254                                               Slovenski glasnik.
Ali tudi domači, hrvatski učenjaki ne morejo pritrjevati starčevičjanski pretiranosti. Za vzgled podajemo danes svojim čitateljem mnenje prvega hrvatskega jezikoslovca in učenjaka, po vsem svetu znanega slavista prof. Jagiča na univerzi v Peterburgu. Ta je ocenil v svojem „Archivu far slav. Philologie" VI. zv. pag. 148. Florjanskega delo „Konstantin Porfirodnvj kak pisatel o južnih Slavjanah." — V tej oceni zametava Jagič najpoprej razdeljenje Slovanov v sami dve veji, kar je že davno kot napačno dokazano, a vender se po naših šolah še vedno tako uči. Potem razlaga Jagič, da so vsa slovanska plemena po svoji jezikovni sorodnosti jedno poleg druzega razvrščena, samo Hrvatosrbi zagozdili so se kot klin med druge južne Slovane. Prav lahko je dokazati, da Hrvatosrbi ne posredujejo med Slovenci in Bolgari kakor kakšen jezikovni most med njimi, (kakor posredujejo n. pr. Lužičani med Poljaki in Cehi). Iz tega sledi torej, da Hrvatosrbov še ni bilo na južni strani Dunava, ko so se Slovenci in Bolgari v svojo denašnjo domovino selili. Resnično pa je, da je hrvaščina izmed vseh slovanskih jezikov najbližja slovenščini (in bolgarščini) in da sta si morali te dve plemeni sosedni biti že v stari pradomovini slovanski.
Nadalje se tudi Jagič popolnoma ujema z vsemi učenjaki, ki prištevajo zagrebške Hrvate Slovencem in ne Srbohrvatom. Jagič piše namreč od besede do besede tako-le: „Zu den westlichen Siidslaven (nach der heutigen Be-nennung Slovenen) rechne ich die Bewohner Karntens, Krains, der Steiermark, Westungarns und des nordwestlichen Kroatiens."
Za nas je torej stvar določena in jasna kot beli dan. Nečemo se prepirati, a toliko se nam je vender potrebno zdelo omeniti o tem vprašanji oziraje se na grobe besede, s katerimi je nedavno neki odlični list hrvatski zgrabil našega prof. Sumana zaradi njegove knjige „die Slovenen", katera o tej kočljivi stvari tako sodi kakor Miklošič in — Hrvat Jagič!
Iz Zagreba se nam piše 15. marcija: Ta mesec sicer ne morem poročati o Bog si zna koliko književnih novostih, ali to, kar kanim povedati, vsekako je zanimanja vredno — Najprej naj bode povedano, da je g. Fran Folnegovič sedanji urednik „Vienca" izdal „Poziv k predbrojki na pjesme Andrije Palmoviča", o katerega pesnika prerani smrti je „Ljublj. Zvon" že poročal. Ves dobitek te izdaje namenjen je spomeniku, ki bi se imel postaviti na njegov grob. — Palmovič bil je pravi pesnik, pesnik po milosti božji in za tega delj priporočamo vsem prijateljem hrvatske književnosti toplo to podjetje g. Fr. Folnegoviča. — »Hrvatske Vile", velikega ilustrovanega časopisa hrvatskega, prišel je drugi sešitek med ljudi. Za-držaj mu je sledeči: Pesni: Zagorju — A. Kovačič; Vienac — A. H.; Sitne pjesme — Tugomil; Turobnice — I. M. Proza: Primorci — Jenio Sisolski; Može li se tako živit? — Lukjanov-Milarov; O teoriji novele — J. Hra-nilovič; Ovjekovjenčana stranica — D. K.; Juraj Dobrila; Trst — V. S.; Čovjek i priroda — V. K.; Hrvatsko kazalište; Listek. Slike: Juraj Dobrila; — Vienac; — Trst; — Skadarsko jezero; — Prediel iz Crnogore; — Dubovac kod Karlovca; — Nošnje za gospodje i djecu; — Hristovo krštenje (fotografski svetlotisek kot priloga) in Bašibozuci vode hercegovačke djevojke na pazar (na zavitku).
Leta 1871. osnovali so si rodoljubni hrvatski učitelji pedagogijsko književno društvo, kateremu bi bila svrha, širiti strokovno znanje in občo izobraženost
Slovenski glasnik.
