LETNIK VI. 
SLOVENKA
  ŠTEV.   4.
0 CELIBATU UČlTELJlC. FEKFOLJA
J. PRAGA.*)
Pod besedama »celibat učiteljics raz-
umemo' nedobrovoljno, prisiljeno nezakon-
sko življenje učiteljic. Postava sicer na
videz ne brani učiteljici vstopiti v zakonski
stan, ali v resnici jo je prikovala k sam-
skemu življenju z naredbo, da izgubi,
vstopivši v zakon, svojo samostojno službo.
Postava postavlja tukaj učiteljico pred trdi
življenski dilema : odreći se samostojnega
in tožko priborjcnega stališča, ali pa od-
povedati se družini, možu, otrokom, t. j.
odreći se zakonu in materinstvu. Iz tega
bi se dalo pać sklepati, da se zakonsko
življenje in javna služba ne dasta spraviti
V soglasje. Toda pri drugih stanovih vi-
dimo baš nasprotno, tam vidimo, da ni
samo mogoča harmonija med javno službo
in zakonskim življenjem, marveć občno
prospešna. Kaj pa pri učiteljici ? Ali je
mogoće govoriti tu o kakem nesoglasju
med vzgojo v soli in vzgojo v družini, ali
res ne vidimo, kako se tu krasno ujemata
dve skupini istih psihićnih interesov ? Vsi
ugovori, ki se v tem oziru navajajo od za-
govornikov celibata učiteljic, so ničevni in
ne drže, če si jih od blizu ogledamo, in
vse postave, ki izražajo te ugovore, so
krivične.
Idealni namcn vsake postave mora
biti, odstranjati zlo in stvarjati dobro. A
baš nasprotni namcn vidimo v postavi o
celibatu učiteljic ! Postava brani tu učite-
ljici udeležiti  se  polnega   razvoja  žene,
*) V tem članku ijodajem j;lavne misli iz preda-
vanja, k.itero je imela o tem vprašanju i;dć. Bogomila
Kiedlerovi, učiteljica in izredna slušateljica češke filo-
zofske fakultete, dne 7. decembra 1901. v »Žcnskem
krožku« akad. društva »Slavije« v Pragi.       Op. pis.
onemogočuje ji izpolniti kot materi in so-
progi še popolneje njeno življensko nalogo.
Krasno in vzvišeno delo učiteljice je po-
stalo s tem robovanje kaznjenca, vkovanega
v (losnirtne okove. .S tem se stvarja dvoje
zlo : učiteljica, koji postave prepoveduje
doseći najveće življenske sreće, prestaja
razumevati življenje in srećo, njena duša
otrpnc, njeno srce otopi, a ta njena duševna
razdvojenost se prenaša i v duše izroćcnih
ji otrok. Nasproti temu bi se mogla uči-
telj ica-mati, koje življenje je spopolnjeno v
najsvetejšem krogu mati-rinstva, pri pouku
tesneje ia odkritosrčneje okleniti duše tu-
jega otroka, spominjaje se na svoje lastnc
dete doma. Gledala bi na svet z očmi ćtu-
veka, kateri je naredil za svoje drage vse,
kar je mogel in hotel.
Pred poroko stvarja postava učite-
ljici veliko zlo, ker ji odreka v najkrasnej-
ših letih srećo zakonskega življenja in ma-
terinstva, po poroki pa ji povzroča nič
manjše zlo s tem, da ji jemlje svobodno
in težko pridobljeno samostojno stališče.
Jn zakaj ? Morda za to, ker se trudi od
rana do večera in deluje v dušah tuj'h
otrok, podobna javnemu vodnjaku, iz ka-
terega se vsakdo lahko zastonj napije in
ugasivši si žejo, vanj pljune in gre potem
mirno svojo pot dalje. O ne, za to ne,
ampak zato, ker je — žena !
V javnosti se delo učiteljićino obćuduje
in hvali kot dobro, krasno in blagodejno,
slavi se njo, voditeljico, vzgojiteljico mla-
dine, ki požrtvovalno deluje ćloveštvu v
prid. A zakaj jo potem nje častilec-mož,
kot zakonodajalec, plačuje s kaznijo mesto
s plačilom ? Zato ker ne vidi v njcj sebi
enake socialne družice, ampak le nepri-
jetno »konkurentinjot v boju za obstanek,,
97
za to ker sovraži njeno cielo kot nevarno
in njemu škodonosno »konkurenco«. Radi
tega je izrabil najsilnejšo in najimenitnejšo
gibno silo V človeškem življenju, spolni
nagon, da ukroti svojo »konkurentinjo«.
Ce pa učiteljice vkljub celibatu, v nckaterih
krajih, kot soproge in matere še učitelju
jejo, dokazano je s tem le to, kako nujno
je vprašanje celibata učiteljic, kot dela
ženskega in obče socijalnega vprašanja,
potrebno rešitve in kako tragično-mogočen
je heroizem žen, katcre za bori kruhek
žrtvujejo često svoje življenje, svojo Iju-
bezen in svojo srečo.
Vsled celibata ni samo učiteljica ka-
znovana pred in po poroki, ampak po
poroki tudi mož, otroci, skratka cela dru-
žina, kcr vpliva ta kazen neposredno i
nanjo.
Učiteljico vrže usoda t. j. slavna šolska
oblast prcmnogokrat v kako zapuščeno
gnezdo, za koje bi delovanje inteligentne
žene pomenjalo pravo srečo. Tada koliko
je duševno tako visoko dospelih učiteljic,
posebno mladih, začetnic, (moški so v tem
prav malo na boljšem), katere bi mogle i
mimo sole vplivati čisto iz samih sebe na
svojo okolico ? S kom torej naj se učiteljica
druži, s kom naj cbčuje, pri kom naj išče
duševne opore in razvedrila ? Tu smo pri
točki, ob kateri se naša hinavska javnost
tako rada spodtika in katera je ženi-učiteljici
zagrenila premnogo ur njenega življenja,
katera je že promnogo njenih vrstnic spra-
vila prerano pod crno odejo.
Zahaja-li učiteljica v družbo, k zabavam,
gledajo zakonske kandidatinje istega okraja
z zavistjo na njo kot tekmovalko, katera
jim hoče prevzcti njih ženine. »Kaj hoče
ta tukaj, saj se ne sme omožiti« ? Po tej
morali izvaja potem povprečna moška lo-
gika domnevanje, da je učiteljica le brcz-
praven, vsakerau dostopcn predmet —•
kratkočasja ! Ce je pa učiteljica tako srečna,
da je dobila poštenega inteligentnega moža,
s katerim more občevati, katerega mogoče
tudi ljubi, — tedaj je ogenj v strehi.
Vsakdo misli, da ima pravico vlačiti jo po
zobeh, od »zgoraj« dobi migljaj in ukor
in če ne posluša, sledi iz »službenih ozirov«
prestava v kak drug kraj, kjer se morda
že pred njenim prihodom razširi vest o
njenem pohujšljivem vedenju in že v naprej
otežkoči njeno stališče. In zakaj vse to ?
Za to, ker jo veže ona nesrečna vez ce-
libata, katera visi kot Damoklejev meč
nad njeno glavo, zato ker je — žena !
Žene, katerim se odreka zakonsko
življenje in materinstvo, so za to fazo raz-
voja ubožnejše od drugih žen. Ljubezen k
možu in svoji deci dvigala bi jo duševno
više k novemu stremljenju in hrepenemu,
obrojenemu po lastni sreči, napolnila bijo
z radostjo in Ijubeznijo do življenja, po-
globila bi V njej nazor na življenje po
strani spolnega in zakonskega življenja in
materinstva, ljubezen k možu in otrokom
vzbudila bi ji globlje in svetejše zanimanje
za narodne in občečloveške ideale, kot ga
ima danes, ko je samo sušeča se veja na
živem telesu občine, naroda, države. In na
drugi strani bi se tudi moŽ v svojem
stremljenju dvigal više na krilih duše
razumevajoče ga žene, ona čarobna har-
monija duš bi i njegovo tvorno moč
krepčala, utrjevala. Spolni nagon bi našel
V takem zakonu svoje očiščenje in notra-
nje posvcčenje, iz takega zakona bi izha-
jali otroci, vredni svojih starišev, take
družine bi bila ognjišča, katera bi razšir-
jevdla blagodejno toploto po celi svoji
okolici — — — —
Vidimo torej, da deluje postava o ce-
libatu učiteljic popolnoma proti idealnemu
namenu vsake postave, da stvarja zlo in
niči dobro, da je torej nepravična in-
stitucija.
Imamo pa še drugi, imenitnejši, viši
vzrok, da smo proti celibatu učiteljic. Po-
stava je ugrabila s celibatom človeku —
ženi najsvetejšo, najvišjo last — č 1 o v e-
ško  svobodoinjo ukovala v  najkru-
98
tejše suženjstvo. Postava je tu podobna
liberalnemu kapitalistu, ki delavcu, zahte-
vajočemu pravičnejše razdelitve dohodkov,
s frivolnim posmehom odgovarja, da sta
oba pred zakonom enaka. Žena pokorno
prenaša to nepravičnost, trepetajoč za ljubi
kruhek, ne upa se, dati življenskega glasu
od sebe, kakor da je v levji jami, kjer bi
najmanjšemu gibljeju sledila gotova smrt.
Ona misli, da se postava, ki se opira na
tako močno razširjeno in trdno ukoreni-
njeno javno mnenje, ne da sploh nikđar
odstraniti in niti tega ne poskuša, da bi
si to javno menenje bližje ogledala in je
razkrinkala kot napačno in krivično.
Javno mnenje se v prvi vrsti spodtika
nad nosečo ženo učiteljico, češ, da ona
p o h u j š u j e V takem stanu šolske
otroke v estetično-moralnem
oziru. Farizejstvo ! Kaj takega trditi more
le hinavstvo združeno z egoizmom ali pa
človek, kojega misel je po nečistih pred-
stavah že popolnoma skaljena. - Ali ne
vidijo otroci doma v istem stanu svoje
matere, omožene starejše sestre, tete in
drugih žen ? Ali se pohujšujejo otroci po
drugih šolah iu deželah, kjer ni celi-
bata ?
Ni to samo morala, katera leži tu
na srcu javnemu mnenju, ampak učiteljica
sama. Le poglejmo, kako ono trepeče za
ubogo učiteljico, ki bi morala v drugem
stanu .še poučevati. Da je to samo hinavstvo,
leži na dlani ; ni vredno zgubljati besed
radi tega.
Kakov rediti pouk v času,
ko bi morala učiteljica ostati
vo troski postelji? Nič drugače,
kakor se ga urejuje v drugih slučajih bo-
lezni — z dopustom. Ali teh dopustov
bi bilo preveč ! Nikakor. Ali bo vsaka
učiteljica omožena, boli vsaka omožena
učiteljica vsako leto potrebovala dopust?
Ali ne bo vedno veliko odstotkov neomo-
ženih, vdov brez otrok ali z odrastlimi
otroki ? Ali ne bodo  ravno  te  učiteljice
drage volje suplirale za svoje koleginje, v
zavesti, da se jim v podobnem slučaju po-
vrne z isto uslugo ? Ali ne bi tu rado-
voljno supliral učitelj za svojo ženo ozir.
ženo svojega tovariša aU drugega prija-
telja ?
Doje n j e. Ali bo dojila vsaka mati
učiteljica? Doji danes vsaka mati ? Ogromno
je število žen, katere ali ne morejo ali ne
smejo ali pa nočejo opravljati tega dela.
One učiteljice, ktere bodo mogle, smele in
in hotele dojiti, imeti bi morale pravico
na humanitetne olajšave, kakor : najnižji
razredi z najmanjšim šievilom ur pouka
in podobno.
Oskrbovanje otrok. Ali osk-
rbuje danes vsaka mati popolnoma sama
svoje otroke? Ali niso tu pestunje, dojilje?
Će morejo druge matere izročati svoje
otroke v varstvo če tudi tujim, ali dobrim in
zanesljivim rokam, zakaj ne bi mogle delati
tega učiteljice ?
V z g o j a od 2-14 let. Resnica je,
da so V tej dobi matere otrokom še naj-
bolj potrebne. Toda, sede res naše matere
od rana do večera pri svojih malih in ne
delajo nič druzega, nego da skrbe za otroke?
Bogate letajo po obiskih, po društvih,
zabavah, često po celi dan ne vidijo svojih
otrok, u b o g e se pa ubijajo celi božji
dan z delom svojih rok in komaj jim
ostaja časa, da pogledajo malo k svojim
otrokom. Sicer pa, kako vzgajajo danes
svoje otroke postrežnice, delavke, kmetice,
perice, šivilje, trgovke itd. ? Zakaj bi torej
le učiteljice imele celi dan bdeti nad svo-
jimi otroci kakor sojenice? (iotovo bi za-
dostovalo, će bi učiteljica v prostih urah
skrbela za vzgojo svojih otrok, gotovo bi
jim kot pedagoginja in izobražena žena
podala za četrt ure več, kakor povprečno
kaka druga mati za celi tcden.
Le poglejte te naše matere, kako vzga-
jajo svoje otroke : često ne slišite nič
druzega nego grožnje, zmerjanjc, rotenje
in tepež.
99
'foliko torej o družinskem življenju
učiteljic. Ne smerao pa pozabiti, da se tu
ne da delali nobenih šablon, v s a k slu-
čaj se bo rei e val sam za-se. (xre
pač v prvi vrsti za to — in tega ni smeti
opustiti z očij nikdar — da moramo resiti
učiteljice iz okov krivičnega celibata. V
bodočnosti se pa pokažejo različne oblike :
ene učiteljice se ne bodo hotele možiti,
ali to bode celibat dobrovoljni, častni,
druge se pomože, in tudi tu bodo slučaji
različni : ene bodo mogle in hotele učiti
dalje, druge zopet ne. Nobena učiteljica ne
bo prisiljena vstopiti v zakon, ali tudi no-
beni se ne bo branilo omožiti se in učiti
dalje. S tega stališča je smatrati za na-
zadnjaško mišljenje in za najgrši egoizem,
če pravijo starejše učiteljice, (ki so mogoče
že izgubile upanje na zakonsko srećo) :
»Kaj bom imela jaz od tega? Ničesar
več ! Zakaj bi torej druge vrstnice imele
kaj več od mene ?«
Druge zagovornice celibata se izgo-
varjajo, da se potem ona mesta omoženih
učiteljic ne bi drugače izpraznjevala kakor
se smrtjo ali pa z visoko starostjo dotične
učiteljice. Res je to. Toda, ali sem res
tako nizek, sebičen in tako zaslepljen, da
se mi zdi 1 j u b š e, če vidim poleg sebe
človeka stradati, trpeti, veneti, samo da
pridem sam preje na njegovo mesto, kjer
me čaka ravno ista u soda — ka-
kor pa, če vidim svojega bližnjega srečnega
in zadovoljnega, a lahko upam, da posta-
nem i jaz tako srečen in zadovoljen?
To bi bile torej glavne misli iz pre-
davanja gdč. Fiedlerovc. — Govorila je
seveda v prvi vrsti v imenu enakomislečih
in enakotrpečih učiteljic na Ceškem, jaz
pa mislim, da bi te njene besede lahko do
pićice ponovile i slovenske učiteljice. Iz-
vzamem tu le one, kojim stoji baje tretje-
redništvo in večno devištvo više od zakon-
skega življenja in one, kojim je materijali
stičen duh našega časa ,že tako otroval
srce in duha, da  vam  z  naivno frivolnim ]
nasmehom pnznavajo : če me hoče mož
imeti, naj me redi. Vse druge pa gotovo
vidijo V svojem celibatu veliko krivico in
marsikatera izmcd njih je to krivico bridko
čutila.
Kako temu odpomoči ? Nič drugače,
kot se samopomočjo, z organizacijo. Raz-
sodni, pravični in resnično svobodomiselni
življi (psevdoliberalnih je na Slovenskem
še preveč) na strani muških bi učiteljice
brez dvojbe podpirali. Opozarjam tu na
»splošno .slovensko ž. društvo v Ljubljani«,
katero bi lahko vodilo to akcijo v odpravo
celibata učiteljic. Prvak napredno-narodne
stranke na Kranjskem se je izrekel za
enakopravnost žene z moškim, od njegove
stranke bi bilo potemtakem pričakovati
prej podporc kot nasprotstva.
