LaDIGCÄ
IZHAJA VSAK MESEC
1972 leloXVI. štev. Il
VSEBINA
Ma-er: Božič v družini . 161 Albert Miklavec: Božična ■noč, V 'božični noči . 162 Janez Tratnik: Ulkradena
polnočnica ................162
Albert 'Miklavec: Božično
'spoznanje ................163
L. N.: Za praznike ob radijskem sprejemniku . 163 Anton Kacin: Ivan Rejec 166 Albert Miklavec: Božični
čas .......................168
Mlada beseda ................169
Albert Miklavec: Biožično
iskanje ...................170
-j: športniki tromesečja . 171 m: Za sodobne žene in 'dekleta .......................172
Jože Velikonja: Ob 'popotnih doživetjih .... 173 Božo Zuanella: 'Pogled v B'eneško Slovenijo . . 174 Alojz Tul: Iz starih časov 176
Martin Jevnifcar: Zamejska in zdomska literatura . 177 Vrtcr/i muz: ¡knjige, gleda-
lišče ....................179
Čuk na Obelisku . . . 180
Revijo izdaja uredniški odbor-Marij Maver (odgovorni urednik), Albert Miklavec, Franc Mljač, Sergij Pahor, Jože Peterlin (glavni urednik), Zora Tavčar, Maks Šah, Drago Štoka in Edvard Žerjal (likovna oprema)
Zunanja oprema EDVARD ŽERJAL
Vsi pisci in uredniki sodelujejo brezplačno
Uredništvo in uprava: 34133 Trst, ul. Donizetti 3, tel. 768189 - Pod-uredništvo v Gorici: SKAD
Poštni tekoči račun 11/7019 »Mladika« - Trst
Registrirano na sodišču v Trstu št. 193
tisk »graphart« trst, rossetti 14 telefon 77 21 51
\/esele 'm srečne božične ¡praznike i/sem sodelai/cem in bra\/eem!
SVOJIM NAROČNIKOM POKLANJAMO ZA BOŽIC SLIKARSKO PRILOGO: ORIGINALNO GRAFIKO SLIKARJA BORISA ZULJANA. SLIKO LAHKO LEPO UOKVIRITE IN JO 'OBESITE NA STEN'0; TO BO LEP IN 'IZVIREN OKRAS VAŠEGA ¡STANOVANJA.
1)	Revija »Mladika« razpisuje natečaj za izvirno še neobjavljeno črtico ali novelo poljubne vsebine z Željo, da bi dela odražala življenje in običaje tukajšnjih ljudi in da bi kar najbolj odgovarjala konceptu te družinske revije. Vendar pa je treba pripomniti, da ti napotki niso obvezujoči. Avtorji so popolnoma prosti tako glede vsebine kot tudi obdelave in dolžine teksta.
2)	Na razpolago so tri nagrade:
I.	nagrada: 50.000 lir
II.	nagrada: 30.000 lir
III.	nagrada: 20.000 lir
3)	Rokopise je treba poslati v dveh tipkanih izvodih s priporočeno pošiljko na naslov MLADIKA, UL. DONIZETTI 3/1., 341333 Trst, do 31. JANUARJA 1973. Rokopisi morajo biti opremljeni samo z geslom ali šifro. Točni podatki o avtorju in naslov pa naj bodo v posebnem spremnem pismu, opremljenim z istim geslom ali šifro. V primeru, da isti avtor sodeluje na natečaju z več deli, mora poslati vsako v posebni kuverti.
4)	Ocenjevalno komisijo sestavljajo: univ. profesor in kritik Martin Jevnikar, glavni urednik revije prof. lože Peterlin, pisatelj prof. Alojz Rebula, pesnik Albert Miklavec in pesnica Ljubka Šorli-Bratuževa. Mnenje komisije je dokončno.
5)	Izid natečaja, ki je odprt vsem, ne glede na bivališče, bo razglašen februarja prihodnjega leta na javni prireditvi in po časopisju ter bo sporočen z osebnim pismom nagrajencem. Vsi teksti ostanejo v lasti Mladike. Nagrajena dela bodo objavljena v letniku 1913. Objavljena pa bodo lahko tudi druga dela, za katera bo komisija mnenja, da so primerna za objavo.
Posamezna številka Mladike stane 250 lir. Celoletna naročnina 2500 lir. Letna naročnina za Jugoslavijo 50 din. Letna naročnina za druge države je 6 US dolarjev ali enakovreden znesek v tuji valuti.

Ma-er
Božic v družini
December ¡e najvedrejši in najbolj prazničen mesec v !elu: povsod same luči, svetleči trakovi, raznobarvni balončki, sveče .. Včasih se zdi, da je te bleščave preveč. Kot bi se ljudje skrivali za vsemi temi minljivimi simboli ter hoteli z njimi nadomestiti praznino v sebi; kot da se bojijo pogledati preko tega zunanjega bleska v notranjost, v resnični pomen božiča. Včasih se res zdi, da smo sprejeli samo zunanje znake božiča, pozabili pa, da pravi pomen praznike Gospodovega rcjsiva seže dosti preko tradicionalnega Izmenjavanja daril in voščil. Tako pa so trgovine natrpane, denar ob praznikih izpuhteva, da sami ne vemo kdaj, vseh se polašča nekakšna mrzličnost, hlastanje po ne vem čem. Od krščanskega pojmovanja božiča ostane tako zelo malo. Zadnja leta se v družinah vedno bolj pogosto odpovedo celo jaslicam ali božičnemu drevescu, češ; »Nam se ne splača pripravljati jaslic In božičnega drevesca, že na božični dam gremo namreč smučat «
V želji, da bi svojim otrokom nudili čim več, jih zasujemo z darili, jim omogočimo izlete in smučanje, pri tem pa jih oropamo za nekaj, kar jim ne smučanje, ne vsa darila ne morejo nadomestiti: oropamo jih poezije, ki io izžareva božič, in miru, ki je s to združen. V božičnih praznikih bi se morali odrasli nekoliko umiriti, pogledati čim glob Ije vase in narediti nekakšen obračun leta, ki se izteka. Pa se največkrat zgodi, da do zadnje minute hitimo s pripravami, tekamo od trgovine do trgovine, zvečer pa vsi izmučeni nekoliko otopelo čakamo polnoči, ali pa gremo že prej spat. Naslednjega dne pa se nam rado že spet kam mudi — morda na smučanje ali v Slovenija (tam je delavnik!), za resnično praznično razpoloženje ostane malo časa Od takega božiča tudi naši otroci ne bodo imeli kdove kaj. Zato pazimo, da bo v naših družinah drugače. Predvsem potisnimo v kraj vso živčnost, ne pazimo toliko na zunanje znake božiča — darila, potice, izbrani menu, pač pa se posvetimo otrokom, da bo božič zanie čudovito doživetje. Že ves mesec jih pripravljamo na Jezusovo rojstvo, na Njegov rojstni idan- Pojmo in učimo jih božičnih pesmi. Že zgodaj začnimo pripravljati jaslice. Če so bili otroci pridni čez dan, lahko vsak večer v adventu potegnejo iz šopa slame slamico, ali pa potegnejo toliko slamic, kolikor dobrih del so naredili čez dan. Tako bodo pripravili Jezuščku mehko ležišče. Prav tqk,o lahko s kamenčki, ki predstavljajo dobra dela, gradijo pot do hlevčka.
Na božični večer ali dan prej naj otroci krase božično drevo, če ga imajo, in dokončajo jaslice. Jaslice in božično drevesce naj bodo v prostoru, kjer družina preživi večino časa. Na božični večer se vsa družina zbere okoli prižganega drevesca in naj poje božične pesmi. Lepo je, če ohranimo tudi stare slovenske navade: obhod s kajenjem in škropljenjem z blagoslovljeno vodo, branje božičnega evangelija, itd.
Tudi po božiču naj se otroci radi mudijo ob jaslicah, pa čeprav tvegamo, da temu ali onemu kipcu odleti glava Radi peljimo otroke v razne cerkve ali k sosedom, da si vudi tam ogledajo jaslice.
Predvsem bomo otrokom ustregli, če bomo v božičnem času več z njimi, če bedo čutili v nas neko pomirljivost in dobroto, ki ju v vsakdanjem življenju včasih zakrije preobremenjenost. Tudi ko bodo otroci že odrasli in jih bo življenje zapeljalo bogve kam, jih bo, morda čez leta, na božično noč obšel nekak svetal spomin, ko bodo v sebi podoživeli božično razpoloženje, 'ki je vladalo na božič doma.
Božična noč
Božična noč,
ena od neštetih,
ko zvezde zro
kot zamaknjene oči
v razstavljene predmete
po brezmejnosti vesolja...
Božična noč, ena od neštetih, ko temno je nebo in vihar hrumi, da človek koprni, v bojazni razdejanja...
Božična noč, ena od neštetih, ki so tako vsakdanje, da jih rabimo za spanje in vendar si edinstvena;
v tebi se rodil je božji Sin!
V božični noči
Zvezde vse vasujejo nocoj in naša srca. .
Sveti nepokoj nas sili,
da hitimo k jaslicam, kjer čaka Dete, da nas blagoslovi in nam podari največji dar:
LJUBEZEN!
ALBERT MIKLAVEC
Janez Tratnik
UKRADENA
POLNOČNICA
Ko me je šofer pripeljal na cilj, je bilo za nama že vse, kar je menda obveznega na stokilometrski vožnji iz Trsta: prvi tipajoči razgovori, grog v Postojni, zaničljivo ocenjevanje drugih vozniko\ in nazadnje 'majhno prijateljstvo, ki ne obvezuje, a prijetno greje. Zavore so še zadnjič zaškripale. »Vesele praznike«, stisk roke, kovček, tresk vrat. Izstopil sem iz avtobusa, edini potnik: komu bi se še ljubilo na pot v onem divjem mrazu, in to na 24. 'december, ko imajo ognjišča edinstveno silo v letu.
To je torej Ljubljana. Kako ista, kako drugačna! Gledal sem sibirsko opravljene meščane in skoraj upal, da mi kdo izreče dobrodošlico. Saj je vendar vsak moj gib, vsak moj pogled naravnost kričal, da sem se vrnil, vrnil! Koliko let že ni videl Jure domovine? Jaz je nisem deset, od tiste zmage, od tistega poraza leta 1945. Če bi moj šofer vedel, kaj se je dogajalo v meni, ko mi je počasi prihajalo naproti zasneženo prestolno mesto tujega Slovenca, bi bil tiho kot pri maši. Na srečo pa me je zamotil prav v trenutkih, ko ti čustva uhajajo z vajeti in je srce zbegani jezdec na podivjanem vrancu-
Oziram se <okoli sebe in tudi vase. Sem tujec ali samo neznanec? Oba morava o tem odločiti; jaz sam in pa svet, v katerega se vračam za kratke božične počitnice. Srce, ti pa zdaj mir, kot sva se domenila: ne bova uprizarjala spominskih božjih poti, ne bova se šla čustvenih baklad ob vsakem znanem drevesu, ovinku, vonju, zvoku. Šele ko naju bo lokalni vlak pripeljal skozi sneg na stari dom, šele ko se bodo odprla tista najlepša vrata na svetu, šele ko bodo roke in oči spregovorile še pred besedami — dobro, takrat pa se naj zgodi kar se hoče in kar se mora.
0O0
Večer je. Najdaljši dan mojega življenja se je umiril po viharju vsega sladkega. Spet smo vsi zbrani za mizo praznikov, posvetov, izpovedi in razsodb. In tisti četrti stol, ki ga je mati vseh teh deset let božala s pogledi (za vse na svetu bi jih ne bil hotel kdaj videti!), je spet zaseden. Pogovarjamo se srečni, ko da ni za nami desetletnega prepada. Prve ure so bile ljubeče okorne- Poznalo se nam je, da smo se bili predolgo pogovarjali le s tistimi stavki »Dragi sin, prejela sem tvoje pismo...« in »Ljubi oče, meni gre dobro in upam, da tudi vam.« Potem pa je le steklo in ko je šla božična večerja h koncu, smo desetletje tišine sporazumno črtali iz družinske kronike. V kotu so moje prve jaslice, poleg njih drevesce z okraski še izpred vojne. Med njimi je celo zvonček, s katerim je dajal Božiček vsako leto pred svojim skrivnostnim izginotjem znamenje, naj le pridemo gledat čudesa pod smrečico. Seveda je zazvonil tudi nocoj, saj smo bili še vedno otroci, mogoče bolj kot kdajkoli prej. Zdaj odvijamo darila in spomine, pijemo primorsko vino in tako
dolgo pogrešane ljube glasove• Na omarici je pripravljen ščepec kadila, ki se bo razlilo po hiši, ko se bo na lopatici žerjavice razcvetelo v oblak blagoslova. Bliža se polnoč in iz kota prihajajo med nas božične pesmi tuje radijske postaje.
»Pozno je že,« se oglasi oče in pomenljivo pogleda mater.
»Res je. Toda malo lahko vseeno še posedimo.«
»Opravili boste brez mene,« pristavi sestra, ki ji je celovečerno veselo žvrgolenje polagoma zamiralo. »Jutri imamo službo že ob šestih, veš.«
»Vem,« sem odgovoril. »Boš pa čuvala dom, kot stare mame,« sem jo še hotel malo podražiti. Jasno je bilo, da mora res čimprej v posteljo. »Mi trije se pa ne damo, kajne?«
Natočili smo še štiri kozarce■ Moje misli pa so si v veselem razburjenju že natikale gojzerice za nočno pot po snegu in ušesa so napeto pričakovala, kdaj se oglasijo zvonovi domače cerkve, ošabno velike za tako majhno vas. Ni bilo treba dolgo čakati. Zapelo je ubrano, vabljivo kot nekaj davno izgubljenega, da me je stisnilo v grlu. Po desetih letih smo spet skupaj, vi dragi bronasti prijatelji iz mladosti in detinstva!
Skril sem se za cigaretni dim, da bi ne bilo česa opaziti v mojih očeh.
»Tako, zdaj bo pa že čas.«
Namesto slovesnega dviganja od mize je sledila negibna, čudna tišina. Kot po nemem dogovoru je čez čas spregovorila mati.
»Misliš k polnočnici?«
»Seveda. Ne bosta šla z menoj?«
Spet molk.
»Saj, ne zamerita, nisem pomislil, da ste imeli danes ogromno dela pri hiši in da ste vsi utrujeni• In še oče pravi, da je naboden. Škoda. No, bom šel pa sam. Pa me ni treba 'čakati, veste.«
Zunaj je slovesno zvonilo, tu pa še vedno ni bilo nekaj v redu. Oče je počasi stopil do okna, gledal zasndženo dvorišče in se nato spet vrnil za mizo. Kratka tišina, cigareta je dogorevala, prsti na mizi pa so opravljali tiste čudne sprehode, ko misel ne ve, kam. Nazadnje je spregovoril oče.
»Poslušaj, sine, bolje bo, če ostaneš tudi ti doma.«
»Seveda, saj si tudi ti že zrel za posteljo,« je takoj priskočila na pomoč mati-
»Utrujen za polnočnico? Po tolikih letih čakanja na ta trenutek? Tako me pa v svetu še niso pomehkužili,« sem še zadnjič poskusil z drobno šalo. A že je vstajala v meni slutnja nečesa, kar je sledilo zdaj.
»Ne gre za to. Če bi šel, bi bilo malo... malo nerodno.«
»Nerodno? Zame?«
»Da.«
Izgovorjeno je bilo. Božični dih se je začel zgoščevati v gost dim, v glino, v skalo. V nekaj sekundah.