255
hrvatskih ljudskih učiteljev in zastopati interese domačih ljudskih šol brez razlike vere. Da se ta namen doseže, jelo je društvo izdavati šolski list „Napredak" in časopis za mladež „Smilje"; vrhu tega izdalo je 14 knjig za učitelje in 7 za mladež. Iz začetka imelo je društvo mnogo protivnikov, no zdaj šteje že 25 častnih, 65 pravih, 11 dopisujočih članov, 320 utemeljiteljev in 1005 podpirateljev, a imetka ima 7927 gld. 27 kr. — Hrabro naprej!
Jugoslovanske akademije filologično-zgodovinski odsek imel je v 16. dan februvarja meseca sejo, v kateri je čltal prvosednik dr Fran Rački nekrolog dopisujočega člana in kijevskega vseučiliščnega profesorja A. A. Kotljarevskega, ki je lani 44 let star v Piši umrl. — V sednici matematično-prirodoslovnega razreda, dne 1. marca čital je pravi član J. Torb ar izvadek večjega za tisek namenjenega poročila o potresu 9. novembra 1880. Poročilo razpada v štiri dele. V prvem najobsežnejšem delu navedeni so potresni pojavi, ki jih je, ali komisija po akademiji sestavljena nabrala, ali ki so jih zanesljivi možje prijavili ali so v časopisih tiskani. Slednji so najmenj zanesljivi. V drugem delu razpravlja akademik posebne pri velikem potresu opazovane prikazni. V tretjem delu razlaga teoretične zaključke na temelji opazovanih pojavov. Iz vsega tega ukrepa akademik, da je ognjišče potresa med Kraljevim Vrhom in Zelino okolo Planine v globini 12'4 km. V četrtem delu navaja akademik škodo, ki znaša po vsej Hrvatski 3,276.130 gld.
Zadnje dni izložene so bile v prodajalnici Bothejevi v Ilici slike dobro znanega hrvatskega umetnika Mašiča. Občinstvo se je zanje zelo zanimalo in kritika strokovnjaška jih je močno hvalila. Najboljša vseh slik je „Vrt v solnci"; Mašič obljubil je zagrebškemu „Viencu" nekoliko originalnih slik ter potuje v to svrho po Slavoniji, da začne v slikah zbirati narodne kostume.
S  Slovenskega   prihajajo   cesto   naročila za hrvatske knjige, za tega delj menim,   da je tu na mestu, ako priporočam  knjigarno L. H ar t man a (Kugli i Deutsch) v Zagrebu. Ta knjigarna, ne sarrio da je do zdaj založila največ hrvatskih knjig, izdaje tudi vsak mesec „Yiestnik",  v katerem se navajajo  vse nove hrvatske (srbske) in slovanske knjige.                                                          M. M.
Iz Prage se nam piše 18. marcija: Ceske književnosti silno napredovanje more le ta presojati, ki ima priliko bivati v književnem središči češkega naroda, v zlati Pragi. Ker v „Ljub. Zvonu" že dolgo nobenega dopisa ni bilo, mislim, da bodem bralcem ustregel, ako črhnem katero o česki literaturi slednjih tednov. Kar se beletristike tiče, mora vsak razboren človek priznati, da se divno razcvita. — „Matice lidu" šestnajstega tečaja broj izšel je nedavno ter prinesel „Levo-hradecka povidka od Vacslava Beneše Tfebizskeho." Tega pisatelja so že prej močno hvalili, toda vsi česki kritiki so zložni v tem, da je nova ta „povidkaa njega najboljši dušni proizvod. Beneš Tfebizskv slika v tej povesti tožno, pretožno dobo češke povestnice, dobo belogorske bitke. Zato je pa dobro, da je izšla povest v „Matice lidu"; tem potem prišla bode v narod in ga vzbujala in navduševala. —¦ „Dve povidkv od A. Jiraska". Salonni bibliotekv č. 21. Prva povest v tej knjižici opisuje dijaško življenje, a to tako lepo, verno in naravno, da mora dopasti. To isto velja tudi o drugi pripovedki. Pisatelj ima bujno fantazijo, ali se vender ne vzdiguje preveč raz realnega sveta, vrhu tega je pa njegov zlog tako lep, tako eleganten, da ga češke novine ne morejo prehvaliti. — „Josef Kajetan Tyl. Obraz z