IVO TROŠT:
,,Te pa, te!"
/f                ~"-\   oro občuduj iz doline,  cerkev  odznotraj in gostilnico
/                <LŽT>'           odzunaj,  pa ne boš  prevarjen  nikoli!"   Tako pravilo
jžpR\        je oče  Makovec godel   dan za dnevom  sinu Cvetku ^Mffirtr'       letošnje počitnice.
^^C^   <sS  i    I             Cvetko je bil v naši  vasi  edini  dijak.   Zato ni
6==9i\   ^»1   /   čuda, če mu je bil  dolg čas vedno in vedno v Ijubi
\ \     Jx\j0   I/    domači hiši,  pa vedno in zmeraj v ljubi rojstni vasi.
\^_*4fx/         Kadar je le mogel, se je iztrgal domačim izpred oči
-----^           ter šel občudovat tudi zunaj domačega  zeljnika slo-
vensko domovino. Starejši brat Anton, ki je že pomagal pri delu, bi ga bil rad spremljal, zakaj če je kdo radoveden, je mladina ob svojem času. An-tona pa niso pustili od domačega dela. Le ob nedaljah po prvi maši se je časih zmuznil s Cvetkom v okolico ali po bližnjih hribih.
Tinko, Makovčev najmlajši, je bil pa še v krilcu in je za bratoma samo žalostno gledal, ko sta odhajala, in je neizprosno zahteval »odpustkov", ko sta se lačna, trudna in žejna vrnila pod očetov krov. Tinko je namreč mislil, da hodita brata na božjo pot, odkoder mora vsakdo prinesti »od-pustkov", če je le kaj prida.
o,    246   ,~—
Ako mu nista prinesla kake malenkosti, je šel Tinko kar sam preti-pavat nahrbtnike in iztikat, kje dobi kaj za drobne zobke. Neki ponedeljelc jutro sta se Cvetko in Anton komaj prebudila in še pretezala trudne ude na ležišču. Mati je pripravljala družini zajtrk in se jezila, kako da ne mo-reta fanta ob nedeljah zvečer pravočasno spat. Šla sta namreč še pred pol-dnem na bližnjo goro in se nista mogla prej vrniti. Oče je godrnjal svojo pesemco: Bgoro odzdolaj, cerkev odznotraj, gostilnico odzunaj" in vmes prav glasno zabavljal, kako čudna je danes mladina, da ne mara počitka ob ne-deljah, marveč lazi rajša po hribih, si razbija giave, lomi ude na zdravem telesu in se poti, trudi in strada. Ali bi ne bilo lepše v senci pod hruško?
Prvi je prilezel z ležišča Cvetko, se umil in začel pripovedovati tna-teri še pred zajtrkom, kako prijetno je v božji prirodi, v čistem gorskem zraku, kjer vidiš daljni svet v vsej krasoti. Visoke gorc in globoke doline, srebrne reke in bliščeča jezera, zeleni gozdovi in pisano polje — vse je planincu kakor pričarano pred očmi. Cvetko je trdil, da sta videla včeraj celo — morje. Koliko pa vasi, trgov, cerkvic, tvornic, gradov in gradičevf To je najboljši zemljevid — kar na dlani.
Mati je odložila kuhalnico in poslušala. V tem času je prišel bliže tudi Anton, že popolnoma v delavniški obleki in gledal za delom, navajen takih pridig po praznikih. Kmalu je prisitnanl odnekod še Tinko, ki so ga najmanj potrebovali. Tudi se ni nihče mnogo zmenil zanj, ker je povsod klicalo jesensko delo. Ko se je tudi oče Makovec približal nekoliko pomir-jen v hišo, je pričel Anton pripovedovati, kaj koristnega je videl včeraj po svetu. Anton pa ni govoril o lepem razgledu kakor brat dijak. Videl je mnogo lepih njiv, sočnih senožeti, lepo rejenih krav, pil bistro vodo iz gorskih studencev, videl bežečo srno in zajca, zobal jagode in maline, brus-nice in borovnice in jedel planinski sir Brat mu je pokazal v gozdu mnogo-grmov in dreves, ki jili doslej še ni poznal. Sploh se mu je zdela vsa dolga pot samo kratkočasen izprehod.
Oče Makovec je sicer rajši poslušal te besede, kakor Cvetkove slavo-speve slovenski domovini, prepričan pa le ni bil, da bi moral človek ob-pražnjih dneh kar takole hoditi z dotna brez vsakega dela in opravila. Po-navljal je, da je tudi on že kupoval par volov Iri dni hoda od doma. Po konje je šel celo v Dobovo na Štajersko. Videl je Trst in Ljubljano ter bil na Brezjah in Žalostni Gori, loda vselej z gotovim opravilom. Pridru-žila se je tetn besedam tudi mati Makovčeva, ki se je spominjala, kako so v mladosti hodila dekleta na Kras žet ajdo, pa s sadjem na glavi v Idrijo in Postojno. toda po hribih nikoli.
Anton je vedel, da se teh opominov prej ne odkriža, kakor če dokaže, da je imel tudi on včeraj — gotovo opravilo. Dokazati hoče, da je prav-zaprav bral črne brusnice.
Stopi torej v vežo, da pogleda v nahrbtnik, kjer jih je sincči pustil v škatli iz smrečjega luba. Ti da nahrbtnik vidi razvezan, a brusnic nikjer. Nevoljen se vrne v hišo in vpraša brata, če ni on preiskoval nahrbtnikov. Cvetko odkima začuden.   A prav tisti hip se piikaže na vratih mali Tinko
^*.   247    • —
s škatlo v obeh rokah, črne brusnice so se pa že držale njegovega obraza, kakor da je padel nanje. Prav sladko se je smehljah Tinko in pogledoval sedaj brusnice, sedaj domače ljudi pred seboj inponavljal: ,Te pa, tel Oh, te pa, te so dobrol"
Smejali so se vsi malemu sladkosnedi. In ko je Anton opozoril mater, da je on nabral brusnic, da jih doma posuši in spravi za sladke štruklje, je Tinko glasno ugovarjal, da ne in ne, ker so tudi dobre.
Pogodili so se slednjič tako, da pusti Tinko polovico brusnic materi. Zato pa dobi ob svojem času prav tako velik kos pečenega štruklja, nade-tega s suhimi brusnicami, ki so sladke kakor med.
t
Potem so se šele odpravili na delo. Anton je še ves dan zmagovito ponavljal in brat mu je pomagal, da bi brusnic nikdar ne dobil, če bi ob-čudoval goro samo iz doline Enakih misli je bil tudi mali Tinko, ki ni mogel pozabiti, kako srečno je danes zjutraj zasledil v bratovem nahrbtniku — odpustke, ki mu jih brata nista namenila.