GEOLOGIJA 28129, 343—350 (1985/86), Ljubljana
UDK 551.24:551.73.782(497.12) = 863
O tektoniki mejnega območja
med Vzhodnimi in Južnimi Alpami v Sloveniji
About the structure of the boundary region between Eastern
and Southern Alps in Slovenia
Dušan Kuščer
Gotska 9, 61000 Ljubljana
Kratka vsebina
Pregled Miočevega dela (1984) kaže, d-a njegove tektonske inter-
pretacije raziskanega ozemlja, posebno interpretacije narivov, niso ute-
meljene in so delno celo v nasprotju z opazovanji.
Abstract
A rewiew of M i o č ' s work (1984) shows that most of his tectonic
interpretations of the investigated area, especially the interpretations of
the supposed overthrusts, are not well founded and are partly even in-
consistent with the observed data.
Uvod
Periadriatski šiv, ki poteka v vsej dolžini na meji med Vzhodnimi Alpami
in Dinaridi, je brez dvoma ena najpomembnejših tektonskih linij v Alpah.
Njen vzhodni konec sega r.,a naše ozemlje do vznožja Pohorja. V bližini tega
šiva naj bi bile korenine velikih vzhodnoalpskih narivov, ki so na sosednjem
avstrijskem območju že sorazmerno dobro raziskani. Ozemlje ob vzhodnem
koncu Karavank in severno od njih je torej med najbolj zanimivimi pri nas.
Zal zaostajamo z geološkimi raziskavami tega območja. V zadnjem času je to
območje raziskoval Mioč pri kartiranju za osnovno geološko karto SFRJ (M i o ć
et Znidarčič, 1977; Mioč et al., 1983). Nekoliko natančneje ga obravnava
v svojem zadnjem delu (M i o č , 1984).*'^
' Vsi citati, pri katerih ni naveden avtor, se nanašajo na M i o č e v o delo (1984).
- Isto delo, vendar pod naslovom »Geološka zgradba slovenskega dela Vzhodnih
Alp« je Mioč predložil 1. 1983 kot doktorsko disertacijo Fakulteti za naravoslovje
in tehnologijo univerze v Ljubljani. Kot edini v štiričlanski komisiji sem disertacijo
ocenil kot pomanjkljivo. Zato je kandidat disertacijo umaknil in jo pod spremenjenim
naslovom predložil univerzi v Zagrebu. Ta je ocenila disertacijo pozitivno.
344 Dušan Kuščer
Delo je v osnovi sestavljeno kot tolmač h karti. Glavna poglavja podajajo
stratigrafski in petrološki opis metamorfnih kamnin, stratigrafijo sedimentnih
kamnin ter tektoniko kartiranega območja. K tem poglavjem je avtor dodal
nekaj krajših poglavij o strukturi in geološkem razvoju ozemlja. Koncept je
torej zastavljen zelo široko. Zato je avtor vsa področja lahko obravnaval le
na kratko in na elementaren način ter brez globlje analize ključnih geoloških
problemov raziskanega ozemlja. Zato lahko tudi geolog, ki območja podrobneje
ne pozna, delo oceni.
V delu je mnogo podatkov, ki jih je zbral avtor s sodelavci na terenu in pri
laboratorijskih raziskavah. Kljub temu, da je bilo to zbiranje podatkov ko-
lektivno delo, je iz teksta razvidno, kaj je avtorjev prispevek. Poleg obsežnega
terenskega dela so to predvsem stratigrafija metamorfnih kamnin, tektonska
interpretacija kartiranega območja in opis strukturnih diagramov. Z marsika-
tero tektonsko interpretacijo in njeno utemeljitvijo pa ne moremo soglašati,
kar bomo v naslednjem skušali razložiti.
Tektonska rajonizacija
V uvodnem poglavju podaja Mioč (1984) tektonsko rajonizacijo raziska-
nega območja in ga deli na Vzhodne Alpe, Karavanke in Savinjske Alpe. Kot
slovenski del Vzhodnih Alp navaja izrecno le Strojno, Kobansko in Pohorje.
