.43 S tem je ohranil vodne pravice, ki bi mu bile v primeru zmanjšanja potrebnih vodnih kapacitet odvzete. Ocenjena proizvodnja električne energije po projek- tu, upoštevajoč dejanske pogoje delovanja (nihanje vodne moči), pa je bila 16.400 kWh/leto.44 Načrtom je priloženo tudi potrdilo inž. Karla Polza, da je regi- striran v Ljubljanski inženirski zbornici in tako po- oblaščen za izdelavo načrtov za preureditev mlina in vzidavo nove turbinske naprave. Ne glede na zamenjavo dveh vodnih koles s tur- bino pa je lahko Thaler razpolagal samo z že dode- ljeno količino vode, kakor je bila že določena oziro- ma potrjena leta 1901 med prejšnjima lastnicama uporabnicama vodne sile Marijo Ahačič - Globočnik (žaga Na škarjevcu) in Marijo Demšar (mlin in žaga Plnada). Po izračunih koriščenja vodne sile pa v no- benem primeru ne bi mogel hkrati poganjati vseh svojih vodnih naprav (mlin, generator in obe žagi), ampak samo toliko, kolikor mu je dopuščal dogovor, torej v dobrem vodostaju (po izračunu za 9-meseč- no vodo) porabo vode 1000 l/sek. Pri delovanju pa nikakor ni smel posegati v vodne pravice zgornje upravičenke Alojzije Dermota (mlin za čreslovino) in spodnjega upravičenca Gustava Egra (žaga). Bojan in Aljoša Fajfar danes hranita tudi elektro motor proizvajalca Maschinenfabrik Esslingen z naslednjimi karakteristikami: trifazni tok, 380 V, 7,3 kW, 50 Hz, 720 obratov/min, 13,5 A. Takšen motor bi lahko uporabljali za pogon krožne žage, lahko pa bi bil uporabljen tudi kakor enostavnejša izvedba generatorja v elektrarni s pogojem, da bi bila za vzbujanje uporabljena zunanja napetost 380 V.45 Po nekaterih informacijah pa to takrat v Že- leznikih še ni bilo mogoče, čeprav je na fotografiji z dvorišča Plnade videti zračni vod s štirimi žicami (380 V), ki je bil verjetno napeljan okoli leta 1945. Stavbna številka v katastru občine Železniki:46 150. 4.2. Žaga Plnada Vodna naprava, ki danes prav tako še stoji in ni spre- menila svoje namembnosti, je žaga Plnada, veneci- janka z enim do tremi listi. Glede na železarsko pre- teklost je lahko nastala iz kovačnice, ki so jo kasneje predelali v žago, mogoče pa je tudi, da je bila žaga že od vsega začetka. Lastniško žaga pripada posestvu Plnada (glej Plnada 4.1.). V vodni knjigi (zapis po letu 1872) ima žaga en gater in en list, poganja pa jo podlivno vodno kolo (2,25 x 1,25 m). Zanimivo je, da je bila na treh straneh popolnoma obkrožena s kanali. Svojo vodo je žaga dobivala po kanalu na levi strani. Spredaj je bil bajer zaprt za transport Železne niti 14 Spodnji bajer v Železnikih 112 Dvorišče pred Plnado je polno razžaganih desk. Ob mlinu se vidi dograjena stavba z žago za obrezovanje desk. Na drogu se vidi štirižična električna napeljava do stavbe. Mogoče je bil za generator elektrarne uporabljen asinhronski motor, ki je za delovanje potreboval zunanje vzbujanje (omrežje). Takšna izvedba je bila lažja in cenejša. Fotografijo hranita Bojan in Aljoša Fajfar, Plnada. Pogled na žago (levo) in mlin Plnada (desno) z vzhodne strani iz struge Sore. Voda preko lesenega jezu teče v Soro. To je bilo samo izjemoma, če je bil bajer na Racovniku zaprt (poln). Ob normalnem delovanju naprav je voda tekla mimo in naprej po bajerju čez Racovnik. Fotografijo hranita Bojan in Aljoša Fajfar, Plnada. Železne niti 14 Spodnji bajer v Železnikih 113 hlodov na žago. Po desni strani pa je mimo nje voda po bajerju tekla na Egrovo žago. Vsa voda, ki je tekla skozi zapornice v Plnadi, je tekla naprej po Racovni- ku in se ni izlivala v Soro, razen v primeru velikega vodostaja ali hitrih nihanj, ko je višek vode odtekel po jezu pod Plnado v Soro. Pri takšnem vodnem kolesu je bila bruto moč žage pri pretoku vode 700 l/s 26 KS, neto pa 11 KS.xlvii Takšno moč je imela tudi žaga Na škarjevc. Stavbna številka v katastru občine Železniki:48 152. 5. Škarjevc Takoj nižje od žage v Plnadi stoji nekdanja Egrova žaga. Med objektoma je dobra dva metra prostora za prehod na dvorišče mlina Plnada preko mostička. Včasih so skozi ta prehod najbrž vozili razžagane de- ske. Danes objekt služi Primožičevim za drvarnico. Tukaj je bila kovačnica že leta 1586, ko je oskrb- nik loškega gospostva odobril nekemu Filipu upora- bo vodnega padca pri cajnarici, kar je bilo po pritož- bi Železnikarjev odpravljeno. Najbrž je šlo za spor med mlinom v Plnadi in cajnarico Na škarjevc.49 Na začetku, kakor je bilo tudi v Spodnjih Železni- kih v navadi, je bil ta objekt vigenjc, veliko kladivo ali cajnarica. Kakor solastniki so v Zemljiški knjigi Železniki s konca 19. stoletja navedeni tudi: (Andre Šušteršič in žena Marija, rojena Globočnik) … zato zastavita ... … en dan cajnarico Na škarjevc na drugi ponedeljek v vrsti … 1779;50 (Primož Martinčič in žena Mica) … je zastavljeno veliko kladivo ... … dva dni Na škarjevcu na tretji ponedeljek in peto sredo v mesecu … 1794;51 (Jakob Megušar) … in en dan norca (Streckhamers) Na škarjevc … 1794;52 (Primož Martinčič) … vse jamči z določenimi dnevi ... … in na enak način delo velikega kladiva (norca) Na škarjevc … 1794;53 (Franc Dionizij Urbančič) … proda ... … šest dni velikega kladiva (Streckhammers) Na škarjevc ... … mlin v Spodnjih Železnikih ... 1804.54 V njem so bili ob pregledu (po letu 1872) pred predelavo v žago težko kladivo, meh in nadlivno ter podlivno vodno kolo.55 Leta 1878/79 je bila iz kovačnice, ko je bila že v celoti v lastništvu Johana Globočnika, z uradnim dovoljenjem predelana v žago za deske z enim vertikalnim gatrom. Voda je prihajala na kolo (2,25 x 1,4 m) preko lesenega kanala širine 1,5 m in dožine 39,7 m, ki je potekal desno ob žagi Plnada. Vodna naprava (žaga) je bila v lastništvu Johana Glo- bočnika, po darilni pogodbi (leta 1901) njegove pos- vojenke Marija Ahačič - Globočnik, kasneje poročene Novak, ovdovele in poročene Eger (leta 1906), po njeni smrti (leta 1921) je bil lastnik njen mož Gustav Eger. Na spodnjem koncu žage je bil leta 1878 postav- ljen lesen vizirni steber za določanje višin z vpisano višinsko koto.56 Ob dograditvi elektrarne v Plnadi je bil že uničen, zato je Marjan Thaler ob preureditvi mlina pri svoji vodni napravi moral narediti nove- ga. Na vzhodni leseni steni stavbe je bila na deskah pritrjena pločevinasta tablica z avstro-ogrskim gr- bom in napisom, da je stavba požarno zavarovana. Takšne tablice so nameščali zavarovancem okoli leta 1900. Leta 1930 je ob požaru zgorela sosednja zgradba, gasilci pa so žago rešili pred uničenjem. Na levi strani žage je potekal kanal, ki je vodo iz vod- nih naprav v Plnadi usmerjal po Racovniku skupaj z Železne niti 14 Spodnji bajer v Železnikih 114 vodo, ki je tekla od žage. Peter Polajnar se spominja, da je žaga pri demontaži, ko so gradili cevovod za novo elektrarno NIKO, imela dva litoželezna jarma. Stavbna številka v katastru občine Železniki:57 153. Zanimivo je ime Škarjevc. Nekateri ga raz- lagajo kakor italijansko ime za škarje (najbrž zaradi razcepa vode v dve veji, ki se pod Škar- jevcem združita), lahko pa pomeni tudi del pluga, malega petelina ali pa tram ostrešja od slemena do kapi. Tablica, ki je bila pritrjena na vzhodno steno žage, danes drvarnice. Takšne tablice so namestili na objekte, ki so bili požarno zavarovani pri zavaroval- nici v Gradcu okoli leta 1900. Na njej je avstro- -ogrski grb in napis Wech- selseige Brandschaden-Versi- cherung in Graz.58 To je bila predhodnica danes znane zavarovalnice Grawe, ki je bila ustanovljena leta 1828. Foto: Andrej Bogataj Železne niti 14 Spodnji bajer v Železnikih 115 6. Bajer/cevovod in dva betonska nosilca za zapornice iz leta 1949 Voda je po Racovniku do konca druge svetovne vojne tekla v odprtem bajerju. Bajer je bil vkopan v zemljo in obzidan s kamenjem. Pred Antonom Globočnikom je bil bajer pokrit. Nevaren je bil predvsem za otroke. Za prečkanje so bili preko njega položeni leseni mostički. Na treh mestih se je voda iz bajerja usmerila v stranske kanale. Stranski kanali so z vodo oskrbovali vigenjce. Na teh mestih so bile zapornice za uravnavanje vode. Zaradi težav z dotokom vode po bajerju od Plnade do elektrane v Zamlečju so se v Zadrugi NIKO, ki je dobila nacionalizirano elektrarno na Racovniku po drugi svetovni vojni v upravljanje, odločili, da bodo vodo speljali v cevi. Tako ne bi več prihaja- lo do izpadov elektrarne zaradi zmrzovanja vode, snega, listja in drugih poškodb bajerja. Gradbena dela so trajala od 10. maja do 6. avgusta 1949.59 Načrte za izdelavo je naredil Milovan Pleskovič iz Škofje Loke. Odločali so se med tremi tehničnimi rešitvami: zaprt lesen kanal ali betonske ali železne Risba cevi, kakršne so izdelovali za cevovod, zgrajen po letu 1949. Risba: Andrej Bogataj cevi. Med temi rešitvami so se odločili za betonsko izvedbo. Cevi so najprej položili od Škarjevca do elektrarne v Zamlečju. Kasneje pa še od zajetja v Plnadi do Škarjevca. Bajer so po izkopu in polaga- nju cevi zasuli. Z zasutjem bajerja se je pojavila po Racovniku dodatna površina, ki so jo stanovalci s pridom izkoristili, pa tudi ceste so bile lahko šir- še. Poleg glavne cevi premera 110 cm so položili še vzporedno cev premera 40 cm. Ta je služila za oskrbo prebivalcev Racovnika z vodo za napajanje perišč za pranje, saj vodovoda takrat do posame- znih hiš še ni bilo. Dva betonska stebra, ki danes še stojita 20 m pod Škarjevcem na vrtu proti Sori, imata vbeto- nirano letnico 1949. Služila sta za izpust vode iz bajerja v Soro pri polaganju prvega dela cevi in sta bila kasneje ob gradnji drugega dela cevovoda ne- uporabna. Služita pa še kot spomenik nekdanjim graditeljem. Ob obstoječem cevovodu je bila zara- di povečanja kapacitete elektrarne po letu 1980 položena še dodatna cev. Danes so za novo elek- trarno Fužina položene poliesterske cevi premera 120 cm. Železne niti 14 Spodnji bajer v Železnikih 116 7. Zapornice Na klovžah za čiščenje bajerja (peskolov) in zapornice za prvi stranski kanal Zapornice Na klovžah so uporabljali za čiščenje in praznjenje bajerja. Voda je iz njega odtekla v Soro. 20 m pred njimi, danes pred Benedičičevo hišo (Ra- covnik 53), je bila zapornica, s katero so regulirali dotok vode v prvi stranski kanal, ki je potekal levo čez cesto mimo danes nekdanjega gasilskega doma, čez Popčovo dvorišče med hišo in štalo, za danes Se- dejevo hišo na travnik Antona Globočnika, kjer je zavil levo in tekel v Soro. Tam, kjer je pritekel kanal v Soro, je za današnje potrebe vzidana plastična cev. Ob tem kanalu je bila v celotni dolžini po levi stra- ni kanala zgrajena prva skupina vigenjcev. Vigenjci so bili postavljeni drug za drugim. Področje je bilo skrbno izbrano: zadosten vodni padec, predvsem pa zadostna oddaljenost od stanovanjskih in drugih poslopij zaradi možnosti požarov. Ta kanal je napa- jal vigenjce, opisane v poglavjih od 7.1. do 7.9. 7.1. Kovačnica Na klavžah (Na klovžah) Ob prvem kanalu na levi strani je kovačnica Na klovžah z dvema ješama in dvema podlivnima vod- nima kolesoma. Po ogledu leta 1888 se 140 m od žage Johana Globočnika (na Škarjevc) na levi strani bajerja odcepi kanal, ki vodi h kovačnicam. Kovačni- ca Na klavžah ima pet ognjišč, katerih mehove goni- ta dve vodni kolesi. Naprave ob tem stranskem kana- lu lahko uporabljajo samo odvečno vodo bajerja.60 Kovačnica je bila v lastništvu Johana Globočnika, po darilni pogodbi (1901) njegove posvojenke Ma- rije Ahačič - Globočnik, kasneje poročene Novak, ovdovele in poročene Eger (1906), po njeni smrti (1921) je lastnik mož Gustav Eger. Vigenjc je bil kasneje predelan v stanovanjsko hišo. Med prebivalci je poznan kakor Morajna. V njej je stanoval Tomaž Benedičič - Morajnar. Bil je vrtnar v Egrovem vrtu (vrt pri zdravstvenem domu). Stavbna številka v katastru občine Železniki:61 157. Dva betonska stebra z letnico 1949 na Škarjevcu. Naredili so jih ob polaganju cevovoda leta 1949 in sta z zapornico služila za izpust vode iz dela bajerja od Plnade do začetka cevovoda na Škarjevcu. Kasneje so tudi v tem delu položili cevi in sta postala samo še spomin na tiste čase. Foto: Andrej Bogataj Železne niti 14 Spodnji bajer v Železnikih 117 Vigenjci ob prvem stranskem kanalu na Klovžah. Risba: Andrej Bogataj Vigenjci Na klovžah z vpisanimi stavbnimi številkami. Rumene stavbe so lesene, roza so zidane. Zemljevid: Franciscejski kataster za Kranjsko AS 176/L53. Železne niti 14 Spodnji bajer v Železnikih 118 Zapornice za čiščenje bajerja. Fotografirano ob otvoritvi gasilskega doma na Racovniku leta 1938. Zapornica za prvi levi stranski kanal za oskrbovanje vigenjcev je bila nekoliko nižje. Fotografijo hrani Ivana Benedičič. Fotografija Racovnika, na kateri se vidi potek bajerja Na klovžah. Poteka pod prvim gasilskim domom, mimo danes Benedičičeve hiše. Od Štolmarja naprej mimo Antona Globočnika je bil pokrit. Vidijo se leseni mostički k posame- znim hišam in ograja. Fotografijo hrani Muzej Železniki. Železne niti 14 Spodnji bajer v Železnikih 119 7.2. Kovačnica Turher-Prevc (ime ni znano) Na omenjenem kanalu stoji kovačnica s podliv- nim vodnim kolesom, lastnik je bil Valentin Turher, po ogledu leta 1888 pa Franc Prevc, poročilo iz iste- ga leta pravi, da je ta naprava že dalj časa opuščena in da je vodna pravica verjetno ugasnjena.63 Stavbna številka v katastru občine Železniki:64 158/1-2. 7.3 'Ta zaden vigenjc' ??? Napačno ime (Pri imenu vigenjca gre najbrž za napako pisarja, saj se imena vigenjcev ne ponavljajo, pa tudi zadnji na tem kanalu ni.) Na levem bregu stranskega kanala stoji vigenjc z napačnim imenom. Ima štiri ješe in eno podliv- no vodno kolo. Vsaka ješa je od enega solastnika. Ob pregledu (po letu 1872) so bili lastniki Franc Benedičič, Johann Terpinc, Anton Černivec in Jo- han Globočnik, po ogledu leta 1888 je zapisano, da mehove za štiri ognjišča žene dvigljivo vodno kolo (1,4 x 0,44 m).65 Po darilni pogodbi (iz leta 1901) je postala lastnica Johanovega deleža nje- gova posvojenka Marija Ahačič - Globočnik, kas- neje poročena Novak, ovdovela in poročena Eger (1906), po njeni smrti (leta 1921) pa mož Gustav Eger. Stavbna številka v katastru občine Železniki:66 159/1-2. Vigenjca Johana in Antona Globočnika Na klovžah. Prva stavba na desni je bila kasneje predelana v stanovanjsko hišo, ki se je imenovala Morajna. Na mestu ostalih stavb za Morajno je bil zgrajen nekdanji drugi gasilski dom.62 Pred stavbama se vidita dve vodni kolesi. Pod njima teče prvi stranski kanal iz bajerja za napajanje vigenjcev. Vir: Košmelj, Vida, Železniki skozi čas, Didakta, Radovljica, 2007. Železne niti 14 Spodnji bajer v Železnikih 120 7.4. Vigenjc Na hlovžah* (Na plavžah)** Ob pregledu (po letu 1872) na omenjenem kana- lu stoji vigenjc Na plavžah (Na hlovžah) z dvema dvi- gljivima podlivnima vodnima kolesoma in petimi ješami. Do leta 1886 so bile štiri od Globočnika in ena od Antona Logarja. Po ogledu 1888 ima vigenjc dve ognjišči (ješe) in enako število vodnih koles.67 Leta 1886 (Logarjeva izjava iz leta 1905) je Jo- han Globočnik odkupil njegov delež in tako postal lastnik celotnega vigenjca in pripadajočih vodnih pravic. Po darilni pogodbi (1901) je postala lastni- ca njegova posvojenka Marija Ahačič - Globočnik, kasneje poročena Novak, ovdovela in (leta 1906) poročena Eger, po njeni smrti (leta 1921) pa mož Gustav Eger. Stavbna številka v katastru občine Železniki:68 161/1-2. * original iz rokopisa vodne knjige ** napis v prevodu 7.5. Vigenjc V saj* (V žaj) ** Ob pregledu (po letu 1872) ob omenjenem kana- lu na levi strani stoji vigenjc V žaj (V saj) z osmimi ognjišči. Dva sta od Johana Globočnika, dva od Leo- polda Globočnika, eden od Valentina Rainhardta in trije od Jožefa Levičnika. Vigenjc ima dve podlivni vodni kolesi. Po ogledu leta 1888 se kovačnica naha- ja 30 m nižje od vigenjca Na hlovžah (7.4.). Od nek- daj osmih ognjišč obstaja samo še eno od Leopolda Globočnika, ki ga goni eno vodno kolo, drugega ni več.69 Lastniška pravica Johana Globočnika je po darilni pogodbi (iz leta 1901) prešla na njegovo pos- vojenko Marijo Ahačič - Globočnik. Leta 1905 je delež Jožefa Levičnika kupil Franc Košmelj iz Železnikov 94. Po kupni pogodbi je leta 1905 parcelno številko 165 skupaj s parceli pripada- jočo vodno pravico od Leopolda Globočnika kupil Anton Globočnik, Železniki 96. Po zamenjalni po- godbi leta 1903 je parcelo št. 164 skupaj s parceli pripadajočo vodno pravico od Marije Ahačič - Glo- bočnik pridobil v posest Anton Globočnik. Stavbna številka v katastru občine Železniki: 163/1-2 in 164.70 Napisana je tudi številka 145, ki pa leži ob izlivu Prednje Smoleve v Soro. * original iz rokopisa vodne knjige ** napis v prevodu Nastavljiva lesena ali v tem primeru železna deska usmerja vodo na vodno kolo, kakršna so imeli tudi vigenjci v Železnikih. Fotografija je iz vigenjca v Kropi. Foto: Andrej Bogataj Železne niti 14 Spodnji bajer v Železnikih 121 7.6. Škofov vigenjc Ob pregledu (po letu 1872) stoji na omenjenem kanalu Škofov vigenjc s štirimi ognjišči. Dve sta od Johana Globočnika, eden od Jožefa Levičnika in eden od Antona Lavtarja. Vigenjc ima eno podlivno vodno kolo. Po ogledu leta 1888 se vigenjc nahaja 13 m nižje od vigenjca V saj na levem bregu stran- skega kanala. Od nekdaj štirih ognjišč sta Globočni- kovi dve demolirani.71 Po darilni pogodbi (1901) je postala lastnica Jo- hanovega deleža njegova posvojenka Marija Ahačič - Globočnik, kasneje poročena Novak, ovdovela in poročena Eger (1906), po njeni smrti (1921) pa mož Gustav Eger. Stavbna številka v katastru občine Železniki:72 168. 7.7. Vigenjc Na brod Ob pregledu (po letu 1872) je na omenjenem ka- nalu vigenjc Na brod z dvema ognjiščema in enim podlivnim vodnim kolesom. Lastnik vigenjca je bil Anton Globočnik. Po ogledu leta 1888 ima vigenjc dve ognjišči s štirimi mehovi, ki jih poganja eno vodno kolo. 11 m nižje od kovačnice se v bližini nekdanjega Kervanva vigenjca nahaja lesena lopa v velikosti 2 x 20 m z enim vodnim kolesom (1,54 x 0,26 m), ki poganja sod za čiščenje žebljev. Stavbna številka v katastru občine Železniki:73 174. 7.8. Kervanva vigenjc (mogoče napaka pri razumevanju in gre za Krvavi vigenjc) Ob pregledu (po letu 1872) ob omenjenem kana- lu stoji Kervanva vigenjc s tremi ješami. Dve sta od Antona Globočnika, ena je od Jožefa Levičnika. Vi- genjc ima eno podlivno vodno kolo. Po ogledu 1888 je naprava demolirana in opuščena.74 Po kupni pogodbi je parcelo št. 175 skupaj s pri- padajočo vodno pravico od Jožefa Levičnika kupil Anton Globočnik. Stavbna številka v katastru občine Železniki:75 175, 176. 7.9. Ta zaden vigenjc Kakor že samo ime pove, je bil to zadnji vigenjc ob tem kanalu, tik ob reki Sori. Ob pregledu (po letu 1872) ob omenjenem kanalu stoji Ta zaden vigenjc s štirimi ognjišči in enim podlivnim vodnim kolesom. Po ogledu leta 1888 je bila naprava demolirana in opuščena.76 Lastnik je bil Johan Globočnik, po daril- ni pogodbi (1901) njegova posvojenka Marija Aha- čič - Globočnik. Po zamenjalni pogodbi je leta 1903 parcelo št. 178 skupaj s pripadajočo vodno pravico od nje kupil Anton Globočnik. Stavbna številka v katastru občine Železniki:77 178. Železne niti 14 Spodnji bajer v Železnikih 122 Zapis v vodni knjigi o Kervanva vigenjcu. Vir: Vodna knjiga, št. 236, SI-ZAL-KRA-1, 4/12. Zanimiv napis na prvi strani glavne računske knjige iz leta 1851. Hrani Arhiv Slovenije, AS 474, Fužine Železniki 1826–1879. Železne niti 14 Spodnji bajer v Železnikih 123 8. Dvižna vrata v ograji vrta Danes stojijo dvižna železna vrata v vrtu ob zdravstvenem domu na zahodni strani natančno nad nekdanjim bajerjem oziroma nad zdajšnjim ce- vovodom. Naprava je zelo podobna železni kovani ograji, če jo bolj podrobno pogledamo, pa se kljub Razglednica, ki jo je založil Gabrijel Thaler. Na razglednico je vrisan potek bajerja in pomembne točke. Dvižna vrata v vrtu. Foto: Andrej Bogataj zobu časa še vidijo pomična dvigljiva vrata, vodila za vrv in mehanizem za dviganje. Višino vrat so z mehanizmom prilagajali višini vode v bajerju. Služi- la so zapiranju prehoda na vrt pred nepovabljenimi gosti. Širina bajerja na tem mestu je bila 3,4 m. Železne niti 14 Spodnji bajer v Železnikih 124 Ob izdelavi zidu ob gradnji vrta so uporabili tudi kamne z vklesanimi znaki in številkami. Nekdaj so bili vzidani v fužini na Racovniku. Foto: Andrej Bogataj Dvižni mehanizem. Foto: Andrej Bogataj 9. Kamni v zidu 10. Fužina Spodnji Železniki Fužina Spodnji Železniki se je nahajala na sredini Racovnika na kraju, imenovanem Zamlečje. Tukaj je bil vodni padec bajerja na njegovi poti do izliva naj- višji, posledično pa tudi vodna moč. Danes je na tem mestu stanovanjska zgradba Racovnik 35. Najstarejša znana topilna peč je bila postavljena tukaj leta 1422. V 16. stoletju so namesto preprostih slovenskih peči na volka zgradili brešijanske peči z dvojnim pihalom.78 Podatek iz leta 1833 pravi, da so topilno peč v Spodnjih Železnikih podrli in postavili plavž. 29. novembra 1861 je fužina do tal pogorela, novo so pričeli graditi šele pomladi nas- lednje leto.79 Dokončno so ga prenehali uporabljati leta 1898.80 V vodni knjigi po letu 1875 je zapisano, da ob bajerju V zamlečju stoji obrat družbe Spodnji Že- lezniki. V obratu je plavž, dva čistilna ognja (varilni peči ali presnovki) in dve težki kladivi. Poganjajo ga tri nadlivna in eno podlivno vodno kolo. Obrat je razdeljen na 48 deležev, od katerih jih 31 pripada Johanu Globočniku, 14 Leopoldu Globočniku in 3 Jožefu Levičniku. Po ogledu in popisu leta 1888 je zapisano, da leži obrat na desnem bregu bajerja in je sestavljen iz dveh čistilnih peči, plavža z dvema cilindričnima mehovoma in enega velikega kladiva. Poganjata ga dve vodni kolesi. Na nasprotni (levi) strani bajerja je v svoji zgradbi še težko kladivo, ki ga poganja vodno kolo (2,38 x 0,35 m) in meh, ki ga goni nadlivno vodno kolo (1,48 x 0,36 m).81 Stavbna številka v katastru občine Železniki:82 208/1-2, 209, 210, 211 in 256. Železne niti 14 Spodnji bajer v Železnikih 125 Johanova fužina na Racovniku, kakor jo je leta 1905 (po spominu ali skici) narisal Rudolf Jeglič. Takrat je bila fužina že porušena. Fužina je imela pred rušitvijo plavž in dve peči – presnovki, ki sta iz litega naredili kovno železo. Fotokopijo risbe hrani Muzej Železniki. Železne niti 14 Spodnji bajer v Železnikih 126 10.1. Gradnja prve elektrarne v Selški dolini Lastnik celotne fužine Spodnji Železniki je z od- kupom vseh deležev postal Johan Globočnik. Ne- konkurenčna proizvodnja in pomanjkanje železove rude so na Racovniku (Spodnji Železniki) najprej ugasnili fužino, kasneje pa še vigenjce. Dolgole- tnemu železarstvu v Železnikih se je bližal konec. Johanovo premoženje je po njegovi smrti (1901) dobila njegova posvojenka Marija Ahačič - Globoč- nik. Že v času Johanovega življenja pa je bil pri njem za pisarja (računovodja) zaposlen Avgust Novak. Ko je Johan (leta 1901) umrl, je omrežil njegovo posvo- jenko Marijo Ahačič. Na ta način je lažje razpolagal z velikim Johanovim premoženjem, čeprav ni bil njegov lastnik. Novak je na številnih potovanjih po svetu spoznal, kakšno ugodje nudi električna energija. Tako ni čudno, da je pričel razmišljati tudi o gradnji elektrarne na mestu, kjer je stala fužina. Bajer je bilo treba po ukinitvi železarstva izkoristi- ti drugače. Elektrarna je bila pravi odgovor, poleg svoje uporabe pa bi lahko električno energijo tudi prodajal, tako kot v Škofji Loki. Aprila leta 1902 je dal porušiti staro, že opušče- no fužino s plavžem.83 Jožef Levičnik v Kroniki od leta 1900 do 1908 takole opisuje ta dogodek: ''April, 1. torek po veliki noči. Danes je za naš kraj žalostno – zgodovinski dan. Pričeli so namreč danes podirati našo spodnjo fužino (na Racovniku), ki je lastnina gospe Marije Novak-ove. Na novo je bila pozidana okoli leta 1850, takrat bil je postavljen novi plavž, nova mašina za sapo (pihanje) (poprej sta pihala 2 velika mehova), in tudi nova ješa za 2 ognja. Plavž in ješa je imela enako močan visoki stolp.'' Načrte za vgradnjo vodne turbine z elektrarno je izdelalo podjetje Andritz iz Gradca. Na načrtu desno spodaj je podatek avtorja načrta: ''Maschinnenfab- rik Andritz den 21 Marz 1903.'' Ime načrta: ''Project einer Wasserkraftanlage zum Betriebe einer electr. Centrale in einer Nagelfabrik Joh. Globotschnigg in Eisnern'' – Projekt izkoriščanja vodne energije za uporabo v električni centrali in tovarni žebljev Jo- hana Globočnika v Železnikih. V vodni knjigi je v zvezi z vodnimi pravicami za objekte pod zap. št. 238 (Fužina Spodnji Železniki) dodan zapis: Z dovoljenjem z dne 17. 9. 1903 je bila naprava adaptirana v električno tovarno s zwilling- -francisovo turbino (2000 l/s), vsa vodna kolesa so odstranili.84 Objavljeni načrt je zaradi jasnosti in čitljivosti ter boljše predstavitve prerisan iz originala.85 Na načr- tu se vidi, da je bil pogon iz turbine izdelan tako, da je turbina lahko poganjala dinamo za proizvodnjo električne energije ali pa preko transmisije druge stroje. Novak je s svojo električno energijo tako os- krboval tri stanovanjske hiše, letni paviljon, konjski in kravji hlev, pogon slamoreznic, žage, hišni vo- dovod, vrtne črpalke in šest elektromotorjev. Leta 1905 je bila gradnja elektrarne končana. Novak je želel višek električne energije prodajati tudi drugim uporabnikom, med njimi tudi Občini Železniki, ki pa niso bili zainteresirani za odkup. Os- tali obrtniki očitno še niso spoznali moči električne energije oziroma je bila cena njene uporabe previ- soka glede na gospodarsko moč. Tako je za svoje potrebe vgradil manjši agregat, kakor je dovoljevala moč turbine. Elektrarna je bila izdelana tako, kakor so bile zgrajene podobne naprave v tistem času. Turbina je bila nameščena na dnu jaška, v katerem je bil rezervoar vode. Skozi turbino je voda po se- salni cevi odtekala iz elektrarne. Za moč elektrarne je bil pomemben padec vode (višina) od vrhnjega nivoja vode v jašku do izliva, to je do konca sesalne cevi pod turbino. Takšne elektrarne so izdelovali v tistem času in na enak način je bila zgrajena tudi Thalerjeva elektrarna v Plnadi in še kasneje večja elektrarna NIKO na koncu bajerja. Avgust Novak in Marija Ahačič - Globočnik sta se poročila leta 1905.87 Istega leta je Novak umrl. Po njegovi smrti leta 1906 se je z Novakovim po- sredovanjem Marija poročila s pisarjem Gustavom Egrom, ki mu je pripadlo vse njeno premoženje po njeni smrti leta 1921, tudi elektrarna. Po drugi svetovni vojni je bila elektrarna nacionalizirana in prepisana na Zadrugo kovinarjev NIKO. Železne niti 14 Spodnji bajer v Železnikih 127 Načrt elektrarne (prerez). Pogled z vzhodne strani. Risba: Andrej Bogataj. Podlaga: Načrt izkoriščanja vodne ener- gije za uporabo v električni centrali in tovarni žebljev Johana Globočnika v Železnikih. Hrani Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota v Škofji Loki SI-ZAL-ŠKL-0270, Železarska industrijska družba bratov Globočnik, Železniki (1840– 1907). Železne niti 14 Spodnji bajer v Železnikih 128 Načrt elektrarne (prerez). Pogled z južne strani. Risba: Andrej Bogataj. Podlaga: Načrt izkoriščanja vodne energije za uporabo v električni centrali in tovarni žebljev Johana Globočnika v Železnikih. Hrani Zgodovinski arhiv Ljublja- na, Enota v Škofji Loki, SI-ZAL-ŠKL-0270, Železarska industrijska družba bratov Globočnik, Železniki (1840–1907). Železne niti 14 Spodnji bajer v Železnikih 129 Načrt elektrarne. Tloris. Risba: Andrej Bogataj. Podlaga: Načrt izkoriščanja vodne energije za uporabo v električni centrali in tovarni žebljev Johana Globočnika v Železnikih. Hrani Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota v Škofji Loki SI-ZAL-ŠKL-0270, Železarska industrijska družba bratov Globočnik, Železniki (1840–1907). Železne niti 14 Spodnji bajer v Železnikih 130 Notranjost elektrarne ob otvoritvi leta 1905. Spodaj levo je dinamo 110 V. Z jermenom je povezan na vztrajnik na desni strani, na steni levo je komandni pult za upravljanje. Ker je dinamo proizvajal enosmerno napetost 110 V, je bila tudi regulacija napetosti enostavnejša. Grobo nastavitev so naredili z regulacijo vode na turbino, fino regulacijo pa z zamikom statorja z ročico, ki se vidi na levi strani za dinamom.88 Fotografijo hrani Ivana Benedičič. Slap ob elektrarni. Ko je bila turbina zaprta ali pa je bilo vode več, kot je bila trenutna poraba, je voda v slapu padala preko bajerja. Fotografi- jo hrani Blaž Dolenc, Racovnik. Železne niti 14 Spodnji bajer v Železnikih 131 Razširjen bajer nad elektrarno. Zadaj zid vrta. Bajer je tekel pod zidom čez vrt v odprtem kanalu. Med drugim so bajer na sliki uporabljali tudi za napajanje in čiščenje Egrovih konj. Otroci so se poleti v njem hladili.89 Fotografijo hrani Blaž Dolenc, Racovnik. Primer dvojne francisove turbine na dnu jaška za vodo. Podobna, ampak manjša turbina je bila tudi v elektrarni v Zamlečju. Vir: internet. Železne niti 14 Spodnji bajer v Železnikih 132 Franc Goja (1872–1934), strojnik v prvi elektrarni v Selški dolini. Zanimivo bi bilo vedeti, na kašen način se je izučil za strojnika in ali je to delo opravljal že od začetka delovanja. Fotografijo hrani Ivana Benedičič. 10.2. Delovanje elektrarne Elektrarna je delovala po klasičnem postopku za francisove turbine v tistem času. Turbina je bila na- meščena na dnu vodnega jaška – rezervoarja. Voda je tekla skozi turbino in po sesalni cevi v spodnji bajer. Posebnost sta bili dve turbini na isti osi (dvoj- ček), s katerima so prilagajali moč turbine glede na potrebe porabe in količine vode. Ob strojnici elektrarne sta bila montirana tudi di- zelski motor90 in akumulatorska postaja. Na načrtu ti dve napravi nista omenjeni. Mogoče so te naprave dodali kasneje zaradi večje stabilno- sti po oskrbi z električno energijo, saj so se prav gotovo srečevali tudi s težavami pri dovajanju vode na turbino, kakor so listje, sneg, led, poškod- be bajerja … Uporaba akumulatorjev pa je bila mo- goče najboljša rešitev. Ko je elektrarna delovala, je napajala potrošnike in polnila akumulatorje. Ob času zaustavitve pa so se potrošniki napajali iz akumulatorjev. Na ta način je delovala elektrarna samo po potrebi in ne ves čas, saj je tudi poraba energije zelo nihala. Bolj tekoče bi lahko delovala, oziroma morala delovati, če bi energijo prodajali tudi drugim odjemalcem. 10.3. Upravljanje elektrarne Za delovanje elektrarne je skrbel njen strojnik Franc Goja, ali že od začetka, ni znano. Po poklicu je bil poštar. Stanoval je v Johanovi hiši na Racov- niku. Po njegovi smrtni delovni nesreči v strojnici elektrarne leta 193491 je upravljanje prevzel nje- gov sin Zdravko Goja, ki je prav tako opravljal delo poštarja. Lastnik elektrarne v tem času pa je bil že Gustav Eger. Menim, da je bila njegova zaposlitev v elektrarni občasna, glede na režim delovanja elektrarne. Pri tem so sodelovali tudi ostali člani družine. Na ta način so se lahko izučili, tako kakor Zdravko, upravljanja elektrarne, čiščenja listja, odstranjevanja ledu in snega, mazanja ležajev, vklapljanja, izklapljanja itd. Na to pomislimo ob razglednici, ki jo Zdravko piše svojim domačim iz Trebnjega, kjer je bil mobiliziran v začetku druge svetovne vojne. Med drugim sprašuje svojo ženo Frančiško, kako pa kaj elektrarna. Torej je v času moževe odsotnosti skrbela za delovanje elektrarne žena Frančiška. Verjetno pa tudi med vojno, dok- ler je elektrarna delovala, saj je bil Zdravko takrat poslan za poštarja v Avstrijo. To ne bi bilo tako čudno, saj tudi pri upravljanju elektrarne v Škofji Loki vidimo, da so skrbele zanjo kar tri generacije iz iste družine. Tako so se znanje, izkušnje in dobra zaposlitev prenašali iz roda v rod. Avstro-Ogrska je redno spremljala delovanje elek- trarn. Občasno so jim morali poročati o številu in njihovih tehničnih podatkih. Na spisku iz leta 1915 je poleg ostalih elektrarn v Selški dolini navedena tudi elektrarna v Spodnjih Železnikih, last Marije Eger, ki proizvaja enosmerno napetost 115 V.92 Železne niti 14 Spodnji bajer v Železnikih 133 Po delovni nesreči očeta Franca v elektrarni ga je nadomestil sin Zdravko Goja. Fotografirano po letu 1934 v strojnici elektrarne, pred njim dinamo in jermen, ki je povezan z vztrajnikom. Če fotografijo primerjamo z notranjostjo elektrarne leta 1905, ne moremo prezreti, da gre za drugačno obliko dina- ma, ki je tudi večji in montiran na višji podstavek. Kdaj so ga zamenjali in zakaj, ni znano. Zanimivo je, da je iz arhiva izginila večina Egrove dokumentacije, ki je bila nacionalizirana po drugi svetovni vojni. Fotografijo hrani Ivana Benedičič, Racovnik. Železne niti 14 Spodnji bajer v Železnikih 134 Pretok vode 1,5 m3/sek,93 1,6 m3/sek,94 2,0 m3/sek95 Vodni padec 4,8 m,96 5,5 m97 6,0 m98 Tip turbine Francis tip Zwilling ('dvojček') zaradi optimalnega izkoristka pri različnih vodostajih Vrtljaji turbine 160 obr/min Moč turbine 100 KM,99 120 KM100 Moč dinama 22 kW,101 26 kW,102 30 kW103 Napetost dinama 110 V (115 V), enosmerna Moč agregata 50 kW po letu 1946 Napetost generatorja 220/380 V, 50 Hz, po letu 1946 10.4. Tehnični podatki elektrarne v Zamlečju Zdravkova razglednica svoji ženi Frančiški, v kateri jo povprašuje, kako gre delo v elektrarni. Razglednico hrani Ivana Benedičič, Racovnik. Železne niti 14 Spodnji bajer v Železnikih 135 ob ugodnih pogojih proizvajal le 30–40 kW moči. Kasneje so ga nadomestili z generatorjem italijan- ske proizvodnje, ki je deloval do leta 1952. Tako je popravljena Egrova elektrarna v Zamlečju leta 1946 ponovno začela delovati. Kaj kmalu pa se je pokazalo, da bi zadruga pot- rebovala več električne energije in da jo pomanjka- nje le-te duši v razvoju. Njihova rešitev je bila, da bi novo elektrarno postavili ob izlivu, do nje bi položili visokotlačne cevi, izkoristili pa bi kar 11,5 m vodne- ga padca. S tem bi dodatno povečali izkoristek in optimalno izrabili razpoložljivo vodno silo bajerja. Elektrarna v Zamlečju je prenehala delovati okto- bra 1952, ko so priklopili cevovod nove elektrarne NIKO na obstoječi cevovod. Nekaj delov so porabili pri novi elektrarni, nekaj pa za galvansko obdelavo njihovih izdelkov (niklanje). Predvsem med starejšimi danes večkrat slišimo poimenovanje Novakova elektrarna ali pa kasneje Egrova elektrarna. Novak je bil najbrž pobudnik za njeno postavitev in jo je tudi izpeljal. Med ljudmi je veljal za podjetnega človeka. Njegova pa ni bila niko- li. Delovala je od leta 1905 do leta 1952, z medvojno prekinitvijo celih 44 let. Tehnični podatki o elektrarni se pri objavah različ- nih avtorjev nekoliko razlikujejo. Med vojno je bilo delovanje takrat Egrove elek- trarne ustavljeno. Agregat in avtomatski regulator sta bila odpeljana v Davčo za potrebe partizanske ti- skarne.104 Po vojni je bilo Egrovo premoženje nacio- nalizirano. Med objekti je bila tudi hidroelektrarna. V uporabo jo je dobila novo ustanovljena Zadruga NIKO za potrebe svoje proizvodnje. Bila pa je v sla- bem stanju. Od opreme v elektrarni sta ostala samo vztrajnik in poškodovana turbina. Najenostavneje bi jo bilo popraviti z opremo, odpeljano med vojno, vendar so našli samo neuporaben dinamo. Popravi- ti je bilo treba tudi dovodni in odvodni kanal, ki je bil na nekaterih mestih porušen. Francisovo turbi- no je popravilo podjetje Schneiter iz Škofje Loke, ki je že od leta 1922 izdelovalo turbine in opremo za hidroelektrarne. To podjetje je bilo kasneje tudi eno izmed podjetij, ki so se združila v podjetje Litostroj. Avtomatski regulator in generator moči 50 kW pa so si sposodili od škofjeloških elektrarn.105 To sta bili napravi iz elektrarne na Sotlovcu (nad Rudnom), ki ga zaradi popravila med vojno poškodovane elek- trarne v tistem času niso potrebovali. Vendar pa je Železne niti 14 Spodnji bajer v Železnikih 136 11. Zapornice za drugi rokav Po ogledu leta 1888 so prve zapornice 75 m pod Zamlečjem uravnavale vodo za pogon vigenjcev v drugem stranskem kanalu na področju izliva bajerja v Soro. 11.1. Lotričov vigenjc (brez imena) Lastnik je bil Johan Lotrič. Po ogledu leta 1888 se vigenjc nahaja 75 m pod fužino na levi strani stran- skega kanala. Meh goni enostavno vodno kolo.106 Stavbna številka v katastru občine Železniki:107 227. Vigenjci na izlivu bajerja v Soro z vpisanimi stavbnimi številkami. Zemljevid: Franciscejski kataster za Kranjsko AS 176/L53. Vodne naprave ob izlivu bajerja v Soro. Risba: Andrej Bogataj. Vodne naprave ob izlivu bajerja v Soro Železne niti 14 Spodnji bajer v Železnikih 137 11.2. Ta zidan vigenjc Po ogledu leta 1888 stoji vigenjc na desnem bre- gu levega rokava. Njegov lastnik je Leopold Globoč- nik. Ima tri ješe, meh goni eno podlivno vodno kolo (1,28 x 0,48 m).108 Stavbna številka v katastru občine Železniki:109 280. 11.3. Vigenjc (čreslarna) 'Z kovačam pri most' Najbrž pravilno 'Za kovačam pri mostu'. Vigenjc stoji na levem bregu levega rokava. Lastniki vigenj- ca Za kovačam pri most (po letu 1875) so bili Anton Globočnik z dvema ješama, Leopold Globočnik z eno ješo in Lenart Klobčič z eno ješo. Vigenjc ima eno podlivno vodno kolo. Po ogledu leta 1888 se vidi, da so ješe zamenjali za stope za čreslo z 9 pahi in stroj za rezanje čresla, ki ju goni vodno kolo (3,2 x 0,45 m).110 Stavbna številka v katastru občine Železniki:111 273.* * Tudi s pomočjo originalnega zemljevida v Arhivu Slovenije nisem mogel natančno določiti pozicije stavbe. Zelo verjetno pa je na označeni poziciji, saj je to edino možno mesto, ki ustreza opisu. 11.4. Vigenjc V vrbovc Ob omenjenem stranskem kanalu na desnem bre- gu levega rokava stoji vigenjc V vrbovc. Po zapisu po letu 1875 ima pet ješ in dve podlivni vodni kolesi. Po ogledu leta 1888 ima še vedno pet ješ, meh goni nadlivno vodno kolo (1,86 x 0,2 m).112 Je v lastništvu Johana Globočnika, po darilni po- godbi (iz leta 1901) njegove posvojenke Marija Aha- čič - Globočnik, kasneje poročene Novak, ovdovele in poročene Eger (leta 1906), po njeni smrti (leta 1921) njenega moža Gustava Egra. Stavbna številka v katastru občine Železniki:113 226/1-2. 12. Zapornice za tretji rokav 12.1. Ta črn vigenjc Po zapisu po letu 1875 je lastnik vigenjca Leopold Globočnik. Ima štiri ješe in dve vodni kolesi. Po ogledu leta 1888 obstajata še dve ješi in enostavno vodno kolo. Kovačnica stoji na levem bregu desnega rokava.114 Stavbna številka v katastru občine Železniki:115 225. 12.2. Vigenjc Per malen (Pri mlinu) Po zapisu po letu 1875 je lastnik vigenjca Per ma- len Johann Globočnik. Ima štiri ješe in eno podlivno vodno kolo. Po ogledu leta 1888 je naprava demoli- rana in opuščena.116 V spisu ni stavbne številke vigenjca, mogoče zato, ker je bila že opuščena. Vendar obstajata na tem prostoru samo dve možnosti,117 bodisi 224 ali 223. Obe pa stojita nasproti Johanovega mlina. Železne niti 14 Spodnji bajer v Železnikih 138 13. Johanov mlin Ob bajerju skozi Racovnik je stala zadnja vodna naprava, to je Johanov mlin. Po zapisu po letu 1875 ima štiri kamne in stopo s sedmimi pahi, ki jih po- ganja pet nadlivnih vodnih koles. Po ogledu leta 1888 zapišejo, da stoji mlin na levem bregu desne- ga rokava (bajer) in je zadnji obrat ob bajerju. Ima štiri kamne, stopo s sedmimi pahi in pet nadlivnih vodnih koles.118 Po zapisu po letu 1875 je mlin v lastništvu Joha- na Globočnika, po darilni pogodbi (iz leta 1901) postane lastnica njegova posvojenka Marija Ahačič - Globočnik, kasneje poročena Novak, ovdovela in poročena Eger (1906), po njeni smrti (1921) pa mož Gustav Eger. Stavbna številka v katastru občine Železniki:119 222. Najemnik mlina (imenovanega Johanov ali Egrov) je bil Matevž Tavčar, ki je mlel še do leta 1950. Umrl je leta 1963 star čez 80 let.120 Osrednji del zgradbe je bil namenjen mlinskim napravam. V mlinu je tudi stanoval. V stanovanju so bili veža, črna kuhinja in kamra, na podstrešju so imeli sobo mlinarjevi sinovi. Po izgradnji elektrarne NIKO so mlin porušili. Da- nes je na tem mestu stanovanjska hiša. 14. Elektrarna NIKO Obstoječa, popravljena in ne najbolje optimizi- rana elektrarna v Zamlečju takoj po drugi svetovni vojni ni proizvajala dovolj električne energije za razvoj Zadruge NIKO. Poiskali so najboljšo rešitev: postaviti elektrarno ob izlivu bajerja in izkoristiti celoten padec vode od zajetja do izliva v Soro, poleg tega pa narediti novo zgradbo, nov vodni stolp in optimizirati strojni del elektrarne. Gradnja elektrarne NIKO je lepo opisana v pri- spevku Antona Sedeja 60 let povojnega kovinarstva v Železnikih (Železne niti 3, 2006). Mene so v tem zapisu bolj zanimale tehnične podrobnosti, ki doslej še niso bile objavljene ali drugače predstavljene. Pomembnejši dogodki gradnje in obratovanja Hidrocentrale NIKO Zaradi večje preglednosti sem zapisal posamezne aktivnosti v zvezi z gradnjo in delovanjem po letih tako, kakor so se zgodile. 1950 • Izvajajo se pripravljalna dela za gradnjo nove hi- droelektrarne.121 • Načrte za strojne inštalacije je izdelal takrat asi- stent na strojni fakulteti inž. Vincenc Čižman s svo- jimi sodelavci: Dušanom Poljakom, Antonom Javor- nikom in inž. Romeom Strojnikom. Vse je zelo lepo dokumentiral v svojem dnevniku, ki je bil najden v bukvarni.122 Priloženi so bili tudi obračuni ur sode- lavcev in računi za opravljeno delo. Produktivna za- druga NIKO je poleg konstruiranja posebej plačala tudi paus papir (55 m) in stroške razmnoževanja dokumentacije. Vrednost ure je bila dogovorjena z Uradom za cene LRS in predsednikom Zadruge NIKO tov. Žumrom. Železne niti 14 Spodnji bajer v Železnikih 139 Ker je Čižman prevzel tudi skrb za vso tehnološko izdelavo posameznih detajlov turbine, si je na lastne stroške kupil mo- tor, da se je iz Ljubljane po potrebi lahko vozil v Železnike. Da je lahko kupoval gorivo za pot, je od predsednika Zadruge NIKO Nika Žumra pridobil potrdilo, da projektira hidrocentralo v Železnikih in da na voljo ni ustreznega prevoza. Iz dnevnika inž. Čižmana o projektiranju Hidrocentrale NIKO: • 9. april 1950: G. Niko Žumer me obišče in mi razlo- ži načrte o gradnji nove tovarne, pred tem pa mo- rajo zgraditi novo hidrocentralo, in me povabi k sodelovanju. Obljubiti mu moram, da bom pričel s projektiranjem v sredini maja 1950. • Začetek maja: Dobil sem prerez celotnega vodne- ga toka in zemljišča, ki ga je izdelal inž. Ferlan Tone, in 18. maja 1950 pričnem z delom. • 21. maj 1950: Dogovorjeno je bilo, da se uporabi celotna množina vode, to je 1500 l/sek, prav tako vgrajeni betonski cevovod premera 110 cm. Vo- dohram bo postavljen 180 m od izliva. Predvideti je treba, da se voda ob poplavah dvigne za največ 3 m. Od vodohrama do centrale naj se projektira litoželezen in varjen cevovod. V projektu je treba uporabiti vse, kar je obstoječega, če je le uporab- no (regulator in stikalna plošča). Po teh podatkih se projektira najprej normalni tip turbine, potem pa tip turbine za končne podatke (pretok 1500 l/ sek, 375 obr/min, moč 180 KS). • 30. julij 1950: Predlagani idejni projekt ustreza v celoti. Posamezne detajle bodo izdelali Litostroj in Remont v Stanežičah in še katera tovarna po potrebi. Nadzor pri izdelavi prevzamem sam. Gle- de potnih stroškov plača Zadruga dnevnice. Do- govor z avtobusom, da me vzame vedno s seboj. Glede honorarjev za konstruiranje v dogovoru z Uradom za cene LRS 80 din, za risarja 40–50 din na uro. Risarje lahko najamem, plača jih Zadruga. Zahtevam še papir in tuš in mehke radirke. Obe- nem mi je bilo naročeno, naj preštudiram pro- blem vode na periščih. • 26. avgust 1950: Poslal sem dopis glede denarja in potrdila za projektiranje, da bi mi bilo mogoče nabaviti motorno kolo. • 11. september 1950: Govoril sem s tov. Žumrom v Kavarni Evropa, kjer sem ga obvestil o delu na projektu, katerega kopije sem naslednji dan pos- lal v Železnike. Poleg sem poslal tudi dopis, naj se za risarje rezervira 20.000 din. • 22. september 1950: Bil sem v Železnikih. Snov po- govora razvidna iz zapisnika poleg pregleda terena. • 28. september 1950: Bil sem pri tov. Žumru gle- de podatkov o generatorju. Obenem sva se do- govorila, da se naredi tudi načrte za pettonski tekalni žerjav. • 2. oktober 1950: V Železnike sem poslal račun za opravljeno delo s sporočilom, naj od Zagreba tov. Žumer sigurno dobi dimenzije električnega ge- neratorja. Obenem sem sporočil, da pridemo 15. oktobra mogoče vsi trije v Železnike (inž. Ogorelc, Najman in jaz). • November 1950: V Železnike sem poslal dopis glede odgovora iz Zagreba, da ne morejo dati odgovora za sinhronski generator, in naročil, naj pregledajo, kje je napaka, ker rabimo asinhronski generator. Obenem sem poslal potrdila in račune. • 10. november 1950: Pri meni je bil Žumer, oba skupaj sva hitro ocenila, koliko materiala bi pora- bili za celotno hidrocentralo. Za gradbene objekte 140 t cementa, za železne objekte 20 t železa + ge- nerator in zaklopko. Obvestil sem ga tudi o ogledu terena v soboto, 11. novembra. •20. november 1950: Poslal sem dopis glede na sporočilo, da nam je nemogoče plačati z gotovino, ampak z virmanom. V dopisu sem jih obvestil: 1. Naj naročijo sinhronski generator za 130 kVA, 180 KS in n = 375/min iz razloga, ker asinhroni ne more delovati, če v omrežju ni toka. Naročilnico naj takoj pošljejo v Zagreb. 2. Zahteval sem kata- strski izvleček za tov. Najmana. 3. Sporočil sem, Železne niti 14 Spodnji bajer v Železnikih 140 da je plačilo z virmanom nemogoče, ker nisem podjetje. Predlagal sem plačilo s čekom oziroma da sami najdejo postopek izplačila z gotovino. 4. Sporočil sem ocenjene stroške za izdelavo načrtov do konca decembra. • 30. november 1950: Bil sem v Železnikih, kjer mi je tov. Žumer sporočil, da Litostroj ne prevzame nobenih drugih risb razen svojih, da morajo na- ročiti turbino v podjetju in da bo podjetje samo izdelalo tudi načrte. Glede na to sva se dogovo- rila, da bomo ustavili risanje načrtov za turbino. Idejni projekt ostane v veljavi, prav tako gradbeni oz. električni del centrale. S tem dnem sem opra- vil bilanco opravljenih ur za vse sodelavce. • December 1950: V Železnike sem poslal račune za mesec november skupaj s sporočilom, da sem dela že ustavil in da se bom ta teden sam osebno oglasil v Litostroju, mogoče bodo vzeli te načrte v osnovo. • 31. december 1950: Vse do sedaj izdelane načrte s poročilom sem predal in obenem v Železnikih tov. Žumru razložil, do kakšne mere so načrti izvršeni. Stanje je sedaj sledeče: celotna gradnja je z zak- ljučkom leta 1950 zame likvidirana. V slučaju pot- rebe me bodo obvestili. Tov. Žumer je z dejstvom zadovoljen. Inž. Najmanu sem naročil, naj se čim prej oglasi. Dodatne opombe inž. Čižmana v njegovem dnevniku: • 22. september 1950: Pregledati je treba regulator (turbine), ugotoviti njegovo vlečno silo in hod. Sporočam vam, da vam pošiljam potrdilo zveznega podjetja Hidro- el. projekt, da to podjetje v preteklem letu zaradi zasedenosti ni moglo projektirati hidrocentrale NIKO. (Tako so lahko za projektiranje najeli Čiž- mana s sodelavci in tudi izvedli plačilo za izvede- no delo.)123 •31. oktober 1950: Rade Končar je poslal dopis, v katerem sporoča, da nam ne morejo dobaviti sinhronskega genera- torja. •13. december 1950: V prejetem dopisu g. Žumer prosi, če bi lahko inž. Najman prišel v Železnike in objasnil solastniku vodne sile v Plnadi g. Thalerju, kako bi bila izvrše- na gradbena dela na tem mestu. 1951 • Izkop za temelje vodnega stolpa in njegova dogra- ditev.124 • Gradnja odvodnega kanala od hidrocentrale.125 • 23. januar 1951: Niko Žumer sporoča Čižmanu: V Litostroju se odvijajo razgovori tako, da bo turbi- na prevzeta v delo kot posebno naročilo najprej za modele, nato pa za sivo litino in kasneje v obde- lavo. Modelarski in livarski oddelek imata namreč proste kapacitete. V zvezi s tem je moj znanec prevzel v študij vaše načrte ter jih bo po pregledu dopolnil do stopnje delavniških risb. Ta razvoj do- godkov mi je razveseljiv, kakor verjetno tudi vam. Izvedel sem tudi za cca. 140 kVA generator, ki ga bomo mogli dobiti za naše potrebe.126 • Izdelava turbine v Litostroju. • Novembra 1951 je bil končan Glavni projekt HC zadruge NIKO Železniki. Odgovorni projektant je bil inž. Milovan Pleskovič (Podjetje za melioracije Ljubljana). Vsebina projekta: 1. Tehnično poročilo 2. Situacija 1 : 1000 3. Tloris in preseki 4. Prerezi zajetja in peskolova 5. Vzdolžni profil stare in nove naprave 6. Načrt vodnega stolpa 7. Armaturni načrt vodnega stolpa 8. Armaturni načrt vodnega stolpa 9. Armaturni načrt – cevovod v prerezih 10. Spoj starega in novega cevovoda 11. Statični proračun vodnega stolpa in cevovoda 12. Statična preiskava tlačnega cevovoda 13. Proračun vertikalnih sten 14. Momentne linije 15. Seznam lastnikov parcel Železne niti 14 Spodnji bajer v Železnikih 141 1952 • Projekt izgradnje Hidroelektrarne NIKO je bil poslan v revizijo Svetu za gradnjo LRS, Komisiji za revizijo gradbenih programov in projektov. Na pregledani projekt je komisija 1. 4. 1952 podala nekaj pripomb. • Med drugim manjka vodnogospodarsko soglas- je (rekonstrukcija), manjkajo podatki o trajanju vodnih količin, oziroma o proizvodnji po mesecih. Peskolov na zajetju je bil prenizek, vodni rezervo- ar je bil lepo rešen, strojnica je bila premajhna in jo je treba povečati, stikalna plošča je prevelika in se jo zmanjša za eno polje. Poleg tega je investi- tor že izjavil, da bo na spodnjem delu cevovoda uporabil železne cevi iz 8 mm debele pločevine namesto betonskih (komisija predlaga, da se jih zaradi vzdrževanja položi nad zemljo). Preveriti je treba trdnost generatorjevega rotorja glede na ubežno število vrtljajev turbine. Predvideti Gradnja elektrarne NIKO. Zabetoniran vodni stolp na sredini, levo gradnja stanovanja in strojnice, desno Johanov mlin, ki je mlel do leta 1950. Fotografijo hrani Peter Polajnar. je treba avtomatsko izklapljanje predupora pred stransko stično vzbujevalno tuljavo vzbujevalne- ga stroja pred zagonom generatorja. Manjkajo tudi podatki o turbinskem regulatorju. Navedeno bi moralo biti vsaj ubežno število vrtljajev in čas trajanja zapiranja turbine, s tem v zvezi pa, ali so mehanske obremenitve generatorjevega rotorja v dopustnih mejah.127 • V mapi je na začetku projekta dodana odločba z dne 19. 4. 1952 z naslednjo vsebino: Po pregledu projekta in obravnavi na kraju samem 17. 4. 1952 je Komisija za revizijo idejnih in glavnih projek- tov pri Svetu za gradbene in komunalne zadeve LRS odločila, da se projekt za rekonstrukcijo Hi- drocentrale v Železnikih odobri. • Glavna uprava za vodno gospodarstvo LRS je dala soglasje k projektu 6. 8. 1951, štev. 93/8. • Program je 2. 4. 1952 odobril Svet za industrijo LRS, št. 159. Železne niti 14 Spodnji bajer v Železnikih 142 Tehnološka oprema V projektu je bilo predvideno, da bo generator postavljen direktno na os turbine. Ker tovarna Rade Končar ni mogla narediti ustreznega generatorja, je bilo treba poiskati drugo rešitev. Vsaj začasno. V tacenski elektrarni so nabavili star generator iz leta 1903. To je za sabo potegnilo določene tehnič- ne spremembe. Zaradi obratov turbina-generator je bilo treba generator povezati s turbino preko jerme- na. To je bil tudi visokonapetostni generator (2570 V), zato so ga morali previti na napetost 3 x 380 V. To pa ni bilo brez posledic. Generator se je pri delo- vanju namreč precej pregreval. Omenjeni generator je ostal v delovanju naslednjih 12 let. Tehnični podatki prvega generatorja:130 Proizvajalec: Siemens-Schuckert, št. 430079 Tip: 150730 WFd Moč: 140 kVA Napetost: 400/230 V Tok: 215/352 A Frekvenca: 50 Hz Vrtljaji: 750 obr/min Tehnični podatki vzbujanja: Proizvajalec: Siemens-Schuckert št. 33026, tip TV5 Moč: 2,8 kW Napetost: 115 V Tok: 25 A Vrtljaji: 750 obr/min Regulator turbine so pripeljali iz elektrarne v Zamlečju. To je bil prvotno izposojeni regulator iz elektrarne na Sotlovcu. Namesto vrnitve izposoje- nega regulatorja so se dogovorili, da so jim plačali izdelavo novega regulatorja. 1953 • Okrajni ljudski odbor Kranj je 25. 6. 1953 odobril projekt z odločbo št. 50023/1-53. 1964 Prvi ''začasni'' generator, ki je imel zaradi segre- vanja precejšnje izgube, so se odločili zamenjati z ustreznejšim. Rabljenega so kupili v podjetju LIK Savinja. To je bil generator, ki je bil nameščen na lo- komobili (agregat poganja parni stroj). Zaradi uni- čenja parnega motorja so se odločili, da ga prodajo. Po pripovedovanju ob nakupu je bila lokomobila in z njo generator do konca druge svetovne vojne na Trati pri Hajniharju.131 Po vojni in nacionalizaciji so jo dodelili podjetju LIK. Generator so odpeljali na preizkus delovanja v podjetje Rade Končar v Za- greb, kjer so potrdili, da je v brezhibnem stanju.132 V Železnike ga pripeljejo aprila 1964. V kompletu so bili generator, kondenzator, kW- -meter, upor, napetostni regulator, natezna tračnica in kompletna stikalna plošča. Tehnični podatki drugega generatorja: 3-fazni, sinusni, tovarniška številka 186637, tip WJd 425/16-8, zvezda, 400/231 V, 419 A, 290 kVA, cos fi 0,8, 750 obratov/min. +/– 20 %, 50 Hz, lastno vzbujanje 40V, 151A. • Pristojni okrajni ljudski odbor sme na podlagi soglasja izdati gradbeno dovoljenje, na kar sme investitor nadaljevati z gradnjo objektov. Vse manjkajoče objekte (strojnica in odvodni kanal) mora investitor še predložiti v revizijo, kakor tudi spremembe cevovoda iz betonskega v železnega. Opomba: Je kar precej že narejeno!!!! • Septembra 1952 je bil odobren tudi projekt stroj- nice s stanovanjem za strojnika in odtočni kanal. Izdelal ga je projektant Marjan Masterl (Elektro- projekt).128 • Na objektu poteka izkop 250 m dolgega odseka tlačnega cevovoda od stare hidrocentrale do no- vega stolpa. Gradi se strojnica s stanovanjem.129 18. oktobra 1952 je Hidroelektrarna NIKO pričela obratovati. Železne niti 14 Spodnji bajer v Železnikih 143 Tehnični podatki vzbujevalnika: Enosmerni, tovarniška številka 186638, tip GME 125/15, 40 V, 151 A, 6,05 kW, trajno delovanje, 750 obratov/min. +/–20%. V elektrarni je bilo treba narediti nov podstavek za generator in ostala prilagoditvena dela. Načrte je zrisal Ivan Okorn iz Škofje Loke. Opravili so tudi meritve zračnosti med rotorjem turbine (tekačem) in ohišjem turbine ter ugotovili, da po 12 letih delovanja ustrezajo tako rekoč novi izvedbi, saj je zračnost od 1,00 mm do 0,6 mm. Pri merjenju od- prtin vodilnih lopatic pa so popravili hod z nasta- vitvijo regulacijskega drogovja. Po preizkusu se je turbina brez kakršne koli ročne zavore zaustavila v 10 minutah. 1965 Me drugimi vzdrževalnimi deli v preteklih letih so to leto opravili redni pregled avtomatskega re- gulatorja turbine in popravilo iztrošenih delov ter posledično dosegli povečanje občutljivosti. Pripravili so projekt zamenjave usnjenih jerme- nov s sodobnmi jermeni Siegling-Extremultus. Ivan Okorn je izdelal načrt za zamenjavo. Na izbiro sta bili dve možnosti: 1. Uporaba končnega jermena, ki se po montaži zle- pi na jermenice, za kar bi elektrarna ob menjavi stala vsaj tri dni. 2. Uporaba neskončnih že tovarniško zlepljenih jer- menov. Ta možnost pa zahteva večjo demontažo ležajev, trajala pa bi občutno krajši čas. Za pogon so bili potrebni trije jermeni. Transport novega generatorja v elektrarno. Od leve spredaj: Stane Potočnik – dolgoletni strojnik v elektrarni, Jože Bogataj in Janez Markelj. Za Jožetom Bogatajem sedi Janez Demšar, za njim Janez Košir. Na vzbujevalniku sedi Metod Šturm. Na agregatu sedijo z leve: Franc Šubic, Franc Čufer in Franc Franko. Fotografijo hrani Peter Polajnar. Železne niti 14 Spodnji bajer v Železnikih 144 Prerez vodnega stolpa. Risba: Andrej Bogataj. Podlaga risbe: Načrt Hidroelektrarne Zadruge NIKO Železniki 6. 6. 1952, Elektroprojekt Ljubljana. • Prenos turbina-generator, moč 240 KS, premer vztrajnika 1600 mm, 340 o/min, premer jerme- nice na agregatu 660 mm, 750 o/min, dolžina 15.700 mm, širina 350 mm, tip LL 2 Cv (LL 3 Cv). • Prenos turbina-oljni regulator, moč 2 KS, d1 = 510 mm, 340 o/min, d2= 175 mm, 800 o/min. širina 40 mm, dolžina 5840 mm, tip LL 1B. • Prenos turbina-oljni regulator, moč 5 KS, d1 = 510 mm, 340 o/min, d2= 350 mm, 400 o/min. širina 60 mm, dolžina 6410 mm, tip LL1 Cv. 1967 V tem letu se je izvršila dobava in zamenjava us- njenih jermenov za sodobnejše in vzdržljivejše po- liamidne jermene Extramultus. Novi jermeni so bili naročeni v tovarni Konus Slovenske Konjice, kjer so nabavljali tudi usnjene jermene, ki so jih do takrat uporabljali. Železne niti 14 Spodnji bajer v Železnikih 145 Prerez vodnega stolpa. Risba: Andrej Bogataj. Podlaga risbe: Načrt Hidroelektrarne Zadruge NIKO Železniki 6. 6. 1952, Elektroprojekt Ljubljana. Železne niti 14 Spodnji bajer v Železnikih 146 Tloris hidroelektrarne MHE NIKO. Risba: Andrej Bogataj. Podlaga risbe: Načrt Hidroelektrarne Zadruge NIKO Železniki 6. 6. 1952, Elektroprojekt Ljubljana. Železne niti 14 Spodnji bajer v Železnikih 147 Prikaz regulacije vrtljajev turbine. Risba: Andrej Bogataj. Železne niti 14 Spodnji bajer v Železnikih 148 Notranjost elektrarne pred rušenjem. Foto: Andrej Bogataj Vzbujevalnik in agregat, zadaj komandni pult, regulator in vztrajnik. Foto: Andrej Bogataj Železne niti 14 Spodnji bajer v Železnikih 149 Pogonski jermen, ki je moč prenašal z vztrajnika na generator. Foto: Andrej Bogataj Pogled na elektrarno (stanovanjski del) pred rušitvijo. Na desni strani zgoraj se vidi tudi svetlobni znak elektrar- ne. Mnogi se ga še spominjajo, kako se je svetil v temi z rdečo puščico in modrim krogom. Foto: Andrej Bogataj Železne niti 14 Spodnji bajer v Železnikih 150 Turbina po odstranitvi iz vodnega stopa. Vidi se obraba nekaterih lopatic. Foto: Andrej Bogataj Sesalna cev, skozi katero je voda odtekla iz turbine v iztočni kanal. Foto: Andrej Bogataj Regulator turbine (iz Sotlovca) pred rušenjem elektrarne, zadaj vztrajnik. Foto: Andrej Bogataj Železne niti 14 Spodnji bajer v Železnikih 151 Dnevnik obratovanja Hidrocentrale NIKO od leta 1958 do leta 1984 V elektrarni so strojnik Stane Potočnik in ostali, ki so skrbeli za upravljanje v času njegove odsotnos- ti, dnevno zapisovali v dnevnik proizvedeno elek- trično energijo. Poleg stanja števca so zapisovali tudi pomemb- nejše dogodke, ki so vplivali na samo delovanje in proizvodnjo električne energije. Prvi podatek v dnevniku je iz oktobra 1958, zadnji iz aprila 1984. V nadaljevanju sem zbral nekatere najzanimivejše dogodke med vsakodnevnimi zapisi. Stane Potočnik, strojnik v HC NIKO od začetka njenega delovanja leta 1952 do upokojitve leta 1990. 3., 4., in 5. avgust Popravilo cevovoda. 9. avgust Popravilo cevovoda pred Andrejčkom. 1960 2. maj Popravilo malega cevovoda pred Muho. 1961 31. julij Popravilo malega cevovoda pred Muho. 15. avgust Majhen vodostaj, preklopil na državno elektro omrežje (DES). 4. oktober Majhen vodostaj, preklopil na državno elektro omrežje (DES). 12.–15. februar Popravilo cevovoda. 1. september (V tabeli se pojavi v stolpcu novo ime Tovarna Iskra.) 18. januar Vodostaj kritičen. 22. junij Od 31. 5. obratovanje z novim generatorjem. 30. januar – 4. februar Ponoči je začela puščati cev in do nadaljnjega sem nehal obratovati. 12. avgust Ker je 14. 7. v jutranjih urah zaribal ležaj (turbina), nisem oddajal teden dni. 1965–1966 Popravilo jezu (op. avtorja). (V tabeli ni več posebnega stolpca Tovarna Iskra.) 29. april Ob 2.30 se je pretrgal jermen na regulatorju. 14. maj Obrnil veliki jermen (turbina-generator). 19. –22. maj Popravilo malega cevovoda in ležajev. Julij Skoraj cel mesec obratujemo z uporabo državne energije (DES), ker je vodostaj nizek. 11. avgust Vodostaj še kritičen, odtrgalo malo cev pri stolpu (ob 13.00). 30. avgust Galvaniko prevezal na državno elektro omrežje (DES). 1962 1959 1963 1964 1965 1967 Železne niti 14 Spodnji bajer v Železnikih 152 17. oktober Dež, služba na grabljah (Plnada). 21. november Čiščenje v Plnadi. 13. december –12 °C 30. december Močno sneži, zapadlo 60 cm snega. 4. januar –12° C, grablje zmrzujejo (Plnada). 29. februar Obratovanje otežkočeno, ker je turbina zamašena. 3. marec Čiščenje turbine in peskolova. 28. marec Dnevna temperatura 20° C. 4. maj Obratovanje normalno 160 A, 390 V, 50 Hz. 19. maj Zelo mrzlo, na Ratitovcu sneg. 10. julij +32° C, obratujem že tesno. 21. oktober –1 °C, prva slana. 12. november Pred Froncem rahlo pušča velika cev. 18. februar –10° C, snega čez 1 m. 23. marec Menjal olje v generatorjevih ležajih. 4. maj Betoniranje velike cevi pred Froncem. 25. maj Čiščenje turbine. 5. –6. junij Betoniranje nosilcev za most pred jezom. 18. oktober Danes je 17 let, odkar hidrocentrala obratuje. 7. december –4° C, menjal krtače na kolektorju. 16. maj Prosta sobota, hidrocentrala obratuje. 16. september Ponoči močan naliv in vihar. 4. oktober Pregled in čiščenje kolektorja. 7. oktober Preklopil sušilne peči v galvaniki na državno elektro omrežje (DES). 7. januar –12 °C, služba na grabljah celo noč. 18. januar Ob 15. uri plaz pretrgal dovod na galvaniko, popravljeno ob 17. uri. 15. februar Ob 15.45 hidrocentralo zaustavil, ker se je zatrgal veliki jermen. Preklopil na državno elektro omrežje (DES). 16. februar Šel v Slovenske Konjice po novi jermen. 17. februar Od 17. ure dalje začeli nameščati veliki jermen. Od 20. ure dalje poskusno obratujem. 18. februar Ob 7. preklopil tovarno na naš tok. 19. februar Dolžina generatorskega jermena 15,70 m. 1. marec –5° C, Nejo na orožnih vajah, delam sam. 18. julij Hidrocentralo zaustavil ob 14.00, ker se je s ponedeljkom začne kolektivni dopust. 16. avgust 32 °C. 22. september Napajam samo obrat I, vodostaj zelo zelo kritičen, padavin ni. 31. oktober Takega pomanjkanja vode ne pomnijo 70 let. 25. december –5 °C, delajo namesto silvestrovega. 1967 1968 1969 1970 1971 Železne niti 14 Spodnji bajer v Železnikih 153 9. februar Preklopil peči na Hidrocentralo Niko (dežuje). 8. maj Ob 16h Bajtarjevi po nesreči prebili malo cev, ko so sadili fižolovke (na Klovžah). Zasilno smo zamašili. Hidrocentrala obratuje normalno. 13. maj Ob 14.00 izpraznil cevovod, da se je zabetonirala mala cev na Klovžah. 10. junij Čiščenje bazena Plnade in turbine. 16. junij Ob 22.00 preklopil vse obrate na naš tok, ker DES-a (državne električne energije) ne bo v soboto in nedeljo. 8. julij Hidrocentrala ne obratuje (izlet v Velenje). 29. julij Ob 6.00 hidrocentralo zaustavil zaradi beljenja strojnice in ostalih prostorov, od 14.00 ure dalje hidrocentrala zopet obratuje. 18. oktober +2 °C, 20. obletnica hidrocentrale (18. 10. 1952). 2. maj Pregled in kontrola, mazanje jermenov. Sončno in zelo toplo, +26 °C. 30. junij Piknik, hidrocentrala ne obratuje. 25. avgust Sindikalni izlet. 14. september DES zopet popravljen (Šoštanj). 22. oktober +3 °C, vetrovno, listje. 27. oktober Ob 10.00 izpustil vodo iz cevovoda. Pred Froncem zabetonirali veliko cev, ker je puščala pri spoju. 28. februar 0 °C, pri večji obremenitvi se srednji generatorski. ležaj močno segreva. 24. april 3 °C, po enem mesecu začelo deževati. 7. maj Naročil krtače za generator, 60 kom malih in 10 kom velikih. 8. junij Pogonski jermen kaže znake obrabe, javil za nabavo novega. 23. julij Začetek dopusta (kolektivnega). 4. avgust Ob 10.00 zagnal hidrocentralo s polovičnimi obrati ,da se zopet uteče. 6. avgust 33 °C. 14. avgust +31 °C, Mladenovič odpovedal naročilo krtač. 3. oktober Poslati zopet vzorce krtač v Tup. D. 20. november +3 °C, čiščenje turbine od 21.30 do 23.30. 29. november 0 °C, hidrocentrala obratuje, oddajam tok v Iskro 3 dni. 21. december Sindikalni občni zbor. 4. januar –2 °C, rekonstrukcija inštalacije v orodjarni. 1. februar Jermen od črpalke zatrgan. Namestil starega, dokler ne dobim novega (kritično). 20. maj Galvanika in montaža ne delata (material). 21. junij Prosta sobota, hidrocentrala obratuje, delamo za republiško solidarnost. 5. september Pušča velika cev za Mihovčkom, popoldne zabetonirali. 25. oktober Popravilo ventilov na periščih. 14. februar Močno sneži cel dan, služba na grabljah, 60 cm. 17. april Dopoldanska nevihta. 20. april Popoldanska nevihta. 1972 1973 1974 1975 1976 Železne niti 14 Spodnji bajer v Železnikih 154 6. maj Močan potres. 29. maj Solidarnostno – Tolminsko. 5. junij Solidarnostno – Tolminsko. 17. julij Piknik. 23. julij Začetek kolektivnega dopusta do 7. 8. 8. januar Čiščenje bazena Plnada. 12. februar +4 °C, popoldne od 15.00 do 20.00 menjava glavnega jermena. 24. marec +5 °C, dnevna temperatura je +24 °C. 23. april Vezava kablov za novo tovarno. 21. maj Začeli selitve strojev v novo tovarno. 22. junij Ob 7.00 hidrocentralo zaustavil zaradi betoniranja na zajetju Plnada. 30. junij Obnova zajetja v Plnadi končana. 24. december Menjava olja v ležajih generatorja. 14. februar Menjava ležajev na oljni črpalki. 23. februar –5° C. V bajti vzdignilo pod zaradi prehitrega čiščenja grabelj. 23. –31. julij Menjava ležajev v regulatorju. Popravilo podna in korita v Plnadi. Kolektivni dopust. Hidrocentrala ni obratovala. Betoniranje cevi pri Mihovčku, ker je puščala. 5. avgust Za 2 cm povečal napetost glavnega jermena. 4. december –12° C, ob 13.00 zopet zamrznile grablje in elektrarna je obstala. Ponov- no je bila v teku ob 6.00. 30. januar Sora prestopila bregove. V nedeljo zvečer se je utrgal plaz za Štrbencem. 17. marec Podrli prost vod do Iskre. 23. oktober Zaradi podaljšanja kabla v tovarno izklopil. 4. november 0 °C, sneži, zapadlo 30 cm snega. 10. november Urno čiščenje grabelj, listje. 29. januar –11 °C, služba na grabljah, Metod od 22.00 do 6.00. 30. januar –7 do –8 °C, služba na grabljah, Branka od 22.00 do 6.00. 2. februar –4 °C, ob 5.00 zjutraj pred Froncem počila velika cev. Hidroelektrarno takoj zaustavil. Ker je zemlja globoko zmrznjena (60 cm), je izkop zelo otežkočen, kompresor. 22. maj Hidroelektrarna je zopet začela obratovati 22. 5. ob 12.30. Pred Fron- cem zamenjali 17 cevi, tudi pri ventilu je bil defekt. 1982 28. februar –7 °C, zamrznile grablje. 17. februar –14 °C, na grabljah Srečo – Stane (zmrzuje). 18. februar –12 °C, na grabljah Dušan. 19. februar –10 °C, na grabljah Damjan. 19. marec +2 °C, solidarnostna sobota, I. izmena. 1976 1977 1978 1979 1980 1981 1983 Konec dnevnika Železne niti 14 Spodnji bajer v Železnikih 155 Proizvodnja električne enegije po letih od leta 1960 do 1982 Proizvodnja električne energije po mesecih od leta 1960 do 1963 Proizvodnja električne energije po mesecih od leta 1970 do 1980 Železne niti 14 Spodnji bajer v Železnikih 156 Proizvodnje električne energije v zadnjih desetih letih delovanja 2000-2010 Poleg ugodnega vodostaja na optimalno delo- vanje in proizvodnjo električne energije vpliva tudi več drugih dejavnikov. Predvsem natančnej- ša regulacija turbine z novim regulatorjem in optimalni odvzem proizvedene energije sta bila glavna vzroka za povečanje njene učinkovitosti. 1970-1978 odjem energije je še popolnoma ro- čen z vklapljanjem stikal in prvim regulatorjem. 2000-2008 nova natančnejša regulacija turbine in spremenjen način (poraba) odvzema električ- ne energije. Skrajno desno (rdeče) je predvidena letna proi- zvodnja električne energije v novi hidroelektrar- ni Fužina. Proizvodnja električne energije, povprečje 1970-1978, 2000-2008, ter planirana proizvodnja nove HE Fužina Železne niti 14 Spodnji bajer v Železnikih 157 Velika povodenj, ki je leta 2007 prizadela Železnike je pustila posledice tudi na elektrarni NIKO. Odločitev avstrijskih lastnikov podjetja NIKO je bila, da se po 57 letih proizvodnje električne energije proda. 17. Elektrarna Fužina Za današnji čas tehnično neučinkovito in od povodnji poškodovano hidroelektrarno NIKO je odkupilo podjetje Fužina d. o. o. Jože Demšar je izbral ime elektrarne Fužina prav zaradi spomina na nekdanje železarske čase in na vigenjce ter fuži- no ki so nekoč stali na Racovniku. S sodobnimi po- liestrskimi cevmi premera 125 cm je v letu 2015 iz- delal tudi nov cevovod od Plnade do elektrarne. Iz objektivnih razlogov je bilo podjetje kasneje pro- dano družbi Alpmetal, d. o. o., iz Selc in Jena, d. o. o., iz Škofje Loke. Predvidena poglobitev Sore za- radi protipoplavne sanacije in dotrajanost starega objekta ter vgradnja sodobne kaplanove turbine so bili vzroki za odločitev, da se stari objekt poru- ši. Na istem mestu je bil ve letu 2016-2017 zgrajen nov manjši objekt z vgrajeno kaplanovo turbino in generatorjem moči 270 kW. To je sodobna hidro- elektrarna, optimizirana in zgrajena za prihodnje čase, ki optimalno izkorišča vodni padec Sore in njen pretok po nekdanjem bajerju. SLIKE Nova MHE fužina, 2017. Železne niti 14 Spodnji bajer v Železnikih 158 Zaključek Od prvih železarjev na Racovniku se je bajer spre- minjal, prav tako pa tudi vodne naprave ob njem. Spremembe so bile odvisne predvsem od možnosti proizvodnje in prodaje izdelkov po konkurenčnih cenah, ki so jih proizvajali ob njem. Ko je zlata doba železarstva odšla, so ljudje pričeli uporabljati elek- trično energijo. Potrebe po njej so bile vedno večje. Razvoj in možnosti na Racovniku so narekovale iz- koriščanje bajerja za proizvodnjo te nove dobrine. Najprej za enega, potem za zadrugo, danes za vse. Današnji razvoj pa zahteva optimizacijo, zmanjšane stroškov in čim večje zaslužke. Da pa ne bo pomote: tudi včasih je bilo tako. In tako je na mestu nekdanje elektrarne NIKO nastala nova elektrarna z imenom Fužina, ki nas bo, poleg, upam, tudi tegale zapisa o bajerju in njegovih vodnih napravah, spominjala na dobre čase železarstva v Železnikih. Zahvaljujem se Petru Polajnarju in Jožetu Demšarju za gradivo, ki sta ga mi zaupala v obdelavo. Brez tega bi bil prispevek o elektrarni NIKO veliko skromnejši, žal. Železne niti 14 Spodnji bajer v Železnikih 159 Informatorji: Peter Polajnar, Češnjica, Železniki. Srečo Mohorič, Log, Železniki. Ivana Benedičič, Racovnik, Železniki. Jože Demšar, Češnjica, Železniki. Blaž Dolenc, Racovnik, Železniki. Opombe, viri in literatura: 1 Krajevni leksikon Slovenije, 1. zvezek, Ljubljana, 1968 (v nadaljevanju: Krajevni leksikon Slovenije). 2 Bogataj, Andrej, Pisni zgodovinski viri o Štalci, železarstvu in arheologiji (1781–1980), Železne niti 12, Muzejsko društvo Železniki, 2015. 3 Rihtaršič, Janez, Rojstvo kraja Železniki, Železni kruh, Domel, 2016. 4 Krajevni leksikon Slovenije. 5 Demšar, Vincencij, Zemljiška knjiga Železniki s konca 18. stoletja in začetek 19. stoletja, 1. del, Železne niti 9, 2. del, Žele- zne niti 11 in 3. del Železne niti 12, Muzejsko društvo Železniki, 2012, 2014, 2015. 6 Rihtaršič, Janez, 190 let velikega požara v Železnikih, na Češnjici in Studenem, Železne niti 9, Muzejsko društvo Železniki, 2012 (v nadaljevanju: Rihtaršič, 190 let velikega požara v Železnikih, na Češnjici in Studenem). 7 Globočnik, Anton, Eisnern, prevod Jože Dolenc, Pan Dražgoše, 1999 (v nadaljevanju: Globočnik, Eisnern). 8 Rihtaršič, 190 let velikega požara v Železnikih, na Češnjici in Studenem. 9 Jelenc, Janko, Statistični letopis za fužine na Kranjskem za leto 1855, Železne niti 11, Muzejsko društvo Železniki, 2014. 10 Globočnik, Eisnern. 11 Verbič, Marija, Železarstvo in žebljarstvo v Železnikih v prvi polovici 19. stoletja, Selška dolina v preteklosti in sedanjosti, Muzejsko društvo Škofja Loka, 1973 (v nadaljevanju: Verbič, Železarstvo in žebljarstvo v Železnikih v prvi polovici 19. stoletja). 12 Rihtaršič, 190 let velikega požara v Železnikih, na Češnjici in Studenem. 13 Verbič, Železarstvo in žebljarstvo v Železnikih v prvi polovici 19. stoletja. 14 Verbič, Železarstvo in žebljarstvo v Železnikih v prvi polovici 19. stoletja. 15 Verbič, Železarstvo in žebljarstvo v Železnikih v prvi polovici 19. stoletja. 16 Verbič, Železarstvo in žebljarstvo v Železnikih v prvi polovici 19. stoletja. 17 Globočnik, Eisnern. 18 Demšar, Vincencij, Drobtinice iz zgodovine Železnikov v drugi polovici 19. stoletja, Selška dolina v preteklosti in sedanjo- sti, Muzejsko društvo Škofja Loka, 1973 (v nadaljevanju: Demšar, Drobtinice iz zgodovine Železnikov v drugi polovici 19. stoletja). 19 Demšar, Drobtinice iz zgodovine Železnikov v drugi polovici 19. stoletja. 20 Demšar, Drobtinice iz zgodovine Železnikov v drugi polovici 19. stoletja. 21 Demšar, Drobtinice iz zgodovine Železnikov v drugi polovici 19. stoletja. 22 Demšar, Drobtinice iz zgodovine Železnikov v drugi polovici 19. stoletja. 23 Demšar, Drobtinice iz zgodovine Železnikov v drugi polovici 19. stoletja. 24 SI-ZAL-KRA-1, 4/12, Vodna knjiga, zap. št. 226, prevod. 25 Demšar, Drobtinice iz zgodovine Železnikov v drugi polovici 19. stoletja. Železne niti 14 Spodnji bajer v Železnikih 160 26 Sedej, Anton, Iz zgodovinskega foto arhiva, Železne niti 10, Muzejsko društvo Železniki, 2013. 27 Žumer, Niko, Obrt in obrtna podjetja po prenehanju železarstva, Selška dolina v preteklosti in sedanjosti, Muzejsko dru- štvo Škofja Loka, 1973 (v nadaljevanju: Žumer, Obrt in obrtna podjetja po prenehanju železarstva). 28 SI-ZAL-KRA-1, 4/12, Vodna knjiga, zap. št. 226. 29 Franciscejski kataster AS 176/L53 ali Reambulančni katarster AS 181/L53, hrani Arhiv Slovenije, dostopno tudi na spletu (v nadaljevanju: Franciscejski/Reambularični kataster). 30 Stariha, Gorazd, Vodno pravo in vodne pravice, Arhivi XXIII, št. 2. 31 Z Novakom je bila poročena šele leta 1905, zanimivo pa je, da je bila kakor lastnica s priimkom Novak omenjena že leta 1901. Tako v tem dokumentu kakor tudi v nekaterih drugih. 32 Stariha, Gorazd, Vodno pravo in vodne pravice, Arhivi XXIII, št. 2. 33 AS 131/907, Tehnično poročilo o vodnih napravah Marjana Thalerja. 34 AS 131/907, Načrt turbinske naprave za Marjana Thalerja. 35 Globočnik, Eisnern. 36 Globočnik, Eisnern. 37 SI-ZAL-KRA-1, 4/12, Vodna knjiga, zap. št. 227, prevod . 38 Bojan Fajfar, Plnada. 39 Hranita jih Bojan in Aljoša Fajfar, Plnada. 40 Košmelj, Vida, Železniki skozi čas, Didakta, Radovljica, 2007 41 G.F. Schneiter, podjetje za zgradbo vodnih turbin, Škofja Loka, seznam izdelanih turbin, hrani Andrej Bogataj (v nadalje- vanju: Košmelj, Železniki skozi čas). 42 AS 131/907, Načrt turbinske naprave za Marjana Thalerja. 43 AS 131/907, Tehnično poročilo o vodnih napravah Marjana Thalerja. 44 AS 131/907, Tehnično poročilo o vodnih napravah Marjana Thalerja. 45 Navadni (asinhronski) elektro motor se lahko uporabi tudi kot generator, če ga priključimo na omrežje in mu s pomočjo vodne turbine zvišamo obrate za 10%. Takšno rešitev danes uporablja veliko malih hidroelektrarn, ker je veliko cenejša od uporabe sinhronskega generatorja, ne more pa delovati samostojno. 46 Franciscejski/Reambulančni kataster. 47 AS 131/907, Tehnično poročilo o vodnih napravah Marjana Thalerja. 48 Franciscejski/Reambulančni kataster. 49 Globočnik, Eisnern. 50 Demšar, Vincencij, Zemljiška knjiga Železniki s konca 18. stoletja, 1. del, Železne niti 9, Muzejsko društvo Železniki, 2012 (v nadaljevanju: Demšar, Zemljiška knjiga Železniki s konca 18. stoletja, 1. del). 51 Demšar, Zemljiška knjiga Železniki s konca 18. stoletja, 1. del. 52 Demšar, Zemljiška knjiga Železniki s konca 18. stoletja, 1. del. 53 Demšar, Vincencij, Zemljiška knjiga Železniki s konca 18. stoletja, 2. del, Železne niti 11, Muzejsko društvo Železniki, 2014. 54 Demšar, Vincencij, Zemljiška knjiga Železniki začetek 19. stoletja, 3. del, Železne niti 12, Muzejsko društvo Železniki, 2015. 55 SI-ZAL-KRA-1, 4/12, Vodna knjiga, zap. št. 228, prevod. 56 SI AS 131/907, Načrti turbinske naprave Marjana Thalerja. 57 Franciscejski/Reambulančni kataster. 58 Dr. Ulrich Becker, Universalmuseum Joanneum, mail, 31. 5. 2017. 59 Sedej, Anton, 60 let povojnega kovinarstva v Železnikih, Železne niti 3, Muzejsko društvo Železniki, 2006 (v nadaljevanju: Sedej, 60 let povojnega kovinarstva v Železnikih). Železne niti 14 Spodnji bajer v Železnikih 161 60 ZAL-KRA-1, 4/12, Vodna knjiga, zap. št. 229, prevod. 61 Franciscejski/Reambulančni kataster. 62 Košmelj, Železniki skozi čas. 63 SI-ZAL-KRA-1, 4/12, Vodna knjiga, zap. št. 230, prevod. 64 Franciscejski/Reambulančni kataster. 65 SI-ZAL-KRA-1, 4/12, Vodna knjiga, zap. št. 231, prevod. 66 Franciscejski/Reambulančni kataster. 67 SI-ZAL-KRA-1, 4/12, Vodna knjiga, zap. št. 232, prevod. 68 Franciscejski/Reambulančni kataster. 69 SI-ZAL-KRA-1, 4/12, Vodna knjiga, zap. št. 233, prevod. 70 Franciscejski/Reambulančni kataster. 71 SI-ZAL-KRA-1, 4/12, Vodna knjiga, zap. št. 234, prevod. 72 Franciscejski/Reambulančni kataster. 73 SI-ZAL-KRA-1, 4/12, Vodna knjiga, zap. št. 235, prevod. 74 SI-ZAL-KRA-1, 4/12, Vodna knjiga, zap. št. 236, prevod. 75 Franciscejski/Reambulančni kataster. 76 SI-ZAL-KRA-1, 4/12, Vodna knjiga, zap. št. 237, prevod. 77 Franciscejski/Reambulančni kataster. 78 SI AS 474, Fužine Železniki, historiat ustvarjalca. 79 Demšar, Drobtinice iz zgodovine Železnikov v drugi polovici 19. stoletja. 80 Verbič, Železarstvo in žebljarstvo v Železnikih v prvi polovici 19. stoletja. 