Razsodno in napredno učiteljstvo se
tej pravični zahtevi svojih tovarišic gotovo
ne bi upiralo. Ne manjka torej nič dru-
zega nego inicijative na strani prizadetih
učiteljic samih.
VEČERNE URE. UTVA. TRST.
I.
Dejala sera mu: »Ah, ne hodi,
glej, tudi sem prišel bo maj ;
kipelo cvetje bo olcoli,
kot nekdaj.«
>Veselo kimala bo oljka,
in lovor zopet bo duhtel,
mehko bo o večernih urali
val šumel.«
A kaj so bile mar mu prošnje :
Odšel je v sivi, daljni svet;
po nebu solnce majsko plove —
V srcu led.
JUDEŽEV POZDRAV. IVAN CANKAR.
DUNAj.
Kakor v sanjah je minilo tisto leto, ko
ser.'. užival njeno Ijubezen.
100
Lepa ženska je biia, njene oči so si-
jale sladko pod težkimi trepalnicami, njene
ustnice so bile velike, napete in zelo rdeče,
kakor jih imajo veličastno razvite in vesele
dame na risbah Willettovih.
Seznanil sem se bil z njo na spomlad
in kmalu sem prihajal v njeno stanovanje,
urejeno tako prijazno in Ijubeznivo, da je
sedei človek do polnoči ter je zavzdihnil
od srca, kadar je odhajal.
Takrat je imela gospa Klementina
prijatelja, ki ji je nosil jopico in solnčnik,
kadar sta se sprehajala po tihi aleji. Ko-
stanji so rasli tam in lesene klopi, malo
vlažne od rose, ki je kapala od velikih
listov, so stale pod kostanji.
In če se ništa sprehajala po tihi aleji,
kjer so rasli kostanji, sta sedcla doma na
mehki zofi. Lepa in velika je bila ta zofa,
sanjavo stilizirane rdeče rože so se vile
navzgor.
Prijatelj je bil raehke, udane, skoro
de viške nature, popolnoma kakor jaz.
Goipo Klementino so vznemirjali trdi
koraki in ošabne besede so ji legale ne-
prijetno na srce. Trenila je s temnimi tre-
palnicami in obrvi so se nalahko strnile
— selica je šla mimo. ¦
Na spomlad je bilo in gospa Klemen-
tina je zavzdihnila, ko je začutila na iicih
prvi dih južnega vetra.
Vselej, kadar je začutila gospa Kle-
mentina prvi dih južnega vetra, je zavzdih-
nila in njeno srce je zahrepenelo.
O, kako je bilo dobro, da sem bil v
njeni blizini prav ob tišti skrivnostnih
ćustev polni uri, ko je zahrepenelo njeno
srce !
Zgodilo se je, da sta se počasi bližali
najini desnici — in njena desnica je bila
tako majhna in vroča. In zgodilo seje, da
se je sklanjala glava k glavi —¦ oči so
gledale v oči, motno in prićakovaje, pla-
meni najinih pogledov so trepetali, pol od
sramu, pol od poželenja, in trepetale so
tudi najinć ustnice in so so bližale.
i.ep spomiadanski večer je bil in ust-
nice so se približale in plamen! najinih
pogledov so se strnili.
Nalahko je šumela njena obleka in ta
plašni šum se je spajal z  najinimi vzdihi.
Ali kmalu so se duri odprle in prišel
je prijatelj, ki je bil udane, mehke, skoro
deviške nature. Kravato je imel tako lepo
zavozlano, kakor jih imajo zavozlane umet-
niki od dvajsetega do štiriind vajsetega leta
svoje dobe.
Gospa Klementina mu je hitela na-
proti in sć ga je oklenila okoli vratu ter
ga je poljubila z dolgim in prisrčnim po-
Ijubom, tako da mi je bilo težko pri srcu.
On pa se je uzrl name z dolgim in
žalostnim pog^ledom in je zavzdihnil glo-
boko ; sedei je na zofi molče in s povešeno
glavo do polnoči, nato se je ozrl še enkrat
z dolgim ili žalostnim pogledom in ]e šel
in ga ni bilo nikoli več. Življenja noč se
je zgrnila nad njim.
Kakor v sanjah je minilo tisto leto,
ko sem užival njeno Ijubezen.
Nosil sem ji jopico in solnčnik, kadar
sva se sprehajala po tihi aleji. Kostanji
so rasli tam in lesene klopi, malo vlažne
od rose, ki je kapala od velikih listov, so
stale pod kostanji.
In će se nisva sprehajala po tihi aleji,
kjer so rasli kostanji, sva sedela doma na
mehki zofi. Lepa in velika je bila ta zofa,
sanjavo stilizirane rdeče rože so se vile
navzgor.
Komaj sem jo dobro poljubil — ust-
nice so se šo držale ustnic in njena obleka
je še šumela — že sem začutil, kako me
je pobožala po obrazu roka prveg^a južnega
vetra. Zadišalo je gor od juga po poma-
rančah in na vrtu se je zgenilo, v koreni-
nah je zastokalo.
Vselej, kadar je začutila gospa Kle-
mentina prvi dih južnega vetra, je zavzdih-
nila in njeno srce je zahrepenelo.
101
Lep spomladanski večer je bil, ko sem
odprl duri in sem stopil v njeno sobo, tako
prijazno in Ijubeznivo urejeno.
Tam sta sedela v mraku in njegov
obraz je bil mehak, udan, skoro deviški.
popolnoma kakor moj.
Gospa Klcmentina mi je hitela na-
proti in se mi je oklenila okoli vratu ter
me je poljubila z dolgim in prisrčnim po-
Ijubom.
Jaz pa sem se ozrl nanj z dolgim
in žalostnim pogledom in sem zavzdihnil
globoko ; sedei sem na zofi molče, na to
sem se ozrl .še enkrat z dolgim in žalost-
nim pogledom in sem šel in me ni bilo
nikoli več. Življenja noč se je zgTuila nad
mano.
In zdaj se srečavamo časih — štiri-
najst nas je — in se pozdravljamo tiho in
gremo vsak po svoji poti.
IZ ONEMELIH DOB. V. S. FEDOROV.
DUNAJ.
*
I'o hodnikili temotnih koral;am
z.imaknjen v srečnej.še p.-ič dni,
ili svečico slabo drhtečo
V trepetu mi roka drži. ,
Pa zrem sarkofage ob stenah
in vaze s pepelom mrtvih
in napise in letnice davne,
ki casi že rušijo jih.
In s strahom mi polnijo dušo
ta pota pod temnoj zemljój,
a sili naprej duh nemirni :
rad videi bi mrtvecev roj.
In tu sarkofagov brez broja
in napisov zre moje oko —
Pa ])eša korak mi utrujen,
in lučka pojema lahno.
A dalje in dalje duh sili
v kat.akombah minrdih mi dnij,
koder n.id in želja let mladostnih
neštevilno na vekc mi spi. ^
"teče voda, bistra voda
čez zeleno, solnčno polje,
V sinji dalji se izgublja
V moije širno, v niorje mirno.
Plava čolnič, lahen čolnić,
vodijo ga moje sile,
V čolnič pa sem natovoril
vso ljubezen in vse nade,
da pripeljem vse do tebe
V pristan varni v tvojem srcu, —
In že plovem v širno morje. —
In viharji dvigajo se,
vstaja V morskem dnu rjovenje.
Ginejo mi sile mlade,
in topi se čolnič moj.
Sinje jutro je zalesketalo
skoz viliar in skozi noč raeglenn,
V svitu zarje jutranje zableščal
je V daljini moje sreče otok.
In mogočiio dvigale palače
s kupolami so se tja v višave,
in ciprese, palme in oranže
so V jutranji rosi trepetale
in cvetove bujne otvorile.
In nebeske lile so vonjave
se čez otok, čez kraljestvo tvoje.
In moj čolnič plava vedno bliže.
In priplul sem k tihemu pristanu,
da oddahnem se od težke poli —
tuji kralj je prišel v tuje carstvo.
A spoznala v meni je sovraga,
in razpeti dala je verige.
Pa zapel sem pesem ji presladko,
in zvenela harfa je mogočno
V zrak jutranji do palače njene.
A brezčutna je ostala ona.
Pa zapel sem drugikrat ji pesem,
pesem tožno o Ijubezni silni,
mogočneje je zvenela harfa
V zrak jutranji do palače njene.
Silno vojsko ona posije na-nie,
da odženc me iz nje kraljestva.
Pa zapel sem tretjikrat ji pesem,
pesem silno o osveti kruti.
Pa je krogla završela silna
in razbila mi je čolnič mali,
potopila nade in ljubezen
mi je v morsko brezno nepoznano.
Krohotala se kraljica mlada —
moje srce pa je izkrvavelo.
102
Kakur lepo pisana mavrica
bil je sen mojih davnih dnij,
ko V sanjavem srcu mojem
kraljevala si, Olga, ti.
Ko v strastnih, pohlepnih željah
trepetal mi živec je vsak,
ko je V hrepenenju gorečem
mi sleherni hitel korak.
Ko trepetal pred tvojoj lepotoj
in tvojoj mogočnostjoj
in ko sem naslajal v objemih,
v poljubili ves život svoj.
In V mojega srca mavrici
kraljevala si, Olga, li,
in mojega bitja edini pohlep
postala si, Olga, ti.
V neskončnih željah po uživanju
se mi krčilo je telo.
In užival takrat sem ob tebi —
— oj davno dobo to.
V neskončnost ko pisanu mavrica
izginil je divni moj san,
in temo objemljem, puščobo sedaj
pač vsako noč, sleherni dan.
*
Vzkrvavela Kosova poljana*)
je V pomladi bujno zeleneči —
cveti so pokrili jo rudeči
V mladi zarji v vigredi zarana.
Morda v noci vraga nepozuana
bila sta se na poljani speci,
morda krvca ne preneha teči,
od junakov srbskih v dar ji dana?'
Aj ti Kosovo polje nesrečno !
Tak nikdar ti nisi vzkrvavelo,
kar so tepla te kopita ljuta.
Kar ga ranila je deva kruta,
moje srce nič več ni veselo —
moje srce krvavi na večno.
ZAKLETI OTOK. OCEANSKA BAJKA.
ZAPISAL DR. I. M.
Sredi širnega oceana je bil prelep
otok, kojega zelene obali so prali nemirni
morski valovi. Na otoku je živel dobrodu-
.šen, a priprost narod, ki je mirno pase
svoje crede, marljivo oral gričas'te poljane
in z udano gorečnostjo častil svoje bogove.
Duh teh dobrih Ijudij je sanjal nedolžne
sanje, za skrivnosti sveta in tajnosti živ-
ljenja se ni brigai nobeden otočan. Le
starci so ob dolgih zimskih večerih pravili
hvaležnim poslušalcem o starih lep.ših ča-
sih, katere so pregnall besi in zli duhovi,
kateri pa se bodo neki povrnili, ko zopct
zmagajo dobri bogovi. Tako je preteklo
mnogo stoletij.
Nekoč pa je prišel preko morja tujec.
Da-li je bil kak bog ali heroj ali bes, to
se ne ve, človek menda ni bil. Neznani
prišlec je povzdignil svoj glas in začel
oznanjati novo vero. »O vi, zaslepljeno
ljudstvo«, je učil tujec s prepričevalno be-
sedo, »da ne spoznate svoje pogubne
zmote ! Vi častite krive bogove, vi prina-
šate žrtve svojemu največjemu sovražniku.
Ali ne vidite, da vam gine zemlja pod
nogami, ne vidite, da vam trga morje-
ocean, vaš najvišji bog, noč in dan rodno
zemljo vse okoli in okoli ? Vi mu žrtvujete
celo najdražje, kar imate, darujete mu naj-
boljše svoje sinove, svojo najdražjo kri,
krvniku in maliku svojemu. O kolika .sle-
pota!« Ljudstvo je že pobiralo kamenje,
da bi kamenjalo krivega proroka, najpa-
metnejši pa so sprva neverjetno z glavami
majali in čez malo — verovali. Kolikor
vernikov nove vere, toliko apostolov, ki
so z navdušenjcm pobijali svećenike starih
malikov. Kako je veselo zakipelo v deželi
vse povsod ! Dvigali so se hramovi in sve-
tišča novemu bogu, ki je po domaće go-
voril, ki je hodil med ljudstvom, ki je Iju-
bil luč in samozave-st. .Stari malik pa je
jeze besneć zaganjal svoje neukroćene moći
proti plitvim obalam ter izpodjedal obrežje
in sili! V svojo namišljeno posest. Probu-
jeni otočani pa so se zagnali z mladeniško
navdušenostjo proti krivićnemu sovražniku,
začeli zidati jezove, nasipati nasipe in de-
lati za re.šitev svoje domovine. Vsi so de-
*) Pravijo, da je Kosovo polje vsako pomlad nekaj
Časa popolnoma pokrito z rudečim fvetjem,  Op. pis,
I03
tali in bili veseli ob uspehih, kakor otroci.
Po dezeli so vstajali pevci, bodrili na delo,
opevali nekdanjo krasoto in slavo domo-
vine, nekdanjo njeno bogatstvo in velikost.
V plemenitem zanosu so sanjarili o vite-
škem rodu, ki je bival po holmih in doli-
nah, o kterih ni bilo sedaj niti sledu. Polni
svete jeze so preklinjali usodo, ki je na-
klonila tako zlo dobremu ljudstvu, vendar
so obetali v svoji svetli prlprostosti na-
rodu boljšo, srečnejšo bodočnost, in ta na-
rod ie gorel za svete ideale nove vere.
Minevala so leta, in delo je napredo-
valo, zdelo se je, da je domovina rešena
za vse večne case, zato pa so bili otočani
ponosni in so postali polagoma — pre-
vzetni. Vsak pa je hotel imeti kar največ
zashig za rešitev domovine, zato je nastala
zavist, sovraštvo je razcepilo složne brate,
drug je začel drugemu zmanjševati zasluge,
da bi njegove tem bolj bliščale.
ISIorje pa ni mirovalo, ker mirovati ne
more. Kakor prej je kljuvalo nizke obali
in izpiralo ter trgalo zemljo ; izpodjedalo
je tudi umetne nasipe. Morje je delovalo
pomalo. Včasih pa je vskipelo, se besno
zaganjalo ob bregove, da se je tresla zem-
lja. Tedaj so najpametnejši zmaj evali z
glavami, a previdno molčali, ker so se —
bali mogočnih veljakov, ki so imeli sto in
sto najemnikov, ki so čuvali zaslužnega
poglavarja. Morje pa le ni mirovalo, ker
mirovati ne more. Nastal je strašen vihar ;
kakor da bi hotelo naenkrat pogoltniti
otok, je besnelo in rohnelo morje, otočanje
pa so se tresli v smrtnem strahu. Tedaj
pa so zakričali najbojazlivejši in najpripro
stejši ter zahtevali od prvakov sloge in
mirnega dela. Poglavarji pa so bili modri
možje in so sklenili premirje, ker so vedeli,
da je po premirju boj tem veselejši in be-
snejši. Da bi se pa ne kalil mir, določili
so preko otoka crto, do katere naj skrbi
in gradi ta, do katere ona stran. In vsi
priprosti Ijudje so se radovali kakor otroci
in slavili re.šilni dan domovine.
Tiho je bilo v premirju. Celo dihali
so tiho, da bi ne izdihali sovražnih sap, ki
so Jim tem hujše besnele v prsih. Vse
sovraštvo je bilo v srcih. Po dnevi in ob
javnih svečanostih so glasno in goreče
molili za ohranitev miru, da bi nihče ne
dvomil o njihovi rodoljubni volji. Ponoći
in na skrivnem pa so kovarili, tihotapili
in krali. Radi sloge je vse kopalo ob do-
loćeni crti, in polagoma je nastala prava,
globoka struga preko otoka, in ko je ne-
koć nastal vihar, vdrla je morska voda v
to strugo in ni već odtekla niti izpuhtela.