Karavanke označuje kot prehodno območje med Dinaridi in Vzhodnimi Alpa-
mi, torej kot samostojno geotektonsko enoto na meji med obema glavnima ve-
jama alpskega orogena. Zato interpretira Periadriatski šiv kot mlado tektonsko
strukturo, ki naj bi ločila Severne od Južnih Karavank šele v terciarju (str.
147).
Na drugih mestih pa trdi, da so Severne Karavanke tvorile nekoč enoten
kompleks s Severnimi Apneniškimi Alpami, ki je bil kasneje prekinjen (str.
142), torej povezuje Severne Karavanke z Vzhodnimi Alpami. Na str. 111 pravi,
da naj bi Severne Karavanke predstavljale »ostanek Severnih Apneniških Alp
na jugu«. Tudi na str. 121 ugotavlja, da loči Periadriatski šiv Alpe od Dinaridov.
Se točneje pa podaja mejo na str. 137, kjer pravi, da loči Smrekovški prelom
Južne Alpe od Vzhodnih Alp. To je vsekakor v nasprotju s prej navedenim
združevanjem Severnih in Južnih Karavank v eno enoto.
Verjamemo, da je težko dodati kaj novega k razmejitvi Alp in Dinaridov,
o čemer so geologi že toliko razpravljali. Nič ne bi imeli proti razpravljanju
o konceptu, ki bi bil v nasprotju z danes prevladujočim mnenjem, po katerem
so Severne Karavanke del Vzhodnih Alp in so s Periadriatskim šivom ločene
od Dinaridov, če bi tak koncept avtor v svojem delu dosledno zagovarjal in
ga skušal utemeljiti z opazovanji na terenu. Tako se pa vleče skozi vse delo
nedosledno vključevanje Severnih Karavank erkrat v »Ostalpin« (str. 94, 139),
drugič pa v samostojno geotektonsko enoto zunaj Vzhodnih Alp.
Stratigrafija metamorfnih kamnin
Spodnji del metamorfnih kamnin deli avtor v dve seriji: pohorsko in ko-
bansko. Iste kamnine je razdelil v svojem magistrskem delu tudi v dve seriji:
gnajsovo in ektinitno (Mioč, 1977). Zal spremembe v poimenovanju prav
o tektoniki mejnega območja medVzhodnimi in Južnimi Alpami v Sloveniji _345
nič ne komentira. V resnici r.e gre samo za razlike v imenih, temveč tudi za
razliko v razčlenitvi. Prej je blestnike priključil k zgornji, sedaj pa k spodnji
enoti. Očividno avtor ni imel jasnih dokazov ne za eno ne za drugo razčlenitev.
Kljub tej nejasni razdelitvi (ali vsaj nezadostno utemeljeni spremembi v raz-
mejitvi) pa izvaja iz tega daljnosežne sklepe o obstoju velikega Strojniškega
nariva.
Za pohorsko in kobansko serijo poudarja, da sta to samo litostratigrafski
enoti, vendar ju kasneje dosledno obravnava kot kronostratigrafski enoti. Po-
horski seriji pripisuje predkambrijsko starost, kobanski seriji pa rifej-kam-
brijsko starost. V poglavju o metamorfnih kamninah sicer navaja nekaj re-
zultatov določevanja absolutne starosti metamorfnih kamnin v Alpah in na
nekaterih drugih krajih v Evropi in na Grönlandu. Navaja tudi določitve ne-
katerih fosilov v marmorjih iz Srbije in Makedonije. Prav nič ni jasno, kako je
iz teh podatkov sklepal na starost kamnin raziskanega območja. Očividno sploh
ne pozna raziskav, ki z veliko verjetnostjo predpostavljajo paleozojsko starost
podobnih kamnin na sosednji Svinški planini in Golici (npr. Tollmann,
1977, 251, 259). Podobnost kamnin na našem in na sosednjem avstrijskem ob-
močju po vsej verjetnosti ni slučajna, ampak posledica podobnega geološkega
razvoja. Ce ima Mioč drugačno mnenje o starosti metamorfnih kamnin na
naši strani od tistih na avstrijski strani, bi moral navesti tehtnejša opazovanja,
ki bi govorila v prid njegovi predpostavki. Pri razpravljanju o starosti pohor-
skih kamnin niti ne omenja Faningerjeve razprave (1982), ki po kritični
oceni vseh dosegljivih podatkov o starosti metamorfoze v Vzhodnih Alpah skle-
pa, da kamnin predkambrijske starosti zaenkrat ni mogoče dokazati.