»Zakaj, oče?«
»Sine, po dolgih letih si se vrnil domov. Vem, kako ti je bilo v tem času hudo, toda nam je bilo še huje. Ne bi radi, da bi se kaj takega ponovilo. Naša bodoča srečanja visijo na tanki niti vizuma, ki ti ga lahko kadarkoli odrečejo.«
»Zaradi polnočnice? Saj ste mi vendar sami zagotavljali, kako vse drugače je zclaj tu. In ko so me pustili domov, so vendar vedeli, v katerem taboru sem bil, ko je šlo za vse, in kako mislim še danes. Če sem tu, pomeni, da imam čisto vest celo v očeh tistih, ki to uradno ugotavljajo, s kakršno že koli pravico. In zdaj naj bi ne smel k polnočnici?«
Oče je srebnil požirek vina.
Božično spoznanje
Tako si reven in nebogljen, tako si tih in preglasen, tako ponižen si in nezahteven, ko mirno spiš v trdih jaslicah, tako si majhen, da ne govoriš in vendar vsi hitimo k Tebi, da nas učiš in nam podariš božični dar.
ALBERT MIKLAVEC
Za praznike
doma ob radijskem
sprejemniku
Božič je najbolj intimni družinski praznik, Če smo kdaj v letu družine zbrane v svojem domu, potem smo prav v božičnih dneh. In če 'kdaj obiščemo svoj rodni dom, če smo odšli od njega, ga gotovo za božič.
V	ozadju naših pogovorov, bomo preko radia gotovo v vseh domovih pošiušali božične melodije. Ob nekaterih oddajah bodo naši pogovori obstali in bomo 'poslušati samo še radio.
Našim bolnikom bodo morda oddaje prav v praznike v tolažbo, starejšim in osamljenim ljudem morda tih pogovor s pevci, z igravci, z neznanimi znanci...
V	praznike boste na valovih tržaške radijske postaje lahko poslušali predvsem tele oddaje, ki jih je narekovala božična misel.
BOŽIČNI VEČER ob 19,20 bo začetek oddaj z voščili postaje in z božičnimi melodijami.
Ob 20,45 bodo v posebni oddaji Pratike poleg običajnega sporeda tudi božične pesmi. Nato pa oddaja Sveti božič, ki jo je napisal Niko Kuret, izvajali pa jo bodo igralci Radijskega odra.
Po poročilih, ob 23,30 bomo lahko spet poslušali božične melodije, ki imajo naslov Ob jaslicah. Pesmi nas bodo uvedle v višek večera — v POLNOČNICO, ki jo bo postaja prenašala iz župne cerkve na Opči-pah in pri katerih bo pel openski
cerkveni pevski zbor pod vodstvom dirigenta Staneta Maliča.
BOŽIČNI DAN. Oddaja Božično jutro v glasbi nas bo pozdravila takoj zjutraj ob 8.05 na Božični dan v ponedeljek, 25. decembra. Ob 11,15 imajo vsako nedeljo in vsak praznični dam rezervirano oddajo zase najmlajši, a koliko mamic in očetov in non in n omotov te oddaje posluša z istim užitkom kot najmlajši! Za letošnji božič je napisala igrico Lučka Susič z naslovom Najlepše jaslice- Igrica je prejela prvo nagrado na natečaju radijske postaje za mladinska dramska dela, izvajali jo bodo igralci Radijskega odra.
Božični popoldan bomo lahko poslušali v svojih toplih domovih zgodbo o dekletu iz šestega nadstropja. Napisal jo je znani sodelavec tržaške, ljubljanske in zagrebške postaje Aleksander Marodič. Zgodba je malce domantična, tokrat nastopi trubadur s trobento, ki skuša pridobiti srce v stolpnici. Ali bo uspel? Pričetek igre ob 15,45 v izvedbi igralcev Radijskega odra.
V igri, ki jo bomo poslušali sicer ni božičnega motiva, dotika pa se teh dni novela Alojza Rebule Pričakovanje. Ne dvomimo, da bo z njo naš tržaški pisatelj osvojil vse, ki bodo njegovo novelo poslušali. Na sporedu je ob 1910.
Tudi ostali večer nas bo vabil v božično razpoloženje. V Slovenskih razgledih, v tej stalni rubriki, bo ta večer na sporedu pianistka Gita Mal-ly; Breda Šček: Zvonovi v praznik; Koncert božičnih pesmi Zveze cerkvenih pevskih zborov v Trstu, posnet v cerkvi Sv. Antona januarja 1972. In še Kraška legenda o Rojstvu, ki jo je napisal Jože Peterlin. (Ponovitev v četrtek ob 11,35).
PRAZNIK SV. ŠTEFANA. — Tudi torek, praznik svetega Štefana, je še praznični božični čas. Zato je namenjena oddaja ob 11/15 spet najmlajšim. Poslušali boste 'lahko igrico Milenkin sveti večer, ki jo je napisala za radio po Gustavu Strniši Ma-riza Perat. Pa tudi odraslim je namenjena ta dan dramska oddaja in sicer ob 15,45. Naslov: Naši trije angeli, avtorja Dušana Tomšeta po S- in B. Spewacku. Tudi v oddaji epov ob 1910 bo Martin Jevnikar prikazal ep Gregorja Kreka Na sveti večer opolnoči. Ob 20,30 pa bo na
»Vse to je res- Toda nečesa mogoče nisi razumel. Ti se nisi vrnil pod domači krov, marveč tudi v majhno vaško skupnost. Določena vračanja pa so senzacija, ki niso vedno dobrohotno sprejeta. V božični noči lahko na cesti naletiš tudi na nebotičnega človeka. Sposoben bi ti bil izreči tudi zelo čudno dobrodošlico.«
Malo je pomislil in nadaljeval:
»Če ti rečem, da bi tvoja polnočnica lahko predstavljala določeno izzivanje, mi najbrž ne boš verjel.«
»Izzivanje!«
»No, pa razkazovanje. In to zna obuditi kak že zamegleni spomin. Procesi pomirjevanja duhov pridejo na vas vedno z velikimi zamudami. Minilo je komaj deset let. To je zelo kratka doba «
Spet je zavladala tišina. Med nami ni bilo več zadrege. Prišla je jasnost in z njo tiha, čisto tiha žalost. Moje razočaranje zaradi izgubljene polnočnice je prerasla bolečina, da si zdaj ti trije dobri ljudje očitajo, da so mi morali prizadejati nekaj hudega. Bali so se, da lahko majhna nerodnost pokvari mojo vrnitev prav na božični večer.
»Na vsak način pa ti ne branimo, če je tvoja želja premočna.«
To je bilo izgovorjeno tako iskreno, da sem zatrl še zadnji ostanek poslavljajoče se želje. Tudi moj odgovor je bil iskren-
»Ne, oče, ne bom šel. In naš večer ne bo zaradi tega prav nič pokvarjen.«
Strah, porojen iz starševske ljubezni, mora imeti vedno prednost pred vsako sinovsko željo. Globoko sem preričan, da bi se prav nič ne zgodilo, če bi šel. A zakaj povzročati še eno uro skrbi? lih ni bilo že dovolj? Pogovor je spet oživel, srca so se oddahnila. Toda ko sem kasneje po tolikem času spet ležal v svoji nekdanji postelji, so se med zahvalno molitev za srečno vrnitev vrivale misli, ki so božični svetlobi jemale nekaj sijaja. Zaspal sem kot otrok, ki je pravkar zvedel resnico o svetem Miklavžu.
oOo
Drugo jutro sem se odpravil k maši v mesto. Ko sem šel na postajo mimo naše cerkve, sem se delal ravnodušnega- Gledal sem vnemar naokoli, kot bi ne vedel, da se izogibljem pogleda na cerkvena vrata. Tam bi lahko bil sinočnji napis VSTOP PREPOVEDAN. Potem vožnja z vlakom, razkošna služba božja pri Frančiškanih, pa še kmečki zajtrk pri »Kolovratu«, v družbi z očanci in branjevkami. Po starem, za vsako ceno. Božično in domače veselje je spet prišlo v srce in ko sem se vračal kasneje s postaje, sem bil že zelo podoben včerajšnjemu človeku. Prišel sem do cerkve in mirno pobožal z očmi njeno ponosno pročelje. Za hip mi je hoja zastala, v srcu se je hotelo nekaj zganiti. A zapovedal sem si tišino in sklenil krepko stopiti še tistih sto metrov do doma.
Toda bilo je že prepozno.
Prav tedaj je cerkvena ura udarila poldne, skoraj istočasno pa je pričelo zvoniti- Najprej srednji zvon, nato manjša dva, končno še orjak v desnem zvoniku. Če bi poslušal kdaj drugič, bi bile to orgle, violine, harfe. Toda v tem trenutku je zgrmela name strašna sila, ki me je pobila na tla. Sinočja že zaceljena ranica se je odprla, da mi je raztrgalo prsi. Iz obeh zvonikov je grmelo, hrumelo, bilo plat zvona, divje pozvanjalo in metalo bronasto grozo na vse strani. Mili domači zvonovi so planili vame iz zasede in podivjali. Iz globin mojega bitja so nenadoma priklicali vse božiče na tujem, vse prestano domotožje, vse sproti tlačene gneve, ves tolikokrat
premagani odpor do ljudi, ki so duhovno pustošili mojo deželo. To, kar bi lahko v prejšnji noči bila spravna daritev, začetek pozabljanja in odrešujoče ljubezni, je zdaj udarilo iz mene kot reka sovraštva. Pred cerkvijo svojega prvega obhajila sem nenadoma začutil, da jaz sam vlečem za vrvi, ki jih je deset, sto, tisoč. S stotinami zvonov sem hotel izkričati obsodbo za vse izgubljeno, za vse nepopravljivo, za vse ukradeno-
Ne vem, koliko časa je trajala ta orgija. Nenadoma sem se zavedel, da jočem. In ko sem potem bolje prisluhnil, sem nejeverno pogledal gor v line: zvonovi so bili spet samo štirje. Doneli so ubrano, slovesno, sladko. Cerkovniku so prišli k vrvem na pomoč angeli, da so zvonovi zmogli tako pesem miru in betlehemskega žara. Obšla me je groza. Medtem po so tu igrali božjo glasbo, sem se šel jaz besnega maščevalca, na dan Odpuščanja in Ljubezni. In ta maščevalec, ki je uničeval vsevprek, je najprej in predvsem porušil Zveličarjevo bivališče v lastnem srcu. Za to delo se je poslužil prav teh zvonov, ki zdaj in vedno pojejo Slavo in Zmago. Kje je vse izgubljeno, nepopravljivo, ukradeno? Kje so poraženci in zmagovalci, kje dobri in slabi? Pusti vendar Bogu in času to, kar ne pripada tebi■ Prični spet iskati, popravljati, vračati najprej ti sam. In prični kar v sebi. Zdaj pa vstopi čez ta prepovedani prag, ti, ki kljub zaželeni polnočnici, kljub molitvam in gosposki maši danes sploh še nisi srečal božjega Sina!
V cerkvi je dišal spomin na stotine polnočnic, na tisoče maš, na milijone molitev. Sedel sem v svojo klop, tik že zbledele številke devet. Pogled je zmedeno zaobjel sto znanih, ljubih, davnih predmetov, nazadnje pa je obstal pred obhajilno mizo. Tam me je nekoč prvič obiskal Bog, ki sem ga kasneje tolikokrat izganjal iz svoje duše. S trmasto ljubeznijo me je potem moral neštetokrat čakati na vseh ovinkih in križiščih življenja vse do danes, ko sem pred Njegovo hišo ponorel od sovraštva, pa čeprav zaradi bolečin. Hvala, Gospod, za ta mir, hvala za to približanj e, hvala za božič pod domačo streho. In hvala za polnočnico, ki ni bila ukradena, marveč po meni neumljivem ovinku podarjena z navržkom. Amen.
sporedu opera enodejanka Božična pesem lina Liviabelle.
OSTALI DNEVI- — Opozorimo še na predavanje 'iz folklore v četrtek 28. decembra ob 19,10: Med božičem In novim letom. Napisal ga je znani narodopisec Metod Turnšek.
To je le nekaij izrazito božičnih oddaj ali oddaj z božično tematiko. Opozoriti moramo na to, da bodo tudi v drugih oddajah, tako predvsem v opoldanski ženski rubriki O-poldne z vami, ki je na sporedu v ponedeljek, sredo in petek ob 11,35 božična razmišljanja. Prav tako gotovo v Balončkih. In, da ne pozabimo Glasbe po željah! Naši poslušava seveda žele poslati z voščili svojim znancem tudi božično pesem. In tako še marsikje.
Kot vidimo, bo tudi letos tržaška radijska postaja za božič s Slovenskimi poslušalci trdno povezana 'in bo opravila ponovno za vse Slovence tisto vlogo in zgodovinsko poslanstvo, ki ga za te praznike opravlja že vsa povojna leta. Upamo, da bodo za prihodnji božič morda tudi že ostale slovenske radijske postaje prisluhnile želji svojih poslušalcev. Tržaški postaji pa smo Slovenci hvaležni, da z nami sodoživlja ta tako intimni božični čas.
L. N.
Openski pevski zbor z dirigentom S. Maličem, ki bo pel pri polnočnici
Anton Kacin
IVAN
REJEC
spominski zapisi iz naše bližnje preteklosti
(prevajalec - filozof)
Ob pogledu na sliko ne več mladega duhovnika, ki jo imam pred sabo, spet zaživijo trdi, a vendar lepi časi dela in bojev za naravne pravice slovenstva v naših krajih. Pravilen, poduhovljen asketski obraz, na katerem leži mir, iz katerega pa življenje kar žari. Visoko, za spoznanje nagnjeno čelo, svetle, žive oči. V desni roki drži knjigo, kazalec leve ima značilno dvignjen kot v opombo, da je to, kar bo povedal, vredno posluha. V ozadju je polica, polna knjig, skozi okno se vidi v daljavi na griču vipavski Sv. Križ, kjer je naslikani duhovnik Ivan Rejec ali Janez Svetokriški II., kot so mu v šali rekli sobratje, župnikova! sedemnajst let. Slika je fotografija izvirnika, ta pa je delo Toneta Kralja, ki je I. 1934 po naročilu politične organizacije portretiral Ivana Rejca in beneškega Ivana Trinka.
O tem duhovniku že druga generacija po končani vojni ni nič slišala. Na njegovo ime utegne naleteti le kak zagrizen knjigobrsk, ki bi pa iz tega, kar bi našel v časopisih in drugih publikacijah, ne mogel zadostno sklepati na izredno vlogo tega moža v slovenskem katoliškem življenju na Goriškem v prvi polovici našega stoletja-
Ivan Rejec se je rodil dne 11. novembra 1878 v 5e-breljah, lepi vasi na valoviti planoti med dolinami Idrijce, Trebuše in Kanomlje. Nekaj let poprej je prišel tja za župnika podjetni, veseli in požrtvovalni Idrijčan Adolf Harmel, ki je poslal v Gorico v šole Jakoba Rejca, strica našega Ivana. Da je bil Jakob Ivanov stric, sem zvedel šele iz Močnikove knjige »Spomini in izkustva« (1971). Poznal sem ga samo na pogled, z Ivanom sem mnogokrat govoril. Skupaj ju nisem videl nikoli. Po značaju sta bila čisto drugačna. Jakob je v mlajših letih nekaj pesnikova! (v Vrtcu); bil je osebni prijatelj in zagovornik pesnika Gregorčiča ter menda antimahničevec. Morda se mu je bil Mahnič zameril že prej, ko je bil prefekt, Jakob pa gojenec v malem semenišču. Kdo bo to vedel danes? Ivan pa je bil odločen pristaš Mahničev, prav nič pesnik, pač pa razumsko ubran duh.