81 SI-ZAL-KRA-1, 4/12, Vodna knjiga, zap. št. 238, prevod. 82 Franciscejski/Reambulančni kataster. 83 Oblak, Viko, Železniki in nadomestni denar fužinarjev, Železne niti 9, Muzejsko društvo Železniki, 2012 84 SI-ZAL-KRA-1, 4/12, Vodna knjiga, zap. št. 238, prevod. 85 SI-ZAL-ŠKL-0270, Železarska industrijska družba bratov Globočnik, Železniki, (1840 - 1907). 86 Žumer, Niko, Elektrifikacija selške doline, Selška dolina v preteklosti in sedanjosti, Muzejsko društvo Škofja Loka, 1973 (v nadaljevanju: Žumer, Elektrifikacija Selške doline). 87 Pavšič, Tjaša, Etnološki pogled fužinarsko rodbino Globočnik ter delavce, zaposlene v fužinarstvu, v Železnikih v 19. stoletju, Železne niti 3, Muzejsko društvo Železniki, 2006 88 Žumer, Lojze, ustno, junij 2017. 89 Blaž Dolenc, ustno, marec 2017. 90 Žumer Alojz, ustno, junij 2017. 91 Dežni plašč mu je zagrabil jermen v elektrarni. Ivana Goja, ustno, marec 2017. 92 SI AS131, 350/25, Seznam elektrarn v okraju Kranj 1915. 93 Žumer, Obrt in obrtna podjetja po prenehanju železarstva. 94 Žumer, Elektrifikacija Selške doline. 95 SI-ZAL-ŠKL-0270, Železarska industrijska družba bratov Globočnik, Železniki, (1840 - 1907). 96 SI-ZAL-ŠKL-0270, Železarska industrijska družba bratov Globočnik, Železniki, (1840 - 1907). 97 Žumer, Elektrifikacija Selške doline. 98 Žumer, Obrt in obrtna podjetja po prenehanju železarstva. 99 Žumer, Elektrifikacija Selške doline in SI-ZAL-ŠKL-0270, Železarska industrijska družba bratov Globočnik, Železniki, (1840 - 1907) Železne niti 14 Spodnji bajer v Železnikih 162 100 Žumer, Obrt in obrtna podjetja po prenehanju železarstva. 101 Elektrogospodarstvo Slovenije, več avtorjev, Razvoj elektrifikacije Slovenije, do leta 1945, Tehniška založba Slovenije, Ljubljana 1976. 102 Žumer, Elektrifikacija selške doline. 103 Žumer, Obrt in obrtna podjetja po prenehanju železarstva. 104 Sedej, 60 let povojnega kovinarstva v Železnikih. 105 Polajnar, Peter, ustno, 12. 4. 2017. 106 SI-ZAL-KRA-1, 4/12, Vodna knjiga, zap. št. 239, prevod. 107 Franciscejski/Reambulančni kataster. 108 SI-ZAL-KRA-1, 4/12, Vodna knjiga, zap. št. 240, prevod. 109 Franciscejski/Reambulančni kataster. 110 SI-ZAL-KRA-1, 4/12, Vodna knjiga, zap. št. 241, prevod. 111 Franciscejski/Reambulančni kataster. 112 SI-ZAL-KRA-1, 4/12, Vodna knjiga, zap. št. 242, prevod. 113 Franciscejski/Reambulančni kataster. 114 SI-ZAL-KRA-1, 4/12 Vodna knjiga, zap. št. 243, prevod. 115 Franciscejski/Reambulančni kataster. 116 SI-ZAL-KRA-1, 4/12, Vodna knjiga, zap. št. 244, prevod. 117 Franciscejski/Reambulančni kataster. 118 SI-ZAL-KRA-1, 4/12, Vodna knjiga, zap št. 245, prevod. 119 Franciscejski/Reambulančni kataster. 120 Zupanc, Ciril, Železniki – Racovnik, Loški razgledi, letnik 44, številka 1, Muzejsko društvo Škofja Loka, 1997. 121 Sedej, 60 let povojnega kovinarstva v Železnikih. 122 Čižman, Vincencij, Dnevnik Hidrocentrala Železniki NIKO (Zadruga kovinarjev) (Evidenca), hrani Jože Demšar, Češnjica (v nadaljevanju: Čižman, Dnevnik Hidrocentrala Železniki NIKO). 123 Čižman, Dnevnik Hidrocentrala Železniki NIKO. 124 Sedej, 60 let povojnega kovinarstva v Železnikih. 125 Sedej, 60 let povojnega kovinarstva v Železnikih. 126 Čižman, Dnevnik Hidrocentrala Železniki NIKO. 127 SI AS 247/224, Komisija za revizijo gradbenih projektov, Hidrocentrala zadruge NIKO Železniki. 128 Idejni projekt strojnice in odtočnega kanala HE zadruge NIKO Železniki, odobreno z odločbo Okrajnega ljudskega odbora Kranj št. 3108/1 z dne 15. septembra 1952. 129 Sedej, 60 let povojnega kovinarstva v Železnikih. 130 Glavni projekt HC zadruge NIKO Železniki, 6. november 1951. 131 Polajnar, Peter, Češnjica, ustno, aprila 2017. 132 Zapisnik o tehničnem pregledu generatorja LIK Savinja, Rade Končar, Zagreb, 2. 4. 1964. Železne niti 14 Pisatelj, šolnik in glasbenik Jožef/Josip Levičnik 163 Med 190-letnico rojstva in 110-letnico smrti Pisatelj, šolnik in glasbenik Jožef/Josip Levičnik (1826–1909) Franc Križnar Iz Železnikov doma (tu je bil rojen, de- loval in umrl), torej kompletni in kom- pleksni Josip Levičnik (1826–1909) je bil učitelj in javni delavec, mdr. tudi župan Železnikov. ''Selška dolina je dala tri po- membne učitelje. Jožef Levičnik se je rodil 6. aprila 1826 v Železnikih, kjer je bil or- ganist in učitelj ter se je tu uveljavljal na mnogih področjih. Objavljal je vzgojne in krajevnozgodovinske članke, potopise po Gorenjskem ter svoje priložnostne in na- božne pesmi. Bil je kronist in zgodovinar rojstnega kraja, kjer je leta 1854 dal po- budo za ustanovitev Bralnega društva in bil tu ponovno izvoljen za župana. Umrl je doma 8. januarja 1909.''1 Bil je aktiven na več področjih javnega in družbenega življenja ter tudi v glasbi. Orglati se je učil pri skladatelju in organistu, regens cho- ri ljubljanske stolnice Gregorju Riharju (1796–1863). Pod njegovim vplivom je začel tudi skladati pretežno cerkvena in vokalna dela. Med drugim je objavil tudi dvoglasno mladinsko pesmarico Mladi slovenski pevec in z njo prekosil na pri- mer tudi podobne poskuse slovitega pe- snika in pisca nabožnih in vzgojnih del Antona Martina Slomška (1800–1862). Portret – lesorez Jožefa Levičnika (avtor Saša Šantel, 1922–36; v: Marija Mihevc, Portreti skladateljev, Didakta, 2005, str. 67). Železne niti 14 Pisatelj, šolnik in glasbenik Jožef/Josip Levičnik 164 Glasi radosti Jožefa Levičnika (tisk, 1857; GZ NUK, Ljubljana). Železne niti 14 Pisatelj, šolnik in glasbenik Jožef/Josip Levičnik 165 Levičnikova Mašna, rkp. (GZ NUK, Ljubljana). Železne niti 14 Pisatelj, šolnik in glasbenik Jožef/Josip Levičnik 166 Življenjski obrisi, šolanje in glasbena dejavnost Pisatelj, šolnik in glasbenik Jožef (Josip) Levič- nik se je rodil v Železnikih 6. aprila 1826. Po za- četnem šolanju doma je le-to nadaljeval leta 1835 v Ljubljani, v letih 1836–1838 pa v Celovcu. Prvi in drugi razred gimnazije je nadaljeval v Ljubljani (1839–1841). Ker ga je oče določil za gospodarja na domu, je dodatno pol leta hodil še v Mahrovo šolo.2 V tem času se je le pol leta učil orglanja pri Gre- gorju Riharju in bil hkrati med učenci skladatelja avstrijskega rodu Leopolda Ferdinanda Schwerdta (ok. leta 1770–1854). Že leta 1843, torej 17-leten, je postal domači organist na koru sv. Antona Puščav- nika v Železnikih. To je opravljal celih 65 let, vse do svoje smrti v visokem 83. letu starosti. Vmes se je pripravljal tudi za učiteljski poklic. V Idriji je najprej služboval kot učitelj, potem pa je leta 1855 na prigo- varjanje župnika Blaža Kersnika, brata (profesorja) Janeza Kersnika, po smrti prvega železnikarskega učitelja Jakoba Demšarja začel z dovoljenjem šol- skih oblasti poučevati v Železnikih. Izpit je opravil leta 1857 v Idriji. V Železnikih je nato poučeval najprej kot pomožni učitelj, nato je bil stalno na- meščen. Leta 1898, ko je šola v Železnikih postala dvorazrednica, se je Levičniku pridružila še (druga) učiteljica Ana Rekar. Šolo je celo vodil do leta 1903, ko je na migljaj šolskih oblasti stopil v pokoj. Bil je človek železne delavnosti, širokega obzorja, eden najvidnejših predstavnikov staroslovenskega poko- lenja na deželi in aktiven v narodnostnem gibanju. Pisal je kot novičar, pisatelj, pesnik, potopisec in pripovednik in objavljal v (Bleiweisovih) Novicah in Zgodnji danici vse od leta 1852 dalje. Tukaj so prednjačili opisi različnih slovenskih pokrajin in krajev: Ogled po kranjskem Gorenjskem (Novice, 1854, 1856), Pot od Ljubljane do Bele Peči (Novice, 1856), Eno uro pri Gospe Sveti (Zgodnja danica, 1864), Spomini na veliko slavjansko romanje v Rim (Novice, 1881–1884). Izšel pa je tudi zaokroženi to- vrstni Levičnikov potopisni opus (Popotni spomin- ki, 1863). Kot novičar, pisatelj in pesnik je sodeloval pri Slovencu, Šolskem prijatelju, Drobtinicah, Vod- nikovem albumu, Besedniku, Učiteljskem tovarišu, Koledarju družbe sv. Mohorja, Slovenskih večerni- cah, Brenclju idr. Pogosto je objavljal pod različni- mi psevdonimi: Joža Orglovski, I. L., Podratitovski, Rodoljub Podratitovski, Rodoljub, Jože Žlindrovič, Jože L. Železodolski, Železogorski, Neduhoven, La- icus idr. Prvič se je oglasil leta 1849 v Sloveniji (št. 55) za slovensko petje v cerkvi in ostro grajal Kro- parje zaradi petja v nemščini. Od leta 1852 dalje je bil stalni sotrudnik Novic in Zgodnje danice. Tema dvema listoma je ostal zvest do konca. Dasi se je na vso moč trudil, da bi ohranil doma- čemu kraju patriarhalno življenje in značaj žebljar- ske industrije ter individualne domače šege in na- vade, se je uveljavil v vsem narodnostnem gibanju: političnem, šolskem in cerkvenem. Bil je kronist in zgodovinar domačega kraja, neutruden popotnik in pravi stari slovenski romar. Na njegovo pobudo se je že leta 1854 v Železnikih ustanovilo Bralno društvo, ki je imelo Novice in Zgodnjo danico (Novice, 1854: 15), in ustanovil farno knjižnico. Bil je tudi pover- jenik Mohorjeve družbe od začetka do smrti, sode- lavec pri Ciril-Metodijskem društvu (do leta 1906), nad 30 let občinski odbornik, v letih 1866–1885 pa tudi župan. Nazadnje so mu delo zagrenili domači spori (Novice, 1885: 258, dalje in vzporedno: Slove- nec, Slovenski narod). Kot zgodovinar je opisal narodne običaje v Že- leznikih (Šolski prijatelj, 1854) in domači kraj Že- lezniki na Kranjskem (Novice, 1855); za zgodovino družine in domačega kraja je pomemben življenje- pis njegovega očeta Luka Levičnika (Drobtinice, 1869), dasi je njegov namen v prvi vrsti versko vzgojen. Zase je pisal tudi podrobno kroniko in zgo- dovino Železnikov. Kot potopisec je Levičnik postavil najrazličnej- še tipe našega starejšega potopisa, ki se opira na krajepis in zgodovinsko legendo ter rad vpleta ar- heološke dokumente. Bil je tip domoljubnega in zanesenega popotnika pred Popotovanjem (1858) pesnika, pisatelja, dramatika, kritika in jezikoslovca Frana Levstika (1831–1887). Slednji pozna le zemljo Železne niti 14 Pisatelj, šolnik in glasbenik Jožef/Josip Levičnik 167 in čustvo, človeka pa ne. Taki Levičnikovi potopisi so: Ogled po kranjskem Gorenjskem (Bohinjska in Selška dolina; Novice, 1854), Ogled po Gorenjskem (Poljanska dolina in pot proti Idriji; Novice, 1855), Ogled po domačiji (Eno noč pri Sv. Joštu; Novice, 1855), Dva dni v Gorotanu (Novice, 1856), Spomini na Dolenjsko (Novice, 1859), Romanje k Sv. Krvi v Gornjem Gorotanu (Zgodnja danica, 1863), Eno uro pri Gospa Sveti (Zgodnja danica, 1864), Pismo slo- venskega učenika svojemu bratu s potovanja na Ve- lehrad l. 1863 (Novice, 1864–5), Ozir po Goriškem in tržaškem Primorju in romanje v prastari Oglej (Slovenske večernice, 1864–5), Romanje v Marijino Celje (Zgodnja danica, 1870), Spomini na Notranje- -Kranjsko (Koledar družbe sv. Mohorja, 1874–5), Spomin na veliko slavjansko romanje v Rim (Novi- ce, 1881–84) idr. Čeprav je bil kot učitelj in vzgojitelj izredno strog, je bil izrazit Slomškov učenec. Vzgajal je bolj za življenje kot za šolo. Njegovi tovrstni uspehi so bili veliki. Dasi so mu kasneje očitali zastarelost. Posebno je skrbel, da so nadarjeni učenci šli štu- dirat. Njegovih vzgojnih spisov, zgledov in pripo- vesti, izvirnih, povečini pa prirejenih, je polno v Šolskem prijatelju. V letih 1854 in 1855 je objavljal v njem Ogledalo pridnih otrok. Ko je prenehal iz- hajati tudi Šolski prijatelj, ni imel pravega glasila, zato se je tudi on v Novicah (1860) navdušeno zavzel za učiteljski stanovski list Učiteljski tova- riš, zahteval, da prinaša tudi glasbene priloge, in bil od leta 1861 mnogo let njegov sotrudnik. Tu je priobčeval strokovne in podučne sestavke, na primer Drobtinice iz dnevnika slovenskega učite- lja (Učiteljski tovariš, 1870–1), Ponavljalna šola (prav tam, 1881), O potovanju k I. hrvaški učitelj- ski skupščini v Zagreb (Novice, 1872), Spominske slike iz svetovne razstave 1873 (Učiteljski tovariš, 1875–7), Spomini na Dunaj in okolico (prav tam, 1873–5), Ogovor pri 25-letnici učiteljev v Šmartinu pri Kranju (prav tam, 1882), ki najizraziteje kaže njegove vzgojne nazore. Objavil je tudi nekaj pesmi umrlega nadebudne- ga semeniškega duhovnika in pesnika Mateja Lotri- ča (Železniki, 1840–1864). Pisal je tudi v nemške liste, na primer Volksfreund, Vaterland, Gegenwart, Stimmen aus Innerösterrei- ch, Monatrosen (Innsbruck), Schutzengel (Donau- wört) in druge. Za svoje mnogostransko delovanje je bil Levičnik odlikovan s strani cesarja in papeža. Naslovnica dveh Levičnikovih napevov Slava na višavi! (1864). Železne niti 14 Pisatelj, šolnik in glasbenik Jožef/Josip Levičnik 168 Glasbeni opus Kot organist je z veliko vnemo učil svoj pevski zbor in tudi sam skladal zanj na koru sv. Antona Puščavnika v rodnih Železnikih. Ker je bilo notnega gradiva v tistem času zelo malo in je bilo tudi težje dostopno, se je Levičnik kot številni drugi organi- sti tistega časa lotil tudi skladateljskega dela. Tako je večina njegovih skladb nastala za potrebe petja v domači cerkvi v župniji Železniki. Pomembnejše cerkvene slovesnosti je krstil z novimi skladbami: na primer skladba Vzvišeni praznik sv. Cerkvene- ga žegnanja je nastala ob posvetitvi nove cerkve leta 1874. Dejstvo, da je prav Jožef Levičnik izde- lal tudi prvo skico načrta nove cerkve, kaže na to, kako vsestranska je bila njegova dejavnost. S krstno skladbo je Levičnik pozdravil tudi nove Rojčeve3 orgle (1842–1844). Ob pogrebu Josipine Globočnik (1844) je na primer napisal skladbo v njeno slovo in jo kasneje predelal v pesem, ki so jo peli na dan vernih duš (Čufar & Prevc-Megušar, 2008: 302). Levičnikovo skladateljsko delo ''orglavca železni- škega'' ali ''narodnega učenika'' sodi v predromantič- no fazo slovenske glasbe v drugi polovici 19. stoletja Naslovnica Levičnikove- ga Malega slovenskega pevca, Ljubljana, 1869. Jožef Levičnik, Mali slo- venski pevec (Ljubljana, 1869), Kazalo. Železne niti 14 Pisatelj, šolnik in glasbenik Jožef/Josip Levičnik 169 in obsega nad 200 pretežno cerkvenih (nabožnih), vokalnih in vzgojnih skladb. Med prvimi je največ evharističnih, Marijinih in pesmi v čast sv. Frančišku Ksaverju. Mnogo je tudi priložnostnih. Nahajajo se večinoma v rokopisih.4 V zbirki njegovih rokopisov se nahaja sedem latinskih maš, deset skladb Tantum ergo, četvero latinskih motetov, (ena) adventna pe- sem, šestnajst božičnih,5 dve na čast svete družine, tri velikonočne, ena za križev teden, dve za vnebo- hod, pet za binkošti, tri za telovo, deset obhajilnih, šest v čast Srcu Jezusovemu, sedemindvajset Mariji- nih, štiriinštirideset svetniških in še več drugih. Ena njegovih najbolj popularnih postnih pesmi je zago- tovo Večerja zadnja. Vanje je Levičnik vnašal ljudski, posvetno zveneči duh. Začel je pisati napeve, ki naj bi jih verniki zaradi prijetne melodike radi peli. Med štiriinštiridesetimi svetniškimi deli sta bila s skladateljeve strani najbolj opevana sv. Anton Puščavnik, zavetnik župnijske cerkve v Železnikih, in sv. Frančišek Ksaver, zavetnik baročne cerkve na pokopališču. V ta sklop spadajo tudi pesmi t. i. Frančiškove devetdnevnice. Devet dni pred prazni- kom sv. Frančiška (3. decembra) so se ljudje zbirali v cerkvi pri devetdnevnici. Za vsak tak dan je Levičnik napisal svojo Frančiškovo pesem in jo tudi uglasbil. Gre za devet kratkih skladb. Te nas še danes osvojijo s svojo preprostostjo in iskrenostjo. Tudi tukaj, kot v večini Levičnikovega opusa, je poudarjena spevnost melodij, kar spet kaže na izjemen vpliv, ki ga je nanj imel učitelj Gregor Rihar. Dve od teh pesmi sta ohra- njeni tudi v Kramarjevih prepisih. Preostali notni zapisi pa se v Železnikih niso ohranili. Te pesmi so se verjetno pele vsako leto ob istem času, iz roda v rod pa so se prenašale z ustnim izročilom. Glasbe- nik in zborovodja France Čufar je ohranjene pona- rodele napeve zapisal in jih harmoniziral za mešani (pevski) zbor a cappella6 (Čufar & Prevc-Megušar, 2008: 305). Njihovi naslovi so: Pristopimo, počas- timo; V cerkev smo tvojo se danes mi zbrali; Svet- la zvezda zasijala; Lahke perutnice imeti; Kristjani vzdignimo svoj glas; Verni vsi se pridružite; Rajska zvezda ti; Cvetja venec in Svet Frančišek zdaj kon- čamo (Čufar & Prevc-Megušar, 2008: 306-14). Vseh devet Frančiškovih pesmi je objavljenih v sodobni (računalniški) notografiji v 5. Zborniku Selške do- line Železne niti.7 Levičnikove natisnjene skladbe so: Glasi radosti – slovenska polka s petjem (ob prihodu cesarja in cesarice, 1857), Slava Bogu na višavi! – dva božična napeva (1864) in Mali slovenski pevec – 17 dvoglas- nih šolskih napevov (1869).8 Že po njegovi smrti so leta 1929 v Čadeževi zbirki izšli trije božični napevi: Bodi pozdravljeno detece sveto, Pokonci narodi in Prišla je noč. Te pesmi so našle svoje mesto tudi v ka- snejših zbirkah božičnih pesmi in danes predstavlja- jo železni božični repertoar slovenskih cerkva. Kot aktualne božičnice so prešle celo v železni repertoar umetne, umetniške, klasične glasbe.9 V njih se kažejo značilnosti Riharjevega duha, torej duha enega od obeh učiteljev Levičnikove tvornosti. K Riharju se je zavestno prišteval in ga s svojim delom vzorno podpiral. Levičnikove skladbe so po harmonski in melodični liniji zelo blizu Rihar- jevim. V njih je pokazal dober in oblikovno izdelan (glasbeni) stavek, čeprav tako kot večina njegovih kolegov tistega časa in prostora za to niti ni bil sis- tematično glasbeno, kaj šele skladateljsko izobra- žen. Zagotovo pa sodi njegov opus med (slovenske) ustvarjalne dosežke, na katerih razvoj je vplivalo narodnostno gibanje. Članki, v katerih se je Levič- nik spomnil na Gregorja Riharja, pa so izšli v Ko- ledarju družbe sv. Mohorja (1865), Zgodnji danici (1868) in Domu in svetu (1896): Ob stoletnici Rihar- jevega rojstva.10 V seznam avtorjev božičnih pesmi se je Levičnik zapisal tudi kot avtor besedila znanih Štolcerjevih11 Rajskih strun. Še bolj kot božične pe- smi pa je cerkvenim pevcem poznana Levičnikova postna pesem Večerja zadnja v harmonizaciji Fran- ca Kimovca, ki zazveni v večini slovenskih cerkva na veliki četrtek (Čufar & Prevc-Megušar, 2008: 303). Zapisal je več ljudskih pesmi in jih objavil v No- vicah, Drobtinicah, Zgodnji danici in Slovenskih večernicah (1864–5). Ko je duhovnik in skladatelj Jakob Aljaž (1845–1927) začel leta 1895 zbirati slovenske ljudske pesmi, je bil v okviru njegovih sodelavcev tudi Levičnik. Ne sam, pač pa v (z)družbi Železne niti 14 Pisatelj, šolnik in glasbenik Jožef/Josip Levičnik 170 Novice, Ljubljana, 15. 8. 1888, z Levičnikovim besedilom in napevom Franca Jožefa I. Železne niti 14 Pisatelj, šolnik in glasbenik Jožef/Josip Levičnik 171 Začetek Levičnikovega članka o Gregorju Riharju v Domu in svetu, 9, 1896, str. 597. Železne niti 14 Pisatelj, šolnik in glasbenik Jožef/Josip Levičnik 172 Gorenjska, ki jo je iz nabora Jožefa Levičnika uvrstil v svojo zbirko K. Štrekelj (v Slovenske narodne pesmi, 1. zv., Slovenska matica 1895–98 in reprint izvirnika, Cankarjeva založba, 1980, str. 197). Železne niti 14 Pisatelj, šolnik in glasbenik Jožef/Josip Levičnik 173 številnih in za glasbeni razvoj na Slovenskem skoraj samih neznanih imen; morda je bil prav Levičnik ena izmed njihovih zvezd. Skupaj z Aljažem sta bila oba zaljubljena v slovenske gore in petje, zato sta skupaj zbirala ljudske pesmi. Zapis Levičnikove ljudske pesmi Gorenjska pa je med drugim objavljen tudi v 1. knjigi Slovenskih na- rodnih pesmi (Štrekelj, 1895–1898: 197). V posvetnih skladbah se tudi Levičnik kar pre- cej razlikuje od Riharjevih (pa tudi Potočnikovih in Belarjevih). Ker je bila usmeritev v glavnem v inštrumentalno, in sicer klavirsko glasbo, Levični- kova vokalna posvetna glasba očitno ni več zbudi- la zanimanja. Levičnik je npr. ''o vernitvi Nju ces. Apost. Veličanstev Franca Jožefa in Elizabete med Kranjce''12 napisal ''slovensko polko s petjem'' z naslovom Glasi radosti. Za klavir prirejena sklad- ba kaže poleg tehnične rutine tudi izdatno melo- dično iznajdljivost. A izrazitejšega pomena nima in spada v vrsto priložnostnih del, ki so služila družabni rabi. Levičnik je bil aktiven tudi pri Glasbeni matici, saj je le-ta segla mnogo širše kot predhodni Či- talnica ali Dramatično društvo. Že ob nastopu je Glasbena matica pokazala, da se ne misli omejiti le na Ljubljano, temveč hoče razširiti svoj vpliv na vse slovensko ozemlje in povsod, kjer koli so bivali Slovenci.13 To je manifestirala tudi s poverjeniki, ki naj bi sprva nabirali le člane, a se je njihovo delo pozneje razširilo v skladu s cilji matice. Na Gorenj- skem ji je v tem smislu iz vrst učiteljev pomagal tudi Jožef Levičnik. Namesto zaključka Levičnik je bil nadaljevalec Riharjevega dela tako v organistiki kot v skladanju. V nekaterih skladbah (npr. v božičnih napevih Slava Bogu na višavi) se je navzel celo uporabe raznih okraskov, čeprav so ti povsod in tudi na Slovenskem v tistem času že sko- raj povsem izginili iz cerkvenoglasbene prakse. Ta ''orglavec železniški'' ali ''narodni učenik'', kot se je tudi sam imenoval, je zložil še vrsto drugih cerkve- nih skladb, med njimi tudi Mašo v čast sv. Lucije in Sveto mašo, op. 3 (1856). Tudi tu kaže Levičnik značilnosti duha Riharjeve tvornosti, h kateri se je zavestno prišteval in jo s svojim delom vzorno pod- piral. Njegove skladbe so večinoma tehnično manj zahtevne. Ritmično so preproste, oblikovane so kot enodelne in dvodelne pesemske oblike. Slogovno pa zvenijo klasicistično, mestoma pa v harmoniji že prinašajo slutnjo romantizma. Melodika je lahkotna in emotivna, blizu ljudskemu duhu in vabljiva za preprostega človeka; izvajalsko (saj je bil Levični- kov opus v celoti komponiran za amaterje, ljubite- lje), percepcijsko, tj. zaznavajoče, in recepcijsko, tj. sprejemajoče. Aktualen je še danes. Tako kot stara (glasbena in druga) enciklopedistika ga ne glede na (praviloma) cerkveno provenienco opusa omenja tudi vsa dan- današnja leksika; nazadnje med drugim veliki slo- venski biografski leksikon Osebnosti (1. knj., od A do L, Ljubljana: Mladinska knjiga, str. 622). Josip Levičnik. Vir: Wikipedija Železne niti 14 Pisatelj, šolnik in glasbenik Jožef/Josip Levičnik 174 Viri in literatura: Čufar, France in Prevc Megušar, Ana. (2008). Josip Levičnik in pesmi Frančiškove devetdnevnice (v: Železne niti, 5, 2008. Železniki: Muzejsko društvo Železniki. Str. 301–314). Križnar, Franc. (2016). Levičnik, Jožef (v: Enzyclopädie der slowenischen Kulturgeschichte in Kärnten/Koroška: von den Anfängen bis 1942; ur. Sturm-Schanbl Katja in Bojan-Ilija Schnabl. Wien: Böhlau, bd. 2, str. 808). Savnik, Roman. (1973). Pomembni rojaki iz Selške doline (v: Selška dolina v preteklosti in sedanjosti. Železniki: Muzejsko društvo Škofja Loka, pododbor Železniki, str. 358–366). Opombe: 1 Savnik, Pomembni rojaki iz Selške doline, str. 360. 2 Mahrova trgovska šola je bila najstarejša te vrste v Avstriji. Jakob Franc Mahr (1800–1845) jo je ustanovil leta 1834 v Ljubljani in jo vodil do smrti leta 1845. Nasledil ga je cesarsko-kraljevi uradnik Ferdinand Mahr (1824–1900; inf. ZAL), za njim pa njegov sin Arthur Mahr (1852–1931; inf. ZAL). Pouk v njej je vse do konca prve svetovne vojne (1918) potekal v nemškem in slovenskem jeziku (nekatere predmete so poučevali v nemškem, druge v slovenskem jeziku). 3 Orglavec Peter Rojc (Tabor/Podbrezje; 1811–1848) iz Radovljice. 4 Le-te je po njem (s)prejela njegova učenka Terezija Demšar (roj. Rant), učiteljica na Malenskem Vrhu, župnija Poljane nad Škofjo Loko, od nje pa organist v Poljanah Franc Kramar (1890–1959). Ta je Levičnikove napeve v starejšem slogu oddal Etnografskemu zavodu (danes Slovenski etnografski muzej v Ljubljani?). 5 Tri od njih so izšle v zbirki Rajske strune zadonite! 20 starejših božičnih pesmi in 3 božični odpevi za mešani zbor. Izdal Viktor Čadež (Mekinje pri Kamniku, 1929). 6 Brez spremljave. 7 France Čufar (roj. 1952; v: Železne niti, 5, 2008, str. 306–314). 8 Ta je bila po mnenju Dragotina Cvetka ''po kvaliteti mnogo boljši kot /predhodna/ Slomškova pesmarica 'Šola veselega lepega petja' /1853/''. (v: Cvetko, D., Zgodovina glasbene umetnosti na Slovenskem, 3. knjiga, Ljubljana: DZS, 1960, str. 65). 9 Saj jih najdemo na koncertih in v diskografiji zborov, kot so Ave, Consortium musicum, Ljubljanski madrigalisti, Slovenski komorni zbor (danes je to Zbor Slovenske filharmonije) idr. 10 V: Dom in svet, IX, Ljubljana, 1896. 11 Skladatelj Valentin Štolcer (1841–1910). 12 Cvetko D., Zgodovina … (1960), str. 91–92. 13 V Ljubljani (1872), Celju (1908), Kranju in Trstu (1909), Mariboru (1919) idr. Železne niti 14 Klekljana cerkvena dediščina, 2. del 175 Klekljana cerkvena dediščina 2. del Katja Mohorič Bonča Spodnje besedilo je nadaljevanje pregleda klekljanih cerkvenih prtov iz Železnikov. Prti, ki so predstavljeni, so del tekstilne opreme cerkve sv. Frančiška. Poleg prtov je predstavljeno klekljano cvetje, ki je posebnost tukajšnje klekljarske tradicije. Zaradi celovitega pregleda je v besedilo vključen tudi volnen vezen prt, čeprav ne sodi med klekljano dediščino. Ime prta: Prt za Marijin oltar in prt za oltar sv. Alojzija (dva prta) Čas izdelave: 2013, ob otvoritvi po poplavah obnovljene cerkve sv. Frančiška Risar/risarka: Neznano Klekljarica: Antonija Šuštar, Na plavžu, Opalta, Železniki Ime vzorca: Pogačke Tehnika izdelave: Široki ris O prtu: V vsak prt je všitih šest čipk pogačk. Meta Markelj, Log, Železniki, je prispevala blago in brezplačno všila čipke. Tončka Šuštar pravi, da je to ''star del'' – čipka, izdelana v širokem risu. Železne niti 14 Klekljana cerkvena dediščina, 2. del 176 Ime prta: Garnitura s tulipani (prtiček za ambon, prt za oltar, prt za mizico za žaro) Čas izdelave: Kmalu po drugi svetovni vojni Ime vzorca: Tulipani Risar/risarka: Neznano Klekljarica: Marija Vrhunc, Bevčkova Micka, Na plavžu, Ferbarjeva hiša Ime prta: Prt za veliki oltar Čas izdelave: 2013 Risar/risarka: Neznano Klekljarica: Marija Jereb, Žiri Tehnika izdelave: Ozki ris O prtu: Klekljarica Marija Jereb iz Žirov je čipke naredila po poplavah leta 2007 in prt podarila za cerkev sv. Frančiška. V času poplav je bil župnik v Železnikih Andrej Jemec, ki je prej služboval v Žireh. Prt je bil zelo velik, zato so ga predelali v prt za mizico za žaro, prtiček za ambon in prt. Prede- lavo je brezplačno naredila Meta Markelj. Tehnika izdelave: Široki ris, mreža O prtu: Čipke je za cerkev podarila Zala Kemperle, arhitektka. Čipke (14 čipk) ji je naredila Marija Vrhunc, ki je pri njih delala. Zala Kemperle jih je hranila in jih leta 2013 podarila za cerkev sv. Frančiška. Prt s temi čipkami so imeli na oltarju ob slovesni maši v po poplavah obnovljeni cerkvi 3. decembra 2013. Železne niti 14 Klekljana cerkvena dediščina, 2. del 177 Ime prta: Polži iz slinc Čas izdelave: 1995 Ime vzorca: Polži iz slinc Risar/risarka: Neznano, star vzorec Klekljarica: Tonika Ramovš, Na plavžu, Železniki Tehnika izdelave: Široki ris, slince, metrska čipka Ime prta: Prt za ambon, narcise Čas izdelave: Med letoma 1945 in 1950 Risar/risarka: Neznano Tehnika izdelave: Narcise, polpremet, mreža O prtu: Antonija Šuštar se spominja sosede Tonike Ramovš, ko je stala ob mizi in klekljala. Tonika Ramovš je bila takrat stara 90 let. Prt sestavlja 14 polžkov. Čipke za prt je klekljarica naklekljala za cerkev sv. Frančiška. O prtu: Ivanka Novak iz Idrije je bila učiteljica klekljanja v Železnikih med letoma 1945 in 1950. Tudi stanovala je v Železnikih. Šola je bila takrat na Racovniku. Železne niti 14 Klekljana cerkvena dediščina, 2. del 178 Ime prta: Prt za veliki oltar, čipka in lila vezenina Čas izdelave: Po drugi svetovni vojni Risar/risarka: Neznano Klekljarica: Vika Kosec, Batova, Na plavžu, Železniki Uporaba prta: Adventni in postni čas Tehnika izdelave: Ozki ris, vezenina Ime prta: Prt lunce, za glavni oltar Čas izdelave: Po drugi svetovni vojni Risar/risarka: Neznano Klekljarica: Antonija Kosec, Na plavžu, Železniki Tehnika izdelave: Luknjice, kitica O prtu: Vika Kosec je prt izdelala v zahvalo za srečno vrnitev bratov iz partizanov. Brat ji je prinesel blago z že označenim vzorcem za vezenje. Sukanec za vezenino je iz Avstrije. Na robu prta je čipka v ozkem risu. O prtu: Antonija Kosec je prt izdelala v zahvalo za srečno vrnitev sina iz partizanov. Železne niti 14 Klekljana cerkvena dediščina, 2. del 179 Ime prta: Prt sv. Alojzija Čas izdelave: Pred drugo svetovno vojno Ime vzorca : Pogačke Risar/risarka: Neznano Klekljarica: Neznano Ime prta: Za veliki oltar – lunce in ažur Čas izdelave: Po drugi svetovni vojni Ime vzorca : Lunce Risar/risarka: Neznano Klekljarica: Neznano Tehnika izdelave: Široki ris O prtu: Prt ima napis: Čuj dete vedno vpije k tebi. Tehnika izdelave: Ažur, luknjice, metrska čipka Železne niti 14 Klekljana cerkvena dediščina, 2. del 180 Ime prta: Za oltar, pogačke Čas izdelave: Pred drugo svetovno vojno Ime vzorca: Pogačke, metrska čipka Risar/risarka: Neznano Klekljarica: Neznano Ime prta: Prt, rogljički Čas izdelave: Pred drugo svetovno vojno Ime vzorca: Rogljički Risar/risarka: Neznano Klekljarica: Neznano Tehnika izdelave: Široki ris Tehnika izdelave: Široki ris O prtu: Čipke so bile včasih del oblačila – albe, ker pa je ni nihče nosil, je Antonija Šuštar oblačilo predelala v prt. Železne niti 14 Klekljana cerkvena dediščina, 2. del 181 Ime prta: Volnen prt za oltar Čas izdelave: Verjetno leta 1868 Tehnika izdelave: Delan z volno, s križci Ime klekljanega izdelka: Klekljano cvetje Čas izdelave: Druga polovica 20. stoletja, 21. stoletje Risar/risarka: Kleklja se brez vzorca Klekljarica: Ana Triler (roj. Kordež), Železniki, Matilda Thaler (roj. Triler), Racovnik, Železniki O prtu: Prt je bil med poplavami leta 2007 v blatu. Antonija Šuštar ga je nesla v premično pralnico k Športni dvorani Železniki. Tam je prosila, naj ga operejo. Opral se je izredno lepo. Verjetno je bil izdelan za Jožefov oltar, ker ima napis Jožef. Prt ima tudi napis Maria. Na obeh koncih (na levi in desni strani) je kasneje všit doda- tek, ker je bil prt (verjetno) prekratek. Letnica na prtu je 1868, na levi strani 18, na desni 68. Tehnika izdelave: Ribice Iskrena hvala Antoniji Šuštar, Špendalovi Tončki, za vse informacije, zgodbe o prtih in klekljaricah, za vestno in neutrudno delo s klekljano dediščino, za čas, ki ga je namenila najinim srečanjem, in za slastne rogljičke, ki jih je postregla, ko sva pregledovali zbrane in zapisane podatke. Foto: Katja Mohorič Bonča, 12. 8. 2014 in 4. 4. 2016 Železne niti 14 182 Železne niti 14 Pomembne obletnice v Selški dolini v letu 2017 183 Pomembne obletnice v Selški dolini v letu 2017 Rudi Rejc 1277 740 let •Freisinški škofje dobijo pravico do izkoriščanja rude. 1517 500 let •Nadvojvoda Karel za Kranjsko in Goriško izda nov rudarski red, s katerim razširi upravno oblast deželnoknežjega višjega rudarskega sodnika na vse rudnike. Tako je ta imel civilno in kazensko oblast nad vsemi rudarji in fužinarji. 1637 380 let •Zgrajena Plavčeva hiša v Železnikih, v kateri je danes Muzej Železniki, Na plavžu 58. 1647 370 let •Začnejo se stečajna pogajanja glede Cornionovih fužin v Pontebbi (Furlanija-Julijska krajina) in Farjem potoku (Selška dolina). 1677 340 let •Izdan dekret višjega rudarskega sodnika Erberga sodniku v Železnikih, da morajo mehove vsa- ko soboto celo noč stražiti dva fužinarja in dva delavca. Dogajalo se je namreč, da so bili mehovi ponoči prerezani. Železne niti 14 Pomembne obletnice v Selški dolini v letu 2017 184 1707 310 let •V Železnikih zgrajeno novo župnišče. V ta namen takratni župnik Pavel Anton Wabl da 280 duka- tov predujma. 1717 300 let •Marija Terezija uvede šolske reforme. •Okoliške soseske so fužinarjem požgale mnogo kopišč na Štalci, na Blegošu, v Farjem potoku in na Žetinjem vrhu, zato komorno zastopstvo v Gradcu v imenu Železnikarjev sproži postopek zoper loško gospostvo. 1787 230 let •Ustanovljena župnija Zali Log. 1797 220 let •Rojen Jakob Demšar, Železniki, prvi učitelj v Železnikih. Poučevati začne leta 1815 z otvoritvijo šole. Leta 1816 v Ljubljani konča zahtevani šestmesečni tečaj za glavne učitelje. Poučuje celih 40 let do smrti leta 1855. •Rojen Blaž Crobath, Železniki, dr. prava. Gimnazijo in licej je obiskoval v Ljubljani. Študij prava je zaključil na Dunaju. Leta 1824 v Ljubljani dobi mesto odvetniškega pripravnika. Leta 1833 dobi samostojno advokaturo. Pri njem sta delala Matija Kastelic in France Prešeren, s katerima je tudi prijateljeval. V ta krog so spadali tudi Matija Čop, Andrej Smole, Ivan Jurij Toman in Emil Korytko. Crobathov ''ljubljanski salon'' je bil zbirališče slovensko in slovansko prepričanih izo- bražencev in kulturnih delavcev. Bil je član deželnega muzejskega društva, poslanec v deželnem zboru in odbornik Slovenskega društva. 1817 200 let •Rojen Anton Pintar, Železniki. Filozofijo in bogoslovje študira v Ljubljani. Kaplanuje v raznih krajih na Kranjskem. Župnik na Turjaku in od leta 1861 na Zalem Logu. Prevajalec in pisatelj. Predlagatelj zidave božjepotne cerkve v Suši. 1827 190 let •Umrl Peter Janez Plavec, Železniki, rojen leta 1762, Železniki, fužinar, župan v času Napoleona in rudarski sodnik. 1837 180 let •Rojen Gregor Kemperle, Podlonk, slikar, obiskuje ljubljansko bogoslovje, a mu dokončanje štu- dija prepreči smrt. Njegove oljne slike hranijo v ljubljanskem Alojzijevišču. •Namesto lesenega mostu čez Soro na Trnju zgradijo kamnit obokan most in zanj porabijo okrog 500 goldinarjev. Železne niti 14 Pomembne obletnice v Selški dolini v letu 2017 185 1847 170 let •Vrata odpre gostilna na Zalem Logu. Takratno ime je bilo Gostilna pri Gregurju. 1857 160 let •Rojen Luka Jelenc, Dražgoše, učiteljuje je v Hotiču, Šenčurju in Ljubljani, ravnatelj deške osnov- ne šole v Ljubljani, dolgoletni član izvršnega odbora narodno napredne stranke, prvi predse- dnik Učiteljske tiskarne, predsednik Zveze jugoslovanskih učiteljskih društev, član vodstva Uči- teljske hranilnice in posojilnice, soustanovitelj Zvončka, upravni svetnik Tvornice učil in šolskih potrebščin. Odlikovan z redom sv. Save IV. stopnje in z belim orlom. •Rojen Peter Josip Jeram, Smoleva, duhovnik in misijonar v ZDA, avtor slovensko-angleške slov- nice. 1867 150 let •Rojen Ivan Grohar, Sorica, kot slikar je najprej samouk, nato vajenec pri slikarju Bradašku v Kranju in pri italijanskem slikarju Milanesiju v Zagrebu. Šola se na akademiji v Gradcu, v Ažbe- tovi šoli v Münchnu. Z Antonom Ažbetom ga seznani Rihard Jakopič, ki postane njegov največji prijatelj do smrti. V šoli se spoprijatelji še z Matijo Jamo in Matejem Sternenom. Sodeluje pri ustanovitvi prvega kluba slovenskih umetnikov Sava. Slika pokrajinske motive v okolici Škofje Loke in Sorice, nabožne podobe, portrete in ilustracije. Kot krajinar se razvije v enega naših najpomembnejših impresionistov. Razstavlja na Dunaju, v Berlinu, Trstu, Londonu, Beogradu in Ljubljani. Njegova najpomembnejša dela so Pomlad (1903), Macesen (1904), Škofja loka v snegu (1905), Ajda (1905) Cvetoča jablana (1907), Štemarski vrt (1907), Sejalec (1907), Jesensko sonce (1908), Krompir (1909) in Črednik (1910). •Rojen Franc Vidmar - Pustotnik, Zgornja Luša, zaselek Pustote, ljudski pesnik. •Rojen Avgust Novak, Ljubljana, konec 19. in v začetku 20. stoletja uvede v svojo hišo na Racovni- ku veliko novitet, modernizira hišo (angleško stranišče in kopalnica z banjo) in gospodinjstvo, postavi elektrarno, napelje vodo v hlev in hišo, postavi velik vrt – park z leseno vilo in osvetljen vodomet, v gozdičku se pasejo srne. •Rojen Janez Krek, p. d. Skalar, Dolenja vas, graditelj obzidja Egrovega vrta in kapelice v Selcih leta 1923. •Anton Globočnik pl. Sorodolski izda knjigo Rudarski in fužinarski kraj Železniki kot separatni tisk Izvestij zgodovinskega društva za Kranjsko. Napisana je bila v nemščini z naslovom Der Berg und Hammerwersort Eisnern. V njej zapiše: ''Železniki so 1501 čevelj (450 metrov) visoko nad morjem na Gorenjskem, od Ljubljane oddaljeni 7 ur in od Škofje loke 3 ure hoda, v dolini med izrastki Ratitovca. Hribi vsenaokrog so srednje visoki, a izredno strmi.'' Prav iz te knjige je v tej rubriki objavljenih obilo letnic. Železne niti 14 Pomembne obletnice v Selški dolini v letu 2017 186 1877 140 let •Zgrajena cerkev loretske Matere Božje v Suši. Zidava cerkve na predlog takratnega župnika na Zalem logu Antona Pintarja je trajala eno leto. Posvetil jo je ljubljanski knezoškof dr. Janez Kri- zostom Pogačar. •Umrl Ivan Janez Globočnik, Slavina, rojen leta 1815, Železniki, župnik v Slavini pri Postojni. Z bolj znanim bratom Antonom ustanavljata slovenske šole v okolici Postojne. •Umrl Ivan Tušek, Ljubljana, rojen leta 1835, Martinj Vrh, botanik, vajevec, naravoslovec, zbiralec in zapisovalec ljudskega izročila, prevajalec prvih učbenikov za srednje šole, prvi sestavljavec šolskih botaničnih besedil, pisatelj, pesnik in tajnik Slovenske matice, profesor prirodopisa, ma- tematike in fizike na Dunaju, v Zagrebu in Ljubljani. 1887 130 let •V Železnike pride prva učiteljica klekljanja, njeno ime žal ni znano. Pripeljal naj bi jo trgovec s čipkami Josip Demšar, p. d. Dagarin, da bi poučevala dekleta, saj je posel s čipkami rastel. Skupaj naj bi pripravila tudi prodajni katalog čipk, ki ga hranimo v Čipkarski zbirki Muzeja. 1897 120 let •Umrl Peter Josip Jeram, Milwaukee, ZDA, rojen leta 1857, Smoleva, duhovnik in misijonar v ZDA, avtor slovensko-angleške slovnice. •Ustanovljena Hranilnica in posojilnica v Selcih. •Ustanovljeno Prostovoljno gasilsko društvo Selca, prejemnik plakete Občine Železniki v letu 2007. 1907 110 let •Ustanovljena Cesarsko-kraljeva čipkarska šola v Železnikih. Prva učiteljica je bila Marija Reven, doma iz Idrije. Čipkarska šola je nastala na pobudo učitelja Sonca. •Ustanovljena selška podružnica Slovenskega planinskega društva, predhodnica Planinskega društva za Selško dolino, prejemnik plakete Občine Železniki leta 2007. •Prične se pouk v šoli Martinj Vrh, pouk poteka do leta 1974. •Rojen Blaž Gortner, Železniki, prof. France Planina ga opiše kot ljudskega prosvetarja, saj deluje v mnogih društvih: Rdeči križ, Turistično društvo (organizacija Čipkarskega dneva), predvsem pa v Muzejskem društvu Škofja loka, bil je predsednik Pododbora Železniki in soustanovitelj Muzeja Železniki. Bil je pismonoša in mežnar ter je tako poznal vse ljudi v kraju. Železne niti 14 Pomembne obletnice v Selški dolini v letu 2017 187 1917 100 let •Rojen Franc Potočnik, Šinkarjev, Bukovica, pevovodja, skladatelj, organist, zborovodja. Vodil je Bukovški cerkveni zbor, Moški pevski zbor KUD Bukovica, Mešani pevski zbor, iz njega je nastal tudi vokalni kvintet Fantje s Praprotna, ki je potem nastopal z ansamblom Lojzeta Slaka. Kasneje je vodil tudi dekliško skupino Dekleta z Bukovice, mladinski pevski zbor, cerkveni zbor v Bukov- ščici, oktet Zadružniki in Moški kapucinski zbor iz Škofje Loke. Prejel je zlato Gallusovo značko in Zlati grb Občine Škofja loka, bil je ustanovni član Gasilskega društva Bukovica. •Umrl dr. Janez Evangelist Krek, Ljubljana, rojen leta 1865, Sodražica, slovenski prosvetitelj. Leta 1875 se po smrti očeta z materjo preseli v Selca v Štok (sedanji Krekov dom), novomaš- nik leta 1888, leta 1892 na Dunaju doktorira iz teologije, stolni vikar, profesor teologije in filozofije na bogoslovju v Ljubljani. Piše črtice in povesti, tudi osem ljudskih iger, ki so jih velikokrat uprizarjali. Leta 1894 ustanovi prvo kmečko posojilnico, do leta 1910 je v zadružno zvezo vključenih 560 zadrug, ki odigrajo pomembno gospodarsko, socialno in politično vlo- go. Leta 1897 ustanovi in vodi krščanskosocialno gibanje, leta 1901 postane poslanec v kranj- skem deželnem zboru in leta 1907 v dunajskem državnem zboru. Od leta 1905 podpredsednik Slovenske ljudske stranke, pobudnik majniške deklaracije leta 1917 in duhovni oče slovenske poti v Jugoslavijo. •Umrl Matija Rant, Ljubljana, rojen leta 1844, Martinj Vrh, učitelj, sadjar, čebelar, avtor knjige Opis najnavadnejših sadjereji škodljivih mrčesov. Leta 1905 častni občan Dobrove pri Ljubljani. •Janez Ev. Krek in 37 poslancev somišljenikov v dunajskem državnem zboru podpišejo majniško deklaracijo o samostojnosti jugoslovanskih dežel v avstro-ogrski monarhiji. 1927 90 let •Umrl Anton Klemenčič, p. d. Plnadar, Železniki, rojen leta 1844, Železniki, rezbar, podobar, ljud- ski umetnik. •Umrl Janez Okorn, Ljubljana, rojen leta 1901, Zgornja Luša, z odliko končal gimnazijo in vstopil v semenišče ter pred zaključkom študija zbolel in umrl. Pisal je pesmi, prozo in literarnoteo- retične prispevke, ki jih je objavljal v Mentorju, listu za srednješolsko dijaštvo, v reviji kato- liškega gibanja Križ na gori, , delavskem listu Novi čas, v Katoliških misijonih in Almanahu katoliškega dijaštva. •Rojen Zvone Kržišnik, Železniki, novinar, publicist in šahovski mojster, pionir radijskega novi- narstva, v letih od 1976 do 1980 direktor slovenskega Tanjuga, v letih od 1983 do 1989 urednik revije TV-15, predhodnice Svobodne misli. Za novinarsko delo je prejel tri Tomšičeve nagrade, leta 1963 šahovski prvak Slovenije, umrl v letošnjem letu. 1937 80 let •Ustanovljena Lesnoproduktivna zadruga za Selško dolino na Češnjici. Železne niti 14 Pomembne obletnice v Selški dolini v letu 2017 188 Viri: Arhiv Muzejskega društva Železniki. Zborniki Železne niti in Loški razgledi. Selška dolina v preteklosti in sedanjosti. Ur. France Planina. Železniki: MD Škofja Loka, pododbor Železniki, 1973. Anton Globočnik: Eisnern – Železniki, zgodovinsko-statistični oris v regestah: kronika. Prev. Jože Dolenc, France Baraga. Dražgoše: Pan, 1999. Vida Košmelj: Železniki skozi čas. Radovljica: Didakta, 2007. Občina Železniki: Častni občani, občinski nagrajenci. Slovenski biografski leksikon. Leksikon Gorenjci. Železni kruh. Ur. Miha Naglič. Železniki: Domel holding, d. d., 2016. Ustno izročilo. 1947 70 let •Priključitev Primorske k Jugoslaviji. •Rojen Andrej Andy Arnol, Železniki, pri štirih letih se prične učiti violino, v glasbeni šoli se uči kontrabas, zanima se za džez. Violino zamenja za klarinet in saksofon, Jože Privšek ga povabi v Big Band, diplomira v Gradcu, dobi nagrado avstrijskega ministrstva za kulturo na Dunaju, usta- novi lastni džez kvartet, v katerem se po nastopih menja veliko odličnih slovenskih glasbenikov. Igra tudi s črnskimi džezisti v orkestru Duka Ellingtona. Napiše sto lastnih skladb in trideset aranžmajev, vodi tudi 700-članski orkester Evropske skupnosti v Franciji. •Umrl Lovro Pintar, Sorica, rojen leta 1874, Sorica, graditelj ceste v Sorico. 1957 60 let •Umrl Matija Žumer, Ljubljana, rojen leta 1901, Železniki, slovenski inženir kemije in metalurg. Zaposlen v železarni na Jesenicah, specializira metalurgijo v Grenoblu, vodja zunanjih obratov v rudniku Velenje. Vodja kabineta za fužinarstvo Tehnične fakultete v Ljubljani, redni profesor za metalografijo in metalurgijo, kasneje predstojnik Katedre za metalografijo in prodekan Teh- nične fakultete v Ljubljani. •Umrl Miha Trojar, p. d. Boltarčev, rojen leta 1874, Ojstri Vrh, legenda domače narodno zabavne glasbe, njegove sinove poznamo kot Mihov kvartet. •Četrte poplave v Železnikih. •Preneha delovati skrilolom na Zalem Logu. •Ustanovljeno Turistično društvo za Selško dolino, leta 1961 se preimenuje v Turistično društvo Železniki, prejemnik plakete Občine Železniki v letu 2012. 1977 40 let •Umrl Vinko Nastran, p. d. Šoštarjev, Studeno, rojen leta 1913, Studeno, ustanovitelj Čevljarske pro- duktivne zadruge Ratitovec v Studenem pri Železnikih, z. z. o. j. (zadruga z omejenim jamstvom). Železne niti 14 Ob 110-letnici ustanovitve Osnovne šole Martinj Vrh 189 Ob 110-letnici ustanovitve Osnovne šole Martinj Vrh Marija Ceferin Tradicija s strani države organiziranega osnovne- ga šolstva na Gorenjskem sega v čas reform Marije Terezije. V njena prizadevanja za prosvetljevanje neukega prebivalstva se je leta 1773 vključil gorenj- ski rojak, šolnik in narodni buditelj Blaž Kumerdej (1738–1805). Sestavil je načrt za organizacijo ljud- ske šole na Kranjskem in ga poslal cesarici. Bil je upoštevan, saj je obetal, da bodo ljudje, ko bodo znali brati, pisati in računati, tudi umneje kmetova- li. Bolje bodo poskrbeli zase in korist bo imela tudi država, saj bodo lahko plačevali večje davke. Leta 1790, ko je bil na Gorenjskem šolski nad- zornik Anton Tomaž Linhart, so že delovale šole v številnih krajih; nam najbližje v Selcih in v Škofji Loki, kjer je delovala tudi uršulinska dekliška šola. V naslednjih sto letih je šola doživela velike spre- membe. Na začetku 20. stoletja je na Slovenskem veljal šolski sistem, ki je temeljil na državnem šolskem zakonu iz leta 1869. Šole so bile državne in deželne ustanove. Vodili so jih deželni, okrajni in krajevni šolski sveti, neposredno pa nadučitelj. Učitelji so se izobraževali na štiriletnih učiteljiščih, ločenih po spolu. Plačevale so jih dežele, bili so deželni ura- dniki. Zidava in vzdrževanje šolskih stavb sta bila na ramenih občin. Zakon je zahteval ustanavljanje novih šol v krajih, kjer je bilo v petletnem povprečju več kot 40 otrok od najbližje že obstoječe šole odda- ljenih več kot 4 kilometre. Šolska obveznost je bila osemletna, od 7. do 15. leta starosti. Na Kranjskem je bila šestletna osnovna šola in dveletna ponavljalna šola. Slednje je pomenilo, da so učenci po zaključenem šestem letu šolanja prihajali v šolo še dve leti le ob četrtkih od novem- bra do marca in ponavljali snov prejšnjih let. Poleg tega pa na Kranjskem zasledimo še eno- do štiriraz- rednice, ekskurendne1 in zasilne šole. V šolskem letu 1901/02 na območju sedanje občine Železniki najdemo eno tako šolo v Selcih (1778), v Železnikih (1815), v Sorici (1852), v Davči (1893), v Dražgošah (1893) in na Zalem Logu (1895). Šole v Podlonku, Zabrdu in Martinj Vrhu so bile ustanovljene kasneje. Železne niti 14 Ob 110-letnici ustanovitve Osnovne šole Martinj Vrh 190 Martinj Vrh in njegovi rojaki Martinj Vrh je razložena prostrana vas, ki se razteza nad gornjima tokovoma Prednje in Zadnje Smoleve, od Vancovca do podnožja Mladega vrha, Koprivnika in Mrzlega vrha. Nekaj hiš je tudi po dolinah obeh Smolev in po hribih med Zadnjo Smo- levo in Muštrovo grapo. Nekateri domačini izvajajo ime vasi po posestniku Martinšku, češ da je bilo to prvo poslopje in gospodar prvi naseljenec v gorski samoti, kar pa ni dokazano. Rovtarsko naseljevanje naj bi se namreč začelo od vzhoda v sedanji Megu- šnici sredi 16. stoletja in se postopno širilo proti za- hodu.2 Državno upravno je vas Martinj Vrh spadala v občino Selca, cerkveno pa je bila razdeljena med tri župnije: Sv. Lenart, Zali Log in Železniki, kot je še sedaj. Dokler ni bilo šole v Martinj Vrhu, so hodili otroci v šolo k Sv. Lenartu, na Zali Log, v Železnike in celo v Selca. Čeprav v 19. stoletju v vasi ni bilo še nobene šole, so Martinjvrharji že poskrbeli za izobrazbo neka- terih svojih nadarjenih sinov. Tako je vas že imela ljudi, ki so v okolju, kjer so živeli in delovali, dosti pomenili. Večina je prvo znanje nabirala v ljudski šoli v Železnikih, nadaljevala v Ljubljani in nekateri tudi na Dunaju. Ker danes o njih vemo zelo malo ali nič, naj jih tukaj vsaj omenimo. Izjema je le pisatelj in profesor Ivan Tušek, katerega življenje in delo je knjižno predstavila gospa Marija Gasser. Mihael Tušek – Martinškov (1788–1828) Postal je duhovnik. Vse do svoje smrti je služboval kot veroučitelj na gimnaziji v Ljubljani. Umrl je star komaj 40 let. Dr. Mihael Tušek – Megušarjev (1803–1843) Odločil se je za študij medicine in doktoriral na Dunaju leta 1832. Kot mlad zdravnik se je naselil v Ljubljani in opravljal zasebno prakso. Poročil se je in imel tri otroke. Bil je Prešernov sodobnik in sodelavec časopisa Kranjska čbelica. Pisal je tudi za nemške bralce v časopis Illyrisches Blatt. Umrl je v 40. letu starosti. Dr. Jernej Zupanc – Posečnikov (1810–1898) Na Dunaju je študiral pravosodje in prav tam opravil notarski izpit. V mladih letih je bil izvrsten vzgojitelj in v času bivanja na Dunaju je s svojimi varovanci prepotoval velik del Evrope in Severno Ameriko. Leta 1856 je nastopil notarsko službo v Ljubljani in leta 1872 postal predsednik notarske zbornice. Svoje družine ni imel, bil pa je velik dobrotnik svoje fare. Na njegove stroške so v letih 1894–1895 sezi- dali šolo pri Sv. Lenartu. Prav tako je leta 1898 dal postaviti nove Goršičeve orgle v tamkajšnjo farno cerkev. Umrl je v Ljubljani v visoki starosti. Martin Rant – Jakčev (1825–1887) V duhovnika je bil posvečen leta 1853. Kot kaplan je služboval po različnih krajih Dolenjske. Leta 1865 je postal župnik v Cerkljah pri Krškem, kjer je star 62 let tudi umrl. Ivan Tušek – Megušarjev (1835–1877) V gimnaziji v Ljubljani je bil član pomembne skupine vajevcev, med katerimi so bili tudi Josip Stritar, Simon Jenko in Fran Erjavec. Na Dunaju je študiral prirodo- slovje in postal profesor prirodopisa, matematike in fizike. Nekaj časa je poučeval na Dunaju, nato pa v Zagrebu in Ljubljani. Deloval je na strokovnem, poli- tičnem in kulturnem področju. V Novicah in Sloven- skem glasniku je objavljal strokovne članke in svoje zapise ljudskih pripovedk iz rojstnega Martinj Vrha. Cenjen je kot prevajalec prvih učbenikov prirodopisa za srednje šole iz nemščine in češčine. Bil je poročen in je imel tri otroke. Umrl je v Ljubljani star 42 let. Matija Rant – Bencelnov (1844–1917) Bil je učitelj in je služboval po različnih krajih Slo- venije. Opisujejo ga kot zelo priljubljenega človeka in odličnega pedagoga. Zavzemal se je za napredek v čebelarstvu in sadjarstvu, v čemer se je dodatno izobraževal. Veliko je objavljal v Novicah in leta 1883 izdal bogato ilustrirano knjigo o škodljivcih sadnega drevja. Bil je poročen in je imel štiri otroke. Nazadnje je z družino živel na Dobrovi pri Ljubljani, kjer je v 73. letu tudi umrl. Železne niti 14 Ob 110-letnici ustanovitve Osnovne šole Martinj Vrh 191 Matej Pintar – Muštrov (1859–1906) Mašniško posvečenje je prejel leta 1883. Kot kaplan je služboval po Dolenjski, župnik pa je bil v Stari Oselici, v Gorenji vasi in v Šentgotardu. Leta 1905 se je zaradi bolezni službi moral odpovedati. Umrl je v 47. letu starosti v Leonišču v Ljubljani. Ustanovitev šole v Martinj Vrhu Šolski kroniki, ki prinašata največ podatkov o življenju in delu Osnovne šole Martinj Vrh, sta dve. Prva govori o obdobju od šolskega leta 1921/22 do 1958/59 z nekaj osnovnimi podatki za nazaj do leta 1907, druga pa o času od 1959/60 do ukinitve šole leta 1974. Obe hrani škofjeloška enota Zgodovinske- ga arhiva Ljubljana. Gospa Marija Grobovšek, stalna učiteljica in šol- ska voditeljica pri Sv. Lenartu v letih 1911–1922, je zadnja leta hodila poučevat tudi v Martinj Vrh. Šol- ske kronike za Martinj Vrh do njenega prihoda niso pisali. Sama je vanjo na kratko opisala kraj, postop- ke ob ustanovitvi šole ter nekaj o prvih učiteljih in o pomembnih možeh Martinj Vrha. Šolska kronika je bila potem vsa leta redno in skrbno napisana. Iz- jema je le čas druge svetovne vojne od leta 1941 do 1945, ko šola ni imela učitelja in je bila zaprta. A tudi spomin na to težko obdobje, skozi katero so morali vas in njeni ljudje, je po zaslugi tedanjega šolskega upravitelja Franca Vidmarja ohranjen v šolski kro- niki. S pomočjo vaške mladine je po vojni zbral in kronološko urejeno zapisal podatke o ključnih med- vojnih dogodkih. Ker pa ti ne zadevajo življenja in dela šole kot take, jih ta zapis ne vključuje. Z odlokom cesarsko-kraljevega deželnega šolske- ga sveta za Kranjsko (št. 6084 ex 1906) je bila dne 31. 1. 1907, kot zadnja v Selški dolini, ustanovljena ekskurendna šola v Martinj Vrhu. Taka šola nima stalnega učitelja; učitelji prihajajo le dvakrat te- densko od drugod, en dan v tednu pa je rezerviran za verouk. Pouk je bil ob sredah in četrtkih, verouk, ki je bil zaupan župniku pri Sv. Lenartu, pa ob pone- deljkih. V to šolo so hodili otroci iz hiš s številkami od 4 do 37 in od 44 do 60. Iz prvih treh hiš v vasi so hodili k pouku v Železnike, iz ostalih pa na Zali Log. Učitelj je dobil za to delo letno plačo 600 kron, katehet pa 120 kron. Šola svojih prostorov ni imela, zato je bila nasta- njena v Bencelnovi hiši št. 19, ki jo je odkupila Živi- norejska zadruga Selca. Posestvo je sedaj zadružni Bencelnova hiša, kjer je potekal pouk od ustanovitve šole leta 1907 do preselitve v novo šolsko stavbo leta 1936. Oljna slika je delo amaterskega slikarja Alojza Trdine. Lastnik slike je Tone Benedičič. Železne niti 14 Ob 110-letnici ustanovitve Osnovne šole Martinj Vrh 192 Šolski okoliš Osnovne šole Martinj Vrh. Skica učitelja. Vir: Slovenski šolski muzej Ljubljana. pašnik. V hiši sta bili najeti dve sobi za šolske pot- rebe; ena za pouk in druga za shranjevanje učil in prenočevanje učitelja. Pouk se je pričel 10. aprila 1907. Martinjvrharska šola je bila prideljena ljudski šoli v Železnikih, od koder je prihajal prvi učitelj gospod Anton Sonc, ki pa je že po dveh letih umrl. Melhior Dolenc, naduči- telj v Železnikih, je poučeval v Martinj Vrhu v letih 1910–1914. Padel je v prvi svetovni vojni. Vmes je poučeval še Ivan Tavčar v letih 1909–1910, za njim pa Mirko Kovač v letih 1915–1919. Poučevali so samo učni jezik, računstvo in pisanje. Verouk so v tem času prihajali učit duhovniki od Sv. Lenarta: Frančišek Sever, Janko Borštnar, Albin Železne niti 14 Ob 110-letnici ustanovitve Osnovne šole Martinj Vrh 193 Havski, Janez Langerholz, in sicer po dve uri na te- den. Šola v tistih časih ni mogla imeti večjega učne- ga uspeha. Bila je preveč vsiljena postranska stvar, otroci so doma morali delati, zato so v šolo prihajali neredno. Število učencev se je gibalo le med 20 in 30. ''V prvem krajnem šolskem svetu ni bilo nobene- ga domačina, sami Železnikarji. Krajni šolski nad- zornik je bil /.../ g. Valentin Marčič, župnik v Železni- kih. Šele pozneje so prišli domačini v krajni šolski svet,''3 je v kroniko zapisala svetolenarška učiteljica Grobovškova. Čas po prvi svetovni vojni Po razpadu Avstro-Ogrske je bil v vseh šolah pred- pisan slovenski učni jezik, nemščina je ostala učni predmet, na novo je bila uvedena srbohrvaščina. Z nastankom Kraljevine Jugoslavije je novi šolski za- kon leta 1929 v okviru novonastale države osnovno šolstvo poenotil. Obvezna osemletna osnovna šola je v Sloveniji že obstajala, kjer so bile zanjo možnos- ti, bila pa je novost za mnoge druge predele Jugo- slavije. Novost za Slovenijo pa je bil skupen pouk za dečke in deklice, prepovedana je bila telesna kazen, uvedeni so bili oddelki in nove ocene s petico kot najboljšo oceno. Učiteljice so bile formalno ena- kopravne z moškimi kolegi, a v praksi je še veljal popolni celibat učiteljic, od leta 1926 do 1939 pa delni. Šolske kronike kažejo, da so bile glede tega po šolah velike razlike. Za ustanavljanje narodnih šol, nameščanje in plačevanje učiteljev je bila odgo- vorna država. Za šolska zemljišča so morale poskr- beti občine, za zidavo, vzdrževanje šolskih poslopij, nabavo učil in opreme pa krajevni šolski sveti. Šolo so nadzirali banovinski in okrajni šolski nadzorniki. Zakon je označil osnovno šolo za 'narodno šolo' in jo razdelil na štiriletno osnovno in štiriletno višjo narodno šolo. Po končani štiriletni osnovni šoli so učenci lahko nadaljevali na nižji gimnaziji, meščan- ski, strokovni ali vajeniški šoli. Višja narodna šola na podeželju navadno v sedmem in osmem razredu ni več imela pouka vsak dan, pač pa le ob četrtkih, podobno kot ponavljalna šola v prejšnjem obdobju. V šolskem letu 1919/20 so martinjvrharsko šolo pridelili enorazrednici pri Sv. Lenartu. To pomeni, da sta tamkajšnja učitelj in katehet hodila poučevat v ekskurendno šolo v Martinj Vrh. Tudi šolskih iz- letov, ki so jih organizirali od leta 1917 dalje, so se v naslednjih šestih letih tukajšnji otroci udeleževali skupaj z otroki Sv. Lenarta. Na volitvah v krajevni šolski svet jeseni 1921 je bil za predsednika izvoljen župnik pri Sv. Lenartu Janez Langerholz, za namestnika Blaž Trdina – Mohorč, za odbornika pa Anton Pintar – Posečnik in Anton Jelovčan – Karbuskar. Njuna namestnika sta bila Anton Demšar – Demšar in Janez Benedičič – Birt. V prvem polletju tega šolskega leta je poučevala uči- teljica Grobovškova, v drugem pa župnik Langerholz. Pouk je v zimskem času oviral silno visok sneg. Gos- pod dekan Matija Mrak je 20. junija nadzoroval pouk verouka, zato so otroci morali priti v šolo k Sv. Lenartu. Šolsko leto 1922/23. Učitelj je bil spet župnik Langerholz. Pouk je do decembra potekal trikrat, potem pa le še dvakrat tedensko. Redni šolski obisk je ovirala velika jesenska povodenj (7. 10. 1922) in velika količina snega v marcu. Gospod Urban Zupanc iz Ljubljane je šoli daroval 13 čitank, Druž- ba sv. Mohorja iz Prevalj pa več nevezanih knjig iz svoje zaloge, za kar se je učitelj iskreno zahvalil. Iz šolske knjižnice je bilo 22 učencem izposojenih 400 izvodov knjig. Šolsko leto so zaključili 28. junija – prvič brez šolskih naznanil, kajti zahtevano je bilo kolkovanje le-teh. Rede so si učenci napisali kar na list papirja. Naslednje leto je pouk prevzela gdč. Marija Šmid, od 1. maja dalje pa spet župnik Langerholz. Zopet huda zima in slab šolski obisk. December in februar sta bila v znamenju škrlatinke. Zboleli so skoraj vsi otroci, umrla sta Alojzij Buh in Anton Benedičič, oba učenca nižje skupine. Izkaz ob koncu šolskega leta bi spet lahko dobili le učenci, ki bi plačali predpisani kolek. Ker tega niso storili, so si ocene napisali kar v zvezke in to nesli pokazat domov. 3. septembra 1925 sta upraviteljstvo šole in kra- jevni šolski svet prejela dopis, da je šola v Martinj Železne niti 14 Ob 110-letnici ustanovitve Osnovne šole Martinj Vrh 194 Vrhu spet ekskurendna (leto prej so jo preimenovali v zasilno šolo4), da se bo pouk spet oskrboval dvak- rat tedensko iz osnovne šole v Železnikih in da je za učitelja določen Josip Primožič, šolski upravitelj v Železnikih. Ta v šolsko kroniko zapiše: ''Prvi šolski dan, dne 16. septembra, je bil eden najlepših letošnjega leta, zato ni bilo nič čudnega, da nas je zvabil ven pod milo nebo in sicer na Koprivnik. Ko je prišel tukajšnji novoimenovani učitelj /…/ prvič v Martinj Vrh, pričakoval ga je z otroki vred tudi prijatelj č. g. župnik Langerholz od Sv. Lenarta /…/. Takoj je bilo domenjeno, da se priredi izlet. Otroci so dobili vsak 3 krompirje in hajdi na hrib /.../. Vrnili smo se okrog 14.30 ure. Pri Posečniku so nas pogostili. Otroci so dobili kislo mleko in kruh, midva z g. župnikom pa nekaj boljšega. Prvi šolski dan v Martinj Vrhu je na- redil name jako dober vtis: otroci, ljudje in okolica.''5 Pouk so sklenili 30. junija z razdelitvijo šolskih naznanil in izpustnico trem učencem. Kolekov to leto niso več zahtevali. Šolo je obiskovalo 23 učencev. Enoletna ukinitev pouka – prvič Od leta 1919 so martinjvrharske otroke prihajali učit učitelji in katehet od Sv. Lenarta. Tamkajšnji žup- nik gospod Langerholz, ki ga kronika omenja kot izredno dobrega pedagoga, je bil, ko ni bilo na voljo druge učne moči, tudi učitelj in ne le katehet na tu- kajšnji šoli. Med počitnicami 1926 je bil premeščen v Stanje pri Kamniku, župnik pri Sv. Lenartu pa je postal dotedanji selški kaplan g. Janko Mevželj. 15. septembra 1927 je bila prva seja novega kra- jevnega šolskega odbora, ki je bil sestavljen takole: predsednik – Janez Pintar, občinski odbornik, Mar- tinj Vrh 5; tajnik – Josip Primožič, šolski upravitelj v Železnikih; blagajnik – Jožef Zupanc, Martinj Vrh 4, in odborniki: Franc Benedičič, Martinj Vrh 17; Mar- tin Pintar, Martinj Vrh 28; Blaž Trdina, Martinj Vrh 20, in Franc Trdina, Martinj Vrh 22. Med velikimi počitnicami leta 1929 pa je šola prejela obvestilo, da je ministrstvo za prosveto z odlokom (O. N. br. 52175) odločilo, da spremeni ekskurendne šole v Martinj Vrhu, Stari Oselici in Za- brdu v redne enorazredne osnovne šole. Učitelj, ki je prihajal dvakrat tedensko iz Železnikov, bi odslej učil le še na svoji matični šoli. Tako bi šola v Martinj Vrhu prvič imela svojega učitelja. Vendar je odločitev ministrstva za vas pomenila ukinitev pouka v šolskem letu 1929/30. Za enoraz- rednico bi namreč morali biti izpolnjeni naslednji pogoji: šola bi morala imeti lastno streho, za učite- lja bi morala biti na razpolago stanovanje in hrana, pouk bi potekal vsak dan. Vsega tega pa ni bilo. Prav tako tak režim mnogim ni ugajal, saj so otroke pot- rebovali pri delu, oddaljeni otroci pa bi tudi težko zmogli vsakodnevno dolgo pot do šole. Domačini so upali, da se bo našla rešitev, a pouk se ni pričel septembra in ne pozneje. Župnik Mevželj je predlagal, da bi se nekaj otrok všolalo pri Sv. Le- nartu, nekaj v Železnikih in nekaj na Zalem Logu, in sicer po izbiri staršev. Učitelj Primožič je predvsem zaradi velike oddaljenosti in slabih poti to možnost izključil. Krajevni šolski odbor je 3. 11. 1929, kljub temu da pouka ni bilo, sklical sejo za sestavo pro- računa za šolsko leto 1929/30 in hkrati sestavil pri- tožbo oz. prošnjo sreskemu načelstvu. Iz besedila je čutiti res veliko zavzetost za to, da bi se pouk nada- ljeval, in to v nespremenjeni obliki. Takole so zapisali: ''Silna skrb in bol navdajata ves krajevni šolski odbor radi žalostnih razmer, ki so zav- ladale v letošnjem šolskem letu 1929/30 pri šoli v Mar- tinj Vrhu. Starši silno žele, da bi njihovi otroci hodili v šolo in se kaj prida naučili. Nekaj let sem so se otroci res toliko ali pa še celo več naučili, kot na kakšni redni eno- razrednici. Otroci so tako radi hodili v šolo, da bi mu ne mogel nič hujšega storiti, kot če bi ga hoteli starši obdržati ob šolskem času doma. Za hribovske razmere so se z dvakratno hojo res veliko naučili ...Vsi želimo: 1. da ostane šola še nadalje na teden dva dni; 2. da poučuje še nadalje gospod šolski upravitelj Primožič Josip iz Železnikov; 3. da se ga po zakonu pošteno plača.''6 Dopis so podpisali vsi člani krajevnega šolskega odbora, a nanj ni bilo nobenega odgovora. Otroci so Železne niti 14 Ob 110-letnici ustanovitve Osnovne šole Martinj Vrh 195 ostali brez pouka celo šolsko leto 1929/30. Takoj 2. julija 1930 je ves krajevni šolski odbor šel osebno posredovat na prosvetni oddelek banske uprave in dobil zagotovilo, da v prihodnjem šol- skem letu pouk bo. Predsednik Pintar je 13. avgusta še enkrat interveniral glede začetka pouka. 24. avgusta istega leta pa je prispela odločba sreske- ga načelstva (P. No. 2003/30) s sporočilom: Martinj Vrh, bivša ekskurendna šola se pretvori v začasno šolsko stanico. Dovoljuje se takojšen pouk, ki ga prev- zame šolski upravitelj v Železnikih Josip Primožič. Šolski odbor je poskrbel za novo opremo učilnice, za kar je bil z uradnim dopisom sreskega načelstva tudi pohvaljen. Klopi je izdelal domači mizar Jožef Zupanc – Miznikar. Pouk se je pričel 18. septembra 1930 in je potekal dvakrat tedensko z učiteljem Josipom Primožičem. V začetku maja 1931 je bil na šoli ustanovljen pod- mladek Rdečega Križa, včlanjenih je bilo 30 učen- cev. Vseh učencev je bilo 31, saj je eden od njih hodil v šolo predčasno. Šolsko leto so zaključili 24. junija z razdelitvijo spričeval, učitelj Primožič pa je bil raz- rešen pouka v Martinj Vrhu. V kroniki omeni neza- Učitelj Obdobje Značaj šole Anton Sonc 1907–1909 Ekskurendna šola, prideljena ljudski šoli v Železnikih Ivan Tavčar 1909–1910 Melhior Dolenc 1910–1914 Mirko Kovač 1915–1919 Prva svetovna vojna; pouk le občasno Marija Grobovšek 1919–1922 V šolskem letu 1919/20 ekskurendna šola, prideljena enorazre- dnici pri Sv. Lenartu Janez Langerholz 1921–1925 V šolskem letu 1924/25 se ekskurendna šola preimenuje v zasilno šolo Marija Šmid 1923–1924 Josip Primožič 1925–1931 V šolskem letu 1925/26 spet ekskurendna šola, prideljena osnov- ni šoli Železniki. Šola zaprta 1929/30 V šolskem letu 1930/31 postane začasna šolska stanica Ivan Tome 1931–1934 V šolskem letu 1931/32 je redna enorazredna šola Franc Može 1933–1934 Ivan Lampič 1935–1939 Leta 1936 šola postane dvorazrednica Ivan in Antonija Lampič 1937–1939 Franc in Marija Vidmar 1939–1946 Med drugo svetovno vojno pouka ni bilo dovoljstvo z delom svetolenarškega kateheta, ki v vsem letu nikoli ni prišel v šolo, ampak le enajstkrat do Birta. Tam je imel le po eno uro verouka, čeprav sta bili tedensko predpisani dve uri. Zaradi pomanjkanja učiteljev na šoli v Železnikih se je pouk v šolskem letu 1931/32 začel dva meseca kasneje s prihodom učitelja Ivana Tometa iz Selc. To leto je šolo obiskovalo 42 učencev in postala je redna enorazrednica7. Tome je bil tako prvi stalni učitelj v vasi. Bil je navdušen nad dobro urejenostjo učil- nice, kar je kazalo na skrben krajevni šolski odbor. Tometa so iz zdravstvenih razlogov v aprilu 1933 premestili nazaj v Selca, od tam pa je prišel učitelj Franc Može. Toda že naslednje leto se je Tome vrnil in ostal do 10. novembra 1934. Tedaj je šola spet os- tala zaprta do januarja 1935, ko je prišel učitelj Ivan Lampič. Istega leta je Sv. Lenart zapustil veroučitelj g. Mevželj, nadomestil pa ga je g. Stanislav Šinkovec. Nekateri učitelji so poučevali le nekaj mesecev, ko so nadomeščali obolelega, zaradi študija ali vojaške obveznosti odsotnega kolega, drugi celo leto, tretji več let. Od ustanovitve šole do konca druge svetov- ne vojne so se zvrstili: Železne niti 14 Ob 110-letnici ustanovitve Osnovne šole Martinj Vrh 196 Število šolskih otrok v letih 1925–1941 Za prvo obdobje martinjvrharske šole število učencev po posameznih letih ni zabeleženo. Z vo- denjem statistike ob koncu vsakega šolskega leta je za tukajšnjo šolo začel šele šolski upravitelj v Železnikih Josip Primožič, in sicer za šolsko leto 1925/26. Šolsko leto Število učencev ob začetku šolskega leta Število učencev ob koncu šolskega leta 1925/26 23 21 1926/27 30 30 1927/28 25 24 1928/29 20 22 1929/30 Pouka ni bilo 1930/31 30 31 1931/32 42 42 1932/33 44 46 1933/34 49 49 1934/35 50 51 1935/36 53 54 1936/37 58 57 1937/38 54 53 1938/39 60 61 1939/40 59 60 1940/41 56 Pouk je potekal do 6. 4. 1941 Odločitev za novogradnjo Učitelj Ivan Tome v letu 1934 v šolsko kroniko za- piše: ''Kmalu po mojem prihodu se je začelo gibanje za zidavo nove šole /.../. 16. junija 1934 se je sestal krajevni šolski odbor /.../ in sklenil zidati nujno pot- rebno šolsko poslopje. Sestavil se je pod mojim vod- stvom zapisnik /…/ ki sem ga poslal kot poslovodja sreski izpostavi v Škofjo Loko. Sreska izpostava se je takoj zavzela za našo prošnjo in kmalu razpisala dan za komisijski ogled stavbnega prostora''.8 Med počitnicami je bil sestanek z vsemi davko- plačevalci šolskega okoliša. Sestavili so pravno ve- ljavno listo, v katero so vpisovali vse prostovoljne dajatve tukajšnjih prebivalcev. Skupno so obljubili 191 m3 lesa in 200 ročnih dnin ter 160 dnin z živino. Kraljevska banska uprava pa je nakazala 1.500 din za plačilo komisijskega ogleda, ki je bil opravljen 28. avgusta 1934. Komisijo je vodil vodja sreske iz- postave gospod Legat, člani pa so bili: sreski šolski referent Vinko Zahrastnik, banski šolski nadzornik Škulj in inž. Emil Novinšek. Ogleda prostora za novo šolo so se udeležili vsi člani krajevnega šolskega od- bora in nekaj drugih vaščanov, ki so prav tako kazali veliko zanimanje za novogradnjo. Prostor, ki je lep, suh, zavarovan od vetrov in sončen, je bil določen na posestvu predsednika krajevnega šolskega odbo- ra Blaža Trdine, po domače Mohoriča. Potrebnih je bilo več prošenj, okrožnic in na- črtov zemljišča, s katerimi so si izprosili stavbni načrt in povečanje proračuna. Kraljevska banska uprava je poslala načrt za leseno poslopje, ki ga je naredil inž. Novinšek. Ta ljudem sprva ni najbolj ugajal, kasneje pa je bil zaradi številnih prednosti v tukajšnjem naravnem okolju sprejet. Stavba bo torej lesena, podzemni del in del pritličja pa bodo betonirali. Imela bo klet in v pritličju vse potrebne prostore moderne šole. V nadstropju se bo naha- jalo upraviteljevo stanovanje z vsemi potrebnimi pritiklinami.9 ''Z izkopavanjem temeljev in dovažanjem gradbe- nega materiala se bo začelo takoj ta mesec (novem- bra), tako da bo lepo dodelana šola stala jeseni 1935 Opazimo, da je zavest o pomenu rednega poši- ljanja otrok v šolo le s težavo prodirala med ljudi. Morda je prav izpadlo šolsko leto 1929/30 starše spodbudilo k drugačnemu razmišljanju. Zaradi na- raščajočega števila učencev, ki je svoj vrh doseglo tik pred drugo svetovno vojno, je pouk v najeti Ben- celnovi izbi postajal vse bolj otežen. Vzrok, zakaj se števili otrok na začetku in ob kon- cu šolskega leta skoraj nikoli ne ujemata, so učitelji v kroniki le redko pojasnili. Železne niti 14 Ob 110-letnici ustanovitve Osnovne šole Martinj Vrh 197 šolski mladini v veselje, stanovalcem in podjetnim vaščanom pa v ponos in zadoščenje za njihov trud,''10 je oktobra v šolsko kroniko zapisal gradnji predani učitelj Ivan Tome. Toda še isti mesec je bil z odlokom prosvetnega ministrstva razrešen službovanja na na- rodni šoli Martinj Vrh in premeščen v Kresnice. Učitelji so v šolski kroniki omenjali tudi dogodke, ki so presegali ozek krajevni okvir. Tak dogodek se je zgodil 9. oktobra 1934, ko je bil v atentatu ubit jugo- slovanski kralj Aleksander I. Dan žalovanja je bil pou- ka prost dan. Povsod so visele žalne zastave in ves te- den je učitelj učencem pojasnjeval časopisna poročila o kralju. V cerkvi so imeli mašo zadušnico z govorom o pokojnem kralju. Žalovanje učitelja in učencev je bilo zelo pristno in doživeto, s poudarkom na posled- njih kraljevih besedah: ''Čuvajte Jugoslavijo!'' Skica pritličja šolske zgradbe. Vir: Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota Škofja Loka. Železne niti 14 Ob 110-letnici ustanovitve Osnovne šole Martinj Vrh 198 Mesto pokojnega kralja je zasedel njegov mlado- letni sin kralj Peter II., vlado pa je vodilo v oporoki določeno kraljevo namestništvo. Šolski upravitelj Ivan Lampič nadaljuje V januarju 1935 je bil s Sovodnja v Martinj Vrh premeščen učitelj Ivan Lampič. V kroniko med dru- gim zapiše, da so pomladi z učenci na šolski parceli že uredili učno travišče. Posejanih je bilo 43 gredic z raznimi vrstami trav, detelj in krmnih rastlin. Seme je poslalo sresko načelstvo z naročilom, naj opazujejo in proučujejo rast in kakovost posameznih vrst trav, da bi tako ugotovili, katera semena najbolje uspevajo v tukajšnjih klimatskih pogojih. Učenci so travišče ob- delovali z največjim veseljem in zanimanjem. Ženskih ročnih del niso poučevali, ker na šoli ni bilo kvalificirane učne moči. Telovadbo so imeli le v pomladnih in jesenskih mesecih na prostem, če je vreme dopuščalo. ''Rokotvorni pouk'' je vključeval kartonažo, izrezovanje, lepljenje in knjigoveštvo. Krajevni šolski odbor so tedaj sestavljali: Blaž Trdina – predsednik, Ivan Lampič – tajnik, Jožef Zupanc – blagajnik ter člani: Janez Pintar, Franc Tr- dina, Franc Benedičič. Imenovani so bili tudi doda- tni člani za širši stavbni odbor: Anton Demšar, Jožef Pintar in Janez Koblar. Tudi aktivnosti v zvezi z gradnjo nove šole so se nadaljevale. Spomladi 1935 jim je banska uprava za namen gradnje podelila podporo 30.000 din, ministr- stvo prosvete pa 35.000 din. Na prošnjo krajevnega šolskega odbora jim je banska uprava naslednjo po- mlad dodelila še 50.000 din brezobrestnega posojila, ki naj bi ga vrnili v desetletnih anuitetah po 5.000 din. Z odločbo (P. No 253/3–1936) je sreska izpostava v Škofji Loki po komisijskem ogledu parcele kata- strska občina Sv. Nikolaj št. 758/b, ki jo je v izmeri 2.000 m2 za šolo prodal posestnik Blaž Trdina, 13. 3. 1936 izdala gradbeno dovoljenje. Uradni predračun za novo šolo, pridobljen od kra- ljevske banske uprave, je znašal 166.344,54 din. Tako je krajevni šolski odbor z gotovino 115.000 din lahko pričel z gradnjo. Odločil se je graditi v lastni režiji in 29. 4. 1936 na licitaciji v Železnikih oddal le zidarska, tesarska, krovska, soboslikarska in pleskarska dela. Prevzeli so jih naslednji mojstri: zidarska dela Anton Bešter za 11.625,22 din, tesarska in krovska dela Franc Šparovec za 22.047,56 din, soboslikarska in pleskarska dela pa Franc Benedičič za 4.363,66 din. Pri vseh delih, razen pri soboslikarskem, je bilo vra- čunano samo delo brez materiala, ki ga dobavi kra- jevni šolski odbor sam. Ta je že v zimskih mesecih pripravil stavbni les, ki ga je v večini dobil v dar od občanov šolske občine. Velikodušna je bila tudi Živi- norejska zadruga v Selcih, ki je za novo šolo pokloni- la 12 m3 stavbnega lesa. Z gradbenimi deli so pričeli 15. junija 1936, že na Vidov dan, 28. junija, pa je bila slovesna blagoslovitev temeljnega kamna. Spominska listina Učitelj Ivan Lampič, ki je bil izredno skrben kro- nist in je s krajani zavzeto sodeloval v prizadeva- njih za novo šolo, je zapisal: ''28. junija 1936, na Vidov dan, ob 15. uri se je vršila slovesna blagoslo- vitev temeljnega kamna novega šolskega poslopja. Prireditev je obsegala govor in blagoslovitveni obred, ki ga je opravil župnik od Sv. Lenarta g. Šinkovec Stanislav, pevske točke moškega pevske- ga zbora od Sv. Lenarta, deklamacije in manifest šolske mladine ter govor šolskega upravitelja Lampič Ivana /.../. K svečanosti se je zbrala števil- na množica ljudstva in lepo število povabljenih gostov. V skrinjico temeljnega kamna se je vložila pergamentna spominska listina s sledečim besedi- lom: 'Sporočilo prihodnjim rodovom na dan bla- goslovitve temeljnega kamna šolskega poslopja: To šolsko poslopje se je z državno in banovinsko denarno podporo in z velikimi žrtvami občanov ter z božjo pomočjo pričelo graditi dne 15. junija 1936. leta, v času, ko je bil kralj Jugoslavije Peter II. Karađorđević, ban dravske banovine dr. Natlačen Marko, vodja sreske izpostave Legat Ivan, sreski Železne niti 14 Ob 110-letnici ustanovitve Osnovne šole Martinj Vrh 199 šolski nadzornik Zahrastnik Vinko, šolski upra- vitelj na Martinj vrhu Lampič Ivo, župnik pri Sv. Lenartu Šinkovec Stanislav, predsednik upravne občine Železniki Žumer Niko, predsednik krajev- nega šolskega odbora na Martinj vrhu Trdina Blaž in člani, ki so podpisani. Na Martinj Vrhu, na Vidov dan, 28. junija 1936.'''11 Sledili so podpisi članov krajevnega šolskega od- bora ter članov stavbnega odbora. Listino so javno prebrali, nato pa v zvitku spustili v pločevinast tok z nekaj novci denarja (od desetaka navzdol po en novec). Tok so na licu mesta zavarili in vzidali v skrinjico temeljnega kamna na jugo- vzhodnem vogalu stavbe. Vsa prireditev je izzvene- la v misli, da za kulturo in blagor mladega rodu ni nobena žrtev prevelika. Z blagoslovitvijo temeljnega kamna je bila zaklju- čena prva faza gradbenih del, ki je obsegala temelj in kletno zidovje. Gradnja se je takoj nadaljevala in lepo poletno vreme je omogočilo, da je bila nova stavba dokončana v štirih mesecih. Komisijskemu ogledu 15. oktobra je 20. oktobra 1936 sledila odločba o uporabnem dovoljenju (IV. No. 185/4). Otvoritev nove šole Slovesne otvoritve novega šolskega poslopja 18. oktobra 1936 se je udeležila velika množica ljudi, cerkvenih in posvetnih predstavnikov ustanov, ki so kakor koli pripomogle k uresničitvi zastavljenega ci- lja. Sveti maši na prostem in blagoslovitvenemu obre- du so sledili nastopi učencev in številni govori: učite- lja Lampiča, župana Nika Žumra, zastopnika sreskega učiteljskega društva Janka Sicherla, svetolenarškega župnika Šinkovca in župnika Hribarja z Zalega Loga, ki je temu dogodku poklonil pesem prigodnico. Za- ključku programa je sledila pogostitev šolske mla- dine, povabljeni gostje pa so si ogledali novo šolsko poslopje in se nato zbrali pri svečanem kosilu. Pohvalna poročila o novi šolski stavbi, ki da je prava ''planinska vila'' na nadmorski višini 954 me- trov, so prinesli časopisi Učiteljski tovariš, Domo- ljub, Slovenski narod, Jutro in Slovenec. Učitelj Lampič novo zgradbo opiše takole: ''Novo šolsko poslopje je leseno, zgrajeno v moderni ar- hitekturi po načrtih kraljevske banske uprave v Ljubljani. Poslopje je podkleteno in je do pritličja zidano. Ima dva trakta: pritlični in nadstropni. V pritličju je učilnica /.../, tlakovana veža, pisarna, shramba, garderoba in ločena stranišča za dečke in deklice. V nadstropju, kamor vodi stopnišče s posebnim vhodom z vzhodne strani, je stanovanje za šolskega upravitelja, ki ima predsobo, kuhinjo, dve sobi in pritikline. Poslopje je opremljeno z vo- dovodom in elektriko, ki jo je velikodušno dala na razpolago privatna centrala družbe Trdina Franc, Trdina Blaž in Pintar Marija. Poslopje je zavarovano pri Vzajemni zavarovalnici za 110.000 din. Dohod do nove šole sta trajno dovolila posestnik Trdina Blaž (južni dohod) in Živinorejska zadruga (zapadni dohod), ki za ta prehod preko svojega ozemlja ne bosta zahtevala odškodnine.''12 Krajevni šolski odbor je za novo šolo nabavil še najpotrebnejše orodje in pohištvo. Šola v gradnji. Foto: arhiv Filipa Mohoriča Nova šola jeseni 1936. Foto: arhiv Filipa Mohoriča Železne niti 14 Ob 110-letnici ustanovitve Osnovne šole Martinj Vrh 200 3. novembra 1936 so pouk po skoraj treh dese- tletjih gostovanja v Bencelnovi hiši v veliko veselje učencev, učitelja in staršev lahko preselili v novo sodobno šolo. To leto jo je obiskovalo 58 učencev in kraljevska banska uprava je z odločbo 20. 