Preteklo je nekoliko stoletij. Mesto
krasnega otoka sta štrlela iz morja dva
revna, kamenita otočića, z maloštevilnim
prebivalstvom. Med temi in onimi otočani
je vladalo smrtno sovraštvo. Sivolasi starci
pa so še vedno pripovedovali sinovom in
vnukom o nekdanji lepoti svoje domovine
ter o nesrečnem razkolu, ki je pospešil
propad rodne zemlje. Mladeniči so se ježili
nad kratkovidnostjo svojih očetov, a ven-
dar smrtno sovražili sosedne otočane, svoje
brate. Nepoboljšljivi pesniki pa so še vedno
prorokovali boljšo bodočnost, in zaslepljeno
ljudstvo jim je verovalo.
Tuji čolnarji in brodarji, ki so tod
mimo vozili, so doma svojim sinovom in
vnukom pravili čudno zgodbo o zakletem
otoku, in ti zopet svojim mlajšim, ko že
zdavnaj ni bilo več sledu o nekdanjem
krasnem svetu sredi širnega oceana.
SAVINSKI VENEC. ZLOŽIL ŽIGA
LAJAKOV-MOZIRSKI.
III.
V zakladnici pri Sv. frančišku.
Monstranca zlata, kclih zlat,
oprava z zlato nitjo tkana,
povsodi svila in škrlat
»ex pio voto«*) darovana.
Skoz mreže solnčni soj skeli,
prizore čudne senca rise . . .
Gorja, ki v zlatu tem leži
pero nobeno ne popise. —
*) I.at. — vsled pobožne zaobljube.
104
V gorniegradski katedrali.**) Vizija.        ALBUM ČEŠKIH ŽEN.
V svetišču sam. Tišina sveta
razliva v dušo mir slaoak,
oko strmi in v lahnili valili
gubi pred njim se tajni mrak.
Ob zidih spomeniki davni
oživljajo se pred menoj
in zarkofagi kameniti
odpirajo se pod cerkvoj.
Polni se stara hiša božja
in čarnosvitla luč vzplamti,
svitlejša kakor zora zgodna,
ki sneži vrh gora zlati.
Skof Žiga Lambergar pristopa,
in Ernest Attems, Tomaž Hren,
za njimi broj opatov slavnih
in mož pozabljenih imen . . .
V granitnih krstah svečeniki
sanjali so stoletni sen,
da vzdramil jih bo glas trobentc,
uznanjajoč vstajenja dan,
svobode dan za rod teptan,
ki V bedi stiska ga veliki
mogotec krut, nevstrahovan. —
Čuj danes bojne trublje glas
po širnem dolu se razloga
in klic mogočen v slednjo vas
in V slednjo kočo sega !
Glasan odmev do krst doni,
iz spanja mitvece budi,
in — V staja trop častit,
vstajenja dan slavit ! . . .
.Skof Lambergar daruje maso,
ž njim moli svećenikov zbor :
Da Vsevladar bi z lovor-vencem
okitil svobode napor !
A gori pred prestolom božjim
Mohor in Fortunat klečita
in za svoj rod, svoj rod trpeći
»Gospoda vojnih trum« prosita . . .
Večenli mrak rastoč po stenah
do kupole se pne,
in orgelj zadnji se akordi
kot V dalji grora gube ...
**) Leta 1463. stopil je prvi ijubljanski škof Žiga I
Lambergar v posest Gornjegradske graščine, ki je bila|
od 1. 1140. last benedektinskih opatov. \
Skof Tomaž Hren je 1. i6o|. kapelo sv. Tomažaj
blagoslovil. j
Skof Einest grof Attems je v letih 1752—60.^
pozidal velikansko novo hišo božjo v p'ortunata in Mo-
horja, ki je največja v celej labodskej Skofiji.
(Lapajne ; Zgodovina Slov. Stajarja.) I
ZDENKA HLAVKOVA. ANT. ZAVADIL.
LJUBLJANA.
Češka domovina je i'zgubila te dni kra-
sen biser iz krone svojih plemenitih hčera,
češko ženstvo tužno žaluje nad svezo go-
milo ene izmed najboljših in najpožrtvo-
valnejših s\'ojih družic, kajci ravnokar je
njima nemila smrt siloma iztrgala izpred
njunih oči svoj neizprosni zahtevek. Na
Veliko soboto je v Pragi izdihnila svojo
preblago dušo povsod in od vseh čislana,
duhovita gospa Zdenka Hlavkova, žena
jako bistrega, razsodneg-a duha, Čehinja
izredne izobrazbe in vendar zraven nežnega,
sočutja polnega, s čistim rodoljubjem pre-
pojenega srca, skratka — vzneseni ideal
pristne, narodne češke žene.
Nepozabna rajnica se je porodila i8.
febr. 1844. V mestu Rakovniku, kjer je bil
njen oče — dvornl svetnik vitez Matija
Havelka — sloviti pravnik in dlje časa
celo državni poslanec. Njena mati Ružena
(Roza, Rozalija) jo je negovala z nežno
materinsko skrbjo, kolikor je sploh goji
slovanska mati do svojega Ijubljenega za-
rojenčka. Ko je pa nanesel slučaj, da je
bil oče premeščen v Pisek, se je našlo za
dovtipno dekletce najtečnejSe hrane pri
ondotnih čeških književnikih. »Pootavskf
slavik«,* pesnik Adolf Heyduk, kojega s
pravično presodnostjo prištevam > v češki
pesniški triumvirat (Vrchlickv, Cech, Hey-
duk), jo je poučeval v češčini, v zgodovini
književnosti m risanju, vodja cerkvenega
petja Gregora pa vežbal njen poliii glasek.
V šestem desetletju pretečenega sto-
letja se je preselila z očetom v Prago,
kjer je izpopolnila in ob enom dovršila
svojo izobrazbo, osobito pa v glasbi — v
kateri je bila prava mojstrinja. Nikdar
nenasičena moda zahteva od omikane žen-
ske, da se izvežba tudi v večjezikih. Tudi
* Slavec ob reki Otavi; mesto Pisek, kjer je
Heyduk profesor na realki, leži ob imepovani reki.
J05
tej zahtevi je pokojna Zdeftka zadoščala
popolnoma, z občudovano lahkoto se je
pogovarJAla v modernih evropskh jezikih,
zraven pa je znala tudi dotična slovstva.
Razun laškega, francoskega in angleškega
jezika se je njej najbolj omilila ru.ščina,
čuvstva njenega nežnega slovanskega srca
so njej narekovala to veselje do soro'lncga
jezika. I-n zato se ji jo nudila v Pragi
jako ugodna prilika — gostoljubno hišo
njenega očeta so običajno posetili vsi od-
lični Rusi, ki so V tem času pri.šli v Prago.
.Sleherna nehlinjena domoljubkinja ima
znati domače slovstvo, prejšnje in sodobno,
ima imeti svojo lastno knjižnico, in zato vse
je pač V najobilnejši meri poskrbela nepo-
zabna nam pokojnica. V umevanju češkega
slovstva in če.ške umetnosti bi mogel s
pokojno Zdenko stežka kdo tekmovati, celo
iz moških ve.ščakov. Pred vsem pa se ji je
priljubila glasba, ta milodoneča srčna go-
vorica Slovanstva, katero je gojila in ne-
govala z vso strastjo svpjega plemenitega
duha. Po vsem slovanskem svetu, upam,
je znana dična Naprstkova rodbina v Pragi
in tam se shajajoči >Americky klub dam«.
V tem klubu je ranjka — najbolj navdu-
sena med navdušenimi članicami — v ne-
deljah vodila zborovo petje. Svetovnoslavni
mojster Dvorak je rad zahajal k Hlavkovi
rodbini, navadno je z gospo igral čvetero-
ročno svoje nedosežno lepe skladbe, katere
je pokojnica obožavala z vso vnemo svoje
glasbene duše.
S stavbnim svétnikom Hlavko se je
seznanila na Dunaju, kjer je bivala s svo-
jim očetom, državnim poslancem, dokler
je zboroval parlament. Kar je Hrvatom
Strossmayer, vse to — ne pičice manj —¦
je Cehom stavbni nadsvetnik Hh'ivka. Nje-
gova uzorna soproga, s katero se je poro-
čil 26. sept. 1886., pa mu je bila vselej
najzvestejša svetovalka in pomočnica, ka-
dar je dragi češki mecenas razsipaval svoje
stotisočake za znanstvene, umetniške in
dobrodelne   češke   zavode  ter  za  domo-
ljubna podjetja, ona je bila duša njegove
gostoljubne slovanske domačije, v kateri
je dobro sprejemala nebrojne in ugledne
goste iz vseh krajev.
Med mnogimi njenimi krepostmi jo pač
najbolj diči iskreno njeno človekoljubje.
Milo in genljivo je bilo vselej gledati
imenitno gospo, kako je med drugim o
božičnih praznikih osebno obdarovala vse
revne otroke iz Lužanske okolice, kjer je
imel njen soprog grajščino, z obleko, sad-
jem in šolskimi potrebami. Žarki kršćan-
ske zadovoljnosti so ji vselej odsevali iz
njenih preprijazn h očes, kadar je gledala
razveseljene obrazke obdarjenih otrok, in
to ji je bilo najboljše piacilo. Z nič manjšo
požrtvovalnostjo ni podpirala nadepolnih
dijakov, in marsikateri mladi pisatelj ali
umetnik jo zahvaljuje, da je mogel z njeno
pomočjo dovršiti svojo izobrazbo ter do-
seći svoj cilj. Sloviti, pred letom dni umrli
češki pesnik je vsako leto v Lužanah iskal
odmora na prijaznem gradiću Hlavkove
obitelji, in blaga pokojnica je tudi v zad-
njih dnevih Zeyerjeve smrtne bolezni z
najncžnejšo skrbjo stregla umirajočemu
trpinu. Na Veliko soboto ob osmih zvećer
pa je vzplavala tudi njena plemenita, čista
duša k nadzvezdnim višavam. Pogreba se
je udeležilo najvi.šje češko plemstvo ; češka
inteligenca, pa tudi pripiosto ljudstvo v
neštevilnih množicah je izpričalo, koliko je
Praga in ž njo češki narod čislala nepo-
zabno rajnico. Njeno truplo je bilo prepe-
Ijano V rodbinsko rakev v Lužanah.
Mirno bo spavalo njeno truplo v hladni
zemljici, a njen čili duh, njeno plemenito
slovansko srce, njen čisti ženski značaj
bodi še V nadalje slovanskim ženam kra-
sen, sijajen vzor njih požrtvovalnemu de-
lovanju V blagor dragega nam slovanskega
rodu. Vsaka ženska ne more biti pisate-
Ijica, umctnica itd., a so nebrojne poti in
mnoga sredstva, s katerimi lahko hasni
slovansko ženstvo narodni stvari, ako je
pre.šinjeno in prepojeno s pristno Ijubeznijo
106
do svojega jezika in svojega rodu. Evo
vara pokojno Zdenko ! Kot dobra hči češ-
liega naroda je trpela ž njim, a je znala
tudi s svojim soprogom vspešno blažiti žal
svojega zatiranega rodu in blagodejno celiti
njegove rane. Odišla je blagoslovljena z
Ijubeznijo in hvaležnostjo češkega naroda,
osobito ženstva, bodi njej s temi kratkimi
črticami tudi v »Slovenki« zgrajen skro-
men spomiuek. Odišla je v daljni, večni
kraj svobode in miru, kjer ni več životnih
borb, odišla je v nadzvezdne končine po
koja, kjer ni bolečine, ni zavisti, ni mržnje.
V mir, V večni mir je vsplavala njena
duša, ki je ostala čista v vseh dnevih nje-
nega življenja. Njen spomin in vzgled ostani
V srcu slovanskih žen, da jih povzdiguje v
izvrševanju njih vznesenega pokliča, sijaj
njene plemenite duše naj zasveti v srca
slovanskih žen, da jih krepča, teši in jači
V poštenim delovanju v dosego njih ple-
menitih mislij in rodoljubnih teženj.
NAŠA DEKLETA. FRAN ŽGUR.
PODDRAGA.
Kras deklic iz naših vasi
ni znan vam, prijatelji vi —
Poznate pa v žitu rdeči mak
in trtice sok sladak.
Rek burnih poznate vode,
kak brega oklepajo se —
Poznate poletni oblak preteč
in blisk na nebu goreč . . .
Naših deklet je lice cvetno
kakor rdeči mak tako —
Ljubezen njih čista, sladka
kot vince kipeče pri vas doma I
In burno in mehko kot rekc tok
Ijubljenca oklep.ajo polnih rok —
Zavre ])a oblak jim na srca dnu,
če salii bi kdo se iz njih cvetu !
BORIS GODUNOV. A, S. PUŠKiN.
PREVEL EDVIČ.
II.
I. Noč. Celica v Cudovem samostatia.
(Leta 1603.)
Oče Pirnen. Grrigorij spi.
Pimen (piše pred lučjo). Se ta poslednji spi-
šem naj dogodek
In srečno sem končal svoj letopis.
Izpolnjen dolg, ki ga Gospod zapisal
Je meni grešniku. Zastonj ni Bog
Postavil mene mnogo let za pričo,
V umetnosti pisanja izučil.
Kedar menih kak trudoljuben zopet
To delo najde skrbno, brez imena.
Zapali on, ko jaz, svetilko svojo,
Otrese z listov teh prastari prah,
Resnične dogodljaje spet pripiše,
Da bodo vedeli potomci naši
Preteklost mile zemlje, Rusije,
Da bodo pomnih velike carje
Za slavo njihovo, za dobro, trud —
A za pregrehe, temna, skrita dela
Odrešenika milosti prosili.
Pred mano prikazujejo se zopet
Ljudje, že davno zapustivši svet,
Vladarji, ki sem jim bil zvest, pokoren.
Prijatelji in neprijatelji,
Tovariši mladosti moje srečne . . .
Kako sem bival srečen v njih Ijubezni,
Kako so pekla mene njih žaljenja !
A kje so njihove podobe znane ?
Ostai je komaj sled njihovih sene še ;
O davno je že čas, da grem za njimi.
Na stara leta znova spet živim ;
Preteklo se pojavlja tu pred mano . . .
Je-li to davno, dogodljajev polno,
Ki ziblje se, ko morje Ocean?
Sedaj je vse to brez besed in tiho :
.Se par oseb mi je spomin ohranil,
Še par besed ima mi še uho.
Vse drugo je propalo, vse, za večno.
107
No, dan se bliža, luč že dogoreva   —
Se ta poslednji spišem naj dogodek.
Grigorij (probudivši se.) Ta  sen še vedno,
je mogoče? Tretjič!
Prokleti sen ! ... A vedno pri svetilki
.Sedi tam starček, piše, a ne dremlje,
Vso noč zatisnil svojih ni očij.
Kako jaz ljubim mirni ta obraz,
Kedar se v duhu zaglobi v preteklost
In piše letopis, tedaj jaz večkrat
Bi rad uganil, kaj vse tam ne piše :
O žalostnem tatarskem vladanju,
O krutih kaznih groznega Ivana ?
O burnem novgorodskem zborovanju ?
O slavi domovine? Vse zastonj je!
Ni na visokem čelu, ni v očeh
Mogoče ni probrati skritih mislij :
Pogled še vedno isti, veličasten . . .
Tako glasnik, pri sodbah os'veli,
.Spokojno gleda krive in nekrive.
Posluša ravnodušno dobro, hudo.
Ne" poznajoč ni vsmiljenja ni gnjeva.
Pimen. .Si zbudil se, brat.
Grigorij. Blagoslovi me.
Častiti oče.
Pimen. Blagoslov naj Bog
Ti danes da, v prihodnje in na veke.
Grigorij. Ti pisal si in  sen te  ni  pre-
magai,
A moj pokoj so bude strašne sanje
Vznemirjale in motil me je vrag :
Sanjalo se mi je, da strma lestva
Me je na stolp pollala in z visine
Moskvó sem videi majhno ko mravljišče;
Na trgu narod je kipel, vrvol
In name s prsti smejajoč se kazal.
In strašno me je bilo sram pred njimi
In strmoglavo padajoč vzbudim se . . .
Trikrat sem videi ta prestrašni san ...
Ni čudno to ?
Pimen. Kri mlada še igra ti;
Umiri se z molitvijo in postom.