Ivan je gimnazijo končal 1897. Mature ni napravil-Kolikor se da sklepati iz izvestja, ni bil pripuščen k ustni maturi. Ustno izročilo iz tistega časa pravi, da je pri pismeni maturi padel 'iz matematike. Svet se zaradi tega ni podrl in Rejec je živel skoraj šestdeset let polno duhovniško življenje, a vprašanje je le, kako bi bil vplival, če bi imel višje bogoslovne nauke in primernejše delovno mesto. Jeseni je vstopil v goriško bogoslovje. Posvečen je bil 14- julija 1901 skupaj z Jakobom Ukmar-
jem, Vinkom Vodopivcem, Ivanom Tulom, poznejšim bogoslovnim profesorjem in nabožnim pisateljem, ter z mnogimi drugimi. V septembru istega leta je začel svojo dušno pastirsko pot: pet let kaplan v Dornberga (do sept. 1906), pet 'let prefekt v malem nato v velikem semenišču ter istočasno katehet na gimnaziji (do konca julija 1911). Takrat je prosil za mesto profesorja moralke v bogoslovju, a mesto je dobil dr. Ujčič, poznejši beograjski nadškof. Rejec je uspešno delal med dijaš-tvom; ustanovil je dijaško konkregaoijo. Skupaj z dr. Josipom Srebrničem, poznejšim škofom na Krku, in s prof. dr. Josipom Ličanom je ustanovil Katoliško tiskovno društvo, ki deluje še danes. Tista ‘leta je nesoglasje med starimi in mladimi postajalo vedno globlje. Rejec je bil odkrit in delaven novostrujar. Ni izključeno, da je zaradi tega moral zapustiti Gorico in iti za župnega upravitelja v Ajdovščino (avgust 1911); tri leta pozneje je postal župnik v Sv. Križu (avgust 1914). Tam je preživel vojno, okupacijo 'in deset let fašizma. Dne 11. marca 1931 je bil obsojen na 'konfinacijo v Montefusco v južni Italiji. Na Goriško se je vrnil 18- apnila 1933. Naslednji dan 'je bil imenovan za župnika v Opatjem selu na Krasu. Od decembra 1941 je živel kot upokojenec doma v Šebreljah. Po koncu vojne je prišel v malo semenišče v Gorici, ob razmejitvi v septembru 1947 se je umaknil v Zalošče pri Dornbergu, kjer je umrl 2. avgusta 1958-V prvem letniku bogoslovja' je prevedel iz češčine deset črtic s skupnim naslovom »Na bojišču« (epizode iz laške vstaje I. 1848). Spisal jih je Jan Klecanda, ki je dogodke deloma sam doživel. Prevod je izšel v Gabr-ščkovi Slovanski knjižnici (1898). A. Gabršček pravi v uvodu, da izdaja to knjigo iz dveh razlogov: za 50-let-nico vladanja cesarja Franca Jožefa I. in za 50-letnico italijanske vstaje. Iz uvoda bi lahko sklepali tudi, da je prevod naročil on, da torej ni Rejčeva pobuda.
Pozneje Rejec ni veliko objavljal. Vtis imam, da ni pisal z lahkoto, prej s težavo in le, če je zahtevalo 'kako važno vprašanje. Znano je, da je sodeloval pri Primorskem listu iin pri Novem času do začetka prve svetovne vojne, torej v času, ko 'je na Goriškem zorela ločitev med staro in novo strujo.
S kakšnimi občutki je Rejec še! iz bujno se prebujajočega katoliškega življenja na deželo, je težko reči. Če sodim po tem, kako je pozneje prenašal hude nezaslužene udarce, bi dejal, da ga to ni preveč prizadelo. Bil je mož trdne vere in zaupanja v božjo pravičnost in nikoli ni godrnjal.
Nova prili'ka za uspešno javno delo se je Rejcu ponudila po vojni. V Gorici je vodstvo nove struje prevzel dr. Josip Ličan; pridružili so se mu mnogi mlajši javni delavci. Dr. Anton Gregorčič je počasi izgubljal tla.
Poglavitno vprašanje tistih let je bilo složno nastopanje v borbi za narodne pravice v novi državi. To so čutili vsi. Sklicali so sestanek, da bi se dogovorili o skupnem delu. Udeležil se ga je tudi Rejec, ki je pozneje pisal: »Delavci za občo blaginjo slovanskega narodnega drobca v Italiji se nismo mogli ogniti vedno zopet vstajajočemu vprašanju: ali krščansko delo za narod ali narodno de‘lo brez nuljnega ozira na krščanstvo? 2e na prvem sestanku kulturnih delavcev iz duhovniških vrst s kulturnimi delavci in politiki drugačnih vesoljskih nazorov ‘leta 1920 v tedaj še stoječem Narodnem domu v Trstu je stalo med nami to vprašanje ter se obravnavalo, a ker se ni temeljito in odkritosrčno razčistilo, se je zopet in zopet vračalo med nas. ... Radi njega so se vnemali med naimi spori in leteli očitki od nas tja k vom in od vas sem k nam.« (Jadranski almanah, 1924. Temelji in smotri narodnemu delu). V tej razpravi je ugotovil. da je »enota kulturnih smotrov danes v narodih redka, popolna nikjer.« Na glavno vprašanje, katero si je bil zastavil takoj v začetku, pa ni odgovoril realistično,-vse je namreč povabil, naj skupaj delajo na verski podlagi. Zgolj političnih smernic se ni dotaknil. Za splošno politično dogajanje pa je postavil tezo, ki se je vsaj deloma obnesla, namreč: »Kruta sila državne diktature je vselej časovno omejen pojav.«
Rejec je bil v besedi jasen, včasih trd. Eden njegovih starejših sobratov mi je ob neki priliki rekel: »Prav ima; to je gotovo. Toda težko ga berem, ker piše tako razumarsko, kot da nima srca.« Srce je seveda llnrell in še mehko srce; kar je dobil, vse je razdelil potrebnim, zlasti dijakom. Le razmere so zahtevale odločno besedo; prizanašal ni niti cerkveni oblasti. Tako se bere članek »Resna beseda v resni uri« (Zbornik svečenikov, 1921). Tam pravi med drugim, da se je, ko »je ta nesrečna dežela prišla pod ItaHo,« začel pokret za ustanovitev katoliške nadškofije za Jugoslovane v Italiji... »Narod trpi od novih gospodarjev brezprimerne krivice... S krivično posvetno oblastjo je v Trstu in Istri že opetovano potegnila i cerkvena oblast.« članek, objavljen poldrugo leto pred nastopom fašizma, zaključuje s pozivom: »A kličemo tudi materi sv. Cerkvi: Stoj ob strani temu mučeniškemu narodu kot varuhinja pravice in resnice!«
Za maj 1921 so bile razpisane volitve v državni zbor, prvič v novih pokrajinah. Na Primorskem je kandidiral tudi tržaški duhovnik Virgil Šček. Duhovnik — kandidat! To, kar je bilo v iranjki Avstriji nekaj običajnega — mnogi Slovenski duhovniki so bili državni poslanci (dr. Anton Gregorčič, Krek, Korošec in drugi) — je bilo v Italiji -nedovoljeno. Bolj je temu -nasprotovala cerkvena oblast, ki- je od leta 1-870 dalje prepovedovala k a to I i -čaino-m vsako udeležbo v politiki (Ne elettori ne ele-tti!) ter je šele po prvi svetovni vojni -dopustila- ust-ainovitev politične stranke na katoliški -podlagi (Pa-rfito popolare), a brez duhovnikov poslancev. Ustanovitelj te stranke duhovnik Sturzo ni bil poslanec. Šček je torej kandidiral in je bil izvoljen. Takrat ni bilo slišati, da ima kake
sitnosti. Pozneje so mi večkrat pra-vili ljudje, ki jim smem verjeti, da je bil suspendiran. Kadar sem ga v njegovi poslanski dobi videl, je bil vedno oblečen civilno, torej brez kolarja, kar je bilo v tistih časih tudI -nekaj hudo nenavadnega. Pravili sc m-i tudi, da je, preden je sprejel kandidaturo, stopil v Sv. Križ k župniku Rejcu po svet, kaj naj napravi. Rejca -je poznal še iz Gorice, kjer je bil kot dijak član njegovega dijaškega krožka, ter mu je za-upa-l. Rejec mu je menda odgovoril, naj mirno kandidira, kajti tista -prepoved je bila lahko dobra za stare pokrajine Italije, nikakor -pa ne v novih pokrajinah, navajenih na drugačno politično pra-kso, -in v močno spremenjenih razmerah. Tudi je politično navodilo brez zveze z verskimi resin-icamii. Ponavljam pa, d-a tega ne vem iz prvega vira, torej ne od Rejca dli Šče-ka, temveč od drugih oseb. Šček je bil izvoljen i-n je kot državni poslanec napravil veliko pozitivnega za Slovence.
Rejec -je v letih 1920 i-n 1921 urejal Zbornik svečenikov sv- -Pavla; va-nj ¡¡e pisal razprave o nacionalizmu, socializmu, 'socializaciji, boljševizmu, 'kapitalizmu in krščanstvu, socialni filozofiji krščanstva. Pozneje je prispevali zlasti pridige, članke organizatorične vsebine; pisal je tudi o pravilni slovenščini.
Ko so se leta 1923 začele- priprave za ustanovitev Goriške Mohorjeve družbe, je bil Rejec seveda zraven. Bil je član razširjenega književnega odbora. Prvo leto je za Mohorjevo napisal obširen zgodovinski dodatek k prevodu ruske povesti »Na Indijo« (spisal Da-nil-evskij, prevedel Al. Benkovič) z naslovom »Na-jz-namenltejši vrhovi slovanske zgodovine«, v ka-te-rem s kritično ljubeznijo opisuje delo svetih bratov 'Cirila im Metoda, poljsko zgodovino do Ivana Sob-ie-skega in carja Petra Velikega. Zanj in za takratno splošno slovensko razpoloženje je značilna mi-sel iz uvoda v ta esej: »Slovenci v Itali-
ji smo tista veja slovanskega drevesa, ki sega najgloblje v evropski Zapad; živo nam je treba, da se zavedamo duševnih vezi s slovanskim Vzhodom-« To ni nobeno romantično hejslovanstvo, temveč trezen, stvaren pogled na položaj majhnega slovanskega naroda v kleščah med večjimi narodi, ki so ga stiskali in ga še stiskajo z namenom, da bi ga zadušili. Za naslednje leto je Rejec prevedel iz francoščine »Sanguis martyrum« (Kri mučenikov). To je roman iz I'll, stoletja po Kristusu, Ieipo, a težko delo, previsoko za mohorjansko črtajoče občestvo. Prevod pa je temeljit. Roman je spisal Louis Bertrand. Rejec je dodal obširne opombe in razlage.
Rad se je bavil z jezikoslovjem. JezikoSlovili in slov-ničarili so takrat vsi; časnikarji, duhovniki, uradniki, učitelji, najmanj morda profesorji. Rejec je bil tudi v tem temeljit. Opozarjal je na napake, ki jih je srečaval v našem tisku. Ni jih bilo malo. Pozabiti seveda ne smemo, da pišoči niso imeli še nobenega zanesljivega avtoritativnega -pripomočka za pravilno pisanje. Pravopisa, če izvzamemo Levcev pravopis, kateremu so bili razni kritiki vzeli veliko veljave, nismo še imeli. Res je, da so nekateri besedni umetniki, kot oba Cankarja, Župančič, Finžgar pisali krasno slovenščino, da smo imeli jezikovno skrbno urejevane revije, kot Dom in svet. Ljubljanski zvon, Čas, a to ni dovolj, kajti vsi ne znajo izvajati iz lepe in pravilne proze splošnih pravil. Po Sloveniji in tudi na Goriškem je imel veliko jezikovno oblast prof-Anton Breznik oziroma njegova slovnica. A to je v primeri z današnjim stanjem zelo malo, skoraj nič. Rejec je priznaval Breznikovo avtoriteto po načelu, da je po trebna enotna pisava, čeprav morda ni vedno etimološko ati drugače utemeljena. Sam je pisal »bravec«; včasih so mu stavci ali kdo drug v tiskarni popravili v »bralec«. V predzadnjem letniku »Zbornika svečenikov« (1927) je objavil članek »Za našo slovenščino«, v katerem opominja slovenske pisce, zlasti duhovnike, -naj pišejo pravilen, umljiv jezik. Opira se na p. Škrabca, prof. Koštiala in zlasti na Breznika. Prva dva je nedvomno osebno poznal, ker sta pred prvo vojno živela v Gorici. Kakšna je razlika med vedeti in znati; kako pišimo: zaželjen ali zaželen in podobno. Zaradi takih stvari so se takrat duhovi razburjali. Rejec kritizira jezik molitvenikov: »Večina molitvenkov, ki so izšli pri goriškem KTD, je jezikovno skrbno prirejenih. To je osebna zasluga g. Ščeka.« Tega pa ne more reči o novih izdajah in dostavlja: »Čuti se, da je v tiskarni nestalo marljive in vešče roke g. Ščeka.« Šček, ki je bil tajnik KTD, je bil odšel v Avber v tržaško škofijo. Rejec je včasih skoval kako novo besedo za nov pojem. »Iz Severne Amerike čujemo novo besedo za nov logy« (fantoslovje).« (Zbornik 1927)
Ne vem več dobro, katero leto sva šla skupaj iz Žabnic na Sv. Višarje, kjer smo imeli večdnevni dijaški tečaj. Hodila sva štiri ure; minile so mi hitreje kot dve uri, katere sem porabil, kadar sem šel sam. Govorila sva tudi o pravopisu in slovnici: ali je prav čuvstvo ali čustvo; ali smemo pred veznikom in sploh kdaj postaviti vejico in podobne drobnjarije, ki so danes že trdno določene, a so bile pred nekaj desetletji še sporne.
Za dijaštvo je vedno skrbel in delal. Že pred prvo svetovno vojno je v Gorici zbiral dijake in ustanovil dijaško kongregacijo. Ni bilo prav, da je moral zapustiti sre-
dišče in iti na deželo. A tudi tam je marsikaterega nadarjenega dečka poslal v gimnazijo in mnogim je pomagal tudi gmotno, da so lahko študirali. Mnogi njegovi dijaki so postali duhovniki, drugi pa dobri katoliški laiki.