11. 1936 dosedanjo enorazredno šolo razširila v dvorazre- dnico. Od kod ji je bil posredovan podatek, da je to leto na šoli 70 učencev, ni mogoče pojasniti. Odločba o ustanovitvi dvorazrednice. Vir: Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota Škofja Loka. Železne niti 14 Ob 110-letnici ustanovitve Osnovne šole Martinj Vrh 201 Novo šolsko poslopje je stalo 150.000 din. Na prošnjo krajevnega šolskega odbora je kraljevska banska uprava v juliju 1937 dodelila še 6.000 din za kritje dolga. Preostali dolg posameznim podje- tnikom in dobaviteljem pa je znašal še 26.000 din. Decembra 1936 se je vzdrževanje ljudskih šol delno preneslo na banovino, ki je morala skrbeti za stvarne potrebščine. Občini so ostala popravila, zi- dava, davki in zavarovanje. Upravna občina Železni- ki, ki je bila po zakonu dolžna graditi šole na svojem območju, je zaradi prezadolženosti in težkih tekočih gospodarskih razmer z veliko zaskrbljenostjo prev- zela kočljivo nalogo iskanja denarnih sredstev za likvidacijo dolga. 25. 10. 1936 so potekale občinske volitve, na katerih je bil za župana ponovno izvoljen g. Nikolaj Žumer. Novi občinski odbor je v novi kra- jevni šolski odbor Martinj Vrh imenoval vse dose- danje člane, skupaj z Blažem Trdino kot predsedni- kom. V odbor je vstopil tudi župan kot član virilist.13 Kakšna je bila nadaljnja usoda dolga, iz razpolo- žljivih dokumentov ni razvidno. Predvojni čas 31. 1. 1937 so s slavnostno akademijo počasti- li 30-letnico ustanovitve tukajšnje šole. Domače občinstvo je do zadnjega kotička napolnilo šolsko sobo in prisluhnilo programu učencev in koncertu mladinskega pevskega zbora. Šolski upravitelj g. Lampič je v slavnostnem govoru predstavil zgodovi- no šole, težav in borb za njen obstoj ter pokazal na izjemen rezultat skupnih prizadevanj. Ob tej priliki je o tukajšnjih ljudeh in vlogi učiteljev, ki so priha- jali mednje, napisal članek, ki ga je objavil časopis Slovenec.14 V tridesetih letih se je na šoli izmenjalo deset učiteljev. S 1. julijem 1937 je šola pridobila dodatno učno moč. Učiteljica Antonija Bem je od leta 1934 pouče- vala na ljudski šoli Zali Log. Po poroki z učiteljem Iva- nom Lampičem je zaprosila za premestitev v Martinj Vrh. Tako je šola postala prava dvorazrednica s pou- kom vsak dan, brez dotedanjega prostega četrtka. Šolsko leto 1937/38 Šolsko leto se je začelo z vpisovanjem učencev 1. septembra, šolsko sveto mašo pri Sv. Lenartu 2. septembra in z rednim poukom 3. septembra. V 1. razred so vpisali sedem novincev, skupno število vseh učencev je bilo 53. 6. septembra so z interno proslavo in udeležbo pri zahvalni službi božji počastili rojstni dan kralja Petra II. Od 21. do 26. septembra so bili ob Kolpi veliki vojaški manevri jugoslovanske vojske. Mnogi tuji vojaški odličniki so se zelo pohvalno izrazili o naši vojaški moči. 1. decembra so počastili državni praznik zedinje- nja. Priredili so javno akademijo na novem šolskem odru ob polnoštevilni udeležbi. To leto so na pobudo kraljevske banske uprave in krajevnega šolskega odbora v kraju prvič organizi- rali nabiralno akcijo za prireditev božičnice. Doma- čini, sami kmetje in delavci, so prispevali v blagu, ki so ga potem unovčili, nekaj pa je prispevala tudi banovina. Vsi učenci so bili obdarovani s šolskimi potrebščinami in posladkom, deset učencev pa še s perilom in obleko. Božičnica, ki je bila javna priredi- tev, je pustila ugodne in lepe vtise. 13. februarja 1938 je bilo na pobudo mnogih do- mačinov ustanovljeno Prosvetno društvo Martinj Vrh s sedežem v šoli. 25. marca je g. Janko Sicherl, učitelj iz Škofje Loke, iz osebne prijaznosti do podeželske mladine priredil v Martinj Vrhu enodnevni smučarski tečaj. Udeležilo se ga je 20 mladih smučarjev, ki so svoje navdušenje izrazili z željo po vsakoletnem podob- nem tečaju. V decembru se je v kraju pojavil osamljen primer davice. Bolezen se zaradi previdnostnih ukrepov ni razširila in pouk ni trpel. Higienski zavod Ljubljana je odredil cepljenje po vsej banovini. V Martinj Vrhu je bilo 29. aprila cepljenih 82 otrok. To leto so starejši učenci prvič pogozdovali, in sicer pri posestniku Janezu Benedičiču – Birtu. Pod učiteljevim in gospodarjevim vodstvom so posadili približno 4.000 smrekovih in macesnovih sadik. Železne niti 14 Ob 110-letnici ustanovitve Osnovne šole Martinj Vrh 202 V Slovencu objavljeni članek šolskega upravitelja in učitelja Ivana Lampiča. Vir: Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota Škofja Loka. Železne niti 14 Ob 110-letnici ustanovitve Osnovne šole Martinj Vrh 203 V maju je dr. Strnadova opravila običajni pregled in cepljenje otrok proti kozam. Materinski dan so člani podmladka Rdečega križa počastili z javno akademijo, ki je bila lepo obiskana. 9. junija sta učitelja odpeljala učence na celodnev- ni avtobusni izlet po Dolenjski: Grosuplje–Župano- va kapniška jama–Turjak–Ljubljana z ogledom mes- ta in velesejma. Sklenili so vsako leto organizirati tako ''vreden in temeljit'' izlet. 12. junija je bilo na pobudo šolskega upravitelja organizirano kmetijsko predavanje sreskega kme- tijskega referenta g. Hladnika o temeljnih načelih naprednega kmetijstva. Obisk je bil zadovoljiv. 17. junija je šolo inšpiciral sreski šolski nadzornik Ivan Kržišnik. 26. junija so priredili javno sklepno šolsko slove- snost, ki je bila dobro obiskana. Izdelali so vsi učen- ci razen dveh. Takoj po proslavi je g. Lampič preda- val o borbi proti tuberkulozi in vse skupaj podkrepil z diapozitivi Higienskega zavoda Ljubljana. Šolsko leto 1938/39 Začetek šolskega leta je bil vsako leto enak: vpi- sovanje otrok, šolska sv. maša, začetek rednega pou- ka. To leto je bilo v šolo vpisanih 60 učencev. V oktobru je šolsko poslopje dobilo strelovod. Dobavil in montiral ga je klepar Janez Šifrar iz Ško- fje Loke za ceno 900 din. V decembru je bila javna proslava v počastitev 20-letnice Kraljevine Jugoslavije. Na njej je prvič so- delovalo domače Prosvetno društvo s predavanjem ob diapozitivih. Naslov predavanja je bil Naša mesta in letovišča. Šola je v decembru dobila harmonij. Dobavil ga je Anton Tramte iz Medvod za ceno 2.400 din. K naku- pu sta vsak svoj del prispevala krajevni šolski odbor in banovina. S tem je bil olajšan pouk petja, ki je bil prejšnja leta na šoli zanemarjen. Učitelj Lampič za- piše: ''Vobče je opažati v družinah pomanjkanje pev- cev, pri čemer je največja krivda v tem, da matere (zaradi neznanja ali kakega drugega vzroka) svojim otrokom ne pojo. Zato prihajajo otroci v šolo brez posluha in so z njimi velike težave, preden se doma zagrešene napake popravijo. Zato se je šolski upra- vitelj, kljub temu da šola trpi veliko pomanjkanje potrebnih učil, odločil najprej za harmonij''15. Za božič je kraljevska banska uprava za najrev- nejše otroke poslala nekaj blaga za obleke in perilo ter en par čevljev. 23. decembra so to razdelili med sedem najrevnejših. 25. marca je šolska mladina za materinski dan priredila spevoigro Čudežne gosli. To je bila prva prireditev, na kateri so posamezni učenci nastopili s solističnimi pevskimi točkami. V maju je podmladek Rdečega križa priredil na šoli akademijo z naslovom Naša kri v tujini. Starejši učenci so zopet pogozdovali na Birtovi parceli. Posadili so 2.000 sadik. 11. junija je bilo na šoli kmetijsko predavanje o živinoreji. 16. junija je bil šolski izlet z avtobusom v Kranj, Tržič in na Golnik. V Kranju so obiskali grob pesni- kov Prešerna in Jenka, v Tržiču pa so si ogledali to- varno čevljev Peko. 29. junija so za zaključek šolskega leta na pros- tem priredili javno vidovdansko proslavo, v učilnici pa so pripravili prvo šolsko razstavo v Martinj Vrhu. Ta je bila informativno-vzgojnega značaja in je žele- la staršem pokazati velik pomen šole za otroka in njegov razvoj. Še vedno je bilo namreč nekaj družin, ki šoli in učiteljem niso zaupali in so omalovaževali pomen šolskega dela. V zdravstvenem pogledu šolsko leto 1938/39 ni bilo dobro. Zaradi epidemije gripe v zimskem času in nato ošpic, za katerimi je obolelo 28 otrok, je močno trpel šolski obisk in pouk. Šolsko leto 1939/40 V šolo so vpisali 59 otrok, med letom se je priselil še eden. V podu učilnice se je pojavila hišna goba, tako da je šolski upravitelj moral odstopiti za pouk eno od stanovanjskih sob. Strokovni zastopnik kraljevske banske uprave je ugotovil potrebo po obsežnih popravilih, ki naj bi poleg menjave poda v učilnici zajela tudi kletni strop. Tega naj bi nado- Železne niti 14 Ob 110-letnici ustanovitve Osnovne šole Martinj Vrh 204 mestili z železobetonsko ploščo. Zakonca Lampič sta bila s 30. septembrom 1939 razrešena službovanja v Martinj Vrhu in premešče- na v Križe. Od 1. oktobra do 6. novembra na šoli ni bilo pou- ka, ker ni bilo učitelja. 4. novembra 1939 pa sta na lastno prošnjo tukaj nastopila novo službeno mesto zakonca Franc in Ma- rija Vidmar. Franc Vidmar je bil premeščen s Sovod- nja, Marija Vidmar pa iz Loškega Potoka. 8. decembra je šolska mladina skupaj s Prosvet- nim društvom priredila izseljensko proslavo. Ob božičnih počitnicah so otroci zaigrali igro Povodni mož. Dobiček so skupaj z banovinskim pri- spevkom porabili za obdarovanje 23 revnih otrok. V aprilu so pogozdovali na parceli posestnice Frančiške Debeljak. Posadili so 1.000 sadik. 27. junija je opravil nadzor šole sreski šolski nadzornik Ivan Kržišnik. Kljub odmaknjenosti in težki dostopnosti šole je bilo nadzorovanje dela na njej izjemno vestno. Skoraj vsako leto je šolo najmanj enkrat v jesenskem ali pomladnem času obiskal šolski nadzornik oz. kasneje pedagoška svetovalka. Na Vidov dan 28. junija se je pouk zaključil z re- dno zahvalno mašo pri Sv. Lenartu. Med vojno Pouk se je začel septembra in normalno potekal do 6. aprila 1941, ko se je zgodil napad na Jugosla- vijo. Ljudje razpada države niso vzeli zelo tragično, saj so mislili, da je zanje vojne konec in da smejo od Nemcev pričakovati ugodnosti, ki jih je že dlje časa obljubljala sovražna propaganda. Martinj Vrh so najprej zasedli Italijani, ki pa so se čez teden dni morali umakniti Nemcem. Ti so šolo takoj zapečatili in tukajšnja učitelja spodili iz službe in šole. Streho sta našla pri Mohoriču. Kmalu so ju začele iskati nemške žandarmerijske in gestapovske patrulje, a so ju ljudje vedno pravočasno obvestili, da sta se lahko skrila. Vendar je postalo prenevarno in mlada družina je morala zbežati v Ljubljano, ki je bila pod italijansko okupacijo. Šolsko poslopje so Nemci dali popraviti. Odstra- nili so gobo v šolski sobi, napravili vežni tlak in pos- tavili peč v stanovanjski sobi. Vso jesen leta 1943 se je v Martinj Vrhu zadr- ževal štab Gorenjskega odreda. Propagandni referent je bil Niko Žumer in na njegovo pobudo so pod šolo zgradili bunker partizanske tehnike. Po razformiranju Gorenjskega odreda je bila to tehnika Škofjeloškega odreda, ki pa je Nemci niso nikoli odkrili. Avgusta 1944 je martinjvrharske otroke začel poučevati Franjo Kosec iz Železnikov, saj so bili od aprila 1941 brez pouka. Zaradi nevarnosti sovražni- kovega prihoda je bil pouk najprej po hišah, pozneje pa kar v šoli. Šola v povojnem času do leta 1960 Po drugi svetovni vojni je bilo šolstvo zopet de- ležno mnogih sprememb. Do konca petdesetih let je šlo za izrazito prilagajanje slovenskega šolskega sistema manj razvitemu sistemu drugih republik ter za izločanje ideološko manj primernih vsebin iz učbenikov in učnih načrtov. Uveljavilo se je na- čelo ločitve cerkve od države. Verouk ni bil več ob- vezen, starši so morali k verouku otroke posebej prijaviti. Vidmarjeva družina med vojno. Vir: Pilovška kronika, 2. del. Železne niti 14 Ob 110-letnici ustanovitve Osnovne šole Martinj Vrh 205 Leta 1953 je izšel odlok o osemletnem šolanju od sedmega do petnajstega leta starosti (prej, leta 1946, je zakon uvedel sedemletno osnovno šolo). Učenci so se najprej šolali na štiriletnih osnovnih šolah, potem pa lahko nadaljevali obvezno šolanje v višjih razredih osnovne šole ali nižjih gimnazi- jah. Zaradi potreb gospodarstva so pri posameznih podjetjih nastajale obratne šole in za potrebe obrti vajenske šole. Za desetletje med letoma 1951 in 1961 je na Go- renjskem značilno veliko število osnovnih šol (95) in velik porast števila učencev in števila učiteljev. Na podeželskih šolah pa pri številu učencev opa- zimo nasproten trend gibanja. ke topline povsod zelo priljubljen. Spoštovali so ga domači ljudje, učenci in sodelavci, ki jim je bil kas- neje ravnatelj, in tudi, ko je bil v vlogi pedagoškega svetovalca. Učitelj Jakob Ušeničnik je nastopil službo v no- vembru 1947 in z mlado družinico v Martinj Vrhu ostal do decembra 1951. To leto se je pouk zaradi pomanjkanja učnih moči zopet začel z dvomesečno zamudo. Novi učitelj je bil preveč strog, a tudi izje- mno delaven človek. V tem času je bilo na šoli do 40 učencev od prvega do petega oz. šestega razreda in poučeval je vsak dan dopoldne in popoldne. V zim- skih mesecih je ob nedeljah popoldne vodil tečaje za izpopolnitev osnovnošolske izobrazbe mladin- cev, kasneje pa izobraževalne tečaje za odrasle. Ved- no se jih je udeleževalo preko trideset tečajnikov. V večernih urah je režiral igre in tako skupaj z mladi- mi dvigal kulturo kraja. Že v prvem letu njegovega dela na šoli je Prosvetno društvo uprizorilo dve igri, v vseh štirih letih pa kar šest. V aprilu 1947 je bila ustanovljena samostojna Kmetijska zadruga Martinj Vrh. Ustanovitveni občni zbor je bil v šoli. Ušeničnik se je posebej zavzel za napredek kmetijstva in v šoli so bila pogosta preda- vanja o kmetijstvu in sadjarstvu. Z učenci so obde- lovali šolski vrt in novembra 1948 je tukajšnji pio- nirski odred na prirodoslovnem tekmovanju prejel prvo nagrado v kranjskem okraju. Odred je posadil največ sadik gozdnega in sadnega drevja ter nabral največ zdravilnih zelišč. Jeseni 1949 so pričeli z obnovo tehnike Škofjelo- škega odreda pod šolo. Ob izdatnem trudu učencev, mladine in vaščanov je bilo delo julija 1951 končano in bunker odprt s svečano otvoritvijo. Učitelj v kroniki omenja člane kolektiva kranjske tovarne Sava, ki so v tednu matere in otroka ali za novo leto večkrat prišli na šolo, skupaj z učenci na- stopili v programu in nazadnje otroke obdarili. S tem so zelo popestrili prireditev, otrokom pa napra- vili nepopisno veselje. V šolskem letu 1950/51 je učitelj odpeljal učence četrtega in petega razreda na izlet v Zagreb. Ogle- dali so si živalski vrt in mesto Zagreb, na povratku Šolsko leto Število vpisanih učencev Učitelj in šolski upravitelj 1945/46 Ni podatka Franc in Marija Vidmar 1946/47 Ni podatka Marija Vidmar 1947/48 Ni podatka Jakob Ušeničnik 1948/49 40 Jakob Ušeničnik 1949/50 37 Jakob Ušeničnik 1950/51 37 Jakob Ušeničnik 1951/52 37 Kristina Tržan 1952/53 31 Angela Rozman 1953/54 30 Franc Ahačič 1954/55 24 Franc Ahačič 1955/56 24 Franc Ahačič 1956/57 18 Milan Kavčič 1957/58 16 Milan Kavčič 1958/59 15 Marija Košnjek 1959/60 12 Marija Košnjek Zakonca Vidmar sta se po osvoboditvi vrnila v Martinj Vrh. Zaradi ukinitve tukajšnje dvorazre- dnice je bil dosedanji šolski upravitelj Franc Vid- mar v začetku šolskega leta 1946/47 premeščen na Bukovico, učiteljica Marija Vidmar pa je poučevala še celo šolsko leto. Franc Vidmar je bil zaradi svoje humanistične naravnanosti, strokovnosti in človeš- Železne niti 14 Ob 110-letnici ustanovitve Osnovne šole Martinj Vrh 206 pa še Ljubljano z nebotičnika in Škofjo Loko. Mlajša skupina je imela izlet na Blegoš. Učenci so imeli precej zamud zaradi dela na polju, še več pa zaradi snega pozimi. Nekateri so ocenili, da je čez vso zimo zapadlo preko sedem metrov snega. Ob koncu prvega polletja je bilo pozitivno ocenjenih le 56 odstotkov učencev, ob koncu leta pa 78 odstotkov. Za zaključek pa je gospod Ušeničnik, ki je bil s 15. de- cembrom 1951 poslan poučevat na Trebijo, v kroniko zapisal še malce hudomušno ugotovitev. Pravi, da je med štiriletnim službovanjem opazoval, kako mnogo muh, pajkov, zeljnih mušic, bub metuljev, mravelj itd. varno prezimi pod deskami zunanjih sten tukajšnje šole. Po njegovem je sreča le v tem, da najde svoje stanovanje pod temi deskami tudi mnogo netopirjev. Učiteljica Kristina Tržan, ki je začela s poukom 10. januarja 1952, je zapisala, da je v drugi polovici januarja zapadlo čez dva metra snega. Otroci niso mogli v šolo in pouk se je lahko nadaljeval šele 20. februarja. Sneg se je obdržal do sredine marca in ves ta čas so otroci prihajali v šolo s smučmi. To leto je razred izdelalo 27 učencev (73 odstotkov), 10 jih je razred ponavljalo. Krivda za tako velik osip v po- vojnem času je bila v prevelikem obremenjevanju otrok s kmečkim delom, pa tudi v pogostem menja- vanju učiteljev in nerednem pouku, čemur so botro- vali različni vzroki. Z učiteljico Angelo Rozman so začeli novo šol- sko leto 1952/53. Vpisalo se je 31 otrok. Štirje tu- kajšnji učenci so to leto obiskovali nižjo gimnazijo v Železnikih, dva pa obrtno šolo. Že drugo leto zapored je šola od ameriškega Rde- čega križa prejela darilni paket šolskih potrebščin in igrač, ki so jih razdelili med učence. Člani kolektiva Sava so z družinskimi darilnimi paketi tudi tokrat za novo leto razveselili vse otroke v vasi, stare od nič do štirinajst let. Šolski otroci so to leto pripravljali zelo bogate javne prireditve z recitacijami, nastopi pionirskega pevskega zbora in dramatizacijami (Rdeča kapica, Vedež). Svoje domače so v šolo povabili ob prazno- vanju novoletne jelke, dnevu žena, maršalovem roj- stnem dnevu. Javno proslavo ob dnevu vstaje so v šoli pripravili člani delovnega kolektiva Sava Kranj. V tem letu je ponovno zaživelo delo Prosvetnega društva. Mladi so dvakrat uprizorili igro Prisega opolnoči in z njo gostovali tudi pri Sv. Lenartu. V zimskih mesecih je dvakrat tedensko ob večerih po- tekal tečaj ženskih ročnih del in prav tolikokrat vaje ženskega pevskega zbora. Učitelj Jakob Ušeničnik (stoji zadaj) z učenci. Obiskal jih je okrajni šolski inšpektor Janko Kokalj (levo). Foto: arhiv Filipa Mohoriča Železne niti 14 Ob 110-letnici ustanovitve Osnovne šole Martinj Vrh 207 V maju so se učenci 1. in 2. razreda povzpeli na Blegoš, višja skupina pa si je v juniju skupaj z učen- ci iz Podlonka ogledala Gorenjski kot. Potovali so z avtobusom Turističnega društva Škofja Loka in si ob povratku v Železnikih ogledali še barvni film Sne- guljčica. Vtisi so bili izjemni. Dr. Strnadova je šolske otroke dvakrat zdra- vstveno pregledala in nekatere cepila. Ugotovila je, da učenci višje skupine bolehajo za srčno hibo, skoraj vsi šolarji pa imajo slabo zobovje. Odrasli prebivalci so bili v maju pozvani k fluorografira- nju v Železnike. V juniju so prebelili šolske prostore v pritličju, v avgustu pa namestili zavese v učilnico. Strošek 14.500 din je delno krilo Prosvetno društvo, delno pa Kmetijska zadruga Martinj Vrh. Učitelj Franc Ahačič je pričel z delom na šoli v šolskem letu 1953/54. Iz industrijske šole Iskra Kranj je bil z družino na lastno željo premeščen v Martinj Vrh in tu ostal tri leta. Prvič je omenjena zdravstvena kolonija v Savu- driji. V tem in prihodnjih letih so se je udeleževali tudi tukajšnji učenci najbolj šibkega zdravja. Za praznovanje novoletne jelke 1954/55 so učenci obiskali Osnovno šolo Železniki. Tam so si ogledali predstavo lutkovnega gledališča iz Ljubljane in bili pogoščeni. Ob koncu šolskega leta so šolarji zaigrali štiridejanko Mačeha in pastorka. Prostovoljne pri- spevke so porabili za končni izlet v Kamnik z okolico. Glede šolskega obiska učitelj ob koncu leta zapi- še, da je bil zadovoljiv. Zaradi dela na polju so pred- vsem izostajali učenci višjih razredov. Opaža, da v vasi primanjkuje delovne sile, ker večina mladih gre za zaslužkom v dolino. Prosvetno društvo je uprizorilo igro V Ljubljano jo dajmo, Dražgošani pa so na tukajšnjem odru go- stovali z igro Zvezda repatica. Jeseni leta 1954 je bil na šoli postavljen nov stre- lovod ter opravljenih več manjših vzdrževalnih del. V letu 1955 je bil izvoljen odbor za elektrifikacijo vasi in ta je takoj pričel z delom. V šoli so temeljito prenovili električno napeljavo in kupili nove luči. Marca 1956 je posvetila luč na Jesenovcu in v Gra- pi, postopoma pa tudi drugje po vasi. Le hiše od Posečnika do Karbuskarja še niso bile priključene, ker je zmanjkalo žice. Šola je v avgustu dobila radio znamke Savica. Učitelj Milan Kavčič, ki je začel z delom na šoli v šolskem letu 1956/57 in tu ostal dve leti, je opozoril na problem zelo hitrega upadanja števila učencev. To leto jih je bilo 18, poučeval je sedem razredov in ugotavljal, da se bo trend upadanja še nadaljeval. Vzrok je razvoj industrije v dolini, v katero se vklju- čuje vse več mladih, ki se sčasoma tudi odselijo. V Na šoli je šest tednov potekal gospodinjski tečaj, ki se ga je udeleževalo 20 deklet. Vir: Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota Škofja Loka. Železne niti 14 Ob 110-letnici ustanovitve Osnovne šole Martinj Vrh 208 Železnikih je število šoloobveznih otrok vztrajno raslo, za Martinj Vrh pa se je že začelo postavljati vprašanje ukinitve šole. V šoli so z internimi proslavami počastili vse dr- žavne praznike. Za novo leto so otroci zaigrali igrico Dedek Mraz prihaja, nakar je res prišel mednje in obdaril vse šolske in predšolske otroke. Mamice so nato pripravile čajanko in vsi so doživeli lep in pri- srčen otroški praznik. Učitelj v kroniki omenja zgodnjo, a razmeroma milo zimo z izjemno toplim vremenom v marcu in hudo pozebo v maju 1957, ko je zapadlo 30 centime- trov snega. Sočustvuje s kmeti, ki jih je igra narave tako prizadela. Naslednja zima pa je kar šestkrat postregla z okoli metrom snega. Otroci so zaradi hudega vetra in za- metov veliko izostajali. Pred odhodom je Milan Kavčič v kroniko še zapi- sal: ''Gozdovi so vir vsemu življenju in napredku v kraju. Ljudje so delavni in skromni, ljubijo zemljo, na kateri so zrasli, na zemlji, ki jim daje moč za pre- magovanje težav. So blagega srca in dobrega znača- ja. Dovzetni za gospodarski napredek, vendar pa precej zakoreninjeni v stari miselnosti.''16 Marija Košnjek, ki je pravkar končala učitelji- šče v Ljubljani, je s poukom začela v šolskem letu 1958/59. V Martinj Vrhu je poučevala dve leti. Nenavaden je dogodek v zvezi z novo opremo učilnice, ki jo je šola dobila v tem letu. Stara opre- ma je bila povsem dotrajana, v Dražgošah pa so imeli lepo opremljeni dve učilnici, uporabljali pa so le eno. V Železnikih so odločili, naj dražgoška šola osem klopi in šestnajst stolov za nedoločen čas posodi v Martinj Vrh. Ko so Dražgošani zvedeli za to, so bili sicer proti, a je bilo prepozno. Vozniki so opremo že odpeljali. Izlet na Bled je učencem ostal v nepozabnem spo- minu. Ogledali so si grad z muzejem in se s pletno odpeljali na otok. V novembru 1959/60 je bil na šoli ustanovljen aktiv pionirjev zadružnikov. Kmetijska zadruga Martinj Vrh je prispevala denar za nabavo orodja in semen. V načrtu so imeli nasad ribeza in drevesnico sadnega drevja za območje Martinj Vrha. Žal se to ni zgodilo. To leto so učenci imeli v šoli prvič prometno vzgo- jo z naslovom Kolesar, na cesti nisi sam. Ob zaključ- ku so opravljali prometne izpite. V veljavo je stopil zakon, ki je dovoljeval učencu do četrtega razreda napredovati v višji razred, četu- di je imel eno ali dve negativni oceni. S tem naj bi preprečili velike starostne razlike med otroki istega razreda. Jeseni 1959 je bil za dobo dveh let izvoljen nov šolski odbor, katerega člani so bili: Jože Tolar, Alojz Trdina, Janez Trdina, Jože Štalc, Janez Pintar, Marija Košnjek in Jože Benedičič. Od 20. do 30. januarja 1960 so na šoli prvič go- stovali dijaki šentviške gimnazije, ki so tukaj imeli smučarski tečaj. V kasnejših letih so jih zamenjali učenci in učitelji Osnovne šole Alojza Kebeta iz Šentvida pod vodstvom gospoda Toneta Lotriča. Za določeno najemnino so imeli v uporabi celotno šolo razen knjižnice in ene učiteljeve sobe. Na posledice premajhnega nadzora med njihovim bivanjem na šoli je bilo sicer nekaj pripomb, a s tečaji so vztrajali in zadnji je bil pozimi leta 1974. V aprilu je dr. Franc Rešek opravil splošni zdrav- stveni pregled učencev. Ugotovil je, da so zdravi, ima pa jih skoraj polovica zelo slabo držo. Čeprav je bilo na šoli le še 12 učencev, je bila ta še vedno srce kraja. V šoli se je vedno kaj dogajalo. Otroci so na proslave in prireditve povabili starše in ostale domače. Dekleta so se dobivala ob ročnih delih in ob koncu zime pripravila razstavo. Mladina je v šoli vadila in uprizarjala gledališke predstave, ki jim je vedno sledil ples. V sezoni 1959/60 so mladi z lastnim delom in s sredstvi od vstopnin zgradili nov večji gledališki oder. Odtlej so lahko v goste povabili sorodne amaterske gledališke skupine. V tej sezoni so predstavili kar štiri gledališka dela: Cvrček za pečjo, Raztresenca, Slaba vest in Užitkarji. S slednjo so gostovali v Sorici in v Selcih. Nabavili so magne- tofon, za katerega je del sredstev prispevala Kmetij- ska zadruga Martinj Vrh, del pa Prosvetno društvo od vstopnin. Železne niti 14 Ob 110-letnici ustanovitve Osnovne šole Martinj Vrh 209 Enoletna ukinitev pouka – drugič Po letu 1960 je začelo prihajati do racionalizacije šolske mreže, kar je imelo za posledico zmanjšanje števila šol in povečanje števila oddelkov in učiteljev na centralnih šolah. Nastajati so začele popolne osemletne in štiriletne podružnične šole. V letu 1965 je bila na predlog sveta za šolstvo ob- čine Škofja Loka ukinjena šola na Zalem Logu, leta 1971 pa še šoli v Zabrdu in v Podlonku. V drugi kroniki martinjvrharske šole za leto 1960/61 najdemo zapis: ''Zaradi pomanjkanja uči- teljskega kadra v tem šolskem letu ni bilo pouka. Učenci so obiskovali osnovno šolo v Železnikih. Poskrbljeno je bilo za prevoz.''17 Ker ceste v Martinj Vrh še ni bilo, so otroci mo- rali pešačiti do Jesenovca, nato pa so se odpeljali z rednim avtobusom v Železnike in nazaj. Tako so zjutraj zamujali pouk in bili prikrajšani tudi za de- javnosti po njem, ki so takrat na šoli že potekale. Šolsko leto 1961/62 Počasi je napredovala gradnja ceste v vas. Do otvoritve nove ceste od Demšarja do Toneta pa je minilo še dolgih sedem let. Na svoje prvo delovno mesto v Martinj Vrh je bil dodeljen učitelj Jože Šmid in tu je ostal dve leti. Na šoli je bilo trinajst učencev v šestih različnih razredih, naslednje leto pa le še osem učencev. Poučeval je v dveh izmenah; 4., 5. in 6. razred dopoldne ter 1., 2. in 3. razred popoldne. Kom- binacija treh razredov v istem prostoru je bila za učitelja zelo naporna, za učence pa manj uspešna, saj ni omogočala zbranosti pri delu. Četrtek je bil pouka prost dan. Starejši otroci so obiskovali šolo v Železnikih. Z naslednjim šolskim letom so začeli vpisovati učence v prvi razred le še vsako drugo leto. Tako se je zmanjšalo število razredov na eno- oddelčnih šolah. Šola je bila v tem času samostojni zavod, kar po- meni, da je bil učitelj poleg poučevanja obremenjen Šolski izlet na Bled v letu 1959. Prva vrsta z leve: Minka Benedičič, Katarina Benedičič, Marija Pintar, Martina Ma- ček, Cvetka Tolar, Milka Trdina, Tone Benedičič, Ivan Trdina. Druga vrsta z leve: Janez Mohorič, Katarina Benedi- čič, Franc Tratnik, učiteljica Marija Košnjek, Pavel Benedičič in Vida Zupanc. Foto: arhiv Marije Ceferin Železne niti 14 Ob 110-letnici ustanovitve Osnovne šole Martinj Vrh 210 tudi s finančnim poslovanjem in gospodarskimi problemi šole. Zelo aktivno je bilo Prosvetno društvo. Naštudi- rali so Meškovo dramo Mati in z njo gostovali v Bu- kovščici. Tamkajšnja dramska sekcija jim je gosto- vanje vrnila z uprizoritvijo komedije Charleyjeva tetka. Za pustne dni so pripravili zabavni program šestih enodejank, čemur je sledila veselica. S 1. majem 1961 je bila ukinjena občina Že- lezniki in pravice in dolžnosti do šole je prevzel svet za šolstvo občine Škofja Loka. Prizadevne- mu šolskemu odboru v vasi je le uspelo pridobiti sredstva za najnujnejša popravila na šoli, ki jih je zahteval tudi sanitarni inšpektor. V avgustu 1962 je bila narejena nova greznica in popravljeni og- raja pred šolo ter drvarnica. Največja pridobitev pa so bila stranišča na splakovanje. Nekaj obno- vitvenih del je bilo na šoli opravljenih še v letu 1967/68 ter v letu 1971/72, ko je bil napeljan nov vodovod. S 1. januarjem 1963 so postale manjše šole sa- mostojni oddelki matičnih šol. Tako je Osnovna šola Martinj Vrh postala podružnica Osnovne šole Železniki. Ta je prevzela vse njene upravne, gospo- darske in finančne zadeve. Učitelj se je odslej lahko bolj posvetil pedagoškemu delu. Šolsko leto 1963/64 Pouk je začela učiteljica Pavla Trček. Zaradi njene bolezenske odsotnosti so bili otroci tri tedne brez pouka, nakar so iz Selc premestili učiteljico Marico Černjavski. Motil jo je neurejen šolski vrt, za katerega ni sedaj, ko so učitelji prihajali le za kratek čas, nihče skrbel. Na šoli je bilo 12 učencev v štirih razredih. Vse je zelo prizadela nesreča sošolca s strelnim nabojem. Gospa Pavla Trček, por. Suwa, se svojega krat- kotrajnega bivanja v Martinj Vrhu spominja takole: ''Takrat sem končala šolanje in dobila prvo službo v Martinj Vrhu. Edina prometna povezava z dolino je bil domačin, ki je s konjem vsak dan vozil mleko v Železnike. V vas je bila speljana le kolovozna pot, jaz pa sem do šole najhitreje prišla po gozdnih stezicah. Na šoli sem bila sama. Pouk je potekal v kombinira- ni obliki – dopoldne in popoldne ... Ob četrtkih ni bilo pouka, zato pa je bil pouk ob sobotah. Otroci so bili zelo delavni in skromni. Mnogi so pomagali pri delu na kmetiji ... V novo življenje sem se hitro vži- vela. Ob večerih je v šolo prihajala mladina iz vasi. Pripravljali smo proslavo za 29. november – dan republike. To je bil takrat največji državni praznik. Proti koncu novembra sem zbolela. Otroci so nekaj dni ostali doma, k meni pa je prišla mama. Zdravnik je odločil, da moram v bolnišnico. Pred šolo se je Igralci po predstavi drame Užitkarji. Foto: arhiv Filipa Mohoriča Železne niti 14 Ob 110-letnici ustanovitve Osnovne šole Martinj Vrh 211 kmalu ustavila konjska vprega. Na vozu je bila slama, prekrita z odejo. Položili so me nanjo, pokrili in od- peljali do ceste v dolini. Tam je že čakal rešilni avto ... Tako se je končalo moje učiteljevanje v Martinj Vrhu. Lepi spomini na tisti čas pa so še vedno živi.''18 Naslednja leta se je število učencev na šoli gibalo okoli deset. Prihajali so učitelji začetniki: Marija Ber- toncelj, Daniela Javšovec, Stanislava Bevk, Zvonka Škrlep, Radivoj Pahor; vsi za eno šolsko leto ali manj. V šolskih letih 1965/66 in 1967/68 so se zame- njali kar po trije učitelji. Šele prihod Toneta Trpina, ki je poučeval od januarja 1968 do junija 1973, je šoli prinesel nekaj več umirjenosti. Učitelj Tone Trpin je po zaključku služenja voja- škega roka v drugem polletju šolskega leta 1967/68 prišel učit v Martinj Vrh. Tu se je sprva počutil zelo osamljenega. V naslednjem šolskem letu je poučeval 11 učencev v 2. in 3. razredu, ostali so hodili v Železnike. Pouk je potekal neprekinjeno od osmih do štirinajstih. S tako majhnim številom otrok ni bilo več mogoče priprav- ljati javnih šolskih proslav ob praznikih in spomin- skih dnevih, kot so 29. november, 8. februar, 1. maj …, pač pa so imeli le interne prireditve v razredu. Javno prireditev so pripravili za novo leto, ko jih je obiskal in obdaril dedek Mraz. Ob dnevu žena so učenci v šoli izdelali čestitke in jih potem raznosili po hišah. Proti koncu šolskega leta so že začeli z nekakšno predhodnico male šole, ki je bila zares vzpostavlje- na leta 1972. Tako so se najmlajši že pred vstopom v šolo malce navadili na učitelja in šolsko okolje. Učitelj je želel, da bi na izlet in ekskurzije šli sku- paj z učenci centralne šole. Ker dogovora ni bilo, to leto martinjvrharski otroci na izlet niso šli. Pedagoška svetovalka je šolo obiskala kar trikrat, ravnatelj centralne šole pa dvakrat. V naslednjem letu jih je obiskal novinar in se zanimal za bodoč- nost šole s tako majhnim številom učencev. Leto 1968/69 je bilo tudi v globalnem smislu ne- kaj posebnega. Učitelj v kroniki omeni poletno olim- pijado v Mehiki, atentat na Roberta F. Kennedyja v ZDA in pristanek na Luni v juliju 1969. V šolskem letu 1969/70 so učenci višjih razredov prvič imeli zagotovljen prevoz od šole v Martinj Vrhu do šole v Železnikih in nazaj. Vozil jih je g. Janko Gortnar s svojim avtom, od oktobra 1971 pa s Učiteljica Marica Černjavski z učenci v šolskem letu 1963/64. Prva vrsta z leve: Zvonko Debeljak, Silvo Benedičič, Janez Frelih, Bernarda Trdina, Janez Pintar in Srečko Potočnik. Druga vrsta z leve: Miha Potočnik, Marta Benedičič, Jernej Benedičič, Iztok Trdina in Valentina Trdina. Vir: Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota Škofja Loka. Železne niti 14 Ob 110-letnici ustanovitve Osnovne šole Martinj Vrh 212 Leto uprizoritve Učitelj režiser Naslov igre 1947 Jakob Ušeničnik Stari in mladi 1948 Jakob Ušeničnik Vsakomur svoje 1949 Jakob Ušeničnik Matajev Matija 1950 Jakob Ušeničnik Veriga 1951 Jakob Ušeničnik Kurentova nevesta, Tisočak v telovniku 1953 Angela Rozman Prisega opolnoči 1955 Franc Ahačič V Ljubljano jo dajmo 1958 Marija Košnjek Dve nevesti 1959 Marija Košnjek Ugasle luči, Kamela skozi šivankino uho, Cvrček za pečjo 1960 Marija Košnjek Raztresenca, Užitkarji, Slaba vest 1962 Jože Šmid Dobrodošla miss Agata, Analfabet – Gumb, Gosposka kmetija 1963 Jože Šmid Mati, šest enodejank 1964 Marica Černjavski Krišpin in Fridolin, Pričarani ženin 1965 Marija Bertoncelj Kolajna 1966 Daniela Javšovec Fejst fant 1967 Stanislava Bevk Županova Micka kombijem Osnovne šole Železniki. To je končno olaj- šalo izjemno naporno šolsko pot tukajšnjih otrok. Martinjvrharska šola je to leto gostila 11 učencev 1. in 3. razreda. Učitelj omenja hudo zimo, ko sneg pet mesecev ni skopnel. Vaščani so se zelo trudili z oranjem ceste, ki je bila zaradi plazov in zametov včasih čisto neprehodna. Kot vsako leto so opravili štiri športne dneve, zadnjega v telovadnici železnikarske šole skupaj z učenci drugih podružničnih šol. Imeli so dve eks- kurziji po Selški dolini, ob koncu leta pa izlet skupaj z učenci Podlonka in Selc. Nekaj posebnega za učence je bilo leto 1971, ko jih je učitelj Trpin peljal na izlet kar sam s svojim avtom. S petimi učenci prvega razreda so šli v Ljubljano, s štirimi učenci drugega razreda pa po Gorenjski. V naslednjih letih so se tukajšnji šolarji na izletih in ek- skurzijah spet pridruževali učencem centralne šole. Po novem zakonu o osnovni šoli se je v šolskem letu 1970/71 pouk začel 1. septembra in je trajal do 25. junija. Zimske počitnice so skrajšali na en teden, sobota je postala pouka prost dan. Prosvetno društvo Martinj Vrh Na pobudo številnih domačinov je bilo 13. febru- arja 1938 ustanovljeno Prosvetno društvo Martinj Vrh, ki je dobilo sedež v novi šoli. Mladi so bili aktivni že v predvojnem času in so sodelovali tudi na nekaterih šolskih prireditvah. V decembru 1938 je na javni akademiji v počastitev 20-letnice Kraljevine Jugoslavije Prosvetno društvo imelo predavanje ob diapozitivih z naslovom Naša mesta in letovišča, na Prešernovi proslavi v marcu 1939 pa podobno predavanje z naslovom Slovenske narodne noše. 8. decembra 1939 so skupaj s šolsko mladino priredili izseljensko proslavo ... Po vojni je bilo Prosvetno društvo zelo aktivno na dramskem področju. Tako so se po napornem delu na kmetijah in v tovarnah mladi ob zimskih večerih zbirali v šoli in prisluhnili svoji potrebi po umetni- škem izražanju. Imeli so srečo z učitelji, ki so jim z veseljem pomagali pri izbiri dramskih besedil, pri režiji, kostumih ... Za masko je vedno poskrbel sosed Alojz Trdina, ki je bil sam nadarjen amaterski umet- Seznam zaigranih predstav Prosvetnega društva Martinj Vrh Železne niti 14 Ob 110-letnici ustanovitve Osnovne šole Martinj Vrh 213 nik. Tako so vsako leto odigrali eno ali več iger, kar je za vas, ki še ni imela pravih povezav z dolino, ne radia in TV, pomenilo veliko popestritev. Še več, po- menilo je praznik. O predstavi in posameznih likih, v katerih so nekateri mladi naravnost zablesteli, se je še dolgo govorilo ... Prosvetno društvo je s svojimi predstavami ob- časno tudi gostovalo na okoliških amaterskih odrih: na Zalem Logu, v Sorici, v Dražgošah, v Selcih, na Bukovici, pri Sv. Lenartu, v Javorjah. Prav tako pa so zlasti po prenovi in povečanju šolskega odra v Martinj Vrhu v šolskem letu 1959/60 vabili v goste amaterske skupine sosednjih krajev. Gledališki predstavi je v šoli vedno sledila zaba- va s plesom. V postnem času predstav in zabav ni smelo biti. Tudi sicer šolska učilnica, v kateri je bil naslednji dan pouk, ni bila primeren prostor za ve- selice. Po letu 1967, ko so odigrali zadnjo predstavo, tudi tovrstnih zabav v šoli niso več dovolili. Zaključek V zadnjih štirih letih je bilo na šoli Martinj Vrh le še devet učencev v dveh razredih. Nazadnje je pou- čevala domačinka Marija Pintar. Pouk je bil ukinjen leta 1974, po 67 letih obstoja šole. Ob vsem zapisanem začutimo, s kakšno težavo so zaživele in se ohranjale pri življenju hribovske šole. Odpor je bil prisoten na vseh ravneh in veljalo je le fizično delo. Bolj napredni gospodarji so kmalu do- jeli vrednost šolskega znanja in počasi so jim sledili tudi drugi. Ker Martinj Vrh ni imel ne cerkve ne gostilne in še marsičesa drugega ne, je postala šola mesto učenja, kulture, naprednih idej in druženja mladih in starej- ših. Tako je v razmeroma kratkem obdobju delova- nja odigrala pozitivno vlogo. Po letu 1960 so se začele večje družbene spre- membe. Gradili so ceste, napeljali elektriko, po- večale so se zaposlitvene možnosti. Vas je postala dostopnejša, hitro je napredovala in spremenili so se tudi ljudje. Učence s hribov so začeli voziti v cen- tralne šole v dolini, ki so jim lahko ponudile boljši izobrazbeni standard. Podružnične šole so se začele prazniti in sledila je ukinitev. Izobrazbena struktura ljudi v Martinj Vrhu je danes ugodna in ni jih malo z univerzitetno izobrazbo, nekaj pa celo z doktorskim nazivom. Napisano naj bo prispevek k ohranitvi spomina, da je davnega leta 1939 šolo v Martinj Vrhu obisko- valo rekordnih 60 učenk in učencev. Člani Prosvetnega društva Martinj Vrh s prijatelji na zasluženem izletu. Foto: arhiv Filipa Mohoriča Železne niti 14 Ob 110-letnici ustanovitve Osnovne šole Martinj Vrh 214 Viri: Ciperle, Jože; Vovko, Andrej: Šolstvo na Slovenskem skozi stoletja, Slovenski šolski muzej Ljubljana, 1987. Dežman, Jože: Gorenjska: 1900–2000: knjiga gorenjske samozavesti; Kranj: Gorenjski glas, 1999. Demšar, Damjana: Šolstvo v Selški dolini od konca prve do začetka druge svetovne vojne, diplomska naloga, 1996. Gasser, Marija: Življenje in delo Ivana Tuška, rojak iz Selške doline, MD Železniki, 2005. Šmid, Olga: Selška dolina v preteklosti in sedanjosti, MD Škofja Loka, pododbor Železniki, 1973. Šolsko glasilo: Naše poti, 200 let šole v Železnikih, šolsko leto 2015/16, letnik XXXX, 1. številka. Šolska kronika Osnovne šole Železniki od 1945/46 do 1971/72. Ustni vir: Lavtar, Marta, Zali Log 12, Železniki. Ustni vir: Mohorič, Filip, Groharjevo naselje 36, Škofja Loka. Ustni vir: Šmid, Jože, Jesenovec 2, Železniki. Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota v Škofji Loki, 0234, OŠ Martinj Vrh. Opombe: 1 SSKJ: ekskurendna šola je bila nekdaj manjša šola, v kateri so le nekajkrat tedensko poučevali učitelji z matične šole. 2 Dr. Blaznik, Pavle: Kolonizacija in populacija na Selškem v freisinškem času. V: Selška dolina v preteklosti in sedanjosti, MD Šk. Loka, pododbor Železniki, 1973, str. 81–100. 3 SI_ZAL_ŠKL/0234, OŠ Martinj Vrh, t. e. 1, a. e. 1, šol. leto 1921/22. 4 Zasilna šola je bila v organizacijskem smislu podobna ekskurendni šoli. 5 SI_ZAL_ŠKL/0234, OŠ Martinj Vrh, t. e. 1, a. e. 1, šol. leto 1925/26. 6 SI_ZAL_ŠKL/0234, OŠ Martinj Vrh, t. e. 1, a. e. 1, šol. leto 1929/30. 7 SSKJ: enorazrednica je bila nekdaj enorazredna šola. 8 SI_ZAL_ŠKL/0234, OŠ Martinj Vrh, t. e. 1, a. e. 1, šol. leto 1934/35. 9 SI_ZAL_ŠKL/0234, OŠ Martinj Vrh, t. e. 1, a. e. 4. 10 SI_ZAL_ŠKL/0234, OŠ Martinj Vrh, t. e. 1, a. e. 1, šol. leto 1934/35. 11 SI_ZAL_ŠKL/0234, OŠ Martinj Vrh, t. e. 1, a. e. 1, šol. leto1935/36. 12 SI_ZAL_ŠKL/0234, OŠ Martinj Vrh, t. e. 1, a. e. 1, šol. leto1936/37. 13 Verbinc, France: virilist – kdor ima pravico do glasovanja ali članstva po svojem položaju, ne da bi bil voljen. V: Slovar tujk, CZ Ljubljana 1982. 14 SI_ZAL_ŠKL/0234, OŠ Martinj Vrh, t. e. 1, a. e. 1, časopisni članek. 15 SI_ZAL_ŠKL/0234, OŠ Martinj Vrh, t. e. 1, a. e. 1, šol. leto 1938/39. 16 SI_ZAL_ŠKL/0234, OŠ Martinj Vrh, t. e. 1, a. e. 1, šol. leto 1957/58. 17 SI_ZAL_ŠKL/0234, OŠ Martinj Vrh, t. e. 1, a. e. 2, šol. leto 1960/61. 18 Naše poti, Glasilo OŠ Železniki, šol. leto 2015/16, 1. številka. Železne niti 14 Ob 70-letnici vrnitve Primorske k matični domovini 215 Ob 70-letnici vrnitve Primorske k matični domovini Jure Rejec Pred leti smo v Muzej v Železnikih dobili zani- miv zapis z naslovom Zgodovinski dogodek o pra- znovanju Železnikarjev ob priključitvi Primorske k matični domovini. Njegova avtorica Vida Košmelj je priložila tudi zanimivo fotografijo tega dogodka. Pa najprej umestimo dogodek v zgodovino. Krivična rapalska meja je po prvi svetovni vojni odrezala velik del zahodnega slovenskega ozemlja in v naročje fašizma pahnila veliko Slovencev. Meja je bila določena novembra 1920 in je potekala po črti Peč–Triglav–Jalovec–Porezen–Blegoš–Ho- tedrščica–Planina–Javornik–Snežnik–Kvarner. Več kot 300 tisoč Slovencev je prišlo pod Italijo (tedaj ena tretjina slovenskega prebivalstva in ena četrtina slovenskega ozemlja). Velikokrat se danes sploh ne zavedamo več, kako blizu naših krajev smo skoraj 25 let imeli mejo, ki nas je ločevala. In ravno prebivalci krajev na obeh straneh meje so zato še z večjo vnemo sodelovali v boju proti okupatorjem v drugi vojni. Po kapitulaciji Italije 8. septembra 1943 se je prižgala prva luč upanja, da bo krivična meja kmalu preteklost. Bolj se je vojna bližala koncu, bolj se je končna rešitev umikala in se nadomeščala z dogovori in s političnimi odločit- vami zaveznikov. 1. maja 1945 je v Trst vkorakala 4. armada jugo- slovanske vojske s slovenskim 9. korpusom NOV in POJ, potem ko je že nekaj dni načrtno osvobajala primorsko ozemlje. 2. maja pa so Trst z zahoda do- segle tudi zavezniške sile. Zaradi političnih dogovo- rov se je jugoslovanska vojska že 12. maja morala iz Trsta umakniti, vprašanje meje pa je ostalo odprto. Železne niti 14 Ob 70-letnici vrnitve Primorske k matični domovini 216 Z devinskim sporazumom 20. junija je bila Ju- lijska krajina razdeljena po t. i. Morganovi liniji na cono A Julijske krajine, ki je bila pod britansko ameriško vojaško upravo, in cono B Julijske krajine, ki je bila pod upravo Jugoslovanske armade. V coni A sta ostala Trst in Gorica z obsežnim zaledjem. O Beneški Sloveniji, Reziji in Kanalski dolini ni bilo nobenih razprav, ti deli so takoj pripadli Italiji. Problem meje so delno rešili 10. februarja 1947 s pariško mirovno pogodbo. Jugoslavija je dobila celotno cono B, iz cone A pa še Kras, del Vipavske doline do Gorice, Soško dolino, Brda in Breginjski kot. Mirovna pogodba je postala pravnomočna 15. septembra 1947. Sporno je ostalo še ozemlje Trsta in zaledja, kjer je nastala posebna tamponska cona, imenovana STO – Svobodno tržaško ozemlje. Tudi območje STO so delili v dve coni: cona A STO, Trst in zaledje, je bila pod britansko ameriško upravo, cona B STO, ki je obsegala Koper, Piran in Istro do Novigrada, pa pod jugoslovansko upravo. Imenovati bi morali skupne- ga guvernerja, a do dogovora ni nikoli prišlo. Tako je to ozemlje postalo eno prvih kriznih žarišč hladne vojne. Obe strani sta večkrat tudi z vojaškimi grož- njami stali ob meji. Tako so zahodne sile marca 1948 predlagale, naj kar cela cona STO pripade Italiji, proti temu je Jugoslavija seveda ostro protestirala. Najhuje je bilo leta 1953, ko so ZDA in Velika Britanija objavili izjavo, da bosta ukinili vojaško upravo in cono A STO prepustili Italiji. Italija je začela nameščati vojaške sile na meji in tudi Jugoslavija je odgovorila z voja- škimi okrepitvami v coni B STO. Spor je bil rešen s Spomenico o soglasju, t. i. Londonskim sporazumom, leta 1954, ko je STO prenehalo obstajati, uprava cone A STO je bila dodeljena Italiji, cone B STO pa Jugosla- viji. Dokončno pa je bila meja med Italijo in Jugoslavi- jo potrjena z osimskim sporazumom, podpisanim 10. novembra 1975 in ratificiranim leta 1977. 15. septembra 1947 je torej Sloveniji (in seveda takrat FLR Jugoslaviji) tudi uradno pripadlo ozem- lje velikega dela Primorske. Od leta 2005 na ta dan praznujemo državni praznik dan vrnitve Primorske k matični domovini. Leta 1947 je bilo ob dnevu uveljavitve pariške mirovne pogodbe na Primorskem veliko veselje, ki se je širilo predvsem po zahodni Sloveniji. Dogodek se je zgodil tudi v Železnikih, oziroma v grapi pod Podbrdom, pri Zgagu. O njem piše Vida Košmelj Beravs: ''Ta dan je bil določen za priključitev Primorske k matični domovini. Primorci s celo Vipavsko dolino so zaradi nepopisnega veselja pripravljali številne slovesnosti, ki naj bi se jih ob priključitvi večina udeležila. Veselje je zajelo tudi ostalo Slovenijo. Oče Polde Košmelj je nagovoril Koscovega Tineta, ki je stano- val z družino v mali pritlični hiši kot bližnji sosed Boncljeve hiše. Bil je edini lastnik tovornjaka v doli- ni. Oče ga je prosil, da bi peljal na njem Železnikarje k spodnjemu Zgagu v Podporezen, na mejo med Italijo in Jugoslavijo. Tine je privolil, vžgal avto, na- ložil številne ljudi v keson in jih zastonj odpeljal. Po opazovanju in pripovedovanju so ljudje mejo dobro poznali. Oče je prosil nekoga, mislim, da Toneta Fajgla – Kurovca, da sta šla v kilometer dolgo ozko sotesko. Soteska je vezala Spodnjega Zgaga (trgovina, gostil- Železne niti 14 Ob 70-letnici vrnitve Primorske k matični domovini 217 na in žaga) v Jugoslaviji z bratrancem Zgornjim Zga- gom v Italiji. V sotesko je vozil ozek kolovoz, poleg je tekel potoček na našo stran. Na severni strani v klanec od dvigajoče soteske je ob Zgornjem Zgagu izviral studenec, ki je tekel proti reki Bači. Na preva- lu je znamenito razvodje med Jadranskim in Črnim morjem: Bača teče v Sočo in Jadransko morje, juž- ni potok, ki je gnal žago pri Spodnjem Zgagu, pa v Soro, Savo, Donavo in v Črno morje! Žaganje je fotografiral Viki Gortnar – Štrbencov, ki se je malo prej vrnil iz Engelsa v Sovjetski zvezi, kjer je obiskoval letalsko šolo. Od tam je prinesel tudi fotoaparat. Slik žaganja je bilo več, ohranila se je samo še ta edina. Na fotografiji so vidni poleg obeh žagarjev (Tone Lotrič – Fajgelnov, Polde Košmelj – Popč) še nekaj Železnikarjev: Mica Bendedičič – Morajnarjeva, Anika Fajgelj – Kurovceva, Jože Dolenc - Diča – Glavanov, Dragica Demšar – Haf- narjeva, brat in sestra Pegam – Plajbova in nekaj neznanih oseb. Viri: Svobodno tržaško ozemlje. Wikipedia. https://sl.wikipedia.org/wiki/Svobodno_tr%C5%BEa%C5%A1ko_ozemlje. Pariška mirovna konferenca. Svarog. http://mss.svarog.si/zgodovina/4/index.php?page_id=8417. Dokumentacijsko gradivo Muzeja Železniki: D/401 Košmelj Beravs Vida: Zgodovinski dogodek. Fototeka Muzeja Železniki: F/skenirane foto: 2016. Oče in pomočnik sta šla skupaj v sotesko. Nekje blizu polovice je bila vsekana v strmino na desni strani proti severu karavla, za njo pa po ozki širi- ni postavljeno neugledno tramovje, rampa, ki je služila za državno mejo. S težavo sta vse odvlekla na razširjeni prostor pred Spodnjim Zgagom. Kot prikazuje fotografija, sta Tone Lotrič – Fajgelnov in Popč pričela žagati že nekoliko trhel les. Ostanke so med veselim vzklikanjem in petjem zažgali … Železne niti 14 218 Železne niti 14 Plavž 219 Plavž Bojan Rihtaršič PLAVŽ CERKEV SV. ANTONA STOLPNICA NA KRESU DIMNIK TOPLARNE ŽELEZNIKI Železne niti 14 Plavž 220 Železne niti 14 Plavž 221 Železne niti 14 Plavž 222 Železne niti 14 Plavž 223 Železne niti 14 Plavž 224 Železne niti 14 Železniki 225 Železniki Tine Benedičič Češnjica Otoki Na Kresu Železne niti 14 Železniki 226 Foto: arhiv Tineta Benedičiča Foto: Tine Benedičič Češnjica okoli leta 1930 in danes. Železne niti 14 Železniki 227 Foto: arhiv Tineta Benedičiča Foto: Tine Benedičič Češnjica okoli leta 1970 in danes. Železne niti 14 Železniki 228 Foto: Tine Benedičič Foto: arhiv Tineta Benedičiča Gostilna Ratitovec okrog leta 1930 in danes. Železne niti 14 Železniki 229 Foto: arhiv Tineta Benedičiča Foto: Tine Benedičič Češnjica okoli leta 1940 ter danes s Kresom in Otoki. Železne niti 14 Železniki 230 Foto: Tine Benedičič Foto: Železne niti 12 Osnovna šola leta 1968 in danes. Železne niti 14 Železniki 231 Foto: Tine Benedičič Foto: arhiv Petra Polajnarja Nekoč nova tovarna Niko (Iskra), danes Domel. Železne niti 14 232 Železne niti 14 O Konasnici in njeni podzemeljski favni hroščev 233 O Konasnici in njeni podzemeljski favni hroščev Bojan Kofler Jama (lega, zgodovina raziskav in opis) Dražgoška gora, v kateri se nahaja jama Konasni- ca, je južni strmi apnenčasti rob Jelovice, ki jo gradi- jo zgornjetriasne apnenčeve in dolomitne kamnine, stare od okoli 225 do 212 milijonov let. Vendar vse- povsod ni masivni grebenski apnenec, marveč je še dosti več debeloskladnega dachsteinskega apnenca. Na apnenčevem svetu se je v zadnjih 10 milijonih let razvil kras in nastale so kraške jame, brezna, vrtače, škraplje in luknje različnih oblik. V njih se je mar- sikje nabralo tudi precej bobovca, ki je bil stoletja pomembna železova ruda za železarsko dejavnost v Železnikih. Med številnimi tukajšnjimi jamami in brezni je daleč največja in najbolj znana Konasnica (Kat. št.: 1241). Poiščemo jo tako, da v Dražgošah Pri cerkvi krenemo po dobro prevozni makadamski gozdni cesti pod obronki Dražgoške gore proti Rovtarici. Po približno treh kilometrih poti zavijemo s ceste in Za jamo Konasnico, z velikim vhodom v strmem pobočju Dražgoške gore, sem slišal pred več kot šestdesetimi leti od svo- jega sošolca iz Dražgoš, vendar sem jo prvič obiskal šele leta 1990 v spremstvu žene Mire in sina Mateja. Jama je bila takrat biološko neraziskana. V prvem sklopu raziskav, ki so potekale do leta 1997, sem raziskal takrat znane vhodne dele jame do skalnega podora. Potem ko so jamarji na vrhu podora izkopali prehod do podorne dvorane, sem v letih 1999–2003 opravil drugi sklop raziskav. Presenetljive rezultate obeh raziskav sem publiciral (Kofler 2002 in 2007). Ko so leta 2010 jamarji po truda polnem kopa- nju prodrli v obsežne nove notranje dele jame, sem leta 2011 opravil tretji sklop raziskav, ki pa ni prinesel novosti v po- znavanju podzemeljske favne hroščev v Konasnici. Železne niti 14 O Konasnici in njeni podzemeljski favni hroščev 234 krenemo strmo v hrib. Po kakšne pol ure napornega vzpenjanja ob robu strme drče dosežemo ostenje. Ob vznožju ostenja se levo od drče odpira vhod v jamo (Slika 1). Iz markantnega vhoda spomladi in zlasti poleti veje močan tok hladnega zraka, kar na- kazuje, da se nahajamo pred jamo velikih dimenzij. Vhodni deli jame so bili domačinom znani od nek- daj – morda že nekaj sto, morda celo več let, saj zad- nja odkritja na bližnji Štalci (Bogataj, Masaryk, Hro- vatin, Grahek, 2016) dokazujejo, da so tod okrog rudarili že pred več kot 2.500 leti. Malo je namreč verjetno, da na to markantno jamo ne bi naleteli lov- ci in številni rudosledci in rudokopi, ki so tod vneto iskali eni divjad, drugi pa bobovec, ta takrat tako zaželen in nadvse dragocen vir železa. Jamo so leta 1976 obiskali Jelenc, Broder, Leben in Habe. Po obi- sku so izdelali prvi načrt takrat znanih delov jame (Slika 2). Vhodni del jame predstavlja 130 metrov dolg raven rov galerijskega tipa, ki se konča z večjim podorom. Začetni del jame je zaradi močnih zmrzali Lega jamskega vhoda (Planina 1976, Kofler 2002). Železne niti 14 O Konasnici in njeni podzemeljski favni hroščev 235 in velikih temperaturnih nihanj preperel. Tla so po- krita z debelim in drobnim gruščem do točke 4, ki je od vhoda oddaljena 75 metrov. Tu jamo skoraj v celoti zapira velik podorni blok. Od tu naprej stene in strop niso več preperele in na stenah se pojavlja siga, tla pa so prekrita z debelo plastjo ilovice. Pri točki 7 (130 metrov od vhoda) se vhodni deli jame nenadoma končajo z obsežnim podorom. Ker je skozi podorno kamenje na koncu jame močno pihalo, sta na začetku devetdesetih let prej- šnjega stoletja prva začela kopati in iskati prehod v notranje dele jame Jože Radovan Dolenc in Peter Weber, oba iz Železnikov. Leta 1998 sta nadaljevala z delom Matija Hiršenfelder iz Škofje Loke in Robert Šuštar, dokončala pa Matija in njegova sestra Ida Hiršenfelder avgusta istega leta. S tem prvim pre- bojem so dosegli podorno dvorano, niso pa svojega dosežka registrirali v Katastru jam. Leta 2007 sem v svojem članku o jami Konasnica objavil skico in opis podorne dvorane (Slika 3) ter napovedal možno nadaljevanje jame. Do podorne dvorane se je bilo takrat mogoče preriniti po ozkem rovu, izkopanem med stropom in podornim stožcem. V rovu je pihal močan veter, ki je takoj ugasnil karbidovko, zato smo si tu morali pomagati z električno svetilko. Ko smo se prerinili do notranjih delov, je veter pone- hal, pred nami pa se je odprl pogled na dvorano. V osrednjem delu je izpod visokega stropa na več mes- tih curljala voda. Ob odkritju podorne dvorane so po tleh ležali odlomljeni skalni bloki velikih dimen- zij. Številni odlomi so bili sveži. Levi del dvorane se je dvigal, in ko smo preplezali velik skalni blok, smo dosegli najvišji del, ki ni bil tektonsko preoblikovan. V tem najtoplejšem delu sicer hladne jame so bile stene in strop na več mestih lepo zasigani in so jih krasili večji kapniki. Če smo sledili toku hladnega zraka, smo na desni strani dvorane prišli do razpo- ke, ki se je spuščala navzdol, je pa bila preozka, da bi ji lahko sledili. Leta 2010 so člani Društva za raziskovanje jam (DZRJ) Ljubljana opravili nove meritve takrat zna- nih delov jame in skupaj s podorno dvorano name- rili dolžino 210 metrov. Ker so, tako kot že nekateri pred njimi, pričakovali, da se jama nadaljuje, se je Gregor Pintar s sodelavci odločil, da skozi razpoko na desni strani podorne dvorane poiščejo nada- ljevanje. Po daljšem kopanju so člani društva za raziskovanje jam Ljubljana ob sodelovanju članov Tloris in prerez vhodnih delov Konasnice (Broder, Habe, Jelenc 1976). Železne niti 14 O Konasnici in njeni podzemeljski favni hroščev 236 Društva za raziskovanje podzemlja Škofja Loka 20. februarja 2011 vstopili skozi malo odprtino v novo odkrite dele jame. Bili so vzhičeni in očarani ob raz- sežnosti novo odkritih rovov, podzemskih dvoran in lepoti nepričakovano bogatega jamskega okrasja. Po trenutnih podatkih je evidentiranih 1.264 me- trov rovov, vendar jama še ni dokončno raziskana. Ocenjujejo (Pintar ustno), da bodo skupaj z novo- odkritimi rovi, ki jih trenutno še merijo, presegli dolžino 1,5 kilometra. Ob kopanju povezovalnega rova so jamarji na- kopani material kopičili v podorni dvorani, ki je danes delno zasuta. Poleg uničenih prvobitnih tal je poškodovan tudi njen zasigani del. Obenem se je močno povečal pretok zraka, tako da je ta del jame, ki se je odlikoval po najbolj pestri favni hroščev, da- nes veliko hladnejši, kot je bil nekoč. Kako se bo to odrazilo v njeni biološki pestrosti, bo pokazal čas. Žal odkritelji nadaljevanja jame še niso izdelali načrtov (tloris in prerez) novoodkritih rovov, in kot vse kaže, bo na njih treba počakati še vsaj ne- kaj let. Če vzamete v roke zadnjo številko Železnih niti (13/2016), si lepote jame lahko ogledate kar z domačega kavča. To je za samo jamo tudi najboljše, saj se kljub temu, da je uradno zaprta, prav zaradi slabo nadzorovanega obiska v zadnjih letih pospe- šeno uničuje. Pri tem prednjačijo zlasti nekatere razposajene ''jamarske'' ekipe, ki jim obisk jame služi zgolj za samopromocijski šov na internetu. Od- lomljeni kapniki, poteptana in umazana siga pa so zanje pač le nepomembna kolateralna škoda. Čas je, da se lokalna skupnost zgane in bolje zaščiti ranjeno lepotico, sicer bo dokončno obveljala ugotovitev, da je bilo odkritje njenih notranjih delov nedvomno veliko jamarsko dejanje in obenem katastrofa za samo Konasnico. Skica tlorisa podorne dvorane (Kofler 2007). Železne niti 14 O Konasnici in njeni podzemeljski favni hroščev 237 Orotrechus koflerianus Daffner, 2000 Orotrechus koflerianus. Naravna velikost: 4,1–4,2 milimetrov. Foto: Miroslava Kofler Dolgo časa so bili znani zgolj vhodni deli jame. Tu so po letu 1990 poleg mene raziskovali še Bro- der, Kahlen in Lebenbauer. Našli smo vrste, ki so bile znane tudi iz drugih okoliških jam in brezen. Prvo večje presenečenje je bila moja najdba redke- ga slepega pselafida Bythoxenus subterraneus v Podzemeljska favna hroščev vhodnih delih jame. Kot prvi sem raziskoval v po- dorni dvorani, neznani za druge raziskovalce , kjer sem našel dve novi, takrat še neopisani vrsti hro- ščev. Dosedanje najdbe v jami so potrdile, da ima Konasnica zanimivo podzemeljsko favno hroščev, ki je zastopana z vsaj sedmimi vrstami: Koflerjev orotrehus je izredno redek ende- mit (živalska vrsta, ki ima omejeno življenjsko območje in ne živi nikjer drugje) Ratitovca in Dražgoške gore in zato nedvomno največja lokal- na biološka posebnost. Ta slepa vrsta je bila do najdbe v Konasnici znana po samo dveh primer- kih (samec in samica), ki sva jih z ženo ulovila v starem rudniškem rovu na Ratitovcu. Pripada sku- pini visoko specializiranih slepih krešičev iz rodu Orotrechus, ki zaradi svojega zunanjega videza in redkosti najdb, ki so praviloma slučajne, ned- vomno spadajo med najbolj atraktivne predstav- nike slepe podzemeljske favne hroščev. Vrsta je velika 4,1–4,2 milimetrov. Telo je ovalno, močno podaljšano, prosojno in rumenorjave barve. Po- vršina telesa je svetleča. Glava je velika, podolgo- vata in brez oči. Na sprednji strani glave sta dve veliki, navzven obrnjeni ščetini. Tipalke so močno podaljšane, dlakave in dolge 2,9 milimetra; tako da, če so obrnjene nazaj, sežejo do zadnje tretjine pokrovk. Vratni ščit je podolgovat, srčaste oblike in ožji kot glava. Na njegovem sprednjem delu sta dve dolgi in na zadnjem delu dve kratki ščetini. Ščitek je velik, trikoten; konica ščitka je obrnjena nazaj. Pokrovke so podolgovate, črtaste in zaoblje- ne, zato je zadek napihnjen. Vsaka pokrovka ima po 17 krepkih, različno dolgih in značilno razpore- jenih ščetin. Noge so zelo dolge, vitke in dlakave. O področjih, ki jih vrsta poseljuje, njenem življenj- skem ciklusu, pogostnosti in številčnosti vemo zelo malo. Kot kaže, rudniki, jame in brezna niso njeno stalno prebivališče. Danes si predstavljamo, da naseljuje mikroprostore in globoke špranje v tleh, od koder le izjemoma zaide v večje podzem- ske prostore. Železne niti 14 O Konasnici in njeni podzemeljski favni hroščev 238 Anophthalmus micklitzi micklitzi Ganglbauer, 1913 Laemostenus schreibersi Kuester, 1846 Anophthalmus micklitzi micklitzi. Naravna velikost: 5,4–6,0 milimetrov. Foto: Miroslava Kofler Laemostenus schreibersi. Naravna velikost: 12,4–15 milimetrov. Foto: Miroslava Kofler Mikličev brezokec je slovenski endemit. Vrsto najde- mo v jamah na Jelovici, v okolici Kranja in na Rašici. Poleg tipične oblike, ki živi tudi v Konasnici, poz- namo še tri podvrste. Vrsta je slepa, velika 5,4–6,0 milimetrov. Tako kot drugi pripadniki tega rodu ima dolgo, razpotegnjeno, prosojno telo, dolge tipalnice in podaljšane, krepke noge. Je rumenorjave barve in močno dlakava. Vrsto najdemo v vseh delih Ko- nasnice. Veliki jamski brzec je zemeljska in jamska vrsta v Alpah in na dinarskem krasu. Poseljuje južni del Vzhodnih Alp, in sicer severno Italijo, avstrijsko Koroško, Slovenijo, Hrvaško in avstrijsko Štajer- sko. V Sloveniji jo najdemo na Gorenjskem, Štajer- skem in Primorskem. V velikem številu je prisotna v jamah v okolici Škofje Loke, v Selški in Poljanski dolini; na Ratitovcu, Jelovici in Sorški planini pa ni pogosta. Živi v jamah in jamam podobnih votlinah naravnega in umetnega izvora, najdemo pa jo tudi v gozdovih pod globoko zakopanimi kamni. V jamah jo večkrat opazimo, ko lazi po stenah, navadno pa se skriva pod gruščem. Velika je 12,4–15 milimetrov. Je temno rjave ali rdečerjave barve. Ni slepa, ima pa že delno zakrnele oči. Železne niti 14 O Konasnici in njeni podzemeljski favni hroščev 239 Bythoxenus subterraneus Motschoulsky, 1859 Necrophilus subterraneus Dahl, 1807 Necrophilus subterraneus. Naravna velikost: 6,0–8,0 milimetrov. Foto: Miroslava Kofler Bythoxenus subterraneus. Naravna velikost: 1,65 milimetrov. Foto: Miroslava Kofler Zelo redek troglobit, o katerem ne vemo sko- raj ničesar glede njegove razširjenosti in načina življenja. Tipsko nahajališče je jama Velika Pasica (Kat. št.: 75) pri Gornjem Krimu nad južnim robom Ljubljanske kotline. Podatki iz preteklosti o drugih nahajališčih so nezanesljivi, ker so vrsto pogosto za- menjevali s podobnim Bryaxis argusom, ki pa ima oči. Najbližje potrjeno najdišče je Jeralovo brezno (Kat. št.: 3854) pod zahodnim robom hriba Rovnik pri Besnici v okolici Kranja (Broder 1978). Vrsta je slepa, močno dlakava, rdečerjave barve in velika 1,65 milimetrov. V jami Konasnica je bil v njenem vhodnem delu ulovljen en sam (delno poškodovan) primerek. Podzemni mrhar je gorska vrsta, ki gre tudi v predgorje. V Srednji Evropi je precej razširjen, zara- di svojega nočnega načina življenja pa nam le red- kokdaj pride pred oči. Je predvsem prebivalec goz- dov in je med vsemi vrstami mrharjev (Silphidae) najbolj zemeljski, saj pogosto zaide v podzemlje. Poleg mrhovine se hrani tudi s polži. Najdemo ga ob mrhovini in pod kamni v vhodnih delih jam. Tipalnice na glavi so kratke in kijaste, čeljusti pa močno razvite. Telo ima kot večina mrharjev sploščeno. Vratni ščit je punktiran, pokrovke pa imajo na vsaki strani po devet pikčastih črt. Noge so krepke. Je rdečerjavo do skoraj črno obarvan in je velik 6–8 milimetrov. Vrsta ni slepa. Železne niti 14 O Konasnici in njeni podzemeljski favni hroščev 240 Oryotus micklitzi Reitter, 1885 Aphaobius kaplai Bognolo & Vailati, 2010 Oryotus micklitzi. Naravna velikost: 2,5–2,7 milimetrov. Foto: Miroslava Kofler Aphaobius kaplai. Naravna velikost: 2,71–3,05 milimetrov. Foto: Miroslava Kofler Mikličev ploskonožec je slovenski ende- mit. Naseljuje hladne gorske in ledene jame v Julijskih Alpah in njihovem predgorju. Znan je iz jam na Jelovici, Ratitovcu, Dražgo- ški gori, Pokljuki, Mežaklji, Pršivcu in iz tri- glavskega kota. Ta drobna vrsta jamskega mrharčka je velika 2,5 milimetrov, rdečerja- ve barve, močno porasla z dlakami in slepa. V jami je vrsta zelo pogosta, kar zlasti velja za notranje dele, kjer vladajo klasične jamske razmere (večna tema, visoka zračna vlaga, stalna temperatura zraka). V vhodnem delu jame je populacija močno odvisna od letnega časa in trenutnih klimatskih razmer, saj zara- di same oblike jame in velikih dimenzij vhod- nega rova segajo klimatski vplivi s površja daleč v njeno notranjost. Rod jajčarjev (Aphaobius) je značilen za Slovenijo in je s številnimi vrstami razširjen skoraj po vsej kraški Sloveniji, seže pa tudi v pokrajine Avstrije, Italije in Hrvaške, ki mejijo na Slovenijo. Sam Kaplin jajčar je endemit Jelovice, Bohinj- skih gora in Mežaklje. Življenjski areal te vrste tako sega tudi v severni del škofjeloškega ozemlja. Doslej sem jo ulovil v nekaterih jamah in opuščenih rudarskih rovih na Soriški planini, Ratitovcu in Dražgoški gori. Vrsta poseljuje sisteme špranj in razpok v dodobra pretrtih apnenčnih skalah na nadmorskih višinah med 500 in 1.700 metri; od tod prihaja v tamkajšnje fosilne jame in opuščene rudarske rove. Pogo- stejša je v toplejših delih jam, čeprav jo v manjšem številu srečujemo tudi v mrzlih jamah, skupaj s hladnoljubnima soriško pretnerijo (Pretneria soriscensis) in mikličevim ploskonožcem (Oryotus micklitzi). Samo na Soriški planini pa sem jo ulovil tudi izven jam z uporabo talnih pasti. Kaplin jajčar je slepa, po velikosti ena od manjših (2,7– 3,05 milimetrov) vrst rodu Aphaobius in je že deloma depigmentirana. Je rdečerjave barve in po vsem telesu po- rasla z gostimi, dolgimi dlakami. Ima podolgovato, jajčasto razpotegnjeno telo, z izrazito dolgimi, tankimi nogami in tipalnicami. Tako kot ostale vrste tega rodu je popolnoma brezoka. Hrani se z mrhovino. V jamah jo najdemo zlasti ob netopirjevih iztrebkih. Železne niti 14 O Konasnici in njeni podzemeljski favni hroščev 241 Ugotovitve Konasnica je najdaljša in kapniško najbolj bogata jama v nedrjih Jelovice. Dolgoletne biološke razi- skave so pokazale, da ima tudi zanimivo in nadvse dragoceno podzemeljsko favno hroščev. Vhodne dele jame poseljujejo: Anophthalmus mick- litzi micklitzi (pogost), Laemostenus schreibersi (redek), Oryotus micklitzi (pogost), Aphaobius kaplai (redek) in Bythoxenus subterraneus (zelo redek). Prebivalci podorne dvorane so: Orotrechus koflerianus (zelo redek), Laemostenus schreibersi (redek), Anophthalmus micklitzi micklitzi (zelo pogost), Oryotus micklitzi (zelo pogost) in Apha- obius kaplai (pogost). V obsežnih notranjih delih za podorno dvorano pa sta bila doslej ulovljena le: Anophthalmus micklitzi micklitzi (zelo pogost) in Oryotus micklitzi (zelo pogost). Izstopa izredno redka najdba enega samega primerka pselafida Bythoxenus subterraneus. Endemita Orotrechus koflerianus in Aphaobius kaplai sta bila v času prvih raziskav Konasnice za znanost novi, še neopisani vrsti. Dandanes je znano kar nekaj najdišč Kaplinega jajčarja, ki se običajno pojavlja masovno. Nasprotno temu poz- namo Koflerjevega orotrehusa samo še iz tipskega nahajališča Štoln na Altemavru (Ratitovec). V obeh najdiščih je vrsta izredno redka, do sedaj so bili ulovljeni vsega skupaj štirje primerki. Glede na ži- valstvo okoliških jelovških jam bi pričakovali vsaj še najdbo brezokca Anophthalmus besnicensis frater, vendar v jami do sedaj ni bil ulovljen. Brez- no nad Podblico (Kat. št. 3352), ki se nahaja pod skalnim robom Prižnica nad vasjo Podblica, je namreč najbližje znano jelovško najdišče te vrste, ki je v zračni črti samo 5 kilometrov oddaljeno od Konasnice. Prve biološke raziskave obsežnih novo- odkritih notranjih delov jame za zdaj niso prinesle novih odkritij. Ker pa jama še ni dokončno raziska- na, nas mogoče še čakajo prijetna presenečenja, kar zlasti velja za globoke, blatne rove v sredini in na koncu jame. Literatura: Bogataj, Franci; Masaryk, Rene; Hrovatin, Ivan; Grahek, Lucija: Pred 2.500 leti so na Štalci že kovali železo. V: Zbornik Selške doline Železne niti 13, Železniki: Muzejsko društvo Železniki, 2016, str. 75–96. Bognolo, Marco; Vailati, Dante: Revision of the genus Aphaobius Abeille de Perrin, 1878 (Coleoptera, Cholevidae, Leptodiri- nae) Slovenije. V: Scopolia 68, Ljubljana: Prirodoslovni muzej Slovenije, 2010, str. 32–34. Broder, Jože: Bythoxenus suterraneus Motschoulsky 1859 (Coleoptera, Pselaphidae) ponovno najden v Sloveniji leta 1975. V: Naše jame 19, Ljubljana: Jamarska zveza Slovenije, 1978, str. 59–61. Daffner, Hermann: Orotrechus koflerianus sp. n. aus Slowenien (Coleoptera: Carabidae: Trechinae). V: Acta entomologica slo- venica 8/2, Ljubljana: Prirodoslovni muzej Slovenije in Slovensko entomološko društvo Štefana Michielija, 2000, str. 95–100. Daffner, Hermann: Revision der Anophthalmus Arten und Rassen mit lang und dicht behaarter Koerperoberseite. V: Mitteilun- gen der Muenchner Entomologischen Geselschaft 86, Muenchen: Muenchener Entomologischen Geselschaft, 1996, str. 45–46. Habe, France: Zapisnik terenskih ogledov – Konasnica.V: Kataster jam, Postojna: Inštitut za raziskovanje Krasa, 1976. Jamarska zveza Slovenije: Kataster jam, 2016. Ljubljana. Kofler, Bojan: Jama v Bihki. V: Zbornik Selške doline Železne niti 11, Železniki: Muzejsko društvo Železniki, 2014, str. 275, 276, 278. Kofler, Bojan: Jama Konasnica in njena podzemeljska favna hroščev. V: Loški razgledi 49, Škofja Loka: Muzejsko društvo Škofja Loka, 2002, str. 27–34. Kofler, Bojan: Rezultati večletnih raziskav podzemeljske favne hroščev v jami Konasnica. V: Acta entomologica slovenica 15/2, Ljubljana: Prirodoslovni muzej Slovenije in Slovensko entomološko društvo Štefana Michielija, 2007, str. 121–126. Železne niti 14 O Konasnici in njeni podzemeljski favni hroščev 242 Kofler, Bojan: Presenetljivo odkritje ali nekaj o najdbi nove, redke vrste slepega hrošča Orotrechus koflerianus. V: Loški razgledi 48, Škofja Loka: Muzejsko društvo Škofja Loka, 2001, str. 67–70. Kofler, Bojan: Štoln na Ratitovcu locus typicus vrste Orotrechus koflerianus Daffner 2000 (Coleoptera: Carabidae: Trechi- nae). V: Acta entomologica slovenica 16/2, Ljubljana: Prirodoslovni muzej Slovenije in Slovensko entomološko društvo Štefana Michielija, 2008, str. 145–150. Kofler, Bojan: Jame na Ratitovcu in njihova podzemeljska favna hroščev. V: Zbornik Selške doline Železne niti 2, Železniki: Muzejsko društvo Železniki, 2005, str. 196–199. Kofler, Bojan: Kaplin jajčar (Aphaobius kaplai) – nov slovenski endemit. V: Loški razgledi 59, Škofja Loka: Muzejsko društvo Škofja Loka, 2012, str. 135–140. Kofler, Bojan; Primožič, Simon: Lepotica Konasnica. V: Zbornik Selške doline Železne niti 13, Železniki: Muzejsko društvo Železniki, 2016, str. 237–246. Planina, France: Škofja Loka s Poljansko in Selško dolino. Škofja Loka: Muzejsko društvo Škofja Loka, 1976, str. 155. Železne niti 14 90-letnica misijonarja Jožeta Rovtarja 243 90-letnica misijonarja Jožeta Rovtarja (1927–) Marija Gasser Zgodba o človeku, ki je svoje življenje podaril za vzgojo in pomoč drugim ''Misijoni niso nekaj novega. Že pred drugo sve- tovno vojno smo imeli slovenske misijonarje v Bengaliji v Indiji. V Ljubljani so jezuiti izdajali revijo Glasnik Srca Jezusovega s prilogo Bengalski misijo- nar. Po vojni je bila ukinjena. Ko pa se je p. Radko Rudež odločil, da bi šel v misijone, so mu v Rimu sve- tovali, naj gre v Zambijo, kjer so že bili poljski, češki in slovaški misijonarji jezuiti, ki nujno potrebuje- jo pomoč. Z Indijo pa so bile pretrgane vse zveze, čeprav je bilo tam še nekaj slovenskih in hrvaških je- zuitov.''1 – ''Kolikor vem, je Indija prepovedala vstop krščanskim misijonarjem; so pa dandanes indijski jezuiti med najštevilčnejšimi na svetu.''2 Pravo bo- gastvo so ljudje, ki so v življenju naredili velike ko-Jože Rovtar ob svoji 80-letnici. Železne niti 14 90-letnica misijonarja Jožeta Rovtarja 244 rake, saj so živeli za ljudi. Pri Žimantovih v Topoljah sem slučajno izvedela za njihovega brata Jožeta, mi- sijonarja v Zambiji. Možnost srečanja z njim se mi je ponudila preko p. Franca Kejžarja, jezuita, po rodu Soričana. Veliko spoštovanje veje do človeka, ki je svoje življenje posvetil dobrodelnosti in življenju za druge. Za to pot se je odločil mlad, poln upov in na- črtov. Letos, ob prvih pomladnih dneh, 22. marca, je br. Jože Rovtar praznoval velik jubilej, 90 let. Br. Jože je skromen, tih in sprva zadržan. Kmalu pa odkriješ, da se za tem skriva vedrina, optimizem, volja in neizmerno veselje do življenja. Težko gredo besede z jezika le, če se dotikajo samo njega. Čeprav je njegova življenjska pot izjemno bogata, se br. Jože z ničemer ne hvali in ne leporeči. Je velik človek, z velikimi dejanji in veliko skromnosti. Pripovedoval je o Zambiji, o delu misijonarja, o misijonskih sre- diščih in delih, ki so jih opravili misijonarji, skratka, o poslanstvu, ki si ga mi, ki smo vpeti v ta materialni svet, težko predstavljamo. O njegovem otroštvu sem v njihovi rojstni hiši (pri Žimantu v Topoljah) povprašala njegovo sestro Francko (1928) in brata Ludvika (1930). Br. Jože je otroška leta in mladost preživel v zelo lepi vasi, v Topoljah v Selški dolini. Vaščani so in so bili izje- mno povezani med seboj, živijo v sožitju. Topolje so še danes trdna podeželska idilična vas enajstih hiš, kjer je bilo v preteklosti treba vse poti premagovati peš. Tja in nazaj, kar je za današnji čas težko razum- ljivo oz. nerazumljivo. Danes g. Jože živi med svojimi brati in patri jezuiti v Dravljah v Ljubljani. Živi in je še vedno dejaven v živi cerkveni skupnosti. Tu še vedno, kolikor more, ureja vrt. Kot pravi p. Franc Kejžar, drevja seveda ne obrezuje in s kosilnico ne kosi, za vse drugo – zele- njavo, rože in podobno – pa še vedno skrbi sam. Še vedno je zelo spreten. V času mojega obiska je prip- ravil jedilnico za vse, ki so vključeni v to skupnost. Njegov spomin je izjemno čil, le malce slabo sliši. V vrtu in vrtnarjenju je užival dobršen del svoje- ga življenja. Verjetno je to ljubezen do vrta in zemlje prinesel iz rodnih Topolj. Čeprav je zima, je okrog in okrog draveljskega doma opaziti speče vrtnice, ki čakajo spomladanskega prebujenja. Spomini iz otroštva Spomin iz otroštva je spomin na trdno, ljubečo dru- žino z brati in sestrami v skromnosti, veri in ljubezni. Jože Rovtar se je rodil 22. 3. 1927 v Topoljah v Selški dolini (župnija Selca nad Škofjo Loko) kot Rovtarjeva družina leta 1929, Jože kot najmlajši desno. Mati Rozalija (1884–1977) pestuje Francko (1928–). Oče Jakob Rovtar (1889–1977) in desno mali Jože (1927–), za njim Francelj (1921–1944), zadaj Mici (1919–2012), Janez (1922–1986), ob materi levo Jaka (1925–). Foto: arhiv Ludvika Rovtarja (1930–) Železne niti 14 90-letnica misijonarja Jožeta Rovtarja 245 Jože pri birmi leta 1935. Foto: arhiv Ludvika Rovtarja (1930–) Družina Rovtar leta 1935. Zadaj od leve: Janez (1922–1986), Mici (1919–2012), Jaka, (1925–). Spredaj od leve: Ludvik (1930–), Jože (1927–), oče Jakob (1889–1977), mati Rozalija (1884–1977), Francelj (1921–1944), Francka (1928–). Foto: arhiv Francke Rovtar (1928–) in Ludvika Rovtarja (1930–) peti otrok Jakoba Rovtarja (1889–1977) in Rozalije (1884–1977), rojene Megušar. V družini je bilo pet fantov in dve dekleti. Osnovno šolo je obiskoval šest let v Selcih in eno leto v Slomškovem zavodu v Ljubljani na klasični gimnaziji, ki sta jo obiskovala skupaj s sosedom Jankom Kokaljem (1926–). Želela sta postati duhovnika. Vojna je to odločitev in željo sicer preprečila, a br. Jože je vendarle našel srečo v misijonskem delovanju. Po nemški okupaciji je ostal doma na kmetiji.3 Sestra se spominja, kako je bilo, ko so se leta 1942 vozili s kolesi: ''Jože je na kolesu vozil Cilko Kokalj – Blažovčevo, pri tem pa sta se zaletela s Cenetom Šolarjem – Sorškovim. Jože je zlomil nogo. Na ’lojtri’ so ga nesli v Dolenjo vas, od tam pa ga je Bened'k iz Železnikov odpeljal na Golnik. Bened'ku so pustili Železne niti 14 90-letnica misijonarja Jožeta Rovtarja 246 Družina Rovtar leta 1940. Zadaj od leve: Mici (1919–2012), Janez (1922–1986), Francelj (1921–1944), Jaka (1925–), Francka (1928–). Spredaj od leve: Jože (1927–), mati Rozalija (1884–1977), oče Jakob (1889–1977), Ludvik (1930–). Foto: arhiv Francke Rovtar (1928–) in Ludvika Rovtarja (1930–) avtomobil, da je lahko vozil dr. Strnadovo, vzeli pa so mu šest avtobusov, ki jih je imel že pred vojno. Jože je doma povedal pesmico, ki jo je na Golniku spesnil njegov sotrpin v sobi: ''Golniku slava in pa čast, komur margarina bila je mast. Zato v verzih vam povem, da ohrani se ljudem.'' Dolgo je šepal, še dlje pa se je delal, da šepa. To mu je prišlo zelo prav, ko so ga poskusili mobilizirati partizani. Ko so sle- dnji prišli, je Jože pletel za pečjo. Ker je nato težko zlezel s peči, so videli, da res ni sposoben za parti- zansko vojsko.4 Leta 1945, po rušitvi postojanke na Svetem Križu, se je skupaj s fanti iz domače vasi ter iz okoliških krajev umaknil v Škofjo Loko, natančne- je v Žabnico, kjer so bili v neki prazni, kmečki hiši. Doma se niso več počutili varne. Spomni se, da so nekega popoldneva v bližnjem potoku lovili ribe in da so za praznik šli v cerkev. Tu, v opuščeni hiši, so se zadrževali vsi ti fantje iz Selške in tudi nekateri iz Poljanske doline, ki so se v februarju pridružili domobrancem v Žabnici. Takoj po končani vojni, na praznik vnebohoda,5 so se umaknili na Koroško, ka- mor so šli peš čez Ljubelj. Pred Tržičem so čakali en dan. Proti Ljubelju so se valile kolone beguncev iz Ljubljane, ponovno se je kolona ustavila pri tunelu. Vsepovsod so bili partizani. Pozneje so jih spustili čez mejo, nastanili so se v šotorih v Vetrinju. Neka- teri so od tu pobegnili. Čez dva tedna so jih po dogo- voru z Angleži poslali nazaj v Škofjo Loko. Brat Lud- vik pove: ''Bal sem se, da me bodo na koncu vojne mobilizirali partizani, zato sem bil pri teti v Kranju. Bil sem zelo mlad. Po končani vojni, 9. maja 1945, sem se s kolesom odpravil domov, v Bitnjah pa sem srečal brata Jožeta, in sva šla skupaj na Koroško. Nis- va bila ves čas skupaj. S seboj sem imel le aktovko in kolo. Prvo noč smo prespali na seniku. 