Nejasna je uvrstitev obsežnega območja filitoidnih kamnin na južnem Po-
horju na obeh straneh zgornjega dela Mislinjske grape. Očividno gre za po-
vršnost. Na karti (Mioč, 1984, priloga 1) so te kamnine označene s simbolom
Sco in s sivkasto zeleno barvo. V legendi ni takšnega simbola niti takšne barve.
Po položaju teh kamnin lahko le z večjo ali manjšo verjetnostjo sklepamo, da
se na to območje nanaša pripomba na str. 32, kjer govori o filonitih na tem
delu Pohorja. Nikakor pa ti filoniti nimajo oblike pasov ob tektonskih črtah,
kot razlaga Mioč, temveč leže v sinklinalah nad blestniki.
Pri metamorfnih kamninah razlikujemo starost kamnine in starost meta-
morfoze. Vsi raziskovalci sosednjega avstrijskega ozemlja so si edini, da je
glavna faza metamorfoze variscična in da je le težko dokazati starejšo, kale-
donsko fazo (Oberhauser, 1980, 381; Toll mann, 1977, 268). Mioč
pa v svojem delu govori o bajkalski, lakonski, bretonski, sudetski in asturski
fazi. Te faze povzema iz svojega magistrskega dela (Mioč, 1977, 210) brez
vsake dodatne utemeljitve in ostaja s tem pri absurdnem vzporejanju meta-
morfnih kamnin svojega območja s kamninami polotoka Kole, Grönlanda,
Kanade idr., ne primerja jih pa z ugotovitvami na že dobro raziskanem so-
sednjem avstrijskem ozemlju.
Tektonika metamorfnih kamnin
Zgornji del kamnin na Strojni, Kobanskem in Pohorju naj bi po avtorje-
vem mnenju tvorili trije pokrovi: Remšniški, Dravograjski in Strojniški, ki naj
bi bili narinjeni na globlje dele metamorfnega zaporedja.
346 Dušan Kuščer
Vsi navedeni nari vi naj bi bili sestavljeni iz еп2 same stratigrafske enote:
Strojniški iz kobanskih kamnin, Dravograjski iz kremenovo-sericitnih filitov,
Remšniški pa iz štalenskogorske serije. Skrajno malo verjetno je, da bi narivne
ploskve na vsem območju razrezale celotno stratigrafsko skladovnico točno po
stratigrafskih mejah. Opis narivov bi bil bolj prepričljiv, če bi podrobno opisal
kraje, kjer so pod njimi ležeče kamnine zanesljivo določili kot filonite, in podal
tudi kakšeri profil v večjem merilu, ki bi jasno pokazal, kakšna sta sestava in
položaj kamnin ob narivni ploskvi. Na geološki karti Slovenj Gradec (Mioč
et Znidarčič, 1977) nista niti območje kobanske serije niti območje kreme-
novosericitnih filitov označeni kot Strojniški oz. Dravograjski nariv, temveč
kot diskordantno odloženi zaporedji. To kaže, da navedenih narivov na terenu
ni mogoče tako zlahka ugotoviti. V geologiji je žal tako, da marsičesa ni mo-
goče zanesljivo dokazati in ostaris zato le domneva. Vendar je tudi vsako
domnevo treba utemeljiti in jasno pokazati, kaj so njene predpostavke. Zato
ne moremo sprejeti Mioč eve enostavne izjave o obstoju teh narivov.