V dnevno politčno delo katoliške struje, ki je po letu 1930 moglo biti samo podtalno, ni segal. Nastopil pa je, kadar je šlo za načelno ali za pravilno praktično stališče v važnih vprašanjih. Ni gledal na to, kje je večina, kje manjšina, kdo razpolaga z denarjem kdo ne; potegnil je s tistim, o katerem je sodil, da zagovarja pravilno in pošteno politiko. V danes skoraj neznanem, a hudem notranjem sporu v katoliških vrstah, ki se je Vlekel skozi vsa trideseta leta in še naprej, je ostro in odločno nastopil proti bivšim prijateljem in sodelavcem. Svojega mnenja ni spremenil niti pozneje in razvoj dogodkov mu je dajal prav. Še sredi druge svetovne vojne (27. maja 1943) je v pismu mlajšemu sobratu priporočil, naj se ne da zapeljati, če mu kdo reče: »Saj ni med nami pravega razločka; če nas kaj loči, so same osebnosti.« On sam je »globoko prepričan, da je stvar zelo drugačna. Ko se že celo desetletje stalno ločita v naših krščanskih vrstah ti dve grupaciji, je naravno, da so pri tem tudi osebe pomembni činitelji, a odločilne na naši strani niso osebe; odločali so važni občestveni interesi, najbolj pa ideje, ki že zdaj vodijo duhove, a jih bodo še usodneje vodile pri delu, ki ga bo zapovedljivo nalagala zlasti duhovščini taka bodočnost, kakršno si obetamo.« Drugače misleči se sklicujejo »na splošno obveznost krščanske ljubezni.« Ne pomislijo pa, da je »tisti Kristus, ki poglavitno zapoveduje ljubezen, ravno v službi ljubezni prinesel tudi meč; in sv. apostol Ivan, ki je napisal najlepše besede o ljubezni, je napisal tudi prva tri poglavja apokalipse.«
Po vojni se v javnosti ni več oglasil. Umaknil se je v Zalošče ob Vipavi, kjer je še dobrih deset let užival zasluženi mir, Če je bil mir? V novih razmerah ni mogel nič povedati. Da je kaj pisal, se mi ne zdi verjetno; izključeno seveda ni. Sedaj je pozabljen, čeprav je v svojem življenju opravil veliko pozitivnega dela za slovensko skupnost. Zlasti je mnogo pripomogel k načelnemu razjasnjevanju v krščanskih vrstah na Goriškem. Ob spominu nanj se mi vedno zbudi primerjajoča misel, da je Ivan Rejec slovenski Jacques Maritain v manjšem formatu.
Božični čas
Božični čas,
čas dobrote in ljubezni, razlij na nas svoj žar presvetli, da nam ie spoznati, kako nas Bog ie ljubil, ko nam Sina je poslal na revni svet, da bi postali spet dobrote polni in ljubezni.
ALBERT MIKLAVEC
Anka Peterlin
TETA
ANKA
d
*d
u
O)
O
d
'd
d
n
Teta Anika, — to sem jaz! Ne verjamete? Da, teta, 'in že štirikrat povrh. Upam, da niste ostati ravnodušni ob tej novici. A če bi se vam slučajno to ne zdelo kdovekako pomembno, vam bom 'skušala pojasniti, kako velik in pomemben del življenja sem odkrila prav zaradi tega, ’ker sem pri petnajstih letih že štirikrat teta.
Bila sem zadnji otrok v družim. Morda niste nikoli poskusili, 'kaj to pomeni; vs'i po vrsti se čutijo pollčlicani, da vsaik po svoje preizkuša na najmlajšem svoje kar se da različne vzgojne metode, kadar 'so razpoloženi bolj resnobno. Kadar pa so dobrovoljni, te na mrtvo razvajajo, da potem še toliko bot j občutiš, kadar jih razvajalna žilica popusti in se gredo spet stroge vzgojitelje. Brat, ki mi je po starosti najbližji, bi 'bi‘1 morda lahko moj zaveznik, a fantovska žilica mu ni dala miru, zato me je s pravim užitkom dražil in mi nagajal. Manjkala mi je družba otrok, posebno mlajših, da bi se lahko tudi jaz uveljavila med svojimi vrstniki. Če sem že kdaj zašla v otroško družbo, mi otroci niso nikdar dodelili vloge mamice, kadar smo se šli očke in mambe, ali vloge prodajaVke, kadar smo se igrali trgovino. Zato s'i lahko predstavljate, kako neznansko sem se razveselila, ko mi je sestra Marija povedala, da čaka otroka. Predvsem me je, ker sem bila takrat še skoraj otrok, navdalo sladko upanje, da bom končno dobila družbo. Prišlo bo bilje, ki bo zapolnilo veliko vrzel. Toda to čakanje! Minila je pomlad, minilo je poletje, a še vedno nič. Mislila bi, da so me potegnili za nos, če ne bi bila videla sestrinih neverjetnih dimenzij. Postala sem pozorna tudi na druge spremembe. Sestra je izgubila ves smisel zame in sploh za vso okolico. Mirna in spokojna se je nekako obrnila navznoter, kot da živi samo še za malo 'bitje, ki bo nekega dne iztegnilo ročice svobodi in soncu naproti. Prevzela jo je tudi nekakšna aktivnost, po ves dan je nekaj pospravljala in preurejala, ko da se pripravlja na dolgo pot.
Nekoč, ko sem prišla vsa vroča in izmučena iz mesta domov, pa meje čakala novica: »Punčko imamo!«
»Punčko! Punčko! Zdaj sem teta!« sem vpila in nisem bila več ne lačna ne žejna. Pognala sem se k vratom. Kaj še, — obiske dovolijo šele zvečer. Bilo je čakanje brez konca. Nazadnje sem le stala pred steklenimi vrati v bolnišnici. Ko so jih 'odprli, sem se v eni sapi pognala po stopnicah in nato po prstih po dolgem hodniku. Na koncu so bila neka vrata priprta. Odrinila sem jih in zagledala polno postelj, obrazov, tablic, Marije nikjer. Le nekje daleč sem opazila roko, ki mi je mahala. Približala sem se in zagledala Marijo, bledo, izmu-
Mladi nismo svet zase
Najbrže smo že brali o anketi, ki jo je letos izvedel neki beograjski tednik med maturanti srbskih gimnazij. Pa se zdijo ugotovitve zanimive, tudi za tržaško mladino, zato spomnim nanje-
Vprašanje se je glasilo, kako gledajo maturanti na svoj delež v današnjem družbenem življenju. Iz njihovih odgovorov izhaja, da si maturantje ne delajo utvar, da bodo čez noč spreobrnili svet, želijo pa vsaj preprečiti njegovo uničenje. Dobro se zavedajo, da samo gola kritika ne pomaga, marveč je treba pokazati, »da za našo kritiko stoji sposobnost in želja narediti nekaj boljšega 'kot je to, kar kritiziramo.«
Vprašani maturantje se tudi zavedajo, da me živijo ločeni od ostale družbe, marveč so njen sestavni del.. »Nismo svet zase. Pojem "Svet mladih" je prazna beseda. S tem so mladino hoteli odvrniti od soudeležbe pri nedeljivem in resničnem življenju. Nismo opazovavai s strani, niti sami sodniki, ampak hočemo po svoji naravi biti sodelavci v življenju družbe.«
Morda tudi mi večkrat vse preveč samo kritiziramo in se zapiramo v »svet mladih«, vse premalo pa konkretno kaj naredimo- Od deklaracij je treba stopiti k dejanjem.
T. k.
Nič politike
Zdi se mi, da se je v našem krogu mladih ukoreninilo načelo: »Nobene politike! O politiki ne bomo govorili!« In smo se tega načela tudi skoraj povsod držali. Ne vem, kdo je vrgel to krilatico, mi smo ji podlegli. Zmeraj bolj pa spoznavam, da pri inas na deželi, pa tudi naši študentje, ki prihajajo iz mesta', tako malo razumemo prav politična vprašanja, da nas vsak še tako nerazgledan in neizobražen človek spravi v zadrego, ker je on politično šolam. Zato sem mnenja, da tisti bavbav že vržemo stran in da se razgledujemo tudi v naših krožkih po političnih vprašanjih. Saj že kmalu ne bom mogel dopovedati
svojemu prijatelju, kako osvajajo različne stranke s popolnoma nedemokratičnimi načeli in z najbolj skrajnimi in nespravljivimi metodami prav našo zdravo slovensko družbo. Zato se ine bom v bodoče prav nič bal pogovora in razprave o političnih vprašanjih in vabim tudi drugo slovensko mladino, da pristopi k preučevanju tudi teh vprašanj.
S. J. Dolina
O tem in onem
Rekli so:
Richard Burton, igralec:
Ljubiti se pravi biti toleranten v najvišji meri in nerazumljivo popustil iv.
Milena Mercuri, igralka:
Žena se lahko zaljubi najkasneje do petintridesetega leta. Kasneje se že zdi smešna.
Mia Farow, igralka:
Ljubezen je sočutje. Ljubiti se pravi, ne bati se odgovornosti 'm ran, ki jih zapušča ljubezen.
Madon Brando, igralec: Časnikarji so mi odvratni. Da bi si prislužili svoj honorar, brskajo kot hijene po tujih življenjih.
Majda Sepe, pevka:
Oblačenje je slaba točka vseh žensk. Na srečo imam jaz opravičilo za to — kot pevka moram biti okusno oblečena.
Lado Leskovar, pevec:
Rad hodim na koncerte po Sovjetski zvezi, čeprav so strašno naporni. Toda tam je čudovita publika, raka, kakršna je bila naša pred desetimi leti.
Josipa Lisac,pevka:
Nimam preveč velikega kroga oboževavcev. Toda veseli me, da so med temi tudi starejši, ne ie ml adi.
Božično iskanje
Zvezde žarite z novo svetlobo, pot pokažite v novo nam dobo.
Hlevček še išče človek trpeči za zatočišče Tebi in sebi.
ALBERT MIKLAVEC
ceno, a blaženo. Nisem upala vprašati, kje je punčka. Nenadoma se je približala negovalka v beli obleki in s kretnjo pokazala obiskovalcem v sobi, naj se približamo. Zagledali smo stekleno steno in za njo polno posteljic In v vsaki obraz novorojenčka.
Do takrat sem mislila, da so novorojenčki vsi enaki. Zdaj sem postala pozorna na to, da so različni kakor odrasli ljudje. Številka 45, — naša punčka! Kako naj opišem tisto, kar sem takrat začutila? Bilo je nekaj med razburjenjem, presenečenjem, srečo, veseljem. Če me ne bi bilo malo sram, b'i bila zavriskala ali zajokala. Mala je spala in odejica se -je o'b njenem dihanju enakomerno dvigala. Orni laski, nosek, usta — vse mi je bilo nekam znano — kje sem že videla nekaj podobnega? Ah, seveda, saj to je prava miniatura njenega očka! Potem je mala začela dvigati eno obrv, odprta je s težavo eno očesce, še drugo, nabrala je čelo v nešteto gub, raztegnila ustka in obrazek je kar nekako izginil spričo velike odprtine. Zaslišal se je nenavadno pogumen jokec. Tedaj se je nekdo rahlo dotaknil mojega komolca. Pogledala sem in opazila, da so vsi obiskovalci že odšli in da mora negovavka zapreti vrata.
Vidite, tako sem postala prvič teta!
»Biti drugič teta?« sem si mislila, »to bo že manjše doživetje.« Pa sem se zmotila. Šele ta dogodek je bistveno spremenil moje življenje. Komaj ob rojstvu male Manice, katero nam je podarila moja druga sestra, so doma začeli upoštevati moje novo poslanstvo, postala sem namreč teta, mimo katere kljub mojim štirinajstim letom nihče ni mogel, treba jo je bilo sprejeti kot povsem enavrednega člana družinske skupnosti, če ne celo kot trenutno v določenem smislu celo najpomembnejšega. Kajti biti teta je sedaj postalo poleg sladkega občutja tudi važna funkcija. Dnevni red malih kričačev ni mogel mimo male tetke Anke, ki 'bo odslej imela odgovornosti prave odrasle tete. Čeprav sem v hipu vzljubila nežno malo bifjice, ki je s svojim milobnim glaskom poživilo našo do tedaj tiho sobo, je v mojem srcu nastal majhen problem: katera od obeh nečakinj mi je ljubša. Srce se je težko odločilo, bilo je na strani obeh. Niti potem, 'ko sem včasih morala paziti na obe hkrati, se moja ljubezen mi mogla prevesiti na eno samo stran. Niti tedaj ne, ko sem med piljenjem grških glagolov mirila razžaloščeno mlajšo, ki je jokala za mamico, in nestrpno levila z očmi večjo, ki je že stikala po sobi. Pač pa mi je ob takšnih popoldnevih prišlo v zavest spoznanja, da je biti teta sicer čudovito izkustvo, a tudi odgovorna naloga. Kaj šele bo, ko se najavi tretji nečak?
Tole s teto Anico n'i kar tako, neprestano morate računati na kakšno presenečenje, zato se no čudite, da vas postavim pred nenavaden problem: kako postaneš od dvakratne tete v hipu štirikratna teta?! Dovolite, da vam pojasnim to skrivnost. Bilo je nekako takrat, ko smo pričakovali, da dobimo tretjo nečakinjo. Lepega dne ves zadihan priteče po stopnicah moj svak in dahne nepričakovano novico: »Dvojčki! Dva fanta imamo!«
Od takrat je minilo že pet mesecev. Matej In Tomaž se že smejeta. Čeprav sta si na moč podobna, je v njunem Izrazu že nekaj svojskega, tako da ju že dobro razločujemo. Kako je, kadar moram pri sestri Mariji popaziti hkrati na večjo in na mala dva, o tem naj molčim, raje si predstavljajte, kako čudovito in ponosno se počuti teta Anka, kadar s sestro pelje mala dvojčka na sprehod. Spredaj sedita mala korenjaka v velikanskem modrem vozičku, ki je kakor kočija. Te kočije pa ne porivajo konji, temveč ponosna mlada mamica. In, prosim, ne pozabite tudi na navzočnost pomembne osebe, katero predstavljam jaz: kaj bi namreč bilo, ko 'bi v naši sedaj tako povečani družini ne bilo tete Anke? in da bi tega nikakor ne pozabili, sem vam povedala to zgodbico.
ŠPORTNIKI TROMESECIA
Športno uredništvo našega radia, ki ¡e na začetku Ionske sezone začelo z nedeljsko enourno oddajo ŠPORT IN GLASBA, je letos dalo pobudo za anketno tekmovanje za izvolitev najboljših športnikov. Tekmovanje je fromeseono in se ga lahko udeležijo vsi poslušalci. V okviru tega tekmovanja sta bila za svoje uspehe na športnem področju že nagrajena namiznoteniški igralec Sokola Boris Košuta im nogometaš štondreške Juventine Edi Tabaj- Zdaj je v teku III. nagradno tekmovanje, v katerem sestavljajo trojico kandi-didatov kolesar Nino Maver, nogometaš Silvio Verginella in mlada ko-talkarica z Opčin Morama Sosič.
Nagradno tekmovanje se odvija v času treh mesecev, kar je morda nekoliko predolgo obdobje, saj rezultati In uspehi kandidatov že nekoliko zbledijo v spominu poslušalcev prav v odločilnih trenutkih glasovanja'. Morda bi si bilo treba izmisliti nekoliko agilnejšo formulo, ki bi bila bolj učinkovita.
Med prvimi kandidati letošnje sezone je brez dvoma najbolj znan veteran NINO MAVER, ki je nastopal kot kolesar več kot 30 'let. Začel je tekmovati leta 1938, ko mu je bilo 14 let. Njegovo športno kariero je začasno prekinila vojna, po njej pa se je preselil v Pulj in v Jugoslaviji je v nekaj letih dosegel vrsto prestižnih uspehov na raznih amaterskih tekmovanjih. Nastopil je med drugim na znanih mednarodnih dirkah kot na primer na dirki Praga-Berlin-Vairšava, dvakrat na dirki po Avstriji in večkrat na krožnih dirkah po Sloveniji in Hrvaški. Jugoslavijo ¡e zastopal tudi na dirki Dumaj-Gro-dec-Zagreb. Leta 1949 je bil državni prvak v ekipni vožnji na kronometer. Tri leta kasneje se je vrnil v Trst, kjer je kmalu začel nastopati med veterani in je takoj dosegel lepe u-spehe tako v deželnem 'kot tudi v državnem merilu. Obračun njegove dolge kariere znaša udeležbo na več kot 700 dirkah, zmag pa je dosegel 76. Ko so lani v Lorije rju ustanovili kolesarski klub ADRIA, je
bil takoj zraven kot tekmovalec in seveda tudi kot trener najmlajših članov. Njegova uvrstitev med kandidate za nagradno tekmovanje predstavlja torej priznanje za dolgoletno delo na športnem področju.