11. in 12. maja 1945 so partizani začeli streljati, uničeni so bili vozovi s hrano in imetjem, ki so jih žabniški begunci peljali s seboj. Tri dni je bila cesta polna beguncev različnih narodnosti: srbske, kosovske. Najprej se je predor zaprl, potem pa je prišla neka vojska, ’če- tniška edinica’, ki je opravila s stražo, in predor je bil spet odprt. Pri Dravskem mostu so bili Angleži. Begunci, ki so imeli orožje, so ga morali odložiti. Potem pa smo bili nekaj časa v Vetrinju. Bali smo se, ko so nam rekli, da gremo nazaj. Rekli so nam, da nas bodo peljali v Italijo. 28. 5. 1945 smo morali na tovornjake, s katerimi so nas peljali v Šentjakob na železniško postajo. Bilo nas je veliko. S Koroške so nas pripeljali do Trate v Škofji Loki, od koder smo šli peš na škofjeloški grad. Ko smo izstopali z vlaka, so nas brcali. Če si bil malo bolj spreten in če je stražar malo zamudil z brcanjem, si jo dobro Železne niti 14 90-letnica misijonarja Jožeta Rovtarja 247 odnesel. Na gradu smo bili slabo hranjeni. Mene so izpustili 10. 6. 1945. Na izhodu iz Škofje Loke je bila kontrola. Domov sem šel po Jablenovci. Pod Topo- ljami sem srečal očeta, ki je kosil. Ni pričakoval, da se bom vrnil domov. Nič in nikoli nismo govorili o tem, kaj se je dogajalo na škofjeloškem gradu. To je bil neizgovorjen ukaz, o tem se ni nič govorilo. Z bratom nisva bila ves čas skupaj. Pozneje se je brat Janez vrnil iz ruskega ujetništva in ga mama ni prepoznala. Čeprav je bil v ruskem ujetništvu, je po- zneje moral polno služiti vojaški rok.''6 Do 15. junija 1945 je bil br. Jože zaprt z ostalimi na škofjeloškem gradu, v glavnem s fanti iz okoliških vasi: iz Dolenje vasi, s Praprotna, z Bukovice, iz Bukovščice. Njega niti niso zasliševali. Mladi so bili zaprti skupaj, niso imeli stika s starejšimi. Tudi s sosedom Jankom nista bila skupaj. Zaprt je bil v zgornjih nadstropjih, kjer je bilo prepovedano gledati skozi okno. Nekoč je eden le pogledal, z dvorišča pa je stražar ustrelil. Ne ve se sicer, kaj se je zgodilo z njim. 15. junija 1945 so ponoči šli peš v Šentvid, kjer so bili zaprti do amnestije. V obeh zaporih je preživljal težke dneve, Leta 1947. Foto: arhiv Francke Rovtar (1928–) in Ludvika Rovtarja (1930–) Topoljska mladina. Levo zadaj: br. Jože (1927–), Jaka (1925–), Lovrenc Vrhunc (1929–), Ludvik (1930–), Cene Šolar (1927–2014), Janko Kokalj (1927–), spredaj Janko Šolar (1929+). Spredaj levo: Marija Vrhunc (1931–2006), Johana Šolar (1930–), Francka (1928–), Cilka (Potočnik) Rovtar (1925–2013), Marija Rovtar (1919–2012), Minka Kokalj (1932+). Foto: arhiv Francke Rovtar (1928–) in Ludvika Rovtarja (1930–) Železne niti 14 90-letnica misijonarja Jožeta Rovtarja 248 niso se smeli pogovarjati. Zaprti so bili v razredu, v katerem je bilo tudi do 80 ljudi. Ni se dalo spati, naslanjali so se le na zid. Imel je komaj 18 let. Ob amnestiji je bil izpuščen, dobil je odpustnico in iz za- pora je odšel sam. Izogibal se je ljudem, ki bi ga spra- ševali. Na Jeprci se je ustavil pri neki hiši, zaprosil za mleko ter prenočišče. Spomni se, da so se sojetniki med seboj pogovarjali, da se zaradi sestradanosti ne smejo preveč najesti. Malo mleka in kruha mu je dobro delo. Tisto noč je prespal na senu. Takoj ko se je zasvital dan, pa je nadaljeval pot. Od vpoklica v vojsko oktobra 1947 do decembra 1949 je ostal doma. Vojsko je služil v Srbiji. Misijonsko delo Po služenju vojaškega roka je bil nekaj časa doma, pozneje, leta 1953, pa je vstopil v jezuitski noviciat v Zagrebu. To je bil čas uvajanja, v katerem je dodob- ra spoznal red in se s sobrati duhovno poglabljal. Tu se je spoznal s p. Demšarjem in s p. Župančičem. Po noviciatu je bil za sedem let poslan v Šentlovrenc na Dolenjskem in bil v pomoč p. Preacu, ki je bil tam župnik.7 Zatem je bil nekaj mesecev na Bogenšperku, po- zneje pa v Dravljah, kjer je bil župnik p. Štrubelj, kaplan pa p. Kovač. Na Bogenšperku se je srečal s p. Radkom Rudežem (1922–2016), ki ga je med svojim dopustom v domovini navdušil za misijone. Prišel je na dopust domov. Srečali so se z njim in tako jih je navdušil za misijone. Z navdušenjem je pripove- doval o Zambiji. Tretjo probacijo je br. Jože opravil v Mariboru, kjer je bil noviciat za slovenske jezuite. Spomni se, da je bilo takrat zelo težko dobiti vizo za tujino. P. Jože Kokalj je šel v Zambijo že pred njim in tam ostal dvanajst let. Jezuiti so s posebno odločbo zavezani Bogu, da bodo šli na kateri koli konec sveta in tam opravljali svoje poslanstvo.8 Štiri misijonska središča v lusaški nadškofiji nosijo neizbrisen pečat slovenskih jezui- tov: Katondwe, Matero, Chelston in Mumbwa. Misi- jon v Katondwe se razprostira ob zambijski meji z Mozambikom, kjer so ustanovili misijonsko središče poljski in avstrijski patri, ki so jih Portugalci izgnali iz Mozambika. Dolina, dolga približno 80 kilome- trov, je bila posejana z vasmi in šolami. Poljaki so zgradili bolnišnico in za tisti čas mogočno cerkev. P. Rudež je bil prvi Slovenec, ki je deloval na tem področju, obiskoval vasi, krščeval in učil po zgledu sv. Frančiška Ksaverja. Slovenski misijonarji so v Zambiji pustili izjemen pečat. Posamezna področja so bila še do leta 1974 protestantska.9 Leta 1966 je br. Jože odšel v Rim in skupaj s hrvaškim jezuitskim bratom nadaljeval pot v misijone v Zambijo.10 Na poti v Afriko sta se za nekaj mesecev ustavila na Sv. Lovrenc na Dolenjskem. Foto: arhiv Francke Rovtar (1928–) in Ludvika Rovtarja (1930–) Železne niti 14 90-letnica misijonarja Jožeta Rovtarja 249 Šola Chembe v Kabwe (1967– 1973), daleč v 'bušu'. Foto: arhiv br. Jožeta Rovtarja Malti, kjer sta se učila angleščine. V Zambijo sta pri- spela 3. 8. 1967. Po prihodu v Zambijo je bil br. Jože dodeljen v pomoč p. Luisu Havenu, po rodu Ameri- čanu, na tajništvu katoliških šol. Najprej je bil v mi- sijonu, ki so ga vodili Poljaki, v njem so bili tudi irski misijonarji. Državno vodstvo je bilo misijonarjem zelo naklonjeno, predvsem zaradi šolstva. Po osa- mosvojitvi izpod Angležev, leta 1964, so v Zambiji zelo uspešno delovale sestre dominikanke iz Nemči- je, ki so v glavnem mestu Lusaka imele šolo za 800 učenk. Dve taki šoli so imele v mestu Ndola, po eno pa v mestih Kitwe, Lusaka, Kabwe in Minpoli. Ker so že takrat imele težave z nekaterimi misijonarkami, so se odločile, da nekatere šole ukinejo. Odprle pa so tudi noviciat za nekatere afriške poklice. Ko so izvedele, da škofje iščejo prostor v Lusaki, kjer bi zidali bogoslovje, so jim ponudile samostan in šolo v Lusaki. Ko se je to izvedelo med ljudmi, so se začeli protesti po časopisih, naj ne zapirajo šole za 800 de- klet zaradi 40 osamljenih duhovnikov. Po treh letih pogajanj je prišlo do kompromisne odločitve, da šola ostane, a pod drugim redovniškim vodstvom. Samostan in internat so prevzeli bogoslovci. Tako so višje razrede bogoslovcev preselili v Lusako, fi- lozofija pa je ostala v Mpimi. Število bogoslovcev je naraslo do 150. Njegovo misijonsko delovanje bi lahko razde- lil na tri dele. Sprva je bil p. Jože v mestu Kabwe (1967–1974), kjer je bil vključen v delo na osnovnih šolah. Skrbel je za šole in plače učiteljev, deloval je v tajništvu šole.11 ''Moje delo je, da oskrbim 50 šol s šolskimi potrebščinami. Najprej jih nakupim in zberem v našem skladišču ter nato pošiljam posa- meznim šolam. Področje je ogromno, oddaljeno do 272 kilometrov. Do šestih šol je možno priti z avtom le pol poti, ker je cesta preozka ali pa ni mostu. De- set šol obiščemo le v suhi dobi. Poleg tega skrbim za popravilo šol in zidavo novih, če dobimo denar. Vedno pa moram kontrolirati naš avtopark. Ni možno ustreči vsem, zato so nekatere šole v ’bušu’ zelo preproste.12 Lusaka je glavno mesto Zambije in glavno mesto centralne province. Slovenski mi- sijonarji duhovniki so bili v začetku nastavljeni po župnijah Lusake.'' Deloval je v mestu Kabwe, ki je drugo največje mesto centralne province in spada v nadškofijo Lusaka. Leta 1973 so vse osnovne šole podržavili. Po osamosvojitvi leta 1964 se je v Zambiji nada- ljevala gradnja šol, s katerimi so začeli misijonarji. V začetku sedemdesetih let je bilo v škofiji Lusaka okoli sto različnih katoliških osnovnih šol, ki so jih vodili misijonarji. Razdeljeni so bili v dva centra: Lu- saka in Kabwe. Samo na območju Kabwe je bilo 48 katoliških in okoli sto državnih osnovnih šol. Leta 1973 so bile vse šole podržavljene. Ravno takrat je škof Mutala zaprosil jezuitski provinciat za pomoč Železne niti 14 90-letnica misijonarja Jožeta Rovtarja 250 v semenišču. V tistem času je bilo v Zambiji osem škofij, škofje so že načrtovali gradnjo bogoslovja. Deset kilometrov stran od mesta Kabwe in štiride- set kilometrov stran od Lusake je bilo malo semeni- šče – gimnazija za nadškofijo Lusaka, ki so jo vodili jezuiti. Posestvo je bilo na malo odročnem kraju z neustreznim poslopjem s petimi kvadratnimi kilo- metri pašnikov. Tu so najprej preuredili poslopje, dozidali nekaj sob, povečali obednico in kuhinjo. Leta 1973 so že odprli angleško šolo, čeprav so bili profesorji samo štirje, bogoslovcev pa je bilo okoli 20. Malo semenišče se je naslednje leto že združilo z misijonskim semeniščem Monze. Profesorski zbor je bilo težko dobiti. Med prvimi profesorji je bil Hrvat p. Luka Lučič. Za začetek so prišli trije profesorji iz Kachebere – Malavi, nato pa jih je začelo prihajati vedno več. Profesorji so bili iz različnih redov in so bili različnih narodnosti. Vsi profesorji so bili iz raz- Zemljevid držav srednje in vzhodne Afrike. Od leve: p. Rudež Radko, br. Piotr Osterkiewicz (Po- ljak) in Stanko Rozman. Foto: arhiv br. Jožeta Rovtarja Obisk nadškofa Šuštarja v Mpimi. Od leve: Marko, p. Majdrica, g. Kopeinig, br. Jože Rovtar, nadškof Šuštar, rektor semenišča, p. Miha Drevenšek. Foto: arhiv br. Jožeta Rovtarja Železne niti 14 90-letnica misijonarja Jožeta Rovtarja 251 ličnih redovnih skupnosti: beli očetje, minoriti, je- zuiti, betlehemci, afriški misijonarji … Za svoje delo niso dobivali nobenega plačila, niti žepnine. Leta 1974 je bilo okrog štirideset bogoslovcev, med njimi štirje posvečeni bogoslovci. Prva leta je bilo finančno zelo težko. V skupnosti so bili Nem- ci, Angleži, Belgijci, Francozi, Američani, Švicarji, Španci, Nizozemci in Hrvati. Večinoma so ostali za tri leta, zato je bilo stalno treba iskati zamenjavo. V letih 1974–1986 je bil br. Jože misijonar v bogo- slovnem semenišču Mpima, v kraju, kjer so prvi mi- sijonarji dobili od države šest kvadratnih kilometrov zemlje za farmo in zemljo za šolo za katehiste. Br. Jože je bil v Mpimi za pomoč pri ekonomiji na posestvu in tu je ostal dvanajst let. Mesto je od mesta Kabwe od- daljeno osem kilometrov. Okolica je nenaseljena. Leta 1974 so se škofje odločili, da tu ustanovijo bogoslovno semenišče za celotno Zambijo. Takrat je tu delovalo osem škofij. Malo semenišče Mpima, ki so ga vodili jezuiti, je v bližini mesta Kabwe, ki je S profesorji v bogos- lovju semenišča, leta 1981. Foto: arhiv br. Jožeta Rovtarja Misijon. Obisk slovenskega jezuitskega provinciala p. Janeza Poljanška, levo ob njem p. Mio Kekić, skrajno levo p. Radko Rudež ter desno br. Jože Rovtar. Foto: arhiv br. Jožeta Rovtarja Železne niti 14 90-letnica misijonarja Jožeta Rovtarja 252 Na misijonskem vrtu v Zambiji. Foto: arhiv br. Jožeta Rovtarja Vrt, obiranje papaje. Foto: arhiv br. Jožeta Rovtarja Pred noviciatom. Foto: arhiv br. Jožeta Rovtarja 150 kilometrov oddaljeno od Lusake. Skupaj s še dvema Američanoma je bil br. Jože dode- ljen v pomoč kot ekonom oziroma kot pomoč na pose- stvu, največ je delal na vrtu. Ves čas so se prizadevali, da bi bili čim bolj samostojni glede prehrane. Najprej je bilo to zelo težko, potem pa so farmo razširili, nasadili sadna drevesa pomaranč, banan, papaj in še drugih afri- ških dreves. Br. Jože je skrbel za velik vrt. Uredil je ob- sežne nasade in skrbel za kokoši. Kot je povedala Jožetova svakinja Nežka, je po potrebi odganjal tudi kurje tatove. Potem je nadaljeval br. Jože in oba sva se od srca nasmejala: ''To se je res zgodilo enkrat. Ko smo prijavili krajo kokoši, so rekli, naj prinesemo kokoši in dokažemo, da so naše. Tako je zambijsko pravosodje!'' V misijonskih središčih je večinoma skrbel za materialne potrebe. Železne niti 14 90-letnica misijonarja Jožeta Rovtarja 253 Lusaka – jezuitski noviciat (1986–2012) Leta 1986 je bil poklican v jezuitski noviciat v Lusaki, kjer je nadaljeval s svojim služenjem Cerkvi. Obisk domovine V domovino se je najprej vračal na vsakih šest let, potem pa na tri leta. Pred petimi leti se je za- radi bolezni dokončno vrnil v Slovenijo, kjer živi pri bratih jezuitih v Dravljah. Tu se mu je povrnilo zdravje. Zambijo še vedno pogreša, saj je bilo zanj tu zelo ugodno podnebje. Temperatura ni nikoli padla pod osem stopinj, tudi vlago v deževni dobi se je dalo kar dobro prenašati. Zambija je sončna dežela s šestimi meseci sušne dobe, ko ne pade niti kapljica dežja. V deževni dobi ozelenijo gozdovi, travniki, napolnijo se struge zambijskih rek. Tudi s pitno vodo ni bilo nikoli posebnega problema, prav tako je bilo dovolj življenjskih dobrin. Pode- želja ni dodobra spoznal, verjetno je tam življenje drugačno. V Zambiji še danes vsi otroci ne obisku- jejo šole, ker ni dovolj dohodkov. Dežela Malavi je malo revnejša. Brat Jože je bil v Zambiji 44 let. Kot navaja sam, mu je v Zambiji vse zelo ustrezalo, in če ne bi imel težav z zdravjem, bi še ostal tam. Zanj je bila Zambija lepa in sončna zaradi njihove- ga dobrodelnega misijonskega delovanja in ga je napolnjevala z notranjo srečo in vedrino. In jezuiti danes?13 Pravi, da je bil len za pisanje, tudi fotografiral ni veliko, a se mu je nabralo veliko fotografij. ''Čeprav smo bili Slovenci razkropljeni največ po nadškofiji Lusaka, smo se ob kakšnem godu ali prazniku zbrali pri čaju ali večerji. Takrat se je oglasila tudi kakšna slovenska pesem. Najbolj pa smo bili veseli, ko smo dobili obisk iz Slovenije.'' Z domovino jih je povezoval tudi list Iz sončne Zambije, ki so ga urejali in izdajali slovenski jezu- itski misijonarji. G. Jože mi je pokazal nekaj zani- mivih, vezanih številk. V teh listih se je večkrat oglašal in imel stike z domovino. Iz misijonske domovine so pošiljali svojo srečo in jo delili s svo- jimi v rodni domovini.14 Brat Jože je v prvi vezani Kapela, noviciat. Foto: arhiv br. Jožeta Rovtarja Železne niti 14 90-letnica misijonarja Jožeta Rovtarja 254 Na obisku med domačimi leta 1975. Družina Rovtar: oče Jakob Rovtar (1889–1977) in mama Rozalija (1884–1977), levo sestra Mici (1919–2012), sestra Francka (1928–). Levo: Janez (1922–1986), Jaka (1925–), br. Jože (1927–), Ludvik (1930–). Foto: arhiv Francke Rovtar (1928–) in Ludvika Rovtarja (1930–) številki leta 1969 zapisal, da je v Zambiji precej primitivnih navad in običajev, pomešanih z mo- dernimi tehničnimi iznajdbami, kajti težko je najti vas brez tranzistorja. Kaj pa bi tam našel danes v dobi mobilne misli? Nekoč se je zahvalil za prijetne počitnice doma oziroma za počitnice v domovini, v kateri je toliko zanimanja za misijone, kar je poi- menoval z ’misijonska pomlad’. Leta 1975 pa je gla- silo zapisalo: ''Na br. Jožetu pa še vedno opažamo njegovo 'slabo' stran: Preveč je priden in delaven. In vedno dobre volje!''15 To svojo dobro voljo še danes izžareva. Opombe: 1 Ustni vir: br. Jože Rovtar (1930–). 2 Ustni vir: p. Franc Kejžar (1954–). 3 Vir: Ludvik Rovtar (1930–). 4 Ustni vir: Francka Rovtar (1928–) in Ludvik Rovtar (1930–). 5 Praznik obhajamo štirideset dni po veliki noči. Gospodov vnebohod je poleg velike noči in binkošti eden izmed najpo- membnejših krščanskih praznikov, ki so ga zanesljivo obhajali že ob koncu 4. stoletja. 6 Ustni vir: Francka Rovtar (1928–) in Ludvik Rovtar (1930–). Bog mu daj dobro! Br. Jože, še na mnoga leta! Spoštovani br. Jože Rovtar, izjemna dragocenost mi je bila podarjena, da sem vas spoznala! Železne niti 14 90-letnica misijonarja Jožeta Rovtarja 255 7 Ustni vir: Francka Rovtar (1928–) in Ludvik Rovtar, 1930. 8 John W. O'Malley, Prvi Jezuiti, Župnijski urad Dravlje, Ljubljana 2010, str. 28. 9 Franc Kejžar, Jože Kokalj, Tomaž Mikuš, Robin Schweiger, Luč se od luči prižiga, 40 let slovenske province Družbe Jezusove, Dravlje 2009. 10 Karel Marjeta Natek, Država sveta, MK, Ljubljana, 2006. str. 497–501. Wikipedija, 2017: Zambija je republika v južni sred- nji Afriki. Na severu meji na Demokratično republiko Kongo, na severovzhodu na Tanzanijo, na vzhodu na Malavi, na ju- govzhodu na Mozambik, na jugu na Zimbabve in Bocvano, na jugozahodu na Namibijo ter na zahodu na Angolo. Država, nekdanja Severna Rodezija, je imenovana po reki Zambezi. Prvotne staroselce Bušmane in Hotentote so pred dva tisoč leti izpodrinila prihajajoča bantujska ljudstva. Glavno priseljevanje se je začelo v 15. stoletju. Po 15. stoletju je nastalo več močnih držav, ki so trgovale z evropskimi in arabskimi trgovskimi naselbinami ob obali. Sredi 19. stoletja so prodrli na to območje zahodni raziskovalci, misijonarji in trgovci. Leta 1855 je angleški raziskovalec David Livingstone za Evro- po odkril slapove na reki Zambezi in jih poimenoval po kraljici Viktoriji. Leta 1888 je Cecil Rhodes, predstavnik britanskih trgovskih in političnih interesov, prejel od krajevnih poglavarjev kon- cesijo za izkoriščanje rudnih bogastev, še istega leta pa sta bili Severna in Južna Rodezija (sedanji Zimbabve) razglašeni za britansko vplivno območje. Upravljanje Severne Rodezije je bilo leta 1924 prestavljeno kot protektorat na Britanski kolonialni urad. Leta 1953 sta Rodeziji skupaj z Njaso (sedanji Malavi) oblikovali Federacijo Rodezije in Njase. Severna Rodezija je bila v tem času središče nemirov, kar se je kazalo v krizi vodenja Federacije. Črnska večina je zahtevala večjo udeležbo v vladi, kar je v oktobru in decembru 1962 privedlo do volitev v Zakonodajni svet. Zmagala sta Združena narodna stranka neod- visnosti (UNIP) in Afriški narodni kongres Zambije –(ZANC), ki pa v koaliciji nista imela lahkega dela. Svet je tako zahteval odcepitev Severne Rodezije od Federacije in popolno samoupravo, temelječo na novi ustavi in širših demokratičnih pravi- cah. Po razpadu Federacije (31. decembra 1964) je Zambija 24. oktobra 1964 postala neodvisna Republika Zambija. Podnebje je savansko. 11 Podatek najden: Iz sončne Zambije, leto 4, št. 2, Lusaka, 8. december, 1972. 12 Podatek najden: Iz sončne Zambije, leto 3, št. 4, Lusaka, 6. junij, 1972. 13 Slovenski jezuiti skušajo udejanjati svoje poslanstvo z ozirom na potrebe slovenske in mednarodne družbe in Cerkve. Do sredine 80. let so njihove domače dejavnosti obsegale predvsem župnijsko delovanje, ljudske misijone in duhovne vaje. Od takrat naprej pa se je z demokratizacijo in tranzicijo slovenske družbe tudi jezuitska dejavnost razvejala in razširila na nova področja, velikokrat tudi s pomočjo Cerkve ter laiških sodelavcev in izkušenj, pridobljenih v tujini. Govori se o devetih apostolskih področjih, po katerih so pojasnjene dejavnosti in podrobneje naštete razne inštitucije: duhovne vaje, družinski apostolat,. socialni apostolat: .mednarodno sodelovanje, slovenski jezuiti v tujih provincah, sodelovanje z laiki v poslanstvu, mladinski in vzgojni apostolat, župnijski apostolat, tisk, delo za nove duhovne poklice. 14 Uradno je br. Jože Rovtar zambijski jezuit, čeprav je seveda vedno bil Slovenec in bo Slovenc ostal. Brat Jože je najstarejši član zambijske jezuitske province, Družbe Jezusove. Sedaj je v Sloveniji, ker je tam deloval toliko let. V Zambiji je tudi v vseh uradnih spisih in naslovnikih, medtem ko je v našem katalogu (uradni naslovnik vsake jezuitske province) pred nje- govim imenom zvezdica, kar pomeni, da ni član naše province. Ustni vir: p. Franc Kejžar, predstojnik jezuitov v Dravljah. 15 Glasilo Iz sončne Zambije, leto 7, št. 1, Lusaka, 20. nov. 1975. Železne niti 14 256 Železne niti 14 Prelet življenja, 2. del 257 Prelet življenja, 2. del Priredil: Aleš Primožič Biografski zapis o Alojzu Žumru, častnem občanu občine Železniki ''S temi izjemnimi dosežki je pomembno in trajno prispeval k razvoju, prepoznavnosti in ugledu občine Železniki.'' (iz utemeljitve o dodelitvi listine častnega občana za leto 2015 za življenjsko delo na go- spodarskem in družbenem področju v občini Železniki) Alojz Žumer ob podelitvi listine junija 2015. Foto: Tina Dokl Železne niti 14 Prelet življenja, 2. del 258 Na delo v New York V novembru, pozno jeseni leta 1965, je na svoj redni obisk v Iskro prišel kupec iz Amerike, gospod Sharenow, in s seboj, kot običajno, prinesel nekaj vzorčnih motorjev za morebitno serijsko proizvo- dnjo. Pri poslovnih pogovorih, ki so se v glavnem vrteli okoli možnosti povečanja kapacitete proizvo- dnje motorjev, so bili stalno navzoči tudi predstav- niki Iskrine zunanjetrgovinske organizacije. Ko so bili pogovori končani, je gospod Sharenow prisotne spomnil na dano obljubo, da bo v njegovo ameriško firmo prišel nekdo iz Iskre, ki bi se v tamkajšnjem biroju za razvoj gospodinjskih aparatov ukvarjal z motorji, izdelanimi v Železnikih. Razlog za takšno zahtevo ameriškega kupca je bil namreč zelo prep- rost: njegov vložek v skupni projekt naj bi bil v tem primeru občutno nižji, posebej še zato, ker je bilo že ob zadnjem obisku dogovorjeno, da si strošek tis- tega ''nekoga'' v njegovem transatlantskem podjetju obe firmi polovično porazdelita. Direktor se je na to mesto odločil predlagati Lojzeta, saj je v razvojnem oddelku tedaj kot strokovnjak že sodeloval Peter V prvem delu biografskega zapisa o častnem občanu Železnikov Alojzu Žumru, objav- ljenem v prejšnji številki zbornika Železne niti, smo spoznali Žumrovo družinsko drevo, obdobje zgodnjega otroštva pred drugo svetovno vojno, odraščanja med vojno morijo in po njej, seznanili smo se z njegovim dijaškim in študentskim življenjem, ga spremljali med služenjem vojaškega roka in mu sledili vse do obdobja, ko se je zaposlil, si ustvaril družino in prvič preletel Atlantik. Kaj vse je še doživel, si lahko preberete v nadaljevanju pričujoče biografije. Pleško in bi njega v tovarni zato veliko lažje pogre- šili. Vendar je bila Lojzetova privolitev v takšne vrste avanturo vse prej kot lahka. Ker preselitev celotne družine čez lužo zaradi domnevno prevelikih stro- škov ni prišla v poštev, so se o zaposlitvi dogovorili le za šest mesecev in ne za daljše obdobje, kot je bilo sprva načrtovano. Svojevrsten in prav nič enosta- ven postopek je bila tudi pridobitev ameriškega vi- zuma, kar je vse skupaj le še oteževalo. Nazadnje so se vendarle poenotili, da bo Lojze odšel v New York v začetku leta 1966, in priprave na selitev v nov, drugačen svet so se lahko pričele. Po predaji poslov Petru Plešku v matični tovarni je za Lojzeta napočil dan odhoda. Dvaindvajsetega marca zjutraj, bilo je še temno, ga je po težkem slo- vesu od mlade družine in s težkim občutkom kriv- de, ker zapušča ženo z dvema majhnima otrokoma, tovarniški šofer odpeljal v Zagreb, od koder je s karto brez vpisanega datuma za povratek poletel v London in od tam naprej v New York. Tja je zaradi časovne razlike prispel že ob enajstih dopoldne, hitro našel ne predrag hotel in se nemudoma javil na predstavništvo podjetja Intertrade iz Ljubljane, Iskrinega tedanjega ameriškega zastopnika. Zaradi svoje ameriške izkušnje pred štirimi leti se je hitro znašel in se že naslednji dan oglasil v podjetju gos- poda Sharenowa United Trade, lociranem v precej oddaljenem newyorškem predelu Long Island, v kraju, imenovanem Garden City Park. Prvič ga je tja odpeljal eden njegovih uslužbencev in mu med po- tjo razložil, kako do cilja prispeti z vlakom. Po nekaj dneh uporabe javnega transporta pa je Sharenow ugotovil, da tako ne bo šlo in da si bo Lojze moral Družina ob Lojzetovem odhodu v ZDA, marca 1966. Železne niti 14 Prelet življenja, 2. del 259 omisliti lastno prevozno sredstvo, pri čemer mu je bil tudi pripravljen pomagati. Ni minil niti teden, ko mu je pripeljal rabljenega chryslerja, za katerega je Lojze plačal dvesto dolarjev, kar je bil ob dejstvu, da je njegova plača znašala šeststo dolarjev mesečno, za takratne razmere ne ravno zanemarljiv znesek. Da bi zmanjšal stroške bivanja, je hotelsko sobo kazalo tudi kar najhitreje zamenjati z ustreznim na- jemniškim stanovanjem, ki si ga je Lojze preko ogla- sa v sobotni številki New York Timesa hitro našel v Queensu, od koder je bilo približno enako daleč tako do Manhattna kot do delovnega mesta na Long Islandu. Zapletlo se je, ko lastnik stanovanja najprej sploh ni hotel niti slišati o najemu stanovanja za pol leta, saj naj bi najem stanovanja v New Yorku običaj- no trajal vsaj dve leti. Končno sta se vendarle dogo- vorila za polletni najem, le najemnina popolnoma opremljenega enosobnega stanovanja s kuhinjsko nišo in kopalnico je bila zaradi krajše ročnosti neko- liko višja, sto osemdeset dolarjev na mesec. Že takoj po vselitvi sta se na vratih stanovanja pojavila pred- stavnika telefonske družbe s ponudbo za telefonski priključek, ki je bil za Lojzeta že zaradi službe bolj kot ne nujen, v Chase Manhattan Bank pa so mu tudi odprli bančni račun, na katerega je prejemal meseč- no plačo. Vse stroške in izdatke je plačeval s čeki, saj gotovine, razen nekaj drobiža, ni nihče nosil s seboj. Tako si je zelo hitro uredil vse potrebno za delo in bi- vanje v ogromni državi onkraj Atlantskega oceana. Ob vsakodnevnem delu je Lojze počasi spoznaval sodelavce in vse ostale iz firme United Trade, svoje- ga novega, sicer le polovičnega delodajalca. Njegova lastnika sta bila gospod Sharenow in njegova sestra Evelyn Pakarow, pravi in resnični ''šef'', ki je v pod- jetju vodila finance. Vsi zaposleni, razen Lojzeta in tehničnega risarja, so bili Židje, tako kot strojni inže- nir Jack Kalbfeld, s katerim sta v biroju obvladovala področje motorjev. V začetku je bilo precej težav z nekoherentnimi merskimi enotami (funt, unča, inča ipd.), vendar se je ''greenhorn'' (novinec, op. a.) Loj- ze nanje kmalu privadil in pridobil pravi občutek. Poleg dela v podjetju so mu veliko časa vzela tudi potovanja s predpostavljenim Sharenowom in obi- ski kupcev njihovih motorjev. Do najbolj oddaljenih krajev, Chicaga, Los Angelesa in San Francisca, sta letela z rednimi letalskimi linijami, običajno pa sta potovala s šefovim službenim avtomobilom. Hočeš nočeš je Lojze postal neprostovoljni voznik, saj je gospod Sharenow med vožnjo nepretrgoma upo- rabljal telefon in zraven vlekel cigare, od katerih se je pepel neusmiljeno usipal po sedežih in tepihih. Vmes je moral poslušati največkrat neupravičene kritike Iskrinih motorjev, ki jih je Sharenow občas- no celo hotel vrniti v Železnike. Zato jih je Lojze neš- teto popravil kar sam, saj je šlo le za manjše, nepo- membne napake. V tem času je brez vsakih stroškov videl zajeten del ZDA, na lastne stroške je le enkrat s chryslerjem obiskal Buffallo in Niagarske slapove. Hrano si je pripravljal doma in tako prihranil nema- lo denarja, proračun pa si je iznajdljivo povečal tudi ob vikendih, ko je obiskovalce iz Jugoslavije vozil po New Yorku in jim ga razkazoval. V povračilo za gori- vo je vsakokrat prejel petindvajset dolarjev, mesto pa je nazadnje poznal že skoraj bolje kot Ljubljano. Posebno poglavje je predstavljalo vzdrževanje stikov z domačimi. Telefoniranje je bilo zelo drago in tudi izredno težavno, saj je telefonski promet z Evropo potekal po prezasedenem podmorskem ka- blu, tako, da si operaterju najprej naročil pogovor in nato počakal na zvezo. Slišnost je bila slaba, največ- krat se je v slušalki najbolje slišal predvsem odmev lastnega glasu. Najzanesljivejša zveza z domom so bila tako pisma, ki jih je bilo seveda treba pošiljati z letalsko pošto, saj so v nasprotnem primeru potova-Z "novim" službenim Chryslerjem v New Yorku. Železne niti 14 Prelet življenja, 2. del 260 la z ladjo, in to najmanj štirinajst dni. Mesec junij je s seboj prinesel obupno vlago in vročino. Ko je kupil rabljenega chryslerja, mu je pro- dajalec povedal, da klima ne deluje, a je novi lastnik samo zamahnil z roko, češ, le kaj mi bo, saj se doma takrat sploh še vedelo ni, da imajo avtomobili lahko klimatsko napravo. Takoj po nastopu vročinskega vala pa se je Lojze odpeljal na servis, kjer so klimo popravili in mu vožnjo po razbeljenem velemestu napravili znosnejšo. K sreči je bila vsaj v stanova- nju že vgrajena in tudi stalno vključena klimatska naprava, saj se drugače v njem sploh ne bi ohladilo. Stalna zunanja temperatura se je gibala okrog 38 stopinj Celzija, oziroma 104 stopinj Fahrenheita, in če so vremenarji pri napovedi za naslednji dan prebivalstvo razveselili z besedami ''tomorrow will be nice and cool with 85 deegrees'', kar bi po naše pomenilo ''jutri bo prijetno hladnih 29 stopinj'', ni Pogled na zgradbi Panamerican in Chrysler. Pred vhodom v blok z najetim stanovanjem v newyor- ški četrti Queens. V ospredju palača Združenih narodov (UN) ob East Riverju, zadaj Queens. čudno, da se je Lojzetu poleg vsega drugega še kako tožilo po domačem podnebju. Na zalivski strani Long Islanda, tisti z mirnejšim morjem, se je večkrat želel ohladiti, a je na poti do obale običajno naletel vsaj na enega od mnogih napisov ''private property'' (''zasebna lastnina'', op. a.) in s tako želeno osvežitvi- jo seveda ni bilo nič. Kasneje je poskusil še na atlant- ski obali, kjer svarilnih lastninskih napisov sicer ni bilo, prostora pa je bilo več kot dovolj, vendar so bili valovi tako visoki, da plavanje ni bilo mogoče. Zato pa so v visokih valovih neizmerno uživali deskarji, ki so prikazovali bravurozne veščine jahanja na va- lovih (surfing), kar je Lojze videl prvič v življenju. Septembra je vročina nekoliko popustila, čeprav je bilo za naše pojmovanje še vedno vroče, konec meseca pa se je pričela jesen z vremenom, ki mu Američani pravijo ''Indian summer'', indijansko po- letje. Tudi v domovini so se končali dopusti, kar se je Železne niti 14 Prelet življenja, 2. del 261 najbolj odrazilo z zelo povečano frekvenco obiskov v Iskrinem newyorškem predstavništvu. Med vož- njo po velemestu so obiskovalci Lojzetu pripovedo- vali o dogajanju doma, ga seznanjali o gospodarski in politični situaciji na drugi strani Atlantika ter mu tudi tako pomagali ohranjati vez z oddaljeno rod- no grudo. Izvedel je za afero šefa Udbe Aleksandra Rankovića, slišal o rušenju, pravzaprav miniranju nedograjene stanovanjske hiše na Godešiču in še mnogo takšnih in drugačnih informacij. Čas je tekel z neverjetno hitrostjo … Delo v firmi United Trade je medtem potekalo po ustaljenih tirnicah z majhno, a pomembno podrob- nostjo. Zaradi povečanega obsega poslovanja se je namreč preimenovala v Empire Machines Inc., kar je, če drugega ne, zvenelo močno prenapihnjeno, a je vsaj na bodoče kupce napravilo veličastnejši vtis. Zaposleni so pripravljali konstrukcijo gospodinjske- ga mešalnika z motornim pogonom na pet hitrosti, kar naj bi predstavljalo novost na tržišču in s tem določeno konkurenčno prednost. Nove, z motorjem povezane konstruktorske rešitve so predstavljale zahtevno nalogo in velik strokovni izziv, saj je bilo treba v razmeroma majhen prostor umestiti stator- sko navitje z vsemi potrebnimi odcepi, poleg tega pa je Lojze s šefom obiskoval kupce ostalih Iskrinih motorjev in sam odpravljal sprotne probleme z mo- torji, ki so prihajali iz Železnikov. Kar naenkrat, od sredine meseca oktobra dalje, pa se gospod Sharenow v firmi ni več pojavil in tudi obnašanje ostalih uslužbencev je postalo nekam ne- običajno. Sproščen pogovor je zamenjalo medseboj- no šepetanje in na prej vedrih obrazih je bilo opaziti zaskrbljenost. Inženir Jack je na Lojzetova vpraša- nja, kaj se v firmi dogaja, le onemel in skomignil z rameni. Tudi prej redne pošiljke motorjev iz Železni- kov so presahnile kljub dejstvu, da je bilo njihovo skladišče skoraj prazno. Končno je Lojzeta nekega jutra, ko je prišel na delo, poklicala k sebi gospa Pakarow in mu pojasnila, da se njen brat ločuje, da je zaradi tega povsem iz sebe in zato nesposoben za kakršno koli delo. Povrh vsega je njegova žena tudi delna lastnica firme Empire Machines Inc., in ker ne vedo, kaj vse bo ob ločitvi zahtevala, sta se z bratom odločila delovanje podjetja zamrzniti, vsa nadaljnja naročila iz tovarne v Železnikih pa odpovedati. Ko je Lojze to slišal, se mu je svet nekoliko za- majal, zato je svoji polovični delodajalki povedal, da v nastali situaciji tudi sam ne vidi več nobenega razloga za bivanje v New Yorku, zato bi se rad vrnil domov. Skrbelo ga je tudi za prihodnost tovarne v Železnikih, saj je bilo skoraj tri četrtine njenih zmo- gljivosti namenjenih proizvodnji motorjev za izvoz v ZDA, kar čez noč dobiti ustrezen posel za zapolni- tev proizvodnih kapacitet pa je bil mnogo več kot le mačji kašelj. Gospa se je z njim strinjala, pri neštetih postopkih pridobivanja potrebne dokumentacije in odpovedih ob zaključku dela z načrtovano vrnitvijo domov pa mu je prav nesebično pomagala. S kovč- kom in potrdilom o nakazilu v Ameriki zaslužene- ga denarja Narodni banki v Ljubljani, tedaj edini pooblaščeni za hrambo deviz prebivalstva, ki še ni smelo imeti lastnih tujevalutnih računov, je konec oktobra pristal na brniškem letališču in se ponovno znašel v objemu svoje mlade družine. Tomaž, sta- rejši obeh sinov, ga je med pogovorom vikal, mlajši Andrej pa je, potem ko ga je očka vzel v naročje in ga stisnil k sebi, z neutolažljivim jokom pokazal, da ga po dolgi odsotnosti ne pozna več. Kljub temu so bili občutki ob ponovnem snidenju v družinskem krogu zares sijajni.Znamenita "storža" v Chicagu. Železne niti 14 Prelet življenja, 2. del 262 Že naslednji dan se je Lojze javil v domači tovar- ni s prošnjo za dvodnevni dopust. Rad bi opravil še nekatere formalnosti, povezane s polletno od- sotnostjo, predvsem pa je želel priti do avtomobila, saj je svojega prejšnjega pustil očetu Niku. S tem namenom se je odpravil v Ljubljano, kjer je želel iz denarja, prisluženega s polletno ameriško avanturo, v Avtotehni vplačati tedaj nadvse popularnega opel rekorda, na katerega pa bi moral zaradi menjave modela čakati vsaj tri mesece. Tako je med spreho- dom do banke, v kateri naj bi Avtotehni kljub dol- gemu čakalnemu roku nakazal devizna sredstva, v Tomosovi izložbi zagledal povsem nov Citroënov model ID 19, ki so ga zaradi zelo samosvoje oblike popularno imenovali ''žaba''. Korak je kar sam od sebe skrenil z ulice v notranjost salona, po prever- janju tehničnih karakteristik s hidropnevmatskim vzmetenjem na čelu, pa tudi zaradi kar precej ugo- dne cene, je razstavljeno vozilo hitro dobilo novega lastnika. Pa še radio so mu dodali za povrh! V matični tovarni Naslednji dan se je Lojze po dolgem času odpra- vil na delo spet v matično tovarno Iskra, tako rekoč čisto pred domači prag. Tekoči trak za montažo izvoznih motorjev v ZDA je sameval, vzdušje med Nova pridobitev v domačem voznem parku, Citroen ID 19, popularno imenovan "žaba". zaposlenimi pa je bilo sila klavrno in vse prej kot optimistično. Na njihovih obrazih je bilo videti zaskrbljenost, z usodo tovarne in ljudi povezana negotovost je bila velika. Na srečo je ostalo vsaj nekaj dela za domače tržišče in tudi nekatera tuja, zato delavcem ni bilo treba ostati doma, pa še za vzdrževalna dela je bil sedaj ravno pravi čas. Iskrina zunanjetrgovinska organizacija (ZTO) je mrzlično iskala nove kupce, čeprav bi to morala storiti že dav- no prej. Kljub večkratnim opozorilom tovarniškega vodstva, da je vezava pretežnega dela proizvodnih zmogljivosti na le enega kupca lahko zelo nevarno početje, vesoljni Iskri to ni bilo kaj prida mar, saj so devize kar same pritekale na njen račun. Z izpadom ameriških dobav pa je presahnil pomemben devizni vir, ki je zanjo predstavljal nepogrešljiv dejavnik pri vračanju deviznega dolga. In ker težavam še kar ni bilo videti konca, je bilo za nastale razmere seveda treba najti krivca. Prst so uperili v direktorja tovarne in njegovi najbolj zagreti nasprotniki v matični tovarni so se odločili, da ga odstavijo, na njegovo mesto pa ime- nujejo nekoga iz svojih vrst. Po nekaj neuspešnih poskusih se je direktor na prigovarjanje Iskrinega generalnega direktorja Vladimirja Logarja odločil odstopiti sam, kajti situacija je zanj in za tovarni- ške samoupravne organe postala neobvladljiva. Med delavci je nastajal vedno večji razdor, red in Železne niti 14 Prelet življenja, 2. del 263 disciplina v tovarni sta se močno poslabšala in po direktorjevem odstopu so razmere postale zrele za imenovanje prisilne uprave. V tovarno je ponovno prišel generalni direktor Logar, tokrat v spremstvu predsednika Iskrinega centralnega delavskega sve- ta ter predstavnikov partije in sindikata. Obisk je bil posledica izrednega zasedanja vrhovnega delavske- ga sveta, ki je v svoji tovarni v Železnikih odobril prenehanje delovanja organov samoupravljanja in uvedbo prisilne uprave, obenem pa generalnega direktorja Logarja pooblastil za imenovanje njene- ga prisilnega upravitelja, z vsemi pravicami in dol- žnostmi ukinjenih samoupravnih organov. Seveda so bili o dogajanju in sklepih s tem v zvezi obveščeni tudi občinski in politični organi v Škofji Loki, Iskri- na uprava pa je sporazumno z njimi izdala ustrezno odločbo. Ko se je zasedanje zaključilo, je Lojzeta poklicala tajnica, naj se zglasi pri direktorju. Pričakala sta ga odstopljeni tovarniški direktor in generalni direk- tor Logar, od katerih je brez posebnega uvoda ali ovinkarjenja izvedel, da bo moral prevzeti mesto prisilnega upravitelja. Ob tem je Lojze ostal brez besed, saj mu dotlej še na kraj pameti ni prišlo, da bi kdaj vodil tovarno, preveč je namreč ljubil stroko, za katero se je izobraževal, pa tudi ustreznih ''moral- no-političnih kvalitet'' za takšno funkcijo po svojem prepričanju ni premogel v zadostni količini. Nobe- no upiranje, mencanje in ugovarjanje ni pomagalo; ko je direktor Logar navrgel, naj vendar ne dopusti propada vsega, kar je oče Niko mukoma spravil sku- paj, je moral hočeš nočeš popustiti. Imenovan je bil za prisilnega upravitelja, za nameček pa je moral, samo po sebi umevno, postati še član partije, čeprav si sam tega ni niti najmanj želel. Naslednji dan je z mešanimi občutki sedel za di- rektorsko mizo, kjer je nekoč že sedel tudi oče Niko, in nemudoma zavihal rokave. Največ težav je bilo na finančnem področju, tovarna pa je zaradi stanja, v katerem se je znašla, smela po predpisih izplačevati le osemdeset odstotkov zaradi proizvodnje za izvoz že tako zelo nizkih plač. Velik problem so predstav- ljali dolžniki, ki so tovarno dušili pri življenjsko po- membnih obratnih sredstvih, zato jih je bilo treba izterjati. Po opravljenih inventurah je z doslednim izvajanjem ukrepov prišlo do razkritja raznih ne- čednih dejanj, ki so se jih vpleteni lahko sramovali in so jim bila vse prej kot v čast. Z dokazano krivdo za storjene grehe so odšli iz tovarne ali pa so jih premestili na bistveno slabša in nizko vrednotena delovna mesta. Pozitivni učinki brezkompromisnih ukrepov so se hitro pokazali v dobri luči in kar naenkrat je po obratih spet zavladal red s potrebnim pozitivnim vzdušjem med zaposlenimi, ki ju še pred mesecem ali dvema ni bilo. Uvideli so, da nihče v tovarni ni nedotakljiv, takšno dejstvo pa so sprejeli z naklo- njenostjo in zadovoljstvom, saj so očitno vedeli za nečednosti, ki so jih počeli razkrinkani posamezni- ki. Z osveščenimi delavci, ustreznim vodenjem kadrovske politike in opravljeno reorganizacijo je tovarna pod čvrsto roko prisilnega upravitelja in z resničnim angažiranjem strokovnih služb počasi, a zanesljivo plula v boljše čase, ki so zanjo v prvi vrsti pomenili dovolj dela in popolnitev proizvodnih zmogljivosti z naročili novih kupcev. Na rezultate ni bilo treba dolgo čakati. Dodano vrednost proizvodnji za domače tržišče so predstav- ljale lužne črpalke za Gorenje, italijanski tvrdki Gir- mi pa so pričeli dobavljati motorje za kavni mlinček in nekaj kasneje še predelane motorje za mešalec, ki so ga že prej dobavljali ameriškemu kupcu, a so mu morali zaradi kompatibilnosti z 220-voltno napetostjo le spremeniti navitje. Z Girmijem so se obenem dogovorili, da bodo za del vrednosti izvože- nih motorjev uvažali sestavne dele za gospodinjske aparate, jih v tovarni montirali in jih nato prodajali na domačem trgu, kjer je bila tovrstna ponudba res zelo skromna. Sami so si s tem seveda lepo povečali dohodek. Pričeli so z rednimi dobavami motorjev za šivalni stroj zadrskemu Bagatu in po nekaj me- secih je tovarna že obratovala s tako rekoč polno zmogljivostjo. Z uvedenimi optimizacijami so se lotili še zmanjševanja stroškov proizvodnje, kar je vse skupaj, kljub izrazito izvozni naravnanosti to- varne in nerealnemu valutnemu razmerju dinar/ Železne niti 14 Prelet življenja, 2. del 264 dolar, konec leta botrovalo pozitivni bilanci. Dinar je bil namreč v valutnem razmerju do dolarja admi- nistrativno izrazito precenjen, zato je tedaj izvoznik za vsak zasluženi dolar prejel izplačano le njegovo nerealno nizko dinarsko protivrednost, saj izvoznih spodbud ali podobnega stimulativnega ukrepa tak- rat še niso poznali. Po nepričakovano ugodnih začetnih rezultatih sanacije so se lotili zmanjševanja števila režijskih delavcev, saj je bilo treba v proizvodnjo vrniti pre- cejšnje število pretežno ženske delovne sile. S so- glasji vodij vseh oddelkov, razen računovodskega, so v proizvodnjo prestavili vse, ki jih tam niso nujno potrebovali; namanj polovica vseh v računovodstvu zaposlenih je namreč morala pripravljati poročila za SDK (Službo družbenega knjigovodstva), da so partijske strokovne oči lahko nadzorovale samou- pravno porabo ''družbenih sredstev'', saj je bil ''kapi- tal'' kot ekonomski izraz v tistih časih seveda prepo- vedan in njegova raba po zahodnjaško bogokletna. Z dobrimi poslovnimi rezultati so razmere v to- varni postale pravšnje za ponovna polna izplačila plač, ki so jih prav na osnovi rezultatov tudi neko- liko dvignili, a so bile kljub temu v primerjavi z dru- gimi iz branže še vedno nizke. Kljub temu so delavci v težkih časih izkazali neverjetno pripadnost kolek- tivu, saj kljub številnim boljšim ponudbam ni odšel drugam niti eden od njih. Žal pa tolikšne solidarno- sti in pripadnosti ni bilo čutiti med vodilnimi delav- ci. Kolektiv so nekateri zapustili sami, spet drugim pa je bilo treba izhodna vrata pokazati zaradi nepri- mernega odnosa do sodelavcev. K sreči so se takšni in drugačni ekscesi hitro končali in tudi kadrovanje je zatem teklo brez posebnih težav. Trženje se je pokazalo za eno uspešnejših podro- čij kolektiva. Velenjsko Gorenje je začelo v proizvo- dnjo poleg pralnih strojev postopoma uvajati tudi hladilnike, za katere je potrebovalo kompresorje, te pa bi bilo treba uvažati in še to le s protidobavami tuji firmi. Na plodna tla je padla ideja, da bi ustre- zne motorje za izvoz proizvajali v Železnikih in v njihovi protivrednosti uvažali kompresorje, ki bi jih nato dobavljali Gorenju. Predpogoj za realizacijo takšnega dogovora je bil iztek prisilne uprave, saj bi šele potem lahko tovarna zaprosila za investicijski kredit, nujno potreben za zidavo dodatne proizvod- ne hale in njeno opremo, kar bi zagotovilo proizvo- dnjo novih motorjev. V času do izteka prisilke so se o vsem temeljito dogovorili, pripravili vse potrebne načrte in izbrali najprimernejšo opremo, kar jim je ob dejstvu, da je bilo Gorenje v tistem času paradni konj slovenskega gospodarstva in ponos slovenske politike, brez težav tudi uspevalo. Ravno v času, ko so imeli za novo proizvodnjo zbrano vso potrebno dokumentacijo, se je izteklo tudi obdobje prisilnega upravljanja in Lojze je kot upravitelj še zadnjič skli- cal kolegij, na katerega je povabil tudi generalnega direktorja Logarja. Za korektno sodelovanje se je zahvalil obema pomočnikoma, profesorju Nemcu za učinkovitost pri reorganizaciji tovarne, posredno pa še vsem zaposlenim za pripravljenost na sodelo- vanje in predvsem za zaupanje v njegovo delo. Prav po koncu zadnjega sestanka je tudi izvedel, da bo po ukinitvi prisilne uprave v tovarni ostal kot njen direktor. V zadnjih letih se je na tovarno močno navezal, zato mu je ponujeno mesto prijalo, pa tudi dejstvo, da bi vodenje lepo urejene in perspektivne tovarne namesto njega prevzel nekdo drug, mu ne bi bilo ravno povšeči. Direktor Ko je tovarna po izteku prisilne uprave pričela poslovati normalno, je bilo treba ponovno izvoliti samoupravne organe, kar je bilo hitro opravljeno, saj so tudi politične funkcije v tovarni prevzeli de- lavci. Njihov glavni cilj je bil uspešno poslovanje tovarne, zato so intrige iz predhodnih obdobij brez sledu poniknile, različna nesoglasja pa večinoma izginila. Med novim direktorjem, upravnim odbo- rom in delavskim svetom je vladalo zaupanje, do nesporazumov ni prihajalo in uspešno poslovno obdobje se je nadaljevalo. Tudi pridobivanje novih kupcev je obrodilo sadove, saj je vodja Iskrinega predstavništva v Ameriki našel firmo, za katero naj Železne niti 14 Prelet življenja, 2. del 265 bi eden od evropskih proizvajalcev izdeloval sesal- ne enote. Za tovarno v Železnikih je preliminarno zanimanje pomenilo izziv, zato so se odpravili na obisk v zvezno državo Ohio k morebitnemu bodoče- mu partnerju Ametek-Lamb v bližino mesta Akron, središča ameriške gumarske industrije. Tam so se o zahtevi naročnika po promptni izdelavi in dobavi prototipa motorja zelo hitro dogovorili, in ko bo na naslov tovarne v Železnikih prispelo potrdilo o ustreznosti, bodo s pripravami na proizvodnjo lah- ko nemudoma pričeli. Istočasno so v teh pripravah za nakup proizvodne opreme predlagali obliko sku- pnega vlaganja, t. i. ''joint venture'', kar je celotni po- sel postavilo v še zanesljivejšo luč. Po vrnitvi so se doma z veliko vnemo lotili priprav s posebnim pou- darkom na izdelavi ustreznega elaborata za Zvezno gospodarsko zbornico v Beogradu, ki bi za izvedbo skupnega vlaganja morala izdati dovoljenje. Med ča- kanjem na famozno dovoljenje so iz Ohia za izdelani prototip že prejeli potrditev, le težko pričakovanega dovoljenja iz Beograda ni in ni hotelo biti. Ker se je doza potrpežljivostne tolerance medtem izpraznila, se je Lojze sam odpravil v Beograd, kjer je na ''Pri- vrednoj komori'' zaman iskal za izdajo dovoljenja pristojnega referenta, v lastni velepomembnosti stalno zasedenega z bogve katerimi opravili. Vse, kar mu je uspelo izvedeti, je bila informacija, da jim dovoljenja ne bodo izdali, ker gre pač za slovensko firmo. O, sancta simplicitas, pa razumi zdaj, kdor more! Z dovoljenjem prav zares ni bilo nič, in ker so pri Ameteku vztrajali pri sodelovanju ''joint ventu- re'', je tovarni izjemen posel splaval po vodi, ali bo- lje rečeno: po Sori in Savi ga je odplaknilo natanko do Beograda. Po dveh letih, odkar se je tovarna znašla na robu preživetja, se je stanje toliko popravilo, da so bile njene proizvodne zmogljivosti že povsem izkori- ščene, a ji je z motorji za kavni mlinček kljub temu uspelo navezati sodelovanje še z nemškim proizva- jalcem gospodinjskih aparatov Braun, za katerega je Iskra v Pržanu že delno izdelovala in montirala brivnike. Prav v tem obdobju se je izkazalo, da je bilo dela že v preteklosti dovolj, le najti bi ga bilo treba, kriza zaradi pomanjkanja naročil pa je bila v tovarni popolnoma odveč. Edina pozitivna posledi- ca tedanjega slabega stanja v tovarni je bila ureditev notranjih odnosov in uvedba učinkovite organizaci- je, kar je v največji meri botrovalo trenutnim uspe- hom in perspektivni prihodnosti. Vodstveno delo v tovarni je Lojzeta dobesedno prevzelo, a mu je kljub temu po glavi vedno po- gosteje rojila misel o zamenjavi slabo zgrajenega, energijsko potratnega in slabo opremljenega sta- novanja za kaj boljšega. Gradnja hiše s pomočjo družinskih članov ali prijateljev, kar je bilo v tistem času nekaj običajnega, ni prišla v poštev, saj mu je tovarna in stalna službena odsotnost jemala preveč prostega časa, za izgradnjo na ključ pa je bila njego- va finančna konstrukcija prešibka in tudi primernih gradbenih parcel ni bilo ravno v izobilju. V tovarni- škem skladu za gradnjo družbenih stanovanj se je vendarle nabralo toliko sredstev, da je tovarna na njegovo pobudo kupila stanovanje v škofjeloški stolpnici, ki so jo prav takrat gradili. V novo in za tiste čase izredno lepo stanovanje se je z družino preselil novembra 1969, v službo pa se je odslej vo- zil z delavskim avtobusom, ker je bila postaja blizu in še najceneje je bilo. Tudi Marta je v novem okolju hitro našla zaposlitev in pomembno pripomogla k izboljšanju družinskega proračuna. Življenje je kar naenkrat postalo lepše … Tudi gradnja dodatnih proizvodnih prostorov za kompresorske motorje je z izvajalcem del, ljubljan- skim Smeltom, lepo napredovala, počasi je pričela prihajati tudi strojna oprema, za pripravo katere je skrbel izkušen tehnolog, inženir Krapša iz matične Iskre, ki je bil pred časom zaposlen v mariborski Elektrokovini. Ta je proizvajala asinhrone motorje, zato je Krapša tovrstno tehnologijo dobro poznal, prav tako kot inženir Pleško, ki je pri razvoju novega motorja imel glavno besedo in je prav tako izhajal iz Elektrokovine v Mariboru. Kljub nadvse uspešnim pripravam je danski Danfoss, ki naj bi novi tip motorja kupoval, na priprave gledal z velikim ne- zaupanjem in mesečno pošiljal v Železnike svoje strokovnjake, ki so nadzorovali in spremljali delo Železne niti 14 Prelet življenja, 2. del 266 slovenskih ''amaterjev''. Nazadnje se je v njihovo ve- liko zadovoljstvo vse srečno končalo in celotna pro- izvodnja, z mehansko obdelavo in montažo vred, je v novem objektu lahko stekla. Nekaj težav je pri opremi za mehansko obdelavo v začetku sicer bilo, a so bile zelo hitro odpravljene in proizvodnja je začela normalno potekati v načrtovanih količinah. Po posebni pogodbi med Danfossom, Gorenjem in Iskro so motorje po svetovnih cenah dobavljali na Dansko in od tam uvažali kompresorje, ki jih je nato v svoje skladišče prejemalo Gorenje. Tovarna je v svojih procesih proizvodnje potrebo- vala vedno več aluminijskih odlitkov, zato so se že leta 1971 odločili zgraditi livano in nabaviti strojno opremo za tisnjeni liv, saj bi le tako lahko postali neodvisni od zunanjih dobaviteljev. Lastne potrebe po ulitkih so bile na ta način pokrite, ostalo pa je še nekaj prostih kapacitet za potrebe ostalih podjetij v Iskrinem okviru, s katerimi so si lahko povečali do- hodek in izboljšali rentabilnost poslovanja. Kmalu po zagonu proizvodnje kompresorskih motorjev je zanimanje za nakup pokazala firma AEG s svojo to- varno bele tehnike v Nürnbergu, kar so v Železnikih zgrabili z obema rokama, saj bi z uvedbo tretje izme- ne v proizvodnjo lahko brez težav sprejeli njihovo ponudbo. Na sestanku v Nürnbergu so se o vsem do- govorili in posel še nadgradili z že znano klavzulo o protiuvozu sestavnih delov za sesalec, ki bi ga v Železnikih sestavljali, vanj vgrajevali lasten motor in ga nato kot kooperativni produkt prodajali na ju- goslovanskem tržišču. Na Lojzetovo vprašanje, kak- šen motor v sesalec vgrajuje AEG, so dobili odgovor, da gre za motorni komplet s puhalom, ki ga naba- vljajo pri ameriškem podjetju Ametek-Lamb. Tedaj so prisotni iz Lojzetovih ust slišali celotno zgodbo o sesalnih enotah in neuspelem sodelovanju z ameri- škim partnerjem, zraven pa tudi pomemben poda- tek, da je prototip motorja že izdelan, dobršen del proizvodnega procesa pa pripravljen za serijsko proizvodnjo. Predstavniki AEG so bili enotni, da bi jim namesto kompresorjev veliko bolj ustrezale sesalne enote, sploh če bi dobave lahko plačevali s sestavnimi deli za sesalec. Do končnega dogovora s podpisom pogodbe tako ni bilo več daleč, nesojeno sodelovanje z Ametekom pa je vendarle obrodilo sadove. Po vrnitvi iz Nemčije so v tovarni, za katero je bil novi izdelek izjemnega pomena, nemudoma priče- li s pripravami za proizvodnjo sesalnih enot, saj bi novi izdelek med drugim pokril vse z njim povezane pretekle stroške in teh ni bilo malo. Že na začetku priprav so ugotovili, da jim bo za tretjo izmeno pri- manjkovalo delavcev, ker pa so proizvodnjo širila tudi sosednja podjetja, v Železnikih delovne sile Pogled na tovarniško območje iz zraka leta 1972. Železne niti 14 Prelet življenja, 2. del 267 enostavno ni bilo dovolj. Pričeli so razmišljati o se- litvi dela proizvodnje, manj zahtevne montaže mo- torjev, tja, kjer je bilo nezaposlenih, predvsem pri- dnih ženskih rok, dovolj. Prioriteta je bila domača, škofjeloška občina, zato je bila po obisku pri županu za najprimernejšo predlagana Gorenja vas v sose- dnji Poljanski dolini, kjer so pravkar zgradili novo šolo, stara pa bi bila kot nalašč za potrebe tovarne iz Železnikov. Ideja je žal naletela na gluha ušesa, saj so menda vaški veljaki staro šolsko poslop- je že obljubili gasilcem in otroškemu vrtcu. Zato so utemeljenim argumentom navkljub trmasto vztra- jali pri svojem, o kakršni koli proizvodni dejavnosti pa niso hoteli niti slišati. Ker uspeha s predvideno širitvijo v domači obči- ni torej ni bilo, se je Lojzetu utrnila ideja o selitvi dela montaže v Idrijo, kjer delavnih ženskih rok prav res ni manjkalo. Zaposleni so bili večinoma le moški, delovnih mest, primernih za žensko delovno silo, pa na idrijskem koncu ni bilo. Potrebe po živem srebru so se v svetu iz leta v leto manjšale, zato tudi prihodnost idrijskega rudnika ni bila preveč rožnata. Zanj bi kazalo najti morebitno rešitev ali alternativo. Ker je vodstvo rudnika poznal, je Lojze vzpostavil stik z direktorjem Šulinom in hitro spoz- nal njegov širok način razmišljanja o usodi rudnika, celotnega kraja in njegovih prebivalcev. Takoj je bil pripravljen pomagati pri iskanju rešitev, kako bi tovarna iz Železnikov za začetek prenesla v Idrijo del montaže motorjev. Za začasno lokacijsko rešitev je ponudil stavbo, imenovano Uta, s prostori bivše žage, kjer so svojčas pripravljali les za rudniške rove in bi jo bilo treba usposobiti za nove namene, kar bi, s stroški vred, opravil rudnik. Prvi korak je bil tako storjen in v Železnikih so lahko začeli s pripra- vami na selitev, še prej pa zaposlili potrebno število idrijskih delavk, ki so takoj prišle v matično tovarno na prakso. Pričeli so s selitvijo in montaža v Idriji je v nekaj mesecih stekla tako, da so vse dele za mo- torje izdelovali v Železnikih, jih vozili v Idrijo, kjer so izdelali še navitja in jih nato montirali, končne izdelke pa vračali v Železnike. Zadovoljstvo je bilo obojestransko, le proizvodnji namenjena stavba je povzročala nemalo skrbi, saj ni bilo nobenih pro- storov za garderobe in administracijo, pa tudi sani- tarije so bile vse prej kot primerne. Že zelo kmalu so pričeli razmišljati o gradnji primerne nove stav- be, in ko je s posredovanjem rudnika občina našla ustrezno lokacijo v Spodnji Idriji, so pohiteli s pri- pravo projekta. S kreditom, ki jim ga je v ta namen omogočil rudnik, so že po osmih mesecih pričeli z gradnjo in jo prej kot v enem letu zaključili, obrat pa iz bivše žage preselili v nove prostore. Na žalost je le rudnik hiral hitreje, kot je bilo pričakovati, zato se je bilo treba s tem dejstvom sprijazniti in kredit kljub velikemu bremenu odplačati v precej krajšem času od tistega, predvidenega s prvotno pogodbo. S preselitvijo v nove prostore so postale razmere za sčasoma utečeno delo bistveno boljše kot dotlej, nastale težave so v Idriji sproti reševali ob pomoči matične tovarne iz Železnikov. Spet se je zataknilo pri denarju. Ko so zaradi povečanega obsega proi- zvodnje pri domači Gorenjski banki zaprosili za po- večano kreditiranje obratnih sredstev, so namesto odobritve dobili odgovor, da se idrijski obrat nahaja na območju delovanja novogoriške banke, zato naj se za obratna sredstva obrnejo nanjo. Problem je bil rešen šele po posredovanju vodstva celotne Iskre, na podlagi katerega je banka iz Nove Gorice zagoto- vila za obrat v Spodnji Idriji potreben denar. V matični tovarni so se medtem priprave na za- gon proizvodnje sesalnih enot bližale koncu, zato so takoj, ko je AEG potrdil prejete vzorce, pričeli z dobavami in tovarna je kaj hitro obratovala s polno zmogljivostjo. Veliko stabilnost za njeno poslovanje je predstavljalo zadostno število različnih kupcev Novozgrajeni Iskrin obrat v Spodnji Idriji. Železne niti 14 Prelet življenja, 2. del 268 in zaradi slabih izkušenj v preteklosti ne prevelika navezanost na le enega od njih, še dodatno renta- bilnost pa so si zagotavljali z montažo in prodajo kooperacijskih gospodinjskih aparatov firm Braun, Girmi in AEG. Z dobrimi rezultati je končno nastopil čas za povečanje plač, ki so se lahko dvignile celo nekoliko nad občinsko povprečje, lepo pa je naraslo tudi število zaposlenih, ki je skupaj z obratom v Spo- dnji Idriji skoraj doseglo število tisoč dvesto. Zaradi uspešnega poslovanja vseh gospodarskih subjektov in posledično konstantne rasti števila zaposlenih so Železniki v tem času sloveli kot kraj, kjer je število delovnih mest večje od števila njegovih prebivalcev, prihodnost pa se je zdela svetlejša kot kadar koli prej. Delo v krajevni skupnosti Medtem so jeseni leta 1968 Lojzeta na zboru kra- janov izvolili za predsednika krajevne skupnosti Železniki, zato se je moral sprijazniti z dejstvom, da bo poleg dela v tovarni opravljal še to, seveda vo- lontersko, funkcijo. Prioriteta v planu dela krajevne skupnosti je bila komunalna ureditev kraja, ki je bil v tistem času, ne toliko po lastni krivdi kot zaradi mačehovskega odnosa matične škofjeloške občine, zelo zanemarjen. Sredstva, ki jih je krajevna skup- nost dobivala iz občinskega proračuna, so bila bolj kot ne miloščina, ki je komaj zadostovala za njen obstoj in plačo tajnika, zato je za komunalno dejav- nost ostalo bore malo ali – bolje rečeno – nič. Glede na gospodarsko moč Železnikov, od katere je Škofja Loka imela prenekatero korist, se je bilo treba odkri- to pogovoriti in razmerja pošteno premešati kraju v korist. Vodovod po vseh hišah še ni bil nekaj samo- umevnega, televizijskega programa ni bilo mogoče spremljati, kanalizacija ni bila urejena, zato so iz- pusti iz greznic praviloma končali v Sori, asfaltirana pa je bila samo glavna cesta skozi kraj, po vseh osta- lih pa se je še vedno prašilo. Na prvi seji je Lojze kot občinski odbornik s predlogom občinskega prora- čuna za prihodnje leto dosegel, da so predlog ustre- zno spremenili in Železnikom namenili primernejši delež. Krajevne potrebe in komunalne apetite pa so se odločili zadovoljevati s sodelovanjem tovarn, kar pa zaradi pripadnosti domačemu kraju zaposlenim ni predstavljalo problema, le organiziranost in nji- hova animacija sta morali biti pravi. Jesen je že trkala na vrata, zato z dogradnjo vo- dovoda in izgradnjo kanalizacije ni bilo več mogoče pričeti, saj bi se zemeljska dela zavlekla predaleč v zimo. Na krajevni skupnosti so se tako lotili pretvor- nikov, kajti pokritost Železnikov s televizijskim si- gnalom je bila res več kot slaba. V Strmici je sicer že deloval šibak pretvornik s tranzistorji, da je bila po- raba električne energije čim manjša, a je bilo kljub temu treba v štirinajstdnevnem ciklusu akumulator menjati in ga na plečih nositi do pretvorniške posta- je. Zaradi šibke oddajne moči je s signalom pokri- val le manjši del Železnikov, zato je bila odločitev za dogovor z ljubljansko RTV hišo, kamor sta odšla Lojze in tajnik krajevne skupnosti Miha Bertoncelj, zares na pravem mestu. Oddelek RTV oddajnikov in zvez je po skupnem lokacijskem ogledu pristal na brezplačno dobavo potrebne aparature, krajevna Miha Bertoncelj, prizadevni dolgoletni tajnik Krajevne skupnosti Železniki. Železne niti 14 Prelet življenja, 2. del 269 skupnost pa se je obvezala do pretvornika položiti električni kabel in postaviti oddajniško hišico z an- tenskim drogom. Obstoječa lokacija je merilom stro- kovnjakov iz Ljubljane povsem ustrezala, zato ovir za postavitev novega pretvornika ni bilo več. Dogovorjeno je bilo, da je še pred zimo treba na- rediti vse, da bo pretvornik pozimi že deloval, zato so nemudoma pričeli s kopanjem jarka in hkrati z gradnjo hišice. Ker je Strmica vredna svojega ime- na, je bilo kopanje v strm hrib in prenašanje grad- benega materiala na ukrivljenih hrbtih vse prej kot prijetno opravilo, vendar je bilo že sredi novembra kljub naporom vse pripravljeno za končno monta- žo, ki so jo nato opravili strokovnjaki iz Ljubljane. Novi pretvornik je z oddajnim signalom pokrival področje vse do Selc, a je siva lisa žal ostal del Da- šnice, Loga in Gorenji konec Železnikov. Problem Gorenjega konca so rešili s takojšnjo namestitvijo manjšega pretvornika za Bebarjevo hišo v Ovčji vasi, Dašnico in Log pa je pokrival novi oddajnik na Svetem Miklavžu, ki so ga postavili naslednjo po- mlad. Medtem je namreč zima že potrkala na vrata. Lojzetova desna roka in ''deklica za vse'' v krajev- ni skupnosti je bil njen tajnik Miha Bertoncelj, do- mačin iz Gorenjega konca Železnikov, ki ga pri nje- govih opravilih delovni urnik ni niti malo omejeval. Ko je bilo nekaj treba storiti, je to tudi naredil, ne glede na časovne ali katere koli drugačne ovire, pri čemer se je vedno lahko zanesel na nesebično po- moč ekipe mlajših upokojencev. V obeh mandatih Lojzetovega predsedovanja je na njegovih ramenih ležala celotna teža delovanja krajevne skupnosti, zato je velik del v Železnikih opravljenega dela v ta- kratnem obdobju tudi ali predvsem Mihova zasluga. Naslednja naloga, ki so si jo zadali na krajevni skupnosti, je bila postavitev cestne razsvetljave. V ta namen so kupili drogove, svetilke pa so se odlo- čili izdelati sami. Lojze je o nameri obvestil delavski svet tovarne, svetilke pa naj bi izdelali v njihovem remontu, o čemer so bili vsi člani sveta soglasni. Saj gre vendar za domači kraj, so enotno dvignili roke! V skladu z železarsko tradicijo kraja so jih oblikova- li kot nekakšne laterne, njihova izdelava pa ni bila enostavna in tudi montaža je zahtevala dosti dela. Izdelali so jih čez zimo, tedaj so pripravili tudi dro- gove, z izkopi za polaganje kabla in betonskimi te- melji za vsako svetilko posebej pa so pričeli spomla- di. Ker denarja ni bilo v izobilju, so se dela zavlekla čez celo leto, na pomoč pa so priskočila tudi krajev- na podjetja. Skupaj jim je uspelo in še pred zimo so v Železnikih zagorele luči po celotnem strnjenem naselju. Že nekoliko pred začetkom Lojzetovega delova- nja v krajevni skupnosti Železniki je oblast pričela, zanjo ne ravno običajno, podpirati gradnjo zadru- žnih domov širom po ožji domovini, v katerih bi Televizijski pretvornik v Strmici. Notranjost televizijskega pretvornika na Miklavžu. Železne niti 14 Prelet življenja, 2. del 270 bilo dovolj prostora za organiziranje raznovrstnih, predvsem množičnih prireditev. Med ljudmi se jih je prijelo ime ''socialistične cerkve'', sredstva za nji- hovo gradnjo pa so bila vedno na razpolago in tudi zmanjkalo jih ni nikoli. Na podoben način je zrastel tudi dom na Češnjici, in ko je bil že skoraj dograjen, je bilo ugotovljeno, da je izračun statične trdnos- ti zgradbe napačen, njena uporabnost pa nadvse vprašljiva. Tja so nekateri že med gradnjo naklepali prenesti občinski sedež, ko pa je po ugotovitvi sta- tične problematičnosti objekt obstal nedograjen, je moral sedež seveda ostati tam, kjer je bil. Zato pa je iz Alplesa prišla zamisel, da bi zadružni dom skupaj s krajevno skupnostjo v njegovih kletnih prostorih spremenili v tovarniško menzo, pritličje pa predela- li v dvorano z zadostnim številom sedežev, v katero bi prenesli kino iz prostorov obnovljenega nekda- njega sokolskega doma na Trnju. Na zdajšnji lokaciji je namreč lahko deloval le en kinoprojektor, za dva namreč v projektorski kabini ni bilo zadosti prosto- ra. Med vsako kino predstavo je bil zato potreben vsaj en odmor, med katerim je operater previl kolut in nato vstavil novega, da je s predvajanjem lahko nadaljeval. Zamisel o drugačni namembnosti zadružnega doma se ni zdela slaba, zato so se kar lotili dela. Pred izdajo inšpekcijskega uporabnega dovoljenja je bilo treba opraviti vse nujne predelave in vgraditi žele- zobetonske strope s prav takimi nosilci, ki so stavbi zagotavljali zadostno trdnost in stabilnost. Zgradili so tudi oder, namenjen različnim predstavam ali prireditvam, in nanj namestili projekcijsko platno, dvorano pa opremili s primernimi stoli za gledal- ce. V okviru praznovanja dneva republike so 28. novembra 1970 objekt s priložnostno slovesnostjo izročili namenu in tako je v novi kinodvorani, poi- menovali so jo Obzorje, dobil domovinsko pravico del kulturnega življenja v Železnikih, v kleti pod njo pa je pričela z obratovanjem Alplesova tovarniška restavracija, ki se tam nahaja še danes. Ko so Železniki po mučnih in dolgotrajnih biro- kratskih bojih namesto trga končno le postali mes- to, je dala krajevna skupnost postaviti krajevno tablo tja, kjer naj bi se mesto začelo, prav nasproti vhoda v Alples torej. A glej ga zlomka, naslednje jut- ro se je tabla ponovno znašla pri odcepu ceste na Prtovč, kjer je stala nekoč. Zgodba se je pričela po- navljati, ker pa je tajnik Miha znal poskrbeti, da se je krajevna oznaka vedno znova znašla na pravem mestu, so se tudi nočni prestavljavci svojega početja naveličali, zato so tovrstno izkazovanje nestrinjanja kmalu opustili. Z obdobjem dodelitve mestnih pravic Železni- kom sovpada tudi proglasitev dr. Franceta Koblarja za njihovega častnega meščana, ki ga je ob njego- vem osemdesetem rojstnem dnevu za častno imeno- vanje predlagalo domače muzejsko društvo. Kljub dejstvu, da je bil v prvi vrsti dejaven v Ljubljani, ni na rojstni kraj nikoli pozabil. V domačem igralskem krožku je igral in režiral že v letih visokošolskega študija in tudi v prvih letih službovanja na drugi državni realni gimnaziji v Ljubljani, kamor se je z družino preselil v letu 1925. Pod njegovo taktirko so se v Železnikih zvrstile odlične amaterske pred- stave svetovne in domače dramatike, ko so poleg Shakespeara uprizorili še Finžgarja, Nušiča, Golio, Linharta in druge, Koblar pa je kot režiser pogosto poskrbel tudi za garderobo in jo v pletenih košarah z lasuljami vred tovoril iz Ljubljane v Železnike. Delo z amaterji v domačem kraju ga je povsem prev- zelo in ga potegnilo na velike odre, gledališče pa je postalo najpomembnejši objekt njegovega kritične- ga dela. Kasneje je svoje obsežno znanje posredoval mladim igralcem kot redni profesor na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, jim predaval zgodovino svetovne in slovenske dramatike in pos- tal predstojnik dramaturškega oddelka akademije, obdobje njegovega gledališkega udejstvovanja v do- mačem kraju pa je ostalo za vedno zapisano kot čas vrhunskih dramskih uprizoritev. Koblar je tudi po osvoboditvi vestno spremljal življenje v Železnikih in v Selški dolini, njegovi spomini pa so nastali po koncu okupacije leta 1945 in do tja terminsko tudi segajo, avtor jih je kasneje le še dopolnil, aktualizi- ral in publikacijo objavil pod naslovom Moj obra- čun. Predstavljajo zaokroženo in sklenjeno celoto Železne niti 14 Prelet življenja, 2. del 271 in v kulturnem ter političnozgodovinskem pogledu pomenijo pomembno pričevanje o kraju in času, skupaj z dragoceno osvetlitvijo avtorjevega življe- nja, njegovega dela, truda in bojev. V njih se objek- tivno poročanje prepleta z osebni nazori, skupaj s spomini pa profesor Koblar bralcem naslika tudi zanimive portrete nekdanjih sodobnikov. Izrazni slog je v skladu z njegovo osebnostjo razumsko pre- tehtan in kulturniško filozofski, obenem pa dovolj mikaven in splošno dostopen, zato je Koblarjevo knjigo Moj obračun zagotovo vredno vzeti v roke. Pred smrtjo je častni meščan Železnikov inventar iz svoje delovne sobe, vključno z žepno uro, ki je kasneje žal izginila neznano kam, zapustil muzeju v domačem kraju, kjer ima v posebni sobi še vedno svoj prostor. Predlog o imenovanju je že na prvi seji naletel na popolno odobravanje, zato je krajevna skupnost pripravila vse potrebno in dr. Koblarja po- vabila, naj se udeleži slavnostne seje sveta krajevne skupnosti in prevzame listino o imenovanju. Sokolski dom, v katerem je svojčas domoval kino in je z njegovo selitvijo na Češnjico ostal prazen, bi lahko medtem služil raznim družabnim priredit- vam, a je bil za kaj takega v precej slabem stanju. Na tleh je bil običajen, z oljem premazan lesen pod, dodatnih prostorov ali kuhinje ni bilo, pa tudi sani- tarije so bile povsem neprimerne in si svojega ime- na skoraj niso zaslužile. Na eni od sej sveta krajevne skupnosti so se zato odločili, da ga bodo obnovili, finančno konstrukcijo pa sestavili po že preizkuše- nem receptu: nekaj namenskega denarja so imeli, za pokritje manjkajočih sredstev pa so se dogovo- rili s krajevnimi podjetji. Pripravili so vse potrebne dokumente za pridobitev gradbenega dovoljenja in jih vložili na občinski oddelek za urbanizem v Škofji Loki. Dovoljenja kar ni in ni hotelo biti, zato sta se Lojze in tajnik Miha odločila z obnovo pričeti brez uradnega blagoslova občinske stroke. Nemudoma so se na njiju vsule kritike z grožnjami o sankcijah, s katerimi glavna urbanistka iz Škofje Loke ni skopa- rila, in prav pričetek obnovitvenih del brez gradbe- nega dovoljenja je najverjetneje še najbolj pripomo- gel, da je bilo to v naslednjem dnevu ali dveh brez pridržkov le izdano, obnova pa je zatem potekala brez vmešavanja ali zapletov. Notranjost so popol- noma obnovili, v dvorani položili parket, uredili priročno kuhinjo in v prizidku zgradili primerne sanitarije. V nadstropju dograjenega in podkletene- ga prizidka so uredili še stanovanje za hišnika, pre- novljeni dom pa je odslej res lahko služil svojemu namenu. Železniki so se sčasoma vedno bolj širili, število prebivalcev je raslo, z njihovim številom pa tudi takšne in drugačne potrebe. Ena takih je bila potre- ba po širitvi pokopališča, saj je obstoječe postajalo premajhno in bi ga bilo mogoče razširiti edinole v smeri proti Dermotovemu jezu na zemljišče, ki pa je bilo v zasebni lasti. Lastnik se je po dolgotrajnem pregovarjanju le odločil krajevni skupnosti prodati potrebni del zemljišča in to je bil v celotnem projek- tu samo prvi korak, saj težavam kar ni bilo videti konca. Na svojem obrežnem delu je bilo zemljišče, predvideno za novi del pokopališča, povsem do jezu docela nezavarovano in tudi precej spodkopano, zato je bilo za zaščito pred morebitnimi poplavami najprej treba zgraditi vzdolž desnega brega Sore dovolj visok varovalni zid ali škarpo. Ker bi bil za krajevno skupnost to prevelik finančni zalogaj, je neprijeten položaj s prijateljskim kreditom razre- šila tovarna Niko s takratnim direktorjem Petrom Polajnarjem na čelu. Gradnja podpornega zidu od Dermotovega jezu do mostu v Plnado je lahko ste- kla, posojena sredstva pa je krajevna skupnost iz svojega proračuna takoj naslednje leto vrnila dob- Slavnostna izročitev listine častnega meščana dr. Francetu Koblarju. Železne niti 14 Prelet življenja, 2. del 272 rotniku, brez katerega bi se gradbeni načrt znašel pod velikim vprašajem. Nato so nadaljevali še z zidavo ograje okoli bodočega novega pokopališča, izvedli delitev pokopaliških sektorjev z grobnimi parcelami in na koncu obnovili še ''totenkamro'' na starem pokopališču, da je kot mrliška vežica postala primernejša za zadnje slovo od pokojnikov. Tako kot drugje po ožji in širši domovini je tudi v Železnikih iz dneva v dan naraščalo število avtomo- bilov in vsakovrstnih vozil, zato se je zdelo v kraju imeti tudi bencinsko črpalko povsem primerno, sploh zato, ker je bila najbližja, tista v Škofji Loki, za nekatere preveč oddaljena. Na krajevni skupnos- ti so sklenili povprašati ljubljanski Petrol, ali za kaj takega morda obstaja možnost ali njihov interes. Odgovorili so s pojasnilom, da bo njihova odločitev odvisna predvsem od ugotovljene frekvence pro- meta skozi Železnike. Ker je bila ta zadostna, je bil Petrolov pogoj edino še lokacija. Črpalka bi morala obvezno stati nekje pred cestnim odcepom za Bo- hinj iz škofjeloške smeri, da bi z njo zajeli kar največ prometa na tem področju. Nekako najprimernejši se je zdel prostor na ploščadi pred zadružnim domom na Češnjici, ki je bil povrh vsega še v družbeni las- ti, in zato problemov z odkupom sploh ne bi bilo. S krajevne skupnosti so za soglasje zaprosili še podje- tje Alples, ki je v neposredni soseščini imelo svojo upravno stavbo, in naleteli na njihovo odobritev ob zadovoljstvu, da bo tako za poslovne potrebe črpal- ka vedno pri roki. O predloženi lokaciji so obvestili Petrol, in ker so predlog potrdili tudi v Ljubljani, niso želeli s pripravo gradbenih načrtov in doku- mentacije prav nič odlašati. Vse je teklo kot nama- zano, dokler ni po tednu ali dveh Lojzeta poklical Alplesov direktor z obvestilom, da samoupravni or- gani podjetja soglasje preklicujejo, in predlagal za črpalko novo, zaradi interesov lastnikov in sosedov za gradnjo žal nesprejemljivo lokacijo. Ker Petrolo- vega zaupanja zaradi različnih lokalnih interesov ne bi kazalo izgubljati, sta se Lojze in tajnik krajevne skupnosti Miha odločila, da Ljubljane o lokacijskih težavah s črpalko ne bosta obveščala, ampak bosta z Alplesom poskusila najti skupni jezik. To jima je po nekaj sestankih, polnih prepričevanja in pregovar- janja, le uspelo in bencinski servis je kljub nepriča- kovanim začetnim težavam prav kmalu pričel služiti namenu. Kar nekaj zadnjih let je bilo v Železnikih zaznati tudi potrebo po urejenem kopališču, saj so se kraja- ni in mladina lahko hladili le v katerem od tolmu- nov mrzle Sore ali plavali pri zapornici Nikove hi- droelektrarne v Plnadi. Kopalna sezona je bila tako omejena na dva, največ tri poletne mesece. Tiha želja po izgradnji pokritega kopališča z ogrevano vodo, v katerem bi plavalna sezona trajala celo leto, je tlela že dlje časa, vendar je tovrsten projekt zaradi pomanjkanja lastnih sredstev za krajevno skupnost pomenil prevelik finančni zalogaj. Glavni pobudnik za investicijo v objekt, ki naj bi služil v prvi vrsti re- kreaciji zaposlenih, seveda pa tudi vseh krajanov in ostalih obiskovalcev, je bil takratni Alplesov direk- tor Jože Demšar, gradnja pa naj bi časovno sovpa- dala z izgradnjo omrežja daljinskega toplotnega ogrevanja, na katerega bi bil novi bazen priključen. Kot edina pot do zadostnih sredstev za izgradnjo ba- zena se je pokazalo njihovo namensko zbiranje, za kar pa bi bilo treba izvesti referendum, na katerem bi krajani in zaposleni v lokalnih podjetjih izrazili svoje (ne)soglasje k samoprispevku. Še pred tem pa je bilo treba določiti lokacijo in pripraviti projektno dokumentacijo z izračunom potrebnih stroškov za gradnjo in opremo bazena. Na seji sveta so nemu- doma izglasovali pripravljenost krajevne skupnosti plačati in poskrbeti za čimprejšnjo izdelavo projek- ta, ko pa so se na isti seji dogovarjali tudi o njegovi lokaciji, je obveljal predlog, naj stoji na Pobčevi nji- vici na Češnjici. Izkazalo pa se je, da je parcela loci- rana na poplavnem območju, in ker je bila tudi cena zanjo pretirana, so od nakupa odstopili. Po premle- vanju drugačnih možnosti so se končno odločili za prostor, kjer je nekdaj stala Kemperlova žaga in ki je bil po vojni nacionaliziran ter v Alplesovi uporabi. Do dogovora tudi ni bilo več daleč, lokacija je bila potrjena in z izdelanim projektom so bili znani še stroški izgradnje, zato so priprave na referendum, ki je z večinsko podporo prebivalstva lepo uspel, Železne niti 14 Prelet življenja, 2. del 273 lahko nemoteno stekle. Pomembne deleže k fi- nančni strukturi projekta, gradilo ga je ljubljansko podjetje Tehnika, so prispevala tudi krajevna pod- jetja, 26. septembra 1976 pa je sledila slavnostna otvoritev enega od tedaj le šestih pokritih plavalnih bazenov v ožji domovini, ki je z za tiste čase eno najlepših arhitekturnih podob v Sloveniji privabljal občudovalce od blizu in daleč. Do mnogo večjih težav kot z lokacijo za bazen pa je prišlo ob iskanju primernega prostora za trgov- ski center z