In tvoje spanje lepše, lažje sanje
Bo imelo. Sedaj, — če nehoté
Zaspim, premagan od zaspanca,
IMolitve dolge nočno ne zmolivši,
Moj stari san ni miren in brez g-reha i
Zdaj pridom, jaz, menih, na šumni pir,
Zdaj vidim taborišče, majhne boje,
Neumne svoje želje mladih let !
Grigorij. Kako veselo si mladost preživel !
Ti se borii si pod Kazanom trdnim.
Ti si odbil pod Sujskim Litve vojsko,
Ti videi si razkošje. carjev dvor !
Kak srečnež ! Jaz pa od otroških let,
Po celicah menih se vlačim revnih !
Zakaj bi tudi jaz se ne borii,
Zakaj se ne gostil pri carski mizi ?
Lahko potem bi, kakor ti, na starost,
Zapustil vse posvetno, vsa veselja,
Zaprl se v majhno, tesno celico,
Obljubo samostansko izgovoril.
Pimen. Ne žaluj, brat, ker rano si zavrgel
.Svet grešni in če malo še izkušenj
Poslal ti Bog je. Meni le veruj :
Od daleč nas siepi razkošje, slava.
In prevarljiva, zvita ljubav žensk.
Živel sem dolgo, z mnogim se naslajal,
A od tedaj še le vem za blaženstvo,
Ko me je Bog pripeljal v samostan.
Pomisli, sin ti, na velike carje :
Kdo višji je od njih ? Edini Bog". Kdo
Je proti njim ? Nobeden, glej, a vendar
Jim zlati venec je težak postajal.
Zamenjali ga s kuto dostikrat.
Car Ivan je iskal miru, pokoja
V pc'dobi truda samostanskoga.
A dvor njegov, oholih poln Ijubimcev,
Izgledal je ko novi sahiostan.
In v kapice, spokorna oblačila,
Oblečoni so bili ko menihi.
A grozni car jim bil je za opata.
Tu videi sem, glej v colici ti sami
(Ciril-trpin takrat živel je tukaj.
Pravični mož ; in mene jo takrat
Sposobil Bog, da sem razumel ničnost
.Stvari posvetnih). Tu videi sem i carja
Že onemoglega od krutih mislij.
Zamišljen, tih sedei pri nas je (xrozni ;
Mi nepremično stali smo pred carjem,
In mirno z nami je govoril on ;
Govoril je z opatom, z vsemi brati :
io8
»Očetje moji, pride zaželjeni dan,
Ko se polcažem, koprneč rešenja;
Ti, Nikodim, ti, Sergij, ti, Ciril,
Vi vsi poslušajte obljubo mojo :
K vam  pridem velik grešniu jaz, skesan,
Odelo vaše sveto sprejmem tu
In padem k nogam ti, častiti oče«.
To je govoril veliki vladar.
In milo, sladko govor mu je tekel
In plakal je. Mi smo s solzah molili.
Da bi poslal gospod ijubezen, mir
Njegovi duši, burni in trpeči.
A sin njegov Teodor na prestolu
Po mirnem je življenju vzdihoval
Samotnika. Palače krasne carske
Je v celice molitvene spremenil ;
Tam žalosti, skrbi, državne težke
Vznemirjale mu niso svete duše.
Rad skromnost carjevo imel je Bog
In Rusija se je potolažila
Pri stavi mirni. A pri smrti carja
Nečuveno se je zgodilo čudo :
Ob njega odru, viđen samo carju,
Se je prikazal mož prečudno svetel,
Začel je govoriti ž njim Teodor,
Nazivljal ga velikim patrijarhom . . .
In vsi od straha bili so prevzeti.
Spoznavši, da je to prikazen neba,
Takrat Zaneta, svetega vladike.
Pred carjem ni bilo v svetišču božjem.
Kedar se je prikazal on, palače
Napolnile so se s presvetim duhom,
Ko solnce se zasvetil je obraz.
Ne vgledamo več carja takega.
Ta strašno velika, nesreča huda !
Razsrdili Boga smo, greh storili :
Izbrali smo morilca carjeviča
Za carja.
Grigorij. Davno hotel tebe sem.
Častiti oče, vprašati o smrti
Ubogega Dim'.trija : takrat ti
V Ugliču, pravijo, si bil.
Pimen. O, pomnim !
Pripeljal me je Bog, da vidim zfobni,
Krvavi greh. Takrat so v daljni Uglič
Poslali me na neko poslušanje.
Po noci sem prispel. A zjutraj rario
Naenkrat slišim biti plat zvona.
Krik, šum, beže na dvor caričin. Jaz
Hitim tja tudi — tam že celo mesto.
Pogledam — carjevič ubit leži ti ;
Carica v nezavesti pa nad njim,
V obupnosti kričala je dojilja.
A narod, strašno razdivjan ti vlači
Brezbožno izročnico — varuhinjo.
Naenkrat se prikaže bled od zlosti
Juda — Bitjagovski med množico.
Poglej, zlodej ! razlegal se je krik,
V trenutku ni ga bilo. Narod pa
Se vrže za bežečimi rnorilci.
Ugrabili so skrivše se zlodej e
In pripeljali jih pred gorko truplo,
In čudo, glej — mrlič zatrepeta.
>Kesajte se !« jim narod zakriči.
In V strahu pred sekiro so morilci
Se pokesali — Borisa nazvali.
Grigorij.  A koliko imel je carjevič let ?
Primen. Jaz mislim, sedem ;  njemu zdaj
¦bi bilo ...
(Od tega že je let deset . . . ne, več bo :
Dvanajst  let).  —  Tvojih  let  on  bil  bi,
mislim
In carstvoval. — No Bog tako ni sklenil.
S tem žalostnim dogodkom bom končal
Svoj letopis. Od tega časa malo
Sem se za svet zanimal. Brat Grigorij,
Ti um svoj si s pisavo si razbistril,
Prepuščam trud svoj tebi, da boš kdaj.
Prost od duhovnega razmišljevanja,
Pripisoval, ne modrujé lokavo, '
Vse, čemur sam v življenju boš za pričo :
Mir, vojske in upravljanje vladarjev
In velikih svetnikov čudeže,
Prorokovanja, znamenja nebeska —¦
A zame odpočiti se je čas
In vg-asniti svetilko . . . Ze zvonijo
K zbrnici . . . Daj svoj blagoslov, Gospod,
Nam hlapcem ! . . . palico mi daj, Grigorij.
(Odide.)
Grigorij.  Boris,  Boris,  vse  pred teboj
trepeče,
Nobeden ti ne srne nič o usodi .
109
Spomeniti nesrečnega mladenča,
Med tem pa v temni celici ti piše
Dolg, strašen zate, samotarec.
In ne uideš več ti sodbi sveta,
Kakor ne sodbi večnega Boga.
2. Palače patrijarha.
Patrijarh, opat samostana Čudova.
Patrijarh.  Je res pobegnil, dragi moj
opat ?
Opat. Pobegnil, sveti vladika, že pred
tremi dnevi.
Patrijarh. Ti zvita kača ti ! Odkod je
vendar ?
Opat. Iz rodu Otrjopjevih, potomcev
galiških bojarjev ; že iz mlađega je stopil
V samostan ne vedoč kam, živel je v Su-
zdalu, V samostanu T^fimjevskem ; od tam
je šel proč, vlačil se po raznih rodbinah,
nazaduje je prišel k mojim čudovskim bra-
tom. Videč, da je še mlad in nerazumen,
dal sem ga iz početka očetu Pimenu,
krotkemu in mirnemu starcu ; znal je po-
polnoma čitati in pisati, citai je naše leto-
pise, zlagal svete pesni svetnikom. Ne,
treba vedeti, da mu to ni bilo dano od
Boga ...
Patrijarh. To ti je branje in pisanje!
Kaj si še ni izmislil ! Bodem car v Moskvi !
O, on je hudičevo orodje ! Vendar ni treba
praviti carju nič o tem ; zakaj razburjati
vladarja ? Dosti bo, če naznanimo beg vodji
.Smirnovu in vodji Efimjevu. Kako bogo-
kletstvo ! Bodem car v Moskvi ! Zgrabiti,
zgrabiti hudlčevcga služabnika in ga po-
-slati V .Solovecki, za večno pokoro. Kaj ni
to bogokletstvo, oče opat?
Opat. Res, pravo bogokletstvo, oče moj.
III.
I. Carske palače.
Dva primiznika.
Prvi. Kje je vladar?
Drugi. V odpočivalnici je.
Že s kakim vragom se ti je zaprl.
Prvi. Aha ;  to mu najljubša je beseda :
Carovniki, preroki in vražarji.
.Samo vražari, ko nevesta rdeča
Rad vedel bi, kaj uganjujejo.
Drugi. Glej,  tam prihaja. Naj  povpra-
šam ga ?
Prvi. Kako je mračen !
Car (vstopi). Moč imam najvišjo ;
Že šesto leto je, da mirno vladam,
A sreče v moji duši ni. V mladosti
Zaljubljamo se mi in si želimo
Uteh Ijubezni, a če srćni glad
Pomirjen je, dobivši zaželjeno.
Se hladni dolgočasimo, trpimo ! . . .
Zastonj vražarji mi obljubljajo
Življenje dolgo, dolgo, brez nemirov —
Oblast, življenje me ne veseli ;
Že čutim srd nebeski in nesrečo.
Nesrečen sem. Pomiriti hotel
Sem narod v slavi, zadovoljstvu,
Z dobroto ljubav pridobiti si.
A pustil sera te trude brezuspešne :
Oblast ž veča ljudstvu ni prijetna.
Ljubiti narod samo mrtve zna.
Neumneži smo, če nam ploskanje
.Srce razburi, ali krik živahni.
Bog je poslal na naso zemljo glad ;
Bolestno vpil je narod v mukah težkih,
Vse žitnice sem jim odprl, a zlato
Razsul sem jim. Dal sem jim mnogo dela ;
A oni so proklinjali me v jezi !
Požar jim je vse hiše pokončal ;
Sezidal sem jim nova bivališča :
Požar očitali celo so meni !
(ilej ljudske sodbe : išči si ljubav !
V družini najti menil sem tolažbo,
Osrečiti sem mislil hčer z ženitbo ;
Smrt ženina odnese ko vihar . . .
Tedaj očita zlobna govorica
Ljudij nesrečnemu očetu, meni,
Da hčerinega vdovstva sam sem kriv ! ..
Će kdo umrje, — skrivni sem morilec :
Teodorjeve hitre smrti kriv sem,
Zastrupil'svojo sestro sem carico,
Ponizno nuno . . . vse seveda jaz !
Ah, čutim, da nas ne umiri nič.
I IO
Na svetu žalosti, muk in trpljenja
Nobena stvar — mogoće le še vest —
Kako praznuje zdrava in vesela
Nad ogovarjanjem in tajno zlobo,
A če na njej samo en madež je.
Će se edin mogoče je napravil,
Tedaj gorje ! Kakor okužena
Pogine duša, strup v srce se vlije
In bije nam v ušesih in očita,
Slabost prihaja, v glavi se vrti ti,
Otroci so krvavi ti v O-^eh ...
In rad bi zbežal, toda kam . . . pregrozno !
Nesrečen tišti, če mu vest ni čista.
(l'ridc še.)
NE VEM KAKO . . . FRAN ŽGUR.
PODDRAGA.
Ne vem kako,
ne vem zakaj —
razžaloščen
razmišljam zdaj . . .
Srce si mi
prevarila,
bolestno ga
razzarila . . .
Ugasnil dan
ti je V očeh,
cvetočih lie
zamrl nasmeh —
ne vem kako
ne vem zakaj. . .
V srce hiti
brezzvezdna noč —
obup, vampir
krvi iščoč . . .
Ah, pridi, glej
pomladni čas —
duhtečdi rož
pripni za pas — —
Bolest molči,
polje okrog,
ko dah ne dih
Ijubezni bog !
ŠOLSKA IKONA.
.SRBSKI SPISAL DR. LAZA K. LAZAREVIĆ.
PREVELA L IN F. KLEMENČtČ.
(Nadaljevanje.)
Tako smo mi računali, pa tudi učitelj
ni imel ničesar proti temu, da je Mara že
dovršila »vzgojo« in da bi se zdaj naj
hitro začela učiti domačeg"a dela. Že je pop
mislil pogovoriti se o tem z narodom, ali
se je zgodilo nekaj, kar je precrtalo naše
račune.
Tega leta je prišel v naše okrožno
mesto vladika (škof). Noćem vam pripove-
dovati, kaj se je tu vse pripravljalo, niti o
tistem tekanju in upitju popov. Dosti da
veste, da je bil naš pop najstarejši v celem
okrožju in da mu je vsled tega pripadala
neka posebna čast in naloga pri pozdrav-
ljanju novega vladike. Narod je sklenil, da
za ta dan da popu napraviti novo obleko
in učitelj je cela dva tedna šival kapo ter
jo izvršil, kolikor bolje je znal. Ko se je
pop vsedel v voz pred naso cerkvijo, spre-
jelo ga je dvanajst konjenikov, ki so bili
iz našega sela pri brambovcih in oni so
sprem'jali popa v mesto, a med celim po-
tom so streljali iz pušek in prepevali. Za
popom, v drugem vozu, vozil se je kum
Ninko in Gluvić in za njima še mnogo
ljudstva. Pravijo, ko je naš pop prišel v
mesto, da so zvonili zvonovi in pokali
možnarji, kajti konjenik, ki je s!al na kri-
žepotju, ko je zagledal popa v takem slavju,
je mislil, da je vladika, pa je zabodel ko-
nju ostroge —- za nagrado.
Pa bilo. temu, kakor drago, vladika je
prišel ili naš pop je tu postal sokol. Vla-
dika je takoj priredil obed. Bilo je vse
polno ljudi, a naš pop, pravijo, je sedei na
gornjem koncu mize. Kdo bi se hotel me-
riti 1' nami ! Po obedu, pravijo, se je ljud-
stvo pomalem razišlo ter so ostali pri vla-
diki le popi.
Tedaj je začel vladika drugega za
drugim vprašati, kako se zove, odkod je,
kakšna mu je župnija itd., pa je vprašal
tudi našega popa. On mu je vse povedal,
kako je, pa nas je hvalil — hvala mu ! —
kakor svojo deco. Potem, pravijo, je rekel
sveti vladika: — Ti si, oče, od najstarej-
šili tukaj ; a, za Bog^a, koliko ti je let ?

— Jaz — je rekel pop — in narod
računamo, da mi je tako kakili  sedemdeset.
— Lepa starost ! — je dejal vladika.
— Bog daj, da bi še dolgo živel! — A,
za Boga, oče - ne zameri mi — kje si
bil ti V šolah?
— Jaz sem se — je rekel pop - učil
pri mojem očetu, ki je popoval v starih
časih ; ko pa so ga ubili Turki, ostai sem
sirota ter zbežal v to selo, kjer me je po-
zneje oblast posvetila v popa.
— A tako se nisi, kakor praviš, učil
nikakih šol ?
— Nisem nikakih.
--- A poznaš li pravila božje službe,
kakor treba, in obrede ?
— Jaz, oče vladika, lahko ponovim,
kar je rekel neki stari pop Stoko : kogar
sem krstil, ni se poturčil, kogar sem zve-
zal v sv. zakonu, ni se ločil od svoje žene,
in komur sem pel na grobu, ni se povol-
kodlačil.
Pop Mitar je potegnil našega popa za
suknjo. Vladika se je sladko nasmejal.
— Lepo, oče ! — pravijo, da je rekel.
¦— Hvala ti ! Take jaz tudi potrebujem !
Ko so potem odšli, pa je pop Mitar
skočil na našega popa :
— Kako, da ti govoriš tako pred
njegovo prevzvišenostjo ? !
— - Pa kako bi ? — je dejal naš pop.
— Tako je vse na dlani ! Pozabil sem še
mu reči, da sem tudi enega Turčina po-
krstil, in glejte ga, vsi ga poznate, zdaj je
vri kristjan in gospodar, kakor nobeden
v selu.
Vladiki pa se je zares omilil naš pop,
kajti prvo nedeljo po tem, je baš pop de
Iii anaforo, a rrr ! kočija, ki je postala pred
cerkvijo. Skočil je ž nje mož, ki je sedei
s kočijažem, ter poljubil popu roko :
— lojdite, — je rekel — pozdravlja
vas gospod vladika, da priđete na kosilo.