Kolesar je bil na začetku tudi drugi kandidat SILVIJ VERGINELLA, ki je star 34 let 'im zdaj zaključuje svojo športno kariero aktivnega nogometaša pri kriški VESNI. Za nogomet se je navdušil leta '1958- Bil je med pobudniki za ustanovitev nogometnega kluba na Proseku in je za Primorje igral do vključno lanske sezone. Letos je dobil izpisnico in je pristopil k Vesni. S tem pa je povzročil precej hude krvi na Proseku, kjer mu očitajo, da je ojačil »konkurenco«. Vendar je ta dogodek verjetno že pozabljen in bo zagotovo dobil glasove tudi s Proseka in Kontovela.
NA SOSIČ. Članica openskega POLETA je namreč stara šele 11 let in spada torej še med naraščajnlce. Kotalka že štiri leta, nastopati pa je začela letos ter sl je že zagotovila nekaj lepih uspehov. Na tekmovanju v Gorici je bila tretja, na mladinskih igrah v Pordenonu druga in na deželnem tekmovanju na Opčinah tretja*. Ob koncu sezone si je na treningu zlomih: gleženj — prav v teh dneh so ji sneli mavec — tako, da je bila za daljši čas prisiljena k počitku. Vendar pa se od tekmovalne plošče za kotalkanje ni oddaljila, saj je z nogo v mavcu prihajala večkrat na trening drugih članov Poleta.
To so torej kandidati za lil. nagradno tekmovanje oddaje šport in glasba. Razglasitev izidov bo na zadnjo nedeljo v letu, ki pade prav na 31. decembra.
—i
Čisto na začetku športne kariere pa je plavolasa kotalkarica MORA-
V božičnih počitnicah bomo pohiteli na snežne poljane na smučeh
PRIPRAVE ZA BOŽIČ
Za gospodinjo navadno pomenijo božični prazniki več dela, nešteto sitnosti, utrujenost... Treba je misliti na darila, na voščila, na tekanje po trgovinah, vsi pričakujejo lepo očiščeno in lepo okrašeno hišo, izbrana jedila za praznike — in za vse to bi morala poskrbeti gospodinja. Naš nasvet je, da omejite vse te priprave, črtate nekatere »,dolžnosti«, odklonite vlogo žrtve in spomnite vse, da je božič tudi vaš praznik. Poleg tega pa si pomagajte tako, da pravočasno razporedite delo, tako da se ga ne nabere preveč zadnje dni. Pravočasno pripravimo seznam daril, seznam, komu je treba voščiti, in kar kmalu to tudi opravimo. Pri tem ne pretiravajmo z darili, ne v številu, ne v vrednosti.
Potem se lotimo krašenja stanovanja. Pri tem naj nam pomagajo vsi člani družine. Kar bi bilo za nas
saima muka, se bo tako spremenilo v veselo kolektivno delo. Navadno nam rado zmanjka idej za božične okraske. Tu je nekaj nasvetov, kako z majhnim stroškom pripraviti nekaj božičnih okraskov.
Trakovi v obliki verige. Iz kovinskega srebrnega aIi barvnega papirja zrežite 1 am široke in 10-14 cm dolge trakove. Iz njih naredite o-bročke in jih združite v verigo. Taki verižni okraski maj bodo dovolj dolgi, da z vrha drevesca sežejo do tal ali do zadnjih vejic drevesca.
Pcmpon za drevesce. Vzemite šop navadnih ali plastičnih slamic. V sredini jih zvežite iin močno stisnite skupaj, da se slamice upognejo in naredijo nekakšen pompom. Trdno zavežite in pustite dolg košček zlate ali srebrne vrvice, da boste okrasek lahko obesile. Če hočete, lahko tak pompon potopite prej v škrlatno bar-
vo, ali ga pozlatite ali posrebrite s posebnim sprayem.
Kitajska svetilka. Vzemite barvan list papirja (14x20 cm) in ga upognite čez pol. S škarjami strizite polo od sredine (kjer je prepognjena) na 1,5 cm široke trakove, toda pustite 2 cm roba nerazrezanega. Na obeh robovih lista narišite s tušem nekakšne kitajske črke. Zaokrožite polo v obliko svetilke im spnite na konceh; naredite dve luknjici, na vrhu skoznju potegnite zlato nitko im obesite svetilko na drevesce ali nad vrata.
Balončki. Iz barvnega svetlečega papirja zrežite trakove dolge okoli 20 cm in njihove konce zlepite ali spnite s kovinskim žebljičkom. Ko boste imele dosti obročkov, jih uravnavajte v kroglo, pritrdite s sponko In ma vrhu zvežite z vrvico. Take balončke obesite na drevesce. Balončke lahko naredite iz enobarvnega ali večbarvnega svetlečega papirja.
Okras za sredino mize. Ves božični čas imamo lahko na mizi okras, podoben kot jih prodajajo v cvetličarnah, le da nas bo stal dosti manj. V -nizko, odprto vazo v obliki skodelice postavimo kos nekakšnega u-metnega mahu, ki služi za razporejanje ikebane (dobimo ga v kmetijski zadrugi). Preskrbimo si tudi nekaj lepih smrekovih vej. Konce smrekovih vej ovijemo z močno žico im zapičimo v mah. Ko tako lepo razporedimo vse vejice (tiste ob stramek morajo biti položno, ne navpično zasajene), jih lahko posrebrimo ali pobelimo s sprayem. V sredino okrasa zapičimo eno ali več rdečih ali belih sveč (spet ovitih na koncu z žico, tako da zasadimo žico, ne sveče!), vmes zapičimo dva ali tri lepe balončke; če hočemo, lahko dodamo nekaj klasov, ki jih kupimo v cvetličarni. Tak okras nam služi lahko tudi namesto božičnega drevesca. V tem primeru lahko postavimo med veje nekaj električnih lučk in ga obdamo s srebrnimi trakovi.
Jože Velikonja, Washington
OB POPOTNIH DOŽIVETJIH
Precej redno berem v tistih poročita in opise doživetij, kii jih posredujejo ameriški Slovenci pri obiskih Slovenije. Vsako tako opisovanje je osebno in zato ¿Ioni le na drobnih osebnih vtisih, ki jih opisovalci vendarle pogosto posplošijo v trditve: »Taka je danes Slovenija; taki so danes slovenski ljudje; to je napravit iz Slovenije komunistični režim.«
Naj mi urednik dovoli, da to pisanje malo razčlenim in komentiram.
Slovenija, Evropa ati Amerika se v svojem razvoju in spreminjanju niso ustavite. Razvoj in spreminjanje gresta v mnoge smeri, nekaj teh smeri je po našem mnenju dobrih, mnogo je štabih. Odvisno pač od 'tega, kaj človek dobrega ‘pričakuje in kaj označuje za dobro. Bistveno je le, da se razmere, 'ljudje, vasi im mesta neprestano spreminjajo, rastejo in razpadajo, pa najsi je režim kakršenkoli. Slovenija tod ni izjema. V današnji Sloveniji se prepletajo procesi, ki nastajajo zaradi rasti prebivalstva,, zaradi nove razporejenosti ljudi, zaradi tehničnih sprememb kakor tudi zaradi posegov političnega režima. Mnogo teh sprememb se pojavlja in uveljavlja brez direktnih posegov sedanjega komunističnega režima, včasih prav zato, ker režim nima smisla in znanja, kako naj bi spreminjanje usmeril. Tehnološki razvoj in ne režim je kriv, da je Sava le dolgo korito, po katerem se pretaka umazana tekočina, da je cesta od Ljubljane do Vrhnike pozarišče brezsmiselnih tveganj drvečih avtomobilov (tuji turisti niso nič boljši kot domači vozniki), da se Celje duši v dimu tovarn. Režim ali ne, dokler je tehnični razvoj dovoljen, bodo nastajale take im podobne spremembe, le čas in denar bosta pripomogla, da bodo začeli resno iskati in bodo morda tudi našli zadovoljive rešitve. Politični režim jih bo moral ostvar-riti, rešitve se ne bodo uveljavile same po sebi brez posegov. Zdi se mi skoro nepošteno očitati sedanjemu režimu, da je kriv za uničevanje slovenskega sveta, posebno če očitek prihaja z bregov jezera Erie, ki je danes svetovno znani primer uničenja, pri katerem komunistični režim ni imel nobenega opravka.
Marsikateri obiskovalec Slovenije ni pripravljen na spremembe, ki jih bo tam našel, posebno če so njegovi obiski redki in če si ogleda le svojo 'domačo okolico’. Za človeka, ki malo več potuje, spremembe niso izne-nadenja. Spomini, ki jih je prinesel s seboj, se obogatijo z novimi vtisi im ustvarjajo nove slike. Vsak obisk postane zanimiv že v pričakovanju, kakšne novosti so se v tem času pojavile.
Druga stran vtisov zadeva ljudi ter vse, kar je z ljudmi v zvezi. Pred nedavnim objavljeno poročilo v kanad-
skem delu Ameriške domovine (26. septembra 1972) je prikazalo razočaranje, ki ga je mladi slovensko govoreči Kanadčan doživel ob obisku ter ga povzel v stavku: »Z ljudmi tam me veže samo to, da oni govorijo slovensko in jaz govorim slovensko in nič drugega.« Trditev izzveni v obtožbo, ki bi jo lahko tudi zasukali in z njo obtežili obiskovalca: »Ali si kdaj kaj napravil, da bi te z domovino staršev družilo kaj več kot slovenska govorica?«
Slovenski jezik je posrednik in simbol, za ljudi doma bolj posrednik, za slovenske ljudi po svetu pa mnogo bolj simbol, katerega cena gre daleč preko dejanske posredniške vrednosti. Ljudje doma govore slovensko z enako nujo kot mi v Ameriki govorimo angleško v vsakodnevnih stikih, pa nam zato angleščina ne postaja posebno visok simbol kulturne veličine. Govorimo jezik, da z njim posredujemo. Ob mojih obiskih Slovenije sem vendarle redno srečaval ljudi, ki jim je Slovenski jezik več kot le sredstvo za sporazumevanje. Pogosto tudi ljudi, ki so pripravljeni govoriti o čem več kot o vsakdanjih materialnih zadevah. V resnici prav v Ameriki bolj pogosto zadevam na materialno usmerjeni govor. Za izpri-čevanje slovenstva seveda ni dovolj, da se postavim na sredo Kongresnega trga in izpovem, da govorim slovensko. Ni dovolj, da na letališču potegnem nekoga za rokav in mu rečem, da znam slovensko, četudi bi nosil suknjič z znakom kanadske šole. V najboljšem primeru se bo neznanec nasmehnil, kaj zamrmral in odšel po svoji poti.
Sprašujem se, če je z drugimi ljudmi v drugih deželah kaj drugače. Ali bi ne bilo koristno med Slovenci v zdomstvu neko iztreznjenje, kaj smo, kaj hočemo in kaj pričakujemo. Preden od drugih zahtevamo nekih dokazov razumevanja, nekih pričevanj o zavzetosti za 'slovenske stvari’, bi bilo koristno, da sami sebe najprej vprašamo, kaj smo pripravljeni napraviti in še bolje, kaj smo že napravili, da bi bile slovenske stvari doma in po svetu bolj žive; kaj smo napravili, da bi se odmaknili od togega materializma k malo večji duhovni sproščenosti. Materializem se ne utrjuje samo v Sloveniji. Ostri komunistični režim prvih povojnih let je predvsem uveljavil grobost in ustoličil brezobzirnost, potisnil je vstran tako imenovane 'buržuazne' znake spoštljivosti in je odkril grobosti ljudi in življenja. Vnesel je tudi v medsebojne odnose dobršno mero nezaupljivosti, kajti zaradi spreminjanja političnih smernic ljudje niso gotovi, ati bo danes oboževano geslo jutri še veljalo, in če bo nosilec prapora jutri še vodnik ali le odrinjeni upokojenec — kljub mladim letom-
Obiskovalec domačih krajev in ljudi nad vsem tem
ne bi smel biti presenečen, če vsaj do neke mere sledi življenju v 'stari domovini'. Obogatel bo za novo izkušnjo, to namreč, da se današnja Slovenija vključuje v teh-nološko^materialistični svet, da preživlja hude pretrese v svoji ekonomski in socialni strukturi, da pa se teh težav zavedajo tudi doma, čeprav neradi govore o njih s priložnostnim obiskovalcem. Prav tako kot mi neradi obešamo na veliki zvon naše težave in jih ne razglašamo neznancem, četudi govore isti jezik.
Iztrezniti se moramo, ko zvemo, da je po Amerikah raztresenih morda 20.000 povojnih slovenskih zdomcev in njihovih otrok, samo v Zapadni Nemčiji pa jih je danes štirikrat toliko. Medtem ko hodimo iz Amerik na priložnostne obiske, predvsem poleti, so slovenski zdomci fa Nemčije v pogostejših in mnogo bolj živih stikih ter zato po svojem številu ter zaradi rednejših stikov predstavljajo mnogo bolj živ problem za Slovence doma. Zdomci po Amerikah smo kljub dolarjem le peščica ter zato v očeh ljudi doma manj pomembni. Lahko bi navedli celo vrsto razlogov in nametali celo goro očitkov vsem tistim, ki jih imamo za odgovorne za sedanje stanje. Izseljenska matica gotovo ni brez krivde, posebno zaradi doslednega
ignoriranja posameznikov in Skupin, ki jih po režimskem kriteriju smatrajo za 'nasprotnike socialistične Jugoslavije'.
V Sloveniji bomo ob obiskih doživljali presenečenja, razočaranja in zadoščenja. Kaj bomo dobili, bo v veliki meri odvisno od tega, kaj smo pripravljeni dati. Darila, ki jih včasih nosimo tja, so manj pomembna kot naša pripravljenost, da bi za ljudi doma kaj napravili. Slovenija je sposobna živeti tudi brez nas. Če ji nismo pripravljeni nič dati, bomo samo bolj siromašni. Prav nič težko ni biti odkrit nasprotnik sedanjemu političnemu režimu doma ter biti istočasno posrednik pri bogatenju slovenskih vrednot ljudem doma, ob obiskih ali brez njih. Naivno pa je pričakovati, da se bodo ljudje doma zavzemali za nas in za naše potrebe, mi v zdomstvu pa bi samo čakali prekrižanih rok.
Vedno številnejši obiski so med ljudmi v Sloveniji končno le oživeli ugotovitev, da so Slovenci v svetu še vedno živi, da v svetu še niso izginili, da pa so pripravljeni in tudi sposobni ljudem doma pomagati, četudi ne soglašajo s sedanjim političnim režimom in čeprav sedanji režim tega noče.
Božo Zuanella
POGLED V BENEŠKO SLOVENIJO
Zadnje čase smo opazili veliko zanimanja za probleme beneških Slovencev tako v zamejstvu kot v Sloveniji. Organiziranih je bilo nekaj okroglih miz in debat in v tisku se pojavljajo članki, ki obravnavajo našo problematiko. Kar bom tukaj povedal, ne bo torej nič novega.
Gospodarski položaj
Kar se tiče gospodarskega položaja, je vsem znano, da morajo beneški Slovenci v tujino »s trebuhom za kruhom«; naše doline so revne in brez industrije, ki bi lahko ustavila izseljevanje; -nekaj naših ljudi je zaposlenih tudi v deželi (v Manzanu, Tržiču, Vidmu) in ti so večinoma »per. dolar!« (zjutraj gredo na delo, zvečer se vračajo). Živinoreja in kmetijstvo propadata tudi zato, ker doma ni delovne sile. Doma so pretežno starejši ljudje, ki se preživljajo s pokojninami.