moderno samopostrežno prodajalno, kakršnega so Železniki zaradi stalnega naraščanja števila prebivalstva nedvomno potrebovali. Takrat je bilo v kraju le nekaj manjših trgovin z mešanim blagom, ki potrebam niso bile več kos, za nakup če- sar koli drugačnega od prehranskih artiklov pa se je bilo treba odpeljati vsaj v Škofjo Loko, če ne celo v Kranj ali Ljubljano. Za edino zahtevam ustrezno se je pokazalo zemljišče s kozolcem toplarjem med novim bazenom in kmetijo zemljiškega lastnika Antona Mesca, kar pa je situacijo z odkupom moč- no zapletlo. Z lastnikom so želeli doseči dogovor o prestavitvi kozolca na izbrano nadomestno parcelo, a so, pričakovano, naleteli na gluha ušesa. Ker je tudi trgovsko podjetje Loka kot investitor vztraja- lo na predvideni lokaciji, so se za posredovanje in pomoč obrnili še na občinske organe v Škofji Loki. Tudi tu ni bilo zaznati nikakršnega posluha in šele po velikih pritiskih investitorja, največjega lokalne- ga veletrgovca, so občinski birokrati dovolili odkup parcele. Čeprav se je lastnik z dokončno odločitvijo občinarjev nadvse težko sprijaznil, je ta vendarle pomenila začetni vzvod za gradnjo in končno otvo- ritev takrat modernega trgovskega centra, ki je pre- mogel tudi novo bančno poslovalnico. Težav pa v Železnikih ni povzročalo le pridobi- vanje primernih lokacij za gradnjo objektov splo- šnega pomena, pač pa tudi takšnih za individualno gradnjo, ki jih je, velikemu zanimanju navkljub ali pa morda prav zaradi tega, zelo primanjkovalo. Drugače povedano, primernih sploh ni bilo. Nad izbiro zemljišč za stanovanjsko gradnjo in njihovo komunalno ureditev je bdelo stanovanjsko podjetje iz Škofje Loke, ki so ga zanimala izključno obmo- čja, primerna za množično gradnjo, z odkupom in komunalno ureditvijo katerih bi bilo mogoče pred- vsem dobro zaslužiti. Prav to se je zgodilo v Škofji Loki, kjer so za gradnjo bodočega stanovanjskega naselja Podlubnik kmetijska zemljišča po nizkih ce- nah odkupili in jih nato komunalno urejene drago prodali zasebnim investitorjem in graditeljem, ki jih v tistem času ni manjkalo. Ker pa v našem kraju ob- sežnih in kompleksnih zemljišč, podobnih Podlub- niku, ni bilo, tudi s pričakovanim lahkim zaslužkom ne bi bilo nič, zato za loško podjetje gradnja v Že- leznikih ni bila zanimiva. Na krajevni skupnosti so se zato odločili težave z individualnimi gradnjami rešiti sami. Tajnik Miha se je s kmetom Jakopinom dogovoril o prodaji zemljišča na začetku Dašnice, kjer bi bilo mogoče v prvi fazi predvidene nadaljnje širitve naselja zgraditi vsaj dvajset hiš. Po nakupu so takoj opravili izmere posameznih parcel in jih in- dividualnim investitorjem, ki so se obvezali komu- nalno ureditev izvesti z lastnimi sredstvi, prodali po nabavni ceni, obenem pa pri občinskih organih uredili vse potrebno za kasnejšo izdajo gradbenih dovoljenj. Ponudbo krajevne skupnosti so bodoči graditelji sprejeli z odprtimi rokami, in ker je akcija stekla povsem po načrtu, so jo zaradi spodbudnega začetka zastavili še širše, z dobro prakso nadalje- vali in Dašnica je kmalu postala naselje z velikim številom individualnih montažnih ali vrstnih hiš, le streljaj oddaljenih od mestnega središča z urejeno infrastrukturo na Češnjici. Med obema mandatnima obdobjema Lojzetovega delovanja v funkciji predsednika krajevne skupnos- ti je v Železnikih pogosto prihajalo do težav pri os- krbi s pitno vodo, ki so jih v največji meri povzročale puščajoče azbestne vodovodne cevi. Vedno, ko je do takšnega dogodka prišlo, je bilo treba na kranjskem vodovodu zaprositi za inštalaterja z detektorjem, da je v spremstvu tajnika Miha in v zavetju noči, brez motečih dnevnih šumov, poiskal mesto, kjer je cev puščala. Naslednji dan je bilo treba na kritičnem mestu vodovod odkopati, cev zamenjati in omrežje usposobiti za ponovno delovanje. Tudi vodni tlak Železne niti 14 Prelet življenja, 2. del 274 sistema v zgornjem, starem delu Železnikov je bil konstantno prenizek, zato bi bilo treba, najbolje nekje na območju Jesenovca, najti nov vodni vir, zgraditi zajetje in ga s cevovodom povezati na ob- stoječe omrežje. Za primernega se je izkazal potok v Plenšaku, in ko so tudi analize vode pokazale dobre rezultate, bi bilo treba za postavitev zajetja samo še zadosti volje, znanja in sredstev, ki pa jih je seveda kronično primanjkovalo. Primernega partnerja so na predlog tajnika Miha našli v škofjeloški komu- nali, ki je takrat kot samostojen oddelek delovala v sklopu gradbenega podjetja Tehnik, njen direktor pa je bil gradbeni inženir Ivan Kepic. Ker je imeno- vani oddelek poleg splošnih komunalnih dejavnosti upravljal tudi z loškim vodovodom, ga poleg tega širil in dograjeval, se je zdel kot naročen za izvedbo vodovodnih načrtov v Železnikih. Inženirja Kepica so povabili v Železnike na sestanek sveta krajevne skupnosti in se dogovorili, da bo loška komunala prevzela izgradnjo načrtovanega vodnega zajetja skupaj s potrebnim cevovodom do omrežja, nato pa bo celotno vodovodno omrežje prevzela v upravlja- nje najmanj za obdobje, v katerem si bo s pobrano vodarino povrnila stroške izvedene naložbe. Pro- blem je bil rešen na enostaven in učinkovit način, čeprav so azbestne cevi še vedno ostale sestavni del vodovodnega omrežja, postopoma pa so bile zame- njane šele mnogo kasneje, ko je mesto Železniki že globoko zakoračilo v ero samostojne slovenske ob- čine. Vodovod in težave z njegovim urejanjem so eno zadnjih poglavij delovanja krajevne skupnosti Že- lezniki pod predsedniško taktirko Lojzeta Žumra, saj se mu je mandat počasi iztekal, na prevzem nove- ga pa je že čakal njegov naslednik. Miha Bertoncelj je kot tajnik krajevne skupnosti in svojčas njen glav- ni motor nekaj časa še vztrajal, a se je kmalu za Loj- zetom umaknil tudi sam, rekoč, da se v novih razme- rah nikakor ne znajde. Kot je Lojze večkrat poudaril, je bil ravno Miha tiste vrste človek in sodelavec, zaradi katerega se je splačalo vztrajati: mogoče si ga je le želeti, najti ga pa je presneto težko! Nedvom- no ima prav on največ zaslug, da je spomin na sicer zahtevno obdobje njunega sobivanja in delovanja v krajevni skupnosti tudi ali pa predvsem prijeten. Prihajajo "svinčena" leta Šestdeseta leta so se počasi prevesila v sedemde- seta, jugoslovansko samoupravno gospodarstvo pa je prav tako počasi in vedno bolj pešalo. Nekako se je bolj ali manj prebijalo na račun kreditov, ki so mu jih velikodušno namenjale zahodne ekonomije, in ker je bilo splošno znano, da vsa gospodarska do- gajanja v državi usmerja politika in z njo partija, se je ta nenadoma ustrašila, da ne bi odgovornost za popolni kolaps padla samo na njena pleča. Zato je sklenila izvesti gospodarsko reformo pod taktirko zveznega izvršnega sveta, vlade torej, katere pred- sednik je bil prav tedaj Slovenec Boris Kraigher. Osnovo predlagane reforme je pomenila uvedba večje liberalizacije v državno gospodarstvo, kar je z drugimi besedami pomenilo zmanjšanje partijskega vplivanja in vmešavanja v ekonomska dogajanja v državi, saj bi bilo o prenehanju le-tega preveč iluzor- no govoriti. Ker partija vajeti ni želela kar spustiti iz rok, se seveda o kakšnem reformskem gibanju ni dalo govoriti, vse skupaj pa se je začelo in kon- čalo z razvrednotenjem dinarja in nekakšno delno, polovično liberalizacijo gospodarstva, ki ni spre- menila ničesar ali pa le malo tega. Povrhu vsega je reformistični ''spiritus agens'' Boris Kraigher izgubil življenje v čudnih okoliščinah, ko se je z avtomobi- lom vračal iz Beograda domov, zato se je z njegovo smrtjo vse skupaj ustavilo na pol poti, do nadalje- vanja pa kar ni in ni hotelo priti. Na gospodarstvo v državi pa je neposredno vplivalo že samo delno zmanjšanje partijskega vpliva, gospodarstvo je tako lažje zadihalo in dobilo nov zagon. Zrasle so nove tovarne, poslovanje s tujino je bilo olajšano in par- tijski veljaki so uspešna nova podjetja celo podpirali in se kitili z njimi. Eno takih je bilo velenjsko Gore- nje, za katerega rast in razvoj se je zavzemal celoten slovenski partijski vrh z njegovim predsednikom na čelu. V tistih časih je kazalo imeti pravega politične- Železne niti 14 Prelet življenja, 2. del 275 ga botra in problemi so se reševali kar sami ali pa do njih nemara sploh ni prihajalo. Sicer pa, ali je morda danes kaj drugače? Celotna Iskra, kljub temu da je bila velik in po- memben gospodarski subjekt, takega botra žal ni imela. Nasprotno, z republiškega političnega vrha je prišel nalog, da se mora priključiti Gorenju, v ta namen pa je bila oblikovana tudi posebna komisija, sestavljena iz predstavnikov obeh podjetij. Naloga komisije je bila porazdeliti proizvodne programe med oba subjekta, pripraviti njuno organizacijo in ju formirati v novi obliki, vse skupaj pa je seveda potekalo pod budnim partijskim očesom in videti je bilo prav nehigiensko, ko je pred prav vsakim sestankom komisije direktor Gorenja obiskal po- slopje centralnega komiteja v Ljubljani. Vse skupaj je kazalo na skrajno podcenjevalni odnos do Iskre, saj naj bi Gorenju, čigar pretežni del dejavnosti je temeljil le na licenčni proizvodnji, priključili pod- jetje z visokotehnološkimi programi in intelektu- alnim potencialom, kar je Iskra tedaj nedvomno bila. Osnovni program Gorenja je bila namreč pro- izvodnja pralnih strojev po licenci znane italijanske tvrdke Zannussi, ki pa ni zahtevala velikega števila visoko strokovnega kadra, saj je Gorenje od italijan- ske firme prejelo poleg konstrukcijskih rešitev za proizvodnjo pralnih strojev tudi vso potrebno teh- nologijo zanje. Strojno opremo in montažne linije so nabavljali s krediti, ki so jim jih odprtih rok in pod ugodnimi pogoji odobravale banke, česar Iskra ni bila nikoli deležna. Na koncu je projekt Gorenje- -Iskra nadaljnjim poskusom navkljub padel v vodo, do združitve obeh pa ni nikoli prišlo. Za domačo to- varno v Železnikih je pozitivno posledico celotnega dogajanja, povezanega z neuspelim združevanjem, pomenila vsaj razširitev njenega proizvodnega programa z lužnimi črpalkami za pralne stroje in kompresorskimi motorji za hladilnike, ki so jih pri- čeli dobavljati Gorenju za vgradnjo v njihove nove proizvodne artikle. Kot rečeno, se je gospodarski položaj v državi vseeno opazno boljšal, z njegovim izboljšanjem pa je naraščal tudi vpliv direktorjev, ki so uspešna in močna podjetja vodili. Politika je počasi capljala v ozadju in le vprašanje časa je bilo, kdaj bo partija moč tehnokratov, ki je vedno bolj naraščala, ome- jila. Ni bilo treba dolgo čakati na znameniti Titov splitski govor, v katerem je očital tehnokratom, da ovirajo samoupravljanje, čemur je treba nemudoma napraviti konec. Tito je v svojem govoru želel preu- smeriti gnev ljudstva na vodilne gospodarstvenike v državi predvsem zaradi dejanj partijske elite, ki si je v tistem obdobju privoščila razkošno življenje na veliki nogi, kar je večkrat preseglo meje še spre- jemljivega. V Beogradu sta se za potrebe partijskega vodstva kar naenkrat pojavili tudi dve najmoder- nejši potniški letali boeing B-727. Prvo od njiju, predelano v razkošen leteči apartma z delovno in dnevno sobo, spalnico ter kopalnico, je služilo za Titova potovanja s soprogo Jovanko, drugo pa je za potovanja po svetu uporabljalo njuno spremstvo ali pa partijski vrh, odvisno od potrebe. Delovnemu ljudstvu življenje na veliki nogi seve- da ni ostalo skrito, saj je bilo luksus, ki so si ga znali privoščiti veljaki, težko skriti pred očmi javnosti in marsikaj je na lastne oči videl tudi Lojze, ko je nasto- pil službo pilota vladnega letala. Kakor koli že, og- njeviti Titov poziv h končanju prevlade tehnokraci- je, ki naj bi preveč ovirala proces samoupravljanja, je botroval nastanku famoznega zakona o združe- nem delu (ZZD), pod katerega se je podpisal ideo- log samoupravljanja Edvard Kardelj in s katerim je bil, kot se je izkazalo kasneje, gospodarstvu zadan udarec, od katerega si še dolgo ni opomoglo. Pov- zeto na kratko, namen zakona je bil razdrobiti nivo odločanja in uspešnim direktorjem odvzeti čim več pooblastil. To naj bi dosegli z delitvijo enotnih pod- jetij na več manjših, novoustanovljenih temeljnih organizacij združenega dela, skrajšano imenovanih TOZD-i. TOZD-i naj bi se združevali v delovne orga-Boeing–727, eno najboljših letal svojega obdobja. Železne niti 14 Prelet življenja, 2. del 276 nizacije ali DO, vendar bi moralo biti vsako odloča- nje na nivoju delovne organizacije odobreno s stra- ni TOZD-ov v njenem sestavu. Posamezne DO bi se nato združile v sestavljeno organizacijo združenega dela (SOZD), ki pa bi bila povsem slamnata firma, saj brez odobritve posameznih DO-jev in njihovih TOZD-ov ne bi mogla sprejeti nobene odločitve ali ukrepa. Na čelo SOZD-a naj bi običajno imenovali bivšega generalnega direktorja, ki je tako ostal zve- zanih rok in praktično brez vsake moči. Prenašanje določil novega zakona iz teorije v prakso je seveda prevzela partija in od centralnega komiteja navzdol so se vsi njeni komiteji prav his- terično lotili ustanavljanja TOZD-ov po posameznih podjetjih. Slovenska partija, ki je Iskro še posebej pozorno spremljala, je za njeno reorganizacijo, skla- dno z ZZD, imenovala Sergeja Kraigherja, kar je ob ''strokovni'' pomoči obeh glavnih tolmačev novega zakona, Romana Albrehta in Petra Toša, rodilo sa- dove v obliki samoupravnega sporazuma podjetja Iskra z vsemi predvidenimi detajli njenega novega ustroja. Razbili so jo na posamezne branže s statu- som delovnih organizacij, sestavljenih iz posame- znih tovarn, pretvorjenih v TOZD-e. Tako je bila to- varna v Železnikih uvrščena v branžo, oziroma DO, imenovano ''Široka potrošnja'', ki so jo sestavljale Iskrine tovarne, proizvajalke izdelkov za gospodinj- stva, denimo televizorjev, radijskih sprejemnikov, anten in vseh vrst gospodinjskih aparatov. Branža ''Široka potrošnja'' je bila tako sestavljena iz petih tovarn, po novem TOZD-ov: Tovarne elektromotor- jev Železniki, Tovarne televizijskih sprejemnikov Pržan, Tovarne gospodinjskih aparatov Reteče, To- varne anten Vrhnika in Tovarne radijskih sprejem- nikov Sežana. Sestava branže je bila še nekako lo- gična, mnogo večjo težavo je pomenilo dejstvo, da so bili vsi njeni TOZD-i, z izjemo domače Tovarne elektromotorjev, v zelo težkem finančnem položaju, kar je bilo v veliki meri odraz stanja zaradi splošne plačilne nediscipline v državi. Kupci so dobavite- ljem plačevali z velikim zaostankom ali pa sploh ne, medtem ko so tovarne material za reprodukcijo kupovale izključno z naročilnicami. Vse skupaj je še najbolj spominjalo na nekakšo naturalno, menjalno gospodarstvo, v katerem je preokupacijo večine deležnikov predstavljalo vsakomesečno zbiranje denarja za izplačilo plač, pardon, osebnih dohod- kov, ne pa za obstoj nujno potrebnega delovanja na področjih razvoja, proizvodnje in prodaje. Približno tako zmes organiziranosti po novem zakonu, takšnih in drugačnih medsebojnih spora- zumov in pogosto ne ravno produktivnih odnosov je predstavljala DO Iskra Široka potrošnja, ko ji je bilo treba določiti vodstvo, spet seveda skladno z novim ZZD. Na očeh partijskih kadrovikov se je po nekakšnem ključu znašel tudi Lojze, ki mu je zato glavni direktor naložil breme funkcije direktorja branže, saj naj bi od vseh vodilnih iz nekdanjih to- varn, po novem združenih v DO Široka potrošnja, edini izpolnjeval vse strokovne pogoje, še posebej podkrepljene z zadostnimi vodstvenimi izkušnjami in to prav v največji in najuspešnejši članici nastaja- jočega konglomerata, Iskri iz Železnikov. Za name- ček pa naj bi ga, čisto brez izjeme, podpirale tudi vse politične organizacije SOZD-a Iskra, kar je pomenilo nič manj kot zagotovljen uspeh. Po vseh slišanih hvalospevih bi bila zavrnitev ponudbe zares nespa- metna, čeprav bi Lojze mnogo raje ostal v domači tovarni, na katero je bil zaradi vsega doživetega, le- pega in tudi manj lepega, resnično navezan. Odločil se je ugrizniti v ponujeno kislo jabolko z mislijo, da ZZD tako ali tako nima nobene prihodnosti, zato se bo v matično tovarno lahko vrnil prav kmalu. Žal se njegova pričakovanja niso izpolnila in zakon je obveljal, vse dokler zaradi njegovih pogubnih eko- nomskih posledic ni končno prišlo še do razpada države. Socialistična federacija po imenu Jugoslavi- ja se je znašla na smetišču zgodovine, postala je del preteklosti. Pred prevzemom dolžnosti direktorja branže si je Lojze izposloval privilegij svobodne izbire vodstvene ekipe, zato so se z njim v branžo prese- lili vsi bivši sodelavci iz tovarne v Železnikih. Kot eden od novincev v ekipi je področje domače pro- daje pokril dotedanji vodja prodaje izdelkov široke potrošnje v Iskrini prodajni službi, za izvoz pa je Železne niti 14 Prelet življenja, 2. del 277 kot drugi od obeh skrbel bivši Iskrin predstavnik v New Yorku. Pohiteti je bilo treba tudi z imenova- njem naslednika v tovarni v Železnikih, saj bi se s političnim kadrovanjem na njegovem mestu kaj hitro lahko znašel direktor, ki s strokovnostjo ne bi imel niti najmanjše zveze. Za direktorja je bil tako imenovan vodja Iskrinega idrijskega obrata, poleg strokovnosti v zadostni meri tudi družbeno-poli- tično podkovan. Dovolj, da njegovemu imenova- nju niti lokalna politika ni mogla oporekati. Sedež branže je, vsaj zaenkrat, ostal v Železnikih, kar pa je bila zaradi pomanjkanja ustreznih tovarniških prostorov zgolj začasna rešitev. Po nekaj mesecih so se na sestanku direktorjev TOZD-a dogovorili in sedež branže prenesli v Škofjo Loko, v najete pro- store novozgrajene poslovne stavbe poleg hotela Alpetour. Šlo je za zelo primerno rešitev, saj je bila nova lokacija približno enako dosegljiva vsem čla- nicam branže, kot tudi SOZD-u Iskra s sedežem v Ljubljani, le sežanski Radijski sprejemniki so ostali nekoliko izven njenega dometa. Branžne službe so medtem delovale po ustaljenem redu, na obzorju pa so se že kazali prvi znaki gospodarske krize, najprej v obliki splošne plačilne nesposobnosti. Politika je medtem, skladno z določili ZZD, vse bolj forsirala TOZD-iranje, ki je bilo v tolikšnem zagonu, da si je v zares kratkem času zagotovilo svoj lasten pomenski glagol z neposredno uvrstitvijo v slovensko pogo- vorno besedišče. Izgledalo je, kot bi bila delovna us- pešnost partijskih funkcionarjev premosorazmerna številu novih TOZD-ov, ki so dobesedno pod prisilo nastajali na območjih njihovega političnega delova- nja. V tej njihovi vnemi je Lojzetu s sodelavci komaj uspelo preprečiti ustanovitve brezpotrebnih novih TOZD-ov tako v tovarni v Železnikih kot tudi v njeni idrijski ekspozituri. V dveh letih od ustanovitve DO Široka potrošnja, krajše imenovane kar branža, so se odnosi med njenim vodstvom in posameznimi TOZD-i v njeni sestavi le počasi urejali, čeprav so delo režijskih oddelkov prej samostojnih tovarn že v štartu prenesli pod okrilje Lojzeta in njegove branžne ekipe. To so najlažje izvedli s prezaposlit- vijo delavcev iz teh oddelkov v DO Široka potrošnja, kar je, v nasprotju z načrtovanjem bodočega razvoja celotne branže, pomenilo zelo enostavno opravilo, pravi mačji kašelj. Vsaka od članic je namreč imela svoje razvojne načrte, ki jih je bilo med seboj skoraj nemogoče uskladiti. Nesoglasja so tako reševali na številnih in dolgotrajnih sestankih vodstev, saj brez konsenza ni bilo mogoče sprejeti nobenega sklepa ali odločitve. Običajno je bilo videti, kot bi vodstvo branže služilo svojim članicam le za nekakšnega serviserja pri iskanju skupnih interesov, kar pa je le redko obrodilo sadove. Posebno poglavje v delo- vanju so predstavljali tudi stroški vodstva branže, kamor so spadali osebni dohodki zaposlenih, naje- mnina poslovnih prostorov in ostali režijski stroški. Na branžnem računu so se poleg teh zbirali tudi stroški, ki jih ni bilo mogoče kar porazdeliti med po- samezne TOZD-e, v največji meri pa je šlo za stroške raznih prevozov, reklame in v imenu branže najetih kreditov za račune svojih članic. Za tovrstne stroške je bilo treba vsako leto znova določiti razdelilnik po posameznih članicah branže, kjer pa spet ni šlo brez popolnega soglasja. Leto 1976 se je bližalo koncu, ko je vodja raču- novodstva Lojzetu pod nos pomolil spisek s stroški branže, ki jih je bilo zaradi letne bilance treba raz- deliti, in ponovno je napočil čas za že opisano, vse prej kot prijetno opravilo. Že naslednji dan je Lojze sklical sestanek direktorjev TOZD-ov, za katerega se je že vnaprej vedelo, da bo samo prvi v nizu mno- gih. Čeprav je vsak trdno zagovarjal svoja stališča, je bilo treba zlepa ali zgrda določiti razdelilni ključ, sestankovanju kar ni bilo videti konca, do tako že- lenega soglasja pa ni in ni hotelo priti. V nevzdržni situaciji in tako rekoč brezizhodnem položaju je na plodna tla naletel šele Lojzetov nagovor, da jih, di- rektorje TOZD-ov, kot Lojze Žumer vljudno prosi za vsaj približen dogovor o delitvi stroškov, če že kot direktor branže na kaj takšnega nima nikakršnega vpliva. Ko so prisotni končno uvideli, da se delitve- nemu ključu res ne bodo mogli izogniti, so sprejeli tistega, ki jim je bil posredovan že na prvem od niza sestankov, vsi naslednji pa so se tako izkazali za nič manj kot izgubljanje časa. Železne niti 14 Prelet življenja, 2. del 278 Le zakaj neki je treba vse tiste ure presedeti na brezplodnih sestankih in tratiti dragoceni čas, je te- daj kljunilo v Lojzetu in mu hkrati dalo misliti. Ko je kot direktor v domači tovarni vsak dan točno ob šestih prišel na delo, je vedno natanko vedel, kako je treba reševati tekoče zadeve, še bolje pa je poz- nal metodologijo za uspešno vodenje tovarne v bo- dočnosti. Delovnih navad na branži ni spreminjal, njegov delovnik se je prav tako začenjal ob šesti uri, le podrejene direktorje, ki enakega urnika niso poznali, je običajno moral počakati in jih šele potem povprašati, ali lahko nemara kaj stori zanje. Loteval se ga je občutek, da je postal nekakšen slamnati di- rektor, vsem in vsakomur na razpolago za usluge in brez možnosti vpliva na prihodnost branže, pri čemer pa je šlo za še mnogo hujši občutek, občutek nemoči. Med članicami branže in njihovimi vodstvi se je dogajalo neke vrste nasprotje interesov, vsak je vlekel svoj voz na svojo stran, vodstva branže pri svojih odločitvah niso kaj dosti upoštevali, pa tudi njihov status v skupni prihodnosti jim je bil vse prej kot jasen. Edina, ki je imela položaj pod kontrolo in vizijo razvoja vsaj približno naslikano, je bila tovar- na v Železnikih, ki pa se kot sestavni del branže v prihodnosti zagotovo ni videla. Položaj branže in poslovni odnosi v njej zagotovo niso obetali nič dobrega. V takšnih razmerah je DO Široka potrošnja vsto- pila v leto 1977, ki naj bi ga zaznamovale jesenske lokalne volitve, po katerih bi se morala zamenjati vodstva občinskih uprav. Že kmalu so se pričela ka- drovska kupčkanja in namigovanja o tem, kje bodo pristali dosedanji veljaki s pretečenim mandatom, ki jim je bilo treba najti minulim zaslugam ustrezno delovno mesto. Kadrovanje je bilo v domeni partije, ki je s svojimi občinskimi celicami skrbela za kro- ženje zaslužnežev po vodstvenih funkcijah SZDL, Zveze borcev, sindikatov in podobnih občinskih, pa tudi regionalnih in republiških organizacij. Vablji- vejši od naštetih je bil le še vodilni položaj v kate- rem od uspešnih gospodarskih subjektov, kakršna je bila v škofjeloški občini prav DO Iskra Široka po- trošnja, pa ne toliko zaradi stanja v branži kot zaradi pomena imena in blagovne znamke Iskra. Na dan so pricurljale govorice, kako je bil na sestanku občin- skega komiteja govor o Žumrovem desetletnem direktorovanju, zaradi česar bi bil že skrajni čas za zamenjavo. Zaposlili naj bi ga na občini, njegovo mesto pa bi zasedel dosedanji župan. Za nameček je podjetje Jelovica v Škofji Loki prav v tem času obiskal predsednik slovenskega Centralnega ko- miteja Zveze komunistov. Razlog za ta visoki obisk je bil discipliniranje vodstva, ki se je ustanavljanju TOZD-a v svojem podjetju menda krčevito upiralo. Predsednika slovenskih komunistov je vodstvo Jelo- vice v svojo obrambo spomnilo, da Žumer v Iskri v Železnikih prav tako ni dovolil podobnega ustanav- ljanja, a so bili nemudoma poučeni, da bo moteča ovira kmalu odstranjena. Zaradi opisanega predvolilnega dogajanja in stanja v branži na splošno se je Lojze tudi po ome- njenem partijskem namigovanju odločil, da ne bo kar čakal, kaj se bo po njihovi volji zgodilo z njim. Sklenil si je že prej poiskati delo in tako politiki še pred županskimi volitvami nekoliko zmesti, preme- šati karte. Želel se je zaposliti daleč od sprevržene politike, katere edini namen je bil za vsako ceno ob- držati na oblasti obstoječo nomenklaturo z njenim pokvarjenim sistemom vred. Najraje bi se vrnil v domačo tovarno, seveda ne na mesto direktorja, pač pa v razvoj, da bi lahko delal v svoji stroki. Časa do jesenskih volitev je bilo dovolj in vmes se je popol- dne večkrat odpravil na letališče, kjer je ljubljanski aeroklub parkiral svoja dvomotorna letala. Ker je že imel dovoljenje poklicnega pilota s pooblastilom za letenje z inštrumenti v vseh vremenskih pogojih, je z letali aerokluba prevažal potnike, če se mu je za to le ponudila priložnost. Po čudnem naključju je ravno v tem času sloven- ska vlada poleg starejšega letala z batnima motor- jema kupila tudi moderno reakcijsko plovilo znam- ke Learjet, ki je v očeh pilotov zbujalo vsesplošno občudovanje. Naključje je hotelo, da se je Lojze ob novi tehnični pridobitvi srečal z glavnim od vladnih pilotov, ki ga je seznanil z dejstvom, da jim manjka pilotov, zato mora biti eno od obeh letal vedno pri- Železne niti 14 Prelet življenja, 2. del 279 zemljeno. Bolj za šalo kot zares je Lojzeta povabil, naj se jim pridruži, a je ta o njegovi ponudbi vendar- le pričel resno in vedno bolj intenzivno razmišljati. Pogoje za pilotski poklic je sicer izpolnjeval, skrbi mu je povzročal le izredno strog zdravniški pregled na Vazduhoplovni lekarski komisiji (VLK) v Beogra- du, ki je bil tedaj za vse poklicne pilote prava nočna mora. Obvezne letne preglede je kot pilot v aeroklu- bu sicer opravljal pred komisijo v Ljubljani, kjer pa so bili zahtevani kriteriji bistveno blažji od kriteri- jev strogih obrazov v belih zdravniških haljah sredi Beograda. Če bi se zaposlil kot pilot, bi moral tudi po strokovni plati opraviti še izpit za letenje kot član posadke, t. i. multi crew, saj so piloti v klubu vedno leteli le solo, brez kopilota, kar pa z obema vlad- nima letaloma, ki sta bili povsem drugačne vrste, nikakor ni bilo mogoče. Tudi zdravniški pregled v Beogradu bi lahko opravil šele z nastopom pilotske službe. Ker ni bil povsem prepričan, da bi zahtevni pregled lahko opravil zgolj formalno in brez kom- plikacij, se je Lojzetu pilotska kariera zdelo preveč tvegano početje, zato je tovrstno misel začasno pos- tavil v kot, a ni nanjo kljub aktivnemu iskanju nove zaposlitve nikoli povsem pozabil. Ni minilo prav dolgo, ko ga je ponovno poklical šef vladne pilotske službe in mu povedal, da nanj resno računajo. Zaradi zadostitve predpisanim zahtevam namreč v svojih vrstah potrebujejo ne- koga z visoko tehnično izobrazbo in znanjem angle- škega jezika, ki bo poleg letenja opravljal vse pot- rebno v zvezi s servisiranjem in vzdrževanjem letal, saj njihov mehanik angleščine ni obvladal in tudi njegova izobrazba ni ustrezala zahtevanemu nivoju. Ker so v prihodnje načrtovali letenje tudi za zuna- nje naročnike, je bilo za projekt treba izdelati še vso potrebno strokovno dokumentacijo, kar je prav tako predstavljalo velik zalogaj. Lojze je kljub vsem argumentum še vedno okleval, in da bi si bil o svo- jem zdravstvenem stanju vsaj približno na jasnem, je pri prijatelju dr. Rešku opravil zdravniške prei- skave, ki so pokazale njegovo odlično zdravstveno sliko, po kateri se mu pregleda na VLK v Beogradu ni bilo treba niti malo bati. Ko je še družinski svet potrdil pravilnost nadaljevanja njegove karierne poti, je bilo nenadoma vse mnogo lažje, zato se je ponudbo, naj postane pilot, dokončno odločil spre- jeti. Vložil je prošnjo za sprejem v službo vladnemu protokolu, pristojnemu za letala in njihovo osebje, s priloženim življenjepisom, z vsemi potrebnimi do- kumenti in dokazili, nato pa čakal odgovor, ki ga kar ni in ni hotelo biti. Ko je o vzrokih za tako dolg odziv povprašal vod- jo pilotov, je le izvedel, da mora vsako novo zapo- slitev v vladnih službah odobriti notranja uprava, Udba torej, ki pa ji je čas zelo relativna kategorija. Kasneje, ko je bil tam že zaposlen, je Lojze izvedel, Eden redkih sproščenih trenutkov z družino v prelomnem kariernem obdobju. Železne niti 14 Prelet življenja, 2. del 280 da je bilo izdano mnenje Udbe zaradi njegovega ''kapitalističnega porekla'' negativno, a je bil k sreči vodja protokola toliko nevtralen, da je kandidate ocenjeval izključno s stališča strokovnosti in znanja, ne pa brezpomenskih političnih floskul, ki nimajo s kvalificiranostjo prav nikakršne zveze. Tako naj bi ga proti koncu pomladi sprejeli v novo, zdaj že kar težko pričakovano službo. Še prej je bilo seveda treba urediti vse potrebno v zvezi s prekinitvijo službovanja v DO Iskra Široka potrošnja, kar pa je bilo vse prej kot enostavno op- ravilo. Novica o njegovem odhodu drugam je spro- žila burne razprave na vseh nivojih, reakcije so bile barvite in raznolike, označili so ga celo za izdajalca in nekateri o razrešnici sprva niso hoteli niti sliša- ti. Nazadnje se je vse nekako uredilo in po uspešno odbitem partijskem spopadu za njegovo nasledstvo je lahko veliki Iskri, ki je tistikrat že počasi pričela izgubljati svojo moč in koherentnost, le pomahal v slovo. Iz DO Iskra Široka potrošnja, katere priho- dnosti zaradi različnosti interesov podjetij v njenem sestavu nikakor ni bilo mogoče strateško predvi- deti, je namreč kot prva zelo kmalu izstopila prav domača tovarna v Železnikih s svojim idrijskim obratom, ki je pod novim vodstvom Iskrine branže postal od Železnikov ločen TOZD. Njenemu zgledu so sledila tudi ostala branžna podjetja, ki so se iz TOZD-ov prelevila v samostojne DO, velika Iskra pa je s tem neizbežno zdrvela v razpad. Enako se je go- dilo celotnemu jugoslovanskemu gospodarstvu na čelu z vase zagledano partijo in njenim slepim zago- varjanjem povsem zgrešenega ZZD, s katerim je ne- koč cvetoči ekonomiji zadala udarec, od katerega si ta nikakor ni opomogla, in mu z njim izkopala jamo, v katero se je nazadnje zvrnila tudi sama. Kaj pa se je zgodilo z veliko Iskro, kot so jo v tistih časih popularno imenovali? Njen nastanek sega v čase povojne obnove, ko so se takratni Iskri v Kranju priključila vsa slovenska elektrotehnična podjetja in se razvila v monolitno podjetje z velikim intelektualnim potencialom. Vodilna mesta v eno- tnem podjetju so zasedali priznani strokovnjaki, ki so s svojim znanjem zagotavljali njegovo gospodar- sko rast in razvoj, kar je takrat pomenilo sinonim za uspešnost ne le doma, pač pa tudi v tujini. Za pot- rebe kar najbolj gospodarnega delovanja je Iskra kupila nedokončano stolpnico na Trgu republike v Ljubljani, v katero so se po dokončani izgradnji na- selile dotlej lokacijsko razkropljene skupne službe. Število zaposlenih je z obsegom poslovanja propor- cionalno naraščalo in na koncu že preseglo število trideset tisoč. Svoja predstavništva je Iskra imela v skoraj vseh evropskih državah, na Bližnjem vzho- du, pa v Afriki in v obeh Amerikah. Kot velik gospo- darski konglomerat je pomenila pomemben člen z velikim prispevkom k takratnemu izvozu, četudi za vsako ceno, zaposleni pa so s podjetjem dihali in živeli ter bili ponosni, da so lahko člani uspešnega kolektiva. Iskro, ki je nastala kot produkt politike, je prav ista politika kasneje tudi uničila in nekdaj uspešno podjetje se je znašlo na robu preživetja … Prvi pilotski koraki Preden je pričel z opravljanjem poklica pilota, je Lojze že imel licenco poklicnega pilota in pooblas- tilo za letenje po inštrumentih (instrumental flight rules, IFR), s tem pa seveda tudi dovoljenje za letenje na večmotornih letalih. Kako mu je uspelo pridobiti vsa potrebna dovoljenja, bomo videli v naslednjem poglavju. Za krmilno palico motornega letala je prvič pri- jel leta 1966, ko je delal pri gospodu Sharenowu v njegovi firmi Empire Machines v New Yorku. Imel je avto, zato je ob vikendih pohajkoval po mestu, se nekega dne, bolj kot ne slučajno, zapeljal na letali- šče La Guardia (ime je dobilo po županu, ki ga je dal zgraditi) in s tamkajšnje razgledne ploščadi opazo- val letala. Med opazovanjem velikih zračnih plovil so se med stolpnicami v smeri Long Islanda neneh- no dvigala in spuščala majhna motorna letala, zato se je iz radovednosti odpravil v omenjeni del mesta in se kmalu ustavil ob majhnem letališču, polnem vzletajočih, pristajajočih in parkiranih letal. Ker so pri pristajanju in pred zaustavitvijo kot po pravilu Železne niti 14 Prelet življenja, 2. del 281 nekoliko smešno poskakovala, je lahko kmalu ugo- tovil, da gre za letališče, na katerem poteka šolanje bodočih pilotov. V svoji sobi je na karti mesta odkril, da se letališče imenuje Flushing Meadows, in nasled- nji teden ob povratku pod letališki kontrolni stolp izvedel, da tam šolajo pilote za pridobitev private pilot licence (PPL), dovoljenja za športnega pilota. Cena ure letenja z učiteljem na šolskem letalu piper J-3 cub je znašala štiri dolarje in pol, kar sploh ni bilo veliko, saj si v tistem času skoraj toliko plačal za ogled predstave na Broadwayu. Sogovornik je Lojzetu potisnil v roke strokovno literaturo, mu pojasnil postopek šolanja in predstavil minimalne norme za pričetek letenja. Po uspešno opravljenem testu iz teorije, zdravniškem pregledu, ki ga zaradi ravnokar pridobljenega ameriškega vozniškega do- voljenja sploh ne bi bilo treba dodatno opravljati, in odločitvi o predvidenem številu ur letenja se je bo- doči pilot že lahko vsedel v dvosedežnega piperja, ga malce potipal in skupaj z inštruktorjem poletel pod nebo. Odločitev se je zdela skoraj samoumevna in Lojze je že naslednji vikend vplačal svojo prvo uro letenja, še prej pa opravil test iz teorije, ki mu zaradi izpita iz predmeta letalstvo v petem letniku ljubljanske elektro fakultete pri profesorju Antonu Kuhlju ni predstavljal nobenih težav. Določili so mu še učitelja, starejšega upokojenega prometnega pi- lota, ki se je usedel na zadnji sedež, in tako se je vse skupaj začelo. Najprej je bilo treba opraviti zagon motorja in ga pustiti teči, da se je ogrel. Po inštruktorjevih na- vodilih je bodoči letalec preizkusil delovanje obeh vžigalnih sistemov z največjo močjo, in ko je bilo to opravljeno, je inštruktor od njega zahteval, naj zaradi občutkov med manevriranjem stalno drži kr- milno palico z nogami na pedalih. Zapeljala sta na stezo in po prevoženih nekaj več kot sto metrih že bila v zraku. Dvignila sta se na višino tisoč čevljev in se oddaljila od letališča, kjer je inštruktor poka- zal koordiniran zavoj in opozoril, na kaj je pri tem treba najbolj paziti. Največ pozornosti pa je posve- til prevlečenemu letu, ko popusti vzgon in letalo omahne na nos. Če pilot nagonsko poskuša dvigniti nos letala z vlečenjem palice nase, bo to le še bolj omahnilo, zato velja pri prevlečenem letu naspro- tno pravilo: palico popustiti, in ko hitrost naraste, postane letalo zopet ubogljivo. Zatem sta obrnila nazaj proti letališču in tu je inštruktor pokazal priče- tek končnega prileta, obvezno izvedenega z motor- jem v praznem teku, ki se mora brez dodajanja moči končati na začetku pristajalne steze. Opravila sta še tri kroge s poletanjem in pristajanjem, po tistem pa se je ura iztekla. Res je hitro minila, a je bila tudi zelo naporna, sledilo pa ji je celotedensko premlevanje dogajanja na pilotskem sedežu. Tako se je zgodba naslednji teden z dodatno mero sproščenosti ponovila. Z inštruktorjem sta poletela do dveh manjših letališč, kjer je bilo treba ponovno oceniti višino in smer za pravilen dolet in pristanek. Lojze je s tem odletel svoje prve tri ure, učitelj pa mu je že predlagal samostojno letenje, vendar le s predhodnim dovoljenjem za uporabo radijske postaje, saj brez zveze s kontrolo letenja v gostem zračnem prometu ne bi bilo mogoče leteti. V prvih treh učnih urah je namreč s kontrolo letenja komu- niciral inštruktor. Dovolil mu je le nekaj samostoj- nih krogov nad letališčem in s tem preveril, ali je kandidat za pilota zmožen samostojnega vzletanja in pristajanja. Za pridobitev dovoljenja o uporabi radijske postaje pa je moral Lojze izpolniti obrazec z osebnimi podatki, ki ga je inštruktor poslal na ustre- zen urad, a ga je ta zaradi nerezidentnosti prosilca gladko zavrnil. Tako se je Lojzetovo prvo šolanje Šolsko visokokrilno letalo piper J-3 cub z motorjem 65 KM in dvema sedežema v tandemu, s kakršnim je Lojze v New Yorku napravil prve pilotske korake. Železne niti 14 Prelet življenja, 2. del 282 za pilota končalo, saj bi ga lahko nadaljeval le z do- datnim vzdrževalcem radijske zveze, kar bi bil v tej situaciji stran vržen denar. Kljub temu je bodočega pilota prevevalo zadovoljstvo, ker se je v kratkem času naučil vsaj osnovnih elementov letenja. Ko je v ponedeljek sodelavcem razkril končanje svojega letalskega šolanja, se je oglasil poslovni pri- jatelj Loyd Silverman, ki je bil prav tedaj na obisku, in povedal, da ima svoje letalo, s katerim bi lahko kdaj skupaj letela. Lojze je ponudbo seveda takoj sprejel in tako sta že naslednjo soboto z letalom piper cherokee, opremljenim tudi za navigacijsko instrumentalno letenje brez zunanje vidljivosti, poletela z letališča Teterboro v Atlanitc City na ve- čerjo. Bolj kot večerja je Lojzeta zanimalo letenje, sploh zato, ker sta poletela z nočjo in se ponoči tudi vračala. Silverman mu je dovolil leteti po umetnem horizontu, pa tudi samostojno držati smer ali višino letala, in ker so bili poleti zaradi gostega prometa v zračnem prostoru nad velikimi letališči JFK, La Guardia in Newark zelo zahtevni, se je na njih lah- ko naučil mnogo koristnega. Največ preglavic mu je povzročalo razumevanje pogovorov med pilotom in kontrolo letenja, saj zaradi množice različnih kratic in nepovezanih imen ni razumel skoraj nič. Pred- vsem je bilo važno, da je obvladal osnove letenja, za kar je bil cherokee kot nezahtevno letalo nadvse primeren. Z Loydom sta še večkrat letela skupaj in letenje je Lojzeta tako okužilo, da je sklenil doma z letenjem nadaljevati. Odločil se je, da bo v aeroklu- bu na letališču v Polju pri Ljubljani, ki ga je poznal še iz študentskih dni, poskusil pridobiti pilotsko dovoljenje. Zaradi znanih težav firme Empire Machines, kjer je bil zaposlen, in posledično seveda tudi težav ma- tične tovarne v Železnikih se je bil Lojze primoran vrniti domov. Zaradi težkega položaja v tovarni na letenje ni mogel niti pomisliti, pa tudi sezona lete- nja se je zaradi bližajoče zime v ljubljanskem klubu že končala. Naslednje leto poleti pa so se razmere v tovarni že toliko uredile, da se nadaljevanje le- talskega šolanja le ni zdelo preveč bogokletno de- janje. V pisarni aerokluba je dobil informacijo, da se bo šolanje za športnega pilota začelo v avgustu, ne bi se pa bilo slabo včlaniti v njihov klub, če ne drugače, že zaradi plačila ur letenja po članski ceni. Po včlanitvi je Lojze prejel knjigo Šola motornega letenja, zraven pa še navodila za letenje na letalu aero-3, trenažnem letalu za šolanje vojaških pilotov, kakršnega so v šolske namene imeli v ljubljanskem aeroklubu. Letalo z vzletno težo 1.250 kilogramov je imelo šestcilindrski bokser motor lycoming s 150 konjskimi močmi. V kabini sta bila dva sedeža v tandemu, oblikovana tako, da je bilo treba leteti s sedežnim padalom, kar je bilo za vojaško letalo nekaj povsem normalnega. Instrumentna plošča je bila pred prvim in zadnjim sedežem, ki ga je zasedal učitelj. Navigacijski inštrument je bil navadni ma- gnetni kompas, katerega roža je plavala v alkoholu, zato so mu rekli ''whisky kompas''. Letalo je od mo- tornih instrumentov premoglo termometer z meril- cem tlaka goriva in olja, za letenje pa so bili vgrajeni umetni horizont, višinomer, brzinomer, indikator vertikalne hitrosti ter indikator kroženja z metlico in kroglico. Po predelanih knjigah, ki jih je dobil ob vpisu v klub, in opravljenem zdravniškem pregledu pred vojaško komisijo v vojni bolnici Mladika je bil Loj- ze nared za šolanje. Za učitelja so mu določili Ivana Kralja, po letih vrstnika, sicer pa diplomiranega in- ženirja metalurgije in zelo izkušenega pilota, ki so ga v letalskih krogih vsi klicali King. S šolanjem je začel avgusta in po opravljenem testu pred upravni- kom letalske šole o poznavanju letala aero-3 z opr- tanim padalom zlezel na njegov prednji sedež. Ivan mu je razkazal kabino s posameznimi komandnimi Trenažno letalo aero-3 ljubljanskega aerokluba na le- tališču v Polju. Železne niti 14 Prelet življenja, 2. del 283 ročicami in oznanil, da bosta zaradi seznanitve o obnašanju letala v mejnih pogojih letenja najprej letela informativno. Izkazalo se je, da je letenje s tem letalom nekaj povsem drugega kot s pohlevnim piperjem v Ameriki. Med poletom je Ivan natančno razlagal, kaj poč- neta, in tudi na krmilni palici ter nožnih pedalih je Lojze čutil, kaj točno dela. Na višini 300 metrov mu je pokazal standardni koordinirani zavoj in takoj nato še ostri zavoj z nagibom 45 stopinj. Zatem je motorju odvzel moč, hitrost je pričela padati, ko pa se je letalo zatreslo in povesilo nos, je popustil pali- co, zato je letalo zopet pridobilo hitrost in normalno letelo. Ko je postopek ponovil, je najprej počakal, da se je letalo streslo, nato pa sunil z desno nogo, da se je letalo pričelo vrteti okrog vzdolžne osi in strmog- lavljati. V trenutni zmedenosti Lojze ni mogel doje- ti, kaj se dogaja, ko pa sta spet normalno letela, mu je Ivan povedal, da sta izvedla vrij, ki so ga takrat s tujko imenovali kovit, danes pa mu po slovensko pravimo tudi zvrt1. Razumljiveje, kot je zapisano v knjigah, mu je še enkrat razložil pojem zvrta, za na- meček pa sta napravila še looping in obrnila letalo na hrbet. S tem se je informativni, bolje rečeno osveže- valni, polet zaključil, treba je bilo le še pristati. Za finale je Ivan pokazal tehniko ocenitve, kdaj in pri kakšni višini zaviti v zadnji zavoj, da pilot pristane na predpisani točki brez dodajanja motorne moči med končnim priletom. Ko je po pristanku Lojze mehkih nog izstopil, mu je kar nekoliko odleglo, še posebej zato, ker je Ivan predvidel nadaljevanje šolanja šele čez nekaj dni in mu je za premlevanje le- talskih doživetij tega dne ostalo časa več kot dovolj. V nadaljevanju spoznavanja letalskih skrivnosti sta z učiteljem vsakokrat vadila vzletanje in prista- janje, se učila izgubiti višino v primeru previsoke- ga končnega prileta z manevrom drsenja po krilu, imenovanim glisada, in se prebila skozi številna poglavja letalskega manevriranja. Ponavljala sta zvrt oziroma vrij in letalo vedno poskusila izvleči že po enem krogu, vse manevre pa sta ponavljala vsa- kokrat, ko sta se skupaj dvignila pod nebo. Po opra- vljenih 36 šolskih ciklih je učitelj King oznanil, da bi Lojze že lahko letel samostojno. Za drugo mnenje je poklical še svojega pilotskega kolega, in ko je z njim preletel že 37. šolski krog, je Lojze naslednjega prvič res lahko opravil samostojno. In prav od Kingovega kolega je izvedel še zadnjega od koristnih napotkov. Pilot mora namreč v primeru, ko letalu pred prvim zavojem po vzletu odpove motor, na svoji levi ali desni poiskati primeren prostor za zasilni prista- nek, ne pa poskušati z vrnitvijo nazaj na letališče. Tako je prišel čas tudi za opravljanje izpita, pogoj pa so bili opravljeni poleti na tri druga letališča, ki jih je bilo treba opraviti s pomočjo terestrične navigacije (navigacija z opazovanjem zemeljskih objektov), načrte poletov pripraviti po posameznih odsekih ter jim določiti smer in čas trajanja. Enkrat je poletel v Mursko Soboto, drugič v Novo mesto in tretjič v Ajdovščino, med letenjem pa je moral stal- no iskati prostor za morebitni zasilni pristanek in po navodilih izskočiti s padalom, če bi zašel v oblak ali se, bognedaj, izgubil. Po skupno opravljenih 30 urah letenja je iz Beo- grada prišla izpitna komisija, trije kandidati pa so se najprej lotili pisnega dela izpita iz teorije letenja, terestrične navigacije in letalskih predpisov. Sledil je praktični del s preletom šolskih krogov in dvigom na višino 300 metrov, kjer je bilo treba z nagibom 45 stopinj najprej ostro zaviti in pri tem strogo drža- ti višino, napraviti vrij z izvlekom letala iz strmog- lavljenja po enem obratu in nato še prevlečeno le- teti, pri čemer jim je za orientacijo služil ravni del železniške proge med Ljubljano in Poljem. Član izpi- tne komisije je pri letenju sedel na zadnjem sedežu, Lojze pred prvim samostojnim poletom. Železne niti 14 Prelet življenja, 2. del 284 kandidati pa so med poleti brez radijske zveze mora- li po njegovih zahtevah izvajati posamezne faze po- leta. Vodja letenja jim je neposredno nad letališčem zahteve komisije sporočal z znaki na tleh, pri pole- tih na druga letališča pa so namembnemu letališču predvideni čas pristanka najavili po telefonu. Ko so bile vse naloge uspešno zaključene, je bil izpit v za- dovoljstvo kandidatov opravljen s pozitivno oceno. Tako je Lojze z licenco športnega pilota lahko vedno, ko je utegnil, odšel na letališče in poletel za kakšno uro. Poleg šolskih letal aero-3 je imel klub za letenje svojih članov še letalo kurir, visokokrilnik, ki ga je vojska uporabljala kot izvidniško letalo, a je s šibkim motorjem walter, ki je premogel le 110 konjskih moči, deloval precej nebogljeno in je služil v prvi vrsti za vleko jadralnih letal. Modernejše in primernejše za turistične namene je bilo letalo libis 180 z lycomingovim motorjem, ki je imelo spredaj dva vzporedna sedeža, zadaj pa le enega, ker je bil na mestu četrtega sedeža nameščen rezervoar za gorivo. Poleg omenjenih letal, stacioniranih na letališču v Polju, je imel ljubljanski aeroklub tudi dve letali češke proizvodnje morava L-200. Šlo je za dvomo- torni letali, opremljeni za inštrumentalno letenje po pravilniku IFR, vzletali pa sta z brniškega leta- lišča. Eno od obeh je v dnu kabine imelo odprtino z nameščeno snemalno kamero in ga je Geodetski zavod uporabljal za fotogrametrijo, drugo pa je bilo namenjeno prevozu potnikov in je poleg pilotskega imelo še štiri potniške sedeže. To letalo so že v tis- tem času nekatera slovenska podjetja uporabljala v poslovne namene, pilotirali pa so ga lahko le tisti člani kluba, ki so imeli licenco poklicnega pilota in pooblastilo za IFR ali t. i. ''nočno letenje'' v pogojih IMC (instrumental meteorological conditions). Prav zaradi trženja letal v poslovne namene je klub z lastnimi sredstvi izšolal več pilotov, a so žal vsi, razen Ivana Kralja, kmalu odšli v slovensko le- talsko podjetje Adria, ki je v tistem času že kupovalo reaktivna letala DC-9. Fantje so bili pri njih dobro- došli, saj so vsi že imeli osnovna dovoljenja in jih je bilo treba le še izšolati, klubu pa je zato pilotov z ustreznimi dovoljenji vedno primanjkovalo. Kot direktor v tovarni je Lojze tudi sam nekajkrat upo- rabil moravo za poslovni let v Skopje, saj je letalo za povratek še v istem dnevu predstavljalo edino alternativo vlaku, ki je za enako pot v eno smer porabil od 12 do 16 ur. Vsakokrat je letel s pilotom Ivanom Kraljem in med poletom vedno sedel na desnem sprednjem sedežu s komandami za letenje. Ivan mu je kljub zaskrbljenim obrazom ostalih po- tnikov dovolil pilotirati, zato je povsem razumljivo pričel razmišljati o možnosti samostojnega pilotira- nja, a bi moral najprej opraviti izpit za poklicnega pilota. Pred prijavo na ta izpit pa je bilo treba imeti evidentiranih vsaj 200 ur letenja kot športni pilot, kar je med drugim pomenilo za kandidata tudi velik finančni zalogaj. Zato je bilo do teh ur treba ubrati bližnjico, ki jo je pomenil izpit iz jadralnega pilotiranja. Kot ja- dralni pilot bi lahko Lojze vlekel jadralna letala pod nebo in tako na cenejši način polnil potrebno kvoto dragih ur za športno pilotiranje. Prijavil se je na te- čaj, licenca motornega pilota, ki jo je že imel, pa je postopek močno poenostavila. Šolal se je na jadral- nem letalu blanik in z izpitom pogojene ure opravil na letalu domače konstrukcije libis. Visokokrilno letalo kurir. Libis 180. Železne niti 14 Prelet življenja, 2. del 285 Jadranje z letalom, običajno se je proti večeru dogajalo nad Ljubljano, ko je bilo zaradi pregrete- ga ozračja nad mestom dovolj termike, je pomenilo zares svojevrsten užitek. Lojze je v jadranju dosegel normo celo za srebrni znak, za katerega je bilo treba neprekinjeno jadrati pet ur, preleteti razdaljo 50 ki- lometrov in se nad višino odpetja od vlečnega letala dvigniti še 500 metrov, kar je pilot moral dokazati s kabinskim tahografom, ki je beležil višino. Za tem je pričel z vleko jadralnih letal, in ker so med sezono na letališču v Polju imeli šolo jadralnega letenja, je za izpit potrebne ure lahko nabiral zelo pospešeno. Hitro je izpolnil zahtevani pogoj o potrebnem števi- lu ur športnega letenja in leta 1974 že opravil izpit za poklicnega pilota. Medtem je ljubljanski klub kupil moderno špor- tno letalo cessna C-172, ki je bilo stacionirano na brniškem letališču. Uporabljali so ga v glavnem za turistične polete, šolanje za IFR pa takrat na eno- motornem letalu ni bilo dovoljeno. Z dovoljenjem poklicnega pilota je zato Lojze v pogojih za letenje z vidljivostjo (VMC – visual meteo conditions) lah- ko prevažal tudi potnike, ki so polet plačali. Klub pa je v prvi vrsti potreboval pilote za prostovoljno pilotiranje dvomotornika morava L-200, zato je Lojze še istega leta pričel s šolanjem za letenje po inštrumentih (IFR). Za izpit je bilo treba opraviti 40 ur letenja na dvomotornem letalu, polovico od tega lahko v simulatorju, ki sicer ni bil posnetek ka- kega tipa letala, a je premogel vse inštrumente za izvajanje postopkov IFR. Simulator, imenovali so ga ''link trainer'', je Adria dobila skupaj z letali DC- 6, ki jih je kupila od nizozemske letalske družbe KLM. Kandidati so najprej opravili teoretični del izpita iz predpisov in zakonodaje, radionavigacije, meteoro- logije, letalske frazeologije in angleščine, naslednji dan pa še praktični del, ki so ga vsi, brez izjeme, mo- rali opravljati na letalu morava. Na desnem sedežu je sedel učitelj, ki je upravljal z radijsko zvezo, član izpitne komisije pa je sedel zadaj in opazoval inštru- mente. Ker oblakov za dejanske pogoje IFR ni bilo, je komisija zakrila pilotov del vetrobrana, da je bil ta res odvisen le od instrumentov, in ga odkril šele, ko so se spustili do minimalne višine za pristanek. Najtežje pa je bilo opravljanje prileta in pristajanje z enim samim motorjem, saj je moral učitelj na zah- tevo komisije drugega ugasniti, vendar se je k sreči vse dobro končalo. Letenje na moravi ni bilo enostavno in je resnič- no zahtevalo kompletnega pilota. Letalo ni imelo avtomatskega pilota, zato je bilo treba stalno paziti na višinomer in žiro kompas, ga vsakih deset mi- nut primerjati z navadnim kompasom in ustrezno popravljati, ker ni imel korekturnega signala (''sla- ved gyro''). Manever je bilo treba izvesti pri povsem poravnanem letalu, ko je magnetni kompas miroval in ga je bilo možno odčitati. Kabina letala ni bila pod pritiskom, zato je bilo moč leteti le na višinah med osem in trinajst tisoč čevljev (2.640 do 4.290 metrov), kar v lepem vremenu ni bilo težko. Zap- letlo se je pri letenju v oblačnosti, še posebej če so bili v njej skriti nevihtni oblaki. Ker letalo ni imelo meteorološkega radarja, se oblakom ni dalo izogni- ti, zato je občasno priletelo naravnost v nevihtno jedro, kar je bil za pilota pravi pekel. Kljub motorni moči, zmanjšani na minimum, ni več mogel držati višine, in ko je letalo priletelo v navzdolnik, je še vedno padalo, maksimalni moči in minimalnemu propelerskemu koraku navkljub. Letalo je zaradi turbulence pošteno premetavalo in pilotiranje je Morava L-200. Jadralno letalo blanik. Železne niti 14 Prelet življenja, 2. del 286 bilo res pravo garanje, za nameček pa se je na krilih in propelerjih začel nabirati led. Topli zrak iz letala je bilo treba usmeriti v krila in na propelerje brizga- ti alkohol. Odpadni led je udarjal ob kabino, da je pokalo, kot bi letalo obstreljevali, vse skupaj pa je navadno trajalo od deset do petnajst minut. Temu peklu se je bilo mogoče izogniti le s pomočjo kon- trole letenja, ki je pilotu pomagala z usmerjanjem mimo jedra nevihtega oblaka. Kontrolor je namreč na radarju lahko videl nevihtne oblake, ki v tistem času na sekundarnem radarskem sistemu še niso bili brisani, kot so danes. Vsi piloti, ki so se v ljubljanskem aeroklubu izšo- lali za letenje na moravi, so medtem odšli k Adrii, klubu sta poleg Matije Škrleca, ki je pilotiral letalo z vgrajeno kamero in je bil tam redno zaposlen, os- tala zvesta le Lojze in Ivan Kralj. Večinoma je letel Ivan, Lojze pa le takrat, ko je utegnil, saj je bil tedaj še zaposlen v Iskri, a se mu je kljub temu z moravo nabralo približno 400 ur letenja. Letalo je spoznal do podrobnosti, in čeprav je imelo mnoge pomanj- kljivosti, je šlo za zelo zanesljivo letalo z dvema motorjema walter moči 210 KM, ki sta omogočala potovalno hitrost okrog 300 km/h in dolet 1.600 kilometrov brez vmesnega polnjenja. Edina nevšeč- nost se je Lojzetu pripetila na poletu v Zadar, ko se je po predaji tovora želel nemudoma vrniti domov. Levi motor morave kljub več poskusom ni hotel vžgati, zemeljski agregat (ground power) zaradi po- zne ure ni bil več dosegljiv in tudi kontrola je grozila z zaprtjem letališča. V časovni stiski ga je prešinilo, da morda ne deluje vibrator, ki pri startanju motor- ja oddaja dovolj močno zagonsko iskro, in nato je po preverjanju res opazil, da je ena od žic na stikalu odstopila. Ko jo je za silo pritrdil nazaj, se je motor takoj odzval in je zato lahko odletel, tik preden so letališče zaprli. Za nameček se je na letalu nad Ma- lim Lošinjem naredil še ledeni oklep, ker pa je bilo letalo prazno in zato ne pretežko, je povratek minil brez zapletov. Za vedno pa mu je v spominu ostala dogodivščina s poleta v Stuttgart, kamor bi moral nekega novem- brskega popoldneva z moravo prepeljati pakete s pomembnimi dokumenti. Že v Ljubljani je meteoro- log zaradi oblakov tople fronte, ležeče nad Avstrijo, napovedal težave z ledom na letalu. Ker pa letalo, otovorjeno s škatlami dokumentov ni bilo pretež- ko, je Lojze predvideval, da tudi nekaj dodatnega ledu na krovu ne bo povzročalo težav. Po vzletu je Kamniške Alpe še prečkal z vidljivostjo, malo pred Celovcem pa je že bil v oblakih in je hitro opazil, da se na krilih nabira led. Vključil je gretje kril s črpal- ko za brizganje alkohola na propelerja, in ker je ves vroč zrak za gretje kabine tekel v krila, je izdihana vlaga pričela zmrzovati na vetrobranu. Tudi ledu je bilo kljub gretju na letalu vedno več. Skozi stransko okno je bilo na sprednjih delih neogrevanih repnih površin mogoče opaziti že dvocentimetrske ledene obloge in letalo je postalo tako težko, da kljub ma- ksimalni moči motorjev in minimalnemu propeler- skemu koraku pilot ni več mogel držati višine. Pri le tisoč čevljih nad varno višino mu ni preostalo dru- gega kot obrniti nazaj proti Ljubljani. Za vzdrževa- nje še varne hitrosti se je moralo letalo konstantno rahlo spuščati, in ko je skozi luknje v oblakih zag- ledal luči Celovca, si je končno lahko oddahnil, da bo vsaj Kamniške Alpe lahko preletel z vidljivostjo. Nad lokatorjem Dolsko je z vetrobrana spraskal led in se pričel spuščati proti letališču. Po pristanku, ko je mehkih nog zlezel z letala in videl, koliko ledu je nosilo, je šele lahko ugotovil, kakšno neverjetno srečo je imel. A je bil podvig za njegovo pilotsko pri- hodnost vendarle neprecenljiva izkušnja. Ko je nastopil novo službo pilota, je imel Lojze na vseh letalih skupaj že kar 700 ur letenja, in kar je še pomembnejše, zadosti izkušenj za letenje po IFR. Kljub temu so ga občasno še vedno navdajali Cessna C-172. Železne niti 14 Prelet življenja, 2. del 287 pomisleki o pravilnosti njegove poklicne odločitve. Ko pa se je povsem predal delu v letalskem poklicu, se je pomislekov hitro znebil in spoznal, da je letal- sko okolje nemogoče razumeti brez znanja termodi- namike. V roke je ponovno vzel fakultetni učbenik Termodinamika in parne turbine, kmalu za tem pa še Hidrodinamika in vodne turbine, saj je na letalu veliko naprav, ki delujejo s pomočjo hidravlike. Ker v sodobnih letalih vse naprave aktivira elektrika, bi bili zapleteni sistemi brez ustreznega znanja težko razumljivi. Vse običajne in neobičajne situacije je mogoče predvideti v 99 odstotkih, vendar manjka- joči procent vedno zahteva nestandardne odločitve, za katere je potrebno nekoliko več znanja. Kljub temu je za pilotovo samozavest koristno, da tudi pri mehaničnem drilu (ne)predvidljivih situacij točno ve, kaj se ob njegovih reakcijah z letalom dogaja. Pilotiranje je vedno predoločena enačba, zaradi mnogih okoliščin tudi z več neznankami, predvsem vremenskimi, zato pilotskega znanja ne more biti nikoli preveč. Pri rednem treningu v simulatorju je nekoč ameriški letalski veteran in inštrukor Lojzetu dejal: ''Če pilot ugotovi, da se nima več česa naučiti, mora v lastnem interesu in interesu bodočih potni- kov takoj opustiti ta poklic.'' In imel je še kako prav! Obdobje letenja Tako se je Lojze zaposlil pri slovenski vladi, ven- dar kot prišlek in zadnji v pilotski vrsti ni mogel upati, da bo že kar takoj letel na reaktivcu learjet. Mesto pilota ga je čakalo na cessni C-421, ki pa je bila z letenjem dveh pilotov v posadki zanj vseeno nekaj povsem novega, že zaradi dostopa v pilotsko kabino, mogočega le skozi potniško kabino s petimi sedeži. Letalo je imelo dva motorja z močjo 375 KM in turbinskim polnilnikom (turbocharger), letelo je s hitrostjo 330 km/h ob doletu 1.700 kilometrov brez vmesnega polnjenja z gorivom. Kabina je bila pod pritiskom, zato je običajno letelo na višini med 18 in 21 tisoč čevljev (med 5.940 in 6.930 metri). Poleg takrat standardne opreme je imelo še DME (merilnik razdalje do navigacijskega oddajnika), transponder (radarski odzivnik) in tudi meteorolo- ški radar kot njen najvažnejši del. Vgrajen je bil tudi preprost avtomatski pilot za vzdrževanje višine, le smer je bilo treba nastavljati ročno. Po predhodno opravljenih izpitih za letenje na tipu (type rating) in letenje v posadki (multi crew), je Lojze na cessni pričel leteti kot pripravnik za ko- pilota. Z njim je najprej letel Ivan Kocjančič, vodja pilotov in inštruktor za ta tip letala, po opravljenih izpitih pa Vinko Jakelić iz Splita. Vlada je cessno v glavnem oddajala naročnikom, medtem ko so njeni člani in ostali politiki vedno potovali z reaktivcem learjet. Običajno so leteli v Beograd, zato se ga je na letališču Surćin prijelo ime ''lokalac''. Cessno pa je največ uporabljala Iskra, ki je z njo letela po celotni Evropi in večkrat tudi v druge republike takratne Jugoslavije, najpogosteje v Skopje in Prištino. Piloti, ki so leteli na ''lokalcu'', so se zato začeli pritoževati in poskušali doseči, da bi kdaj politiki leteli v Beog- rad s cessno in oni z reaktivcem po Evropi, vendar zaman. Zakaj bi se visoka politika mučila v cessni s propelerji, ko pa so vse republike razen Bosne pre- mogle reaktivce. Zvezna vlada še celo dva! Kako so takrat kupovali letala naši oblastniki, je v svoji knjigi spominov Alex in Wonderland (Aleks v čudežni deželi) lepo opisal Sandor Alex Kvassay, prodajni predstavnik proizvajalca letal Gates Lear- jet Corporation. Ko je v Beogradu predstavljal novo letalo learjet, so na predstavitev poklicali tudi takra- tnega predsednika zvezne vlade Đemala Bijedića, ki ga je zanimalo samo to, ali je letalo večje in hitrejše od cessne 501 citation I, ki jo je imela hrvaška vla- da. Po pritrdilnem odgovoru je izjavil le: ''Dobro, Cessna C-421. Železne niti 14 Prelet življenja, 2. del 288 uzet ćemo dva!'' (Če je tako, bomo kupili kar dve!) in posel je bil sklenjen, zgledu pa so takoj sledili še Slovenci in Makedonci. Priznati je treba, da je bil reaktivec learjet takrat res prestižno zračno plovi- lo s hitrostjo, skoraj enako lovskemu letalu. Ker pa je imel še navadne reakcijske motorje, je bil tudi vzletni hrup enak kot pri lovskem letalu. Z gorivom je bilo vse prej kot varčno, Američani so ga imeno- vali kar ''fuel burner'' ali kurilec goriva, zato je bil kot nalašč za jugoslovansko federacijo, kjer ljudstvo o stroških ljubljenih voditeljev ni smelo vedeti nič, kaj šele o njih vprašati. Ko je Lojze pričel leteti na cessni, je letalo pravkar prišlo s servisa, na katerem so generalno obnovili oba motorja, zato je imelo zagotovljenih nadaljnjih 1.200 ur delovanja brez večjih posegov. Cessna je bila zelo zanesljivo in uporabno letalo, težave z njo so bile redke. Njena pomanjkljivost je bil predvsem kratek dolet in premajhno število sedežev. Če bi v popolnosti spoštovali predpise o največji vzletni teži, bi ob polnih rezervoarjih goriva smeli imeti na krovu le dva potnika. Zato so v Iskri, največjem naročniku cessninih transportnih uslug, pričeli raz- mišljati o večjem in hitrejšem letalu. Jože Hujs je bil takrat generalni direktor Iskre in letalstvo ni bilo zanj nobena španska vas. Za potre- be firme se je odločil kupiti lastno turbopropelersko letalo, saj bi z reaktivnim preveč vznemiril oblasti. Kot nalašč je Cessna prav tedaj ponudila tržišču nov model turbopropelerskega letala C-441 conquest II, ki je imelo od vseh primerljivih tovrstnih letal naj- boljše lastnosti. Z dvema močnima turbinskima mo- torjema garrett s 650 KM je lahko letelo s hitrostjo 550 km/h in tudi dolet je bil s skoraj 4.000 kilometri nadvse zadovoljiv. Povrhu vsega pa je premoglo osem potniških sedežev, ki so bili lahko vsi zasedeni tudi ob polnih rezervoarjih goriva. Odločitev tako sploh ni bila težka, v izogib takrat veljavnim nerazu- mljivim birokratskim predpisom je bilo treba najti le pravi način za nakup. Po takrat veljavnem ZZD bi morala namreč upra- va SOZD-a Iskra za nakup letala pridobiti soglasja vseh svojih 92 TOZD-ov, na katere je bila razdelje- na nekdaj enotna Iskra. Odločili so se, da bo letalo kupil TOZD Iskrainvest, ki je predstavljal nekakšen servis za celotno Iskro, skrbel za vozni park, obrate prehrane in vzdrževanje stolpnice na ljubljanskem Kongresnem trgu. Žal v Iskrainvestu o letalstvu ni imel nihče niti najmanjšega pojma, kar je bilo kas- neje vzrok mnogim, največkrat povsem nepotreb- nim težavam. S slovensko vlado se jim je vendarle uspelo dogovoriti, da bo letalo imelo domicil v vladnem hangarju na brniškem letališču in obenem koristilo njihovo službo vzdrževanja za osnovne preglede, za letenje na novem letalu pa naj bi izšo- lali tudi tri vladne pilote. Priprave za nakup so se lahko pričele. Zunanje- trgovinska organizacija se je povezala s Cessninim evropskim predstavništvom v Bruslju, ki je oblju- bilo predstavitev izbranega letala v Ljubljani. Na testnem letu se je to zares izkazalo in več kot upravi- čilo napis ''propjet'' (propelersko turboventilacijski) na svojih motorjih. Na Lojzetov predlog so standar- dni opremi za komercialno letenje dodali še navi- gacijski sistem velikega dosega Omega, ki se je šele pričel uveljavljati in se je pri kasnejših poletih v Ru- siji, Iraku in Afriki izkazal kot zelo koristen. Obljuba proizvajalca pri podpisu pogodbe za nakup letala je bila dobava letala v obdobju šestih mesecev, kar je pomenilo, da naj bi ga dobili v aprilu leta 1980, še mesec dni prej pa naj bi se pričelo v ceno vključe- no šolanje dveh pilotov. Direktorju Hujsu je uspelo s pogajanji vključiti v šolanje še tretjega pilota in pogodbo so podpisali v obojestransko zadovoljstvo. Morali so se tudi dogovoriti, kateri piloti se bodo Cockpit v cessni-421. Železne niti 14 Prelet življenja, 2. del 289 šolali za letenje na novem letalu. Poleg Lojzeta so določili Ivana Kocjančiča in Karla Korparja, ki pa si je v zadnjem hipu premislil, in nadomestil ga je Janez Stariha, pilot letala morava za snemanje foto- grametrije. Kljub nesreči pri dodatnih tovarniških preizkušanjih naročenega tipa cessne je tako Iskra v drugi polovici aprila prejela obvestilo proizvajalca, naj njeni piloti pridejo na šolanje in prevzem letala C-441 conquest II s serijsko številko 150. Trojica pilotov je z velikimi pričakovanji odpo- tovala v Wichito v ameriški zvezni državi Kansas, kjer stoji tovarna Cessna. Letalo naj bi bilo končno pripravljeno za prevzem in kasnejši povratek, ki je zaradi spleta okoliščin tudi dejansko zakasnil. Cessna se je namreč nenadoma odločila celoten program šolanja predati za to specializirani firmi FlightSafety International, ki naj bi izobraževanje pričela z enotedenskim zamikom, poleg tega pa tudi letalo še ni bilo pripravljeno na prevzem in bi mora- li nanj čakati v vsakem primeru. Da ne bi izgubljali časa z brezkoristnim čakanjem, so trojico oborožili s knjigami in jim predlagali, naj z učenjem pričnejo sami, kar se je izkazalo za zelo pametno potezo, kajti snovi in novosti je bilo zares veliko. Dneve čakanja v Cessni so pilotom sklenili po- pestriti z ogledom tovarne enomotornih in nato še dvomotornih letal, kar so fantje seveda z veseljem sprejeli, saj česa podobnega od znotraj ni videl še nobeden od njih. V velikih halah za proizvodnjo enomotornih letal jih je spremljal zvok pnevmatič- nih kladiv za kovičenje in kovanje, slišali so udarce stiskalnic za izsekavanje profilov in vlečenje okro- vov. Videli so več tekočih trakov, po enega za vsak tip letala, kjer so na začetku vsakega postavili ko- bilico letala in jo gradili z množico sestavnih delov, prihajajočih s stranskih servisnih trakov. Z vsakega glavnega traku, ki so se vsi zaključevali z zunanjo ploščadjo, je letalo še nepobarvano vzletelo na svoj prvi polet. Na dan so tako izdelali približno 40 letal, med seboj različnih po dolžini in moči motorjev, v zadnjem času pa jim je prodaja upadla, ker nakup enomotornega letala za zvezno davčno upravo ne šteje več kot odbitna postavka. Ogled je zaradi ob- sega proizvodnje zahteval temu primerno število prehojenih kilometrov, zato trojici pilotov spanje, časovni razliki navkljub, ni predstavljalo prav ni- kakršnega problema. Naslednji dan sta jih pred hotelom čakala tovar- niška avtomobila za ogled še obsežnejše in zanimi- vejše proizvodnje dvomotornih letal. Na trakovih so videli že znane tipe letal z enkratno priložnostjo za pogled v njihovo drobovje. Posamezni detajli so jih pritegnili in zadržali tako zelo, da so jih morali spre- mljevalci k nadaljevanju kar priganjati. V lakirnici so opazili težko pričakovano belo lakirano letalo s serijsko številko 150, manjkali so mu le še okrasni bočni pasovi v modri barvi Iskre. Tudi njegova not- ranjost s kompletno pilotsko kabino je bila že po- polnoma dodelana, zato bi ga trojica najraje kar od- peljala. Ob omembi te možnosti so se spremljevalci samo nasmehnili, češ, to bomo videli šele potem, ko bo letalo zaradi odprave morebitnih napak poletelo s testno posadko. Dneve čakanja so zato piloti raje prebili v knjigah, izkazalo pa se je, da so imeli spre- mljevalci pri ogledu proizvodnje glede prevzemne- ga roka kar prav. V ponedeljek zjutraj je v učilnico prišel direktor šole in jih seznanil z načinom izobraževanja. Še prej je vsem trem protokolarno izrazil sožalje ob Titovi smrti pred nekaj dnevi in šolanje se je končno zače- lo. Predavanja, pričela so se z motorji, so bila z vsemi novostmi res odlično pripravljena, stalno spremlja- Lojzetov pilotski kolega Ivan Kocjančič. Železne niti 14 Prelet življenja, 2. del 290 na z diapozitivi in filmi za animacijo tako njihovega delovanja kot tudi delovanja ostalih sistemov na letalu. Ob dvanajstih so imeli uro odmora za kosilo, po kosilu pa je sledilo nadaljevanje do štirih popol- dne. Takšen urnik se je dnevno ponavljal, detajlno so obdelali vse sisteme na letalu in tudi njegove last- nosti z obnašanjem med letenjem. V hotelu so učno snov preteklega dne še skupaj ponavljali in teden je minil, kot bi mignil. Čakal jih je le še izpit v obliki testov, ki so jih v navzočnosti inšpektorja ameriške zvezne letalske uprave FAA (Federal Administration Aviation) morali pravilno izpolniti v najmanj 85 od- stotkih. Teste so vsi trije uspešno opravili. Naslednji teden jih je čakal še simulator, ki so ga pripeljali in povsem novega začasno namestili v enem od hangarjev. Bili so prva generacija za opra- vljanje osnovnega šolanja letenja v simulatorju, saj so doslej morali vsi piloti takšno šolanje opravljati na letalih za prevzem. Vsak kandidat je moral opra- viti 14 ur kot leteči pilot in 14 ur kot kopilot, zato so jih razdelili v pare. Lojze je letel v paru z Janezom. V ponedeljek zjutraj so se ob napovedani uri do- bili pred hangarjem s simulatorjem, sestavljenim iz hidravličnih črpalk zunaj hangarja, in v notranjosti postavljenih omar računalnikov z nameščeni pro- grami za delovanje simulatorja. Sredi prostora je na hidravličnih nogah stala letalska kabina z velikimi monitorji za predvajanje prostorske slike namesto vetrobrana. Po opravljenih pripravah plana letenja na osnovi inštruktorjevih navigacijskih kart sta se vzpela v kabino, kjer je svetlo le v inštruktorjevem prostoru. Zasedla sta vsak svoj prostor in po previ- dnem otipavanju krmil ugotovila, da se simulator resnično obnaša kot pravo letalo. Pred njima se je prikazala letališka ploščad s parkiranim letalom in voznimi potmi proti vzletni stezi. Nista se še dobro privadila, ko je bilo spoznava- nja konec, pričeti je bilo treba zares. Seveda ni šlo brez težav, pri prvi simulaciji poleta so se prižigali različni javljalci napak, zato je bilo treba vsakokrat ustrezno ukrepati in pri tem seveda ne pozabiti na pilotiranje. Na opozorilni plošči so le redko svetile zelene luči kot prikaz normalnega delovanja siste- mov, večkrat so se prižigale rumene, najbolj pa so jima dvigale pritisk rdeče, ki so zahtevale takojšnje ukrepanje brez brskanja po preverjalni listi. Takšne reakcije je namreč treba znati na pamet, gre za tako imenovane ''memory items''. Po odmoru sta z Janezom sedeže zamenjala in po- novno se je vse pričelo dogajati kot v pravem letalu. Slišati je bilo motorje, prasketanje dežja med lete- njem v slabem vremenu in celo bliskanje z gromom. Krmila so se odzivala povsem enako kot pri pravem letalu, le tik pred dotikom tal je bilo vse skupaj težje obvladati, ker simulator za pristajanje ni bil prirejen. Inštruktor ju je brž seznanil, da se bodo pristajanja učili na pravem letalu, zato so vse vaje pri vračanju na letališče opravili le z dotikom steze in takojšnjim ponovnim dvigom pod nebo (touch and go). Med urjenjem so letalo številka 150 že povsem prelakirali, ga opremili z registracijsko oznako YU- -BMG, Iskrinim logotipom na trupu in jugoslovan- sko zastavo na smernem stabilizatorju. Končno se je med čakajočimi na testni let pojavilo tudi njihovo le- talo, a je po povratku na tovarniško ploščad iz njega testna posadka izstopila z dolgim seznamom napak, ki jih je bilo še treba odpraviti. Nekoliko razočara- ni so se trije piloti vrnili k popoldanskim vajam in po končanem programu vaj v simulatorju opravili teste s pooblaščenim inšpektorjem FAA. Izročili so jim diplomo šole, dovoljenje za letenje na tipu (type rating) pa so lahko dobili šele po opravljenem preiz- kusu letenja na pravem letalu. Tretji teden bivanja v Wichiti se je bližal koncu. Janez, ki je bil kot pilot še redno zaposlen pri Geo- detskem zavodu, je za šolanje koristil svoj letni do- pust in bi se moral vrniti domov. Po neprepričljivih Med šolskim odmorom. Železne niti 14 Prelet življenja, 2. del 291 zagotovilih predstavnikov Cessne naj bi bilo letalo nared nič prej kot v tednu dni, zato se je Janez s tež- kim srcem odločil odpotovati domov. Med čakanjem na letalo se je zaradi treninga v ustreznem simulatorju oglasil še predstavnik pro- izvajalca navigacijskega sistema Omega. Ko sta op- ravila tudi tega, jima dejansko ni preostalo drugega kot čakanje. Ker so bili že pred začetkom šolanja dogovorjeni, da bodo z novim letalom, ki že ima vgrajen sistem Omega, iz Wichite na domači Brnik poleteli sami, sta se Lojze in Ivan na ta podvig začela počasi pripravljati. Podjetje za izposojo opreme, delujoče na letališču v Wichiti, je pilotoma ponujalo vse potrebno za po- let preko Atlantika. Med opcijami je bilo moč izbrati celo servis ''ferry pilot'', s katerim lahko ponudnik usluge za visoko ceno prepelje novo letalo na želeno lokacijo širom zemeljske oble. Zanj se seveda nista odločila, sposodila sta si le rešilne jopiče, napihljiv čoln in plavajoči oddajnik za klic v sili ter za vse skupaj plačala nekakšno najemnino v višini tristo dolarjev. Brez dodatnega plačila so jima nazadnje ponudili še računalniško izdelan plan celotnega poleta, ki sta ga sprejela odprtih rok, in ker sta ime- la časa na pretek, sta se v hotelu nemudoma lotila njegove obdelave. Do povratka sta vse etape plana poznala že skoraj na pamet. Vsako jutro sta se tudi odpravila v tovarno na ogled dogajanja okoli letala. Še vedno se je testna posadka vračala s poletov s polno malho pripomb in ob njunem negodovanju so ju brž potolažili, da je posadka pred njima na svoje letalo s serijsko šte- vilko 38 čakala kar tri mesece. Ker je njuno nosilo številko 150, je bilo upanje na vmesno izboljšanje kakovosti nekoliko bolj utemeljeno in krajši čakalni čas toliko bolj pričakovan. Zares ju je nato prvo četrtkovo popoldne vodja prevzemnega centra le obvestil, da je letalo nared. Nemudoma sta poiskala inštruktorja in se z njim dogovorila za prelet šolskega kroga in nočno lete- nje na manj prometnem letališču Hutchinson, kjer ni bilo pričakovati težav s čakanjem zaradi rednega prometa. Polna pričakovanj sta se z inštruktorjem dvignila pod nebo, doslej vajena letal z batnimi motorji pa se kar nista mogla načuditi moči mo- torjev, ki so na začetku poletanja letalo naravnost divje potegnili in ga neverjetno strmo dvignili pod nebo. Presenetilo ju je nadvse preprosto ravnanje z obema motorjema, ki sta ju krmilila njuna računal- nika. Nekajkrat so vzleteli in pristali, izključili tudi računalniški nadzor in temeljito obnovili znanje iz simulatorja ter hitro obvladali vse elemente šolske- ga kroga. Ura je bila že enajst zvečer, ko so se vrnili nazaj v Wichito in se dogovorili, da bodo naslednje- ga dne pričeli z delom takoj zjutraj in ga na ta način zaradi večernega povratka domov na Brnik tudi pravočasno končali. Vendar so se stvari nekoliko zapletle. Po jutra- njem predpisanem pregledu letala (go around) je po normalnem štartu eden od obeh motorjev ''po- begnil'' v neobvladljivo število vrtljajev, inženir pa je ugotovil napako, ki se je po navedbi testnega pilo- ta pri hladnem motorju, zamenjanemu računalniku navkljub, pojavila že dvakrat. Zaradi nje bi lahko šlo marsikaj hudo narobe, zato jo je bilo treba nemudo- ma odpraviti. Ponovnemu popravilu v tovarniškem remontu, ki je ekipi vzelo kar nekaj časa, je sledil polet s testno posadko, njen povratek pa sta Lojze Z inštruktorjem v simulatorju za cessno-441. Železne niti 14 Prelet življenja, 2. del 292 in Ivan na trnih komaj dočakala. Vendar se jima je odvalil kamen od srca takoj, ko sta pri odprtih vratih letala zagledala nasmejane obraze inženirja, mehanikov in pilota poleg njih z visoko dvignjenim palcem. Po opravljenih predpisanih vajah v zraku nad Wichito, postopkih v nuji in obveznih pristan- kih jima je v nadaljevanju inšpektor FAA podpisal še dovoljenji za letenje na tipu (type rating), čistilna ekipa pa je prevzela letalo in se zavezala, da ga bo do jutra pripravila. Tako želeni povratek domov se je, z nekaj nepredvidene zamude, vendar nepreklic- no in povsem približal. Prtljago sta imela že pripravljeno, znosila sta jo le še do avtomobila in poravnala hotelske račune. Odpeljala sta se na letališče, kjer sta oddala plan le- tenja in od meteorologa prevzela vremenske podat- ke. Na tovarniški ploščadi, povsem na drugi strani letališča, ju je že čakalo letalo, pripravljeno na polet preko Atlantika. Vanj sta znosila prtljago, in da bi bilo med poletom vse pri roki, sta jo zložila kar v potniško kabino. Letalski prtljažniki so namreč do- stopni le z zunanje strani. Med čakanjem na vzlet za prvo, 3.300 kilometrov dolgo kopensko etapo do Bangorja v Mainu, kjer bosta oddala carinske dokumente za letalo in opravila mejne postopke za izstop iz ZDA, oziroma vstop v Kanado, sta lahko v miru pregledala odletno proceduro in se pripravila na zahteven