223
Hans Urs von Balthasar
Sveta Trojica: Bog je sobivanje
Cerkev po vrsti obhaja velika Božja dela v naš blagor. Vernik sme naposled povzdigniti oči k slepeči skrivnosti svetlobe, iz katere izhajajo vsi žarki. V stvarjenju in odrešenju krščansko ni nič razumljivo brez te skrivnosti Božje troedinosti, ki jo od nekdaj predpostavljamo, slavimo in častimo. Praznik Svete Trojice se prejšnjim ne pridružuje kot spominjanje na posebno skrivnost, potisnjeno v ozadju, na katero moramo - enkrat na leto - pomisliti. Pridružuje se kot seštevek vseh praznikov: božiča, velikega petka, velike noči, vnebohoda, binkošti. Kot povzetek nam končno pomaga videti strnjeno vse tisto, kar smo dotlej videli kakor v barvah, razlomljenih v prizmi.
Smisel vseh praznikov je bil vedno znova »Bog z nami«. A kako bi mogel biti Bog z nami, če črka »z« ne bi vedno že pripadala njegovemu lastnemu bistvu in življenju? Če ne bi bilo tako, bi morda sicer poskušali govoriti o razmerju med Bogom in svetom, med enoto in mnoštvom, absolutnim in relativnim ter povedati o tem marsikaj domnevno globokoumnega. Vendar ne bi nikoli prišlo do globine občestva, kakor sme krščanska vera in življenje to imeti za resnično.
To velja že o prvotnem dogodku stvarjenja. Tudi če bi se ga krepko oklepali - in mnoštva stvari ne bi razumeli kot tragičnega izpada in prvotne enote, v katero naj bi se domnevne individualnosti čim prej spet razpustile - celo tedaj torej, če bi kakor v Prvi Mojzesovi knjigi priznavali enega Stvarnika in Gospoda, ki zmore ustvariti resničen,
Hans Urs von Balthasar, Dreifaltigkeit. Gott ist Mit-Sein, v: »Du krönst das Jahr mit Deiner Huld« (Ps 65,12). Radiopredigten, Johannes Verlag Einsiedeln, Freiburg22000, 125-129. Z dovoljenjem prevedel Anton Štrukelj.
224
Hans Urs von Balthasar
celo »zelo dober« svet, se moramo vprašati, ali ne preostaja nekaj neizpolnjenega in neizpolnljivega v tem trajnem nasprotju med Vsemogočnim v nebesih in ustvarjenim človekom na zemlji - tudi pri vsem njunem srečevanju, kakor se dogaja nato v sklenitvi zaveze. Enoumno se to javlja v pravovernem islamu, ki odklanja vsako misel na troedinost Boga, in prav zato ne pride do poslednjega spoštovanja ustvarjene osebe. Judovstvo pa je nasprotno ob premišljevanju zaveze zaslutilo nekakšne obrise, vnaprejšnje oblike troedine živosti Boga. Bog more poslati v svet svojo božansko besedo, tako zares, da se ne vrača k njemu brez sadu sveta (Iz 55,10ss). Bog more po vsem ustvarjenem izliti svojega Duha kot svojo modrost, prebivajočo v ustvarjenih bitjih: Duh more biti v stvareh, ne da bi izgubil svojo božanskost (Mdr 7-8). Pozno judovstvo je šlo še naprej in predvidevalo, da je Božja navzočnost v stvarstvu mogla trpeti skupaj z njim, šla z Izraelom v izgnanstvo in da je Bog mogel biti tako rekoč ločen od Boga. Toda ali je bilo mogoče to misel resno izpeljati, ne da bi vnesli nekakšno tragično razpoko v edinost Boga, po drugi strani pa bi govorili samo povsem preneseno, brez upoštevanja resničnosti?
Ali ni potrebno učlovečenje Boga, da bo Bog resnično z ljudmi: da bo trpel z grešnimi, od Boga odtujenimi ljudmi? A kako naj bi bilo mogoče izpeljati podmeno učlovečenja Boga, če Bog, ki je bil v času skupaj z ljudmi, ni nekako stal nasproti Bogu, ki pač ne more zapustiti svoje večnosti in veličastva, ne da bi prenehal biti Bog? To nasprotje, ki je za nas ljudi jasno šele v Jezusu Kristusu, predpostavlja drugačnost v Bogu samem, če resno vzamemo njegovo božanstvo (in kako bi si mogel zgolj človek prilaščati to, da je Božja Beseda, kako bi mogel nositi krivdo sveta?). Nasprotje, ki ne odpravi edinosti Božjega bistva, ampak mu šele daje njegovo žuborečo živost. In če se tega nasprotja v Bogu ne sme držati niti najmanjša senca tragike in neizpolnjenosti ali »egoizma v dvoje«, tedaj ga mora - ne da bi ga razveljavil, prehiteti višja edinost skupaj utripajoče ljubezni, za katero razodetje ne najde druge besede kakor »Sveti Duh«. On je v večnem življenju izpolnitev sobivanja, ko ga predpostavlja (in torej ne odpravlja) in izkazuje njegovo pozitivnost (kot sobivanje in vzajemnost vselej Drugega).