Pri ugotavljanju narivov po stratigrafskih enotah je šel Mioč tako daleč,
da je filite na južni strani Severnih Karavank (Velunjski nariv) imel za del
Remšniškega nariva, čeprav je to območje ločeno od glavnega dela Remšniškega
nariva s sklenjeno verigo Severr.ih Karavank. Ce bi bil Velunjski nariv res
del Remšniškega nariva, potem bi morali logično skleniti, da so bile Severne
Karavanke narinjene v današnji položaj z območja, ki leži še dalje proti jugu
od Velunjskega nariva.
Svojo interpretacijo krovnih narivov bi moral Mioč soočiti z že objavlje-
nimi interpretacijami našega in sosednjega avstrijskega območja. Sicer omenja
Mioč na str. 141, da lahko primerjamo Dravograjski in Remšniški nariv s
Krškim pokrovom (Gurktaler Decke). Ne opravičuje pa svojih novih imen
za nariv, ki je bil na sosednjem in na našem območju že prej opisan in poime-
novan kot Krški pokrov — Gurktaler Decke (T o 11 m a n n , 1977, 454—456).
Vsi raziskovalci narivov na sosednjem avstrijskem območju so si edini,
da so narivi v metamorfnih kamninah, razen Krškega nariva, nastali v vari-
scičnem ciklu. Mioč pa pravi, da so se glavni premiki teh narivov odigrali
v alpidskem geotektonskem ciklu v zgornji kredi (str. 111, 155 in. 170), čeprav
za takšno domnevo ne navaja nobenih dokazov. Ko postavlja čas premikov
v zgornjo kredo, le težko razumemo, da ni podrobneje raziskal položaja krp
zgornjekrednih sedimentov, ki nastopajo na več krajih na raziskanem območju.
Njihova starost je bila določena kot campan — maastricht, kar navaja tudi
Mioč (str. 74). Ti zgornjekredni sedimenti nastopajo transgresivno na terenih,
ki jih uvršča Mioč v razlicr.e narive: pri Ostrem vrhu v Dravograjski nariv,
na zahodnem Pohorju v Remšniški nariv, pri Zrečah in Stranicah v Dravograj-
ski in Severnokaravanški nariv. Takšen položaj pa je mogoč le, če so bili
narivi oblikovani že pred zgornjo kredo, kar pa je v nasprotju s tem, kar pred-
postavlja Mioč.
Struktura metamorfnih kamnin
Pod tem naslovom podaja Mioč statistiko številnih meritev foliacije in line-
acije na posameznih delnih območjih. 2al niso vrisane meje teh delnih območij,
niti ni navedeno število meritev pri posameznih diagramih nàti ni opisan sistem
o tektoniki mejnega območja medVzhodnimi in Južnimi Alpami v Sloveniji_347
vzorčevanja meritev, kar so osnovni podatki pri takšni statistiki. Klasifikacijo
in definicijo različnih vrst foliacije podaja šele kasneje po opisu strukturnih
diagramov. Večkrat omenja tudi orientacijo mineralnih zrn, vendar je z niče-
mer ne dokumentira. Razlage foliacije osne ravnine, kot jo podaja na str.
101 a, ni mogoče razumeti. V si. 13, ki naj bi ponazarjala takšno foliacijo, ni
nakazana nobena foliacija, temveč kaže le potek plasti v ležeči gubi. SI. 13 E
naj bi shematsko nakazovala današnjo zgradbo Pohorja kot veliko ležečo, proti
jugozahodu prevrnjeno gubo s tonečim čelom, ki jo predira tonalit. Geološka
karta vzhodnega dela Pohorja in profil C-D na prilogi 1 sta s tem v nasprotju.