Pop se je vsedel v kočijo, pa tudi
Maro je vzel s sabo. Gugal se je, brate,
voz, človek bi rekel : zdaj padejo ven, ko-
nja pa kakor zmaja ! Narod je snemal kape,
kjer je pop prošel, in vsakemu je bilo srce
polno. Ni šala, naš pop ! Pa je tudi mo-
zak ! ,Saj bi se mu .spodobilo, da bi bil
sam vladika!
Ko je pop prispel v mesto, pravi
Janko Radulović, pri katerem mi kupu-
jemo sol in ki ima hišo poleg vladikinega
dvorca, da ga je vladika pričakal na vra-
tih in pomagal popu z voza, pa mu ni po-
dal ni roke v poljub, nego sta se, pravi,
poljubila V obraz.
Mara je takoj skočila ter poljubila
vladiki roko, on pa njo na čelo.
— Tvoja ? •— je vprašal vladika.
— Božja, pa moja ! — je rekel pop.
— Da je živa in zdrava ! — je dejal
vladika, milovaje dekletce.
Vseli so se za kosilo. Posadili so Maro
k popu, pa so ji visele nožice raz stola in
sam sveti vladika jo je namestil. Tedaj je
vstopil star mož ter prinesel skledo z je-
dili, a Mara je skočila pa mu poljubila
roko. Starec je ves zardel.
Ko je starec odšel, je vladika pogla-
dil Maro ter rekel :
— Temu starcu, hčerkica, ne moraš
poljubljati roke. To je moj kuhar !
— Le naj, oče vladika, — je dejal
pop. —  Star mož je! Tako sem jo jaz učil.
— Od tebe se, oče, — je rekel vla-
dika, — ima tudi star človek cesa naučiti.
— Kako pa je ime tvoji mali ?
— Mara.
— Da je blagoslovljena !
Po kosilu se je vladika mnogo in o
marsičem razgovarjal s popom. Vabil ga
je, da bi ga vzel v konzistorij, ali pop je re-
kel, da nikakor ne more zapustiti sela, »a
zbog samega mene«, je dejal, »pač ni
vredno, da bi premeščal konzistorij v vas!«
Vladika se je dobrodušno in lahko
nasmejal.
Tudi z Maro je marsikaj govoril.
— Ktcn je to svetnik ? — jo je vprašal
ter pokazal sprstonana neko sliko na steni,
HZ
— Car Lazar ! — je dejala Mara.
— Glej, gdej ! A od kod veš ti to ?
— Precitala sem tisto tam doli.
•— Ja, Kaj ti znaš čitati ?
— Znam.
Vladika je prinesel neko knjigo pa jo
dal Mari, da bi čitala. Ona jo je odprla v
sredini. Namrdnila je obraz pa začela glasno
in monotonno, kakor čitajo vsi otroci :
»Mače vojsku starac Jug-Bogdane, u
Bogdana silna vojska bila . . .«
— Stoj ! — je rekel vladika. — Kdo
je to. Jug Bogdan ?
— Ne živi on, — je odgovorila Mara.
— On je padel na Kosovem.
— A kaj je to, Kosovo ?
— Kosovo je polje, kjer so Srbi izgu-
bili carstvo in kjer je umri srbski car
Lazar.
Tu so njene očice znova poiskale sliko
Lazarjevo.
— Lepo, dete moje, zelo lepo ! — je
dejal vladika. — Vzemi to knjigo pa čitaj
doma !
— V dar? — je vprašala Mara izne-
nađeno.
— V dar!
To je bila velika pesmarica, vsa v
zlato vezana.
Pop je sklonil glavo in od radosti so
mu padale solze na krožnik.
Potem jo je vladika vprašal, kaj se je
učila, in ko mu je odgovorila, da dovršuje
četrti razred, je vprašal popa :
— Pa kaj misliš sedaj ž njo ?
— Mislim, oče vladika, da jo dam v
kumovo hišo, da se otrok navadi dela.
— Skoda bi bilo ¦— je dejal vladika —
iztrgati dete iz sole. To je — je dejal —
glava, kakor jih je malo. Ni se ona rodila,
da bi pobirala lan. Ampak ti jo daj dalje
v solo !
— Nisi-li čul, oče vladika, dovršila je !
— Vem ! dovršila v selu, a zdaj jo daj
dalje V mesto, v Belgrad,
Popa je zabodlo, kakor da ga je kdo
z nožem zadel.
— Ja. ali se naj ločim od svojega
otroka ? — In brada mu je zadrhtela.
—^ E — je rekel vladika, — ti želiš
svojemu otroku najboljše. Zato pa pravim,
ne treba, da stopiš njeni sreći na pot.
— Bog ne daj ! — je dejal pcp jec-
Ijaje. — Pa kaj naj storim ? Pouči me !
— Pošlji jo V Belgrad v sole.
— A koliko časa traja to ?
— Stiri leta !
Pop je prebledel kakor platno ter raz
pri oči :
— Kaj se tam, za božjo voljo, toliko
uči? —
— Znanosti, — je rekel vladika.
— Pa čemu bo to njej ?
— Kako, čemu, oče ? Drugaćen je
danes svet, nego je bil za tvoje mladosti,
a še bo drugaćen, ko bo ona moćna. Kedar
dovrši sole, more biti, ako hoče, tudi uči-
telj. In potem, v mestu čaka otroka druga
sreća.
Pop je obmolknil ter se potopil v
misli. Tudi vladika je molčal. To je tra-
jalo tako nekoliko časa, potem je rekel pop :
— Ali treba tu kaj potrošiti ?
—• Kakih pet, šest zlatov mesećno.
Popu je čisto odleknilo :
— Ni nič s tem, oče vladika ! Kje je
toliko denarja ?
— Pa ti — je dejal — imaš premo-
ženja, kakor so mi pravili, kakih tisoć
zlatov.
Pop se je začudil :
— Kakšnih tisoč zlatov, kakšnega
premoženja ? Jaz nimam ničesar. Njej je
res narod nekaj odločil, ali ni vredno vse
niti sto zlatov. Tu ni govora o soli !
Vladika je malo pokašljal.
¦- Lahko je — je dejal — za denar,
če le ti privoliš. To vse lepo uredimo.
Tudi jaz imam neko malenkost, ki sem jo
za solo določil, a — je dejal — ne vem
za boljšo priložnost od te.
U3
— Oče vladika, važnejša je tvoja be-
seda in pametnejša od moje. Samo da še
vidim, kaj poreče selo.
A kdo sme v selu kaj reči proti vla-
dikini volji in besedi ? Niso se dolgo pre-
pirali. Seljaki so se potuhnili, le srce jih
je bolelo, toda kar mora biti, mora !
In čez mesec dni se je že otroka pri-
pravljalo na pot.
Velikanske priprave so delali. ^
NELLY. FRAN VALENČlČ. DUNAJ.
Palaču boliotna se dviga mi v srcu,
dvorane sera jasne opremil kot car.
Lestenci visijo od stropa niždoli,
kot bajka arabska se zdi mi ta čar.
Ta čar, to razkošje. ti parki okoli,
noci pomladanske, to morje srca !
O pridi, saj čakam v bogatem te spremstvu
poln ognja mladosti, poln čistih želja.
O pridi, ne boj se, ti sladka ljubezen !
Postavi! sem mlaje, ovenčal portal.
Toplejše od tebe ni solnce nebesko,
čistejši od tebe noben ni kristal.
Nelly, Nelly, danes ti hočem,
danes ti nekaj povem :
Bajko neznano vsakomur,
tebi in drugim Ijudem.
Bajko 0 solncu in roži
davno minulih že dni.
bajko 0 strti mladosti,
bajko od besnih strasti.
Diha, diha
Vesna povsod.
Roža izbrala si
miren je kot.
Solnce uzre jo,
v strasti vzkipi,
V strasti, pohoti
doli hiti.
»Danes je praznik,
bakanal,
brez pijace,
brez godal.
Ti si moja •
vsa, ah vsa.
Zbogom, zbogom,
ha ha ha«.
Solnce se vmaknc
na zenit.
Roža je strta,
sok izpit.
*
Boj se mene ! Kot zavržen angelj
zdi se mi, da tavam vsako noč.
Mlada odaliska hodi z mano,
diha mi poljub na lice žgoč.
In z odprtimi rokami vabi
V skrite gaje burnih me orgij.
Nudi mi razpenjene kozarce,
Kliče porogljivo : > Brate pij !
Prazni caso, smelo pij življenje,
polni čašo, — duša naj molči«.
Noč razpenja svojo crno kaljo,
greh kreposti se v obraz reži...
.Solnčni car hiti s krvavo bakljo.
Hvala, hvala, jasen je azur.
V sen ])Ogrezajo se nočne sence,
v grobu krohota se Epikur.
V mojih besed.ah je strup,
V ])rsili mojih t>bup.
Nikdar ne bodeva skup,
boj se me, Nelly !
*
Ne, ne, nikdar, ah, ne boj se me, Nelly,
duša otožna, srce je bolno.
Zunaj mi brijejo vetri studeni,
vzdihi po tebi na estuali zamro.
Mestnega šuma uho ne posluša,
ženskih oko ne ])Ogleda igrač.
Idite k vragu, neskončni aleji,
tuji obrazi, razkošje palac.
Tuji obrazi, razkošne palače,
crne, pohotno žareče oči.
Jaz ne bojim se strupenega pika
nočnih siren razuzdanih strastij.
Daleč sem, dalcč, a misli so blizu.
K tebi hitijo iz Dunaja proč.
.S tabo Ijubkujem se v blaženih sanjah,
(ilakam in smejem se sleherno noč.
114
MAKSIM GORKIJ. EVGENIJA MART.
PETROGRAD.
»Pravega človeka« ne more nič za-
dovoljiti I niti življenje v mestu, niti na
kmetih, pa tudi ne napredna ali še le raz-
vijajoča se kultura, njega stiskajo povsod
okovi. To vam je želja po svobodi, ki sili
kakor neurje na dan, ki trga vse vezi,
vsako društveno razmerje ; to je Ijubezen
do svobode zaradi nje same, do svobode,
ki je ne mores formulirati, kar pa tudi ni
potrebno.
Bosjak vam je človek, ki bi hotel
zbežati od vsega, kar je stalno, sigurno in
navadno. Kaj ga tako goni od kraja do
kraja ? Kot odgovor na to vprašanje raz-
vija se pred nami zanimiva psihologija
elementarnega ruskega življenja, ki še biodi
po temi, in kjer še zave.st slabo funkcijo-
nira in mnogokrat še ne ve, kako bi ji
trebalo delovati.
To topo nezadovoljstvo, ta elementarni
nemir, o katerem si tišti, ki ga je popadel,
ne ve dati računa, to hrepenenje, ki oči-
gledno nima nikakšnega realnega temelja,
vse to se morda najjasnejše kaže pri Tomi
Gordjcjevu, junaku enako imenovane novele
Gorkega.
Moglo bi se misliti, da je mladi, lepi
milijonar Toma vsaj zadovoljen, ako že ni
celo srečen. Toda on ni niti zadovoljen.
Ko je opustil svoj posel, trgovino, ter se
odtrgal od svojega družabnega razreda,
ko se je nekolikokrati hudo prevaril v
stvareh svojega srca, postaja ravnodušen
proti vsemu, začenja piti ter postane bedak
in idiot. V Tomi Gordjejevu iztiče Gorkij '
zlasti mistične elemente bosjaške narave.
To je neka nejasna žeja po absolutni
resnici, absolutni pravici in absolutni iskre-
• nosti V razmerah med Ijudmi.
Toma je po svoji prirodi, ki je nespo-
sobna za kompromise, bosjak in proletarec,
vkljub njegovim milijonom, skitalec, ki je
vzklil na ruskih tleh, to je človek,  ki ni
samo da ni dorastel borbi, nego še celo z
neko naslado pospešuje svojo propast. Ta
propast ga privlači kakor brezdno, v ka-
tero vsaki hip pogleduje. In on čuti o tem,
kako mu gine zavest, kako nemirno mu
tolče srce, kako se mu stiskajo prsi. Z
elementarno silo ga prevzema skušnjava,
da bi se strmoglavil v brezdno, da bi tam
doli našel nekaj neznanega, nekaj, kar se
V življenju ne da doseči. Saj je tako
strašno osamljen. Ta osamljeno.st ga muči,
ruje mu v srcu, trga ga na kose. Zastonj
se obraća do ljudi, ječe in rote jih za Iju-
bezen, za svetovanje, za razjašnjenje... Ljudje
so gluhi in nemi.
Zelo težko je določiti stvarne vzroke,
ki spremene človeka v bosjaka. Rvropejec
z zapada ne sme se čuditi, da vsi stvarni
vzroki, ako jih gledamo z nekega razum-
nega stališča, nimajo prave osnove ter se
pokažejo kot nedovoljni in da velja kot
temelj bosjaštva samo stavek : »He, hre-
penenje mi je zagrenilo življenje«. Stvar
je pač ta, da se gre tu za elementarno
prikazen, čije korenike so skrite v narod-
nem značaju in v zgodovini ruskega na-
roda. Pri njenem ocenjevanju se moramo
ozirati tudi na pritiskanje državne moći,
na žalostno jednoličnost meščanskega živ-
ljenja, pa tudi na okolnost, da ruske oblasti
storijo vse, kako bi razdrle vsako vez med
Ijudmi ter jih pustile brez vsakeg-a upa in
osamljene. Toda to še ni vse. .So še
ostanki plemenskih in zgodovinskih ele-
mentov, ki silijo v bosjaštvo. V naraščanju
proletarijata in v kompliciranosti življenja
V obče nahaja ta nagon ugodna tla, in
zato ima Gorkij prav, ko trdi, da so ski-
talci postali socialna prikazen in da se-
stavljajo razred za se.
»He... hrepenenje me je spravilo tako
daleč« — ta motiv se ponavlja v većini
proizvodov Gorkega. To je glavni motiv
njegove bosjaške psihologije, ki je pa on
ne izcrpljuje doccia, tako da mu ostaja
velik prostor za raznovrstne varijacije. Te
115
varijacije bi bite se mnogovrstnejše, ako
bi zavest bosjakov ne bila tako topa in
ko bi se jim misli mogle lažje formulirati.
Pri Konovalovem nahajamo ta glavni motiv
skoro V najčistejši obliki, pri drugih ski-
talcih javljajo se razven tega še mistični
elementi ali ogorčenje nad realnimi razmc-
rami in jarmom življenja.
Bosjaki Gorkega so prej proizvod ne-
sitosti nego presitosti in zato so sé bliže
vsem, ki so žejni in ki jih hrepenenje mori.
V njih gori jeza na življenje, zaničevanje
konvencijonalnosti ob navadni takozvani
zagotovljeni ekzistenci, a njihovo sovraštvo
do življenja omejuje se samo na filistrske
elemente, kajti sicer napolnjuje bosjake
velika, gladna žeja za življenjem. Mnogo-
krat se to hrepenenje po življenju pod ču-
dovitim, simpatično risajočim peresom mla-
đega pesnika zaodene v prelepo, da, celo
nežno obliko. V neki povesti piše neka
bedna prostitutka pisma izmišljenomu lju-
bimcu, dasi ve dobro, da ga niti ni na
svetu. Ali ona nima ničesar več v življenju.
Stvarnost jo je oropala vsega, kar olepšava
človeško bitje, a ta pisma ji nudijo vsaj
iluzijo, vstvarjajo ji poseben, fantastiški
svet, V katerem čuti, da se jo ljubi, da je
žena in mati. To nam kaže, da Gorkij v
svojih junakih ne vidi samo nesrečnih in
bednih ljudi, marveč tudi ljudi z zahte-
vami, ki jih resnično življenje ni moglo
zadovoljiti. Oni se krčevito lovijo za' vsako
sanjo, za vsak grad v oblakih, za vsako
iluzijo, ki bi mogla izpolniti njihovo življe-
nje ter odgovoriti njihovim nedolžnim, re-
ligioznim zahtevkom. To temo je Ixorkij
obdelal v jedni svoji najlepši povesti —
.Šestindvajset in ena. Zaprti v temno in
vlažno klet, pripeti na delo, ki ga sovra-
žijo, razjedeni od sifile, krast in drugih
ostudnih bolezni, ti Ijudje vendar ne po-
žabljajo, da so tudi oni bili Ijudje, in hre-
pene po solčnem žarku, ki bi jim razsvet-
lil temno življenje. In ko so našli ta
solnčni žarek v obliki neke uboge hišne,
obdajajo ga z nekim uprav religijoznim
obožavanjem, čuvajo ga, popolnoma nedol-
žni, celo V .svojih mislih vsakega blata.. .