polet naprej, čez lužo. Po opravljenem klicu na letališko kontrolo sta ta- koj dobila dovoljenje za vžig motorjev in vožnjo do steze, medtem pa tudi še za vzlet in za polet. Dogo- vorila sta se, da bo leteči pilot v prvi etapi Ivan, Loj- ze pa je prevzel mikrofon in navigacijo s sistemom Omega, ki ga je zaradi hitrosti dogodkov komaj utegnil programirati. Trenutek za tem sta bila že v zraku in lahko sta le še pomahala Wichiti v slovo. Vključila sta se v koridor in se področni kontroli javila z oznako letala YU-BMG (yankee-uniform-bra- vo-mike-golf), a jo je kontrolor skrajšal v ''yugoslav ferry'', kar je ostala identifikacija za vse kontrole na nadaljnji poti. Ivan se je do višine 29 tisoč čevljev za vajo raje dvigal brez vključenega avtomatskega pilota, nad oblaki po 20 minutah poravnal letalo v horizontalni let, vključil avtomat in olajšano ugoto- vil, da vse deluje normalno. Sistem Omega je prika- zoval le moteč čelni veter s hitrostjo 74 kilometrov na uro, kar je pomenilo, da bosta nekoliko kasneje na cilju, kakšne druge bojazni pa zaradi zadostne zaloge goriva ni bilo. Pred Clevelandom so se pri- čeli pojavljati navpično razviti oblaki, znanilci ne- vihtnega področja, in pokazala se je priložnost za preizkušnjo vremenskega radarja. V ranem jutru zemlja še ni bila dovolj ogreta, da bi toplota pogna- la oblake v višave, zato sta nevihto kljub drugačni napovedi vremenarjev lahko preletela brez težav, pa tudi čelni veter se je medtem unesel. Dobila sta zvezo z Bostonom in zadnje vremenske podatke za Bangor, ki so napovedovali lepo vreme z nekaj boč- nega vetra ob pristanku. Po nekaj manj kot šestih urah sta bila ponovno na tleh, in ker leži Bangor visoko na severu, sta se morala vremenu primer- no obleči v plašče, na katere sta v Wichiti že skoraj pozabila. Tanke sta do vrha napolnila z gorivom, ki sta ga lahko plačala še s Shellovo kreditno kar- tico, že po naslednji etapi v 750 kilometrov odda- ljenem Goose Bayu na Labradorju pa bo za takšne vrste uslugo treba pokazati gotovino. Za nameček so meteorologi tam napovedali tudi slabo vreme z vidljivostjo 700 metrov in bazo oblakov približno 300 čevljev nad zemljo. Ker pa so bili vsi parametri še vedno nad dovoljenim minimumom, sta se hit- ro vkrcala na letalo, zamenjala sedeže in že čez 12 minut dosegla kanadski zračni prostor. Kontrolorji so ju ponovno opozorili na slabo vreme na cilju, ki pa se ni slabšalo, in ko sta pol ure pred pristankom dobila zvezo z letališčem Goose Bay, je bilo stanje nespremenjeno. Pri spuščanju se je na sprednjih robovih kril sicer nabralo nekaj steklastega ledu, a ga ni bilo niti toliko, da bi bilo za odpravo težave tre- ba vključiti napravo za razledenitev. Brez težav sta pristala na letališču, katerega nastanek med drugo svetovno vojno opisuje Ernest Gann v svoji knjigi Usoda je lovec. Od tukaj so Američani pričeli s poleti v Evropo, kamor so vozili vojaško pomoč, nazaj pa ranjene vojake. Nedolgo tega je bilo letališče Goose Bay-Happy Valley vojaška baza, šele pred kratkim so Železne niti 14 Prelet življenja, 2. del 293 ga odprli tudi za civilni promet, a ga NATO zaradi ne- naseljenosti območja še vedno uporablja za vadbo nizkih preletov svojih lovcev. O prisotnosti vojske pričajo tudi velika transportna letala hercules, ki na letališču vzletajo in pristajajo v res velikem številu. Zaradi nameravanega poleta do Islandije sta morala pilota pohiteti, saj sta želela biti čim prej po- novno v zraku. Ivan je oddal plan letenja in obiskal vremenarje, Lojzetova skrb je bilo gorivo. Vendar ju je presenetilo nekaj, kar sta najmanj pričakovala – meteorologi so napovedovali čelni veter, ki običaj- no sicer piha z ameriške celine proti Evropi, a se je na njuno smolo nad severno Kanado pojavil ciklon, zaradi katerega je veter pihal v nasprotno smer z ja- kostjo 130 kilometrov na uro! Izračun je pokazal, da bi na Islandijo pri takem vetru priletela z le enourno rezervo goriva, kar bi bilo v primeru slabega vreme- na odločno premalo, če tam ne bi mogla pristati in bi se morala vračati na edino možno alternativno letališče Kangerlussuaq na začetku grenlandskega fjorda Søndrestrøm. Sklenila sta počakati vsaj do nas- lednjega dne, ko naj bi bila smer vetra sicer še ved- no ista, zato pa naj bi se njegova povprečna jakost med poletom do Islandije skoraj prepolovila. Stemnilo se je in sneženje se je spremenilo v močan dež, da je lilo kot iz škafa. Najti je bilo tre- ba prenočišče. S taksijem sta se odpeljala v hotel, v enonadstropno leseno barako z imenom Labrador Inn, ki je v pritličju premogla restavracijo, polno hrupnih vojaških posadk, v nadstropju pa nekaj sob za goste. Za večerjo jima je uspelo naročiti to- ple sendviče, po obroku pa sta skupaj premlela njun naslednji izziv, šesturni polet do Islandije. Približno na polovici poti se bosta približala južnemu delu Grenlandije z nameščenim radijskim lokatorjem Prince Christian NDB, ki ga bosta lahko izkoristila za primerjavo z njunim sistemom Omega. Za tem sta se utrujena zleknila po posteljah, a sta bila zaradi nočnega vojaškega razgrajanja deležna bolj majhne- ga odmerka spanca, jutra pa kar ni in ni hotelo biti. Po zajtrku je bila njuna prva pot k meteorologom, njihove napovedi pa so bile enake tistim s prejšnje- ga večera z dodano dobro novico, da je na Islandiji vreme lepo, brez predvidenih poslabšanj. Ker sta plan letenja oddala že prejšnji dan, sta se takoj napotila k letalu, ga pregledala kot običaj- no in se vkrcala. Po pridobitvi dovoljenja za zagon motorjev sta se odpeljala proti vzletni stezi, Ivan kot leteči pilot, Lojze pa kot sopilot s pomočjo kart, kom- pasa in ure spremljajoč polet, še posebej pazljivo pa sistem Omega. Aktiviral ga je na poziciji za začetek vzletanja, signal VLF je pomežiknil in takoj nato stal- no zagorel, kar je pomenilo, da je z njim vse v redu. Dvignila sta se proti soncu do nivoja 270, kjer sta dobila oceanski izhod k točki LOACH, do katere je še moč sprejemati vse signale zemeljskih navigacijskih oddajnikov. Potovalna hitrost se zaradi dviganja ni mogla povzpeti na želeni nivo, počakati je bilo tre- ba, ali bo na načrtovani višini kaj drugače. Letališka kontrola se ju je kmalu znebila in ju predala oceanski kontroli v Ganderju, ki sta ji morala javljati prelete posameznih con, na katere je razdeljen Atlantik. Te točke so na kartah označene z geografskimi koordi- natami, vnesenimi tudi v sistem Omega. Z letenjem proti severovzhodu je naraščala severna geografska širina, zahodna geografska dolžina pa z navigacijo po velikem krogu (great circle navigation) padala, zato so se podatki zemeljskih postaj v primerjavi s podatki sistema Omega lepo skladali. Nekaj skrbi je povzročal le veter, saj je letalo medtem doseglo višino, na kateri bi z zračno hitrostjo morala naraš- čati tudi njegova potovalna hitrost. Vendar je bila slednja odločno pod pričakovano, omega je namreč prikazoval preveliko jakost čelnega vetra in zelo na- tančno tudi njegovo smer. Veter naj bi po napovedi vremenarjev kmalu pojenjal, a se to še kar ni zgodi- lo, točka LOACH pa je bila tudi vse bližje. Najprej je na armaturni plošči neodločno zanihal kazalec radi- okompasa, kmalu pa se je pokazala še rdeča zastavi- ca, kazalec nezanesljivega signala. Odvisna sta bila le od omege, Lojzetovih kart in ure, zemeljske po- moči ni bilo več. V zvočnikih je bilo slišati monotono naštevanje koordinat, ki so jih sporočala letala po preletu posameznih con, kar je bil edini znak, da na oceanskem nebu nista sama. Kontrolorja oceanske kontrole v Ganderju sta obvestila o preletu cone 11 Železne niti 14 Prelet življenja, 2. del 294 in predvidenem času prečenja naslednje, od njega pa dobila direktivo, naj do lokatorja na Grenlandiji uporabljata ustrezno frekvenco svoje HF-postaje. Veter še vedno ni pojenjal in pričela sta razmišljati o morebitni vrnitvi, izračunala sta celo ''točko brez vrnitve'' (point of no return) za pravočasno ukrepa- nje, če bo to zaradi premočnega čelnega vetra res potrebno. Grenlandija je bila kljub temu vse bližje in kontrola iz Ganderja ju je predala grenlandski, ki je ponovno operirala z VHF-postajama. Na veliko veselje obeh pilotov je tudi omega pričela javljati upadanje vetrovne jakosti, kar je pomenilo takojšen dvig in ustalitev potovalne hitrosti na želenem nivo- ju, zanju in za letalo pa veliko razbremenitev. Lojze je izračunal, da bi z razpoložljivim gorivom pri tej hitrosti lahko dosegla celo Newcastle na Škotskem, in to je z drugimi besedami pomenilo, da sta bila rešena. Lahko sta si oddahnila. Pod njima ni bilo več oblakov, videla sta sivo morje, ki je bilo kot okamenelo in le bele pene so nakazovale njegovo valovanje. Tu in tam sta opazila plavajočo ledeno goro, zato ponujena slika ni bila nič kaj prijazna. V pogovor se jima je prikradla neko- garšnja ugotovitev, da tisti, ki tu pade v morje, živi le toliko minut, kolikor stopinj nad ničlo premore voda. Črne misli je pregnal šele oživeli kazalec na radiokompasu, v katerega doseg sta s pomočjo že preizkušenega sistema Omega priletela povsem natančno. Uspeh sta kljub drugačnim predpisom proslavila s požirkom viskija in že trenutek kasneje skozi raztrgane oblake za nagrado zagledala kopno, najprej kot venec razpenjenega morja okoli čeri, kmalu pa tudi v bolj določni obliki. Preletela sta zemeljski oddajnik in nemudoma povečala kurz, ki naj bi ju privedel na Islandijo, po- tovalna hitrost pa se je medtem še povečala, kar je bil nadvse spodbuden znak. Brez težav sta preletela cono 7 in do pristanka je ostala le še ena ura, zato sta vzpostavila zvezo z islandskim letališčem. Bila sta blizu vstopne točke UNIFORM in kontrola ju je že vodila proti letališču Keflavik, ki je bilo v bistvu ameriška vojna baza, primerno opremljena z navi- gacijskimi sredstvi. Kljub temu sta se zaradi bližine mesta raje odločila za pristanek na letališču Reykja- vik, pa tudi kontrola zaradi lepega vremena temu ni nasprotovala. Opozorila ju je le na močan bočni veter v sunkih pri končnem priletu, kar sta na nizki višini zares občutila v obliki precejšnega premeta- vanja letala, a sta kljub temu pristala brez vsakršnih težav. Na letališču je vse potekalo zelo po domače, in ker ju niso pričakovali, je bilo bolj ali manj vse zaprto. Pri letalu sta se končno le pojavila policist in carinik, s katerima so brž opravili vse formalnosti in se, sklonjeni zaradi močnega vetra, odpravili proti letališki stavbi, v kateri je bil tudi hotel. Bilo je že pozno zvečer, zato sta se pilota odločila prenočiti in Letališče Reykjavik na Islandiji. Železne niti 14 Prelet življenja, 2. del 295 šele naslednji dan nadaljevati pot proti domu. Časa je bilo tako dovolj, zato sta se odpravila na ogled bližnjega mesta Reykjavik, ležečega na manj- šem griču, še prej pa sta dotočila gorivo in zavarova- la letalo pred močnim vetrom. Ogled ni ponujal ničesar prav posebno zanimi- vega, saj je Reykjavik majhno, pusto mesto, polno nizkih zgradb z edino večjo med njimi, katedralo na vrhu griča s stolpom, kot bi več vikinških ladij stak- nilo kljune in si na vrh posadilo vikinško čelado. V restavraciji sredi mesta sta povečerjala in ugotovila, da je hrana tod zelo draga, meso še posebej, poce- ni so le ribe, ki jih morje ponuja v izobilju. Čeprav je bila ura že deset zvečer, je sonce še vedno sijalo, na ulicah pa so gorele luči verjetno le zato, da so prebivalci nekako dojeli noč. Ko sta se nekaj pred polnočjo vrnila v hotel, je sonce še vedno vztrajalo nad obzorjem, nekaj kasneje za približno pol ure izginilo in se kmalu nekoliko stran od tam, kjer je zašlo, ponovno pojavilo. Za simulacijo nočne teme je bilo v hotelski sobi treba spustiti težke zavese, a spanca skoraj do zajtrka ni bilo od nikjer. Pri zajtrku sta pregledala podatke o poletu do doma, ki je bil še pred njima. Po dveh urah morja pod seboj bosta čez Ferske otoke in Orkney letela nad Škotsko in se po preletu Newcastla usmerila naravnost proti Amsterdamu, preko katerega bosta po znanem koridorju B-1 priletela domov in pri- stala po petih urah v zraku. Ker sta letalo oskrbela že prejšnji večer, sta samo oddala plan, prevzela vremenske podatke in se vkrcala. Zadnji del poti domov je Lojzetu spet pripadel levi sedež cessnine pilotske kabine in ura ni bila še niti enajst, ko sta že bila v zraku. Letališka kontrola ju je brž predala oceanski, v fazi dviganja je vse potekalo normal- no in tudi pravšnjo potovalno hitrost sta dosegla precej hitro. Po dveh urah sta zagledala kopno in kontrola ju je zaradi gostega prometa takoj dvignila na novo višino, ki jo je v nadaljevanju prometu pri- merno tudi konstantno prilagajala. Motorja sta bila na primerni višini in ob primerni potovalni hitrosti izjemno varčna, dejstvu, da je v vsakega steklo po le 81 kilogramov goriva na uro, pa se predvsem Ivan, vajen požrešnega learjeta brez by-pass motorjev, nikakor ni mogel načuditi. Plula sta nad morjem kumulusov in skoznje nekaj pred drugo popoldne zagledala evropsko obalo, kjer so se nad Amsterda- mom kuhali nevihtni oblaki. Ker so bili že skoraj na njuni višini, sta vključila radar, brez težav preletela nevihtno območje in se po koridorju B-1 pričela bližati Münchnu. V trenutku, ko ju je kontrola pre- dala Dunaju, sta zagledala Alple in po preverjanju količine goriva ugotovila, da ga imata s predpisano rezervo vred dovolj še vsaj do Skopja. Vreme je bilo popolnoma jasno, in ko sta se približala Grossglock- nerju, je Ivan zaprosil za dovoljenje, da bi se pri- čela spuščati. Nad Karavankami ju je prevzela za- grebška letališka kontrola in ju tudi takoj predala ljubljanski, cessna pa je s spuščanjem nadaljevala in v raztegnjenem zavoju preko mengeškega loka- torja preletela Ljubljano prav nad Iskrino stolpni- co. Po pristanku so se na letališki ploščadi ob letalu z ugasnjenima motorjema zbrali občudovalci, a so cariniki in ostali uniformiranci brez trohice razu- mevanja želeli nemudoma opraviti svoje postopke in formalnosti. Letalo so odvlekli na ploščad pred vladnim hangarjem in ga zapečatili, dokler niso Iskrine službe opravile carinjenja, naslednjega dne pa sta z njim Lojze in Ivan s prvimi potniki na krovu že odletela v Beograd. Med čakanjem na prevzem letala v Wichiti se je zgodilo marsikaj, med drugim je doma umrl predse- dnik Tito. Po vrnitvi iz Amerike je bilo povsod čutiti nekakšno negotovost, politika je urejala medseboj- ne odnose in se predvsem trudila ohraniti kontinu- iteto obstoječega političnega sistema. A življenje je teklo dalje in vladno letalo je bilo zaradi aktualnih političnih dogodkov kar naprej na poti v Beograd in nazaj, z njim pa seveda tudi Ivan, vladni pilot in Lojzetov letalski sotrpin. V Beogradu so jima dovo- ljenje za letenje na tipu na podlagi vseh potrebnih potrdil o šolanju takoj vpisali v pilotski licenci, težje pa je bilo z Janezom, ki je moral šolanje v Wichiti zaradi pomanjkanja dopusta predčasno zapustiti in mu ga zato ni uspelo v popolnosti zaključiti. Kljub temu jim je z Zvezno upravo za civilno letalstvo v Železne niti 14 Prelet življenja, 2. del 296 Beogradu uspelo najti kompromis, zato je na novi cessni lahko letel tudi on. Sicer kot kopilot, a ven- darle. Z Lojzetom sta se dogovorila, da bosta ne glede na to dejstvo letela v paru z menjavanjem se- dežev, kot vodja letala pa se bo na plane letenja vpi- soval le Lojze, da bi bilo tako vse v najlepšem redu. Za novo letalo pa je bilo treba na novo organizi- rati tudi tehnično službo. Iskra se je z vlado dogovo- rila, da bo lahko parkirano v njenem hangarju in da bo zanj skrbel njen mehanik, zato je bilo treba do- voljenje za cessnino vzdrževanje prav tako vpisati v mehanikovo licenco, na opravljanje izpita pa je tudi on moral v Beograd. Na srečo sta teste, ki jih je prip- ravil letalski proizvajalec v Wichiti, prinesla pilota s seboj iz Amerike, Lojze pa jih je skupaj z literaturo predal mehaniku, da bi se lahko na izpit kar najbo- lje pripravil. Zaradi njegovega zelo pomanjkljivega znanja angleščine pa bi kmalu vse skupaj padlo v vodo. Prav vse mu je bilo treba sproti prevajati in obenem srčno upati, da bo izpit vendarle opravil, saj so bili, razen motorjev, vsi sistemi na cessni enaki tistim na learjetu, za katerega je dovoljenje že imel. Test je z obilno Lojzetovo pomočjo nekako le izpolnil, na ustnem delu izpita pa je povsem pogrnil in predsednik izpitne komisije o vpisu ustreznega dovoljenja v njegovo licenco ni hotel niti slišati. Ob dejstvu, da bo vsa večja vzdrževalna dela na letalu opravljala pooblaščena švicarska firma Jet Aviation v Zürichu, in dobrohotni prošnji o razumevanju situacije se je na koncu le omehčal in mu v licenco mukoma vpisal tipsko dovoljenje, s tem pa je bilo nazadnje zares vse pripravljeno za pričetek letenja z novim letalom. Vendar se cessne v Iskri sprva niso odločali pretirano uporabljati. Temu dejstvu je zagotovo botrovala predsednikova smrt, zaradi katere so vsi pričakovali velike spremembe, do katerih pa kar ni hotelo priti. Negotovost je s časom popustila in letalo je bilo vedno pogosteje v zraku, največkrat proti Beogradu, pričelo pa je leteti tudi po Evropi. Ker je vsak polet v tujino zahteval odobritev tujih letalskih oblasti, je občasno prihajalo do težav, še zlasti pri poletih v Italijo, saj je njihova uprava za letenje zahtevala najavo poleta kar pet delovnih dni prej, poslovnih dogodkov pa tako zgodaj ni bilo ved- no mogoče predvideti. Poleg tega so Italijani tudi za izdajo dovoljenja za prelet zahtevali povsem enake pogoje kot za izdajo dovoljenja za pristanek, med- tem ko so ostale evropske države počasi popustile in je zadoščal že tehnični plan, oddan le dve uri pred poletom. Pilotirala sta običajno Lojze in Janez, Ivan je vskočil le v času dopustov ali pa v primeru, ko je želel kdo od njiju imeti prosto. Poglavje zase je pomenilo letenje po takratni Sov- jetski zvezi in državah vzhodnega bloka, kot so jih takrat imenovali. Potrebna dovoljenja je vedno ure- jala Zvezna uprava za civilno letalstvo, edini pogoj je bila tri dni pred nameravanim poletom vložena prošnja. Vse vzhodne države so uporabljale zahodni sistem vodenja poletov, edino Sovjeti so uporabljali metričnega, kar je v praksi pomenilo, da je bilo tre- ba v planih vnašati hitrost v kilometrih na uro, nivo- je letenja pa v metrih. Ker njihovi kontrolorji niso obvladali angleščine, so za sporazumevanje z zaho- dnimi letali vedno uporabljali tolmače, obenem pa je vsak polet spremljala vojska, ki je vedno zahteva- la letenje natanko po sredini koridorja. Njihova leta- lišča so bila brez navigacijskih sistemov, premogla so le lokatorje (NDB), edino moderno letališče z zahodnim sistemom za končni instrumentalni prilet ILS pa je bilo takrat Šeremetjevo v Moskvi. Prvo ''sovjetsko'' letalsko izkušnjo sta Lojze in Ja- nez doživela novembra 1980, ko sta z Iskrino ekipo letela v Moskvo na podpis pogodbe za dobavo elek- tronske telefonske centrale. Preko Varšave sta pri- letela do vstopne točke v Sovjetsko zvezo in prejela Cessna conquest II ob prihodu v Ljubljano. Železne niti 14 Prelet življenja, 2. del 297 nov nivo letenja, seveda v metrih, ga nemudoma preračunala v čevlje in se dvignila toliko, da sta ugo- dila zahtevi. V zvočniku je bilo najprej slišati kontro- lorja, ki je v ruščini povedal sporočilo tolmaču, ta pa je potreboval kar nekaj časa za prevod v angleščino. Vendar časovni zamik pri samem letenju ni povzro- čal nobenih težav, za večji problem se je ta zamik pokazal pri končnem priletu na Šeremetjevo, v temi in ob naletavajočem snegu. Pilota sta med čakanjem na dovoljenje za pristanek po zvočniku slišala kon- trolorja, da je pred njima rusko letalo v zadnji fazi prileta, tolmač pa je še kar čakal in mečkal, čeprav je po njunih inštrumentih sodeč predhodnik že zdav- naj pristal. Končno je tolmač le izdavil dovoljenje za pristanek na slabo očiščeni pisti in za vožnjo po ste- zah do parkirnega mesta, ko sta morala predvsem paziti, da nista s propelerjema zadevala kupe snega, ostalega po pluženju. Povratek je sicer minil brez zapletov, le sneg sta morala z letala očistiti sama. Letališki delavci so se namreč hoteli lotiti dela z nekakšnimi grabljami, tekočino proti zmrzovanju zlivati po letalu kar z ve- dri in le na višjih delih uporabiti ročno črpalko, kar vse seveda ne bi bilo ravno priporočljivo. Ker sta v Moskvo kasneje letela še večkrat, ju takšne poseb- nosti niso več presenečale, pa tudi težav nista imela nikakršnih več. Ure letenja so se na novem letalu hitro kopičile, z njim pa ni bilo nobenih tehničnih težav, saj je bilo redno in dobro vzdrževano. Odveč bi bilo našteva- ti in opisovati vse polete in kraje, kamor sta pilota letela, zadržali se bomo le pri posebej zanimivih, med katere zagotovo spada iraški Bagdad, ki je bil tedaj v vojni z Iranom. Prvič sta Lojze in Janez lete- la tja komaj štirinajst dni po tistem, ko so izraelska letala razdejala jedrski reaktor južno od Bagdada. Na krovu sta imela vodilne delavce tovarne Iskra Elektrooptika, ki je izdelovala laserske daljinomere in namerilne naprave za topništvo. Brez proble- mov so pridobili vsa potrebna dovoljenja, izvedba poleta pa je bila zelo nenavadna. Irak je bil namreč v sporu tudi s Sirijo, zato ta ni dovolila preleta svo- jega ozemlja. Treba je bilo leteti preko Libanona, ob sirsko-jordanski meji do Savdske Arabije in nato od tam v severni smeri do Bagdada, kar je polet podaljšalo v takšni meri, da sta morala pristati na Cipru in dotočiti gorivo. Na Cipru sta morala tudi prisilno počakati, da sta v nadaljevanju letela preko Iraka ponoči, saj podnevi letenje ni bilo dovoljeno. Nad Irakom sta tudi ugotovila, da so vsi navigacijski oddajniki izklopljeni, zato jima je cessnina omega prišla še kako prav. Ko sta stopila v stik z letališčem v Bagdadu, je kontrolor pričel še z nenehnim, skoraj lajnarskim opozarjanjem, naj se pri končnem prile- tu natančno držita srednje črte (center line). Letali- šče je bilo v popolni temi, in šele ko sta se spustila na višino odločitve za pristanek, so se ob stezi priž- gale luči, ki pa so takoj, ko sta bila na tleh, ponovno ugasnile. Na parkirni prostor sta se odpeljala v soju lastnih žarometov in naslednji dan zjutraj opazila, da je vse mesto prepredeno z baražnimi baloni, ne- koliko razmaknjenimi le pri vstopu na letališko ste- zo. Tedaj šele sta uvidela, čemu so bila prejšnji večer potrebna brezštevilna kontrolorjeva opozorila. Po tem prvem poletu sta v Bagdad letela še mno- gokrat, saj je poleg Iskre tam imelo svoje delavce tudi večje število jugoslovanskih gradbenih pod- jetij. Včasih je bilo tja treba leteti tudi večkrat na teden, zato sta z Janezom postala na teh poletih že kar nekako domača. Pod imenom ''Iskara flight'' so ju poznali celo kontrolorji, a se je pri enem od teh poletov vendarle zapletlo. Ko so iz Beograda prejeli vsa potrebna dovoljenja, so jim z uprave obenem svetovali, naj tokrat letijo izjemoma preko Turčije in v Bagdad priletijo s severa. Zaradi želje Grkov po vodenju poletov nad turškimi otoki v Egejskem morju, se je baje med njimi in Turki vnel prepir, zato bi pri preletu tega področja lahko naleteli na težave. Zaradi nasveta sta pilota ustrezno spremenila plan letenja, odsotnega Janeza pa je nadomestil Ivan. Blizu vzhodne turške meje sta zaradi oddaljenosti izgubila radijsko zvezo, in ko ju v Bagdadu tudi po več ponovitvah niso uspeli registrirati, se jima je oglasil pilot letala skandinavske družbe SAS. Pove- dal je, da ima zvezo z Bagdadom in da lahko posre- duje njuno sporočilo. Kmalu se je ponovno oglasil, Železne niti 14 Prelet življenja, 2. del 298 jima prenesel iraško dovoljenje za vstop in potrdilo letenja po planu, zato sta si lahko oddahnila. Brez problema sta pristala, kontrolor pa ju je pozval, naj se nemudoma zglasita v letališki kontroli. Tam so ju obvestili, da sta s preletom dela Iraka, ki je zaradi bližine Irana za letenje zaprt, storila hud prekršek, in še dodali, da ni minilo mesec dni, kar so Iranci sestrelili alžirsko letalo z njihovim ministrom vred. Nemudoma sta se opravičila in povedala, da sta tako storila po nasvetu jugoslovanske letalske uprave, ki jima je za plan tudi izdala dovoljenje, vrniti pa sta se seveda morala po standardni poti preko Savdske Arabije in Cipra. Največ poletov sta pilota opravila po Evropi, kjer je imela Iskra predstavništva v skoraj vseh evrop- skih državah, in zato tudi veliko poslov. Težave je predstavljal le Berlin, ker v njegov zahodni del niso smeli leteti. Ko je Lojze nekoč klical tamkajšnjo voj- no misijo, pristojno za izdajo dovoljenj, mu je ame- riški oficir pojasnil, da vsi trije zahodni zavezniki običajno izdajo dovoljenje, ruski predstavnik pa reče ''njet'', zato dovoljenja pri njih ni mogoče dobi- ti. To dejstvo ju je zato vedno usmerilo na letališče Schönefeld v vzhodnem delu Berlina, potniki pa so se nato z avtobusom ali taksijem odpeljali v njegov zahodni del. Med vsakoletnim sejmom elektronike v Hannovru bi morala med čakanjem na povratek poleteti v Berlin po še nekaj potnikov in se z njimi vrniti na sejem, kar bi normalno trajalo komaj pol ure. Zaradi že omenjenih težav pa sta bila prisiljena v Berlin leteti preko Nürnberga in Prage ter se po isti poti seveda tudi vračati. Takšne neumnosti je danes težko razumeti, takrat pa so se morali z njimi eno- stavno sprijazniti. Pogosti so bili tudi leti v severnoafriške države, običajno brez vmesnih pristankov za polnjenje z gorivom. Tako se je le enkrat zgodilo, da sta pri pov- ratku iz Kaira zaradi izredno močnega čelnega vetra morala dotočiti gorivo na letališču v Skopju. Z zanimivimi dogodki je postregel tudi polet v Srednjeafriško republiko, kamor sta prepeljala de- legacijo slovenske vlade in gospodarske zbornice na reševanje zavoženega podjetja Slovenia-Bois v Bayangi. Iz Ljubljane sta poletela zgodaj zjutraj in pristala v saharski oazi Sephah, kjer sta dotočila gorivo, na željo potnikov pa so tam ostali tudi na ko- silu. Pozno popoldne so nadaljevali pot preko Čada in že v mraku pristali v glavnem mestu Bangui, naslednji dan pa naj bi z manjšim letalom odleteli v Bayango, kjer je podjetje sekalo gozd, imelo svo- jo žago in tudi obrat za izdelavo furnirja. Leteli so preko letališča, na katerega pisti je bilo za prepreče- vanje pristankov vse polno bencinskih sodov, saj so se ljudje bali vrnitve samooklicanega in že odstav- ljenega cesarja Jeana-Bedela Bokasse, ki je imel v bližini svojo rezidenco. V Bayangi sta pilota dobila svoj bungalov in zraven še polno nasvetov, na kaj vse morata biti pozorna. Ne smeta se zadrževati pod bambusi, da ne bi komu padla za vrat mamba, po pesku ne smeta hoditi bosa, da ne bi kdo staknil črva, ki se zaleze pod noht, zvečer pa morata pred spanjem natančno preiskati bungalov, če ni morda kje skrita kakšna kača, in podobno. Za nameček pa so celo prvo noč po bobnih razbijali bušmani, ker so popili preveč piva. Največjo težavo pa sta pilota imela zaradi predstavnika gospodarske zbornice, ki je med bivanjem v džungli ustrelil slona. Okle so kot trofejo očistili v kotlih za parjenje drevesnih debel, preden bi jih pričeli rezati v furnir, in so jih ob povratku v Bangui seveda imeli na letalu. Zap- letlo pa se je, ko naj bi jih po pristanku prenesli v prtljažnik Iskrinega letala. Od nekje se je pojavila policija in okle kratkomalo zasegla, ker naj bi pri- stojna komisija Združenih narodov že v začetku leta Cessna conquest II – pilotska kabina. Železne niti 14 Prelet življenja, 2. del 299 popolnoma prepovedala lov na slone. Zahtevali so, da z njimi na policijo odideta tudi vodja predstav- ništva podjetja, in eden od pilotov, v tem primeru Janez, ki je v Bayangi nekaj časa preživel kot pilot v firmi Slovenia-Bois. Oba so pridržali cel dan, saj sta se vrnila šele naslednje jutro, vesela, da ju niso vtaknili v celico. Dovolili so jima namreč prespati v avtomobilu na ograjenem zaporskem dvorišču, medtem ko se je lovec na slona zaradi bojazni pred zaporniškim statusom pametno umaknil na jugoslo- vansko ambasado. Zaradi greha s slonovino celotni odpravi tudi niso dovolili zapustiti države in šele po dveh mukotrpnih dneh je policija končno sporoči- la, da lahko odletijo. Ker pa na letališču s takšnim dovoljenjem niso bili seznanjeni, se je njihovo biva- nje v Banguiju neprostovoljno podaljšalo še za en dan, preden so Srednjeafriško republiko tudi zares zapustili. Povratek je sicer minil brez zapletov, a je Lojze sam pri sebi sklenil, da bo odslej dogajanja v džungli raje spremljal po televiziji. V tem času je Iskrina tovarna iz Kranja s turško pomočjo v Istanbulu postavila tovarno telefonije, poleg tovarne pa je združena Iskra tam imela tudi svoje predstavništvo, zato je bilo treba tja pogosto leteti. Za pristanke so najprej uporabljali staro ca- rigrajsko letališče, ki je bilo v zelo klavrnem stanju, zato so kasneje na povsem drugi lokaciji zgradili novega z imenom Kemal Paşa airport, od kjer so pogosto nadaljevali s poleti na letališče Esenboøa v prestolnici Ankara, ki jo je prav tako ustanovil veliki reformator Turčije Mustafa Kemal Paşa Atatürk, ver- jetno zaradi prekinitve s tradicijo že razpadajočega osmanskega cesarstva. Ankara je mesto na skoraj tisoč metrih nadmorske višine z izrazito celinskim podnebjem, zato sta pilota tam doživljala izredno visoko poletno vročino in zimske temperature tudi do 25 stopinj Celzija pod ničlo. Posebej pozimi je bil zrak nad mestom izredno onesnažen, saj je prebi- valstvo kurilo z vsem, kar je imelo pri roki, in prav pozimi, januarja 1983, je letalo boeing 727 turške družbe Turkish Airlines pri pristajanju v snežnem metežu zgrešilo stezo in se poleg nje razbilo, pri če- mer je umrlo 47 potnikov na krovu, med njimi tudi uslužbenec Iskrinega predstavništva iz Beograda, ki ga je v nesreči ubil sopotnikov leseni kovček, ko mu je priletel v glavo. V vsem tem času pa cessna ni letela le za potrebe Iskre in njenih podjetij, polete so pričeli naročati tudi zunanji uporabniki. Med večjimi je bilo tak- rat zelo uspešno podjetje Smelt iz Ljubljane, ki je večkrat uporabilo tudi letalo velenjskega Gorenja, ki ga je to kupilo od hrvaške vlade. Šlo je za reakti- vec cessna citation I, sicer hitrejše letalo od Iskrine turbopropelerske cessne, a z le petimi potniškimi sedeži. Med enim od poletov s predstavniki Smelta na krovu je Lojzetu njihov direktor Jože Žagar, s kate- rim sta se poznala še iz študentskih let, omenil, da tudi sam razmišlja o nakupu letala za lastne pot- rebe, a o tem nima potrebnega znanja in izkušenj. Lojze mu je svetoval, naj se poveže z bivšim Iskrinim generalnim direktorjem Hujsom, v tem času vod- jem Iskrine firme Cranex v švicarskem Zürichu, ki je uredil vse potrebno že za nakup Iskrinega letala. Res so nato Žagarja kmalu odpeljali v Zürich, kjer je v Cranexu že čakal Cessnin predstavnik za Evropo z izboljšano verzijo tipov citation I in II, modelom citation IIS, z močnejšima motorjema in s superkri- Potniška kabina v cessni conquest II. Cessna conquest II med poletom. Železne niti 14 Prelet življenja, 2. del 300 tičnim krilom za hitrejše letenje. Letalo naj bi bilo izdelano v treh mesecih in zaradi predvidenih de- mostracij za kupce opremljeno z najboljšo opremo, pa tudi z elektronskimi zasloni namesto mehanič- nih instrumentov. Direktor Žagar je bil nad letalom navdušen in ovir za naročilo praktično ni bilo več. Pilota Lojze in Janez, po strokovni plati navzoča pri pogajanjih, sta za letenje po Sovjetski zvezi in nje- nih satelitih predlagala le še nekaj dodatne naviga- cijske opreme in iz izkušenj vztrajala predvsem pri tem, da mora imeti letalo obvezno vgrajen sistem Omega. Ko se je predstavnik Cessne poslovil, sta se direk- torja pričela dogovarjati, kako bi lahko pri jugoslo- vanskih oblasteh najhitreje uredila vse formalnosti za uvoz nove pridobitve. Hujs je iz lastnih izkušenj pojasnil, da lahko postopek traja tudi do pol leta, zato sta se nazadnje strinjala, da bo najbolje, če le- talo kupi Cranex kot švicarska firma, kar se lahko nemudoma zgodi, in ga takoj odstopi v uporabo Smeltu, ki bo devizna plačilna sredstva nakazal Cra- nexu. Letalo bo s švicarsko oznako sicer vpisano v švicarski register zračnih plovil, kar pa bo po svo- je prednost, saj bodo tako odpadle ovire za letenje plovil iz jugoslovanskega registra v tujem zračnem prostoru. Vseeno bi bilo nujno urediti dovoljenja, da ga bodo lahko vodili piloti z jugoslovansko licen- co, ki bodo na Iskrinem plačnem spisku, Smelt pa bo mesečno refundiral vse stroške posadk. Mimogrede sta Lojzetu še naložila, naj poišče dva dodatna pilo- ta, s švicarskimi oblastmi pa uredi vse potrebno v zvezi z dovoljenji. Res se je hitro dogovoril z Darkom Krašovcem in Gabrijelom Pesjakom, kopilotoma pri takrat še čarterskem slovenskem prevozniku Adria, in potreben je bil le še dogovor glede dovoljenj s švi- carsko upravo za civilno letalstvo BAZL (Bundesamt für Zivilluftfahrt) v Bernu. Ko je bil z Iskrinim letalom naslednjič v Zürichu, je Lojze sedel na vlak in se odpeljal v Bern. S seboj je imel pilotska dovoljenja vseh štirih pilotov, na osnovi katerih so v BAZL izdali začasna švicarska dovoljenja z opombo veljavnosti za eno leto, v tem času pa so morali piloti pri njih opraviti vse potreb- ne izpite za pridobitev stalnih licenc. Dogovorili so se tudi, da bodo upravo obvestili o odhodu na prev- zem letala z istočasnim šolanjem za letenje na tem tipu. Ko bodo pri podjetju Flight Safety s pooblas- tilom FAA opravili vse izpite, bodo morali na BAZL le še poslati vse dokumente z dokazili, in stalne li- cence bodo njihove. Preostalo jim je torej čakanje na Cessnino obvestilo za prevzem letala in hkratno opravljanje šolanja za letenje na novem tipu letala, Cranex pa je medtem uredil vse potrebno v zvezi z vpisom letala v švicarski register zračnih plovil pod oznako HB–VHH, pri čemer je črka V v oznaki pome- nila, da gre za letalo z vzletno težo do 22 ton. Iskrino letalo je bilo veliko v zraku, zato se je Lojzetu v knjižici poletov nabralo že lepo število ur, dovolj, da se je lahko prijavil na izpit za letalskega inštruktorja na tem tipu. Pri opravljanju izpita se je moral najprej spoprijeti s teoretičnimi predmeti: metodiko priprave učne ure, didaktiko in psiholo- gijo, pri praktičnem delu pa je bilo treba dokazati popolno obvladanje letala z desnega sedeža in zna- nje odpravljanja vseh napak na levem, kapitanskem sedežu sedečega kandidata. Vse je potekalo v naj- lepšem redu, saj je Lojze letalo po tolikšnem številu naletenih ur obvladal do popolnosti in bil pri izpitu iz psihologije deležen še posebne pohvale, ko je izpraševalcu pojasnil razliko med temperamentom in karakterjem, rekoč, da je prvi prirojen, drugi pa privzgojen. Naziv inštruktorja mu je prišel še kako prav pri šolanju obeh pilotov iz Adrie za letenje na Iskrinem letalu, lažje pa je bilo tudi sestavljanje po- sadk novega reaktivnega letala. Ker je bilo za šolanje na novem letalu predvide- nih 14 učnih dni, so se piloti še pred iztekom trime- sečnega roka odpravili v Wichito v ameriški zvezni državi Kansas, kjer je imel Flight Safety svoj izobra- ževalni center. Ker je takrat JAT povezoval Jugosla- vijo in Ameriko z redno linijo v New York, so tja poleteli iz Zagreba in naslednji dan nadaljevali pot v Wichito. Bivanje jim je na precej višjem nivoju kot ob prevzemu Iskrinega letala vnaprej uredil Cranex, saj so stanovali na letališču v hotelu Hilton, s šolsko zgradbo in tovarno letal v neposredni bližini. Tudi Železne niti 14 Prelet življenja, 2. del 301 avto, ki so ga obenem najeli, je prav tako vnaprej rezerviral Cranex. Naslednji dan so obiskali šolo, kjer so izpolnili kopico dokumentov, na začetek izobraževanja pa so morali zaradi velikega števila prijavljenih kandidatov počakati, dokler se tečajni- ki niso zbrali v polni zasedbi. Ko se je šolanje le pričelo, so dopoldne piloti v predavalnici najprej poslušali predavanja o siste- mih na letalu, njegovih lastnostih in tehnični prip- ravi poletov, popoldne in včasih tudi ponoči pa so praktično vadili v simulatorju. Vsaka vaja v njem je trajala štiri ure, po polovici vežbanja pa so sedeže zamenjali. Pred vsako vajo v simulatorju so imeli uro priprav za izdelavo planov nameravanega pole- ta in ga nato nadaljevali v simulatorju, kjer jim je in- štruktor imel navado reči: ''Expect the unexpected!'' (Pričakujte nepričakovano!, op. a.). Leteli so proti letališčem na visokih nadmorskih višinah in pri visokih zunanjih temperaturah, zopet drugič pa pri hudem mrazu skoraj v depresije. Pri poletih so običajno naleteli na težave, ki jim jih je povzročal in- štruktor. Na opozorilnem displeju so se tako stalno prižigali signali z zahtevami po ukrepanju, včasih jih je istočasno gorelo tudi po več skupaj, za povrh pa so bili tečajniki prisiljeni reševati še razne prime- re v nuji in nepredvidenih situacijah. Med letenjem so morali večkrat pogledati vstran in zapreti oči, inštruktor pa je medtem letalo posta- vil v nepravilen položaj in jim nato ukazal odpreti oči, da bi s pomočjo instrumentov letalo ponovno spravili v normalno lego. Vse ukaze je vedno spre- jemal leteči pilot na levem sedežu, ki je kopilotu sporočal, kaj naj dela in obenem še vzdržuje zvezo s kontrolo letenja. Kot posebno pomembno se je to pokazalo v situacijah, kot so odpoved motorja, požar v najbolj kritični fazi poleta ali simulacija pri- stajanja in vzletanja v strižnem vetru, ki jih je brez neposredne nevarnosti moč početi izključno v simu- latorju. Vsako opravljeno vajo so vedno analizirali, obnovili vse postopke in zraven ugotavljali, kakšne napake so pri tem počeli. Po 14 dneh so s predavanji in vajami v simulatorju zaključili in nato imeli dva dni časa za pripravo na izpit. Najprej so pisali teste o letalu in njegovih sistemih, nato pa jih je čakal še praktični del izpita v simulatorju, kjer je na mestu njihovega inštruktorja s pooblastilom švicarske uprave za civilno letalstvo sedel inšpektor FAA. Izpit so s primerno visokimi ocenami prav vsi kandidati uspešno opravili. Za pridobitev spričeval bi moral vsak od kandida- tov odleteti vsaj še eno uro na pravem letalu, zato se je Lojze v tovarni pozanimal, kdaj bo novo letalo pripravljeno za to opravilo. Pojasnili so mu, da se bo to zgodilo najkasneje v dveh dneh, vendar mora naročnik pred tem še plačati manjkajoči del kupni- ne, saj v nasprotnem primeru letenje ne bo mogo- Z inštruktorjem v simulatorju za cessno 550S. Železne niti 14 Prelet življenja, 2. del 302 če. Zato je Lojze nemudoma poklical v Zürich in od Cranexovega direktorja Hojsa izvedel, da pravkar nakazuje manjkajoči denar, ker je bil pravočasno seznanjen o tem, kdaj bo letalo nared za prevzem. Denar je bil res že naslednji dan na računu tovarne v Wichiti, letalo pa so takoj pripeljali v dvorano, da bi ga predali pilotom. Pripravili so manjšo priložno- stno slovesnost z nagovorom Cessninega predsedni- ka, ki je poudaril, da izroča uporabnikom kvalitetno in zelo uporabno letalo, ter jim zaželel letenje z njim brez vsake nezgode. Na srce jim je položil še misel o stalnem učenju, saj pilotskega znanja ni nikoli do- volj, kaj šele preveč. V kratkem nagovoru jih je za veliko tečajniško vnemo pohvalil tudi predstavnik firme Flight Safety, nato pa so jim izročili vso letal- sko dokumentacijo in jih pogostili. Naslednji dan jih je torej čakal le še izpitni let na letalu, pri katerem sta bila prisotna inšpektor FAA in inštruktor, ki jih je šolal v simulatorju. V prvi vrsti so morali dokazati, da letalo povsem obvladajo, in uspešno rešiti nekaj postopkov v nujnih situacijah. Vse se je srečno končalo in kandidatom so izročili izpitno dokumentacijo skupaj z ustreznimi dovo- ljenji. Zvečer je Lojze najprej poklical v Cranex in nato še v Smelt v Ljubljano z novico, da so uspešno zaključili šolanje in prevzeli letalo, že naslednji dan pa bodo odleteli domov. Tudi sami so si pošteno oddahnili in po štirinajstih dneh prvič brez skrbi odšli v hotel, da bi se v miru naspali in pripravili za odhod domov. Naslednji dan so takoj stekle pripra- ve, izposodili so si vso potrebno opremo za prelet Atlantika in že vžgali motorja, ko so ugotovili, da ne deluje eden od inverterjev za napajanje žiroskopov. Poklicali so v tovarno, da bi jim ga zamenjali, kar je seveda povzročilo zamudo, in tako so odleteli šele opoldne namesto zjutraj. Zato so prvi dan leteli le do Bostona, tam prespali in naslednje jutro zgodaj nadaljevali. Po slabih treh urah so pristali na le- tališču Goose Bay, nato pa se je zgodba s poletom Iskrine cessne ponovila. Na pilotskem sedežu so se etapno menjavali Janez, Darko in Gabrijel, ker pa je imel s preletom Atlantika že nekaj izkušenj, je Lojze z razgrnjenimi kartami sedel v potniški kabini in skrbel za navigacijo, medtem ko sta pilota v pilotski Pred prevzemno dvorano v Wichiti, ameriška zvezna država Kansas. Cockpit cessne 550 citation SII. Železne niti 14 Prelet življenja, 2. del 303 kabini letela s pomočjo sistema Omega. Med letenjem proti Islandiji se je znočilo, zato so morali pristati v ameriški letalski bazi v Keflaviku, ki je bila opremljena za instrumentalni prilet. Po pristanku je fantom kar nekoliko odleglo, češ, kako enostavno je vendar preleteti Atlantik. Po opra- vljenih letaliških formalnostih so v restavraciji po- večerjali in si nekoliko odpočili, bilo pa je že proti jutru, ko so oddali tehnični plan letenja in napolnili tanke z gorivom. Zadnja etapa poleta je, enako kot prejšnje, minila brez vsakih težav. Letela sta Lojze in Gabrijel, ostala dva sta spala v potniški kabini in včasih je za trenutek ali dva lahko zadremal tudi ka- teri od njiju. Avtomatski pilot je namreč ubogal FMS (flight managing system), zato z letenjem ni bilo no- benega dela, le inštrumente je bilo treba opazovati vsaj z enim očesom. Na nebu ponoči ni bilo veliko prometa in tudi kontrola letenja jih je pustila pri miru. Živahneje je postalo šele med bližanjem An- gliji, po slabih treh urah v zraku pa so le pristali v Zürichu. S švicarskimi oblastmi je bilo najprej treba ure- diti vse formalnosti v zvezi z novim letalom, zato je Cranex kot lastnik uredil vse formalnosti glede carine, Lojze pa je z vsemi dokumenti sedel na prvi vlak v Bern. Na upravi za civilno letalstvo BAZL jih je najprej pošteno slišal, kako so si brez obvestila drznili pripeljati letalo, ko bi to vendar lahko storili le z njihovim dovoljenjem za prelet. Predvsem tisto o obvestilu se mu je zdelo čudno, saj so piloti takoj po uspešno končanem šolanju vse potrebne doku- mente z letalsko pošto poslali direktno v Bern. Prav lahko, da je bila dokumentacija še na poti, a bi bil kljub temu vsak ugovor odveč, zato je Lojze ošteva- nje in navajanje vseh zagrešenih prekrškov poslušal stoično in brez besed. Bal se je le, da se posledično ne bi zataknilo pri začasnem priznanju njihovih pi- lotskih licenc, saj potem ne bi mogli leteti. Mirno je počakal, da je nevihta minila, in nato naštel nekaj svojih argumentov glede odločitve za prelet. Ni mu bilo povsem jasno, od kod naenkrat takšna kritika. Ko pa se je kasneje pri Jet Aviation nekdo zagovoril, da jim je BAZL za polet želel poslati navigatorja, ki Prerez enega od dveh motorjev pratt-whitney JT15 B4. Potniška kabina citation SII. Železne niti 14 Prelet življenja, 2. del 304 bi ga seveda morali sami mastno plačati, je postalo ozadje verbalnega napada vendarle nekoliko bolj jasno. Nazadnje so se v BAZL z nastalo situacijo spri- jaznili in pilotom v licence le vpisali pooblastila za letenje na novem tipu letala. Tako so tudi formalno izpolnili vse zahtevane pogoje, zato so že popoldne istega dne nadaljevali let v Ljubljano. Na Brniku ni bilo s carino nikakršnih težav, ker je bilo letalo označeno s švicarskimi registrskimi oznakami in registrirano v švicarskem registru civilnih zračnih plovil, fantje pa so si predvsem želeli domov, da bi se vsaj malo naspali in se čim prej privadili doma- čemu bioritmu, tako drugačnemu od tistega na oni strani velike luže. Naslednji dan je Lojze v Ljubljani obiskal direk- torja Žagarja v Smeltu. Povedal mu je vse v zvezi s šolanjem in prevzemanjem letala, ni pa seveda pozabil poudariti, kako so piloti pripravljeni le- talo tudi nemudoma pričeti uporabljati. Ker je v vladnem hangarju zmanjkovalo prostora, bo par- kirano na letališki platformi, nujno pa bo treba za redne preglede angažirati vladnega mehanika, saj se je Cranex za vse večje servise že dogovoril z Jet Aviation, ki je servisiral tudi Iskrino cessno. Vendar vladni mehanik ni hotel niti slišati, da bi skrbel še za novo letalo in njegove tehnične knjige, zato je bil Lojze primoran oditi v Jet Aviation na krajši tečaj, na osnovi katerega so mu švicarske oblasti izdale pooblastilo za skrbništvo. Še isti dan so predstavniki Smelta z direktorjem na čelu prišli na brniško letališče, da bi si ogledali novo letalsko pridobitev. V njihovo veliko zado- voljstvo so opravili tudi krajši polet do Splita in di- rektor je ob povratku evforično izjavil, da si boljše- ga letala res ni mogel želeti. Dodal je, da to pomeni konec težavnih potovanj z ruskimi letalskimi prevo- zniki, saj je takrat Smelt veliko gradil v Sibiriji in ob Črnem morju, z uporabo novega letala pa zato niso želeli odlašati niti dneva. Pričeli so s poleti v Rusijo, predvsem v dotlej za tujce nedostopna sibirska mes- ta; običajno so pristali v Moskvi in v letalo sprejeli ruskega navigatorja. Velikokrat so leteli v libijsko glavno mesto Tripolis, pa tudi naprej v saharsko oazo Sephah, kjer je Smelt gradil remontni zavod za vojaška letala galeb, ki jih je Libija kupila v tovar- ni Soko v Mostarju. Po večini je šlo za dolgolinijske polete in ure letenja so se hitro množile, zato je mo- ralo letalo že po dveh mesecih in 150 urah letenja na prvi pregled v Jet Aviation. Lojze je z njim odle- tel v Švico in v dneh prisilne prizemljitve opravil certificiran tečaj za linijskega mehanika, a je kljub temu vztrajal pri zaposlitvi lastnega mehanika, ki bi vzdrževal obe letali, tako Smeltovo kot Iskrino. Po srečnem naključju jim je za delo uspelo pridobiti An- dreja Vidmarja, odličnega mehanika, ki ga je Lojze poznal iz ljubljanskega aerokluba in je kasneje odšel v Adrio, kjer se je izšolal za kopilota na letalu DC-9. Ker pa si je pri smučanju poškodoval oko, je moral Piloti, fotografirani leta 1986. Od leve: Lojze Žumer, Gabrijel Pesjak, Darko Krašovec, Janez Stariha in Andrej Vidmar. Železne niti 14 Prelet življenja, 2. del 305 letenje opustiti in premestili so ga v administracijo, kjer pa se ni znašel. Z veseljem je zato sprejel pova- bilo in takoj so ga poslali v Wichito, kjer se je izšolal za mehanika na obeh tipih Cessninih letal. Andrej Vidmar se je hitro izkazal za veliko pri- dobitev. Ko je uspel pridobiti še dovoljenje zdrav- niške komisije za letenje kot kopilot, se je najprej izšolal za letenje na Iskrinem letalu, kasneje pa je s simulatorskim treningom pridobil še type rating za citation IIS. Tako so rešili problem z mehanikom in istočasno dobili dodatnega pilota. Ko so tik pred zimo leta 1986 zgradili še lasten hangar, pa je bila slika popolna. Mehanik je lahko letala pripravljal na suhem, pozimi pa z njih pred vzletanjem ni bilo treba čistiti snega in ledu. Pred pretekom leta bi morali piloti pridobiti tudi švicarska pilotska dovoljenja, zato so se pričeli pripravljati na izpite. Cranex jih je vpisal v šolo in priskrbel literaturo, ker pa so morali medtem tudi leteti, so jim dovolili pripravljati se doma, le na izpit so morali v Bern, še prej pa v Zürich na zdravniški pregled. Jugoslovanske zdravniške komisije Švicarji namreč niso priznavali. Kljub dodatnemu izobraževanju in sitnostim pri pridobivanju švicarskih licenc, dovoljenj in regi- stracije pa je bila pilotom oznaka te države večkrat v pomoč, tudi težav z dovoljenji za pristanek ali prelet držav ni bilo, le tehnični plan pred poletom je bilo treba oddati. A se je kljub temu včasih ven- darle zapletlo, na primer nekoč pri povratku iz Tripolisa. Kontrolor italijanske kontrole letenja je pilota obvestil, da nimata dovoljenja za prelet Ita- lije, zato bo v primeru nadaljevanja preleta njuno letalo prestreženo. Odgovorila sta s pojasnilom, da je letalo švicarsko in dovoljenja ne potrebuje, zato je kontrolor nadaljevanje poleta odobril, a nekoliko kasneje poklical še enkrat, rekoč, naj v prihodnje libijske kontrolorje opozorita na pravilno vpisova- nje registrske oznake. Libijci so namreč Italijanom v prijavo preleta vpisali registracijo YU namesto HB, uradne švicarske oznake. V Sloveniji je v osemdesetih letih prejšnjega stole- tja svoje poslovno letalo poleg Iskre in Smelta imelo tudi Gorenje, ki je od hrvaške vlade kupilo reaktiv- no letalo cessna citation I. Njegovo matično letališče je bilo mariborsko in letalo je bilo podobno Smel- tovemu, a z le petimi potniškimi sedeži in nekoliko počasnejše, zato so ga kmalu zamenjali za citation II, ki je premoglo sedem sedežev. Štajerci so imeli redno zaposlena dva pilota in mehanika, letalo pa so uporabljali predvsem za lastne potrebe, saj je imelo Gorenje v tujini zelo razvejano mrežo svojih predstavništev. Kljub temu so ga po potrebi posojali tudi ekipi pilotov Iskre in Smelta. V drugi polovici osemdesetih let je hladna vojna med Sovjetsko zvezo in zahodnimi demokracijami počasi pojenjala, Jugoslavija pa je kot tamponska cona med obema stranema s tem izgubila svoj pomen. Zaradi tega je usahnil zahodni vir financi- ranja, ki je v veliki meri pomenil osnovo za vzdrže- vanje relativno visokega ekonomskega standarda jugoslovanske družbe. Bil je čas streznitve in vrača- nja z veliko lahkotnostjo najetih kreditov, zaostrene razmere pa je prvo občutilo ravno gospodarstvo. Vladajoča partijska struktura ni mogla in ni smela biti krivec, zato je bila najbolj na udaru tehnokra- cija, ki so jo tedaj predstavljala vodstva podjetij. Menjave direktorjev so si sledile kot po tekočem tra- ku, in ko je do menjave prišlo v Gorenju, je bil prvi ukrep novega direktorja – prodaja letala. Ker Smelt zaradi svojega poslovanja predvsem na tujih trgih takšnih težav ni imel, se je direktor Žagar odločil letalo od Gorenja kupiti, za prevzem obeh pilotov, Jožeta Černiča in Dušana Juhanta, pa ga je bilo treba še prepričati. Za novo letalo v floti je Andrej Vidmar našel prostor v letališkem hangarju in letenje v po- slovne namene se je, vedno večjim težavam v go- spodarstvu navkljub, nadaljevalo v nezmanjšanem obsegu. Letali sta prevažali Smeltove strokovnjake in delavce na različna gradbišča v Sovjetski zvezi, Libiji in na Bližnjem vzhodu, pa tudi Iskrina cessna je bila skoraj več v zraku kot na tleh. A gospodarska kriza v Jugoslaviji je proti koncu osemdesetih let prejšnjega stoletja postajala vse hujša. Vrednost dinarja je strmoglavila, uvoz je usahnil in pričelo je zmanjkovati dobrin iz tujine, Železne niti 14 Prelet življenja, 2. del 306 varčevanje je bilo čutiti na vsakem koraku. Spom- nimo se le vožnje po sistemu par-nepar, dinarskih depozitov ob odhodu v tujino, pa nakupov deviz na črnem trgu, celo domačih izdelkov ni bilo najti na prodajnih policah, če so vsebovali uvožene su- rovine! Za razliko od navadnih državljanov piloti z depoziti niso bili obremenjeni, zato so pod silo raz- mer postali neke vrste oskrbovalci družin in širšega sorodstva z življenjskimi potrebščinami, ki jih doma ni bilo moč dobiti. Zaradi kaotičnega stanja in za- ostrenih gospodarskih razmer v federaciji je prišlo do medrepubliških obtoževanj in vse je kazalo, da je propad enotne države neizbežen. Iskra je opešala, z njo pa tudi njeno letalsko prevozništvo, medtem ko je bil Smelt, tako in drugače, še vedno v zraku. Ker so bili vsi piloti še vedno na Iskrinem plačilnem seznamu, so z razlogom pričeli razmišljati, kaj bo z njimi. Prvi je obupal Darko, ki si je našel zaposlitev pri letalskem prevozniku Adria, drugi pa so še kar vztrajali, saj sta se upravi Iskre in Smelta dogovori- li, da se bodo vsi piloti preselili pod okrilje Smelta. Kljub temu se je v zadnjem letu pred osamosvojitvi- jo Slovenije, ko je bilo letenja z vsemi tremi letali precej manj, njihovo število še zmanjšalo. Smelt je svojega reaktivca oddajal v uporabo slovenskemu partijskemu vodstvu za obiske sej zveznega vodstva v Beogradu, na katerih so se brezplodno dogovar- jali o usodi Jugoslavije in so običajno trajale pozno v noč. Slovenski funkcionarji so raje kot uradno vladno letalo uporabljali Smeltovo, ker je bilo za- radi švicarskih oznak varnejše. Kolikor bližji je bil razpad države, toliko bolj pogosti so bili poleti v Beograd, zato je bil Smelt prisiljen svoje potrebe pokrivati z bivšim Gorenjevim letalom, medtem ko je Iskrino letalo za DHL prevažalo pošto po sistemu ''od vrat do vrat''. Z vmesnim postankom v Zagrebu je zvečer poletelo iz Ljubljane v Budimpešto in se naslednje jutro vračalo po isti poti, v obeh smereh natlačeno s poštnimi paketi. S pričetkom demokratičnih sprememb, pred- vsem pa s plebiscitom o samostojni in neodvisni slovenski državi, se je pričelo tudi privatiziranje skupnega družbenega premoženja. Še vedno delu- Citation SII v zraku. Lojze Žumer v Ženevi, kamor so prepeljali slike umetnika Jožeta Tisnikarja (stoji prvi z leve). Železne niti 14 Prelet življenja, 2. del 307 joča partijska nomenklatura je hitro spoznala, da jo v novo nastalih razmerah namesto vojske in policije na oblasti lahko ohrani le kapital, zato je na ključna mesta v gospodarstvu začela nameščati svoje ljudi. Pilotov takšna in drugačna dogajanja niso pretirano zaposlovala, želeli so si le, da bi bila njihova letala čim več v zraku. Z njimi so se predstavniki sloven- skih oblasti odpravljali na številne državniške obi- ske, mnogokrat pa so letela tudi na rednih linijah, če je bilo število potnikov zanje premajhno. Dlje časa so tako vzdrževala redno linijo z Rimom, na prire- ditve ali organizacije razstav v tujino prevažala kul- turne delavce in umetnike ali pa na zahtevne opera- cije, največkrat v Ženevo, vozila srčne bolnike. Zaradi negotovih usod mnogih podjetij, ki so bile posledica procesa privatizacije, si je tudi vodstvo Smelta prizadevalo, da bi jo pričakalo čim bolje pripravljeno. Za poenotenje svoje letalske dejav- nosti je od formalnega lastnika Iskre Invest cessno odkupilo, čeprav so sredstva za nakup novega letala prispevala vsa tedanja Iskrina podjetja. Že pred pro- dajo Smeltu je pri plačevanju vzdrževalnih in servi- snih stroškov izvajalcu del, švicarskemu Jet Aviation v Zürichu, prihajalo do nepravilnosti. Dve leti jih je namreč plačevalo Iskrino podjetje Cranex v Švici, računov, ki jih je Cranex nato izstavljal lastniku, pa Iskra Invest ni poravnavala, zato se je nabralo za skoraj štiristo tisoč švicarskih frankov dolga. Edini strošek v zvezi z letalom, plači obeh pilotov, je last- nik Iskra Invest redno nakazoval Smeltu, medtem ko so vsi prihodki od letalskih prevozov končali v žepih njenega vodstva namesto v podjetjih, ki so fi- nancirala nakup. Skrajni čas je torej bil, da je Smelt letalo odkupil in skupaj z obema pilotoma pomahal v slovo neodgovornemu bivšemu lastniku. V takšnem razpoloženju se je približal trenutek razglasitve slovenske samostojnosti. Tega dne, 26. junija 1991, je letalo citation IIS letelo s potniki v Alžir, Lojze pa s conquestom II in predstavniki Iskre na krovu v Hannover. Pri večernem povratku sprva ni bilo nikakršnih težav, z münchensko kontrolo so si izmenjali običajne podatke in nadaljevali let proti domu. V bližini Alp pa jih je kontrolor ponovno pok- lical z vprašanjem o mestu pristanka, ker je ljubljan- sko letališče zaprto, prav tako pa tudi mariborsko in portoroško. Pilota sta se spogledala, saj je bilo po podatkih vreme za pristanek doma primerno, drugih obvestil o stanju na letališčih pa nista imela. Postalo jima je jasno, da je nastali položaj povezan z razglasitvijo samostojnosti, zato so se skupaj s po- tniki dogovorili za pristanek v Celovcu, medtem ko je letalo iz Alžira zaradi predvidenega poleta nasled- njega dne v Minsk pristalo na zagrebškem letališču. Vsi udeleženci nepredvidenih zračnih manevrov pa so zmotno pričakovali, da bodo po zaključku cere- moniala ob razglasitvi samostojnosti slovenska leta- lišča ponovno odprta za zračni promet. V turbulentnem času desetdnevne vojne so mora- la biti Smeltova letala na razpolago slovenski vladi, saj je bilo njeno letalo poškodovano ob napadu letal JLA na brniško letališče in zato prizemljeno. Ostali so le še trije piloti, poleg Lojzeta še Gabrijel Pesjak in k sreči Andrej Vidmar, ki je bil, kot rečeno, tudi mehanik, brez katerega sploh ne bi mogli leteti. Najprej so morali na hitro v Bruselj, nato pa so si po- leti z obiski držav in lobiranji pri njihovih vodstvih za priznanje mlade slovenske države sledili drug za drugim. V enem dnevu so poleteli tudi po trikrat, in to vedno s celovškega letališča, saj so bila domača letališča še vedno zaprta. Po štirinajstih dneh na- porov so z olajšanjem vendarle dočakali vest, da se lahko vrnejo na matično letališče v Ljubljani. Istoča- sno se je s popravila v Nürnbergu vrnil tudi learjet slovenske vlade, zato so razbremenjena Smeltova letala in piloti zopet lahko leteli za domača podjetja. Vendar težav s tem še ni bilo konec. Bila je av- gustovska nedelja popoldne, ko je kontrolor v stol- pu brniškega letališča zaman čakal na dovoljenje področne kontrole v Zagrebu, da bi čakajočemu pilotu Lojzetu dovolil vžgati cessnina motorja za po- let. Dovoljenja ni in ni hotelo biti, ker je nanj čakalo tudi JAT-ovo letalo za let na pred kratkim oživljeni liniji Ljubljana–Beograd, na Brniku pa so pred do- voljenjem prejeli sporočilo, da se Ljubljani bližajo letala JLA. Prisebni kontrolor je ukazal z avtobusi blokirati JAT-ovo letalo, saj je pravilno sklepal, naj Železne niti 14 Prelet življenja, 2. del 308 do napada na letališče ne bi prišlo, če bo to ostalo na ploščadi, ostalim plovilom pa naročil, naj se nemu- doma umaknejo v bližnji Celovec, vse seveda brez dovoljenja zagrebške kontrole. Na brniškem letališču je promet ponovno stekel šele v začetku septembra in s tem so bila tudi Smel- tova letala ponovno v domačem hangarju. Življenje v Sloveniji se je počasi normaliziralo in zračna plo- vila so bila vedno bolj v svojem elementu. Do težav je ponovno prišlo z zaprtjem zračnega prostora nad Hrvaško in BiH zaradi vojne, ki je izbruhnila v obeh državah. Smeltova aviacija je bila tako pri poletih v zahodne države severne Afrike prisiljena leteti pre- ko Italije, v ostale severnoafriške države in na Bliž- nji vzhod pa preko Madžarske in Srbije. Največkrat so leteli v novonastale neodvisne države bivše Sov- jetske zveze in v Libijo, kjer je Smelt nadaljeval z iz- vajanjem številnih že začetih projektov, nemalo pa jih je pričenjal tudi na novo. Živahen promet je po- tekal v vse smeri, piloti in njihova letala pa so stalno in polno obremenjeni opravljali svoje naloge. Medtem pa so se z lastninjenjem Smelta priče- le dogajati stvari, ki bi bile za prihodnost letalske dejavnosti podjetja skoraj usodne. Že v letu pred slovensko osamosvojitvijo denarni prilivi od grad- bišč v tujini niso več prihajali v Ljubljano, ampak v Zürich, kjer je Smeltovo vodstvo ustanovilo podjetje Smelt–Intag, v Ljubljani pa njegovo predstavništvo. S tem je bila vsa dejavnost usmerjena v Zürich, ka- mor so se stekala tudi vsa finančna sredstva, in stari Smelt je praktično prenehal obstajati. Zaposleni, vključno z letalskimi posadkami, so postali delavci podružnice Intag, na novo ustanovljeno podjetje GIO (Gradnja industrijskih objektov) pa je vodstvo preneslo vso Smeltovo infrastrukturo, skupaj s han- garjem in letali, ki naj bi jih neposredno po izvede- nih organizacijskih spremembah prodali. Piloti in vsi v podjetju, povezani z letalstvom, so se temu po- stopku seveda uprli in z upravo pričeli pogajanja, v katerih jih je podpiral tudi direktor novega podjetja GIO Savo Tatalovič. Dogovorili so se, da bodo letalo, kupljeno od Gorenja, prodali, obe Smeltovi pa obdr- žali in z njima nadaljevali komercialno letenje, pri čemer bi denar od prodanega letala pomenil zanje nekakšen začetni kapital, a tega žal niso nikoli pre- jeli. Ostal je namreč v Švici na Intagu, medtem ko so letala in hangar res takoj prenesli na GIO, ki je posta- lo državno podjetje. Piloti so s statusom prevoznika za lastne potrebe kar naenkrat ostali sami s svojima letaloma in hangarjem, zavedajoč se, da bodo v bo- doče odvisni izključno od tega, kar jim bo uspelo ustvariti z delom. Zato so morali od državnih orga- nov za komercialno letenje najprej pridobiti status komercialnega prevoznika z ustreznimi certifikati in licencami, kar pa je bilo vse prej kot enostavno. Za vsako področje delovanja je bilo namreč treba izdelati postopke v obliki priročnika z vsemi pred- Learjet slovenske vlade. Letali, s katerima je GIO pričel z dejavnostjo letalskega prevoznika. Železne niti 14 Prelet življenja, 2. del 309 pisi za njihovo izvajanje, ki so morali biti skladni z evropskimi predpisi. Najzahtevnejša in najobsežnej- ša je bila priprava priročnika FOM (Flight Operati- on's Manual) za izvajanje poletov, poleg tega pa še vrsta priročnikov CAME o vzdrževanju (continious airworthiness maintenance exposition). Nujno je bilo skleniti pogodbo z vzdrževalcem, posebna komisija pa je morala pregledati finančno stanje in ugotoviti materialno sposobnost za njihovo iz- vajanje. Obe letali v njihovi lasti sta morali biti na- vedeni v certifikatu prevoznika, v njem pa so bila z geografskimi koordinatami določena področja, kjer sta lahko leteli. V skladu s predpisi so morali imenovati nosilce posameznih področij delovanja, med katerimi je prvi in odgovoren za celotno dejavnost postal di- rektor Savo Tatalovič. V veliko oporo pri delu mu je bila Danica Šprah, ki je uspešno prevzela poslovno dejavnost s skrbjo za zadostno količino naročil, zato je bilo po njeni zaslugi letenja vedno več. Imenovali so vodjo letalskih operacij, vodjo vzdrževanja, od- govorno osebo za varnost in zunanje nadzornike za posamezna področja, ki so jih po preverjanju vpisali v priročnik FOM za izvajanje poletov. Lojze je kot vodja pilotov postal odgovoren za letalske ope- racije, po vseh, v prvi vrsti finančno zahtevnih pri- lagoditvah zahtevam evropskih letalskih inštitucij pa so lahko v polni meri nadaljevali z opravljanjem svojega poslanstva. Z obema pilotoma bivšega Gore- njevega letala je bilo njihovo število optimalno, op- ravljali so predpisane zdravniške preglede in skrbeli za vsa potrebna dovoljenja za komercialno letenje, znanje pa so konstantno obnavljali v simulatorjih za obe letali. Med čakanjem na odobritev certifikata za status komercialnega prevoznika, ki se je nekako zavlekla, so po predpisanih pogojih leteli tudi za zu- nanje naročnike, z vodstvom pa so postali usklajena ekipa in vsak je svoje delo opravljal z veseljem, le redko je tu ali tam padla kakšna ostra beseda. Medtem je Smelt v pristaniškem mestu Tuapse ob Črnem morju pričel z gradnjo velikega zdravili- škega kompleksa za žrtve radioaktivnega sevanja v ukrajinskem Černobilu, zato so postali poleti na bližnji letališči v Krasnodaru in turistični Anapi pogosta praksa. Večkrat so pristali v Gomelu, od Černobila oddaljenem le kakšnih 60 kilometrov, pa tudi v Lvovu in v ukrajinski notranjosti. Lahko so vi- deli, da niso slabo opremljena le letališča, ampak da tam vlada splošna revščina, ko v neogrevanem hote- lu svojim gostom niso mogli zagotoviti niti dodatne odeje. Na evropski strani Urala, severno od Perma na reki Kami, je Smelt gradil porodnišnico, Lojze in kolegi pa so pristajali na letališču v Bereznikih in že tam je bil mraz njihov stalni sopotnik. Še huje pa je bilo v mrzli zimi s povsem običajnimi stopinjami med 30 in 40 pod ničlo leteti po Sibiriji, kjer je daleč preko Urala v mestu Njagan ob reki Ob rastel ogro- men hotel, veliko težav pa so piloti imeli s pripravo letala za povratek domov. Pri letenju po evropskem delu Rusije vremenske razmere sicer niso bile tako Piloti GIO – Poslovna aviacija. Od leve stojijo: Andrej Vidmar, Dušan Juhant, Janez Stariha, Darko Krašovec, Gabrijel Pesjak, dispečer Andrej Žumer in Lojze Žumer; manjka Jože Černič. Železne niti 14 Prelet življenja, 2. del 310 ostre, zato pa je bila navigacijska oprema letališč za evropske pojme zelo skromna. Razmeroma malo letališč je bilo odprtih za mednarodni promet, zato je bilo treba najprej pristati na enem od njih, kjer so piloti opravili vstopne formalnosti in za nadalje- vanje poleta dobili navigatorja z navigacijskimi kar- tami za letališča, zaradi slabe opremljenosti zaprta za mednarodni promet. Mobilne telefonije takrat v Rusiji še ni bilo in celotno letalsko dogajanje je tam potekalo v iskanju izgubljenega časa, ki je za pilote in njihova letala pomenilo tudi izgubo denarja. Kmalu po razpadu Sovjetske zveze so pričeli s poleti tudi v Kazahstan, v takratno glavno mesto Al- ma-Ata ali Almaty, kot so ga imenovali domačini. Šlo je za razmeroma dolge lete, približno sedem tisoč kilometrov nanese iz Ljubljane v eno smer, z vme- snim pristankom za oskrbo z gorivom in čakanjem na vremenske podatke v Bakuju, ter zaradi zaprtega zračnega prostora nad vesoljskim raketnim izstreli- ščem Bajkonur z nadaljevanjem preko Aralskega je- zera. Na enem od teh poletov je področna kontrola pilotoma sporočila, da je letališče v Almatyju zaradi megle zaprto, in jima svetovala pristanek v kirgizi- stanskem Biškeku z lepim vremenom. Navigacijskih kart za letališče nikakor nista mogla najti in šele kontrola jima je pojasnila, naj jih iščeta za Frunze, kot se je Biškek imenoval pod Sovjetsko zvezo. Po pristanku sta pilota prenočila v hotelu, ki si še zda- leč ni zaslužil tega naziva, in naslednji dan prazna odletela v Almaty, medtem ko so potniki še isti večer z dvema avtomobiloma odpotovali naprej. Poletov na ozemlje bivše Sovjetske zveze je bilo veliko, saj se je Smelt v novonastalih državah moč- no trudil najti delo, zato so bili pri njihovih priza- devanjih večkrat udeleženi tudi slovenski vladni predstavniki. Na letu iz Almatyja, ki je bil zaradi predstavnikov vlade na krovu proglašen za državni- škega, so se tako ustavili v Ašhabadu v Turkmenista- nu, vse potnike pa so namestili v državni rezidenci, kjer so v spremljevalnih prostorih našli prostor tudi za posadko. Vendar je pilota v njunih prostorih ča- kalo neljubo presenečenje v obliki poplavljene ko- Upravne "stavbe" letališča Njagan v Sibiriji. Letališče v Almatyju. Železne niti 14 Prelet življenja, 2. del 311 palnice, zasvinjanega stranišča in zamazane postelj- nine, zato so jima po pritožbi obljubili namestitev v nedavno zgrajenem hotelu za tujce v diplomatski četrti. Odpeljali so ju na mestno obrobje, kjer je med peščico novih stavb res stal hotel, na zunaj zelo podoben džamiji brez minareta. Notranjost je bila vsa v marmorju, inštalacijski kabli so viseli kar po oblogah, iz njunih komaj za silo opremljenih apart- majev pa se je ponujal razgled na bližnje hribe, kjer je potekala meja z Iranom. V restavraciji sta lahko naročila le meso ovčjega izvora, namesto budilke pa ju je zjutraj predramil glas mujezina, ki je preko zvočnikov klical vernike k molitvi tako glasno, da so ga najbrž slišali celo v Iranu. Poleti v samostojne države, nastale na prostorih razpadle Sovjetske zveze, so k sreči postali vse bolj redki in so sčasoma skoraj zamrli. Piloti so najpogo- steje leteli po Evropi in skoraj ni bilo letališča, kjer ne bi pristali. V Londonu, najbolj pogosti britanski destinaciji, so običajno pristajali na Gattwicku, na Heathrowu pa le v primeru, ko so potniki nadaljevali pot preko Atlantika. Britanci so kasneje za poslovna letala odprli še letališče Biggin Hill, ki je z enostavni- mi, predvsem pa cenejšimi pristajalnimi in vzletnimi procedurami pomenilo za Smeltovo aviacijo veliko olajšanje. Na Biggin Hill so večkrat prepeljali dojenč- ke, ki jih je naša medicinska organizacija zaradi nuj- nih srčnih operacij napotila v londonske bolnišnice, v takšnih primerih pa je bila poleg otrokovih staršev na letalu tudi zdravniška ekipa. V Združeno kraljestvo so poleg Londona lete- li tudi v Manchester, Glasgow in Edinburgh. Prav Edinburgh je bil nekega vročega avgustovskega dne odskočna deska za polet preko Wicka na skrajnem severu Škotske v norveški Tromsö, kjer je, zanimivo, opolnoči še vedno sijalo sonce. Tam sta pilota izve- dela, da predstavlja njun končni cilj 960 kilometrov oddaljeno letališče na Spitzbergih ali otokih Sval- bard, kot jih imenujejo Norvežani. Vzleteli so zgodaj zjutraj in v Barentsovem morju že kmalu zagledali najjužnejši otok v otočju, Medvedji otok, ki leži točno na pol poti med Severnim rtom in Svalbardom, ne- dolgo zatem pa zaradi odlične vidljivosti tudi njihov končni cilj. Od daleč je bilo videti visoke, povsem ne- poraščene gore, tako rekoč monolite, med njimi pa ozke doline z ledeniki. Med spuščanjem in skrbnim pregledovanjem letaliških kart se je izkazalo, da bo šlo za vse prej kot enostaven pristanek, povrh vsega pa je letalo pri spuščanju zašlo v nenaden snežni me- tež, ki je že tako zahteven manever še otežil. K sreči se je vse dobro izteklo in šele na parkirišču letališča Longyearbyen so se lahko potniki in posadka zavedli ledene pokrajine okoli njih. Videti je bilo, kot da se vznožja gora in ledenikov dobesedno potapljajo pod morsko gladino. Z avtomobili so se nato odpeljali v naselje montažnih barak, kjer naj bi stanovali v nas- lednjem dnevu ali dveh. Na Svalbardu, kjer so kopali izredno kvaliteten črni premog, naj bi namreč Smelt gradil pomožne rudniške objekte in treba se je bilo dogovoriti o marsičem. Svalbardsko letališče Longyearbyen je ob si- ceršnji nedostopnosti območja predstavljalo prak- Hotel za tujce v turkmenistanskem Ašhabadu. Železne niti 14 Prelet življenja, 2. del 312 tično edino vez s civilizacijo, saj je bila ladijska pove- zava s celino mogoča le do zamrznitve morja. Zaradi goratega in na splošno zahtevnega terena je bilo odlično opremljeno z vsemi mogočimi navigacijski- mi napravami, zato je oskrbovalni transport otočja potekal pretežno z letali. Na 78 stopinjah severne zemljepisne širine so bili pogoji za življenje zahtev- ni, narava na splošno zelo pusta in za zanimivost: v času obiska noči sploh ni bilo, sonce je na nebu dobesedno le krožilo. Kljub težkim pogojem je bilo videti nakaj trave in celo cvetja, predvsem pa veliko mahu. Prebivalci, večinoma mlade norveške dru- žine, so se na Svalbard priselili za določen čas, da bi si z visokimi rudarskimi plačami ustvarili boljše pogoje za življenje doma, na Norveškem. V naselju so zato premogli celo šolo in vrtec, zaradi napadov belih medvedov oba ograjena s skoraj dva metra vi- soko ograjo. Medvedje so bili zelo nevarni, zato je med prebivalci veljalo pravilo, da se izven naselja ni priporočljivo gibati brez puške. Zaradi izkorišča- nja rudnega bogastva in kljub norveški upravi so v sožitju z otoškim prebivalstvom na Svalbardu imeli svojo enklavo tudi Rusi. Po dveh dneh bivanja so obiskovalci tega zani- mivega otočja in tamkajšnjih prebivalcev poleteli proti domu z vmesnim pristankom v Kobenhavnu na letališču Kastrup, kjer so se potniki med poletom na dolgi relaciji lahko okrepčali, pilota pa oskrbela letalo z gorivom in tudi sama na hitro nekaj pojedla. Ker ni bilo nobenega razloga, da bi še naprej nosilo švicarsko oznako, so medtem iz švicarskega v slovenski register zračnih plovil prenesli letalo cessna 550 citation SII, ki je tako dobilo oznako S5- BAX. Slovenija je bila glede dovoljenj za prelete in pristanke povsem izenačena z ostalimi evropskimi državami, letenje po Evropi pa je v glavnem pote- kalo brez zapletov, razen tedaj ko je moralo katero od letal zaradi gostega zračnega prometa v čakalni krog. To se je dogajalo samo na velikih letališčih, že tako preobremenjenih z rednimi poleti, zato so bili postopki, s katerimi so se želeli otresti čarterjev, zanje povsem razumljivi in običajni. Za nameček so še vsaj za trikrat povišali običajne pristajalne takse, zato so se piloti takšnih letališč raje izogibali in na njih pristajali le na zahtevo potnikov. Večina evropskih letališč je imela posebne ter- minale za poslovna letala, kjer je bilo vedno dovolj prostora za parkiranje letal, in vsaj eno podjetje, ki je skrbelo za sprejem potnikov in oskrbo letal, nekatera večja evropska mesta pa so poleg rednih premogla celo posebna letališča za čarterske polete. Takšna so bila Le Bourget v Parizu, Torrejon v Ma- dridu, Fiumicino v Rimu in Bromma v Stockholmu. Veliko dostopnejša so postala tudi letališča v drža- vah nekdanjega vzhodnega bloka, z razglasitvijo samostojne slovenske države pa so povsod odpadle tudi vse ovire pri pridobivanju dovoljenj za prelet ali pristanek, aktualne v času Jugoslavije. Za prista- nek Smeltovih letal je bila dovolj že 1,5 kilometra dolga steza, zato je bila njihova velika prednost letenje na manjša letališča, običajno bližja ciljem potnikov, kar je sicer za posadko pomenilo dodatne težave, skupaj z zadovoljstvom potnikov pa tudi ča- sovni in materialni prihranek. Posebna vrsta poletov Smeltovih letal pa se je dogajala praviloma vedno ponoči. Ko je Slovenija postala članica Eurotransplanta, evropske nepro- fitne organizacije za optimalno uporabo darovanih človeških organov, je bilo za njihove prevoze treba najti letalskega prevoznika. Klinični center v Lju- bljani je zato pričel sodelovati s Smeltovimi piloti, ki so tovrstne prevoze vzeli kot svoje humanitarno poslanstvo in so brez dodatkov za nočno letenje vedno odleteli, kamor je bilo potrebno. Leteli pa so pogosto, tudi večkrat na teden. Za prevoz odgo- vorni zdravnik je običajno poklical okoli pol desete Letališče Longyearbyen na Spitzbergih (Svalbard). Železne niti 14 Prelet življenja, 2. del 313 ure zvečer in pilota obvestil, v katerem mestu imajo določen organ na razpolago. Določili so najbližje letališče, letalo in posadka pa so bili takoj po preje- mu informacije o času odvzema v stanju pripravlje- nosti. Ko je zdravnik prevzem organa tudi formalno potrdil, so v naslednji uri že poleteli. Običajno so uporabljali turbopropelersko letalo, ki je v večini primerov ujelo časovni okvir odvzema in presadi- tve organa, hitrejšega reaktivca so uporabljali le v primerih odvzema in presaditve srca v obveznem štiriurnem časovnem razmiku, ki pa ni smel biti ni- koli presežen. Zaradi vsakovrstnih potreb in vedno pogostej- šega letenja sta obe letali v floti Smeltovega podje- tja GIO postali premajhni in pojavila se je nuja po večjem plovilu, kar je v stikih z naročniki poletov, s povratnimi informacijami o zadovoljstvu potni- kov, s poznavanjem njihovih potreb in želja, pa tudi s svojo odgovornostjo za odličen poslovni uspeh prva zaznala Danica Šprah. Pokazalo se je, da bi morebitno tretje letalo moralo imeti več sedežev in prostornejšo kabino, predvsem pa bi kratko- ročno nadomestilo izpad turbopropelerske cessne conquest II, ki bi zaradi generalne obnove motorjev morala ostati na servisu najmanj mesec dni. Prav to dejstvo je tehtnico prevesilo v prid novemu, več- jemu letalu, ki bi sprva z začasnim, kasneje pa tudi s konstantnim najemom okrepilo floto. Zaradi po- zitivnih izkušenj s trenutnima letaloma bi bilo od- več navajati pobožno željo vseh v podjetju, zato je direktor Cessninega švicarskega serviserja Jet Avia- tion prav kmalu našel letalo, ki bi ga v najem lahko dobili takoj. Šlo je za cessno tipa citation z oznako XL, ki je poleg prostorne kabine in večjega števila sedežev imelo tudi pomožni motor (auxiliary power unit) za hlajenje notranjosti letala v poletnem in njeno ogrevanje v zimskem času. Pomožni motor je poleg tega zagotavljal letalu električno omrežno na- petost brez potrebnega delovanja glavnih motorjev, z njim pa je bilo te motorje moč tudi zagnati. Ko so bile z Upravo za civilno letalstvo v Ljubljani ureje- ne vse formalnosti, so novo letalo z oznako S5-BBD vpisali v njen register slovenskih letal in se že po nekaj dneh odpravili v Zürich na tehnični pregled in prevzem. Še pred pričetkom postopkov za najem pa so na šolanje za letenje na tipu k Flight Safety v Wichito poslali dva pilota. Na ta način so z novim letalom lahko začeli leteti takoj, ko so conquest II odpeljali na generalni servis v Zürich, in tako daljše odsotnosti letala v floti niso preveč občutili. Na cessni conquest II so v Švici poleg obnove motorjev opravili tudi glavni pregled letala, tako Ob prevzemu novega letala cessna citation XL. Železne niti 14 Prelet življenja, 2. del 314 imenovani D-check, pri katerem letalo skoraj pov- sem razstavijo in opravijo temeljit pregled vseh sistemov in naprav. Pri tem pa ni šlo zgolj za običaj- no