Metamorfne kamnine ob vzhodnem koncu Pohorja tvorijo široko, skoro sime-
trično antiklinalo. Ta je na karti dobro vidna v poteku vložkov marmorja
v porečju Polskave iri nakazana tudi v profilu C-D na prilogi 1 in na prilogi 2.
Te priloge kažejo, da je osna ravnina te antíklinale več ali manj vertikalna.
To je v nasprotju s prej navedeno interpretacijo Pohorja z ležečo gubo. Dia-
grami kažejo na tem območju položen vpad. Torej to ne more biti foliacija osne
ravnine, ki je po M i o č u najbolj pogostna.
Foliacijo tonalita navaja na str. 102 kot poseben tip foliacije, kot »magmat-
sko foliacijo«. Usmerjenost foliacije naj bi bila posledica razporejanja mine-
ralnih zrn pri ohlajanju magme »pravokotno na pritisk«. 2e bežen pregled
zbruska tonalita pa kaže, da je zlog kataklastičen z zdrobljenimi, v smeri skri-
lavosti razpotegnjenimi zrni kremena. Takšen zlog je lahko nastal le kasneje
po kristalizaciji, ne pa istočasno. Raziskava zloga magmatskih in metamorfnih
kamnin brez mikroskopa, kakršno podaja Mioč, ne more dati uporabnih re-
zultatov.
Posledica metamorfoze kamnin je pogosto tudi več ali manj izrazita line-
acija. Zanimiva bi bila vsekakor analiza medsebojnega položaja foliacije in
lineacije. Zal se avtor omejuje le na ločer.o opisovanje foliacije in lineacije
brez vsake medsebojne povezave. Medtem ko opisuje foliacijo po stratigrafskih
enotah (pohorski, kobanski itd.), pa grupira lineacije po smereh, torej po po-
vsem drugem načelu, čeprav je lineacija lahko nastala samo istočasno kot folia-
cija v eni izmed navedenih faz metamorfoze. Za lineacijo navaja tudi domnevni
čas nastanka (str. 109), toda brez vsake utemeljitve.
Za pohorski tonalit ugotavlja, da je lineacija nastala v času ohlajanja mag-
me (str. 108) Ker je ta lineacija vzporedna z lineacijo v obdajajočih metamorf-
nih kamnirah, jo imenuje »nasledno«. Izraz »nasleden« bi bil upravičen le v
primeru, da bi lahko dokazal neko zakonito povezavo med lineacijo v mlajšem
plutonu in lineacijo v mnogo starejši podlagi. Zaenkrat ne vidimo razloga za
takšno povezavo, lineacija v tonalitu je lahko le slučajno več ali manj vzpo-
redna z lineacijo v podlagi. Zato izraz »nasleden« ni umesten.
Severnokaravanški nariv
Severne Karavanke so narinjene proti severu na miocenske plasti. To so
ugotovili že prej drugi geologi (Struci, 1970, si. 3.; Bemmelen, 1970,
149), vendar Mioč tega nikjer ne omenja. M i o č pa je obseg Severnokaravan-
škega nariva močno razširil in prištel k njemu še krpe triasa pri Prevaljah
in na Ostrem vrhu na Kobanskem, ki leže na metamorfni podlagi. Zal ne daje
348 Dušan Kuščer
nobenega podrobnejšega opisa terena, kjer bi lahko opazovali alohton položaj
teh krp. Zadovlji se z golo izjavo, da so ta nahajališča triasa ostanki prvotno
mnogo bolj razširjenega Severnokaravanškega nariva. Na sosednjem avstrijskem
ozemlju so znane krpe triasa, perma in zgornjega karbona (npr. pri Sent Pavlu
v Labotski dolini in na Grobniškem polju — Krappfeld, primerjaj npr. Ober-
häuser, 1980, 384; Tollmann, 1977, 435), ki pa jih imajo tam za ostanke
transgresijskega sedimentnega pokrova. Mioč o takšni, mnogo enostavnejši
interpretaciji svojih triadnih krp sploh г.з razpravlja.