To je že pravo češčenje Matere božje. Kar
pa Gorkega in nas k tem Ijudem pred
vsem privlači, to je njihova ždavost, ki
nam pada včasih posebno v oči, ko je
vsakemu takorekoč zapisano n^ čelu : ako
hoćeš uživati življenje, bodi previđen ! —
ko nas zalezuje tišti mučni in ponižujoči
strah, da prej ali slej vse izgubimo. Te
parije ne poznajo nikakšnega strahu, ne
poznajo tište ponižujoče skrbi za bodoć-
nost ; oni so se naučili velike umetno.sti :
uživati lepoto vsakega trenotka.
Oni so nepremagljivi. Njih ne more
nikakšna izkušnjava podmititi, nikakšna
sila streti, z ust se jim nikdar ne izvije
kakšna laž, neresnica in hinavšćina, ker
se oni ničesar ne boje. Oni nimajo ničesar
izgubiti : ker nc>sijo vse v sebi, svoj jed-
notni duh, ki razume ničevnost življenja,
ničnost in mučnost vseh človeških nagnenj.
Oni vidijo pred seboj zdaj strahopetno,
zdaj ogorčeno borbo za veselje življenja ;
oni vidijo, kako tekajo Ijudje mimo njih
z obrazi izkrivljenimi od pohlepa, sovraštva
in zavisti, a oni stojijo izven te gonje,
gledaje na vse to polni ponosa in oholega
zanićevanja.
*
Skitalec Gorkega je simbol nezado-
voljnoga, upornoga duha, ki dela, da člo-
vek vzdrhti pred blatom in nizkostjo živ-
ljenja in da V borbi s to nizkostjo napne
vso svojo nekultivirano, nedisciplinirano,
divjo a ogromno silo. Cxorkij nas ne kliče
za seboj, ne nudi nam nič pozitivnoga,
nikakšne filozofije in nikakšnega kodeksa
življenja, a poučeni po življenju in pro.šlo-.
sti ruske književnost', poučeni po delih
grofa Toljtega, ki je pravzaprav tudi sam
skitalske naravo, razumeli smo to jecanje
drznega, heroiškega duha, ki koprni v
ozkih okovih temnega vsakdanjega življe-
nja, in naklonili sme mu vso svojo simpa-
116
tijo. Okolnost pa, da v vsakem Rusu, pa
da je še tako omikan, tiči kos Mihajla
Bakunina — pa čeprav samo teoretika
Bakunina — pomogla nam je, da Gorkega,
to uganjko, tako hitro razrešimo in se pre-
pustimo globokemu uplivu njegovega raz-
položenja. Njegova mlada in lepa roman-
tika, srečna izjema v ruski književnosti,
olajšala nam je to delo. Gorkij nam je
pripovedoval o svobodi, o možnosti, da je
človek svoboden tudi pod pritiskom našega
časa, ki postaja od dne do dne bolj fili-
strski, on nam je predočil naš nemir, naš
brezmočni protest, naso strahopetnost, ki
se sramuje sama sebe — je-li potem čudo,
da si je pridobil naso Ijubezen? |
OZIR NA „LJUBEZNIVE BRALKE" IZ 
LETA 1850. DR. J. T. j
ženstvo le napreduje, in bolj  in  bolj i
se mu priznava opravičenost do napredka.
O resnem in  doslednem napredovanju se"
da pač govoriti še le   v   novejšem   času ; j
pri Slovencih se osredotočuje okrog »Slo-
venke«, ki si pač   sme  prav  zaradi pozi-
tivnega dela na tem polju prisvajati če že j
ne  vseh  zaslug,   pa   vendar   vsestransko '
inicijativo v vseh zadevah. ki setičejona-j
šega   ženstva.   Nemala  pa  je  tudi njena I
zasluga, kar se tiče informacij o ženskemi
gibanju drugod ; saj je znano,   da je svetj
— zlasti naš slovenski — pripravljen pri-1
trjevati le onernu, kar se vrši  drugod, že',
vrši ! i
Da opozorim na eno dejstvo. Še leta i
1893. je mogel zapisati dr. Janko Pajkä
sledeče besede : »Razven Josipine Turno-1
gradske in Tujize Pesjakove res da pred]
Pavlino Pajkovo in ob enem z njo ni de-i
lo vala nobena obče znana pisateljica slo-|
venska...« Kako pa je dandanes ! Lep venec:
slovenskih pisateljic že imamo, izmed ka-
terih ta in ona lahko vspešno tekmuje s
sodobnimi in preddobnimi tekmeci »privile-
govanega« spola... tn kdor zasieriujc r'azvdj
naše književnosti, mora zopet priznati, da
je prav tSlovenka« bila ono ognjišče, ki
so se pri njem najprej zbirale, potem grele
in naposled si praktično urile svoje »nežne
ročice« slovenske pisateljice. Za one, ki
bero >Slovenko«, ni treba navajati imen
in podkrepljevati trditve z zgledi.
Namen »Slovenke« seveda ni, vzgoje-
vati pisateljice. Poglavitno je, da prinaša
nekaj specifično ženskega gradiva, ki mu
pri nas drugod ni prostora : znano pa je,
da ženstvo rado čita, rajši menda ko moški,
ki — baje — bolj Ijubijo resne pogovore
in globoko umstveno premišljevanje. Žen-
sko duševno življenje je gorko, utriplje
naglo, je zelo receptivna, potrebuje zato
mnogolične   hrane ;   ženska   pa  ima  tudi
nagon k izobrazbi, čuti  nje  potrebnost.....
Zato bi se morali listi, ki hočejo služiti
napredku celega naroda — narod je le v
slovnici samo moškega spola — tudi na-
čeloma ozirati na duševne potrebe ženstva.
Saj ta zahteva ne seza bogvedi kako da-
leč, ker so te potrebe izvečine tudi potrebe
moških. .Sploh pa si morajo moški do-
sledno reči : »Česmo na plesišču, v salonu,
na promenadi dvorljivi, ne da bi se ču-
tili ponižane, udamo se pač lahko ideal-
nejši, pravi dvorljivosti crno na belem, ne
da bi s tem kaj odkrcali od svoje moške
prevzvišenosti....«
V dobi narodnega navdušenja, v sredi
19. stol., se kažejo pojavi prave obzirnosti.
Zanimivo svedočbo najdemo v Janežičevi
»Slovenski bčeli« 1. 1850. V nekem »pri-
jateljskem dopisu« se čita med drugim
sledeče : »Ne manj potreben je (skrbnih
ozirov) tudi naš ženski spol. Žalostna sku-
šenost nas uči, da tudi v izobraženem svetu
polovica človečanstva t. j. ženski spol nima
občega pristopa k veći omikanosti. Na
kmetih se misli, da je hčer že zadosti
omikana, ako zna na molitven.k moliti, g.
fajmoštru pred omoženjem katechsmus od-
rekati in na trgu  rajtati. U mestih je to
117
res boljše, zakaj tam imajo tudi Strick-
stund (!), potem smo pa tudi hitro gotovi«.
»Bogati roditelji si res drugači (bolj
nobel) počinajo. Nemški, francoski, engli-
Ski .Sprachmei.ster, Hofmeister, Conversa-
tionsmeister, Fortepiano in Bog ve še kaki
Meister ima kaj opraviti, kar drugače niso
gebildet ; na prave potrebe krasnega spola
se je   pri  nauCovanju  čisto  pozabilo.....!
Odtod toliko nesrečnih roditeljev brez prave
Ijubezni in lepega obnašanja otrok, torej
tako malo slovenskih rodoljubov, kir je
materno mleko saj pri jednim delu sloven-
skih občanov čista ptujšina, za slovensko
pokolenje pogubljivi strup. Da krasotice
nekaj čitati hočejo, vsakteri vidi, kdo vi-
gred človeškega življenja pozna ; i kir jim
vsaj V mestili nimamo ničesar zabavnoga
(kratkočasnega) podati, se poprimejo po-
kažljivih nemških romanov, s katerimi je
že skoro celo Slovanstvo poplaveno, n. p.
Parižke tajnosti.... To kervavo rant> zaceliti
je preimenitna naloga slovenske Bčele,
dokler duh veka tudi ženskemu spolu obče
ustave za izobraženost ne poda. Tako je
slavni rodoljub Purkinja, doktor lekarstva,
sklenil v Pragi, ako še ne tekočega (1850.),
saj prihodnjega leta za ženski spol več
zloj znamenitih prcdmetov predajati ; le
početka je treba«.
Res nam vse to nekaj disi po plesni-
vosti — saj živimo že v novem stoletju —
ali naše srce sluti, da klije pod to plesn.jo
toplo življenje, prava ljubezen. Ponosni smo,
da smo tekom 50 let mnogo napredovali, da
smo postavili svoje ideale višje, ali na
tihem tudi vzdihnemo : »Postali smo višji
in večji, ali tudi malenkostnejši U
MAGDALENA.
J. S. MACHAR. Z DOVOLjENJEM PESNIKOVIM
PREVEL ANT. DERMOTA. PRAGA.
IV.
»vidiš, vidiš, dete drago,
(teta že Lucijo tika)
kaj vse zna ta vaša moda !
Kak stoji ti ! Ta krojač zna !
Kaj pa, saj imaš i stas ti 1«
Dopoldansko zlato sonce
pada V sobo. Vse je čisto,
spravljeno kakor pod steklom.
V modrem lesku bliskajo se
Sipe slik, okvirji, pokrov
od spineta, naslanjači.
Luci pred zrcalom zadnji
gumb zapenja novih kril si.
.Siva barva, kroj angkški
prelepo pri.stoja temu
krasno zrastlemu telesu.
Nje oči žare se tudi,
(ni je ženske, bralec dragi,
ki ostala bi ledeno
mirna v hipu tem !) In teta
kimajoč okrog nje hodi,
komentuje : »Kje so naše
stare mode ! . . . Kje so casi ! . . .
Kje navade I . . . Človek samo
še ostai je . . . Nanjga le je
pozabila tista s koso! . . .«
»Dosti teta, ni besede —
kdo bo pa tako go^'oril !«
Luci teti zapreti.
»No tak, zdrava jih raztrgaj«,
spet gospa smeji veselo
se in po navadi davni
Luci potrcplja za uskom.
V teh par dneh je v Luci našla
novo žitje. Njena duša
bila je elastična, le
takrat rastla je, če mogla
kvišku spenjati se je krog
cesa silnejšega, drevca,
grma, al samo mladike.
Te pa nežno ovijo se
z li'itjem, cvetjem svojim, s steblom,
strnejo se v žitje eno
z njo, V nerazločljivo žitje ;
vdarec, ki na to namerjen,
118
tudi nje zadene, s smrtjo
njeno i konca njih žitje . . .
Tak je Luci navezala
slabo dušo to na sebe ;
starki bila je v veljavi
kakor mati. Precej v jutro
sive je läse cesala,
čepico napravila ji,
morala ukazovati,
kaj se kuhalo bo danes —
vsak trenotek vpraša teta :
»Luci, kaj ti praviš k temu?. . .«
.S slastjo, silo Luci žije
novo žitje. Prosto, Ijubko
notranjost nje v tem ovzdušji
diha. Ko se spomni časih
dnij preteklih, — kakor bi se
zmislila ostudnih sanj iz
davne, davne minulosti.
Časih istovetiti ne
more z ono Luci se tam
V tišti hiši razupiti.
Samo ena stvar jo moti :
Jurij. Redkoma ga vidi,
časih zjutraj, pri obedu,
časih zvečer. Tesno ji je
zmir V navzočnosti njegovi.
Vedno bolj in bolj spoznava
V njega suhi ga praznoti.
Zoprn ji dovtip njegov je,
s kojim se nalašč postavlja;
z njega besedij ji veje
parfum, ki ga je čutila
V prejšnjem svojem trudnem žitju.
Toda vedno srd jo zgrabi
radi brezobzirnosti, kot
s teto svojo se zgovarja,
slastno bi se vrgla nanjga,
s stisnjeno pestjo ga bila,
zadavila ga kot mačko . . .
Spet obe pri svojem delu
mi sedita. V sobo stopi
stara hišna, ki vratarja
javlja, z baziliskovim pa
okom meri Luci, ki se
nad šivanjem sklanja.
S čepico pod pazduho za
njo priplazi javl]eni se,
se odkašlja, sivi pogled
mu na Luci obtiči, in
užas mu oči izbuli —
a za hip le ; kot poslanec
velikih stvarij postavi
slavnostno se: »Milostiva,
doli nekdo danes tretjič
že vprašuje po gospodu
mlađem. Pravim, ni doma ga. —
Kdaj pa pride? — Jaz: ne vem. Po
neki gospici vprašuje.
Menim, to-le tu je mislil . . .
to gospico . . . Milostiva,
lepim dnes stvarem na sled sem
prišel. Oj, prevara grda,
najgroznejši greh, ki stori]
mladi ga gospod nad vami !
(rosta lepega pripeljal
V naš pošteni dom ! Jaz vse vem«.
Stara teta je vsa bleda :
»Dosti, dosti! Ni besede«.
»Ta je padla — « pravi hišnik.
»Ven, ven ! Ni besede več ne«.
»Milostive čast je mar mi —«
»Ven!« tresoča se od jeze,
kakor nikdar ni je videi,
teta stara ob tla buti.
»Meni prav je«, stražnik hiše
gode vžaljenu med vratmi.
Suha služkinja pa vleče
presenečena za njim se.
»Sodrga«, zdaj se razvname
stara dama . . . »Toda Luci«,
tolažeče se obraća
k Luci, ki velike solze
119
tiho vdirajo z očij se . . .
»Nekaj z njim bom govorila.
V jedru on je dober človek,
vidiš, branil rad bi mene,
ne pozna le položaja . , .«
Spet poljublja jo in gladi
na sencih läse . . .
»Da, tukaj«,
hišnik se glasi med durmi . . .
Kdo prihaja ? . . . Kri zastaja
Luci V žilah : oče njen je !.. .
Krog pogleda, v kalnem oku
radost se zabliska — pogled
obtiči mu na Luciji !
Teti se na to prikloni:
»Oprostite, milostiva,
sveto pravo sem me vodi,
pravo oče te deklice!«
tcatralično pokaže
na Lucijo, »tak, otrok moj —«
vrata treščijo v hrbet ga
V tem, in Jurij lie plamtečih
skoči V sobo, obe ženski
si oddahneta iz duše.
»Vi želite?« z burnim glasom
Jurij vpraša, ga spoznavši.
»Jaz sem oče te deklice,
vi, gospod pa ste izvolil
smelo se predrzniti, da
ste odvzel jo skrbi moji — «
»Skrbi !« vzkllkne Jurij divje.
»Skrbi«, z basom zatrjuje
mu pijanec. »Pač imava
ražen nazor o življenju.
Kaj je čast ? Beseda prazna.
Toda k stvari. Jaz sem nekdaj
bil učitelj, da, gospoda,
čudite se, da, učitelj !
i jaz dnes . . . Usoda lahko
često nas premaga . . . Toda
pohoditi svojih prav ne
dam . . . In hči je v moji moči.
Paragrafi so pri roki —«
»Dost besede«, hipno mirno,
zaničljivo se smehljaje
Jurij ga sedaj prekine.
Iz denarnice mu nekaj
V roko stisne.
Razorožen
in krotak v trenotbu prime
za roko njega pijanec. ;
»Vi, gospod, ste pošten človek,
z nami imate sočutje«,
njega bas v globini trese
se V hvaležnosti nenadni,
»vam izročam svojo hčerko.
Sreča moja, Antigona
mi je V bedi moji. Vi le
znate prav jo oceniti . . .
Luci, ti v spomin si vtisni
svet očetovski moj dobri :
spoštuj svoje dobrotnike ! . , .
