150
Kratkočasnica.
Omizam.
Smešna mrvica.
„Omizama je li slovenska, latinska, grška ali nemška beseda; kaj mislite čitatelji dragih „Novic?" Gotovo ne uganete, in kaj velja, da še celo rajnci Ade-lung in pa Grim ne? In vendar je ta uganjka že več kot na pol odkrita. Pa čujte, kako da se je vplodila ta beseda. Vprašam nekega dne svojega starega pri-jatla in iskrenega Slovenca *), ki je bil nekdaj duhovnik pri nekem c. kr. laškem polku, ali je res, da se Lahi le težko uče nemškega jezika in da posebno črke „h" izgovarjati ne morejo? On mi to potrdi in mi v spričbo tega pove sledečo povestico:
Bil je omenjeni polk (regiment) na Dunaji v posadki, kar nekega dne eden izmed njegovih desetnikov (koprolov) s svojo vojaško četo sem ter tje po mestu pohaja in zdaj tega zdaj unega nekaj poprašuje, — pa ne dobi nobenega odgovora. To se na vse zadnje za malo zdi vojaku, da prav po vojaško zabavljati začne čez Nemce. Na to ga pa obda v hipu velika množica ljudstva — pa nobeden ne ve ne bev ne mev. K sreči se prerine skoz množico nek duhovnik, ki bil je tudi kdaj duhovni pastir pri nekem drugem laškem polku. Ta vpraša desetnika, kaj da želi? Prav po brešjansko mu odvrne: „Dove že omizam?" (to je po naše, „kde je omizam?") in še pristavi, da mu je ukazano, tje s svojimi ljudmi na stražo iti. Duhovnik si beli glavo, kje da bi bilo to, pa zastonj. Vprašuje na dalje, zakaj da se tje pošilja straža? Desetnik de, da je tam poglavitna cesarska denarnica. Gospod se pomuza in reče: „A zdaj se razumeva, vi hočete reči „Hauptmunz-amt?" Desetnik ves zadovoljen zaupije: „Appunto — omizam, omizam — reverendo!" (da, da — omizam, omizam, duhovni gospod!) Na to se mu pove in pokaže, kam da ima iti. Desetnik se zahvali, ter okoli stoječe kukasto pogleda in pristavi: „Cujte gospod! tudi mar-sikterega tih zijalov sem vprašal za omizam, pa mi še kar odgovoril ni;   fejte bodi!" — in hitro korači dalje.
*)   Tudi   „Novicama  pošiljal  je  prav  mične  sostavke.    Molči že več  časa, — da bi se pač kmali zdramili                       Pis.