Kot stratigrafsko posebnost Severnih Karavank so geologi že pred dalj časa
navedli in paleontološko dokumentirali tudi kössenske sklade (Teller, 1888).
Mioč pa navaja, da sta šele Ramovš in Rebek ugotovila sklade retske
starosti (str. 68).
Mežiško-Vitanjski tektonski jarek
Severne Karavanke obdaja na severu in vzhodu terciar, ki ga Mioč pri-
števa v celoti v helvet. Pri tem ne omenja, da so ta terciar raziskovali že drugi
geologi in ga razčlenili v več oddelkov. Teller (1898, 94—95, 108—115) ga je
razčlenil celo v pet oddelkov in jih uvrstil v oligocen, spodnji in zgornji miocen.
Čeprav Teller pri svojem delu ni imel vedno prav, pa je njegovo delo ven-
darle toliko vredno, da bi ga moral M i o č ne le citirati, temveč tudi analizirati
in s tehtnimi dokazi utemeljiti svoje drugačno mnenje.'
Ves miocen ob severnem in vzhodnem robu Karavank tvori po M i o č u
Mežiško-Vitanjski tektonski jarek. Na severni strani Karavank tvori ta miocen
ozek klin, ki sega proti jugu precej globoko pod Karavanke, kot kaže profil
na M i o č e v i si. 20. Po obliki je ta miocen daleč od tektonskega jarka. V dru-
gačnem položaju je miocen na vzhodnem koncu Karavank. Tu leži transgre-
sivno na triasu, kar se najlepše vidi na triasu pri Zgornjem Doliču, ki ga je
M i o č v svoji strukturni karti (priloga 2) pozabil vrisati. Miocen je torej na
enem koncu pod Karavankami, na drugem pa na njih. Tega nikakor ni mogoče
uskladiti z definicijo tektonskega jarka.
Vzhodni rob terciarja tvori Labotska prelomnica, za katero pravi Mioč
na str. 112 in 136, da je Pohorje ob njej premaknjeno za okrog 15 oz. 20 km
proti jugovzhodu. Mioč pa ni prvi, ki je to ugotovil. Prvi je takšen premik
predvideval Winkler (1913, 319). Kies linger (1928) je imel o Labotski
prelomnici drugačno predstavo in posvetil temu posebno razpravo, ki jo je
Mioč očividno sploh ne pozna. M i o č e v a interpretacija Labotske prelomnice
kot škarjaste prelomnice je premalo utemeljena. Takšna interpretacija bi bila
upravičena, če bi lahko dokazal, da sta se Pohorje in Strojna dvigali, Slovenj-
graška kotlina in Ribniško-Selniški tektonski jarek pa pogrezali takrat, ko je
bila aktivna Labotska prelomnica. Radeljske plasti kažejo, da sta se Pohorje
in Strojna dvignili že v spodnjem miocenu, t. j. že pred glavnimi premiki ob
Labotski prelomnici. Sedanji relativno dvignjeni položaj Pohorja in Strojne
proti območjema na nasprotni strani preloma je torej verjetno le posledica
več ali manj čistega vodoravnega premika ob diagonalni Labotski prelomnici,
ki seka že prej nagubano ozemlje.
o tektoniki mejnega območja medVzhodnimi in Južnimi Alpami v Sloveniji_349
Olševski nariv
Popolnoma nejasno je, zakaj imenuje Mioč trias Olševe »Olševski nariv«.