Dovolite«, k Juriju spet,
»da bi časih smel sem priti . . .«
in pretkano .šepetaje
glavo svojo k njemu sklone :
»bujno kri hči moja ima,
pa avtoriteta oče
bode V mejah jo držala . . .«
Jurij mu odpira vrata.
Dobri oče še potrese
roko mu in priporoča
stari dami se, Luciji
pogrozi in ide . . .
Tiho,
zadušljivo tiho bilo
V sobi zdaj je. Jurij k oknu
stopi in na šipo bobna
koračnico neko urno.
Naglo k teti se obrne,
ki vsa skrbna se ozira
na Lucijo : »Na deželo
dnes odpeljemo se«.
120
»Dnes sc ?«
»Po obedu se peljanio.
Vse pripravi. Že naročil
sem kočijo«.
— — Kakor strela
vrgio ga je iz kavarne
dunes. V njem je vrelo peklo.
Govorilo se je razno.
Nekdo je i to omenil,
da je Luci zginila. Smeh.
Jurija so vpraševali
križem vse ; a tisto boljše
čustvo zopet ga obiđe :
kakor da bi gledal vanjga
pogled tistih modrih očij,
in to dekle mu je bilo
vzvišeno, čistejše, višje,
neg'o vsa ta družba tukaj.
Po pravici je povedal,
toplo in prepričevalno.
Smeh homerski zagrmi tu.
Zviti Jurče ! Kakšen plašček !
Kak izvrstno uredi si !
Pelje jo pod streho svojo,
da za Gerbera doma ji
prostodušno staro teto,
kteri potlej deklamira
o spokorni Magdaleni
z nepokvarjeno še dušo —
da skrivaj lahko naslaja
z lepim, svežim se tclcsom !
7 vitorepec ! —-
S častjo svojo
Jurij se zaklinja — toda
smeh mu znova odgovarja . . .
Žolč se zlije mu po krvi :
prazne liimpe jih nazivlje,
glupce in ljudi brezčastne,
družbi njih odpoveduje
se za vedno in odide.
Precej najme si kočijo.
Na deželo brž oditi,
to mu sidro je rešilno, — —
Bleda in težko dihaje
vstane mi sedaj Lucija.
Celi stavki ji kipe na
jezik, ona reče samo :
»Vi ne, vi, jaz pojdem sama!«
Spet na stol se zgrudi težko.
Nič ne plače, več ne reče,
pogled svoj upre v praznoto,
kot bi vjeti še hotela
nekaj zginjajočega.
.Stara dama k nji se vrže . . .
Jurij samo strogo meni :
»Nič. Detinstvo ! Pojdemo«.
Bralec moj, kak malenkostni
vendar naši so naklepi !
Z epskim mirom sem ti hotel
naskicirati par slik iz
žitja drobnih Ijudij naših —
a priznati, glej, ti moram.
da se zdaj mi trese roka,
da V oči mi stopa vlaga,
da na duši mrak leži mi
puste, prazne tožnosti . . .
Proti vsem pravilom strogim
zopet silim se v ospredje
namesto junakov drobnih . . .
Ah, spomini so, čitatelj ;
z moje daljne domovine
mi prišla v spomin je slika .   .
Dunaj mi buči pod oknom,
razgovori in koraki,
po cestah mi tramvaj cinka —
jaz pa vidim daleč, daleč
eno cesto . . . Z Prage pelje.
Proga prašila in široka
gre skoz morje polj zelenih,
gre skoz par vasic' neznatnih,
niža se, pa spet se dviga,
tu se kroži, tam gre ravno
kakor platna pas neskončen
teče, teče, da na koncu
horizonta kaže oku
se kot ozek, sivkast trak . . .
Telegrafni drogi pesem
121
monotonsko pojejo ...
Voz ropot, ki se v koraku
dalje zibljejo počasnem,
se razlega po širjavi . . .
Vidim tudi, kak hiti po
nji dečak — presrečcn človek !
Na počitnice domov gre,
za njim dnij je tesnih vrsta,
pred njim osem tednov sreče,
V radosti solzi se dečko,
ko zagleda svetle strehe
na cerkvenih znanih stolpih . , . ¦
Ah, poznam ga . . . Cesto vidim
ga na sliki obledeli —
to je mojih šestnajst let. . .
— Ne, čitatelj, ne napišerr.
ti nobene elegije
o mladosti preminoli —
samo vzdihnil sem — in dosti.
Toda V zoprnem tem mestu
več resnično človek nima
nego vzdihljej in spomine.'. .
.Skoz Visočane kočija*)
po vijoči cesti kvi.šku
se pomika polagano.
Solnčnika razpeta zoper
žgoče žarke sonca dami
branita. Nasproti njima —
pomaknivši si klobuk na
čelo — Jurij leno puši
cigareto. Zdaj sele si
Luci sname gosti zavoj
raz obličje, in nje oči
modre plašno naokoli
gledajo.
A kočija
zmir še dviga vkreber se po
boku vrha. Siva Praga
tam na levo v dimu gostem
kot prikazen v bajki tožni
s stolpi stoterimi. Z desne
pa odpira se dolina.
V čistem zraku kakor nadih
zlat trepeče svetio solnce
na nji in žari se. Barve
vse so tako sveže, kot da
kraj je baš umit. Stezice
pestre pa bežijo vedno
ožje, vedno dalje, dalje
prav do koncev horizonta.
Tir železni na nasipu,
ceste z drevoredi, rjavi
holmi in vasice, ktere
se potapljajo v vrtovih,
temno modri gozdi dalje,
in še dalje modri vrhi,
z nadihom obdani lakhim,
da kot vzdušni so oblaki —
panorama idilična,
ki nad njo pod nebom modrim
beli plovejo oblački.
In škrjanci nevidljivi
trepetavi vrisk sejo iz
visočine. In ob cesti
cvrčkov mi vrešči armada.
Ljudski glasi, rezget konja,
biča ostro pokanje sem
časih prileti z daljave.
Vzd\ih pa vonja intenzivno
V opojljivi svežesti . . .
Luci gleda — pa oko ji
ne pujimlje teh detajlov —
tak otrpio gleda nekam
V negotovost, toda z dušo
srka vase vtis celotni,
zdi se ji, da dan spomladni
V nji leži. In njena duša
krči vtrujena pod njim se,
a pri tem vsa blažena je —
to je čustvo animala,
ki po kruti mrzli dobi
spet ga greje solnce žgoče.
Nič ne ve, kaj pred je bilo,
nič ne misli, kaj še bode —
zatiskaje dolge rese,
gleda samo, gleda, gleda . . .
Zena le živeti žitje
zna redno, bralec dragi !
*) Kraj blizu Prage. "
122
Za-njo ni minulosti,
razven če ji časih v duši
švigne kakšna davna slika,
ki pa čustev ne vznemirja.
Za-njo ne velja ni »jutri«,
razven če naj ji prinese
srečen časek . . . Srečna biti
žena zna. Za nas je sreča
sen bcžeč, le mig svitlobe -—
živci nje pa vjamejo ta
sen bežeči, mig svitlobe,
izsesajo ga razkošno
do poslednjega atoma . . .
Gibčna in pa mehka duša
le V tem snu živi, v svetlobi
kakor roža, ktere listi
se obračajo za solncem,
tja, odkodcr ono sveti . . .
Izruvana, presajena
brž spusti i V novo zemljo
korenine in spet pije
z listjem svojini solnce, solnce ,
Na vrh klanca so dospeli.
Ravna se krajina širi
krog in krog. Ob cesti v sivo
zelenih .stoji valovih
žito. Ondi pesa v barvi
se blišči cekinasti.
V razvrščenih lehah repe
in krompirja stoji ljudstvo
delavno, z dlanmi oči si
senči, govori, na cesto
gleda. Konji pa bežijo.
Kakor vrata k nj Vi prihoda
otvorjena, polen cvetov
stočastih je tu neskončni
drevored ko.stanjev starih.
Na kočijo zelenkasta
mila senca pada. Teta
po krajini skoz lornjeto
gleda. Okrepčala jo je
senca ; Ripa in Ješteda*)
išče, Mdešovke, znane
na obzorju ji vasice,
znane ceste, vse Luciji
razkazuje ; peljejo se,
na obrazih časih svetio
solnce jim zabliskne ; Luci
zdaj razgovori se, pravi
o detinstvu svojem, kraju,
kjer je žila ; nepozvani
splavali so vsi spomini
srečni na površje duše.
Jurij molčal je. Le časih
klel vročino je, komarjo,
drobne mušice. Odkril se,
čelo zbrisal, zdehal, pušil.
V njega duši v tem je bilo
kakor v stanovanju, ki iz
njega baš so se selili :
vse je prazno, več glasii ni,
nič se notri ne premiče —
notri je tihota pusta ....
Peljejo se . . . Vas . . . Spet cesta
Zopet vas ... In majhen ribnik . .
Mlin ob njem je . . . Nizka poleg
ceste zdaj stoje drevesa,
črešnje, češplje . . . Peljejo se . . .
Kar Luciji stara dama
silno stisne roko: rdeča
dva obokana se stolpa
kot dve zvezdi zabliščita,
vstaneta na horizontu . . .
»Ze doma smo«, zašepeče.
Kratek zable.sk švigne v oku
Jurija — pa spet zazeva,
da oči vse solzne ima.
Konja urneje zbežita
brez vzpodbuje in brez biča,
kot bi slutila cilj pota . . .
Hribi na Česl,-em.
123'
NOVE KNJIGE.
Knjige Matice H r v a t .s k e so
nam došle prav za velikonnčni dar. Dar
jih imenujem, ker devet knjig — tri znan-
stvene, šest lepo.slovnih — za 6 K — to
je podarjeno, to ni kupljeno. Navedeno
svoto bi presegala že cena znamenitoga
znanstvenoga dela Vj oko slava K laica :
»Krčki knezovi Frankapan i. Knjiga
I., od najstarijih vremena do gubitka otoka
Krka (od god. 1118. do god. 1480.)«; v
drugi knjigi bo pisatelj nadalje val do pro-
pasti Frankapanov 1. 1671. Delo, oprem-
ljeno z 41. slikami in rodoslovno tablo, je
odstranilo nedostatek na virih zasnovane
povestnice te veleslavne hrvatske rodbine,
ki je posegala tudi v zgodovino slovenskih
zemelj.
Marko 1\I a r u 1 i ć, Judita. Epska
pjesma u šest pjevanja. Uredio i protuma-
čio Marcel Kušar. Uvodom popratio Petar
Kasandrić. Marko Marulić je slavni počet-
nik umetne hrvatske poezije ; baš lanjsko
leto je preteklo 400 let, kar je objavil svoj
epos Judit (1501), ki opeva znano sveto-
pisemskd dogodbo ; sodobniki in poznejši
naraščaji so Marulićevo delo obsipali s
hvaiami, dandanašnji ima seveda le zgo-
dovinski pomen. — Knjiga ima kot spo-
min štiristoletnice hrvatske književnosti
svečano opravo in več lepih slik.
Dr. .Stjepan Gjurašin. Ptice. —
Prirodopisne i kulturne crtice. Dio drugi.
To z mnogimi slikami opremljeno delo
nalikuje znamenitim Brehmovim prirodo-
pisnim knjigam.
Med leposlovnimi knjigami je »Sla-
venske knjižnice« knjiga IX.: Ivan
S. Turgenjev. Izabrano pripoviesti. —
Svezak četvrti. Zabavne knjižnico
CCXL—CCLI in sicer :
Isa Velikanović. Otmica. Pjesma u
šest pjevana, i K.
Vjenccslav Novak. Dva svijeta.
Pripovijest, i K 50 h.
Josip Draženović. Povjest jodnoga
vjenčanja. Pripovijest, i K.
Adalbert Kuzmanović. V i t r o p i r.—
Slika u tri čina. i K.
V. T. B. U malome s v i e t u. .Slike
iz zagrebačkoga života, i K 50 h.
Posebno pozornost zasluži Ise Velika-
novića pesem Otmica (= uplonitev de-
klice,  nevesto).  To je velckomičen  epos.
kojega dejanje se godi v turski Krušici
južno od .Save in v (xabriku kje na av-
strijskih tleh. Turski Krušičani, na čelu
jim zaljubljen Derviš, jezdijo čez Savo po
lepo dcklico .Stano; mnogo strahu tem
junakom med potom prizadene žabje reg-
Ijanje, na zadnje pa ugrabijo staro babo
name.sto lepe Stane. Junaštvo moško in
ženske čednosti so tu oblite s fino satiro,
ki je na več mestih prepletena z duhovi-
timi izreki, na pr. :
»No Icenjac (--=- osel) je zvjcre, što po svojem sudi«.
>Kad nestane djela, riječi se rode,
stvaraju se priče, kad nestaju zgode«,
»Blago vama, djeco, što ste duše l^urne,
jer ne stiže slavu, tko za njom ne jurne.
Tko je ne ugrabi mladjanijem žarom,
neće trumom željom ni molitvom starom.
Na pntu se za njom plaho kosti lome :
mora da je kršan, tko srne za njome,
Različni so Ijudje, a vse »tihe in brze«
žena za nos vodi : »Veliko jedinstvo čo-
vječjega roda!« itd.
Naš ženski svet, ki rad mnogo bere,
naj no zamudi se vpisati v »Matico Hrvat-
sko«. S tem bode ustrOgxl svojim žoljam
in koristil dobri stvari, ki naj bo in je
kakor hrvaška tako tudi naša.
F. I.
Stihotvorenija i porevodi. A.
Miloradovič, L. Kologrivovoj, V. Gordé-
jevoj. Moskva. 1902. I.—III.-j-i — 96 str.
C. 50 kop.
Tako glasi v slovenski transskripciji
rusko zaglavjo prav mične knjižice, ktera
obsoga posmi-stihotvore treh pesnikinj, širo-
komu krogu čitateljev povremenih izdanj
le malo znanih. Kajti iz njih je bila do
zdaj le gospa Kologrivova znana po
nekterih delcih svoje Muzo, priobčonih v
raznih periodičnih izdanjih, dve drugi pa
do zdaj, to se pravi do pojava te knjižico,
niste nastopali ni v novinah, ni v žurnalih.
Iz poslednjih dveh je gospa Gorde-
jeva tudi v našem zborniku priobčila le
četiri posmi : »Po večernicah«, »Poletnji
dož je kak mlade solzice«, »Stara pisma«
i »Božična noč«. Kitice gospe Gordejeve
so gladke i proispolnjene toploga i religi-
oznoga čuvstva. Tako vsaj meni recenzent
»Mosk. Ved.« ; več pa o njej za zdaj nič
no pravi, bodočnost pokaže, kako jo okri-
Ijon njeni Pegaz.
Gospa M i 1 o r a d o V 1 č je pomestila
V zborniku i izvirne, i provodne pesmi-
stihotvore. Pa i te, i druge   kažojo, da je
124
njihna skladateljica še mlada pesnikinja.
Stihotvorna forma še ni bez tehničnih po-
greškov, prevodi so bolj dovršeni, posebno
psalm 1,37. Prevodi gospe Miloradovič so
točni i ne grešijo proti izvirniku. Samo
enega v gcspej Miloradovič ruska kritika
ne odobrava :nalezla se je preveč
d e k a d e n t s t V a, bez katereg'a bi prav
Ichko izhajala, tem bolj, ker je v njenih
pesmih mnogo primcrov, kteri kažejo, da
umeje izrr.žati se tudi prosto, vsem razu
mevno i dostopno.
Pesmi gospe K o 1 o g r i v o v e pa so
vse hvale vredne. Skladba je lehka i
jilavna, jezik pa prost i umeven. Tvorino
svojim pesmim zajema pevkinja iz življe-
nja, nrave, pa tudi človeškega srca. -Neko-
liko tvorine je tudi zgodovinske, pa od
koder-koli črpa, vse prevarja dovršeno. K
zgodovinskim temam je gospa Kologrivova
nekako posebno sposobna. Sledcči primeri
neoprovržno govorijo, da je to gola resnica :
>Uspenski sobor« (tako se zove glavni
hram v Moskovkem Kremlju), »Knježica
Dolgoroka«, 5-a žena Ivana Vasiljeviča
Groznega (.Strašneg'a), i »sv. Filip«, me-
tropolit ?i[oskovski. Prvi stihotvor je zgo-
dovina znamenitega hrama; drugi opeva
peto ženitbo Groznega ter tišti strašni
trcnutek ko car topi mlado ženo v reki
^Moskvi; tretjikaže, kako sv. metropolit bere
levite Groznemu, prihruvšemu v hram
božji s celo tolpo nečimernlh opričnikov
(carskih slug-podrepnikov), oblečenih ne-
pristojno . . . Tudi prevodi gospe Milora
dovič so iz vrstni i po obliki, i po točnosti
vsebine izvirnika.
