B. Baebler: Ni moj greh . . .
401
idealist, kakršnih je malo. V Genovi je imel mnogo prilike, opazovati bedo iz Brazilije se vračajočih izseljencev. Na vse kriplje je delal, da so mogli nadaljevati svojo pot v domovino. Ko so ga prosili izstradani, osleparjeni izseljenci pomoči, je čutil v sebi dolžnost pomagati, ne radi tega, ker je generalni konzul, ampak ker je človek. V Londonu pa je priskočil na pomoč osebi, katere ime je bilo znano po vsej Nemčiji. Bil je to Hegelijanec in nemški pisatelj Ruge, nekdanji zastopnik Breslave v frankobrodskem parlamentu. Konspiriral je z Mazzinijem in drugimi revolucij onarci v Parizu, odkoder je moral pobegniti v London, kjer je živel v veliki bedi. Scherzer se ga je usmilil in mu izposloval pri berlinski vladi lepo letno nagrado.
Tudi pozneje, ko je Scherzer že stopil v pokoj in se naselil v Gorici, ni prenehal delati in se baviti s predmeti, ki so ga od nekdaj zanimali. Jedrnati so bili njegovi članki o avstrijskem prometu in novih železniških progah, objavljenih v raznih vplivnih časnikih. Svojo posebno pozornost je obračal na projekte o drugi železnični zvezi s Trstom. Ze leta 1882. je pisal v »Allgemeine Zeitung«, da samo pomanjkljiva železnična zveza s Trstom ne dopušča, da bi naš trgovinski emporij napredoval; največjega pomena za Trst da bode Bohinjska železnica, ki zveze našo važno luko z velikimi trgi srednje Evrope. Dvajset let pozneje je razpravljal zopet o važnosti železnične proge črez Ture v zanimivem gospodarskem članku. Slučajno sem iztaknil članek iz 1. 1877. v nekem strokovnem časopisu, ki je radi tega zanimiv, ker v njem člankar dokazuje, kako zanikarni so tržaški trgovski krogi. Prepričal se je, da bi trgovci na daljnem vzhodu kaj radi uvažali svoje pridelke preko Trsta v Evropo, ako bi bilo potrebnih parobrodnih zvez. Trst bi bil lahko glavno skladišče za pridelke otokov Jave in Sumatre.                                         (Konec prihodnjič.)
Jli moj greh . . .
Jx.i moj greh, nebeški Oče, da ne molim kot nekdaj . . . Oh, da mogel, rad priklical dneve tiste bi nazaj. Ni moj greh — njen greh je Oče,        Mi nebesa je kazala, da ne molim kot nekdaj —                 jih odprla na stežaj —-
mi nebesa je kazala,  ,                            jaz pa sem se peklu  bližal,
jih odprla na stežaj . . .                        sam ne vem kako in kdaj.
B. Baebler.
»Ljubljanski Zvon« 7. XXIII.  1903.                                                                                               26