Politični položaj
Beneški Slovenci volijo skoraj izključno Krščansko demokracijo že iz tradicije. Lokalna politika jih ne zanima toliko, da bi se aktivno angažirali in razpravljali
med seboj o raznih komunalnih vprašanjih- Te skrbi prepustijo občinskim svetovalcem, ki pa so v veliki meri nesposobni in nepripravljeni. Mimogrede je treba povedati, da naši administratorji niso samostojni in da glede važnih zadev, kot je na primer manjšinsko vprašanje, se vedejo po navodilih, ki prihajajo »od zgoraj«. (Glej na primer razne skupne izjave naših županov, kjer je rečeno, da v Benečiji ne obstaja manjšinsko vprašanje.) Naši ljudje so iz raznih razlogov v pretežni večini proti komunizmu in posebno proti domačim slovenskim komunistom. To nasprotovanje izvira in ima zgodovinsko podlago v zadnji svetovni vojni, ko so se po Benečiji borili slovenski partizani z aneksionističnimi nameni. Poleg tega moramo poudariti, da je pri nas edina stranka, ki se vsaj uradno zavzema za naše etnične probleme in pravice Komunistična partija. Zaradi tega so tudi tisti, ki niso komunisti, kot duhovniki, in se brigajo za naše naravne pravice, označeni kot komunisti, Litovci im izdajalci. Pri ljudeh samih torej imamo največjo oviro in nasprotovanje za dosego naših pravic.
Krščanska demokracija in njeni voditelji pa nas niso nikoli uradno priznali 'kot Slovence in namerno že 25 let čakajo, da bodo ljudje sami zahtevali dvojezičnost, slovenske šole im podobno, kar je pa nemogoče, če ima-
mo prod očmi 'kulturni položaj naših ljudi, 'ki so večinoma 'nevedni, nepismeni in nepoučeni o manjšinskih problemih.
Kulturno sfanie in organizacijski položaj
V Benečiji je malo intelektualcev. Našo inteligenco sestavljajo pretežno učitelji, ki so bili vzgojeni v italijanskem ali bolje rečeno iredentističnem duhu v špjaterskem učiteljišču. Od njih ne moremo pričakovati nobene podpore, ker nasprotujejo vsemu, kair je slovenskega, ali pa se sploh ne zanimajo za naše probleme. Morda se bo z novimi generacijami položaj obrni'1 na bolje. 2e sedaj je pri nekaterih mladih intelektualcih opaziti večjo odprtost glede naših problemov- Majhna peščica teh je angažirana lin pogumno sodeluje pri naših društvih in organizaciji domačih prireditev.
Glede kulturnega stanja moram povedati tudi to, da so naši otroci po končani osnovni šoli raztreseni po raznih italijanskih šolah in zavodih v špjetru in Čedadu, kjer počasi izgubijo veselje do domačega narečja, tako da se že med seboj pogovarjajo po italijansko- Po nekaterih družinah starši učijo otroke italijansko že preden stopijo v otroški vrtec, kjer se nadaljuje in okrepi raznarodovalni proces. Mislim, da je glavna ovira pri reševanju in pozitivnem razvoju našega manjšinskega položaja predvsem nevednost in nepoučenost naših ljudi, obarvana še s stoletnim 'kompleksom manjvrednosti.
Narodna zavest
Med našim ljudstvom ni narodne zavesti, vsaj v klasičnem pomenu besede. Pri tem je 'izjema majhna skupina duhovnikov 'in nekaterih drugih oseb, ki so se posvetili svojemu ljudstvu, vendar so naleteli med prebivalstvom na nezaupanje, pri oblasteh pa ,na velike težave. Nepretrgana propaganda je vcepila v srca in pamet naših ljudi misel, da je vse, kar je slovenskega, pro-tidržavno, ilegalno, skratka 'izdajanje Italije.
Beneška Slovenija je bila že iz časov beneške republike povezana z Italijo. Benetke in ne Avstrija so ji dale veliko avtonomijo in skoraj samostojnost. Beneški Slovenci so Imeli svojo vlado, svoje voditelje, svoje sodnike itd. Po padcu beneške republike jim je Avsrija vzela to avtonomijo, poleg raznih pravic in olajšav finančnega in ekonomskega značaja. Razumljivo je torej, zakaj so beneški Slovenci tudi pod Avstrijo gledali na jug, na Italijo, ina deželo, od ¡katere so dobili svobodo, 'samostojnost, materialne koristi iin podobno- Razumljivo je tudi, zakaj so leta T866 skoraj vsi beneški Slovenci volili za Italijo in se tako odtrgali od Avstrije in ostalih Slovencev, s katerimi pravzaprav niso imeli važnih stikov. Mislili so, da jim bo dala Italija, kar ijm je vzela Avstrija-
Če stvarno gledamo na to našo zgodovino, razumemo tudi, zakaj med našim ljudstvom ni norodlne zavesti in zakaj se beneški Slovenci ne čutilo povezane z 'matično domovino in z drugimi Slovenci, ki bivajo v Italiji. Pri nas bi 'morali ¡poudariti lokalne značilnosti in lokalno kulturo, pbjektivno proučiti našo domačo zgodovino, se-
znaniti ljudi z našo preteklostjo, skratka ustvariti javno mnenje, jim vliti nekaj poguma, nekaj samozavesti, jih prepričati, da imajo tudi oni pravico, da se osvobode kulturne in ekonomske sužnosti, in nazadnje odstraniti tisti kompleks manjvrednosti, ki spremeni našega človeka v strahopetca, oportunista in včasih tudi v izdajalca vseh tistih vrednot, ki so jezik, domači običaji in navade, domača kultura, ki so sestavni del njegovega življenja.
Verski položaj
Kar se tiče verskega stanja, moramo poudariti, da je vernost naših ljudi vkorentnjena v tisočletni krščanski tradiciji. Zadovoljni smo z obiskom nedeljske maše, z raznimi pobožnostmi in shodi. Zunanja udeležba 'je -zadovoljiva lin zagotovljena. Težko pa je odgovoriti na vprašanje, če pod to zunanjostjo obstaja resnično versko prepričanje. Mislim, da bomo tudi pri nas čez nekaj let občutili versko krizo ki se da v nekaterih pojavih že opaziti: mladina, ki je zaposlena po Furlaniji, moralno propada pod vplivom tamkajšnje že zmaterializirane družbe im nekateri so se že oddaljili od Cerkve. Ta proces se bo nadaljeval in 'kmalu bomo priče propadanju tradicionalne vernosti, 'na kateri temelji v veliki meri versko prepričanje našega kmečkega človeka.
Če to ugotavljamo pri naših ljudeh, ki 'žive doma, moramo reči isto 'tudi o naših izseljencih po svetu: ti lahko postanejo indiferentni do Cerkve -in včasih, daleč od domačega okolja, brez pravega ln globokega prepričanja o verskih resnicah, tudi moralno propadajo-
S ¡k S e p
Če stvarno gledam naše razmere, sem pesimist, vendar sem tudi prepričan, da se bomo vsi, ki imamo pri srcu usodo in resnične interese našega 'ljudstva, do konca borili, da bi dosegli tiste osnovne pravice ki 'pripadajo vsakemu človeku in vsakemu narodu. V tem našem prizadevanju prosimo In pričakujemo čimivečjo ¡podporo vseh Slovencev, ¡ker morajo 'naši problemi postati problemi celotnega slovenskega naroda.
POJASNILO
Objavljamo članek o beneških Slovencih, ki ga je napisal trčmunski župnik g. Božo Zuanella. Sestavek je bil napisan kot poročilo za 6. tabor zamejske mladine, kjer smo obravnavali položaj zamejskih Slovencev, a je takrat odpadel zaradi osebnih avtorjevih razlogov. Povemo naj še na tem mestu, da smo v prejšnji številki Mladike objavili poročilo Jožefa 'Smeja o porabskih in štajerskih Slovencih, ki ga je prebral na 6. taboru zamejske mladine dr. Stanko Janežič.
Prireditelji VI. tabora zamejske mladine
Alojz Tul
>
o
en
iz starih >§
KOLERE V
Bolezni in vojske so bile že v najstarejših časih največja nadloga. Za sabo so puščale razdejanje in smrt. Zato je prošnji vzklik v molitvah »Kuge, la;kote in vojske reši nas, Gospod« občuteno tolmačil to ljudsko vznemirjenost in strah.
Tudi v Trstu niso bile epidemije redek pojav, zlasti ne potem, ko se je mesto razvilo v živahno trgovsko in prometno središče, kamor so po morju in po kopnem zahajali ljudje in blago iz najrazličnejših dežel in krajev sveta. Kronike poročajo o številnih primerih kuge in kolere, vse do začetka našega stoletja- V zahvalo za rešitev mesta pred kugo, je mestni svet že v 17. stoletju dal zgraditi na Velikem trgu manjšo cerkev v čast sv. Roku, zaščitniku pred nalezljivimi boleznimi.
Toda pri ljudstvu se je najbolj ohranil spomin na kolero iz leta T849. Bilo je prve dni meseca avgusta, ko so se pojavili prvi primeri te bolezni. Očiten znak kolere je bilo močno trganje v črevesju, napenjanje in pogostno izločanje. Javne zdravstvene oblasti so več tednov prikrivale javnosti prisotnost epidemije v mestu. Toda bolezen je kmalu zajela takšen obseg, da je ni bilo mogoče več prikrivati. Obolelim so začeli priporočati uživanje velikih količin čaja iz rastlin kot so rrvedenka, kamilica in meta; telesne ude so si odevali z aromatičnimi obkladki ter jih masirali z gorčičnim obližem. Za razkuževanje zraka in prostorov so priporočali prevret kis v pobarvani ponvi, žganje živega apna in brinja. Zato so na trgih in ulicah v velikih posodah žgali katran in brinove veje-
Toda vsi navedeni ukrepi so malo ali nič zalegli. Kolera je v nezmanjšanem obsegu divjala dalje in žela obilne žrtve. Mrtvaške kapele pri Sv. Justu in pri Starem Sv. Jakobu so bile vsak dan polne mrličev. Bolezen je napadala tako zavratno, da ni bil nihče varen pred njo, četudi je zjutraj odšel čil in zdrav zdoma. Mnoge je napadla kar na ulicah. Zato so po mestu krožili posebni bolniški strežniki, ki so napadenim ljudem brž priskočili na pomoč. - Z nastopom meseca oktobra je dnevno zbolelo za kolero od ICO do T50 oseb. Za mesto s 60 tisoč prebivalci je bil to visok davek. Po nekem poročilu je do tega časa zbolelo 5561 oseb, umrlo pa jih je 2353.
Ljudstvo se je v stiski obračalo za pomoč k Bogu-S posebnim zaupanjem so obiskovali cerkev Marije Snežne (pri jezuitih), kjer se je že tedaj častila čudodelna podoba Matere božje Zdravja. To podobo je leta 1645 bivši jezuitski cerkvi daroval znani tržaški rojak Do-menico Rossetti v zahvalo za uslišanje v družini. — Ljudsko izročilo tudi pripoveduje, da je v času najhujšega divjanja kolere neka ženska šla po vino za svojega bol-
EPIDEMIJA TRSTU LETA 1849
nega brata v bližnjo gostilno nekje v starem mestu. Medtem ko ji je krčmar polnil posodo, se je pobožna ženska ozrla na Marijin kip v kotu gostilniške sobe ter se v srcu zaobljubila, da bo predlagala votivno procesijo, če ji brat ozdravi.
Ko je ženska prišla domov, je našla brata zdravega. Novica o tem se je hitro razširila po vsem mestu. Ljudje so v tem videli poseg božje Matere ter nagovarjali škofa, naj opravi zahvalno procesijo, v kateri bi nosili kip iz omenjene gostilne. — Dejstvo je namreč, da je po 15. oktobru kolera začela pojemati, tako da je prve dni novembra zdravstvena komisija prenehala z objavljanjem sporočil o novih obolenjih.
Navdušenje meščanov zaradi prenehanja kolere, ki je skoro tri mesece morila in ustrahovala mesto, je bilo veliko. V znak zahvale je bila dne 21. novembra zahvalna procesija ob velikanski udeležbi vsega mestnega prebivalstva. Vodil jo je sam škof Jernej Legat po glavnin mestnih ulicah od Sv. Justa po ulici Madonnina, mimo Stare Mitnice in od tu po Korzu na Veliki trg, kjer se je med prepevanjem hvalnic in zvonenjem zvonov vseh mestnih cerkva zaključila veličastna pobožnost.
Iz hvaležnosti za rešitev pred kolero so tržaški meščani odslej vsako leto obnavljali zahvalno procesijo na dan Darovanja Marije Device, t.j. 31. novembra. Tako se je vpeljal praznik Matere božje Zdravja, ki je bil zelo priljubljen in občuten. Tega dne so se mnogi vzdržali dela kot ob drugih praznikih. Le državne šole in uradi so redno poslovali. Vendar Tržačani niso nikdar dosegli tega, da bi 21. november postal tudi uraden mestni praznik. Kljub temu pa se je dejansko praznovanje tega dne tako zakoreninilo v zavesti ljudi, da se še danes številni meščani hvaležno spominjajo Matere božje Zdravja, ki se časti v omenjeni cerkvi Marije Snežne, ter se k Nji v velikem številu zatekajo še danes.
Martin levnikar
ZAMEJSKA IN ZDOMSKA LITERATURA (nadaljevanje)
BENEŠKA SLOVENIJA
Po smrti Ivana Trinka '(1954) ¡e v Beneški Sloveniji zavladata na literarnem in ustvarjalnem polju suša. Začeli pa so izhajati po zadnji vojni trije listi. Prvi je Matajur, glasilo Slovencev v Videmski pokrajini. Glavni 'in odgovorni urednik Vojmir Tedoldi. Videm - Udine. Letos ima XXIII. letnik. Nekateri duhovniki so obnovili Dom, verski list. Bollettino interparrocchiale. Direttore responsa-blle O. Burelli. Drenchia (Dreka) — Udine, Parrocchia S. Voffango. Oba lista prinašata članke v narečju in knjižnem jeziku, Dom tudi v italijanščini, da ju morejo razumeti bravci, ki niso nikoli obiskovali slovenskih šol. Tretji je Emigrant in so ga ustanovili beneški izseljenci v Švici (doslej drugo leto).
Beneškim Slovencem je namenjen tudi IrinkiDv koledar, ki izhaja v priročni obliki in z bogato vsebino, deloma v narečju, deloma v 'knjižnjem jeziku. Ureja ga prof. Rado Bednarik iz Gorice, kjer ga tudi tiskajo. Razširjen ni samo domai, ampak tudi med številnimi beneškimi izseljenci po Švici in drugih državah.
V zadnjih desetletjih pa je izšlo tudi nekaj samostojnih knjig, ki so morda obet za bodočnost.
ANTON BIRTIČ — MEČANAC
Anion B'riič se je rodil 1924 v gorski vasici Mečani v Nad iški dolini. Osnovno šolo je obiskoval v Petjagu in Tarče tu, glasbo pa 'je študiral v Čedadu in 'Ljubljani, kjer je na gimnaziji maturiral. Ostal je v Ljubljani, 1952 ustanovil svoj glasbeni Ansambel Beneški fantje.