Sveta Trojica: Bog je sobivanje
225
Stvarstvo živi, naj to ve ali ne, od skrivnosti tega sobivanja v Bogu samem. Že samo to, da stvarstvo je, razodeva to skrivnost. Stvarstvo je drugačnost Boga in dobro je, da kaj takega obstaja, ker je večno dobro, da je v Bogu nekaj drugega, Drugi, ki ne ločuje, ampak oba združuje v Duhu. Zato nam ni treba žalovati, da nismo Bog, večno ločeni od njega s prepadom ustvarjenosti; kajti ker smo drugačni kakor on, moremo biti njegova podoba in vrhu tega določeni za zedinjenje z njim; to zedinjenje je nepojmljivo globoko - globlje, kakor si more predstavljati vsak panteizem -, prav zato ker ne odstrani razlike med njim in nami. Zato je mogoče tudi razliko med ustvarjenimi bitji samimi pojmovati kot »zelo dobro«, saj vendar zedinjenje v različnosti tudi znotraj sveta živega vsebuje skrivnost rodovitnosti: ne le na spolnem, ampak v vsakem pristnem ljubečem odnosu tudi na drugih področjih.
In samo na temelju Božje troedinosti obstaja nekaj takega kakor milost: milost kot »deležnost pri Božji naravi«, ki ne odpravlja razlike med Bogom in človekom. Mnoštvo ne bi moglo biti deležno monolitnega Edinega - kljub vsemu, kar nam o tem povedo platonski filozofi: ti čutijo nekaj od resničnosti in nujnosti takšne deležnosti, a je s svojih predpostavk ne dosežejo. Zgolj »eno« ostaja za mnoštvo nedostopno onkraj. Bog more podariti nekaj od samega sebe, od svojega notranjega življenja samo, če je ta podaritev skladna z njegovim lastnim življenjem: če je torej Bog že bivanje za drugega, in sicer tako absolutno, da v njem niso trije drug poleg drugega in pozneje podarijo drugemu nekaj od sebe, ampak so ti Trije sami že sad podarjanja. Tisti v Bogu, ki ga imenujemo Oče, je »sad« svoje podaritve tistemu, ki ga imenujemo Sin; Oče biva kot ta podaritev in Sin biva kot sprejemanje, zahva-ljevanje, vračanje. Še enkrat: vračanje obeh ne zapira vase, ampak ju odpira k dopolnitvi občestva, ki se dopolni v skupnem Duhu. Samo na tej podlagi je razumljiva milost. Oče nam more podariti Sina v človeškem občestvu - Sinovo večno izhajanje se nadaljuje kot izhod v čas -, a če nas Sin sprejme v svoje občestvo z Očetom, to stori tako, da nas odpira k žuborečemu življenju absolutnega občestva: Svetega Duha. »Ko bi ti spoznala Božji dar! ... Kdor koli
226	Hans Urs von Balthasar
bo pil od vode, ki mu jo bom dal jaz, ne bo nikdar žejen, marveč bo voda, ki mu jo bom dal, v njem postala studenec vode, tekoče v večno življenje« (Jn 4,14). Bog ni zaklenjena trdnjava, ki bi jo morali osvojiti s svojimi vojaškimi stroji (askeza, potopitev itn.), ampak je hiša, polna odprtih vrat, skozi katera smo povabljeni vstopiti. V gradu troedinega občestva je že od vedno predvideno, naj bomo mi, povsem drugačni, deležni žive izmenjave. Kakor koli že opredelimo življenjski smisel človeka - podarjanje, spočenjanje, iskanje, a tudi to, da smo obdarovani, spočeti in najedeni ...: vse to se kot pravzor izpolnjuje v življenju večnega občestva.
A tudi vsa tragika odtujitve med Bogom in nami, greha in grešnikove nezmožnosti, da bi se sam vrnil k Bogu: tudi vse to je zaobseženo v občestvu od Očeta poslanega Sina z nami, saj Sin sodoživlja našo izgubljenost. Zdaj apostol kopiči besede z najo-dločilnejšimi poudarki: skupaj s Kristusom trpimo, skupaj z njim smo križani, smo umrli, bili pokopani, skupaj z njim smo vstali in bili vzeti v nebesa. Krščanska etika zato pomeni: veselimo se skupaj z veselimi, jokamo skupaj z žalujočimi, skratka smo »skupaj z« vsemi, s katerimi je Bog. Dejstvo, da nismo hoteli biti s Sinom in smo ga križali, odrešujoči Bog zdaj uporabi za globlje dejstvo: Sin je sprejel nase, da nismo hoteli biti z njim, in prav zato je bil z nami. Tukaj bi moralo grešniku vzeti vso domišljijo.
Vse te skrivnosti stvarjenja, milosti, odrešenja in vrnitve k Bogu smo premišljevali med cerkvenim letom. Zdaj zagledamo skupno podmeno vseh teh skrivnosti. Vse bivanje je utemeljeno na skrivnosti izmenjave, ki predpostavlja in najprej ustvarja sobi-vanje. Zares, bivanje samo ni nič drugega kakor ta skrivnost. Je izvir in konec vsega, kar je deležno bivanja, četudi je še tako bežno in površno. Zato se mora vsak pridružiti nenehnemu vzklikanju serafov pri Izaiju, ki doni naprej v Razodetju: »Svet, svet, svet je Gospod, vsemogočni Bog, ki je bil, ki je in ki pride; svet je poln njegovega veličastva.«