Na si. 22 vidimo, da meji ta trias na severni strani na dvignjeni tonalit, na južni
strani pa na dvignjeni paleozoik Južnokaravanškega nariva. Trias ima na tem
profilu torej obliko pogreznjenega klina. Tudi v tekstu ni nobenega poskusa,
da bi utemeljil trias Olševe kot nariv, niti ne navaja, v katero smer naj bi bil
narinjen. Na geološki karti Ravne na Koroškem (Mioč et al., 1983) je vrisana
južna meja triasa Olševe kot nariv proti jugu, v disertaciji pa je smer nariva
narisana obratno proti severu (priloga 2). Predpostavljeni nariv je verjetno na
površini prekrit z gruščem in njegovega vpada ni mogoče opazovati. Ne zdi se
nam pa resno, če isti raziskovalec prikaže v eni karti eno domnevo, v drugi pa
nasprotno, ne da bi k spremenjeni interpretaciji podal kakršnokoli pojasnilo.
Zato upravičeno dvomimo o Olševskem narivu.
Neotektonika
Na več mestih omenja Mioč močna neotektonska premikanja na raziska-
nem ozemlju. Konkretnejši so pa le podatki na str. 89, kjer pravi, da je pojav-
ljanje moren v treh različno visokih nivojih posledica intenzivnega neotekton-
skega dviganja oz. pogrezanja. Ali naj si torej predstavljamo, da je ledenik, ki
je segal od najvišjih vrhov globoko v doline, zapustil morene samo v nekem,
po višini ozko omejenem območju? Ali si sedaj napačno predstavljamo, da je
zaporedje čelnih moren v različnih višinah le posledica stadijev pri umikanju
ledenika? Mousterienska kultura v Potočki zijalki naj bi prav tako dokazovala
intenzivno vertikalno premikanje v obdobju kvartarja, saj je jama »morala
nastati v dolini« (str. 89). Kot da bi paleolitska kultura nakazovala ne samo čas,
ko je pračlovek prebival v jami, ampak tudi čas nastanka jame. Ta je lahko
milijone let starejša ir; dvigi za tisoč metrov od pliocena do danes niso nič
novega.
Upajmo, da geologi v bodoče ne bodo razvijali svojih neotektonskih raziskav
na takšnih »dokazih«, ampak bodo našli boljše utemeljitve.
Sklep
Rezultat Miočevega dela (1984) je geološka karta raziskanega ozemlja
(v originalu verjetno v merilu 1 : 100 000), ki na mnogih mestih kaže mnogo
več podrobnosti kot dosedanje karte. Karta, ki je priložena disertaciji (priloga
1, v približnem merilu 1 : 200 000), pa je žal tako neostra reprodukcija te karte,
da so podrobnosti nečitljive.
Vsako geološko kartiranje naj bi bila poglobljena študija kartiranega ob-
močja, ki naj bi na podlagi lastnih opazovanj in kritične analize prejšnjih
raziskav podala pregledno in moderni geološki znanosti ustrezno sliko o geo-
loški zgradbi ozemlja. Pri geološko tako heterogenem območju, kot ga obrav-
nava Mioč, ne moremo pričakovati, da bo vso raznoliko geološko problema-
tiko en sam raziskovalec mogel enako kvalitetno in poglobljeno obravnavati.
Zal pa tudi tista področja, v katerih podaja Mioč največ novega, niso prika-
zana tako, da bi bralca prepričala.
Pri svojem delu Mioč ni upošteval osnovne zahteve vsakega znanstvenega
dela, da je treba sklepe izvajati iz precizno prikazanih objektivnih opazovanj.
Pri opisu narivov se kar prepogosto zadovolji le z golo izjavo, da so npr. tri-
350 Dušan Kuščer
asne kamnine Ostrega vrha in Olševe narivi, ne poda pa nobenih podrobnejših
utemeljitev in profilov, ki bi takšen nariv skušali dokazati. Le zelo nekritičen
in lahkoveren bralec se bo s takšnim podajanjem zadovoljil.