Leta 1966 je izšla v Čedadu njegova knjiga Oj, boži-nie. Slovenske beneške narodne, Birtičeve in druge pesmi. Zbral in uredil Anton Birtič — Mečancic. Izdalo Prosvetno društvo Ivan Trinka, Čedad 1966, str. 96.
Narodnih pesmi je 68, nekatere so izrazito beneške, druge so znane v inačicah tudi po ostalih slovenskih krajih. Lahko bi rekli, da so pesmi fantovske, ker vse prepeva Birtlčev ansambel.
V drugem delu knjige so umetne pesmi znanih beneških pesnikov. Na čelu jim je narodni buditelj Peter Podreka (1822-4889, župnik v Ruoncu) s štirimi narodno spodbudnimi In oblikovno preprostimi pesmimi. Vse govorijo o težki usodi rojakov 'in proslavljajo lepoto Beneške Slovenije: »Zares si častita / Nadižka dolina! / Ja, vredna spomina / si stavnega ti. // Si lepa in velika / in tud si modrica, / zato si kraljica / slovenskih dolin.«
Sledi pet pesmi najbolj znanega beneškega pesnika Ivana Trinka Zamejskega (Trčmun T863-1954, duhovnik
in profesor v Vidmu). Tudi njegove pesmi opevajo ožjo domovino, o sebi pa pravijo: »Da zvezde nam svetlejše so žarele, / krepkeje, veseleje pač bi pele) / To pomni, brate, 'krivo nas ne sodi I / 'Prav motrit, umi nas in zdrav nam bodi!«
Največ umetnih pesmi je Birfičevih (42) in avtor jih je razdelil med uglasbene (24) in neugfctsbene (T8), ker jih je napisal za svoj zbor. Če bi hoteli presojati njegove pesmi z merilom sodobne slovenske lirike, bi ne prišli daleč, a bi tudi ne bilo pravilno, ker Birtič ni pesnik v navadnem pomenu besede, ampak popevkar. Ne zanima ga pesniška dovršenost in globoka izpovednost, gre mu le za možnost petja, za tekoč in peven verz ter za primerno vsebino. Na prvi pogled lahko odkrijemo, da se je učil pri domači ljudski pesmi, a tudi drugi rodoljubni pesniki se oglašajo iz njegovih verzov. Osnovni noti sta jim ljubezen do dekleta in domače dežele. V Deiincah beneških poje: »Preljepa dolimca Sauonjska rnoja, Rečanjska je urjedna na kupe zlata, / nam Terska ostala je zvesta sestra / narljeuš je Nadiška, kjer mi smo doma-«
Deset pesmi ima Izidor Predan, znani beneški kulturni delavec. Vse so izrazito rodoljubne in tožijo zlasti nad izseljevanjem. »V srcu čutimo bolečine, / okrog sebe tuji glas, / ne poznam svoje doline, / mi je tuja rodna vas.« (Črna megla)
Na koncu je še osem pesmi manj znanih avtorjev-Spremno besedo v knjigo je napisal France Bevk, ki pravi: »Preproste so te pesmi, nastale Iz ljubezni do materinega jezika, domače, lahko dostopne razumevanju in srcu.«
(Maja ocena v Meddobju, X., Buenos Aires 1967-T969, str. 275-276.)
NAŠ BOŽIC
NAŠ BOŽIC. Beneška pastoralka. Napisala skupina članov Kulturnega društva Rečan z Les. Trst 1972, strani 52.
V uvodu stoji, da je nastala ta 'ljudska 'igra v manjši vasi Beneške Slovenije, napisala in uprizorila jo je proti koncu leta 1970 skupina članov 'kulturnega društva Rečan z Les. In dalje: »Med pisci pastoralke ni niti enega, ki b'i 'kdajkoli hodil v slovensko šolo, tudi zato je jezik igre čisto po svojem izrazu nekoliko privzdignjeno narečje Nadišklh dolin. V njem prevladuje tragični motiv izse-Ijeništva, ki se pred očmi gledavca razpleta naravno in s pretresljivo verjetnostjo. Prav prepričevalna moč NAŠEGA BOŽICJA pa nam govori o tem, da imamo pred seboj
polnokrven umetniški organizem. To je še toiiko bolj dragocen, ker je v povojnem času prvi, 'ki v samostojni knjižni obliki prihaja iz Benečije v širši slovenski kulturni prostor.«
Pastoralka je vsebinsko dvodelna: v začetku im na koncu je pet prizorov iz svetega pisma', v sredi pa je enajst »beneških« prizorov. V začetku je angelovo oznanjenje Mariji, da bo postala Mati božja. V ta okvir je vdelan tragični motiv težkega beneškega življenja doma in v tujini, v emigraciji. 'Stani životarijo doma, mladina mora po svetu, kjer gara, da se bo nekoč vrnila domov in tu počakala na smrt. Marija se n! mogla poročiti z Bepicem, ker je bil siromak. Odšla je v Milan, Bepiic v Švico. Čez leta sta se za božič srečala v domači vasi, in čeprav je Marija pričakovala otroka s fantom, ki jo je zapustil, jo je Bepic vzel in odpeljal v Švico- Dokler je mogla je delala, a prav na sveti večer sta morala iz vasi v mesto na policijo, da se prijavita. Tu ne najdeta niti stanovanja, zato »za nas nie Božicja«.Ker pa je Kristus za vse trpel, »zatuo ist (Marija) se troštan, de počas' usi j'ud'jé bojo živel' 'kupe ku bratri med sabo!«
Zgodba je očitno naslonjena na svetopisemsko poročilo o Mariji in Jožefu, vendar je v delu toliko tragike beneških deklet in fantov in vseh izseljencev, da je pastorala prepričljiva in doživeta. Jezikovno jo je uredil prof. Pavle Merki), ki je spregovoril o jeziku ter dodal obširen Slovarček beneških besed.
Pastoralo so člani društva »Rečan« zaigrali tudi na radiu Trst A za Božič 1971-
(Moje poročilo v Literarnih vajah, XXTII., Trst 1971-72 154-155.)
ANGEL CRACINA
Mons. Angel Cracina, rojem v 'Campeglio (Čampej) pri Fojdi, sedaj župnik in dekan v kraju 'Buia '('San Lorenzo), je bili dolgo 'let župnik pri Svetem Lenartu Slo-venov. Tedaj je sestavil, uredil in sam založil celo vrsto knjižic, v katerih je opisal kakega beneškega duhovnika, različne cerkve in kraje, običaje, narodopisje in zgodovino, dodal pa je tudi vedno kako priložnostno pesem. Največ pesmi mu je zložil Valentin Birtič (IBirtig), župnik v Dreki, ki se podpisuje ZDRAVKO in sodeluje s pesmimi tudi v časopisih in revijah. Cracinove knjižice so navadno napisane v italijanščini, le posamezni sestavki so Slovenski, vendar so zaradi vsebine pomembne za slovensko kulturo in literaturo. Najvažnejše so:
A ricordo della prima S. Messa del rev. don Paolo Caucig, 1958...
Per la Prima Messa di don Mario Qualizza, 1962...
Una Messa d’oro a Cosizza, T963 -
Don Rino Fortunato Marchig sacerdote novello, 1964...
II Glubileo sacerdotale d'oro del M. R. Don Pietro Cernoia, parroco di Brischis (Pulfero), 1964...
Ccstumanze religiose di nostra genie, 1965...
Missionari nostri, 1965...
Un sacerdote novello a Jainich di S. Leonardo, 1966...
Devetica božična v podutanski fari. 1966. Če so bile prejšnje knjižice dvojezične, je ta popolnoma slovenska.
Zgled, namen in 'lepoto Cracinovega jezika vidimo v uvodu: »Dragi moji farani! Najparvo povjem vam de pišem po vašim zak' pišem za vas. Prosim, inič naj mi na zamjerejo tistli, ki so bl-i željel' mjet adne bukva pisane po gosponko. Potle vam porečem de me je nudila pisat jubezan do vaših 'Ijepih pobožnih navad... Kaj dragih on svetih starin jih je nardilo že konac tle par nas, ali skuoze prešennost ali skuoze nemarnost! Ge se zgubi še kar je ostalo od tistega svetega zaklada ki smo ga pouerbali od naših tih rančih, smo sami krivi... Vaš famoštar duhovnik Angelo Cracina. Podutana ('Sv. Ljenart), na šklepu devetice božične, 2 febrarja 1966.«
Najprej je opis in razlaga božične devetice (de-vetdnevnice), sledijo zapisi vseh molitev, kli 'jih je treba pri tem obredu izgovarjati, in končno seznam pesmi, ki jih 'ljudstvo poje pri tej devetici. To so pristne ljudske pesmi v beneškem narečju, stare in zanimive za slovensko etnologijo.
Knjigo je ocenil prof. Pavle MeTku (Zaliv, 1967, št. 5, str. 24-25: Knjiga v lepi slovenščini) in je edini, ki je doslej pisal o Cracinovem pisateljskem in izdajateljskem delu.
La chiesa di S. Antonio Abate in Berganiacco. 1967.
MILKO MATICETOV
Matičetov, znanstveni svetnik Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani, je strokovnjak za rezijansko in beneškoslovensko narodopisje. Mnogo tega blaga je izdal po raznih znanstvenih revijah, slovenskih, italijanskih, nemških itd., v Vidmu pa sta izšli dve knjižici narodnega blaga. Prva ima naslov:
Nozze Micelli - Longhino. Resia 27 agosto 1966. V njej je priobčil rezijansko ljudsko pesem 'Linoioa Tur-kinoica. Dodal ji je note in opombe.
Druga je separat iz revije Societá Filológica Friulama, Udiine 1970. Naslov je La leggenda di «Giosafat e Bar-laam» a Resia tipico esempio di tradizione discendente. Legendo mu je povedala Tyna Wájtawa (Valentina Pielich, vdova Negro) s Solbice v Reziji. Izdaja je opremljena z vsem znanstvenim aparatom. Legenda je natisnjena v rezijanščini in italijanščini.
(dalje)
EVROPSKA DEDIŠČINA
Številnim pobudam o stikih med tremi obmejnimi deželami Slovenijo, Koroško in Furlanijo - Julijsko krajino se je v oktobru pridružila knji. ga Airduina Gremonesija pod naslovom ; Evropska dediščina oglejskega patriarhata. Pisec Arduino Cre-mcmesi je znan kot dober poznavalec slovenščine in slovenske slovstvene zgodovine. Nedavno se je predstavil na televizijski oddaji »Ri-schiatutto« s temo o slovenskem slovstvu. Daši je že po prvi oddaji maral odstopiti, je na televizijskem ekranu predstavil Slovence več milijonom gledalcev. Sedaj je stopil v javnost s knjigo, v kateri na ¡poljuden način predstavlja davno in bližnjo preteklost nekdanjega oglejskega patriarha v političnem in verskem okviru.
Po avtorjevih besedah ima knjiga namen prispevati h kulturnemu, političnemu, verskemu in socialnemu sodelovanju narodov treh obmejnih dežel. Iz vse knjige diha zavzetost in ponos na velik kulturni pomen oglejskega patriarhata. Opis krajev, preteklosti, spomenikov in ljudi so tako živi in sodobni, da radi verjamemo piscu, da je vse te kraje osebno obiskal, se zadržal pri nemih in živih spomenikih, listal po arhivih, pregledal in preštudiral nad sto slovenskih, nemških, italijanskih in latinskih avtorjev od najstarejše pa do najnovejše dobe, npr. ko citira Zadnikarjevo Srednjeveško arhitekturo kartuzijancev iz letošnjega leta.
V petnajstih poglavjih Cremonesi predstavlja začetek, dvig, zaton in dediščino te pomembne versko-kul-turne in politične ustanove, katere dediščino si danes delijo škofije Furlanije, Koroške in Slovenije. Nas še posebno zanimajo poglavja, v katerih avtor obravnava naselitev Slo-
vencev na ozemlju patriarhata, pokristjanjevanje, opis in pomen samostanov na slovenskih tleh, njih kulturno, versko in gospodarsko vlogo. Dalje obravnava nemške vplive na Koroškem in v Sloveniji, govori o duhovnih vezeh med Furlani, Korošci im Slovenci ter o današnjem 'kulturnem stanju v teh deželah.
V uvodu predstavlja Cremonesi svoje delo z besedami: »Furlanija je bila zemlja, od koder se je nad tisoč let širila krščanska in italska kultura. Ustanova, ki je uresničevala to poslanstvo je bil oglejski patriarhat. Ta je s svojimi uredbami iin ustanovami predstavljal od ustanovitve pa do neprimerne ukinitve največjo škofijo v Evropi. Na to dejstvo danes pozabljajo, ali pa ga le malo poznajo ne le vsi Italijani, temveč tudi velika večina Furlanov, Slovencev ¡¡n Korošcev, ki so bili nekoč skupaj pod duhovno upravo tega patriarhata1-.«
Vzroki te nevednosti so različni. Med prvimi pa so nepoznanje zgodovinskih del, ki so jih napisali Furlani, Slovenci in Nemci. Furlanom avtor očita, da ne poznajo slovenskih zgodovinskih virov in literature, ki je skupna dediščina. Pomanjkljiva je ikonografija najpomembnejših o-seb. Da bo zgodovina uspela, da bo privlačna in postala ljudska lasi, mora biti bogata tudi na legendar-nostih, ki zajemajo in privlačujejo fantazijo 'ljudskih mas, iz katerih se nato porajajo novi kritiki, ki čistijo legendarnost od zgodovinskih dejstev. Prav tako avtor, ki je sam šolnik, toži, da so današnji šolski programi v .italijanski šoli preveč prežeti z dinastično savojsko-burbonsko problematiko in anglo-frankofilski. Zanemarja pa se regionalna zgodovina lin zgodovina sosednjih dežel kot so Tridentinska, Istra, Koroška im Slovenija. Koroška in Slovenija sta predstavljali dve tretjini oglejske cerkvene pokrajine. Zato je pisatelj čutil potrebo, da predstavi svojemu jezikovnemu krogu usodo, razvoj in dvig Koroške in Slovenije. Furlanija, Slovenija in Koroška so dežele medsebojnih srečanj in posredovanj jugovzhodne, srednjeevropske in ¡tajske kulture. ¡Preko teh dežel so šle rimske legije, barbarske horde in vojske evropskih velesil*. Današnja in jutrišnja Evropa ne more mimo de-
žel nekdanjega patriarhata, ne more izključiti 'iz svojega živega telesa Furlanijo, -Koroško iin Slovenijo.
Predstavitev zgodovine dežel in krajev daje zanesljivo potrditev, da je avtor vse tri dežele in kraje, o 'katerih govori, osebno obiskal. Pobu-dodo za -tako zasnovo mu je nudilo dejstvo, da je pred nekaj leti preučeval v Celju spomenike in dokumente ter pri tem naletel na star nagrobnik z napisom v štirih jezikih: nemškem, slovenskem, latinskem in italijanskem,
Za na*s Slovence Ima Cremonesi-jeva knjiga še poseben pomen. Toplo in izčrpno predstavlja 'italijanskemu svetu Slovensko kulturo, prav tako pa tud! Koroško, ki jo preveva trden in neizpodbiten slovenski element.
Pač pa ni Cremonesi točen in zanesljiv v trditvah o obstoju nekega vindišarskega jezika v Ziljski dolini. Vindišarski jezik je plod nemške miselnosti, ki slovensko govorečim Korošcem ne priznava pripadnosti k Slovenskemu kulturnemu krogu. Vindišarski jezik nima svoje književnosti, ¡’e le spakedram občevalni jezik, pomešan s slovenskim narečjem in nemškimi spakedrankami.