obnovo, ampak tudi za modifikacijo, s katero so vsakemu od obeh motorjev povečali moč za skoraj 100 KM, dobila pa sta tudi nova propelerja s štirimi kraki. Letalu so tako povišali hitrost za občutnih 74 kilometrov na uro, a so zaradi zahtevnosti in številč- nosti posegov morali uporabniki nanj čakati skoraj dva meseca. Poleg tega je položaj tik pred prevze- mom servisiranega letala dodatno zapletla prepoz- no ugotovljena napaka, zaradi katere so morali v Wichito urgentno naročiti nov del, ga seveda tudi zamenjati in ponovno računalniško nastaviti mo- torne parametre. Ker je po vsaki obnovi predpisan obvezen preizkus motorjev tudi med letenjem, se postopku ni bilo mogoče izogniti in po petdnevnem čakanju še drugega pilota za povratek se je Lojze odločil poleteti iz Züricha domov kar sam. Takšno ravnanje namreč ni bilo v nasprotju s predpisi, saj je po tovarniškem pilotskem priročniku v primeru, da na krovu nima potnikov, dovoljeno leteti samo enemu pilotu. Bila je že tema, ko je končno zagnal motorje, nas- tavil inštrumente in vnesel celotno ruto, da med poletom ne bi imel preveč dela. Že med vožnjo proti vzletni stezi je dobil dovoljenje za vzlet, in čeprav je vedel, da sta motorja po obnovi močnejša, ga je nju- no lahkotno pospeševanje presenetilo. V zraku je ta- koj pospravil podvozje in zakrilca, nastavil motorno moč za vzpenjanje, vključil avtomatskega pilota in opazoval letalo, kako se hitro dviga. Primerno višja je bila v nadaljevanju tudi hitrost letenja, zato je že po nekaj več kot uri pristal na Brniku. Vsa tri letala so bila pogosto v zraku, zato se je cessni citation SII nabralo tolikšno število ur lete- nja, da je bilo tudi zanjo, kot že za conquest, treba predvideti glavni pregled, tako imenovani D-check. Ker je bila skupaj s sedeži že precej obrabljena tudi notranjost letala, so istočasno želeli zamenjati še se- dežno usnje in stenske obloge, barvni vzorec zunan- josti pa naj bi postal enak izgledu novega XL. Zaradi kompleksnosti in zahtevnosti obnovitvenih del so morali uporabniki seveda ponovno računati, da bo brez sicer že 20 let starega letala treba zdržati vsaj dva meseca. Ko pa se je znotraj in zunaj popolnoma obnovljeno letalo končno vrnilo v domači hangar, ga je bilo pravo veselje pogledati in še večje pilotirati. A njihovo veselje ni trajalo dolgo, saj se je sredi uspešnega dela vanj vmešala politika, kar niti ni bilo presenetljivo, saj je njihovo podjetje mimo procesa privatizacije predhodno padlo v roke DSU, Družbi za svetovanje in upravljanje kot naslednici Sloven- ske razvojne družbe, ter tako postalo državna last. Posledica tega dejstva je bila, da so na mesto direk- torja ostanka podjetja Smelt International in oddel- ka GIO – Poslovna aviacija postavili novo upravo, sestavljeno iz dveh prišlekov in dotedanjega direk- Nova cessna citation XL pred domačim hangarjem. Železne niti 14 Prelet življenja, 2. del 315 torja Tataloviča. Nastalo neprijetno situacijo so za- radi prepirov v vodstvu zelo hitro občutili vsi zapos- leni. Najprej je podjetje zapustil Tatalovič in takoj za njim še Šprahova, dokazano najpomembnejši člen za zagotavljanje poslovne kontinuitete. Nadome- stil jo je samozvani ekspert za letalstvo, dotlej kot brezposelna oseba prijavljen na zavodu za zaposlo- vanje, ki naj bi končal študij letalstva na Fakulteti za strojništvo v Ljubljani in kasneje, spet po lastnih navedbah, neznano kje še Ekonomsko fakulteto. Žal njegovih ekspertiz in izobraženosti v praksi ni bilo čutiti, zato pa se je nadvse izkazal z odklonilnim, negativnim odnosom do sodelavcev, zaradi katere- ga so se v prej prijetnem delovnem okolju močno razredčile vrste pilotov in aviomehanikov. Začele so padati domine in hitro se je vsul plaz. Novi vodilni so se odločili conquest prodati in vse prepričevanje, da je prodaja popolnoma obnov- ljenega, praktično novega letala zelo nespametna poteza, ni niti malo zaleglo. Prodali so ga kupcu v Avstrijo, kam in komu je šla kupnina, pa se ni nikoli izvedelo. Naročila poletov so, predvsem zaradi sa- mozvanega letalskega eksperta in njegovega milo rečeno čudnega ravnanja s strankami, drastično upadla, stanje v podjetju pa je bilo vse prej kot rožna- to. V povezavi s posledično napetimi medčloveškimi odnosi se zaposlenim ni obetalo nič dobrega in tudi Lojze, ki je kmalu postal odveč, se je moral poslovi- ti. Pod novo upravo je po pogodbi dobival za svoje delo petsto evrov mesečno, zadnje tri mesece pa niti tega ne. Na vprašanje, zakaj tako, je dobil odgovor, da je takšna zahteva lastnika, družbe DSU, ki pa ji je bilo za svoje zaposlene dejansko prav malo mar, a bi že zaradi lastnega interesa morala znati vsaj dobro gospodariti. Pozitivnih učinkov svetovanja njene uprave ni bilo nikoli občutiti, ker jih preprosto ni bilo, upravljala pa je, tako je bilo vsaj videti, le svoje plače. Predstavniki vlade so med tem, kako simpto- matično, kljub dejstvu, da je bilo podjetje GIO pre- ko družbe DSU v državni lasti, na sicer prirejenem razpisu za vladnega prevoznika izbrali z Romanom Horvatom povezano zasebno podjetje Linxair. Da gre pri tem za partnerja razvpite Simone Dimic, ki je Pogled v cockpit nove pridobitve citation XL (zgoraj) in v njeno potniško kabino (spodaj). Obnovljeni conquest z novimi motorji. Železne niti 14 Prelet življenja, 2. del 316 bila v tistem času vodja kabineta predsednika vlade Republike Slovenije, je najbrž odveč poudariti! Pred koncem zapisa o Lojzetovem pilotskem ob- dobju pa le še besedo ali dve o usodi obeh letal, s kate- rima so začeli posel letalskega prevoznika. Conque- sta je neodgovorni pilot novega lastnika razbil pri pristanku na letališču v Budimpešti na Madžarskem. Pristal je namreč tako trdo, da je uničil podvozje in mimogrede poškodoval še krila, kar se pilotu z vsaj minimalnimi pilotskimi izkušnjami nikakor ne bi smelo zgoditi. Nič bolje se ni godilo tudi citation SII, ki je pri vzletanju z letališča v Ravenni med naletavanjem snega zapeljal s steze tik pred dose- ženo hitrostjo vr, pri kateri mora pilot dvigniti nos letala za deset stopinj, da se lahko odlepi od steze in vzleti. Poškodovani sta bili obe krili in podvozje po levi strani, pilot pa je trdil, da je s steze zapeljal zaradi kupa snega ob njenem levem robu, čeprav je v resnici zgrešil smer. Njegova trditev resne presoje enostavno ne zdrži, saj je imelo skoraj sedem ton težko letalo tik pred vzletom pri hitrosti približno 160 km/h tolikšno kinetično energijo in s tem tudi vztrajnost, da v primeru trka s kupom svežega sne- ga tega ne bi niti občutilo, kaj šele spremenilo smer. Zavarovalnica je denar kljub vsemu nakazala, a je ta poniknil neznano kam. Brezvestneži so tako poča- si uničili vse, kar je Lojzetu in njegovim nekdanjim sodelavcem uspelo ustvariti z veliko zavzetostjo in entuziazmom. K sreči se je upanje, da njihovo delo vendarle ni bilo zaman, obudilo z novim lastnikom, ki je prevzel vodenje podjetja in kupil dve letali kot nadomestilo za obe izgubljeni, nesposobneže pa nagnal. Epilog Lojzetova pripoved se končuje z dnem, ko je zaključil aktivno kariero in se upokojil. Dogodki iz njegovega življenja so opisani po spominu, ob pre- gledovanju dokumentacije in fotografij iz domače- ga arhiva, čeprav bi vsaj opisu dogajanja v tovarni v Železnikih nadvse rad dodal kakšen dokument. Z brskanjem po tovarniškem arhivu žal ni našel ničesar, zapisniki samoupravnih organov in poli- tičnih organizacij iz tistega obdobja so kratko malo izginili. Na srečo pa so ostale nekatere fotografije, ki prav tako zagotavljajo verodostojnost in avtorju pomagajo osvetljevati dogodke. Njegova želja je, da bi v drugem delu pričujoče- ga biografskega zapisa skozi avtorjevo doživljajsko prizmo gledanja bralci spoznali povojni ekonom- skopolitični sistem, kot je pod krinko samouprav- nega socializma deloval praktično vse do svojega konca z razpadom skupne države v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Lojzetov odnos do povoj- nega režima je eden vodilnih pravnikov prejšnjega sistema označil z besedami, da v življenju Ohmov zakon ni vse, ker se življenje lahko obrača tudi dru- gače. Z očitnim namigom na Lojzetovo elektroteh- nično izobrazbo mu ta v besednem dvoboju ni os- tal dolžan. Zavrnil ga je, da kot pravnik lahko trdi, da je ena in ena tri, a ga kot naravoslovca ne bo v to nikdar prepričal. Preteklosti se pač ne da prik- rojiti, še manj pa ji ubežati, čeprav je še dandanes mnogo takih, ki bi si to nadvse želeli. S človeškega stališča je podobno razmišljanje sicer lahko razu- meti, a kaj, ko je zgodovina ena in edina sodnica, Zunaj in znotraj renovirani citation SII. Železne niti 14 Prelet življenja, 2. del 317 ki je ni mogoče pretentati. Le interpretirali bi jo nekateri radi drugače! Če pod opisano obdobje potegnemo črto, lahko brez dvoma ugotovimo, da je ob vsem najkrajšo potegnila Lojzetova družina. Veliko je bil službeno odsoten že tedaj, ko je še delal v tovarni v Železni- kih, še mnogo več potem, ko je zamenjal poklic in se zaradi rednih letnih treningov ni vrnil domov po več tednov skupaj. Tudi ob rednem letenju se je s poti le redko kdaj vrnil istega dne, zato je še kako hvaležen razumevajoči soprogi Marti, ki ji poleg vseh treh hišnih vogalov ni bilo težko podpreti še četrtega. Prav zato se je s potovanj po širnem svetu tako rad vračal v zavetje toplega doma in urejene družine, kar je bil zanj vedno znova nepre- Opombe: 1 Zvrt je strmo spuščanje letala, ko se njegovo masno središče giblje po krivulji vijačnice z navpično osjo. Pri tem ima krilo ves čas kritični vpadni kot, letalo konstantno hitrost in okrog vzdolžne osi letala poteka hkratna avtorotacija krila. To dvojno vrtenje navzdol nastane nenamerno ali tudi namerno – za namen šolanja ali kot lik umetnostnega letenja – kot posledica izgube vzgona na krilu letala ali letalnika druge vrste (letalo je padlo v zvrt, je omahnilo v zvrt, pada v zvrtu, se vrti v zvrtu, se je zvrtelo proti tlom, se je izvleklo iz zvrta ...). Pri strokovnem oblikovanju definicije pojma zvrt je že leta 1995 sodeloval prof. dr. Dominik Gregl, predlagatelj za vpis besede zvrt v Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) pa je Pavel Magister, jadralni in športni motorni pilot v letih 1953–1991. Beseda zvrt, za razliko od besede vrij, v SSKJ še ni vpisana. cenljiv občutek, nagrada in velika spodbuda za v prihodnje. Družini sta si ustvarila tudi sinova in poskrbela, da staršema v uživanju pokoja na jesen življenja ni dolgčas. In, kot s ponosom pripoveduje Lojze, če danes pogleda nazaj, lahko mirno reče, da mu je od vsega doživetega v daleč največje zadovoljstvo prav družina. Za konec pa le še zanimivost. Seznam letališč, na katerih je v svoji razgibani karieri kot pilot ali ko- pilot pristajal in vzletal Lojze Žumer, je zares obse- žen in naravnost impozanten, saj obsega preko 240 destinacij po celotni Evropi in širši zemeljski obli! Brez kančka pretiravanja se lahko pohvali, da je v življenju preletel praktično celoten svet … V zasluženem pokoju, z ženo Marto ter s sinovoma Tomažem (levo) in Andrejem (desno). Železne niti 14 318 Železne niti 14 Jasličar Konrad Triler 319 Jasličar Konrad Triler Marija Gasser Mojster Konrad ob jaslicah iz javorjevega lesa, ki so visoke en meter. Železne niti 14 Jasličar Konrad Triler 320 Božični čas vsako leto znova prinese med nas vznemirjenje, pričakovanje, radost, mir in vese- lje. Mir v srcih, vonj po kadilu, sveti večer, pesem zvonov, božična noč. Enkrat na leto, za praznik vseh dobrih ljudi, nam Detece deli svoj blagoslov. Praznik bogatijo božična zgodba, pesmi, podobe iz otroštva, družinski običaji. Hlevček, pastirji, trije kralji, zgodovinski dogodek iz Lukovega in Mate- jevega evangelija, iz katerega je razviden duhovni smisel dogodkov iz Jezusovega otroštva. Božič je najlepši, velika noč pa največji krščanski praznik. Konrad pravi: ''Po veri je velika noč več kot božič, je vstajenje. Vendar božič je zame od vseh prazni- kov najlepši, najsvetlejši, čutim ga globoko v duši, v sebi, intimno. Vsako rojstvo je velik čudež. V božiču čutim mir, sem pomirjen.''1 ''Jaslice imajo izvor na Tirolskem, po ustnem iz- ročilu se kot biseri odražajo v krščanski umetnosti in literaturi. Poleti so tam pasli drobnico, pozimi pa so rezljali figurice in jih prinesli tudi na Kranjsko. V času Avstro-Ogrske so različni krošnjarji od tega živeli. Danes na Tirolskem izdelujejo jaslice strojno, prodajajo jih kot ročno delo. Na Slovenskem so prvi postavili jaslice jezuiti. To je bilo v cerkvi sv. Jako- ba v Ljubljani leta 1644. V njih so poldrugi meter visoke osebe, kipi, v zaporednih različnih prizorih predstavljale božične skrivnosti. Figure jaslic so lah- ko poljubne velikosti. Lahko so iz lesa, kamna, gli- ne, izrezane iz papirja. Postavljene so na podlago iz mahu ali trave. Ponekod pripravijo tudi žive jaslice – v Sloveniji so tovrstne najbolj znane v Postojnski jami, ali pa ledene (Mojstrana). Na Brezjah se naha- ja muzej, kjer so na ogled jaslice z vsega sveta.'' Prva znana upodobitev živih jaslic sega v leto 1223, ko je sv. Frančišek Asiški v Grecciu (Italija) obhajal božični večer v votlini nad vasjo.2 Selška dolina je dolina mnogih samorastnikov. Konrad Triler je jasličar iz Selške doline. V Selški dolini dela jaslice še Anton Kalan – Fajfarjev Tone. Konrad Triler od leta 2007 živi pri sinu Janezu in njegovi družini v Dolenji vasi. Takrat je nasilna na- rava v Železnikih pokazala svoj pravi obraz in svo- jo razdiralno moč. Konrada je še posebej prizadela, saj mu je poleg tega, da mu je uničila stanovanjsko opremo, uničila tudi jaslice, ki jih je izdeloval več let in se z njimi predstavljal po Sloveniji. Vendar Konrad se ni dal! Zadovoljen je z majhnimi stvar- mi in je izjemno srečen človek. Rad ima naravo, ki jo gleda s srcem in z njo živi, narava je del njega. Naravo, neodvisni predmetni svet, ki jo sprejema, gleda kot umetnino in nabira, zbira njene čutne dražljaje. Njegovo oko najde, dojema in najde ustvarjeno svetlobo, zato, ker upošteva njene za- konitosti. Ko je hodil na Ratitovec, je lahko hodil cel dan, občudoval je skalovje, stene, rdeče ožgane od strele v Razorju, razjedene od vode, razpokane od zmrzali, potresa. Pravi, da je amater, posebnež, večkrat reče sam o sebi, da je čudak. V resnici je skromen, odprt, dobrovoljen, neposreden v raz- mišljanju in govoru, odkrit, izjemno pošten in po svoji razgledanosti izjemno širok. Pravi, da je v življenju nenehno treba iskati. Za izdelovanje jas- lic uporablja trd les: hrast, javor, bukev, češnjo. Po- kaže mi posebno umetnino, črno kamelo, zraven pa še črne jaslice. Poiskal jih je v naravi. Marijo, Jo- žefa in Dete. Jaslicam ni dodal nič posebnega razen okolja. Ni gozdar, ni poznal lastnosti lesa. Njegova mama je klekljala z belimi in črnimi klekeljni, ki jih je 'zdrakslal' ded Kordež. Sčasoma je ugotovil, da je nagnojev les sprva rumen, nato potemni, postane črn. V Mlakah, v Plenšaku uspeva nagnoj na zelo pustih, kamnitih tleh, ta je najboljši. Les je živ, tako kot ljudje, ki so v trdih razmerah najbolj prekaljeni in najboljšega značaja. Z obdelavo bakrene pločevine je začel že pred desetletji, ko je iz odpadnega bakra skoval plavž, potem pa tudi dražgoško srce. Poleg omenjenih motivov pa je začel upodabljati tudi religiozne mo- tive, torej jaslice. Zelo rad rezbari, ustvarja izdelke iz lesa in bakra, kamna, korenin, žita, skratka, iz naravnih materialov. Vedno so ga privlačili narodni motivi. Kasneje je baker začel oblikovati v kombina- ciji z lesom, za to motive najde v slovenski ljudski folkloristiki. Za ustvarjanje potrebuje mir in čas, da se lahko ustvarjalno poglobi v delo. Vsak izde- lek je unikaten. Narava mu v koreninah, zavitem Železne niti 14 Jasličar Konrad Triler 321 Šubičeve jaslice iz cerkve sv. Antona v Železnikih. Izdelane v lesu z dvema palmama. Zimska idila. S temi jaslicami je g. Konrad želel prikazati nekaj slovenskega. Jaslice so izrezane iz brezovega lesa, zasnežene smreke pa prikazujejo značilno božično pokrajino. Železne niti 14 Jasličar Konrad Triler 322 vejevju, izlizanem kamenju, kosih odpadne kovine prikaže človeške in živalske podobe. Narava sama po sebi ustvari čudovite umetnine, le stikati je tre- ba. Navdušen je nad vsako najdeno stvaritvijo, ki jo vtke v svoje unikatne jaslice. Uživa ob iskanju teh naravnih čudes, ob ustvarjanju, ob lepem pogledu na Ratitovec. Idejna zamisel se pojavi nenadoma, je navdih, nato nastane skica v povezavi z božičnimi zgodbami o rojstvu Jezusa, ki jih je poslušal že v ot- roštvu. Vzame papir, riše figurice, vsake jaslice so malce drugačne. Vsake so unikatne, osrečujejo ga in razveseljujejo. Povezane so s spominom na otro- Jaslice, slika v lesenem okvirju. Izdelane iz bakra. Jaslice iz zalološkega skrila, ki je značilen za naše področje. Rojstvo je zaradi barvitosti upodobljeno v lesu, spodaj odseva kontrast kamna. Železne niti 14 Jasličar Konrad Triler 323 štvo, ko je kot šolarček izdeloval figurice iz kartona in so bile njegove jaslice mnogo let hišne jaslice. Bile so skromne, saj niso imeli denarja niti za kruh, kaj šele za kupljene jaslice. Pred leti pa je začel raz- mišljati o izdelavi posebnih jaslic. Začel je uporab- ljati materiale, kot so les, železo. Izdelal je čudovite jaslice iz skrila, iz posebnega kamenja, s katerim so bile pokrite strehe starih hiš. Na razstavah ljudje že- lijo ljudje videti kaj izvirnega. Zanj so jaslice svetinja in svetost. Za izdelovanje jaslic je treba imeti malce nemirno dušo, ob tem mu pojeta srce in duša. Izdeluje marsikaj, postori vse mogoče stvari okoli hiše, pa mu tega ne bi bilo tre- ba, a postori, ker to rad dela. Še vedno rad vrtnari in izdeluje jaslice ter ustvarja. Ne izdeluje pa samo jaslic, zbira tisto, kar nekateri odvržejo, ker se ljudje ne zavedajo duše predmetov. V svoji kleti hrani žlin- dro, ki jo je izkopal, hrani drobce zvonov cerkve sv. Antona, ko je pogorela. Konrad o sebi rad veliko pripoveduje. Izhaja iz verne družine. Izučil se je za vrtnarja, cvetličarja. Vzgoja rastlin in aranžiranje cvetja mu je v nepopi- sno veselje. V zakonu sta se mu rodila dva sinova. Živi skupaj z mlajšim sinom Janezom in njegovo družino. ''Starejši sin Vane pa je na Luši z družinico, hvala Bogu, vsi smo preskrbljeni,'' pravi Konrad. Žena pa mu je umrla že skoraj pred tremi desetletji: ''Šele ob smrti drage se zaveš, da nismo več cela dru- žina. Samo tisti, ki to doživi, razume, kako je, ko mož nima več ljubljene žene, otroci pa ne mame,'' pove Konrad. Šele ob upokojitvi se mu je porodila zami- sel, da bi lahko božični čas, božično rojstvo olep- šal in za svojo družino naredil nekaj lepega. Prva vzpodbuda so mu bile dragocene kulisne cerkvene Jaslice, izdelane v reliefni tehniki v velikosti 120 cm. Na fotografiji je samo del jaslic, material je baker, zaščiten z akrilno barvo in oksidi. Kombinacija jaslic z bakreno pločevino in lesom. Te jaslice lahko postavimo v mah, lahko so kot kotne jaslice, ki so bile nekoč značilne za naše kraje. Sprva smo Slovenci imeli jaslice po domovih v kotu ali kasneje na okenski polici. Železne niti 14 Jasličar Konrad Triler 324 Risbi starega očeta Franca Kordeža. Hrani Konrad Triler. Železne niti 14 Jasličar Konrad Triler 325 jaslice podobarja Štefana Šubica, ki so jih ljudje pos- tavljali vsako leto v stranski kapeli sv. Andreja žup- nijske cerkve sv. Antona Puščavnika. Za te kulise se je zavzel župnik France Dular. Kulise so propadale za stranskim Marijinim oltarjem. Sam je navdušeno sodeloval pri obnovi, tako kot tudi več domačinov. Mizarska popravila je opravil Tone Sedej, oljno po- slikavo Tone Kalan. Prvi umetniški relief je ustvaril v velikosti 120 x 70 centimetrov, imel ga je v hiši na Racovniku. Ta relief bo verjetno odšel v Ameriko. Včlanjen je v Društvo ljubiteljev jaslic Slovenije s sedežem na Brezjah. Jasličarji so posebni ljudje. Tako pravi tudi za Draga iz Rateč pri Zidanem Mo- stu, ki pri jasličarjih nabira jaslice in jih potem raz- stavlja ob božičnem času na različnih mestih. Življenjska pot Stari oče Konrada Trilerja je bil Franc Kordež (8. 11. 1864–26. 11. 1915). Že ded je naslikal jaslice na steklo, a se žal niso ohranile. V Železnike se je preselil iz Globokega pri Podnartu. Poročen je bil z Ano Nadrag iz Arnoldsteina v Avstriji. Železarstvo v bilo v začetku 20. stoletja v veliki krizi in leta 1902 je ugasnil plavž v Železnikih. Kovači so ostali brez zaslužka in so morali iskati delo drugod. Mnogi so se odselili, zato je bilo tedaj naprodaj mnogo hiš. Eno od teh hiš v Grapi je kupil njegov ded Kordež. Kor- dež je v času Avstro-Ogrske hodil po celi Avstriji in nekoč s seboj v Grapo pripeljal Konradovo babico. Tam je postavil mizarsko delavnico in naredil 'obel mašino' na vodno silo, tako da je določene stvari že strojno obdeloval. Bil je prijatelj Ivana Groharja. Oba sta bila umetniško navdahnjena, skupaj sta vandrala in popivala. Pravi, da sta bila ista tipa. Za Groharjeve slike je prav njegov ded izrezal nekaj čudovitih okvirov. Prav prijateljstvo z Groharjem je morda vzrok za nekaj čudovitih skic, ki so ene red- kih, ki jih leta 2007 ni odnesla povodenj. ''Stari oče in Ivan Grohar sta bila velika prijatelja. Grohar je imel atelje v Škofji Loki, Pr' Pepet. Naročila za njego- ve slike so prišla z Dunaja, denarja pri nas pa ni bilo. Moj stari oče Kordež mu je delal okvirje. V skicah, ki jih je delal ded, se čuti Grohar. Groharjevih del je v Sloveniji malo, največ jih je na Dunaju, v Münchnu. Samo premožni, izobraženi ljudje so kupovali, naro- čali slike, na jugu Avstro-Ogrske, na Kranjskem, pa ni bilo denarja, zato so pri nas njegove slike redke. Tu se je rodila moja mama,'' pripoveduje Konrad. ''Ohranjenih je 34 skic grafik s podpisom deda Kordeža, na katerih je tudi nekaj detajlov iz farne cerkve. S svojim znanjem je izrabil tudi vodno silo za pogon nekaterih strojev. Za tisti čas je bil pravi inovator. Po poklicu je bil mizar, izdelal je lesene klopi za cerkev sv. Antona v Železnikih. Kot mojster je imel tri pomočnike in vajenca. Ded je bil pravi posebnež, izdelal je celo harmonij, ki se ni ohranil. Otroci smo iz njega pobrali piščali in nanje piskali. Takrat ni bilo nikogar, ki bi se zavedal bogate, ume- tniške zapuščine. Naredil je tudi fotoaparat. Leče je kupil, ostalo je naredil sam, pravi, da tudi tisto veli- ko škatlo za fotografiranje. Prve fotografije so bile na steklo, pa so otroci vse potolkli. Ljudje se takrat niso zavedali dragocenosti teh fotografij. Naredil je dinamo, ki je v Tehničnem muzeju na Dunaju. Včasih so bile narodne noše izjemna dragocenost, svetinja. Njegova hči, moja mama, tega, kar je storil, do konca življenja ni mogla razumeti. Ta Kordež je ženskam pobral ves denar, vse solde, ki so bili takra- tno plačilno sredstvo, kljub revščini, kot je bila. Izde- lal je posebno napravico, iz solda je naredil žico, jo spojil naprej, napravil tuljavo za dinamo. Ženskam je pobral svilene rute od narodnih noš in s svilenimi nitmi izoliral žico.'' ''Moj oče je bil doma od Svetega Duha. Prišel je v Železnike za hlapca, njegovi starši so bili Ba- varci. V Železnikih je bila velika beda. Pred vojno je bil običaj nošenja zvonca, pred tem se je nosila Marija. Stara mati je bila Avstrijka in jo je vedno sprejela, da smo jo nesli do Matijevca. Vsi sosedje smo se zbrali s svečkami. Pred hišo je bila pesnitev, molitev. To je bil zapeti obred. Bilo je drugače kot danes. Ko so Marijo prinesli od soseda, so bila vra- ta zaklenjena. Pred hišo, pred sprejetjem Marije v Železne niti 14 Jasličar Konrad Triler 326 hišo, se je odvijal poseben obred, ritual. Zunaj so molili, znotraj so odgovarjali. Ko so pomolili. so odprli vrata in sprejeli Marijo, žal se besedila ne spomnim. Na sveti večer je bila Marija vedno pri Matijevcu. Tam sem prvič videl jaslice s kipci, ki so bile nekaj čudovitega. Danes je od teh jaslic ohra- njeno samo nebo, ozadje, nič drugega se ni ohrani- lo. Jaslice me spremljajo od otroštva. Nekoč na sveti večer sem prvič videl take lepe jaslice, ovčke, nebo, angele. Vedno sem si želel, prav hrepenel, da bi jih imel. Ko sem bil malo večji, že pred vojno, sem jih 'izšniclal' in jih poslikal z vodenimi barvami. To je treba čuvati kot oči. Doma smo imeli neki papir, da smo lepili. Ves material pa je bil izjemno drag. Na- redil sem Betlehem. Med vojno, ko sem bil v Škofji Loki, sem figurice videl pri Ješetu v Loki. Niso mi jih hoteli prodati. Rekli so mi, naj grem k Konjedicu v Stražišče, kjer so še danes znani jasličarji. Ljudje to danes cenijo.'' ''Ko sem bil v četrtem razredu v Železnikih, je moje šolanje prekinila druga svetovna vojna. Moja babica je znala samo gotico, ker očeta ni bilo nikoli doma. Besede je mešala. Govorila je slovensko in nemško, molili smo tudi nemško. K nam je priha- jal Besell, govoril z babico in se po pešačenju tudi malo okrepčal. Hodil je h Kordežu, k nam, babica se je z njim zelo dobro razumela, jaz pa sem mini- striral. Besell je pokrival in obvladoval Poljansko, Selško dolino in celotno Loko. Prišel je, kadar je mogel. Živel je v Stari Loki. Bil je pravi misijonar. Dr. Besell je bil duhovnik iz Salzburga. Za večje praznike, za veliko noč, božič, je hodil profesorju pomagat starejši gospod, dr. Oberschteiner. Zelo zanimivo se mi zdi, da je Besell že zelo dobro go- voril slovensko. Imel je veliko dela. Maše so bile takrat, kot so bile lahko, enkrat v Selcih, drugič v Železnikih, na Zalem Logu, kar med tednom. Cerkve so bile vedno polne. Če je čas slab, ljudje ve- liko molijo. Nagovoril me je, da bo, če bi kdo umrl, kdor koli, naredil cerkveni pogreb. Ko je prišel, je grob blagoslovil. Vse je bilo v latinščini, sedaj so vse spremenili. Obvladati si moral libero. Imel sem izvrsten posluh. To imamo vsi v genih, odpel sem libero. Odkar se namesto latinščine uporabljajo drugi jeziki, je ta obred drugačen. Spomnim se slovenskega prevoda: Ko se bosta majala nebo in zemlja, bo prišel tisti čas3… Pogreb sem naredil tak, kot mora biti. Težko je pokopavati, kdor koli je že pokojni. Ni važno, kdo je bil, ali partizan ali kdor koli, vsak pogreb je bil cerkven. Uporabil sem samo blagoslovljeno vodo, truplo pa je potem blagoslo- vil duhovnik Besell. Pokopal sem Otona Vrhunca - Blaža Ostrovrharja.'' ''Izjemno mi je bilo težko pri naslednjem dogod- ku. Pri nas doma sta bila dva majcena bratca, moral sem po mleko na Studeno. Nihče v Grapi ni ničesar vedel, nisem vedel, kaj se je dogajalo v Železnikih. Zdaj je pod Zijalko postavljen križ. Najprej zagle- dam mrtveca, ki je ležal nekoliko nižje od Homar- jevih. V Železnih nitih piše, da sem bil prvi in da je bil zraven mrtveca mitraljez. Jaz ga nisem videl. Bilo je polno Nemcev, orožje so vsakemu takoj pobrali. Takrat je ležalo v Sori, čez škarpo polno trupel. Bilo je grozno. Spomnim se zelo mladega, lepega dekle- ta. Prebivalci so te žrtve morali zvoziti na pokopali- šče, skopali so veliko jamo, jo obili z deskami in jih položili vanjo. Del partizanov je bil na hribu, danes se sprašujem, zakaj so jih zapustili. Tudi te žrtve sem pokopal jaz.'' ''Hodil sem v slovensko, nato v nemško šolo, med vojno pa sem šel v Škofjo Loko, kjer je bila v Šolski ulici obrtna šola. Bil sem vajenec in sem delal v vrt- nariji, da sem se preživel. Po vojni sem spet obisko- val slovensko šolo. Učil sem se rusko, danes znam samo eno besedo: baraban – boben. Med vojno se nisem vpisal v pionirsko organizacijo. Učil sem se, tisti, ki pa so bili v pionirskem odredu, so manj časa služili vojsko. Spomnim se požiga cerkve v Železni- kih in hranim ’hilzen’ – tulec granate, iz katere je bila izstreljena granata v cerkev sv. Antona. Hranim drobce raztreščenih zvonov iz cerkve sv. Antona, ki so jo porušili partizani, ker se prebivalci niso udele- žili mitinga.'' ''Še po vojni sem se učil rusko, znam malo nem- ško, ker je bila moja babica Avstrijka. Trilerji so Ba- varci. Ponosen sem na svoje poreklo.'' Železne niti 14 Jasličar Konrad Triler 327 ''V Škofji Loki so bili od avgusta 1945 do leta 1948 na škofjeloškem gradu zaprti nemški vojni ujetniki, ki so na gradu organizirali tudi vojno bolnišnico. Vsak dan sem šel do vrat gradu, preko straže so mi dali 20 ujetnikov, ki so hodili z menoj delat v vrtnarstvo, vsako jutro. Z mano so šli na delo, kjer so okopavali, pleli. Bili so slabo hranjeni. Za srajco so si nabasali papriko ali paradižnik in to odnesli na grad. Marsikaj sem videl, bilo je hudo in težko, bili so reveži.'' ''Tam, kjer danes v Škofji Loki stoji zdravstveni dom pa vse do ceste za Suho, so bile same tople gre- de, pokrite s steklom in rastlinjaki. Lastnik France Planina je to ozemlje dal v najem. Kasneje, ker ni smelo biti zasebne lastnine, je ta kompleks spadal pod ME–PO (Mestno podjetje). Ta kompleks so po drugi svetovni vojni podržavili. Tu se ni pridelovalo cvetje, ampak same povrtnine. Po vojni, leta 1947, sem se v Škofji Loki izučil za vrtnarja.'' ''Nekoč se mi je zagnojil prst. Pozdravil me je nem- ški zdravnik. Dr. Hubad, ki je deloval na Balantovi štali, je bil splošni zdravnik in je bil povezan s tem kirurgom. Dal mi je dokument, z njim sem šel na grad, kjer je bila bolnišnica. Imel sem popolnoma zateklo celo roko, ne vem, kako sem zdržal opera- cijo. Sem brez členka na palcu, a nemški zdravnik mi je rešil roko.'' ''Mrtve ujetnike so vozili po Šolski ulici na poko- pališče. Veliko jih je na gradu umrlo. Vozili so jih z navadnimi ’garami’ – ’kimpeži’, zadaj so dali ’re- melj’. Dva sta peljala navadno ’kišto’, zadaj je šel civil s ’štolo’. Še danes je na škofjeloškem pokopa- lišču viden nemški napis. Kasneje so nekaj teh ljudi prekopali.'' ''Opravljal sem veliko nalog. Bil sem vključen v vrtnarsko kmetijstvo v okviru Kmetijske zadruge. Kasneje sem se zaposlil v podjetju Niko, v galvani- ki. Zato sem se izobraževal v Mariboru, kjer sem si izpopolnil znanje o kovinah in materialih, izobrazil sem se v kemiji. Prav od takrat me spremlja ljubezen do kovine. Kasneje, ko mi je delo prineslo ekcem, sem delal v planskem oddelku. Takrat ni bilo nobe- nih računalnikov, vse sem računal peš. Kasneje sem bil na delovnem mestu vodje referenta osnovnih sredstev. Imel sem red, zelo dobro sem si organizi- ral delo, da je vse dobro potekalo. Pokojnino sem dočakal v skladišču kot vodja polizdelkov v Iskri Elektromotorji – današnji Domel.'' Jaslice ''Jasličar sem postal po upokojitvi, material zanje pa zbiram skozi celo leto. Sreča, da živim tukaj, kjer je veliko gozdov, zato je dovolj gradiva.'' Jaslice podarja, dvojne so na Sveti Gori, na Brez- jah. Razstavlja v Jurkloštru, v Jalnovi hiši v Žirovnici, v Zavodu sv. Stanislava v Ljubljani, v Etnografskem muzeju v Ljubljani, v Vojniku pri Celju, v Poljanah, v Italiji, v Avstriji, njegove jaslice so celo v Ameriki v Washingtonu. Obnovil je tudi stare jaslice iz papirja iz Krškega. ''Za konec si želim, da mi Božje Dete izprosi zdrav- ja, da bi lahko še dolgo delal kot doslej, kajti zame je izdelava jaslic poezija.'' Tam na slami dete sanja, zvon polnočni pritrkava, vabi vernike v svetišče, vsak od nas miru tam išče. Mojster v svojem raju, v delavnici. Železne niti 14 Jasličar Konrad Triler 328 V mraku se fantje pod lipo zbero, da danes na vasi dekletom pojo. Na vrtu med rožami hiša stoji, pred gavtrom kovanim rdeč nagel cveti. Kot v sanjah zvenela pod oknom je pesem, njen dragi prišel ji je izkazat ljubezen, je petje v noči dekle prebudilo, se hitro k oknu je napotilo. Ko ljubljeni zgoraj senco opazi, odpri mi, saj sem tvoj dragi. Ne morem, oče živijo po stari veri in meni zaključajo dveri. V daljavi vrisk in petje se čuje, njen dragi se s fanti že oddaljuje, dečva pa v izbici večer objokuje. Drugačni nekoč bili so časi, želeli ljubezni so si ta mladi kakor po zimi vsi mi pomladi. Nekateri pa danes kar skupaj živijo, fantje in dekleta sramu ne trpijo, otrok pa mnogi si ne želijo. Večer na jasi nekoč Jaslice v velikosti enega metra z ozadjem Betlehema iz furnirja. Kipci so iz javorjevega lesa v velikosti 20 cm. Figuri Marije in Jožefa sta zaradi večjega poudarka visoki 25 cm. Palme so iz lesa hruške, zaščitenega proti insektom, kar se izraža z rumeno barvo. Železne niti 14 Jasličar Konrad Triler 329 Opombe: 1 Irena Dolschon, 25. 12. 2016, Dnevnik POP: Pesem Sveta noč na božični dan posluša tretjino človeštva. Njeno besedilo je prevedeno v več kot tristo jezikov. Avtor izvirnega nemškega besedila Stille Nacht (dobesedno Tiha noč) je duhovnik Jo- seph Mohr, avtor glasbe pa učitelj Franz Xaver Gruber. Pesem je nepogrešljiva, daje posebno glasbeno barvo božiču, pri- čara božično vzdušje, izraža globoka občutja in se prepeva izključno v božičnem času. Prelepo mirovno pesem celotnega sveta so prepevali vojaki na vseh frontah, ob vseh velikih zablodah človeštva. Za božič so prekinili boje. O nastanku pesmi legenda pravi, da so miši pregrizle orgle, in sta organist in cerkovnik na hitro morala nekaj zložiti. Rojstvo božične pesmi je kraj Mariapfarr v Avstriji na nadmorski višini 1120 metrov. Leta 1815 je v ta kraj prišel nov, mlad duhovnik Joseph Mohr iz Salzburga. Službo je dobil v rojstnem kraju svojega očeta, ki ga ni poznal. Naslednje leto so svet zadele velike nesreče: Evropo je zakril prah vulkana iz Indonezije, poleti je snežilo, Evropa je ostala brez letine, brez sonca. Krompir so izkopali v novembru. V Evropi je bila lakota, ljudje so umirali, Napoleonove vojne. Takrat je Mohr napisal besedilo za najbolj izvajano pesem vseh časov. Visoko med oblaki se mu odpre tudi svet njegovega neznanega očeta, ki je bil rojen v revni kajži, od koder je odšel za mušketirja v salzburško nadškofijo. Tam je spoznal Anno Scoiberin, perico na nadškofiji. Posledica je bila, da se je 11. decembra 1792 rodil sin. Mohrov boter je bil zadnji salzburški rabelj. Učitelj je poskrbel, da se je nadarjeni deček izšolal. Kot mladenič je bil zelo veseljaški, imel je socialni čut in znal se je približati ljudem. Pel je za tiste čase pohujšljive pesmi in pohajal okrog z dolgo tobačno pipo. Tu je spoznal in tudi pokopal 86-letnega deda. Tudi pri minus 30 stopinj Celzija je prepešačil in dajal maziljenja tamkajšnjim prebivalcem. Da pesmi ni napisal v Oberdorfu, so vaščani izvedeli šele pred enajstimi leti, torej leta 2005. Našli so zapis pesmi iz leta 1816, takrat pa je bival v Mariapfarru. V Mariapfarr so prinesli tudi jaslice in jih skrivali v škatlah pred nacisti. Odkrili so tudi fresko, ki naj bi avtorja navdihnila za nastanek pesmi. Rojstni kraj skladbe je Obernsdorf. Tu je dobil mesto učitelja, mežnarja in organista Franz Xaver Gruber, sin revnega tkalca. Bil je zelo uravnovešen. Za božič 1816 je Mohr prinesel Gruberju pesem, ki jo je napisal dve leti prej. Prosil ga je, naj napiše zelo preprosto melodijo za dva glasova in kitaro. Piše, da mu jo je izročil še istega večera in da so jo peli z ljudstvom. Nič se ne omenja pokvarjenih orgel. Zgodba o miših in orglah je le legenda. Po vseh zgodovinskih zapisih so orgle v cerkvi dobili šele sedem let kasneje. Pesem so odpeli s kitaro. Skoraj gotovo je, da je bila pesem napisana, da bi jo odpeli po maši in ne med mašo. Obernsdorf je mesto prve izvedbe, ohranjena je spominska kapela, v kateri je nastala. Gruber je bil orgelski mojster, napisal je veliko skladb, a nikoli več takšne uspešnice, kot je bila pesem miru: Sveta noč. Pesem Sveta noč pa si je utirala pot po svoje. Orgelski mojster jo je prenesel v Zillrthale – Ziljsko dolino, v Francijo, v Nemčijo. Tirolski ulični pevci so jo ponesli širom po Avstriji, razširila se je naprej v Italijo, Ameriko. Misijonarji so jo prenesli v afriške, azjiske dežele. Danes je pesem vpisana na seznam Unescove kulturne dediščine. Franz Gruber je ustvaril zelo preprosto melodijo. V Avstriji, kjer je pesem nastala, pesem izvajajo ob kitari. V našo deželo je pesem prišla leta 1871, dobrih 50 let po nastanku. Prevedel jo je Jakob Aljaž, takrat župnik v Tržiču, bolj znan kot 'dovški, triglavski župnik'. 2 Wikipedija, ogled 9. decembra 2016. 3 Libera je ljudski izraz za molitve, namenjene rajnim. Do koncila so bile mnoge pogrebne molitve v latinščini. V latinskih molitvah za pokojne se pogosto pojavi vzklik Libera me Domine, kar pomeni Osvobodi (reši) me, Gospod. Ker se je vzklik večkrat ponovil, so ljudje začeli kar na splošno poimenovati molitve za rajne libera. Tudi v Psalmu 50, ki ga je duhovnik molil ali pel pri pogrebu, se ta izraz večkrat pojavi. Med vojno, ko ni bilo duhovnikov, so cerkvene pogrebe vodili verniki, največkrat so bili mežnarji. Tudi v najnovejšem pogrebnem obredniku je model cerkvenega pogrebnega obreda, ki ga vodi usposobljen laik, lahko je to katehet, cerkovnik ... V misijonskih deželah pa veliko večino pogrebov vodijo katehisti ali pa izredni delilci obhajila. Vir: dr. Ivan Albreht. Foto: Aleksander Čufar Železne niti 14 330 Železne niti 14 Vincencij Vinko Demšar 331 Vincencij Vinko Demšar Irena Prevc Hajdinjak Vincencij Vinko Demšar je človek veliko talen- tov, izjemne energije, zelo odločen, načelen, celo trmast, kot pravi sam, neizmerno radoznal, veren domoljub. Na njegovi hiši je izobešena slovenska zastava, pri vhodu pa te pozdravi hišni žegen: ''Kjer je vera, tam ljubezen, kjer ljubezen, tam mir, kjer mir, tam blagoslov, kjer blagoslov, tam vedno Bog, kjer Bog, tam ni nadlog.'' Rodil se je 21. 1. 1941 v vasici Osojnik pod Blego- šem kot predzadnji otrok v številni Štulcovi družini. ''Imeli smo za tiste čase kar veliko hišo in nekaj hek- tarjev zemlje, njive, pašnik in nekaj gozda. Očetu Ja- nezu in mami Ani se je med letoma 1926 in 1943 ro- dilo trinajst otrok, od katerih sta dva majhna umrla. Zanimivo je, da je bilo vseh enajst otrok doma samo en mesec leta 1943, preden je najstarejši Jože junija odšel na Koroško in se po vojni poročil v Šmihelu pri Pliberku in tam ostal. Njegova prva leta so bila leta druge svetovne vojne in v odmaknjeni Osojnik so pogosto prihajali partizani, ki so se občasno naselili v vse tri osojniške hiše. Ko so jih Nemci dobili, so požgali domačije. S sosedi, Žagarjevimi, ki so pribežali k njim, so nekaj časa živeli v gornjih prostorih Štulcove hiše, med- tem ko so bili spodnji prostori požgani. Z nostalgijo in hvaležnostjo se spominja mladih dni v verni, pobožni in povezani družini. Oče je bil resen in skrben mož, ki ni nikoli pil ali kadil, mama pa je bila srčno dobra in blaga duša, ki jim je ob ve- čerih pripovedovala zgodbe. Prav te pripovedi so v Vinku vzbudile zanimanje za zgodovino. Z zgodbami so otroke učili, kaj je prav in kaj ne, pogosto je v njih nastopal hudič. Njegov brat Andrej pripoveduje: ''Naj povem eno o beraču Tomažu in hudiču. K hiši v Martinj Vrhu je na sveti večer prišel berač Tomaž, ravno ko so molili. Ker mu ni bilo do molitve, je šel naprej proti Blegošu in zavil v koparsko bajto iz brun z odprtim ognjiščem v sredini. Zakuril je, lepo je že grelo, ko se odmaknejo vhodna vrata, noter pa pogleda ta črn in vpraša: 'Tomaž, a s' ti?' Ta se je tako Železne niti 14 Vincencij Vinko Demšar 332 ustrašil, da se je mimo hudobe zrinil ven iz bajte pa letel v najbližjo vas Osojnik. Vletel je v hišo, kjer so tudi molili, in je kar padel na kolena. Po svetih dneh sta gospodar in hlapec šla pogledat h koparski bajti: 'Sta rekla, da sta sledila take ogromne skoke ta črne- ga v snegu.''' Očetovo vzgojno sredstvo je bil 'brezovc', bre- zova veja, ki so jo običajno uporabljali, ko so gnali na pašo. Z njo jih je dobil prekrškar po zadnji plati. Vincencij pa se spominja, da je bil oče pravičen in ni bil nihče kaznovan po krivici. Prav tako ni bil kljub veliki družini nihče zapostavljen. Vinko je šest let hodil v osnovno šolo na Zali Log, kjer je potekal pouk samo trikrat na teden, v ponedeljek, sredo in petek. Od sv. Florjana, 4. maja, dalje do malega šmarna je pasel živino, skupaj kra- ve, koze, ovce na t. i. gozdni paši. Vedno sta pasla po dva otroka skupaj in starejši je vpeljal mlajšega. Med pašo so tudi delali mlinčke na potoku, nabirali borovnice, jagode, lešnike, gobe, arniko, izrezali pi- ščalke, piskali in prepevali. Na planjavi so pasli sku- paj s sosedi, Ocvirkovimi, in takrat je bilo še posebej zanimivo. Pasti živino je bilo odgovorno delo, saj je živina rada uhajala, še posebno če jo je pičil obad. S pašo so se otroci naučili samostojnosti, odgovorno- sti in vztrajnosti. Pozimi so s šajtrgo vozili drva in hranili ovce in koze z 'vevnkom', povezanim kupom posušenih vej Štulcova hiša v Osojniku avgusta 2008. Foto: Miha Demšar Demšarjeva starša Janez in Ana ob 50-letnici poroke leta 1975 pred cerkvijo v Suši. Foto: arhiv Vincencija Demšarja Železne niti 14 Vincencij Vinko Demšar 333 jesena in hrasta. Ob dolgih večerih so prepevali, se pogovarjali, poslušali pripovedke, ded pa je pletel peharje in koše. Po šestih letih je hodil v nižjo gimnazijo v Železni- ke. Na srečo mu je birmanski boter, Demšarjev stric, podaril kolo, da je lahko obiskoval šolo. Pozimi pa se je spustil v dolino z doma narejenimi smučmi. Rad je hodil v šolo in si je želel na gimnazijo v Škofji Loki. Opravil je sprejemni izpit, vendar so mu doma povedali, da ni denarja za šolanje. Izvedel je, da bi lahko dobil štipendijo za učiteljišče, in se je prijavil na šolanje v Tolmin, kjer sta začela skupaj s Salonco- vim Marjanom. Vincencij je bival v internatu, se dru- žil s prijatelji, igrali so tarok in friškulo, po potrebi inštruiral matematiko in fiziko in občasno hodil do- mov s kolesom čez Petrovo Brdo. Med počitnicami je delal v domačem gozdu in na Žbontu, kjer je bil poročen njegov brat. Sekal je sušice in jih prodal, da Štulcova družina v Osojniku, 10. 8. 1947 Foto: arhiv Vincencija Demšarja Demšarjevi Ančka, Vinko, Miha, Metod, Andrej in Marija (od leve proti desni) ob Mihovi 70-letnici 27. 9. 2009. Foto: Jernej Demšar Železne niti 14 Vincencij Vinko Demšar 334 je zaslužil za novo šolsko leto in si kupil kolo. Po petih letih je študij na učiteljišču zaključil, ven- dar si je zelo želel nadaljevati s šolanjem. Namera- vali so ga poslati učit v Staro Oselico, on pa je raje odpotoval na služenje vojaškega roka v JLA in je bil od leta 1963 do 1965 na romunski in pozneje na al- banski meji, v hribih nad Debrom. To je bilo precej hudo obdobje, daleč od doma, po šest ur so dežurali v karavlah, v času partijskega kongresa decembra 1964 pa kar po osem ur. Vincencij je rad hodil v hribe – na Kaninu poleti leta 1967 s kolegom Marjanom Klemenčičem. Foto: arhiv Vincencija Demšarja Smuka nekoč: pod vrhom Črne prsti. Foto: Lesnik Tone Prijetna študentska družba v Vrsarju leta 1972. Foto: arhiv Vincencija Demšarja Železne niti 14 Vincencij Vinko Demšar 335 Po vrnitvi iz JLA se je vpisal na Filozofsko fakul- teto, in ker ga je zgodovina zanimala, odkar je slišal soseda Žagarja in Bregarjevega iz Potoka govoriti o prvi svetovni vojni, frontah in kanonih, si je izbral študij zgodovine in geografije. V tem času se je vključil v študentsko veroučno skupino, ki se je zbirala ob župniku Smerkolju v ljubljanski stolnici. Le-ta jih je vzgajal, jim dajal lite- raturo v branje in potem so o njej poročali. Tako jih je učil nastopanja. Občasno so se jim pridružili špic- lji, zato so čutili pritisk komunistične oblasti. Niso verjeli, da se bo režim kdaj spremenil, vendar so si želeli pravico kristjanov do javnega izražanja vere. Leta 1971 se je zaposlil v Loškem muzeju in tam Vincencij in Ljuba na poročni dan v družbi staršev in godcev ter 40 let kasneje ob poroki hčerke. Foto: arhiv Vincencija Demšarja Železne niti 14 Vincencij Vinko Demšar 336 deloval deset let. Ker je bil politično neprimeren, je bil pri delu deležen nasprotovanja. Zanj sta se pri županu Zdravku Krvini zavzela dr. Pavle Blaznik in Niko Žumer, tako da je lahko nemoteno opravljal svoje delo. Po službi v loškem muzeju se je zaposlil v Zgodo- vinskem arhivu v Ljubljani, kjer je služboval devet let. V tem kolektivu se je izvrstno počutil in z vese- ljem opravljal svoje delo. Aprila 1975 leta se je poročil z Ljubo, ki jo je pri- peljal iz Primorske v Škofjo Loko, kjer je kot logope- dinja naučila pravilno izgovarjati 'r' mnoge genera- cije. Mladoporočenca nista mogla najti stanovanja v Loki, vendar so Vincenciju na pomoč priskočili brat- je, da je kupil staro hišo v Karlovcu in jo obnovil. V zakonu so se jima rodili štirje otroci: Ambrož, Tilen, Katarina in Marija, na katere sta starša upravičeno ponosna. Vsi so diplomirali, se zaposlili in si ustva- rili družine. Vincencij pravi, da mu je družina vedno stala ob strani. Hvaležen je ženi in otrokom, ki so mu v času ak- tivnega političnega delovanja samoiniciativno poma- gali pri propagandnem gradivu in raznašali material. Pridružil se je namreč Društvu 2000, ki je iz- dajalo Revijo 2000 z glavnim urednikom Petrom Kovačičem Peršinom, z Lojzetom Peterletom, s Pavlom Bratino in z mnogimi drugimi. To je bila kulturniška, humanistična in civilnodružbena revi- ja. Revija 2000 je bila ena prvih in pomembnejših oporečniških revij po drugi svetovni vojni v Slove- niji in je zagnala proces demokratizacije slovenske družbe. 2. 11. 1989 so ustanovili stranko Slovenski krščanski demokrati, vodenje SKD je prevzel Lojze Peterle in Vincencij Demšar, ki je bil eden od usta- novnih članov, je bil izvoljen v Svet SKD. Stranka SKD je konec novembra 1989 postala ena od ustanovitvenih članov opozicijskega gibanja De- mos in na prvih demokratičnih volitvah prejela naj- več zaupanja volivcev in imela prvega mandatarja Lojzeta Peterleta. V Demšarjevi hiši so predstavniki SKD (Vincencij Demšar), SDZ (Alenka Lauko, Tone Mlakar), Zelenih (Franci Feltrin, Aleksandra Pret- nar), SLS oz. njene predhodnice (Ivan Oman) prvo nedeljo v decembru 1989 ustanovili loški Demos, ki je bil prvi občinski Demos. Tabor SKD v Postojni 28. 9. 1997. Foto: arhiv Vincen- cija Demšarja 28. junija 1995 mu je tedanji minister za notranje zadeve g. Šter podelil odločbo o imenovanju za na- čelnika občinske uprave v Škofji Loki. Foto: arhiv Vin- cencija Demšarja Železne niti 14 Vincencij Vinko Demšar 337 Razgiban čas volitev (1992, 1996 in 2000). Foto: arhiv Vincencija Demšarja Na prvih demokratičnih volitvah v Škofji Loki je Demos zmagal. Župan je postal Peter Hawlina, predsednik izvršnega sveta pa Roman Dolenc, ki je funkcijo sprejel, po enem tednu pa odsto- pil. Tako je to funkcijo sprejel Vincencij Demšar in stopil na popolnoma neznano pot poklicnega politika. V času mandata je bila 22. 4. 1992 proti njemu vložena nezaupnica, vendar samo v druž- beno-političnem zboru, ne pa v zboru krajevnih skupnosti in v zboru združenega dela. V časopisu so se pojavili naslovi 'odstopljeni noče odstopi- ti'. In res je funkcijo opravljal od aprila 1990 do decembra 1994. Potem je bil še dve leti načelnik občinske uprave Škofja Loka. Pravi, da je imel na občini zelo dobre sodelavce, s katerimi prijatelju- je še danes. To je bil čas mlade države, sprememb, osamosvo- jitvene vojne. Spominja se, da se je župan Hawlina osebno podal v vojašnico, da so se dogovorili s ko- mandantom. Odločili so se, da ne sme zmanjkali hrane v trgovinah, kruh se je pekel v velikih koli- činah, tako, da med ljudmi ni zavladala panika. Na srečo se je JLA hitro umaknila iz Slovenije. V času mandata so preplastili selško cesto, dovolili poko- pavanje rajnih tudi na starih pokopališčih, ne le v Lipici, preprečili, da bi v opuščeni rudnik uranove rude v Žirovskem vrhu vozili odpadke, reševali Alples in še marsikaj. Železne niti 14 Vincencij Vinko Demšar 338 Leta 1996 je bil izvoljen v drugi Državni zbor Re- publike Slovenije; v tem mandatu je bil član nasled- njih delovnih teles: • Odbor za zdravstvo, delo, družino in socialno po- litiko (podpredsednik; od 16. januarja 1997), • Komisija za peticije (od 16. januarja 1997), • Komisija za nadzor nad delom varnostnih in ob- veščevalnih služb (15. maj–25. julij 1997), • Odbor za notranjo politiko in pravosodje (od 16. januarja 1997) in • Odbor za kulturo, šolstvo in šport (od 16. januar- ja 1997). Za največje uspehe v svojem mandatu šteje, da so uredili asfaltiranje ceste v Lučine (skupaj z dr. Možganom) in pripravili pokojninsko zavarovanje za duhovnike. Predavanje ob 90-letnici Zgodovinskega arhiva v Lju- bljani, 24. 11. 1988. Foto: arhiv Vincencija Demšarja Člani Prosvetnega društva Sotočje sodelujejo na Sv. Ožboltu na semanji dan 2. 8. 2009 in na Historialu 26. 6. 2010. Foto: arhiv Vincencija Demšarja Železne niti 14 Vincencij Vinko Demšar 339 Ko ga vprašam, kaj je šlo narobe v novi državi, reče, da bo trajalo 50 let, da se bodo stvari spreme- nile. Slovenci smo kot narod preveč pasivni. ''Mogoče smo svojo lastno državo prelahko in prehitro dobili.'' Ves čas je aktiven v mnogih društvih, preuču- je dokumente v arhivih, piše razprave in članke. Najprej je bil aktivni član v Muzejskem društvu Ško- fja Loka, že od leta 1970. V njihovem zborniku Loški razgledi je objavil veliko prispevkov z različnih pod- ročij: Vinko Mohorčič (2011), Jože Albreht (2013), Kontrabant na loško-tolminski meji konec 17. stole- tja (1989), Predsednik Tito na obiskih v škofjeloški občini (1980), Blaznikovi večeri (1989), Mejniki na Škofjeloškem ali kam bi del (2001), Votivna slika požara Škofje Loke v 19. stoletju (2002), Langusova slika nikoli na glavnem oltarju (2013). Črni Vrh 2009, etnografska prireditev Tesači pri delu. Foto: arhiv Vincencija Demšarja Snemanje filma Sečnja po starem pred bajto v Žbontarskem rovtu maja 2006. Foto: arhiv Vin- cencija Demšarja 28. 8. 1993 v kraju Moers pri Dortmun- du, kjer se je srečal z velikim dobrotnikom v času begunske krize gospodom Mummenthejem, na sliki so še g. Ferlec, veleposlanik v Nem- čiji, g. Kirm, direktor Karitas Ljubljana in g. Demšar. Foto: arhiv Vincencija Demšarja Železne niti 14 Vincencij Vinko Demšar 340 Veliko je objavil tudi v Kroniki, Šolski kroniki, Kranjskem zborniku, Arhivih in drugih zbornikih. Leta 2007 je začel pisati za Železne niti in objavil veliko zanimivih prispevkov: Stavbe in njih lastniki po urbarjih in zemljiških knjigah v katastrski občini Zali Log do druge svetovne vojne, Prvi fotografi – ''poklicni'' fotoamaterji v Selški dolini v prvi polovi- ci 20. stoletja, Upor Martinjvrharjev, Nasilna selitev družin iz zgornjega dela Selške doline, Nekdanja Mlinarjeva hiša na Zalem Logu, Javhova – Demšar- jeva žaga na Zadnji Smolevi, Plavljenje po Davči in več pregledov kronik, ki se berejo kot današnji ru- meni tisk. Vincencij Demšar vodi zgodovinski krožek žup- nijske Karitas Železniki, ki obiskuje in evidentira vse cerkve in znamenja v Selški dolini in zbira pri- čevanja domačinov o njih. Izdali so knjigi Znamenja v Železnikih in okolici (2008), v kateri so opisali 90 znamenj, in Kapelice, kipi in podobe v Martinj vrhu, Potoku in Zalem Logu (2010). Prav posebno mesto pa med njegovimi številnimi dejavnostmi zavzema Prosvetno društvo Sotočje, ki so so ga leta 1996 ustanovili prav v njegovi kuhi- nji. Vincencij Demšar je dolgoletni predsednik tega društva. Pravi, da mu moč in veselje daje zavedanje, da še obstajajo ljudje, ki so pripravljeni delati. In Lepo je res na deželi, pa naj bo zelena Gorenjska ali sončna Primorska. Najlepše je v krogu domačih ob malici po opravljenem delu. Foto: arhiv Vincencija Demšarja Železne niti 14 Vincencij Vinko Demšar 341 kaj vse delajo? V okrilju Prosvetnega društva Soto- čje deluje Škofjeloški oktet, mladinski pevski zbor, otroški pevski zbor. Organizirajo semanji dan na Sv. Ožboltu, miklavževanje, praznovanje materinskega dne, pred cvetno nedeljo delajo butarice na Plac, ku- hajo postne jedi, sodelujejo pri pripravi in izvedbi Škofjeloškega pasijona in Historiala. Navajen kmečkih opravil je skupaj z bratom An- drejem sodeloval na etnografskih prireditvah kot tesar in pri snemanju filma o sečnji v gozdu. Je tudi ustanovni član Hrvatskog kluba Komuši- na Doboj, ki so ga ustanovili begunci iz Bosne, ki so v času vojne avgusta 1992 pribežali in se nase- lili v loški vojašnici. Z njimi je bil tudi duhovnik Meštrović, ki je zdaj kanonik v Sarajevu. Takrat je Vincencij za tri mesece sprejel eno od begunskih družin v svoj dom. Pravi, da jih je spoštoval in cenil, ker so ohranjali vero kljub težkim časom. Po vojni so se vrnili v Bosno in Vincencij jih je že dvakrat obiskal. Še vedno je vprežen na več koncih, med tednom vozi vnuke v vrtec, šolo, potem pa precej časa pre- živi v arhivu, kjer pogosto nekaj raziskuje in naleti na nekaj drugega. Tako dobi vsako leto material za prispevek v Železnih nitih. Precej časa nameni tudi sodelovanju v društvih. Televizije skoraj ne gleda, rad pa posluša Radio Ognjišče. Čeprav je navezan na Škofjo Loko in Selško do- lino, pogosto potuje na Primorsko, kjer z družino gojijo 80 oljk. Z zadovoljstvom človeka, ki je na svoji poti veliko prispeval svoji družini, občini, državi, bi se lahko ozrl nazaj, ampak Vinka pot vedno žene naprej. Srečno, Vincencij! Zahvaljujem se Vincenciju Demšarju za prijeten pogovor. Drugi viri: Slovenske novice, članek: Plete cajne in košare pa celo čebelje panje, objavljeno: 16. 1. 2015. Digitalna knjižnica Slovenije, /www.dlib.si/. Vincencij Demšar, Wikipedia, https:// sl.wikipedia.org/wiki/Vincencij_Demšar. Revija 2000, Wikipedia, https://sl.wikipedia.org/wiki/Revija_2000. Železne niti, številke 3, 4, 5, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13. Železne niti 14 342 Železne niti 14 Po poti naših prednikov 343 Po poti naših prednikov Učenci in učiteljice PŠ Bukovščica S prireditvijo Kdor se zaveda svojih korenin, zras- te v močno drevo smo v podružnični šoli Bukov- ščica strnili sedemletni projekt, v okviru katerega smo raziskovali dediščino rokodelstva našega šol- skega okoliša. Raziskovali smo in tako podrobneje spoznali številne rokodelce in njihove Rokodelske spretnosti. V samem začetku projekta smo v šolo povabili etnologinjo Katko Žbogar iz rokodelskega centra Duo. Prireditev ob zaključku projekta raziskovanja rokodelstva. Železne niti 14 Po poti naših prednikov 344 Ga. Katka nam je s pomočjo multimedije, starih predmetov in kupom knjig predstavila poklic etnolo- ga. Etnologi se ukvarjajo z raziskovanjem zanimivosti nekega področja: s prazniki, z običaji, s starimi stav- bami (s kozolci, z gradovi, s čebelnjaki, z mlini, s ko- vačijami …). Katka je rekla, da si dober etnolog lahko samo, če si močno zvedav. Etnologi torej sprašujejo, sprašujejo … Pri raziskovanju uporabljajo svinčnik, papir (zlata rezerva, ko odpove tehnika), fotoaparat in diktafon. Velikokrat po izvedenih terenskih delih prebirajo še knjige in tako dopolnijo svoja poročila. Etnologinja Katka Žbogar. Pletenje košev in košar. Zdravko Markelj – "Mar- jančn'kov Zdravko", zaselek Dunaj v Bukovščici. Izdelovanje lesenih grabelj. Stane Mesec – "Matičkov Stane", Pozirno. Pletenje predpražnikov iz ličja. Francka Megušar – "Špilarjeva Francka", zaselek Dunaj v Bukovščici. Trenje lanu in predenje volne. Katarina Jelenc – "Jakcova Katrca", zaselek Laško v Bukovščici. Raziskovali in spoznali smo naslednje rokodelce in njihove spretnosti: Železne niti 14 Po poti naših prednikov 345 Ko smo dodobra spoznali poklic etnologa, nam je ga. Katka s tehniko intervjuja pomagala pribli- žati znanje pletenja predpražnikov, ki nam ga je prikazala domačinka ga. Francka Megušar. Ta dan smo se naučili, kako intervjujati rokodelce, zbrati in pripraviti zapise, in tako smo se podali po poti raz- iskovanja rokodelcev in rokodelske dediščine naših krajev. Ličkanje in pletenje predpražnikov s Špilarjevo Francko Ga. Francka se je pletenja iz ličja naučila od svo- je tete pri desetih letih. Povedala nam je, da mora misliti na material že ob pobiranju koruze. Izbere si lepše storže, ki jih olupi oz. lička, nato pa perje, ki mora biti čim bolj belo in dovolj dolgo, posuši. Tako pripravljenega shrani v škatle za zimske dni, ko zu- naj ni veliko dela. Zrnje porabijo za hranjenje do- mačih živali, storže pa skurijo in tako poskrbijo za Vezenje prtičkov, Angela Gregorc – "Kotičkarjeva An- gela", Knape. Oglarstvo, Lojze Tomažin – "Tomažinov Lojze", zase- lek Hrib v Bukovščici. Sušenje sadja in orehov. Špela Tomažin – "Tomažino- va Špela", zaselek Hrib v Bukovščici. Čebelarstvo, Jože Rihtaršič – "Koreniškov Joža", zaselek Dunaj v Bukovščici. Železne niti 14 Po poti naših prednikov 346 prijetnejše zimske večere ob ognju, saj ga. Francka običajno plete po deseti uri zvečer pa tja do polnoči kar v domači kuhinji v družbi radia. Ob prijetnem klepetu in opazovanju smo ugotovili, da je pot do nastanka predpražnika dolga. Začne se spomladi s sajenjem koruze, potem sledi pletev, okopavanje ko- ruze, vse tja do jeseni, ko jo poberejo z njive. Doma jo ličkajo in ličkanje potem čaka do zime, ko iz njega nastane predpražnik. Seveda se je naše druženje ves čas prepletalo s spraševanjem, z učenjem ličkanja, pletenja in s po- govorom o preteklosti. Vsi smo si bili enotni, da je bilo včasih lepo. Čeprav je bilo treba trdo delati, je bila družina veliko skupaj. Po oglarski poti Obisk pri Matičkovih v Pozirnem Gospod Stane Mesec nam je prijazno predstavil svojo rokodelsko obrt – izdelavo grabelj. Te obrti se je naučil od Rebrnkovega Joška. Grablje so sestavljene iz treh delov in ravno toli- ko vrst lesa, za vsak del grabelj se uporablja druga vrsta lesa. Za ročaj je najboljša leska, ki se jo poseka že pozimi. Pomembno je, da je odžagana veja kar se da ravna, saj to olajša grabljenje. Ročaj je treba v vrhnjem delu prežagati, potem pa se pripravi za sušenje. Za čeljust grabelj se uporablja bukov les. Najboljši je spodnji del debla, ker je najbolj prožen. Najprej se iz lesa izrežejo dolgi kvadratni modelčki (morali), ki se jih ročno oblikuje. V modelček je tre- ba izvrtati tudi luknje, v katere se vstavijo zobje. Za zobe je najboljši jesenov les, saj je dovolj prožen, da se zobje pri grabljenju prehitro ne polomijo. Ves les mora biti zelo suh. G. Mesec pri svojem delu uporablja različna orod- ja: rašplo, rezalnik in vrtalnik. Ene grablje dela prib- ližno en dan. Na leto jih naredi približno 20. Ličkanje pri "Špilarjevih" na Dunaju. "Špilarjeva Francka", Katka in otroci so pletli predražnik. "Matičkov Stane" nam je prikazal izdelovanje grabelj. Ogled kope pri Tomažinu Obiskali smo gospoda Lojzeta Tomažina, kjer smo si ogledali kopo in se pozanimali: kako se prip- ravi kopa, o tradiciji kuhanja oglja pri njihovi hiši, o orodjih, ki jih potrebuje pri pripravi kope, in o sami pripravi lesa. Kuhanje oglja ni prav enostavno delo. Gospod Tomažin se je tega naučil od svojega očeta. Sprva sta pripravljala kope v gozdu, kasneje pa doma, blizu domače hiše. Prvo kopo je pripravil pri svojih dvaj- setih letih. Do danes je skuhal že več kot sto kop. Na leto pripravi tri do štiri kope, največ jih je pripravil kar šest. Število kop je odvisno od časa za pripravo Železne niti 14 Po poti naših prednikov 347 Ogled kope pri "Tomažinovem Lojzetu". Mojstrovine "Jeralovcovega Toneta". "Jeralovcov Tone" uči otroke risati barko v akvarel tehniki. drv, povpraševanja in ne nazadnje tudi od vreme- na in drugega dela, ki ga je na kmetiji vedno veliko. Kope običajno kuha od maja naprej, včasih poleti in vse tja do zgodnje jeseni. Ob kopiščih so postavlje- ne koparske bajte, ki so služile za počitek in zavetje pred slabim vremenom. V preteklosti so v gozdovih postavljali kožarce iz smrekovega lubja. Za spanje oz. počitek so si pripravili otep (sveženj) slame. V času kuhanja kope so morali biti oglarji namreč ves čas prisotni, da kopa ni gorela prehitro, saj je tako les zgorel in ne zoglenel. Hrano so prinesli od doma. Le-ta se ni dosti razlikovala od današnje. Dragocena informacija je bila zagotovo ta, da je oglarstvo na našem področju – v okolici naše šole in bližnjih krajev – najbolj razširjeno v celi Sloveniji. Amaterski slikar in umetnik Anton Benedik – Jeralovcov Toni Gostovali smo pri domačinu, amaterskem slikar- ju in umetniku Antonu Benediku. Bili smo več kot presenečeni nad njegovimi mojstrovinami. Prevla- dovala so dela v akvarelni tehniki. Z zanimanjem smo si ogledali še številne druge umetniške posku- se. Gospod Tone je samouk. Obiskoval je različne tečaje. Sam je mnenja, da vaja dela mojstra. Obiskal nas je tudi v šoli. Ustvarjali smo tihoži- tje z ogljem in narisali barko na morju v akvarelni tehniki. Pajštva – sušilnica sadja pri Tomažinovih Pajštva (iz nemščine) je sušilnica za sadje. Pri Tomažinovih je bila prva pajštva postavljena leta 1954. Obnovili so jo v dveh delih, in sicer najprej spodnji del – tuljave (domačini mu pravijo peč). Zgornji del – zidovi, strehe in lese (leseni predali za sadje), je bil obnovljen leta 2010. Sušilnica pri Tomažinovih služi predvsem za su- šenje hrušk. Včasih sušijo krhlje (jabolka), čeprav jih zaradi majhne količine običajno sušijo kar v električni sušilnici. Kadar je zelo dobra letina, sušijo tudi orehe. Lese v sušilnici se obračajo (so popolnoma izvleč- ne) in se prestavljajo tudi od spodaj navzgor, kar je uporabno, saj je sušilnica spodaj bolj topla in se tam sadje hitreje suši. Železne niti 14 Po poti naših prednikov 348 Tomažinova pajštva je klasična, ker so tuljave samo spodaj. Sodobnejše sušilnice imajo tuljave še na sredini. Še delujoča in zares lepo obnovljena sušilnica, kot je pri Tomažinovih, je že prava redkost. Včasih je bila pri vsaki hiši, saj je bilo suho sadje pomembno živilo. Pred prvo svetovno vojno in tudi po njej, ko so bile družine številne in so bile potrebe po hrani večje, je bilo suho sadje celo pomembno za preživetje. Vrsta drv za kurjenje v sušilnici ni pomembna. Pomembna je primerna temperatura, ki jo določijo kar po občutku. V pajštvi zakurijo zjutraj, čez dan prilagajajo po potrebi. Nazadnje doložijo drva zve- čer, kar zagotovi zadostno temperaturo čez noč. Naslednje jutro ponovno zakurijo. Pri Tomažinovih so imeli navado, da so domačini dežurali tudi ponoči, v sušilnici pa so kurili dan in noč. Imeli so eno sušilnico in so v njej nasušili sadje kar za celo vas. Poleg Tomažinove je danes še delujoča tudi pajštva v Laškem Pr' Jakc. Kot zanimivost nam je gospod Lojze povedal, da je v Sorici vsako leto dan sadja. Naš znani čebelar – Pr' Korenišk Obiskali smo našega znanega čebelarja Jožeta Rihtaršiča iz zaselka Dunaj. Pri hiši se po domače reče Pr' Korenišk. Povedal nam je marskikaj zanimi- vega o čebelah. "Pajštva" – sušilnica sadja pri Tomažinovih. Na obisku pri čebelarju "Koreniškov'mu Jožetu". S čebelarjenjem se je začel ukvarjati že njegov oče. Pri hiši je bilo sedem otrok. Včasih je bilo vse drugače – otroci so od malega po svojih močeh po- magali staršem pri delu, za igro je bilo malo časa. Spominja se, da je svoj prvi roj ogrebel pri 12 letih. Ko je šel od verouka proti domu, ga je našel na dre- vesu. Od takrat dalje je imel svoje čebele, po očetovi smrti pa še njegove. Leta 1970 je že vozil po 40 AŽ- -panjev na akacijevo pašo v Brda. Včasih k hiši še ni vodila cesta. Bila je slaba in strma kolovozna pot. Panje je bilo treba znositi iz čebelnjaka do hleva, naložiti na voz, nato jih dva ki- lometra peljati s konjsko vprego v spodnji del vasi, kamor je pripeljal tovornjak. Po paši so opravilo ponovili v obratnem vrstnem redu. Bilo je veliko ''matranja'', a nič ni bilo težko. Vajeni so bili trdega dela in še mladi so bili. V družini sta čebelarja tudi Jožev brat in sin. Na njihovi kmetiji je čebelarstvo dopolnilna de- javnost. Za domače potrebe večinoma pripravlja medeni liker in propolis. Izdeluje tudi sveče iz voska. Ko nas je obiskal v šoli, smo na eni izmed delavnic skupaj izdelovali sveče. Pletenje košar – Marjačnkov Zdravko Pletenja košar ga je naučil oče, njega pa ded. Pri hiši je pletarska tradicija prisotna že več kot 80 let. Te spretnosti se lahko nauči prav vsak, vendar je tre- Železne niti 14 Po poti naših prednikov 349 Pletenje košev z "Marjanč'nkovim Zdravkom". Vezenje prtičkov z Angelo Gregorc. ba imeti veliko veselja in seveda precej vaje in potr- pežljivosti. Najprimernejši čas za pletenje pletarskih izdelkov je zimski čas, in to iz dveh razlogov: • tedaj so imeli kmečki ljudje največ prostega časa, da so pripravili in popravili vse potrebno za kmeč- ka dela, ki so se začela spomladi; • les je pozimi najbolj primeren za obdelavo, saj je takrat mrtev in bolj prožen za obdelavo. Pletar za svoje delo in izdelke potrebuje: šibje vrbe in leske, ki jih obdela in oblikuje v izdelke s po- močjo noža, žage, kladiva, klešč in škarij. Gospod Zdravko nam je natančno predstavil po- stopek priprave materiala. Iz poprej očiščenega in sortiranega šibja najprej izbere šibe za izdelavo koša. Izbrane šibe po potrebi ošili. Iz debelejših delov pripravi vitre – debelejše šibe, razcepljene na dva, tri ali štiri dele. Razceplje- ne dele šib z ostrim nožem zgladi, po potrebi stanj- ša, da je vitra bolj prožna in primernejša za pletenje. Zanimiva se nam je zdela ugotovitev, da za plete- nje koša uporabi kar tri vrste lesa. Dno je iz bukve ali javorja (pri tem mojster upošteva trdoto lesa), količki so iz jesena (trdota) in vitre iz leske (mehek in prožen les). Nekoč so ljudje na podeželju pletli izključno iz- delke, ki so jih potrebovali pri svojem vsakdanjem delu. Prevladovali so koši, košare in cajne. Danes se izdelujejo tudi različni dekorativni predmeti za okraševanje doma in okolice (košarice, ptičje hišice, zaboji za drva, vozički za punčke …). Vezenje prtičkov Pr' Kotičkarji Gospa Angelca Gregorc je pred leti zbolela za meningitisom. Močno jo je bolela glava. Da je bo- lečino lažje prenašala, je začela vesti prtičke. Učila se je sama s pomočjo revij. Gospa Angelca nam je povedala, da je za vezenje pomembno, da imaš roč- ne spretnosti in smisel za estetiko. To je pomembno pri izbiri vzorca, materiala in za vezenje. Za vezenje so potrebne spočite in gladke roke, da se vezenje ne zatika. Treba je imeti tudi veliko veselja in potrpež- ljivosti. Veze pozimi, ko ni dela na vrtu. V šoli nam je prikazala in nas tudi naučila tehniko vezenja s križci. Najprej smo izbrali vzorce, potem blago in nazadnje ustrezno prejico. Potem smo po- iskali sredino blaga in glede na to razporedili vzo- rec. Vezli smo iz sredine, levo, desno, navzgor in navzdol. Gospa Angela pravi, da veze z veseljem. Prav tako ji je v veliko veselje, da svoje mojstrovine lahko po- dari in tako še koga razveseli. Trenje lanu Pr' Jakc Ga. Katarina Jelenc se je te spretnosti naučila od svoje mame. Spomladi so najprej posejali njivo lanu. Poruva- li (ne poželi) so ga sredi avgusta, saj so uporabna vlakna tudi v koreninah. Po žetvi so lan razgrnili po travi – tako se je lan godil –vrhnja plast lanu je trhle- nela. To je trajalo štiri do šest tednov. Iz bilk je treba Železne niti 14 Po poti naših prednikov 350 s posebnimi grabljami opuliti – odstraniti seme. Lan je hitreje pripravljen, če ga vlaži rosa ali moči dež. Sledi trenje lanu s trlico. Tako se odlušči ovoj in osta- nejo vlakna. Zadnja faza je predenje lanu. Pr' Jakc so pridelovali in obdelovali lan le za do- mače potrebe. Platno jim je stkal Špilarjev ata iz zaselka Dunaj. Njegove statve so na ogled v muzeju na Loškem gradu. "Jakčeva Katarina" prede volno. Lanena vlakna. Ponosni smo, da smo, da smo z našim razi- skovalnim duhom in zavestjo o pomenu naše dediščine poskrbeli tudi za potomce. Ponosni smo, da vsi skupaj za seboj puščamo trajno sled. Izvajalke projekta: Tinka Eržen, Alenka Magajne Germ, Martina Potočnik, Tinkara Šušteršič, Mihela Kokelj Izbor besedila, prepis, oblikovanje: Tinka Eržen in Alenka Magajne Germ Fotografije: arhiv šole Železne niti 14 Osnovna šola 351 Datum Predmet Dosežki, priznanja, nagrade Učenec Razred Mentor Zlato Vegovo priznanje Jakob Andrej Megušar 5. Selca Nace Čenčič 5. Selca Jana Pfajfar 5. a Danica Mohorič Gaber Rant 6. c Vesna Božič Benjamin Rihtaršič 7. c Anka Arko Luka Šinkovec 8. a Rebeka Kalan 8. a Klara Gaser 9. b Katja Primožič 9. a Agata Štraus 8. b Anka Arko Katja Primožič 9. c Sabina Peternel Zlato priznanje Lan Mohorič Bonča 8. b Janja Janc Tina Demšar 9. a Damjana Demšar Teja Prevc 9. c Janja Janc Ajda Prezelj 8. a Mihela Lahajnar Matjaž Benedičič 9. a Jure Jelenc 9. a 15. 5. 2017 Vesela šola Srebrno priznanje Manca Tolar 8. c Manca Maretič Paulus 22. 4. 2017 8. 4. 2017 Matematika Fizika Srebrno Vegovo priznanje Srebrno Stefanovo priznanje Srebrno priznanje Zlato priznanje Primož Šmid Dosežki učenk in učencev Osnovne šole Železniki v šolskem letu 2016/2017 19. 11. 2016 Mira Pohleven Sabina Peternel Monika Čemažar 18. 3. 2017 Zgodovina Državno tekmovanje iz znanja o sladkorni bolezni Magda Šlibar Železne niti 14 Osnovna šola 352 Datum Predmet Dosežki, priznanja, nagrade Učenec Razred Mentor Jure Jelenc 9. a Tilen Šmid 9. a Erin Rant 9. a Bernarda Kejžar Eva Pohleven 9. a Jana Kustarle Tina Demšar 9. a Sabina Gartner 9. b Anika Čemažar 9. c Silvija Čemažar 9. c Teja Prevc 9. c Zoja Klemenčič 5. b Matej Šuštar 5. b Maruša Pajntar 5. a Stella Sirnik 6. a Klarisa Lange- scheid Veber 7. a Eva Mohorič 7. b Mohor Jelenc 7. b David Šuštar 7. c Neja Benedičič 7. b Pija Prezelj 7. b Žiga Režek 7. c Sara Demšar 7. c Lan Mohorič Bonča 8. b Tara Nastran 8. a Denis Selimović 9. b 21. 4. 2017 Glasba Srebrno priznanje na zborovskem festivalu v Bratislavi Zbor OŠ Železniki Marjeta Naglič 2. mesto na državnem prvenstvu v veleslalomu – nekategorizirani Ekipa OŠ Železniki 1. mesto na državnem prvenstvu v paralelnem slalomu – kategorizirani Nina Drobnič 8. a 2. mesto na državnem prvenstvu v veleslalomu – nekategorizirani Ana Bradeško 9. c 1. 06. 2017 Angleščina Zlata bralna značka Jana Kustarle Bernarda Kejžar Tadeja Šuštar 20. 3. 2017 Nemščina Zlata bralna značka Majda Tolar 7. 6. 2017 Šport Železne niti 14 Osnovna šola 353 Datum Predmet Dosežki, priznanja, nagrade Učenec Razred Mentor 4. mesto na državnem prvenstvu v veleslalomu – nekategorizirani Sabina Gartner 9. a 7. mesto na državnem prvenstvu v veleslalomu – nekategorizirani Anita Kavčič 9. b 9. mesto na državnem prvenstvu v veleslalomu – nekategorizirani Jure Jelenc 9. a 7. mesto na državnem prvenstvu v atletiki – skok v višino Lovro Vrhunc 7. a Jože Reya 1. mesto in zlato priznanje Ema Demšar 3. a 1. mesto in zlato priznanje Sara Demšar 7. c 2. mesto in zlato priznanje Katarina Derlink 7. a 3. mesto in srebrno priznanje Nina Čenčič 8. b 3. mesto in srebrno priznanje Tonka Šmid 7. b 4. mesto in srebrno priznanje Eva Demšar 8. b 4. mesto in srebrno priznanje Neža Šolar 8. b Agata Štraus 8. b Pia Primc 7. c Veronika Rihtaršič 9. c 5. mesto na državnem prvenstvu v standardnih plesih Nina Triler Jan Triler 8. c 8. c 6. mesto na državnem prvenstvu v standardnih plesih Nejc Gartner Nika Tolar 9. c 9. a 8. mesto na državnem prvenstvu v standardnih plesih Lovro Vrhunc Veronika Rihtaršič 9. b 9. c 10. mesto na državnem prvenstvu v standardnih plesih Jakob Megušar Tara Nastran 8. c 8. a 6. mesto na državnem prvenstvu v latinoameriških plesih Jan Jerala Skuber Andreja Marenk 9. a 9. a 7. 6. 2017 Šport 18. 6. 2017 Čipkarska šola Irena Benedičič Srebrno priznanje 7. 6. 2017 Ples Valentina Pintar Železne niti 14 Osnovna šola 354 Datum Predmet Dosežki, priznanja, nagrade Učenec Razred Mentor 7. mesto na državnem prvenstvu v latinoameriških plesih Jakob Megušar Tara Nastran 8. c 8. a 8. mesto na državnem prvenstvu v latinoameriških plesih Lovro Vrhunc Veronika Rihtaršič 7. a 9. c 10. mesto na državnem prvenstvu v latinoameriških plesih Izak Kokalj Tonka Šmid 7. b 7. b 9. mesto na državnem prvenstvu plesna produkcija Ekipa OŠ Železniki Niko Rovtar Sebastjan Purger Lovro Vrhunc Tinkara Kokalj Eva Benedičič 8. b Kris Šolar 8. c Krištof Frelih 8. a 7. 6. 2017 Ples Valentina Pintar Srebrno priznanje na državnem tekmovanju mladih raziskovalcev Mladi raziskovalci 15. 5. 2017 9. b Monika Čemažar Mladi kuharji11. 5. 2017 Zlato priznanje na kuharskem festivalu na Bledu Davor Družinec Železne niti 14 Literarna dela 355 Literarna dela Franc Tušek Železne niti 14 Literarna dela 356 Če se kmetica razjezi Pri Potokarjevih v škofjeloških hribih se je oglasil eleganten moški srednjih let. ''Dober dan,'' je pozdravil, ko je vstopil v hišo. ''Sem občinski veterinarski inšpektor in po kmetijah pregledujem, kje so doma pobili kakšno goved. To pa veste, da je strogo prepovedano. Tudi vi ste prija- vljeni, da ste doma zaklali kravo, zato vas prosim, da mi pokažete, koliko in kakšno meso imate v skrinji.'' ''Ja, ja, kar izvolite tovariš inšpektor,'' je zmedeno zajecljal gospodar Peter in že odprl vrata, da bi ga peljal v shrambo, kjer so imeli skrinjo. ''Le počakaj!'' se je pred Petra postavila žena Pav- lina. ''Skrinja je moja. Imela sem jo v bali in jaz bom odločala, kdo jo bo odpiral. Vam, inšpektor, pa po- vem, da po njej ne boste prav nič brskali. Če pa vas le zanima, kaj je v njej, vam povem, da je notri meso ene krave in enega prašiča. Oboje, kravo in prašiča, smo zaklali pozimi. Ali imate kaj proti temu?'' ''Seveda imam,'' je dejal inšpektor. ''Nevarnost okužbe z raznimi kužnimi boleznimi je velika in nenehna. Posebno tu, na kmetijah, prostori, kjer koljete žival, ne ustrezajo niti temeljnim higienskim predpisom. Zato je možnost zastrupitve velika. Da bi to preprečili, imamo posebne predpise, ki prepo- vedujejo klanje na domu.'' ''Deset let sem poročena na Potokarjevi kmetiji,'' je odvrnila Pavlina, ''in vsako leto zakoljemo kravo in prašiča za dom, pa smo vsi trdni in zdravi. Zato bomo tako delali tudi v prihodnje. Neumno se mi namreč zdi, da bi mesarjem živino prodajali za malo denarja, meso pa jim drago plačevali.'' ''Verjetno veste, da imate možnost in pravico, da vam mesarji žival zakoljejo v klavnici. Za plačilo si obdržijo kožo in drobovje, meso pa je vaše,'' jo je poučil inšpektor. ''O, vem,'' se je zasmejala Pavlina. ''Sosed je tako dal v klavnico obdelat dvajsetmesečno telico, torej tako z najbolj kakovostnim mesom, nazaj pa je dobil meso stare krave. Torej s tem tudi ni nič!'' ''Veste kaj! Predpis je predpis in treba ga je spo- štovati. Prijavljeni ste in tudi sami priznavate, da ste doma zaklali goved …'' ''Saj me ni nihče prijavil,'' mu je v besedo vskočila Pavlina. ''Moj naslov ste dobili v zbiralnici kož v mes- tu, kjer kože odkupujejo. Tudi jaz bi lahko, tako kot mnogi kmetje, kožo prodala pod lažnim imenom. Pa se mi zdi neumno. Zakaj bi skrivala nekaj, kar je pošteno?'' ''Še enkrat vas vprašam: Ali boste pokazali meso v zamrzovalni skrinji ali ne? Če ne, potem vas bom zapisal in morali boste k sodniku za prekrške,'' je dvignil glas inšpektor. ''No, no, saj se bomo pogovorili,'' je gospodar Pe- ter prestrašen posegel v pogovor. ''Pavlina, pa mu odpri skrinjo,'' je skoraj zaprosil. ''Vaš mož ima prav. Manj problemov boste imeli, če boste skrinjo odprli in pokazali meso v njej,'' je inšpektor dokaj mirno opozoril mlado Potokarico. ''Nič je ne bom! Povedala sem, da je notri meso prašiča in od krave – in to od stare krave. Oboje smo pošteno zredili – nič nismo ukradli. Če bo treba, se bom šla pa tudi zagovarjat. Najbolj me jezi to, da preganjate nas kmete, ki imamo v skrinjah meso sta- rih krav. Vi inšpektorji in še mnogi, ki sedijo po pi- sarnah, pa imate v skrinjah teletino, pa vam ne sme nihče niti lasu skriviti. Krepko se zavedate, da smo kmetje krotki in ponižni, zato pa nas ovijate, kakor se vam zljubi. Pa nas ne ovijate samo pri mesu. Po- dobno je z mlekom. Kmetje ga vam na lastne stroške dostavimo v mlekarno. Tu ga posnamete, v trgovi- nah pa potem tisto vodo prodajate še enkrat dražje, kot ste kmetu plačali kakovostno mleko. To je res svinjarija! Pa davki! Vsi pravite, da so nizki. Jaz pa vam povem, da kmetje plačamo ogromne davke prav z nizkimi cenami svojih proizvodov. Kar pro- damo, je vse poceni, kar pa kupimo, pa je vse drago. Železne niti 14 Literarna dela 357 Tako nam kmetom, kljub temu da delamo cele dne- ve in včasih tudi ponoči, velikokrat zmanjka denarja za najnujnejše stvari. O, če bi mogla vas, inšpektor, poslati za nekaj let na to našo hribovsko kmetijo, bi to takoj storila. Poleti, ko bi bilo prek trideset sto- pinj vročine, bi namesto na morje šli v kakšen breg kosit travo. Kadar bi bila nevihta, bi šli obračat vodo na cesto, da ne bi naliv odnesel vsega peska iz nje. Pozimi, ko bi bilo dvajset stopinj mraza in dva metra snega, bi kidali sneg in odpirali cesto v dolino. Ko bi se dodobra seznanili z vsemi lepotami hribovskega kmetijstva, bi vam gotovo ne prišlo več na misel, da bi vtikali nos v naše skrinje.'' ''Tako jezične kmetice pa še ne!'' je skoraj zavpil inšpektor. ''Nič več se ne bova pogovarjala.'' Iz aktov- ke je izvlekel beležnico in nekaj zapisal vanjo. ''Tako! Zdaj se boste pa drugje pogovarjali,'' je jez- no zapihal in brez pozdrava odvihral iz hiše. Pavlina je res šla k sodniku za prekrške. Zaradi žalitve uradne osebe je plačala par tisočakov. Pa ji ni bilo žal. Pomembno je bilo to, da si je olajšala dušo, saj je izbruhala tisto, kar se je v njej nabiralo leta in leta. Železne niti 14 Literarna dela 358 Nasvet novoporočencema Miklavž prihaja Zdaj sta se poročila, stopila sta v zakonski stan, zdaj pa poskrbita, da Vajin zakon nikdar ne bo bolan! Proizvod prepira: jok in stok. Proizvod ljubezni: rojstvo otrok. Torej, odločita se za otroke in si ustvarita družino ter z mladimi naselita to našo lepo domovino! Miklavž ima milostne roke, darila podarja nam vse počez, ki jih prinaša v sprevodu, s katerim prihaja iz nebes. Obdarjeni najprej so otroci, ki pridni so v šoli in doma, ki veliko imajo znanja s celega sveta. Miklavž pridne otroke bolj bogato obdari, vsakega posebej pa tudi lepo še počasti. Lepo bomo se sladkali s piškoti in bomboni, živeli bomo kot gospodi, jedli pa kakor baroni. Miklavž, najlepša hvala za podarjena darila, ogromna množica otrok te vedno bo hvalila. Železne niti 14 Občinski nagrajenci 359 Občinski nagrajenci Jože Bogataj Na podlagi 8. člena Odloka o podelitvi priznanj občine Železniki (Uradni list RS, št. 87/2012) in na predlog Komisije za mandatna vprašanja, voli- tve in imenovanja je 27. 