I tak, .Slovenke, pa le imate lep slu-
čaj naročiti si premično knjižico, posebno
pri,godno i dobro došlo tem, ktere se učijo
rušćine.
Anonsiram to delce tudi za to ker v
časih ne^ramnega egoizma i materializma
niso le talenti v obče velika redkust, ta-
lentov pesniških pa skorej do cela kar nič
več ni. Tu pa se hkrati javljajo kar tri
nadarjenosti, nadarjenosti ženske !
Torej se motijo tišti, komurjeto taka
malost, ktera ne stoj i la bi prijava . . .
Božidar Tvorcov.
P. S. Naročati si knjige iz Rusije
zdaj pač ni težavno. Moskovsko »Slavjan-
skoje Obščestvo« sprejema taka poročila
gratis, pošilja se njemu samo marek  (za-
Znamek) mestnega  kroja, t.  j.  avstrijskiti;
v   vrednosti   knjige,   ktero   skoro   odšilja
privedeno društvo Idem.
Prvi ženski koledar na 1902.*
leto. (4. 1. izdanja. Sestavila P. N. Arijan. ;
Petrograd. 8". 490 str. i rub.)
Z neumorno energijo nadaijuje gospa j
Arijan uže 4. 1. svoje prekoristno i prelepo '
izdanje, kojega naslov smo privedli više, ¦
ne glede na veliko tekmovanje cele grmade !
drugih koledarjev. i
Izdanje se boljša  od  leta do   leta, a|
letošnje  je  dopolnjeno  posebnim,   z d r a-
vilnim od de lom, kterega so sestavile
4 ženske-zdravnice pod rokovodstvom prof.
Bistrova. V  tem oddelu nahajajo se  pre-
važne reči: kako pomagati bolniku do pri-j
hoda zdravnika, kake  najemati  služanke,,|
sroki nostčosti,  kako  skrbeti za novoro- ;
jenčke itd. '
Polna sta tudi oddelka ženske^
naobrazbe i ženskih j u r i d i č n i h •
pravio, iz kojih se najbolj obširno i;
mično govori o pravicah i dolžnOstih ženske ;
po rusVem pravu, pos(;bno sv. zakona.     j
Zanimiv je oddel gibanja žen-|
skega dela (vpraša nj a) za našoj
mejo. V tem oddelu je velika pomota ili i
celo napaka, voljna ili nevoljna, teg'a se ¦
ve da mi ne verno: Tudi Finniandija i'^
otok Esel sta »za mejo« ! ;
Tem potom pač prav ironizuje rečen-1
zent »Mosk. Ved.« po naslovu sestavite-1
ljice tega oddela, govore, da bi namreč te'
dve »znamenitosti« tudi v Rusiji mogli-
najti si svoj kotič ... ]
Oddel kronologije nekterih)
zgodo vinsko važnih dogodkov-
pa je nenavaden tem, da so dogodki ure- ;
leni po mescih bez poslednosti let. Toraj ;
nahajamo tako vrsto let: 1870, 1774. 1862 i
1871, 1857, 1901 i dr. Jasnost predmeta se;
ve da zahteva, da bi dogodki v vsakem \
mescu sledili v kronologičnem redu, pa šel
gorše bi bilo, če bi važni zgodovinski do-i
g-odki bili urcjeni tudi po jubilejnih gru-;
pah • 25, 50, 7,5, 100 i 200 let. \
Umrlim, dičnim ženskam so posvečeni j
prav mični nekrologi, a še zdravim, mar- \
ljivim ženskam na ženskem torišću — pro- i
strani popisi jih delavnosti. Mej temi živo- ;
topisi so najzanimiveje životopisne crtice;
o grofinji Praskoviji Sergejevnij
U V a r o V i, predsednici »Moskov. arhiv. !
društva«. Ta učena ženska udostojila se je-;
12.5
tudi preiepe slilce ; pa v obče liioramo \
reči, da so vse slike i sličice v koledarju I
gospe Arijan prav izvrstne. Vsaka poštena j
kritika pa bo pogrešala v knjigi. ki je za i
rusko žensko v mnogih obzirih tak izvrstna,
tak častna, — domačega ognjišča!
i domače vzgoje otrok. Io prvem, i
i o drugi ne najdete niti najmenjše bilice !1
Tolažimo se le tem, da, cesar še ni, pa še ;
more biti. Menda tudi tu velja :'Tiše jedeš, '
daljše budeš, to se pravi : Počasni konji ¦
niso vselej najslabši in poslednji ... :
.Slovenke! če je res, da se ruščine]
učite, naročite si koledar gospe Arijan;;
Vas ne bo grevalo kakih 3 K s poštnino. i
Božidar Tvorcov.   1
BELEŽKE.
Narod slovenski! Letos, ko se je vsa
slov. domovina v lepi slogi zavzela za naj vi.šjo
solo, za slov. vseučilišče, hočejo naši na-
sprotniki brezpogojno zatreti še celo naše
srednje sole, zlasti celjsko slovensko gim-
nazijo, Kljubu naporom naših poslancev in
kljubu jasno izraženi volji večine ljudskih
zastopnikov vse Avstrije, rujejo sovražne
sile ravno sedaj z vso silo na tihem zoper
ta slovenski zavod.
V trenutku, ko je ves slovenski narod
ene mi.sli, da se brez boja ne smemo udati
sovražnemu navalu, oglasil se je iz narod-
nih vrst glasen klic, tla ustanovimo v Celju
za slovenski gimnazij »Dijaški domi, ska-
terim utegnemo najzanesljivejše zagotoviti
obstanek slovenske celjske gimnazije. V
Celju, ki stoji na slovenskih tleh sredi po-
polnoma slovenskoga ozemja. postavili so
naši sovražniki za nomćurske in odpad-
niske nemško gimnazijce ».Studentenheim«,
kateri se vzdržuje z davki v dobri tretjini
slovenske deželo in za katerega so se na-
birali in se še nabirajo donami doneski po
vsej Avstriji in Nemčiji.
Ali bi ne bilo naravno, da se združi
tudi vsa slovenska domovina v ta namen,
da z donarjem pokaže, koliko jej je za ob-
stanek slovenske gimnazije v Celju, v tem
kulturnom središču štajerskih .Slovencev,
kateremu Slovenci ne smemo nikdar pri-
znati izključno nemškega značaja!! Aline
dokažemo .Slovenci svoje odločne volje za
nadaljnji povoljni razvoj  celjske gimnazije
na najlepši in najizdatnejši način, ako vsak
po svojih močeh z denarnimi prispevki
omogočimo ustanovitev »Dijaškega doma«
V Celju, prodno se našim sovražiiikom po-
sreći odpraviti slovensko gimnazijo?!
V Celju se je ustanovilo društvo za
nabiranje denarnih prispevkov za »Dijaški
dom«. Mnogi odlični rodoljubi darovali so
že izdatne svote, ki pa, žalibog, še ne za-
dostujejo. Zato smo se obrnili mi slov. aka-
demiki, ki v borbi za slovensko vseučilišče
najbolj občutimo tudi nedostatke srednjega
šolstva izlasti na Štajerskom, s pozivi na
vse znane nam rojako, da blagovolijo vsak
po svojih močeh prispevati za ustanovitev
»Dijaškega doma« v Celju. Imena vseh
darovalcev zapišejo se v spomi nsko knjigo
»Dijaškega doma«, tor objavijo tudi v slo-
venskih listili. Imena ustanovnikov, ki pla-
čajo najmanj 200 K, zabeležijo se pa, v
večen spomin na borbo .Slovenoov za celjsko
gimnazijo leta i()o2, z zlatimi črkami na
spominski plošci.
Pozivljamo torej še enkrat potom slo-
venskoga časopi.sja vse rojake, katerim je
za naš napredek na polju narodnoga šol-
stva, da pokažemo to svojo željo ne samo
z mnogimi besedami, ampak tudi z odloč-
nim blagim dejanjem. .Spominjajmo se pa,
da dvakrat da, kdor hitro da, tor podvi-
zajmo se, da ne zamudimo pravoga tre-
nutka ! Nomudoma torej na dolo za »Dijaški
dom« v Celju !
Vsi donami prispevki naj se pošiljajo
na naslov: »Dijaški dom« v Celju.
(rradec, 20. maleg-a travna 190^.
Akad. agitacijski odbor.
Direktna volilna pravica žen v Ljub-
ljani. Iz 92. štev. letošnjega ».Slovenca«
posnemamo velozanimivo in važno vest,
da se V Ljubljani prične odločna akcija za
volilno reformo. Zahtevala se bo volilna
pravica za delavco in direktna volilna
pravica za ženske. V občinski zastop
volijo namreč sedaj ženske s po ob la-
sti li. Mi z veseljem beložimo to vest in
pr'.čakujemo, da se bo volilno pravico
zahtevalo tudi za žensko delavstvo. Pri-
hodnjič kaj več o tem.
Statistika zločinov in ženstvo na Nem-
škem. Na Nemškem izdajajo od leta 1882.
naprej vsako loto statistiko prestopkov in
zločinov. Iz letnika za leto 1899., ki je
nedavno izšel, izhaja,   da je   bilo  v  tem
12O
letu na Ncmškem obsojenih radi prestop-
kov in zločinov 478.139 oseb, in sicer
403.316 moških in 74.823 ženskih. Na vsa-
kih stotisoč prebivalcev prihaja okolo
2079 moških in 389 ženskih obsojencev ;
nasproti sto moškim stoji le osemnajst
ženskih.
Ako primerjamo podatke prejšnjih let,
vidimo, da število obsojenih žen počasi a
neprestano pada. Leta 1882. je prišlo na
10.000 obsojenih moških 2472 ženskih;
tekom zadnjih 17 let pa se je razmerje
spi'emenilo zelo ugodno za ženski spol,
kajti leta 189g. si stoji nasproti 10.000
moških in 1927 ženskih. Ako vzamemo kot
relativno število obsojenih ženskih v letu
1882. sto, je število obsojenk padlo leta
1899. na 77. Baš v tej dobi pa je število
zločinov in prestopkov na Nemškem, gotovo
tudi vsled naraščanja prebivalstva, stra-
šansko narastlo. Torej dobro znamenje za
nemško ženstvo, kateremu žensko vpraša-
nje, ki se je razvijalo ravno tej dobi, kakor
se vidi, ni škodovalo.
»E'coles d' adultes pour femmes« so
nova ustanova v Belgiji z namenom, da
izobražuje ženstvo nižjih slojev, med kate-
rim je o zadnjem ljudskim štetju bilo 30°/^
analfabetov. V teh šolah se zbira trikrat
na teden od 8 —10. ure zvečer po nad 100
ženskih vsake dobe, od 13. pa do 70. leta,
da se priuče prvinam vede ali pa da si
razširijo znanje. Poučuje se v teh šolah
čitanje, pisanje, pravopis, računstvo, gospo-
dinjstvo, higijeno, ročna dela, knjigovod-
stvo in zemljepisje. Sola je razdeljena v 3
razrede. Vsaka učiteljica poučuje 15—20
učenk. Učenke plačujejo vsak teden po 25
stot. V skupno blagajno, s katero uprav-
Ijajo same ter si jo po dveh letih razdelijo.
Najboljšim učenkam dajajo občine koncem
leta nagrade v obliki hrani! ničnih vlog-od
od 2—5 frankov. Med učenkamije mnogo
omoženih žen in mater. Mnogotera izmed
njih mora ves dan, do 8. ure zvečer, delati
V dt'lalnici ter večerja na poti iz tvor-
nice V učilnico. Da imajo potem še toliko
energije, da delajo še po 2 uri v soli, je
gotovo dobro znamenje njihovi; ukaželjno-
sti ter dokazuje, da se je z ustanovitvijo
navedenih šol zadostilo nujni potrebi.
Na veliki soli v Belgradu je v šolskem
letu 1901/1902. upisanih ženskih, rednih in
izrednih slušateljic, vsega 26, in sicer so
vse upisane na filozofski fakulteti.
Lastno posredovalnico služb so si usta-
novile organizirane služkinje v Kodanju.
Tam dobivajo gospodinje služkinje, ne da
bi jim trebalo plaćati posredovalnino ; zato
pa morajo podpisati pogodbo da bodo se
služkinjami postopale človekoljubno. —
Tudi služkinje v Amsterdamu snujejo lastno
posredovalnico.
Izpit za magistra na Moskovskem vse-
učilišču se je dovolilo napraviti gospici
dr. fil. Ljubovi Zapolski, ki je promovi-
rala na univerzi v Göttingenu. Predavala
bo »čisto matemat.ko«.
Promoviranih je bilo v šolskem letu
1901/1902. na nemških vseučiliščih 14 žen,
in sicer : 5 v Halle-u, 3 v Heidelbergu, 2
V Göttingenu, po i v Berolinu, Vratislavu,
Freiburgu in Münchenu. Studirale so me-
dicino 3 (vse V Halle-u), angležko filolo-
gijo 4, germansko filologijo i, romansko i,
filozofijo 2, matematiko i, kemijo i in
geologijo I. Većina promoviranih. namreč
8 je doma iz severne Amerike, 14 jih je
bilo nemških državljank.
Drugi mednarodni kongres proti trgo-
vini z dekleti bo zboroval prihodnje jeseni,
namreč od 7. do 10. oktobra 1.1. v Frank-
furtu n. M.
KADILCI
ZAHTEVAjTE   POVSOD
CIGARETNE PAPIRČKE
V KORISt DRUŽBI SV CIRILA IN METODA
¦KATERI SO NAjßOLjSl ODVSEH DRUGIH
GLAVN ZALOGA
JOS.ŠTOKA TRST.
127
Ivana Bizjaka
Bermaline-pecivo
z varstveno znamko
V Ljubljani, Poljanska cesta štev. 25.
Naznanjam velecenjenemu občinstvu, da izdelujcm od r.januvarja ^
1902. Bermaline-pecivo, in sicer: Bermaline kruh, Bermaline namizni kruh,
Bermahne kolače, Bermaline prepečenec I. in II. in Bermaline biskuit.
To pecivo ima poleg; okrepčevalnega svojstva tudi izvanredno
redilno moč ter pri pravilnem zavživanju jako povspe.šuje moči pri zdravih
in bolnikih. Ima obenem prav posebno redilno moč za malokrvne, bolne
na želodcu, na živcih, bledične, jetične in okrevajoče.
Edino jaz imam na Kranjskem pravico, tako pecivo izdelovati.
Zavarovanje življenja
je emiueEtue važnosti za vsacega človeka, osobito pa /,a
gospodinje in matere
Y marsikateri obitelji je življenje moža oz-iroma očeta edini kapital, od katerega je
odvisen blagor cele družine. Ako mož predčasno umrje in zapusti nepreskrbljeno uđovo z
otroci, je često cela rodbina izpostavljena najhujši bedi. Hkrbni soprogi toraj ne more biti
vsejedno, ako so soprog oziroma otroci zavarovanl ali ne. Z zavarovanjem na življenje je možno:
VarovatI družino za slučaj smrti rediteljeve, preskrbeti otrokom doto, zagotoviti obstanek za-
konskim, množiti rodbinsko premoženje, višati privatni kredit trgovcu, obrtniku itd.
Pod najugodnejšinii pogoji sprejema
vzajemno zavarovalna banka v Pragi zavarovanja na smrt in doživetje, dote otrokom In pokojnine-
Ker ves čisti dobiček pripada členom. se po petictni zavarovalni dobi zmanjšujejo uplačila.
Boslej se je členom placalo dividende K    716641'28
Reserve in fondi znašajo „ 20579494-88
vsa doseđanja izplačila pa „ 62922942'86
Pojasnila radovoljno daje
Generalni zastop banke „Slavije" v Ljubljani
— y Oospotlskih ulicali št, 12. —
128