Poglavje o Slovencih Cremonesi zaključuje z ugotovitvijo: »¡Slovenci so si znali pridobiti spoštovanje drugih predvsem z ljubeznijo do lastne zemlje in izročil. To ljubezen so večkrat plačali s trpljenjem in žrtvami, zavedajoč se vedno, da se to izplača...«
Nekdanje tesne stike med tremi deželami je zrahlja1! čas in politični dogodki. Danes te stike utrjujejo turizem, uradna srečanja gospodarstvenikov in politikov ter srednjeevropski kulturni sestanki.
Tudi Gremo nesijfeva študija bo nedvomno veliko pripomogla k spoznanju narodnih kultur prebivavstva nekdanje oglejske cerkve. Nekdanja oglejska cerkev je razumela trojno jezikovno in kulturno tradicijo, bila je do tega tolerantna im razumevajoča. Oglejski ¡patriarhi in njihovi sodelavci niso vedno pripadali isti narodnosti, različne so bile narodnosti in tradicije tudi v njihovih podanikih. To je bila skupnost narodov, ki so se vsi čutili enakovredne.. To je bilo sožitje, v katerem je vsakdo čutil spoštovanje svojih narodnih zna-
čilnosti, navad in zlasti jezika. Večstoletno sožitje in razumevanje med narodi, različnih po izvoru, jeziku in navadah, lahko služi tudi jutrišnji Evropi.	Maks Šah
gledališče
DRUGA PREMIERA V STALNEM SLOVENSKEM GLEDALIŠČU
Slovenska noviteta domačega avtorja — to je vsekajkor največja ambicija, ki jo more imeti zamejsko slovensko gledališče. Vprašanje, ki se pri tem postavlja, se glasi: obstaja tudi neka kakovostna meja, pod katero tudi slovensko zamejsko gledališče ne more zdrkniti, če mu je kaj do kulturnega ugleda, posebno če je ta ustanova na očeh tuje kulture?
Ali se novo delo Filiberta Bene-detiča Pravila igre dviga nad to mejo?
Naj v opravičijo avtorju povemo, da se je lotil umetniško izredno kočljive teme, ob kateri bi utegnilo spodleteti komurkoli. V mislih imamo problem umetniške distance, do katere se mora dvigniti umetnik, če naj veljavno obdela narodnostno tematiko. Lavirati mora med Scilo praznega kozmopoJitizma in Karibdo sentimentalnega domačijstva. Fi-libert Benedetič je preveč oblepel ob problematiki razlaščanja naše obale, da bi mogel biti s svojim sporočilom svetovljan. Nasprotno, iz
dela zveni neki sentimentalen klic po ’zemlji’, ki vse preveč diši po provincialnem domačijstvu. Lahko tudi zdvomimo v resnično naprednost tega klica, če upoštevamo, da je kmet tudi med tržaškimi Slovenci manjšina, da je treba Slovenca vpeljati iz kmečke idilike v mesto, ga vzgojiti v polnopravnega meščana modernega mesta. Na drugi strani pa Fili-bert Benedetič ni bil toliko zvest danostim tukajšnje atmosfere in tukajšnjega človeka, da bi dosegel vsaj neko vzpodbudno domačijsko raven. Zakaj? Delavec ob šahovnici v kavarni, amoralni učitelj, ki je nosilec etičnega nihilizma, neki domnevni slovenski finančnik, ki je domač na ministrskih sprejemih — že ti suhi podatki kažejo, do kakšne mere je atmosfera drame, kolikor je mogoče o drami govoriti, skonstruirana. Naš kmet, naš profesor, naš gospodarstvenik se v tej konstrukciji ne more spoznati. Isto velja reči o dialektiki igre, s tisto razlastitveno afero, kateri se mora gledalec samo nasmehniti. Skratka, Benedetič bi bil lahko ostal na skromni ravni nekega domačijskega teksta, ki bi ob spoštovanju dejstev o-stai vsaj narodno vzpodbuden. Ambiciozno se je odločil za konstrukcijo, kjer narodnostno sporočilo sploh ne pride do izraza, vsa socialna etika pa se razblini v vrsto zgubljenih tirad na časopisni ravni.
Še manj milostna more biti sodba o fakturi tega dela. Lahko bi začeli s slovensko slovnico, ki kaže nekaj škandaloznih spodrsljajev. Naj se omejimo na dialog in na like. Kar se dialoga tiče, se mora Benedetič naučiti skoraj vsega. Kar pa se tiče likov, moramo spet reči; konstrukcije brez notranje obstojnosti. Bolj kot ljudje so to površne skice, od starega 'kmeta do študenta, od kmetice do vzgojitelja. Z vrsto podatkov bi lahko ponazorili njihovo klišej-skost, ki tudi dosledna -ni. Naj se omejimo samo na psihološko neobstojnost kmetice, ki je sprva eno samo zafrkavanje kmečke idilike proti možu, a ki na koncu s senti-viti. Nič dosti boljši ni Stric liz Avstralije, ki mu avtor čisto neupravičeno polaga v usta visokonamerne mentalnimi vzdihi izroča g osti n ji steklenko oboževanega domačega o-Ija- In simboli, s katerimi je hotel Benedetič prav tako ambiciozno dvigniti dramo? Gledališka igralka je povsem tuje telo, ki nima z ambien-tom im z dogajanjem ničesar opra-d ¡rektor na vsak 'korak rekel, da si tirade o zvestobi zemlji, la tako dikcija čisto neskladno pada iz dovolj prostaškega realizma v nekakšen sanjski surrealizem, ki dokazujeta samo, kako nedomišljena je ta reč, ki naj bi bila dokument o naši tukajšnji slovenski eksistenci.
š. Z.
Cuk na Obelisku
AGENCIJA ZA POMIRJENJE ŽIVCEV DRAGICA 1972
Mladinski krožek VOJONOPOSO je v zadnjem tednu v novembru priredil v Slovenskem djaškem domu v Trstu dvodnevni informativni seminar »DRAGICA 1972«.
Usoda se je zamotila proti njemu še bolj kakar proti DRAGI 1972, le da je bila v tem primeru v ozadju spletka REAKCIJE. Ta si je najprej pridobila zase vreme, ki se je z valom mraza v Trstu in s plundro v Sloveniji izkazalo kot čisti fašist. Potem je izrabila mladostno neizkušenost diskufantov, ki so se na seminar odzvali. S svojimi posegi so namreč ignorirali tisti čut za oliko, ki obvezuje gosta Slovenskega dijaškega doma, in so zastavljali predrzna vprašanja. Potem je v zaključnem popoldanskem delu zaradi že omenjene vremenske sabotaže odpadlo športno srečanje. In končno je odpadla še na-
slednja točka programa, srečanje z ljubljanskim pesnikom Ervinom Fritzom, ki ga je zadnji trenutek zmanjkalo iz prav tako nepojasnjenih razlogov, kakor je pred meseci zmanjkalo predavateljev iz Ljubljane.
Vskočil je Marko Kravos. Spregovoril je o Fritzovi poeziji. Ni znano, ciii je povedal tudi to, da je bil Fritz zaradi svojega dolgega jezika kdaj tudi prijavljen preiskovalnemu sodniku. Potem je zrecitiral nekaj njegovih pesmi. Ni znano. ali je mladim slovenskim socialistom-srednješolcem prebral tudi verze kot:
Ko ves slovenski tisk lizunsko in pasje molči tam, kjer bi bilo treba udariti s pestjo, se tudi moia strahopetnost več greh ne zdi dobro se ujemam z vso podi,o druščino.
Menda so imeli na Češkem na dan obletnice okupacije tako zastražene tovarniške sirene, da bi lahko {obdolžili le policijo, če bi se opoldne istega dine sprožile.
Tisti poldan so na Češkem vse sirene tulile. Zadnjikrat so — po direktivi — tako složno
fdile ob Stalinovi smrti.
Zdaj — policaji jih niso sprožili,
{država se lahko na policaje zmeraj zanese), sprožiti jih je moral kd,o drug.
Jaz verjamem, da so se sprožile same,
ali pa jih je sprožil kak duh,
duh Jana Husa, Jana Palacha,
ali kak drug duh,
ki ga policija ni mogla
ujeti pri delu.
DOMOVINA
Kajti treba si je biti na jasnem; časi so se spremenili.
Domovine ni več mogoče opevati.
Domovina so tisti tam zgoraj, ki imajo pred vrati svojih vil policaje, domovina so tisti, o katerih je prepovedano objavljati karikature,
domovina so tisti, ki pošljejo plave može s strojnicami
nad sive može ob visokih pečeh,
domovina so tisti, ki držijo za vrat domovino.
Slovenija, najbolj razvita, najbolj grenka beseda ...samo milijon nas je ...milijon slovenskih riti (ostali delajo na Nemškem) in ker smo riti, ni nikogar sram.
Čehi so nam pokazali,
kako lahko ves narod eno samo misel snuje, oni vedo, 'kaj je domovina...
»Koga više da volim?«... nikogar!
Dokler se v tei domovini ne spremeni, domovina, ki se nam laže in nqs duši, domovina, ki se našim težavam cinično smeje.
PRIPIS: zadnje informacije vedo povedati, da je Marko Kravos poslednjo pesem prebral. Na nesramno
vprašanje, ali iz omenjenega milijona ižključuje sebe, je baje odgovoril: »Ostali delajo na Nemškem. Ne na Tržaškem! Erwin Fritz zamejstva ni omenil!«
KAJ JE PRINESEL MIKLAVŽ 1972
Filibertu Benedetiču, avtorju drame Pravila igre: 1) Warringovo povest BOG POMAGAJ NO, Filly! 2) Jev-nikar - Kacinovo SLOVENSKO SLOVNICO (Z otroki in ne z otroci, »špegla« je slovensko ogledalo, predmet v zanikanem stavku zahteva rodilnik...)
Josipu Tavčarju, umetniškemu vodji Slovenskega stalnega gledališča, ploščo NA TRŽAŠKEM JE FLETNO, KO FIG’CA RODI.
Miklavžev dar igralcem: Beranov roman SOČUSTVUJTE Z NAMI, prevezan s trakom PROLETARCI VSEH GLEDALIŠČ, ZDRUŽITE SE!
IZ PROSECOJA PRI TRIESTEJU
FRANCESCO HUSU {prevajalec Prešernovega Krsta pri Savici) SE JE RODIL NA PROSEKU IN SE KOT MLAD DEČEK NAUČIL SLOVENŠČINE: tako je napisal drugi največji ljubljanski dnevnik, prav LJUBLJANSKI DNEVNIK imenovan. Skupina Prosečanov je na to odposlala sledečo brzojavko; »Prebivalci iz Prosecoja pri Triesteju se tudi sami mislijo naučiti KVELA LINGVA kot Francesco Husu. Smrt fašizmu, Trst je vaš!«
PROGRAM NOVITET SLOVENSKEGA GLEDALIŠČA ZA NASLEDNJA LETA
Sezona 1973 - Avtor: umetniški vodja SG »Enkrat jaz, drugič ti;
sezona 1974 - Tajnik SG: Petrcniieva obzorja;
sezona 1975 - Inšpicient: V familiji;
sezona 1976 - Urejevalec odrskih luči: Igra brez pravil;
Ko se rotacija izteče, pride spet na vrsto ravnatelj SG itd.
V »IL MERIDIANO Dl TRIESTE« ie že zagotovljena napoved PRIMA ASSOLUTA.
VABILO
Okrog božiča se bo v Tupelčah na Krasu srečala večja skupina slovenskih kulturnikov in namesto nekdanje deklaracije objavila novo O SIROTNEM SLOVENSKEM KULTURNEM PROSTORU.
Nastopil bo Matko Kravos z referatom: KAKO SEM REALIZIRAL NOVO IDEJO SLOVENSKEGA KULTURNEGA PROSTORA NA LITERARNEM VEČERU NA GOSPODARSKEM RAZSTAVIŠČU V LJUBLJANI.
Na razpolago bodo čevapčiči, ražnjiči in pristna domača kapljica. Pridite!
KOMENTAR MIHCA IN JAKCA
V ponedeljek 27. novembra je bila v Circolo della Cultura e delle Arti blizu Mihca In Jakca predstavitev italijanskega prevoda Prešernovega Krsta pri Savici. Predstavitev je nadvse uspela, ob izredni udeležbi Slovencev. Slovenci so bili sploh tako prevladujoči, da je Mihec na županski palači šepnil Jakcu: »Ti, kaj pa, če bi od danes naprej rekla tisti hiši tam doli CIRKUS ZA KULTURO IN UMETNOST, kar po naše?«
Učitelj: »Katera žival je najbolj prilagodljiva?«
»Kokoš, vedno znese tako veliko jajce, da gre lahko v lupino.«
☆
»Dedek, sem bral, da je pri 75. letih dvajset več žensk kot moških.«
»Bo že res, Boris, samo da mi to pri 75. letih ni več veliko mar.«
☆
Mož je prikolovratil pozno ponoči domov in žena vpraša: »Si ti, Jaka ?«
»Jaz, ja, koga si pa pričakovala?«
☆
Vsak začetek je težak.
Visok uradnik totaži novega u-radnika; »Nič ne maraj, če ti bo direktor na vsak korak rekel, da si tele. Poglej mene — zdaj sem na dobrem, a sem tudi začel kot tele.«
☆
Mož uči ženo voziti avto.
»Joj,« naenkrat vzklikne žena, zavore so odpovedale-«
»Mirno kri,« pravi mož, »poskusi se zaleteti v kaj takega, kar no stane preveč!«
Učitelj: »Kaj je mislil Arhimed, ko je planil iz kapeli in zaklical Heu-reka ?«
Učenec: »Našel sem!«
Učitelj: »Kaj je našel?«
Učenec: »Milo.«
☆
Primož in Matjažek sta bila povabljena na poroko. Vprašali so Primoža, če je torta dobra.
»Ja, ampak sem jedel že boljšo.«
Matjažek je opazil, da se gostje nasmihajo, zato je brž popravil:
»Jaz sem jedel že slabšo.«
»Povej, Aleš, kakšna je voda, če v njej plava muha?«
»A živa muha?«
»No, recimo-, da je živa.«
»Taka voda je zdrava, ker bi muha drugače poginila.«
☆
»Kdo je bolj zadovoljen, tisti ki ima deset milijonov ali tisti, ki ima deset otrok?«
»Tisti, ki ima deset otrok.«
»Zakaj?«
»Ker si no želi nobenega več-«
☆
Logika.
»Danes sem jedel gosjo pašteto, pa stavim, da ni bilo v njej nHi grama gosi.«
»In kaj potem? Si že jedel vojaški kruh?«
»Že.«
»No, pa si v njem našel vojaka?«
☆
Zadnja številka letošnjega letnika bo izšla takoj po praznikih.
MLADIKA
TRST - Ul. Garducci 15 Telefon 29-656
Bogata izbira naočnikov naočnikov za otroke precizna šestila, logaritmična računala
RIM- Slovenski
„HOTEL BLED”
Lastnik Vinko LEVSTIK
ITALIJA
ROMA - Via S. Croce in Gerusalemme 40 Tel. 777-102, 7564783
Blizu železniške postaje Direktna zveza z avtobusom št. 3
Domača kuhinja - Vse sobe s prhami
BOGATA ZALOGA GOSPODINJSKIH, OKRASNIH IN NABOŽNIH PREDMETOV-LESTENCEV-SVETiH PODOB IN ROŽNIH VENCEV
Trg S. Giovanni 1	— TRST — Tel. 35-019
Trgovina jestvin in trgovina goriva
Anton Bak
Ul. S. Cilino 34	Tel. 90.186
CENA 250.- LIR