3. 2017 župan občine Železniki objavil razpis za zbiranje pobud za podelitev priznanj občine Železniki v letu 2017 (št. 094- 1/2017-001). Občinski svet občine Železniki je na 19. redni seji, ki je bila 8. 6. 2017, na predlog Komisije za mandatna vprašanja, volitve in imenovanja sprejel sklep št. 271-276/2017 o prejemnikih priznanj občine Železniki v letu 2017. Po sklepu uredništva Železnih niti nadaljujemo tudi z objavo občinskih nagrajencev za nazaj, v tej številki za leti 2008 in 2009. Avtor članka si za potrebe objave v zborniku in zaradi uredniške politike pridržuje pravico skrajšati ali kako drugače prilagoditi predolgo besedilo iz uradne utemelji- tve za posameznega občinskega nagrajenca. Uradne utemeljitve so objavlje- ne na spletni strani občine Železniki. Železne niti 14 Občinski nagrajenci 360 Župan mag. Anton Luznar. Foto: Aleksander Čufar Nekaj poudarkov iz govora župana mag. Antona Luznarja na slavnostni akademiji 30. junija 2017 Spoštovani prejemniki priznanj, učenci z izjemnim uspehom, dijaki odličnjaki. S svojimi prizadevanji, delom in študijem dosegate visoke cilje in pripomorete k skupnemu dobremu, vsak seveda na svojem po- dročju in po svojih močeh. Najprej se zahvaljujem in čestitam prejemnikom občinskih priznanj. S svojim delovanjem na različnih področjih ste izboljšali gospodarsko, družbeno in kulturno življenje v naših krajih. S prizadevnostjo in zagna- nostjo ste pripomogli k temu, da je naša občina uspešna, prepoznavna in da se občani v njej dobro počutimo. Priznanja podeljujemo tudi učencem osnovne šole za izjemen uspeh v vseh letih šolanja in dijakom srednjih šole za odličen uspeh v vseh letih srednješolskega izobraževanja. Svoje nadpovprečne uspehe ste dosegli z nadarjenostjo, s pridnostjo in z vztrajnostjo. Ostanite zvedavi, raziskovalni, dosledni in kritični tudi v prihodnje. Postavljajte si jasne in predvsem stvar- ne cilje, v katere pa morate verjeti. Sprejemajte nove izzive, zaupajte vase in izkoristite doslej pridobljeno znanje. Želim vam srečo na vaši nadaljnji poti. Občina Železniki je leto 2017 razglasila za Krekovo leto zaradi po- častitve in obeleženja 100-letnice smrti dr. Janeza Evangelista Kreka. Z gotovostjo lahko trdimo, da je dr. Janez Evangelist Krek ena največjih osebnosti v slovenskem prostoru, ne le v svojem času, ampak tudi v celotni zgodovini slovenskega naroda. Bistveno je oblikoval narodovo samozavest in sooblikoval usodne narodno-politične odločitve. Tlakoval je pota razvoja slovenskega naroda na duhovnem, kulturnem, družbe- no-političnem in gospodarsko-socialnem področju. Živel in delal je za druge, za narod in za slovensko osamosvojitev. Med divjanjem prve svetovne vojne je nekaj mesecev pred svojo smrtjo dr. Janez Evangelist Krek podal oporoko: ''Vi vsi, ki ste seme izkrvavelega naroda, mislite le na eno: kako boste združeni vse svoje moči, vse svoje zmožnosti, vso svojo ljubezen in vse svoje srce posvečali naši državi, za njen procvit, kulturo in blagostanje.'' Zahvaljujem se tudi občinskim svetnikom, podžupanu, sodelavcem v občinski upravi, župnikom, ravnateljem, direktorjem podjetij, vsem predstavnikom krajevnih skupnosti, društev in skupin, ki kakor koli pri- spevate k boljšemu življenju v naši občini. Vsem zbranim iskreno čestitam ob občinskem prazniku in vam želim prijeten večer. Železne niti 14 Občinski nagrajenci 361 Občinski nagrajenci za leto 2017. Foto: Simon Benedičič Občinski nagrajenci za leto 2017 s sklepom št. 271–276/2017 Železne niti 14 Občinski nagrajenci 362 Janez Ferlan. Foto: Simon Benedičič Občinski svet občine Železniki podeljuje listino častnega občana za leto 2017 JANEZU FERLANU (rojen 11. maja 1956, stanujoč Na Kresu 30, Železniki) za življenjsko delo na gospodarskem in družbenem področju. Predlagatelji: direktorji podjetij Alples, d. d., in DOMEL, d. o. o., Železniki, Župnija Železniki, Občinski odbor SLS Železniki. Obrazložitev pripravil: Matej Šubic. UTEMELJITEV Janez Ferlan je bil rojen 11. maja 1956 na Češnjici. Osnovno šolo je obiskoval v Železni- kih, nato je v Ljubljani dokončal srednjo tehniško šolo kemijske smeri, in ker je bil štipendist tovarne Niko, se je takoj po srednji šoli zaposlil. Že v naslednjem študijskem letu je ob delu začel študirati na Univerzi v Mariboru, kjer je leta 1986 diplomiral iz kemijske tehnologije. Je poročen in oče sedmih otrok. V času demokracije se je pridružil Slovenskim krščanskim demokratom in bil izvoljen v prvi občinski svet novonastale občine Železniki. Postal je predsednik omenjene stranke v Železni- kih in jo uspešno peljal do združitve s Slovensko ljudsko stranko, ki jo je potem vodil vse do leta 2013. V tem času je bil pet mandatov (20 let) občinski svetnik, od tega 16 let podžupan. V času politične aktivnosti je uspešno vodil volilne kampanje za poslanske in županske kandidate ter za svetniška mesta. V prvem mandatu, od leta 1994 do 1998, je bil najbolj dejaven v komisiji za delitveno bilanco med bivšo občino Škofja Loka in novonastalimi občinami. Kasneje je prip- ravil dokument Energetska zasnova občine Železniki – daljinsko ogrevanje mesta Železniki, s katerim so bila pridobljena državna sredstva za ta namen. Skozi mandate je sodeloval na različnih področjih in v različnih komisijah, največji pečat pa je pustil v komisiji za varstvo naravne in kulturne dediščine. Kot svetnik se je trudil, da so bila v občinskem proračunu namenjena sredstva tudi za sofinanciranje obnove sakralnih objektov. Odigral je ključno vlogo pri pobudi za povrnitev zvonika župnijske cerkve sv. Antona v prvotno stanje in s svojo vztrajnostjo je dosegel, da je zvonik, kot je bil nekdaj, tudi sedaj prekrit s skri- lom. Kasneje je projekt obnove zvonika tudi vodil. Nekaj let kasneje je med svojim dopustom sam s skrilom pokril zvonik cerkve na Prtovču, da se je izognil bakreni strehi. V času gradnje in začetkov delovanja Antonovega vrtca je bil nepogrešljiva vez med občino in župnijo. S povezo- vanjem s predstavniki vseh strank v občinskem svetu mu je uspelo, da je Antonov vrtec dobil koncesijo s soglasjem vseh svetnikov. Večino svoje delovne dobe je bil v vodstvu podjetja Niko, do katerega je čutil izredno pripa- dnost. Kot dolgoletni občinski svetnik in podžupan pa se je močno zavedal, kako pomembno je uspešno delovanje vseh podjetij v občini. V času velikih težav podjetja Alples je kot predse- dnik odbora za gospodarstvo in predsednik komisije za industrijo na raznih ministrstvih in na občini sami pripomogel, da se je Alples izvil iz primeža vodenja ljudi, ki so podjetje vodili v propad. Več let (od leta 1999 do 2002) se je boril, da bi podjetje Indramat ostalo v Železnikih, Železne niti 14 Občinski nagrajenci 363 a je nazadnje dosegel vsaj to, da je podjetje v Škofji Loki in ne v Ljubljani. Kot dolgoletni pred- sednik nadzornega sveta Toplarne se je z ostalimi člani izredno prizadeval za razvoj Toplarne in širitev toplovodnega omrežja. Po katastrofalnih poplavah v Železnikih leta 2007 je prepričal takratnega poveljnika Civilne zaščite Mirana Bogataja in takratnega predsednika vlade Janeza Janšo, da so finančno pomoč dobila tudi vsa podjetja, kar do takrat zakonsko niti ni bilo možno. Velikokrat se je obračal na razna ministrstva ter pomagal občanom, ima pa tudi zasluge za to, da je pristojno ministrstvo podjetju Niko vrnilo koncesijo za pridobivanje električne energije. Janeza Ferlana poleg delavnosti, znanja in odgovornosti odlikuje tudi poštenost. Izjemno je njegovo sodelovanje in povezovanje politike, gospodarstva in župnije Železniki, kjer je aktivno deloval več kot dvajset let. Posledično je to prineslo veliko dobrega za našo občino. Železniki, 30. junij 2017 Župan mag. Anton Luznar Železne niti 14 Občinski nagrajenci 364 Občinski svet občine Železniki podeljuje plaketo za leto 2017 FRANCU ČUFARJU (rojen 17. marca 1952, stanujoč Log 81, Železniki) za dolgoletno ustvarjalno delo na kulturnem področju. Predlagatelji: Strokovni svet za kulturo Javnega zavoda Ratitovec, Turistično društvo Selca, Turistično društvo Železniki, Muzejsko društvo Železniki, Občinski odbor SLS Železniki. Obrazložitev pripravila: Marjana Rejc. UTEMELJITEV France Čufar je prijokal na svet 17. 3. 1952 kot težko pričakovan prvi otrok. Kot otrok glas- bene navdušenke in pevke v cerkvenem zboru je že majhen pel in žvižgal, da so se poslušalci samo čudili. Od dvanajstega leta je igral na orglice, podedovane po starem očetu Janezu Prevcu, in že v osnovni šoli nastopal na odmevnih večerih pod vodstvom učitelja g. Jožeta Cudermana. Po osnovni šoli je pel v župnijskih pevskih zborih obeh bližnjih župnij. Poklicna pot ga je peljala v kovinarske vode. Izučil se je za strojnega ključavničarja ter se zaposlil v Niku. Potem so prišla vojaška leta, preživeta v vojašnici v Tolminu. Pod vodstvom Uroša Lajovica je prepeval v Tolminskem vojaškem oktetu in začel z igranjem na bas kitaro v vo- jaškem ansamblu. To življenje, prežeto z glasbo, ga je spodbudilo k nadaljnjemu izobraževanju na Srednji glasbeni in baletni šoli v Ljubljani in obenem k petju v zboru Slovenske filharmonije. France je bil vsa leta aktiven tudi na narodno zabavnem področju. Po eno desetletje je ustvarjal s Fanti Selške doline in ansamblom Obzorje, še sedaj pa igra pri ansamblu Triglav kvintet Katerman. Tudi zborovska glasba je stalnica v Francetovem življenju. Bil je in je še vodja ali član okoli desetih vokalnih in inštrumentalnih skupin, občasno pa s svojim vokalom pomaga v različnih projektih, kot član poje v kvartetu Obzorje. V glasbeni šoli je kar nekaj generacij kitaristov in flavtistov pri njem nabiralo znanje in dose- galo lepe uspehe na tekmovanjih. France se je s svojimi učenci vedno rad odzval na prošnje za sodelovanje v kulturnih programih na prireditvah in jim tako priskrbel tudi urjenje v javnem nastopanju, poslušalcem pa nepozabne ure lepe glasbe. Čeprav je iz navedenega videti, kot da je France nenehno med ljudmi, je opravil tudi nemalo ustvarjalnega dela. Neprecenljivega pomena je njegov prispevek k ohranjanju kulturne dediš- čine, ko je pesmi Josipa Levičnika v čast sv. Frančišku najprej posnel, potem pa svoje priredbe za večglasno petje tudi zapisal in jih tako rešil pozabe. Tudi sicer je napisal nešteto priredb in aranžmajev za zelo različne namene in zasedbe. Ko se je njegova kariera v glasbeni šoli zaključila, je spet začel ustvarjati s kromatičnimi orglicami. CD plošča, na kateri so zbrane najlepše popularne pesmi v izvedbi orglic in je bila javnosti predstavljena v začetku junija, je lepa krona ustvarjalnemu glasbenemu življenju tega umetnika. Brez njega si poustvarjalne umetnosti in kulturnega življenja v naši občini enostav- no ne znamo predstavljati. Železniki, 30. junij 2017 Župan mag. Anton Luznar France Čufar. Foto: Simon Benedičič Železne niti 14 Občinski nagrajenci 365 Občinski svet občine Železniki podeljuje plaketo za leto 2017 JANEZU TRILERJU (rojen 2. februarja 1965, stanujoč Dolenja vas 103, Selca) za aktivno sodelovanje na glasbenem področju. Predlagatelj: Občinski odbor NSi Železniki. Obrazložitev pripravil: OO NSi Krščanski demokrati Železniki. UTEMELJITEV Veselje do glasbe Janeza spremlja že od malih nog. V času osnovne šole je obiskoval nižjo glasbeno šolo za harmoniko, pel v šolskem pevskem zboru ter že takrat redno nastopal na različnih prireditvah. Po končani osnovni šoli se je pridružil ansamblu Obzorje iz Železnikov, s katerim je nastopal po Sloveniji in v tujini ter pomagal pri izvedbi novoletnih koncertov. Za ansambel je napisal več skladb s krajevno vsebino. V tem času je bil član Mešanega pevskega zbora Domel, Kvarteta Mlin ter Pevskega zbora RTV Slovenija. V okviru Čipkarskih dni je vodil otroški Živžav, nastopal je na dobrodelnih prireditvah v občini in drugod, na razstavah, jubilejih, slovesnostih in drugih prireditvah, v domovih za os- tarele pa je s svojo glasbo razveseljeval tamkajšnje varovance. S svojimi idejami in talentom je bil vedno pripravljen obogatiti prireditve in dogodke. Sodeloval je z različnimi pevskimi in drugimi glasbenimi sestavi (Jože Burnik, Jože Galič, Jože Antonič, Ansambel Saša Avsenika, Gašperji, Alpski kvintet …). Solopetja se je učil v glasbe- ni šoli pri profesorici Ileani Bratuž Kacijan, enaindvajseto leto pa je že član Slovenskega okteta, s katerim je slovensko pesem ponesel po domovini in širom po svetu (Južna Amerika, Evropa, Rusija, ZDA). Z oktetom je posnel šest zgoščenk, na televiziji pa smo si lahko ogledali kar nekaj njihovih koncertov. Idej pa mu ne zmanjka tudi za pisanje skladb. Med drugim je napisal in posnel himno za Petra Prevca, himno za Rokometno društvo Alples, skladbe za Pravljično deželo Gorajte, aran- žiral je dve oratorijski himni, ki ju je napisala hčerka Maja, in skladbe za ansamble ter vokalno glasbo. Zelo rad sodeluje s hčerko Majo, pomagal je tudi pri organizaciji in izvedbi njenih sa- mostojnih koncertov. Svoje znanje rad deli tudi z drugimi. Nekaj let je v glasbeni šoli poučeval harmoniko, na Za- lem Logu je 20 let vodil cerkveni pevski zbor, 16 let je poučeval glasbo na Osnovni šoli Cvetko Golar na Trati, v Vzgojno-varstvenem centru Škofja Loka je varovance poučeval harmoniko in klaviature. Še vedno poučuje petje in harmoniko ter svetuje ansamblom in pevskim sestavom. Je umetniški vodja kvarteta Obzorje, zelo rad pa nastopa tudi kot solist. Janez je glasbenik s srcem, ki ga odlikuje vsestranskost in izreden občutek za ljudi. Vedno je pripravljen prisluhniti željam poslušalcev in tistih, s katerimi glasbeno sodeluje. Janez zase pravi: ''Pesem me je poklicala.'' Železniki, 30. junij 2017 Župan mag. Anton Luznar Janez Triler. Foto: Simon Benedičič Železne niti 14 Občinski nagrajenci 366 Občinski svet občine Železniki podeljuje priznanje za izjemne dosežke za leto 2017 ANDREJU IN FRANCU BOGATAJU (Andrej Bogataj, rojen 6. septembra 1963, stanujoč Češnjica 42, Železniki; Franc Bogataj, rojen 1. aprila 1967, stanujoč Stara cesta 29, Škofja Loka) Predlagatelja: Strokovni svet za kulturo Javnega zavoda Ratitovec, Muzejsko društvo Železniki. Obrazložitev pripravili: Katarina Primožič, članica Muzejskega društva Železniki. UTEMELJITEV Preteklost in sedanjost Železnikov sta močno povezani z železovo rudo. Zgodovinski viri na- vajajo letnice naselitve fužinarjev in postavitve prvih plavžev. Ve se, kje so rudo kopali, znani so izdelki kovačev iz Železnikov in njihova uporaba. Čas, ko so v dolini začeli s pridobivanjem železa, pa je ostajal neznanka. Stari pisni viri omenjajo hrib na Češnjici, s katerega so vozili že- lezno žlindro. Torej je bilo nekoč na tem področju delovišče, kjer so talili železovo rudo. Najdb, ki bi določale natančnejši čas poselitve tega območja, pa ni bilo. Prebivalci Češnjice in Logu dobro poznajo Štalco, 640 metrov visok hrib, in strmo stezo, ki čez- njo pelje do vasi Kališe. Že v otroštvu sta ta breg nad domačo hišo rada raziskovala brata Andrej in Franci Bogataj. Med igro sta v gozdu našla zaobljene kamne, ostanke taljenja železove rude. Spraševala sta se, kako in kdaj se je žlindra pojavila na Štalci. Kasneje pa sta odgovore iskala v knjigah in arhivih ter seveda na Štalci. Domnevala sta, da je s tem krajem povezan začetek železar- stva v Selški dolini. Jarki, terase in skrbno zloženo kamenje so nakazovali, da so na tem področju nekoč stale železarske vetrne peči, v katerih so talili rudo. Andrej in Franci Bogataj sta natančno shranjevala in dokumentirala dokaze, ki so pritrjevali njuni domnevi. Leta 2011 sta na platoju na vrhu Štalce odkrila lepo ohranjene fragmente lončenine in drobce oglja. Le-te sta skrbno izkopala in jih posredovala Zavodu za varstvo kulturne dediščine Ljubljana, ki je vzorec tega oglja poslal v radiokarbonsko analizo v laboratorij na Florido v ZDA. Ugotovili so, da vzorec datira v čas med letoma 760 in 410 pr. n. št. Andrej in Franci Bogataj sta k raziskovanju pritegnila tudi arheologe In- štituta za arheologijo Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetno- sti (ZRC SAZU). Pregledali so na Štalci najdeno keramiko in jo umestili v halštatsko dobo. Potrdili so domnevo, da je bila Štalca – in torej Selška dolina – naseljena že med 8. in 5. stoletjem pr. n. št. Leta 2015 sta Andrej in Franci Bogataj s člani Muzejskega društva Železniki in arheologi skupine STIK na Štalci organizirala in izpeljala raziskavo – sondiranje. Rezultati so potrdili hipotezo, da je bila naselbina iz halštatske dobe povezana z vetrnimi pečmi za pridelavo železa. Prebivalci doline smo bili o raziskavah in odkritjih na Štalci informirani v lokalnih časopisih in zborniku Železne niti. Na predstavitvi 13. številke zbornika pa sta s skupino arheologov nazorno predstavila čas halštatske dobe in pomen odkritja za naš kraj. Andrej in Franci Bogataj sta opravila pomembno delo, ki širi in dopolnjuje poznavanje razvoja našega kraja. Po njuni zaslugi je Štalca nad Železniki umeščena tudi v Arheološki kataster Slo- venije. Prav je, da za svoj prispevek pri arheološkem raziskovanju prejmeta občinsko priznanje. Železniki, 30. junij 2017 Župan mag. Anton Luznar Andrej Bogataj. Foto: Simon Benedičič Franci Bogataj. Foto: Simon Benedičič Železne niti 14 Občinski nagrajenci 367 Občinski svet občine Železniki podeljuje priznanje za življenjsko delo prostovoljcev za leto 2017 SONJI ČENČIČ (rojena 24. novembra 1975, stanujoča Selca 74, Selca) Predlagatelja: Strokovni svet za kulturo Javnega zavoda Ratitovec, Turistično društvo Selca. Obrazložitev pripravil: Gregor Habjan, Turistično društvo Selca. UTEMELJITEV Sonja Čenčič je bila s folkloro v Selcih povezana že kot plesalka in sedaj že 19 let kot mento- rica otroških folklornih skupin Selca. Ko je učiteljica Pavla Suwa zaključila z vodenjem folklore v Selcih, so člani Turističnega društva Selca povabili k sodelovanju Sonjo. Bila je brez izkušenj v poučevanju, vendar je spre- jela izziv in s polno elana poprijela za delo. Septembra 1998 je imela s folklorno skupino svoj prvi javni nastop na Češnjici, in sicer na občnem zboru Aktiva podeželskih žena Selške doline. Z leti se je število folklornikov v Selcih povečevalo, tako da je leta 2002 otroke razdelila v mlaj- šo in starejšo otroško folklorno skupino. Tako je še danes. Število otrok pri folklori se vsako leto giblje med 40 in 45. Na vsako povabilo za nastop so se in se še vedno radi odzovejo. Tako se je že lepo število generacij predstavilo s svojim znanjem ljudskega plesa, ljudskih pesmi in iger. Sodelovali so v različnih projektih, na obletnicah, otvoritvah, prireditvah, srečanjih tako v tujini kot doma. Marsikje so njene skupine tudi zmagovale, kar zagotovijo le večletne izkušnje, stalno dopolnje- vanje znanja na seminarjih ter pridno delo mentorja in otrok. Sonja pravi, da folklora mora imeti tudi dobre godce, ker ti veliko pripomorejo k učinkovito- sti vaj in uspešnemu nastopu in le-ti v Selcih opravljajo svoje poslanstvo z odliko. Folklora ima gorenjske narodne noše in pastirske kostume. Zanje v celoti skrbi Sonja. Poskrbi, da so oblačila čista, da se po potrebi obnavljajo in dokupujejo. Velja, da gorenjska narodna noša ni primerno oblačilo za otroke. Otroci morajo biti oblečeni predvsem v pastirske kostume. Danes jih imajo kar 47. Izdelavo in nakup jim je omogočilo Turistično društvo Selca ter nekaj donatorjev, med njimi tudi občina Železniki. Sonja meni, da dobro in uspešno lahko delaš, le če imaš za to dobre pogoje. In ti so v Selcih zagotovljeni. Vaje potekajo na podružnični šoli Selca, kjer hranijo noše in kostume. Turistično društvo Selca za njih skrbi že 35 let. Seveda pa so tu tudi otroci, ki si želijo spoznavati ljudske plese, pesmi in stare igre Slovencev, ter njihovi starši, ki jih pri tem spodbujajo, jih vozijo na vaje in nastope. Pri tem Sonja ne pozabi omeniti svoje družine, ki ji vedno stoji ob strani, ji po- maga in velikokrat je mentorstvo folklorni skupini projekt, v katerega je vključena vsa družina. Vlogo mentorice otroške folklorne skupine jemlje resno ter odgovorno. Koliko ur dela, pre- gledovanja knjig, zapiskov, posnetkov in vaj je potrebno, da skupina lahko stopi na oder. Delo je prostovoljno, mnogokrat naporno, a če to počneš z veseljem, gre lažje. Ves trud je poplačan z osebnim zadovoljstvom, z iskricami, ki jih vidiš v očeh otrok. Sonja Čenčič. Foto: Simon Benedičič Železne niti 14 Občinski nagrajenci 368 Sonja Čenčič je organizirala in režirala več folklornih večerov, v goste je povabila tudi druge otroške folklorne skupine. Ob 30-letnici folklore v Selcih je na prireditvi združila folklornice in folklornike vseh generacij selške folklore. Ob tem praznovanju je Turistično društvo izdalo bilten, katerega glavna urednica je bila Sonja. Sonja otroke zna privabiti v folklorne kroge, zato ji želimo še veliko uspešnih let in se ji za vsa leta dela tudi zahvaljujemo s tem priznanjem. Železniki, 30. junij 2017 Župan mag. Anton Luznar Železne niti 14 Občinski nagrajenci 369 Občinski svet občine Železniki podeljuje priznanje za življenjsko delo prostovoljcev za leto 2017 ANTONIJI GALJOT (rojena 15. januarja 1942, stanujoča Na Kresu 34, Železniki). Predlagatelji: Ana Trojar in Alojzij Tolar ter Rdeči križ Slovenije – Območno združenje Škofja Loka. Obrazložitev pripravila: Ana Trojar. UTEMELJITEV Tončka Galjot, rojena Pfajfar, na Češnjici, deluje v Krajevni organizaciji Rdečega križa Češnji- ca – Železniki že več kot 50 let. Včlanjena je že od leta 1960, tajniške zadolžitve je prevzela leta 1963 in ves čas je bila desna roka pokojnega predsednika Filipa Bernika. Za njim je leta 2005 prevzela tudi funkcijo predsednice. Pomagala je tudi Krajevni organizaciji Železniki in Zali Log, kjer je delo že zamiralo, od leta 1991 deluje na celotnem območju. Ob pomoči Območnega zdru- ženja Rdečega križa Škofja Loka, ki ji daje smernice in pravila delovanja, se odzove na tekoče potrebe v Krajevni organizaciji Rdečega križa Češnjica – Železniki. Posebno pozornost posveča organizaciji krvodajalskih akcij v Železnikih, ki so po številu pro- stovoljnih darovalcev na samem vrhu v državi. Vsa leta skrbi za tajniška opravila, pisanje zapisni- kov in hrambo obsežnega arhiva, ki zajema obdobje od leta 1957 dalje. Ob novem letu poskrbi za razdelitev čestitk članom, ki so stari nad 75 let. Čestitke izdelajo učenci Osnovne šole Železniki, s katerimi dobro sodelujejo. Tončka obiskuje tudi bolnike in člane, ki so v domovih za ostarele. Ne smemo pozabiti na njeno požrtvovalno in najzahtevnejše delo v času poplav leta 2007. Skupaj z ostalimi organizacijami, Centrom za socialno delo in občinskimi uslužbenkami je v kul- turnem domu v Železnikih, kjer je bil ustanovljen krizni center, skoraj dva meseca usklajevala delo in skrbela za pravično razdelitev prispele materialne pomoči vsem prizadetim v poplavah. Aktivno je sodelovala z dr. Tonetom Koširjem pri zbiranju prispevkov za knjigo Rdeči križ – 100-le- tnica prostovoljne dobrodelnosti na Loškem. Tončka Galjot je za svoje delo pri Rdečem križu Sloveni- je, Območnem združenju Škofja Loka, prejela nešteta priznanja, ponosna pa je predvsem na plaketo Rdečega križa Slovenije, ki jo je prejela leta 2008, in letošnji srebrni znak Rdečega križa Slovenije. Tončka je v okviru Rdečega križa članica območnega odbora, komisije za socialno dejavnost, komisije za krvodajalstvo in komisije za starejše. Uspešno sodeluje tudi s socialno delavko občine. Je članica ob- činske komisije za stanovanjska vprašanja, od leta 2004 pa je tudi članica komisije za dodelitev denar- ne pomoči in komisije za zdravstvo in socialno varstvo na občini Železniki. Tončka je mnenja, da brez dobrih prostovoljk in prostovoljcev Krajevne organizacije Rdečega križa tako v občini Železniki kot tudi v Škofji Loki z delom in finančnimi sredstvi na tem področju ne bi bilo mogoče toliko pomagati. Gospa Tončka Galjot je tudi članica upokojenskega, turističnega in muzejskega društva, aktiv- no pa že dolga leta deluje v raznih dejavnostih župnije. S članki se oglaša v Ratitovških obzorjih in v Železnih nitih, kjer skuša sodelovati s svojim vedenjem o zgodovini kraja in doline. Poleg vsega naštetega je skrbna mati in babica ter zavedna občanka, aktivna pri vseh delih v domačem kraju. Želimo ji, da bi ji zdravje dopuščalo tako delovati tudi v bodoče in pomagati ljudem v stiski. Železniki, 30. junij 2017 Župan mag. Anton Luznar Antonija Galjot. Foto: Simon Benedičič Železne niti 14 Občinski nagrajenci 370 Občinski nagrajenci za leto 2008 Občinski nagrajenci za leto 2008. Foto: arhiv Občine Železniki Železne niti 14 Občinski nagrajenci 371 Občinski svet občine Železniki podeljuje listino častnega občana za leto 2008 mag. JANEZU BOŽIČU (rojen 22. februarja 1954, stanujoč Selca 134, Selca) za vsa prizadevanja v dobrobit občanov občine Železniki. Predlagatelj: Občinski odbor SLS Železniki. Obrazložitev pripravil: Janez Ferlan. UTEMELJITEV Janez Božič se je rodil 22. februarja 1954 v Golici v Selški dolini, kjer je tudi preživel svojo mladost. Po končani srednji tehniški šoli v Ljubljani se je vpisal na Višjo tehniško varnostno šolo, kjer je diplomiral leta 1977. V nadaljevanju študija je leta 1987 diplomiral še na Fakulteti za varstvo pri delu, leta 1992 pa uspešno zaključil magistrski študij in postal magister znanosti s področja delovnih procesov. Prvo redno zaposlitev po študiju si je našel v gradbenem podjetju SGP Tehnik Škofja Loka. Od leta 1981 je delal v SCT Ljubljana, 1. marca 1999 pa je postal predsednik uprave Družbe za avtoceste v Republiki Sloveniji (DARS). Funkcijo ministra za promet v vladi Republike Slovenije je opravljal skoraj tri leta, za tem pa je prevzel vodenje družbe Avto moto zveza Slovenije (AMZS). Delovne izkušnje si je nabiral tudi v Iraku, na doslej največjem gradbenem projektu, ki ga je kdaj koli gradilo kakšno slovensko gradbeno podjetje. Tam je kot vodja sektorja za finančno in obračunsko spremljanje projekta preživel skoraj štiri leta. Po vrnitvi v domovino je prido- bljene izkušnje uspešno prenašal v okolje podjetja in sodeloval pri ključnih razvojnih projek- tih na organizacijskem, informacijskem in računalniškem področju s poudarkom na področju vodenja gradbenih projektov. Je tudi soavtor računalniško podprtega sistema za vodenje in obvladovanje gradbenih projektov. Napisal je deset strokovnih člankov s tega področja, ki jih je objavil v različnih strokovnih revijah in publikacijah. S svojimi strokovnimi prispevki je sodeloval še na različnih posvetova- njih in konferencah. Mag. Janez Božič se je takoj ob nastanku nove občine Železniki aktivno vključil v njeno de- lovanje in oblikovanje. Prvi župan novonastale občine Železniki, Alojz Čufar, ga je imenoval za podžupana. S svojim konstruktivnim delovanjem je pridobil ugled in popolno zaupanje vseh svetnikov prvega mandata. Nepogrešljiv je bil pri različnih projektih na področju cestne in komunalne infrastrukture. Ko v naslednjih mandatih občine zaradi odgovornih nalog ni mogel več aktivno sodelovati v občinski politiki, je postal nepogrešljiva vez med občino in različnimi ministrstvi. Sadovi tega sodelovanja pa so dobro vidni na celotnem področju občine — od Dole- nje vasi do Sorice. Ker pa je prejemnik priznanja še poln energije, smo prepričani, da bo glede na njegovo dosedanje prizadevanje še vedno pripravljen postoriti marsikaj za okolje, kjer živi. Prepričani smo, da v primeru mag. Janeza Božiča gre za osebnost, ki si zasluži najvišje občin- sko priznanje – častni občan občine Železniki. Železniki, 30. junij 2008 Župan Mihael Prevc mag. Janez Božič. Foto: arhiv Janeza Božiča Železne niti 14 Občinski nagrajenci 372 Občinski svet občine Železniki podeljuje plaketo za leto 2008 FILIPU GARTNERJU (rojen 9. maja 1939, stanujoč Ulica heroja Šlandra 9, Maribor) za dolgoletno uspešno delo v vrhunskem športu in za prispevek k prepoznavnosti Slovenije v svetu. Predlagatelj: Občinski odbor SDS Železniki. Obrazložitev pripravil: Alojz Demšar (iz knjige Dolfeja Rajtmajerja Vse kolajne trenerja Filipa Gartnerja) UTEMELJITEV Filip Gartner se je rodil maja 1939 v vasi Češnjica pri Železnikih v delavski družini kmeč- kega porekla kot drugi sin med desetimi otroki. Zorenje njegove osebnosti so zaznamovali njegova otroška in šolska doba na podeželju, okoliški gozdovi in planine, izjemno primerni za lovske avanture v družbi očeta lovca, ter obsežna kmečka dela na poljih in v gozdovih. Ob koncu osnovne šole je odkril svoje prve ''lovske'' smuči in se nato kot samouk naučil smučati. V srednji gozdarski šoli v Ljubljani se je veliko ukvarjal z najrazličnejšimi športi in se tako športno izobraževal. Njegovo kasnejšo poklicno pot so zakoličili izpit za učitelja in kasneje še trenerja smučanja ter druženje s tržiškimi smučarji, med katerimi so bili takratni člani državne reprezentance. Tako je sam tekmoval, učil in treniral prijatelje v svoji Selški dolini, med njimi kar precej članov svoje družine, izmed katerih je postal znan tudi njegov brat Aleš, sicer diplomant Fakultete za šport v Ljubljani, ki je bil uspešen trener moške tehnične reprezentance Norveške. V letu 1964 je prerasel svoje domače okolje in postal ob vpisu na Ekonomsko-komercialno šolo na mariborski univerzi najprej honorarni, nato pa še prvi slovenski poklicni trener v Smu- čarskem klubu Branik, kjer je skupno deloval kar 14 let. Skoraj dvajset let se je pripravljal — učil in nabiral prepotrebne izkušnje — za svoj ''veliki skok'' na mesto reprezentančnega trenerja v letu 1978. Nato je 24 let treniral moške tehnične ekipe Jugoslavije, Avstrije in Norveške ter žensko reprezentanco Avstrije. Njegovi tekmovalci — Križaj, Strel, Franko, Petrovič, Eberharter, Nierlich, Anita Wachter in Karin Buder ter Furuseth, Jagge, Aamodt, Kjus, Buraas ter še mnogi drugi vrhunski smučarji — so dosegli vse najvišje trofeje na olimpijskih igrah, svetovnih pr- venstvih in na tekmovanju za svetovni pokal: 8 olimpijskih medalj, 28 medalj na svetovnih pr- venstvih, 4 velike in 12 malih kristalnih globusov ter več deset zmag v posameznih disciplinah svetovnega pokala. Zbral je tudi največ slalomskih zmag v svetovnem pokalu. V znak trajnega obeležja njegovega ustvarjalnega in plodnega dela in življenja so decem- bra 2002, ko je odložil vrtavko in smučarske kolce, ustanovili Gartnerjev inštitut za šport, športno medicino in fizioterapijo. Želja je, da se v njem zbirajo strokovnjaki za šport, še zlasti trenerji najrazličnejših športnih panog, športni medicinci in raziskovalci za področje kineziologije ter fizioterapevti, brez katerih danes ni več vrhunskih treningov, ki prinašajo Filip Gartner. Foto: Železne niti 2 Železne niti 14 Občinski nagrajenci 373 medalje. Ko Filipa sprašujejo, kako je vse to zmogel doseči, ponosno odgovarja: ''Vedno sem bil samostojen in odgovoren trener.'' Da, bil je edinstven, enkraten ter uspešen, kot se za najbolj ustvarjalne ljudi spodobi! Obrazložitev je povzeta po knjigi Vse kolajne Filipa Gartnerja, ki jo je napisal dr. Dolfe Rajt- majer. V njej lahko preberemo več o osebnosti Filipa Gartnerja ter o njegovem prispevku k razvoju športa ter prepoznavnosti Slovenije ter tudi Selške doline. Železniki, 30. junij 2008 Župan Mihael Prevc Železne niti 14 Občinski nagrajenci 374 Občinski svet občine Železniki podeljuje plaketo za leto 2008 PROSTOVOLJNEMU GASILSKEMU DRUŠTVU ŽELEZNIKI (Češnjica 48 D, Železniki) ob 110-letnici društva. Predlagatelji: Občinski odbor SLS Železniki, Krajevna skupnost Železniki, Mladinski svet Železniki, Prostovoljno gasilsko društvo Selca. Utemeljitev pripravila: Vanja Habjan. UTEMELJITEV Voda in ogenj sta v življenju človeka zelo pomembna, pa marsikdaj pomenita zlo. Kljub da- našnji vrhunski tehnologiji še nismo našli rešitve, da ta dva dejavnika ne bi ogrožala človeških življenj in narave. Strah pred ognjem in vodo je človeku prirojen. Vse prevečkrat tudi zaradi nepoučenosti, malomarnosti, brezbrižnosti samega sebe postavljamo v brezizhoden položaj in nevarnost. Mogoče se bomo kdaj le zavedali, da nam narava in njene sile služijo le dobro in pošteno, če jim to znamo vračati s svojim pravilnim ravnanjem. Prostovoljno gasilsko društvo Železniki je bilo ustanovljeno leta 1898. Takrat je društvo šte- lo 52 članov. Gasilci v Železnikih so kupili enocevno snemalno brizgalno in pričeli z izgradnjo gasilskega doma v Železnikih. Postavili so ga preko bajerja na Klovžah na Racovniku. Dom je bil lesen, s turnom za sušenje cevi. Do prve svetovne vojne so takratni gasilci pri gašenju požarov v Železnikih in njeni bližini posredovali 14-krat. Prva svetovna vojna je delovanje društva začasno ustavila. Leta 1921 je društvo ponovno oživelo z novo moderno dvocevno brizgalno na vozu s štirimi kolesi. Aktivnosti na družabnem področju so jim takrat omogočila sredstva za izgradnjo novega gasilskega doma. Leta 1938 je novi dom na Racovniku že služil svojemu namenu. V času vojne in do leta 1948 je bil gasilski dom na razpolago za druge potrebe. Ponovni ustanovni občni zbor je bil 12. septembra 1948, kjer so sprejeli nova društvena pravila ter stavbo gasilskega doma obnovili. Leta 1958 je bilo za gasilce v znamenju nove velike pridobitve — dobili so prvi avto. Sledil je IMV-kombi, leta 1974 sodobnejše vozilo TAM in kasneje še nova motorna brizgalna. Ob 90-letnici si je društvo prislužilo nov avto s cisterno, kar je bil velik napredek tudi v mobilnosti in sposobnosti delovanja, ob 100-letnici pa novo orodno vozilo in čez nekaj časa še kombinirano vozilo. Danes Prostovoljno gasilsko društvo Železniki s trojkami na Studenem, v Smolevi, v Podlonku, na Prtovču in v Martinj Vrhu praznuje že 110. obletnico delovanja. Z opremljenostjo so zadovolj- ni. Društvo šteje 96 članov. Želijo si pridobiti še žensko ekipo, ki je pred časom že obstajala. Kako so gasilci pomembni v družbi, se je pokazalo ob septembrskih poplavah, saj ni bilo čla- na, ki takrat ne bi priskočil na pomoč. Odziv velikega števila gasilskih društev iz cele Slovenije pa je dokaz, kako potreben člen družbe so. V znak hvaležnosti za opravljeno delo in spodbudo za nadaljnje delo vam izročamo plaketo občine Železniki. Železniki, 30. junij 2008 Župan Mihael Prevc Železne niti 14 Občinski nagrajenci 375 Občinski svet občine Železniki podeljuje priznanje za leto 2008 MARKU LOTRIČU (rojen 6. maja 1963, stanujoč Selca 120, Selca) za dosežke na področju podjetništva in družbenih dejavnosti. Predlagatelj: Lista Svet pod Ratitovcem. Obrazložitev pripravil: Brane Bertoncelj. UTEMELJITEV Začetki podjetja Lotrič, d. o. o., segajo v leto 1991, ko se je Marko Lotrič kot samostojni pod- jetnik začel ukvarjati s servisiranjem tehtnic. Istega leta je od pristojnih institucij pridobil vsa potrebna potrdila o izpolnjevanju pogojev tudi za prodajo in žigosanje teh naprav. Do danes je podjetje pridobilo še druga potrdila, akreditacije in imenovanja, na podlagi katerih je postalo močna podpora slovenskemu gospodarstvu, inštitucijam in zavodom. S stalnim izboljševanjem sistema vodenja kakovosti so obdržali pridobljene akreditacije, ki jih vsako leto širijo in nad- grajujejo. Glavna dejavnost podjetja je tehnično preizkušanje in analiziranje procesov, meril in naprav na področju mase, sile, prostornine, tlaka, temperature, vlage, zvoka, dolžine ter naprav za tehnične preglede. V podjetju Lotrič, d. o. o., največ pozornosti namenjajo posoda- bljanju strojne in tehnološke opreme, razvoju novih inštrumentov in lastne programske opre- me ter izobraževanju zaposlenih. V letu 2004 se je podjetje odločilo za izgradnjo novega objekta, ki je zgrajen v skladu z zahte- vanimi tehničnimi in meroslovnimi določili za laboratorije. V teh prostorih imajo vsi zaposleni dobre pogoje za ustvarjalno delo. Poslovni objekt vključuje 800 kvadratnih metrov funkcional- nih površin, 400 kvadratnih metrov pa je namenjenih dodatnim razvojnim načrtom. Število zaposlenih v podjetju Lotrič, d. o. o., je trenutno 22. Podjetje je na celotnem širšem škofjeloškem področju eno najhitreje rastočih. Marko Lotrič pa je aktiven tudi na drugih področjih: je podpredsednik upravnega odbora Območne obrtno-podjetniške zbornice Škofja Loka, že tretji mandat je aktiven v odboru za družbene dejavnosti občine Železniki, je član sveta Javnega zavoda Ratitovec in predsednik strokovnega sveta za šport v okviru zavoda, predsednik Rokometnega društva Alples, pred- sednik gospodarskega odbora Športnega društva Selca, aktiven je v Strelskem društvu Lotrič Železniki, predsednik Sankaške zveze Slovenije, aktiven pri Sankaškem društvu Domel in še bi lahko naštevali njegove številne prostočasne dejavnosti. Železniki, 30. junij 2008 Župan Mihael Prevc Marko Lotrič. Foto: Aleksander Čufar Železne niti 14 Občinski nagrajenci 376 Občinski svet občine Železniki podeljuje priznanje za leto 2008 ANDREJU RANTU (rojen 26. novembra 1931, stanujoč Otoki 4, Železniki) za dolgoletno delovanje na humanitarnem področju in v Društvu upokojencev za Selško dolino Železniki. Predlagatelj: Društvo upokojencev za Selško dolino Železniki. Obrazložitev pripravil: Janko Jelenc. UTEMELJITEV Andrej Rant je bil rojen v Davči, v kraju, ki so mu takrat rekli Leskovška Davča. Spadala je pod Novake, ki pa so bili v času njegovega otroštva še pod Italijo. V osnovno šolo je do leta 1941 hodil v Laze v Poljanski dolini. V tem letu je odšel služit v Novake in tam tudi nadaljeval osnovno šolo. V času vojne je od konca leta 1944 opravljal kurirske posle v okolici Novakov, bolnice Franja in Porezna. Tako je tudi srečno preživel zadnjo ofenzivo okrog Porezna v marcu leta 1945 in dočakal konec vojne v Ajdovščini. Tam je bilo tudi določeno, da naj bi odšel na šolanje v Rusijo. Tik pred odhodom z letališča v Ajdovščini se je odločil, da v Rusijo ne gre, in se je vrnil domov, kjer je našel požgano rojstno hišo. Za pogumno delo kurirja je dobil red dela s srebrnim vencem. Domačim je pomagal pri obnovi hiše do leta 1948, ko se je najprej zaposlil na Gozdni upravi v Škofji Loki. Od tu je še istega leta odšel na delo v Kmetijsko zadrugo Češnjica, pozneje Alples. Tu se je izučil za strojnega mizarja in ta poklic opravljal 22 let. Potem se je v Prometni šoli Ježica izšolal za poklicnega voznika in nato kot voznik tovornjaka v Alplesu delal še 18 let. 1. 7. 1990 je odšel v pokoj. Andrej Rant se je leta 1955 poročil in si ustvaril družino. Rodili sta se mu dve hčerki. V letih 1961–1963 so si sezidali hišo, v kateri sedaj tudi živi. Pred vselitvijo v novo hišo je z družino stanoval na Studenem. Tudi izven službe je bil vseskozi dejaven. V letih služenja vojaškega roka (1951–1953) je opravil oficirsko šolo in dosegel čin podporočnika. Sodeloval je tudi v Mladinski organizaciji v podjetju in kasneje pri Zvezi borcev. V letih od 1998 do 2002 je bil občinski svetnik. Že tretji mandat je član komisije za stanovanjska vprašanja pri občini Železniki. Drugi mandat je sodnik porotnik pri okrožnem sodišču v Kranju. Od leta 1996 do 2008 je bil predsednik Društva upokojencev za Selško dolino. S svojim de- lom je poskrbel, da je društvo dobro delovalo. Vseskozi se je zavzemal za vključevanje upoko- jencev v različne dejavnosti. Zelo je podpiral projekt Stari za starejše in druge humanitarne dejavnosti društva. Še vedno je član upravnega odbora društva in zadolžen za humanitarne dejavnosti. Z veseljem že vrsto let prepeva tudi v upokojenskem pevskem zboru. Železniki, 30. junij 2008 Župan Mihael Prevc Andrej Rant. Foto: arhiv družine Rant Železne niti 14 Občinski nagrajenci 377 Občinski svet občine Železniki podeljuje priznanje za leto 2008 PROSTOVOLJNEMU GASILSKEMU DRUŠTVU ZALI LOG (Zali Log 54, Železniki) za 70 let delovanja. Predlagatelji: Občinski odbor ZNS Železniki, Vaški odbor Zali Log, Društvo za šport in rekreacijo Senca Zali Log, Mladinski svet Železniki, Prostovoljno gasilsko društvo Selca. Obrazložitev pripravil: Janez Habjan. UTEMELJITEV Prostovoljno gasilsko društvo Zali Log v letu 2008 praznuje 70-letnico svojega delovanja. Vsa leta svojega obstoja in delovanja je društvo pomembno prispevalo k zagotavljanju varnosti pred požarom in drugimi nesrečami na območju, ki ga pokriva. Pri tem je bilo predvsem po- membno delo na področju preventive, ki je bilo vsekakor uspešno. Društvo je več let dosegalo pomembne rezultate z ekipami, sestavljenimi iz vseh generacij gasilcev, tako v okviru Gasilske zveze Škofja Loka kot tudi v okviru Gorenjske, in s tem prispe- valo k ugledu občine Železniki. Uspešno je bilo tudi pri pridobivanju mlajših članov in je tako zagotavljalo širitev dejavnosti, ki je bila zastavljena v letu 1938. Vseskozi so člani društva s svojimi aktivnostmi še množili sredstva, ki so bila v gasilski na- men dodeljena iz javnih sredstev, in so s tem pomembno prispevali k nivoju požarne varnosti. Območje, ki ga društvo pokriva, je zelo zahtevno in razgibano, saj obsega naselja Zali Log, Potok, Osojnik, Zalo, Ravne, Torko, dele Davče in Martinj Vrh. Skrajni meji območja sta vrhova Ratitovca in Blegoša. V času neurja s poplavami, ki so v septembru 2007 prizadele Zali Log in širšo okolico, so se vsi prisotni člani takoj vključili v delovanje operativne enote Prostovoljnega gasilskega društva in še med samim divjanjem neurja reševali, kar se je sploh rešiti dalo. Pri pregledu stanja na vasi je član društva opazil tudi utapljajočo vaščanko, ji takoj nesebično priskočil na pomoč ter ji rešil življenje. Ob tem so delujoči člani operativne enote spravili v nevarnost tudi svoja življenja, saj je deroča voda nepredvidljivo naraščala in odnašala vse pred seboj. Ob nastalih razmerah, ko so bile praktično prekinjene vse komunikacije in so bile ceste neprevozne, je operativna enota društva delovala na vso moč in s tem zagotovila najosnovnej- še pogoje za življenje vaščanov. Tudi pri nadaljnjem odpravljanju posledic neurja so bili v začetnem obdobju člani gasil- skega društva nosilci skoraj vseh dejavnosti in so zagotavljali koordinacijo z občino na vseh segmentih delovanja. Železniki, 30. junij 2008 Župan Mihael Prevc Železne niti 14 Občinski nagrajenci 378 Občinski nagrajenci za leto 2009. Foto: Aleksander Čufar Občinski nagrajenci za leto 2009 Železne niti 14 Občinski nagrajenci 379 Občinski svet občine Železniki podeljuje plaketo za leto 2009 MUZEJSKEMU DRUŠTVU ŽELEZNIKI (Na Plavžu 58, Železniki) ob 30-letnici samostojnega delovanja društva in ob 40-letnici Muzeja v Železnikih. Predlagatelj: svet Javnega zavoda Ratitovec. Utemeljitve pripravili: zaposleni Javnega zavoda Ratitovec. UTEMELJITEV Začetki muzejskega delovanja v Železnikih segajo v čas tik pred drugo svetovno vojno ter v čas ustvarjanja nove kovinarske industrije kraja. Formalno obliko delovanja pa je dobilo leta 1965, ko je bil ustanovljen Pododbor Muzejskega društva Škofja Loka v Železnikih. V tem času so muzejski prostovoljci dobili tudi svoje prostore v Plavčevi hiši, kjer so pričeli urejati krajev- ni muzej. Uradna otvoritev muzejskih zbirk je bila 31. avgusta 1969. Zaradi vse večje aktivnosti članov društva je bilo 11. julija 1979 ustanovljeno samostojno Muzejsko društvo Železniki, ki je takrat kar nekaj let štelo preko 200 članov. V letošnjem letu torej praznujemo 40-letnico muze- ja v Železnikih in 30-letnico samostojnega delovanja Muzejskega društva Železniki. V tem času so člani Muzejskega društva Železniki aktivno skrbeli za svoje muzejske zbirke, jih dopolnjevali, prestavljali ter oblikovali nove. Zbirke so bile ves čas javno odprte, obiskoval- ce pa so prijazni vodiči seznanili s krajevno zgodovino. Vse do ustanovitve občine Železniki je društvo samo skrbelo za vse stroške delovanja muzeja. Še posebej aktivno delo članov društva pa je zahtevalo zadnje desetletje, ko je občina Železniki skupaj z ministrstvom za kulturo pris- topila k celoviti prenovi muzejske Plavčeve hiše. Muzejsko društvo je ob tem skupaj z zaposle- nima v muzeju prevzelo veliko nalogo skladiščenja zbirk ob prenovi ter novo postavitev zbirk po končani prenovi prostorov. Veliko iznajdljivosti in finančnih sredstev je bilo potrebno, da so čudoviti novi prostori dobili tudi novo vsebino. Ena od pomembnih usmeritev društva skozi zgodovino pa je tudi obeleževanje rojstnih hiš znanih in zgodovinsko pomembnih mož Selške doline. Tako sta spominske plošče v tem času dobila akad. prof. dr. France Koblar in Anton Dermota. Tudi prva pobuda za postavitev kipa slikarju impresionistu Ivanu Groharju je prišla iz Muzejskega društva Železniki. Kasneje pa je društvo vodilo in organiziralo še postavitev spominske plošče kovinarju Niku Žumru, slavistu in duhovniku Jakobu Šolarju na Rudnem, več let pa si je prizadevalo tudi za ponovno postavitev plošče zgodovinarju Francu Kosu v Selcih. Iz Muzejskega društva Železniki sta prišli tudi ideji o obeležitvi 650-letnice prve omembe kraja v letu 1998 in o praznovanju 100-letnice ugasnitve plavža v letu 2002. Obe praznovanji sta bili ob sodelovanju društev iz Železnikov tudi izvedeni. V galeriji muzeja je Muzejsko društvo od leta 1978 do danes pripravilo več kot 100 razstav domačih in tujih umetnikov: slikarjev, fotografov, kiparjev ter več kot 50 predavanj, predstavi- tev knjig, literarnih in muzejskih večerov. Železne niti 14 Občinski nagrajenci 380 V zadnjih petih letih pa Muzejsko društvo Železniki opravlja še eno pomembno dejavnost. Leta 2004 je namreč izdalo prvo številko Zbornika za Selško dolino Železne niti in do sedaj je izšlo že pet številk zgodovinskega zbornika, ki nam in zanamcem prinaša pomembne zgodo- vinske podatke in dejstva, napisana poljudno in razumljivo. Rezultati dela Muzejskega društva Železniki so v kraju vidni na vsakem koraku in plaketo občine Železniki prejema eno od najaktivnejših društev v občini. Železniki, 30. junij 2009 Župan Mihael Prevc Železne niti 14 Občinski nagrajenci 381 Občinski odbor občine Železniki podeljuje plaketo za leto 2009 ČEBELARSKEMU DRUŠTVU ŽELEZNIKI (Otoki 8, Železniki) ob 100-letnici organizirane dejavnosti čebelarjev občine Železniki. Predlagatelja: Čebelarsko društvo Železniki, Čebelarsko društvo Selška dolina. Obrazložitev pripravila: Peter Veber in Gregor Jelenc. UTEMELJITEV Čebelarji občine Železniki, združeni v Čebelarskem društvu Železniki in v Čebelarskem dru- štvu Selška dolina, s svojo zavzetostjo in vztrajnostjo ohranjajo stoletno tradicijo. Glavne dejavnosti čebelarskega društva so izobraževanje čebelarjev, preskrba čebelarjev s sladkorjem za zimsko krmljenje, skupno zatiranje bolezni čebel, posredovanje ob izbruhih kužnih bolezni čebel, skrb za prevoze čebel in pašni red na označenih stojiščih, nabava ustrez- nih zdravil in pribora, povezovanje s čebelarskimi zvezami in društvena dejavnost. Davnega leta 1909, natančneje 22. avgusta 1909, je bila ustanovljena Selška čebelarska po- družnica, ki je združila takratne čebelarje. Leta 1912 je štela že 20 članov. Ta visoki jubilej, ki ga naši čebelarji praznujejo v letošnjem letu, jih obvezuje k še boljšemu delu na področju izobraževanja čebelarjev, skupnemu zatiranju bolezni čebel, ohranjanju čis- tega okolja, spodbujanju čebelarjev in mladine. Čebelarji se zavedajo poslabšanja pogojev za uspešno čebelarstvo že zaradi sprememb v okolju, slabšanja paš in vse več bolezni pri čebelah, zato bo njihova skrb v bodoče, da v naši dokaj čisti občini brez odlagališč pridelujejo čist med in povečujejo število čebeljih družin ter posredno prispevajo k boljšemu opraševanju sadnih in drugih rastlin. Ponosni so, da se tradicija društvene dejavnosti pri čebelarjih in tudi pri malih obhišnih čebelarstvih nadaljuje v upanju, da bodo zvesto sledili poti, ki so jo naši predniki nakazali in uresničevali zadnjih 100 let. Za njihovo delo jim ob 100-letnici hvaležno poklanjamo plaketo občine Železniki za leto 2009. Železniki, 30. junij 2009 Župan Mihael Prevc Železne niti 14 Občinski nagrajenci 382 Občinski svet občine Železniki podeljuje plaketo za leto 2009 ČEBELARSKEMU DRUŠTVU SELŠKA DOLINA (Selca 114, Selca) ob 100-letnici organizirane dejavnosti čebelarjev občine Železniki. Predlagatelja: Čebelarsko društvo Železniki in Čebelarsko društvo Selška dolina. Obrazložitev pripravila: Peter Veber in Gregor Jelenc. UTEMELJITEV Čebelarji občine Železniki, združeni v Čebelarskem društvu Železniki in v Čebelarskem dru- štvu Selška dolina, s svojo zavzetostjo in vztrajnostjo ohranjajo stoletno tradicijo. Glavne dejavnosti čebelarskega društva so izobraževanje čebelarjev, preskrba čebelarjev s sladkorjem za zimsko krmljenje, skupno zatiranje bolezni čebel, posredovanje ob izbruhih kužnih bolezni čebel, skrb za prevoze čebel in pašni red na označenih stojiščih, nabava ustrez- nih zdravil in pribora, povezovanje s čebelarskimi zvezami in društvena dejavnost. Davnega leta 1909, natančneje 22. avgusta 1909, je bila ustanovljena Selška čebelarska po- družnica, ki je združila takratne čebelarje. Leta 1912 je štela že 20 članov. Ta visoki jubilej, ki ga naši čebelarji praznujejo v letošnjem letu, jih obvezuje k še boljšemu delu na področju izobraževanja čebelarjev, skupnemu zatiranju bolezni čebel, ohranjanju čis- tega okolja, spodbujanju čebelarjev in mladine. Čebelarji se zavedajo poslabšanja pogojev za uspešno čebelarstvo že zaradi sprememb v okolju, slabšanja paš in vse več bolezni pri čebelah, zato bo njihova skrb v bodoče, da v naši dokaj čisti občini brez odlagališč pridelujejo čist med in povečujejo število čebeljih družin ter posredno prispevajo k boljšemu opraševanju sadnih in drugih rastlin. Ponosni so, da se tradicija društvene dejavnosti pri čebelarjih in tudi pri malih obhišnih čebelarstvih nadaljuje v upanju, da bodo zvesto sledili poti, ki so jo naši predniki nakazali in uresničevali zadnjih 100 let. Za njihovo delo jim ob 100-letnici hvaležno poklanjamo plaketo občine Železniki za leto 2009. Železniki, 30. junij 2009 Župan Mihael Prevc Železne niti 14 Občinski nagrajenci 383 Občinski svet občine Železniki podeljuje priznanje za leto 2009 ŽUPNIKU DAMJANU PROŠTU (rojen 14. marca 1975, stanujoč Selca 10, Selca) za prizadevno delo in vodenje obnove cerkve Sv. Petra v Selcih. Predlagatelji: Občinski odbor SLS Železniki, Občinski odbor N.Si Železniki, Krajevna skupnost Selca in Krajevna skupnost Dolenja vas. Obrazložitev pripravil: Janez Ferlan. UTEMELJITEV Gospod Damjan Prošt je svojo duhovno pastirsko službo v Župniji Selca pričel v letu 2003. Kmalu se je izkazalo, da je g. Damjan poleg odličnega dušnega pastirja tudi dober gospodar- stvenik in eden tistih duhovnikov, ki pri varovanju naravne in kulturne dediščine pri načrto- vanih obnovitvah zna prisluhniti stroki s tega področja. V župniji je poleg centralne cerkve sv. Petra v Selcih potrebno skrbeti še za sedem podružničnih. In kot dober gospodar se je povsod lotil najpotrebnejših obnovitev. Omenimo jih le nekaj iz župnijske cerkve: toplovodno ogreva- nje župnišča in cerkve na biomaso, elektrifikacija zvonov, strokovna statična ureditev cerkve in zvonika, prenova celotne notranjosti z novo razsvetljavo, postavitev novih orgel. Obnove oltarjev so v teku. 18. septembra 2007 so bile v Železnikih katastrofalne poplave. Med družbenimi objekti je bil najbolj uničen zdravstveni dom. Poveljnik Civilne zaščite Slovenije g. Miran Bogataj je 20. septembra popoldne na sestanku štaba z zdravniki zadolžil podžupana g. Janeza Ferlana, da v najkrajšem možnem času poišče nadomestno lokacijo, kjer bo možno opravljati zdravstvene dejavnosti. Še isti večer sta podžupan in zdravnik Gregor Habjan potrkala na vrata župnišča v Selcih in župnika g. Damjana Prošta prosila za pomoč. Gospod Damjan je brez vsakega pomi- sleka in kakršnih koli pogojev ponudil prostore Župnijskega doma Selca. Zdravnik g. Habjan je že ob prvem ogledu dobil jasno sliko, kje bi bile lahko ordinacije, kje lekarna, kje fizioterapija. Sprva je bil z g. Damjanom dosežen dogovor o uporabi prostorov za tri mesece, a ker je prišlo do odločitve, da se zdravstveni dom na Racovniku povsem preuredi, je bil dogovor podaljšan do enega leta. Zaradi vseh postopkov novogradnje pa je bil zdravstveni dom v Župnijskem domu Selca leto in pol. S tem, ko je g. župnik Damjan Prošt dal župnijske prostore na voljo zdravstvu, si je pridobil simpatije prav vseh občanov. Njegovo dejanje je eno od tistih prispevkov, ki v našem okolju ustvarjajo pristno sožitje med vernimi in nevernimi. Železniki, 30. junij 2009 Župan Mihael Prevc Župnik Damjan Prošt. Foto: Aleksander Čufar Železne niti 14 Občinski nagrajenci 384 Občinski svet občine Železniki podeljuje priznanje za leto 2009 SMUČARSKEMU KLUBU DOMEL (Selca 114, Selca) za dolgoletno uspešno delo pri vzgoji alpskih smučarjev. Predlagatelj: Občinski odbor SLS Železniki. Obrazložitev pripravil: Štefan Bertoncelj. UTEMELJITEV Smučarski klub Domel skrbi za organizirano smučarsko dejavnost in stalen razvoj te šport- ne dejavnosti v občini Železniki. Pred štirimi leti je praznoval 50-letnico dejavnosti. Le-ta se je začela v okviru telovadnih društev Partizan Selca in Železniki, ki sta delovali v sklopu Zveze za telesno kulturo Slovenije. Ob jubileju je društvo v samozaložbi pripravilo in izdalo zbornik z naslovom Smučanje na Selškem nekoč in danes. V njem so zbrani in kronološko urejeni doku- menti, ki osvetljujejo podobo smučarske dejavnosti, Smučarskega društva Domel in njihovih članov. V njihovih vrstah najdemo športne delavce, ki so prerasli lokalne okvire in so zaradi svojega dela, strokovnosti, vztrajnosti in rezultatov postali svetovno priznani. Smučarski klub je s svojem belim športnim poslanstvom pritegnil številne otroke in mla- dino. S svojo predanostjo delu in vztrajnim prizadevanjem za dvig ravni kakovosti in prodor- nosti jim je uspelo pridobiti otroke in mladino. Iz tistih, ki se odločijo za tekmovalno smučanje, poizkušajo narediti čim boljše tekmovalce. Zagnanost društva in homogen tim, ki z ogromno prostovoljnega dela pripravlja pogoje in sredstva za treninge, že leta uspešno skrbi, da se smu- čarska dejavnost ohranja in širi v našem okolju. Smučanje v okviru Smučarskega kluba Domel je dostopno velikemu krogu občank in ob- čanov občine Železniki. Klub pa je odprt tudi za druge, ki želijo kakor koli sodelovati. Skozi več kot petdeset let delovanja je v klubu zabeleženih 510 smučarjev, trenerjev in smučarskih delavcev, ki so delovali v društvu. V Smučarskem klubu Domel se veselijo, da so med njimi otroci, na katere računajo, da bodo dobri tekmovalci, da imajo starše, ki jih podpirajo in so pripravljeni sodelovati. Smučarski klub Domel ima svoje poslanstvo in vizijo, ki jo uspešno izvaja. Uspehi klubske dejavnosti sežejo preko občinskih meja, kar potrjuje, da je smučanje na Selškem opazen mno- žični šport. Železniki, 30. junij 2009 Župan Mihael Prevc Železne niti 14 Občinski nagrajenci 385 Občinski svet občine Železniki podeljuje priznanje za leto 2009 ŠPORTNEMU DRUŠTVU DOLENJA VAS – DRUŠTVU ZA ŠPORT IN REKREACIJO (Dolenja vas 110, Selca) za uspešno organizacijo Evropskega prvenstva v sankanju s samotežnimi sanmi in izjemen rezultat tekmovalcev Borisa Egarta, Janeza Rakovca in Petra Rakovca. Predlagatelj: Mladinski svet Železniki. Obrazložitev pripravil: Peter Mesec. UTEMELJITEV Športno društvo Dolenja vas že vrsto let organizira športna tekmovanja v zimskem času. Glede na pogoje, ki jih ponujajo zadnje zime, se morajo člani društva zelo potruditi, da jim uspe tekmovanja pripraviti. Tako so že več sezon zapored zasnežili smučarsko skakalnico in tako pripravili zanimiva tekmovanja v skokih z alpskimi smučmi. Zadnja leta so člani društva oživili tudi sankaško progo Zakraj, na kateri so bila že v preteklosti velika mednarodna tek- movanja. Organizirajo rekreativna tekmovanja v sankanju s športnimi sanmi, katerih tekme štejejo za pokal Slovenije. Tekme so vsakokrat lepo obiskane, tako s strani tekmovalcev kot tudi gledalcev. Zadnji dve leti pa je društvo organiziralo tudi Evropski pokal v sankanju s samotežnimi san- mi. V sezoni 2007/2008 so pripravili finalno tekmo Evropskega pokala, ki so jo morali zaradi vremenskih pogojev prestaviti na Soriško planino, saj je januarski dež odnesel umetni sneg, ki so ga pripravili v decembru. V sezoni 2008/2009 pa je sneg, prav tako pripravljen decembra, zdržal do sredine januarja, in drugo tekmo evropskega pokala so uspešno spravili pod streho. Nastopile so ekipe iz Švice, Avstrije, Italije in Slovenije. Na tekmi je domača ekipa Športnega društva Dolenja vas v sestavi Boris Egart, Janez Rakovec in Peter Rakovec dosegla neverjeten – navdušujoč rezultat, saj so fantje zaostali samo za najboljšima ekipama zadnjih dveh let, in sicer za HSC Tirol 1 (Markus Burgschwaiger, Rudolf Scholl, Stefan Haid) in ASC Stange (Armin Hackhofer, Christian Plattner, Matthias Hinteregger). Na sobotnem treningu so zasedli celo prvo mesto, verjetno tudi zaradi preizkušanja proge ekip iz tujine, vendar so na nedeljski tek- mi šli na vse ali nič in zasluženo osvojili tretje mesto pred navdušenimi domačimi gledalci. Ta izjemen rezultat je ekipo Športnega društva Dolenja vas povzpel na četrto mesto v skupnem seštevku Evropskega pokala. Po končani sezoni so se člani društva odločili, da tudi v prihodno- sti organizirajo tekmovanja na evropskem nivoju. Zato je letos društvo vložilo kandidaturo za organizacijo Evropskega prvenstva v sankanju s samotežnimi sanmi v letu 2011. Menimo, da je omenjena ekipa s svojim rezultatom in delom lahko zgled vsem mladim v občini Železniki. Železniki, 30. junij 2009 Župan Mihael Prevc Železne niti 14 386 Železne niti 14 Muzejsko društvo Železniki 387 Muzejsko društvo Železniki – dogodki in prireditve 2016/2017 Katja Mohorič Bonča Slikarska razstava Šetrije, galerija, 9. september 2016–4. oktober 2016 Avtorji: Lojze Tarfila, Stane Zgaga, Franc Rant; kulturni program: Trio Hozentregarji, Katja Luznar, Aleš Primožič; organizator: MD Železniki Stane Zgaga, Lojze Tarfila in Franc Rant. Foto: Simon Benedičič Železne niti 14 Muzejsko društvo Železniki 388 Razstava ob 70-letnici kovinarstva, galerija, 7. oktober 2016–2. marec 2017 Organizatorji: MD Železniki, Muzej Železniki, Domel, d. o. o., Niko, d. o. o. Program: film Sanele Jahić Moje, tvoje, naše, vaše. Razstava je bila vključena v program Dnevov evropske kulturne dediščine. Predstavitev dokumentarnega filma Davča in lan, galerija, 30. september 2016 Avtor: Janez Habjan; organizatorji: Janez Habjan, Muzej Železniki in MD Železniki; kulturni program: Rogisti LD Selca Na predstavitvi dokumentarnega filma Davča in lan. Foto: Igor Mohorič Bonča Nekateri izdelki kovinarskih podjetij na razstavi, 7. 10. 2016. Foto: Simon Benedičič Železne niti 14 Muzejsko društvo Železniki 389 Muzejski društveni izlet (Kropa, Kamna Gorica), 22. oktober 2016 Udeleženci društvenega izleta. Foto: Igor Mohorič Bonča Predstavitev Zbornika Selške doline Železne niti 13, Kulturni dom Železniki, 18. november 2016 Organizator: MD Železniki; program: Tamburaška skupina Bisernica iz Reteč; predstavitve člankov: Franci Bo- gataj, Ivan Marija Hrvatin, Lucija Grahek Uredniški odbor in avtorji člankov 13. številke Železnih niti. Foto: Simon Benedičič Železne niti 14 Muzejsko društvo Železniki 390 Tretje javno branje pesmi, slovenski kulturni praznik, pred plavžem, 8. februar 2017 Organizator: MD Železniki Arhivska razstava V zaledju soške fronte, galerija, 11. marec 2017–4. april 2017 Avtor: Razstava Zgodovinskega arhiva Ljubljana; kulturni program: citrar Stane Bončina, Judita Šega; organizator: MD Železniki, ZAL Škofja Loka, Muzej Železniki Judita Šega in Stane Bončina. Foto: Simon Benedičič Vabilo. Železne niti 14 Muzejsko društvo Železniki 391 Nastaviti ogledalo, galerija, 7. april 2017–8. maj 2017 Avtor: Boris Oblak; kulturni program: Marko Kejžar, Žiga Režek; organizator: MD Železniki Boris Oblak. Foto: Aleksander Čufar Pohod na Štalco in občni zbor MD Železniki, Restavracija Lušina, 21. april 2017 Člani MD Železniki na Štalci. Foto: Simon Benedičič Železne niti 14 Muzejsko društvo Železniki 392 Muzejska razstava Krekova koča na Ratitovcu, galerija, 12. maj 2017–12. junij 2017 Avtorica: Katja Mohorič Bonča; kulturni program: KUD France Koblar (Francetovi orgličarji, Miloš Šmid, Rado Goljevšček); organizatorji: Muzej Železniki, MD Železniki, PD za Selško dolino Alojz Lotrič in Katja Mohorič Bonča. Foto: Simon Benedičič Mednarodni muzejski dan, 18. maj 2017 Program: brezplačen ogled muzejskih zbirk ob mednarodnem muzejskem dnevu Mednarodni muzejski dan International museum day Journée internationale des musées Día internacional de los museos 18. maj 2017 Železne niti 14 Muzejsko društvo Železniki 393 Muzejska noč, 17. junij 2017 Program: brezplačen ogled muzejskih zbirk, KTD Dražgoše: dramska predstava Cigan čarovnik, Ludvik Janež: pripovedke iz Čadrga; organizator: MD Železniki Iz predstave Cigan čarovnik. Foto: Klara Šolar Ludvik Janež. Foto: Igor Mohorič Bonča Železne niti 14 Muzejsko društvo Železniki 394 Pot igre, pot svobode, lesene igrače skozi dve stoletji, galerija, 16. junij 2017–7. julij 2017 Avtor: Mohor Demšar; kulturni program: France Čufar; organizator: MD Železniki Mohor Demšar. Foto: Simon Benedičič Razstava čipk. Foto: Simon Benedičič Razstava čipk klekljaric iz Železnikov in lepoglavska čipka (55. Čipkarski dnevi, 12. 7.–16. 7. 2017), galerija, 13. julij 2017–12. avgust 2017 Avtorji: klekljarice iz Železnikov in Lepoglave Železne niti 14 V spomin Cirilu Zupancu 395 V spomin Cirilu Zupancu (1925–2016) Če se izpostaviš očem družbe, vedi, da je ta dokaj kritična, pa tudi pristranska. V njej preživiš in uspe- vaš le s svojim zavzetim, poštenim in odgovornim delom, v zavesti, da ti ne bo nihče nič podaril in da imaš v resnici samo tisto, kar si s trdim delom ustva- ril sam. Na lepo sončno nedeljo, 25. septembra 2016, smo na novogoriško pokopališče pospremili na zadnjo pot znanega rojaka, pravega Železnikarja Cirila Zu- panca, p. d. Lokačevega Cirila, ki je v visoki starosti 91 let preminil 20. septembra v Domu za onemogle v Mariboru, kamor se je vsled oslabelosti umaknil pred letom dni. Rodil se je 29. marca 1925 kot prvorojenec očetu Štefanu, sedlarju in tapetniku, in materi Mariji, roj. Okorn, prodajalki in gospodinji. Otroštvo je preži- vljal v času velike gospodarske krize in z njo pove- zanega splošnega pomanjkanja, odraščal v obdobju Železne niti 14 V spomin Cirilu Zupancu 396 zavedanja slovenstva, dozoreval v času in pogojih, ki jih je vsiljevala druga svetovna vojna in po njej obnova in graditev opustošene domovine. Vse to ga je gnetlo in oblikovalo v klenega, visoko razgleda- nega, ustvarjalnega in zrelega človeka, raziskovalca in pisca. Za učenje izredno nadarjen se je po še ne do- končani osnovni šoli odločil za študij na klasični gimnaziji v Ljubljani, kjer je dokončal štiri razrede. Nadaljnje šolanje mu je prekinila vojna s prihodom okupatorja in z njegovo zasedbo Ljubljane. Konec leta 1942 se je vrnil domov in se že junija 1943 pridružil partizanom. Postal je borec Selškega bataljona Gorenjskega odreda. Le mesec dni zatem je bil premeščen v Gradnikovo brigado in nato v septembru 1943 v Dolomitski odred. Ob formiranju Briško-Beneškega odreda je bil dodeljen tej enoti in z njo opravil njen prvi pohod v Benečijo. Ta pohod je nanj napravil močan vtis. Srečanje z zamejci ga je zaznamovalo za vse življenje. Benečija in njeni ljudje so ga zasvojili, njim se je poslej razdajal, jih dramil in vzpodbujal v njihovi dremavosti stoletne- ga zatiranja. Učil se je njihovega jezika, njihovega dialekta, ki je v zgradbi jezika zaostajal za polnih sto let. Postal je tolmač, koristen obema strane- ma. Dokaj uporaben inteligent je bil v septembru 1944 dodan zalednim vojaškim oblastem. Poslej je opravljal različne dolžnosti v različnih organih in krajih. Konec vojne je dočakal s činom poročnika na dolžnosti komisarja mesta Bovec. Sledile so vedno nove premestitve in zadolžitve, katerih vseh podro- čje pa je bila Primorska. Postal je pravi Primorec. V tistem času je dokončal svoje v Ljubljani zače- to izobraževanje. Vojska pa je terjala svoje. Poslan je bil na izobraževanje na višjo vojno akademijo v Beograd, kjer je pridobil čin majorja pehote. Le štiri leta zatem je napredoval v čin podpolkovnika in bil v tem činu v letu 1965 upokojen. S tem je bil del živ- ljenja, kamor ga je pahnila vojna, zaključen. Z upokojitvijo pa se je šele prav razživel. Ostal je med svojimi Primorci. Privzel si je nov dom, Novo Gorico. Tam je preživel preostanek življenja. Tu je preživel svoja najbolj plodovita leta. Kot civilist z bogatimi izkušnjami se je zdaj ves posvetil publi- cistiki. Ni pa mogel iz svoje kože. Osnovna temati- ka njegovega dela je bil še vedno osvobodilni boj. Njegov osrednji zapis dogajanja v času NOB v naši dolini je bil objavljen v Zborniku Selška dolina. Ta zgoščeni prikaz je kasneje razčlenil v Loških razgle- dih v naslednjem zaporedju: Iz dnevnika Lokačeve mame, Spomini Matevža z Rudnega, Okupacija Sel- ške doline, OF kot oblast v Selški dolini, Partizanske enote in borbe v Selški dolini, Porušene Dražgoše, Pionirski odred Ratitovec, Četrti bataljon Gorenj- skega odreda, General polkovnik Karel Levičnik, Nekaj o borcih za severno mejo (1919–20). Obdelal je tudi krajevno zgodovino in nam jo predstavil v zanimivih 51 člankih. Ob 500-letni- ci turških vpadov na slovensko ozemlje nam je v članku Turški križ opisal poskus njihovega vpada v Selško dolino ter odpor in zmago branilcev. Zbral in osvetlil je ustanovitev in delovanje Gasilskega društva Železniki, zbral in obdelal je podatke o gradnji, obnavljanju, pomenu in namenu krajevnih znamenj in kapelic. Ob urejanju krajevnega pokopa- lišča je opisal dogodke, ki segajo daleč v preteklost v leto 1622. Tudi lipe na Racovniku so bile deležne njegovega zapisa. Železniki – Racovnik, od koder je izhajal, je bil njegov sestavek z daljšo vsebino. Raziskal in opisal je tudi področje šolstva, tako v kraju kot izven nje- ga. Odkril je, da je bila šola v kraju ustanovljena leta 1815, kar je za zgodovino kraja dokaj pomembno. Objavil ga je v posebnem članku ob dokazani 175-letnici šole v kraju. Vzporedno s tem odkritjem je ugotovil tudi ime ustanovitelja in prvega učitelja Mihaela Grošlja. Na področju šolstva je še eno njegovih odkritij. Ena od osnovnih šol v Postojni nosi ime našega krajana dr. Antona Globočnika - Sorodolskega. Za njegovo prepoznavnost je napisal njegov obširen življenjepis z dodatkom rodovine Globočnik iz Že- leznikov. Pri tem delu je odkril nova dejstva. V dolo- čenem času sta na Postojnskem delovala dva brata Globočnika. Dr. Anton Globočnik - Sorodolski je bil okrajni glavar, brat Janez pa je bil župnik v Slavini, Železne niti 14 V spomin Cirilu Zupancu 397 obenem pa tudi šolski nadzornik. Izsledke je objavil v reviji Primorska srečanja. Še ne dvajsetleten je bil spričo vojnih razmer iztr- gan iz domačega okolja in prisiljen prestopiti takra- tno rapalsko mejo in se priključiti borcem v boju za svobode željno Primorske. Takrat mladenič ni slutil, kako usoden bo zanj ta korak, kako drugačen od tedanjih mladostnih iluzij in načrtov bo izid. Dejstvo je bila vojska, ki je odtlej usmerjala njegovo življenje. Primorski in njenim ljudem se je zapisal in jim služil vso zrelo življenjsko dobo, polnih 70 let. Tudi njim je samega sebe razda- jal umsko in fizično. Bil je aktiven dopisnik številnih njihovih časni- kov in drugih izdaj, tako TV15, Primorskih srečanj, Primorskih novic, Primorskega dnevnika, Gori- ških srečanj. S posebnim občutkom, čustvenostjo in ljubeznijo se je občasno oglašal tudi zamejskim Slovencem v Benečiji v občasniku Matajur. S svoji- mi prispevki jih je skušal vzgajati v jeziku, krepiti njihovo zavest in pripadnost narodu (slovenstvu). Naj poleg navedenih revij in časnikov, v katerih se je aktivno oglašal, omenimo le še pomembnejša dela: • Zgodovinski članek o planinstvu na Primorskem v času treh obdobij: Avstrije, Italije in Jugoslavije. • Dokaj dosledno je raziskal in objavil prispevek o partizanski saniteti na Goriškem s poudarkom na organizaciji službe v enotah 9. korpusa. • Ob 30-letnici osvoboditve je skupnost slovenskih občin izdala jubilejni almanah Praznik slovenskih občin, tudi v njem je priobčen njegov sestavek o 9. septembru 1943, začetku goriške fronte, ki je podlaga novogoriškemu občinskemu prazniku. • Zgodovinsko težo ima prav gotovo njegov članek, objavljen v reviji Goriška srečanja, v katerem ute- meljuje priprave za izgradnjo Nove Gorice. Za zbornik Vodnik po partizanskih poteh, v kate- rem so zbrani podatki o grobnicah in spomenikih NOB na Slovenskem, je zbral podatke za devet pri- morskih občin: Ajdovščino, Ilirsko Bistrico, Koper, Novo Gorico, Piran, Postojno, Sežano, Tolmin in Vipavo. • Nekaj člankov z zgodovinsko tematiko je priobčil v Primorskem dnevniku in Jadranskem koledar- ju. V njih predstavlja Ciklostilno tehniko Matajur in Partizansko bolnišnico na Srednjem. • V drugem Tolminskem zborniku predstavlja Fer- da Kravanjo – Skalarja, tigrovca in borca NOV iz Čezsoče, pomnike NOB v občini Tolmin in naše planinstvo na Tolminskem in Bovškem. • Njegove prispevke je zaslediti tudi v tretji knji- gi Tolminskega zbornika in Goriškega letnika (1998–99), kjer obravnava logistiko partizanskih enot na Primorskem. • V reviji Goriška srečanja je objavil kakih deset življenjepisov zaslužnih primorskih rojakov. • Napisal je tudi nekaj samostojnih publikacij, tudi te na tematiko NOB. Iz navedenega je razvidno, da mu je bila tematika NOB zelo blizu, da je z njo živel in bil njen verodostojen zapisovalec. Njegovo delo za to področje je prava zakladnica. Bil je eden od piscev, ki so zelo poglobljeno preučili tisti čas in takratne razmere, in to na zelo širokem prostoru. Bil je borec po srcu in to je bila vsebina njegovega življenja. Tak je tudi ostal. Kljub toliki časovni odsotnosti se je še vedno po- čutil domačina, pravega Železnikarja. Pogosto se je vračal med nas in zvesto sledil dogajanju v kraju. Temu je posvetil tudi številne raziskave in jih obja- vljal v tukajšnjih publikacijah. Tako je bil soustvar- jalec Loških razgledov, bogatil jih je s svojim delom, prav tako tudi lokalno publikacijo Železne niti. Tudi v teh je ostal zvest in se ni oddaljil od svojih usme- ritev. Vsi se rodimo nebogljeni, taki tudi odidemo. Vmes pa, kakor je komu dano, po svojih močeh, po svojih nagnjenjih, po svojih doživetjih pišemo knji- go življenja. Ta je pri nekaterih bolj siromašna, pri drugih bogatejša. Njegova sodi med slednje. Vsaka stran v njej nudi svojo tematiko in je zato zanimiva in izredno bogata. V njej vidimo njega in izpoveda- nih 70 let njegovih doživetij, njegovega življenja, ustvarjanja in razdajanja. Dano mu je bilo dolgo življenje. Njegova življenj- ska pot ni potekala brezplodno. Dosledno jo je izko- ristil. Vse svoje umske in fizične moči je izkoristil v Železne niti 14 V spomin Cirilu Zupancu 398 Podatke pripravil Peter Polajnar Zapis uredila Anja Čufar pozitivnem delu in tako obogatil njegovo Primorsko in nas njegove krajane. Devet polnih križev življenja ni kar tako. Med cvetjem je rastlo tudi trnje. Kot čutečega človeka ga bolečina ni obšla, ni pa ga iztirila in odvrnila od dela. Čeprav ranjen v globino srca, ni popustil in je ostal zvest sebi. Življenje ga je vodilo daleč od doma. V novem okolju si je ustvaril svoj dom, si ustvaril družino in domače ognjišče. Tam je preživel dobršen del svoje- ga življenja. Nikoli pa ni pozabil na svoj rodni dom, na rodne Železnike. S pravo ljubeznijo zrelega moža se je vračal sem med nas njegove rojake. Z delom, če upoštevamo samo Železnike, si je med nami posta- vil pomnik in se zapisal med tiste pomembne in ne- pozabne krajane, ki smo jim dolžni vse spoštovanje. In trajen spomin. Njegova bera je obilna. Vendar ni storil vsega, kar je imel v mislih. Energija je usihala. Življenje se je prevesilo v zaton. Devet križev je breme, ki se mu ni moč zoperstaviti. Ob upoštevanju tudi trnjeve, vendar tako uspešne življenjske poti pa je spomin vsekakor prijeten, težave pozabljene in napori poplačani. Bera je bila obilna. Pokojniku tako zdra- ve nature in bistrega duha velja vsa naša zahvala. Spomin nanj bo v kraju nepozaben – trajen. Železne niti 14 V spomin Darinki Hajnrihar 399 Februarja 2017 smo se na pokopališču v Železni- kih poslovili od članice društva in nekdanje delavke Muzeja v Železnikih. Slovo je bilo žalostno, saj je Darinka odšla mnogo prezgodaj, po dolgem boju z boleznijo. Darinka je prvič prišla v Muzej februarja 1999 kot vodička iz programa javnih del. Čeprav po poklicu lesarka in dolga leta zaposlena v podjetju Alples je pri nas hitro našla nov izziv. Z zanimanjem je spoz- navala zgodovino domačega kraja in okolice ter že čez nekaj mesecev svoje znanje delila z obiskovalci. Kdo ve, mogoče so se v njej prebudili geni družine Kos iz Selc, s katero je tesno povezan njen rodovnik. Postala je članica Muzejskega društva Železniki in kmalu tudi članica Upravnega odbora, kjer je opravljala veliko nalog. Nekaj let je bila tudi tajnica društva, zadnja leta pa računovodkinja. Po izteku javnih del jo je v Muzeju redno zaposli- lo Muzejsko društvo Železniki. Ob prenosu Muzeja v okvir Javnega zavoda pa je bila tudi Darinka preza- poslena v Javni zavod Ratitovec Železniki. Upokojila se je septembra leta 2009. V spomin Darinki Hajnrihar (1953–2017) Še vedno pogrešamo tvoj smeh, tvojo pripravlje- nost postoriti tisto, kar se je najbolj mudilo, tvoje smešnice in prigodnice, tvoj čut za sočloveka in skrbnost. Ohranjamo te v svojih srcih in te oživlja- mo vsakokrat, ko se spomnimo nate. Nadaljujemo delo, ki si ga imela rada, tudi v tvoj spomin. Za Muzejsko društvo Železniki zapisal Jure Rejec Železne niti 14 400 Železne niti 14 Predstavitev avtorjev 401 Predstavitev avtorjev Tine Benedičič, informatik, Visati, d. o. o., fotograf AFIAP, KMF FZS Andrej Bogataj, podjetnik, ljubitelj ohranjanja tehnične in kulturne dediščine kraja Jože Bogataj, prof. angl. in slov., ravnatelj Gimnazije Škofja Loka Marija Ceferin, učiteljica razrednega pouka, upokojenka Rado Čulibrk, direktor NIKO, d. o. o., Železniki Anja Čufar, ljubiteljica kulture in pisanja člankov Vincencij Demšar, prof. zgod. in geogr., upokojenec Tinka Eržen, psihologinja s srcem in dušo Marija Gasser, prof. razrednega pouka na OŠ Železniki Marjan Kokalj, DJ – duhovnik za študente v Mariboru Bojan Kofler, mag. farmacije v pokoju, inovator, entomolog, jamar in biospeleolog Dr. Franc Križnar, muzikolog, upokojenec Alenka Magajne Germ, prof. razrednega pouka, vodja PŠ Bukovščica Katja Mohorič Bonča, univ. dipl. kult., kustosinja v Muzeju Železniki Franc Pfajfar, upokojenec, ljubiteljski raziskovalec znanih osebnosti v Selški dolini Peter Polajnar, prejemnik listine častni občan Občine Železniki leta 2011, upokojenec Irena Prevc Hajdinjak, prof. angl. in ital., Šolski center Škofja Loka, Srednja in višja šola za lesarstvo Aleš Primožič, komercialist – poslovodja, priložnostni pisec in raziskovalec, Železnikar od leta 1957 Železne niti 14 Predstavitev avtorjev 402 Jure Rejec, muzejski tehnik, kustos zbirk Muzeja Železniki Bojan Rihtaršič, dipl. ing. arh. Dr. Miha Šimac, asist., Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani, Katedra za zgodovino Cerkve in patrologijo Primož Šmid, učitelj mat. in teh. p., pomočnik ravnatelja na OŠ Železniki Franc Tušek, upokojeni kmet, pisec zgodb Železne niti 14 Predstavitev avtorjev 403 Donatorji Za pomoč pri izdaji Zbornika Selške doline Železne niti se zahvaljujemo donatorju: FREISING, d. o. o., Škofja Loka