Svoja izvajanja bi moral podpreti tudi z rezultati prejšnjih pomembnejših
raziskav tega in sosednjega območja. Za to pa bi moral kritično analizirati do-
sedanja dela, pokazati, kaj je v njih sprejemljivega in kaj je v njih nespre-
jemljivega ali dvomljivega. Zal o takšni resni analizi dosedanjih raziskav v
M i o č e v e m delu ni sledu. Mnogih pomembnih rezultatov dosedanjih razi-
skav niti ne omenja. Zaradi preslabega poznavanja dosedanje geološke litera-
ture o raziskanem ozemlju opisuje nekatere ugotovitve kot svoje lastne, čeprav
so jih drugi raziskovalci že prej objavili (npr. Severnokaravanški nariv, pre-
miki ob Labotski prelomnici, narivi filitoidnih kamnin na Pohorju in na Ko-
banskem). Niti z besedo ne utemeljuje spremembe svojih prejšnjih, drugačnih
mnenj o razčlenitvi metamorfnih kamnin, o Olševskem narivu idr.
Marsikateri sklepi so v nasprotju z opazovanji. Olševa je v tekstu nariv,
v profilu pa ni sledu o narivu. Transgresivni položaj krednih plasti na različ-
nih predpostavljenih narivih odločno govori proti kredni oz. postkredni starosti
narivov, kot jo predpostavlja Mioč. Terciar med Mežico in Vitanjem opisuje
Mioč kot tektonski jarek. Po nastopanju miocena enkrat pod Karavankami,
drugič pa na Karavankah pa to ne more biti tektonski jarek.
M i o č e v a disertacija, ki obravnava geologijo mejnega območja med Vzhod-
nimi Alpami in Dinaridi v Sloveniji, zaradi navedenega nikakor ne pomeni
napredka pri poznavanju geologije tega območja. Namesto tega neuspelega
poskusa sinteze bi bile potrebne podrobne, tematsko ožje raziskave, ki bi z ob-
sežno in precizno podano materialno dokumentacijo ter kritično sintezo dose-
danjih pomembnejših raziskav dale osnovo za zanesljivo in pregledno geološko
sliko ozemlja.
Literatura
Bemmelen, R. W. van., 1970, Tektonische Probleme der östlichen Südalpen.
Geologija 13, Ljubljana.
Faninger, E., 1982, Ali je predkambrij na Pohorju? Geologija 25 1, Ljubljana.
Kieslinger, A., 1928, Die Lavanttaler Störungszone. Jb. Geol. B. A. 78, Wien.
Mioč, P., 1977, Geološka zgradba Dravske doline med Dravogradom in Selnico.
Geologija 20, Ljubljana.
Mioč, P., 1984, Geologija prehodnega območja med južnimi in vzhodnimi Al-
pami v Sloveniji, doktorska disertacija, univerza v Zagrebu, Zagreb.
Mioč, P., & Znidarčič, M., 1977, Osnovna geološka karta SFRJ, 1 : 100 000,
list Slovenj Gradec, Zvezni geološki zavod, Beograd.
Mioč, P., Znidarčič, M. & Jerše, Z., 1983, Osnovna geološka karta
SFRJ, list Ravne na Koroškem, Zvezni geološki zavod, Beograd.
Oberhauser, R., 1980, Der geologische Aufbau Österreichs, Wien — New
York.
Struci, I., 1970, Stratigrafske in tektonske razmere v vzhodnem delu Severnih
Karavank. Geologija 13, Ljubljana.
Teller, F., 1988, Kössener Schichten, Lias und Jura in den Ostkarawanken.
Verh. Geol. R. A., Wien.
Teller, F., 1898, Erläuterungen zur geologischen Specialkarte der österr.-
unger. Monarchie 1 : 75 000, Prassberg a. d. Sann. Geol. R. A., Wien.
T o 11 m a n n , A., 1977, Geologie von Österreich, Wien.
W i n k 1 e r , A., 1913, Versuch einer tektonischen Analyse des mittelsteirischen
Tertiärgebietes und dessen Beziehungen zu den benachbarten Neogenbecken. Verh.
Geol. R. A. 13, Wien.