Avstrijska učiteljska zveza. i. Rešitev te končne točke — ali rekli bi lahko — te generalne točke učiteljske organizacije sili vedno bolj na dan. Kdor paznega očesa zasleduje občno gibanje avstrijskega učiteljstva v obče, bodisi slovenskega, českega, hrvaškega, poljskega, nemškega ali pa laškega, ve, da se to vprašanje, narnreč o ustanovitvi avstrijske učiteljske zveze, vleče že precej časa raed avstrijskim učiteljstvom kakor rdeča nit in sili vedno bolj in bolj na površje. In to je lahko uraevno! To j _ cisto naravna posledica učiteljske organizacije in to zahteva tok časa. Avstrijsko učiteljstvo je jako dobro organizovano v svojih okrajnih, deželnih učit- društvih in slednjič v posameznih učiteljskih zvezah. Seveda so te zveze ločene v strogo narodne okvirje. In ravno te zveze loči nekak prepad v raedsebojnem obcevanju, to je v času, kadar je treba reševati občna avstrijska učiteljska vprašanja. I n ta prepad preraostiti bodi ravno namen avstrijski učiteljski zvezi. Kakor srao že opuranili početkoma teh vrstic, se že vleče vprašanje o ustanovitvi avstrijske učiteljske zveze dokaj let, in oni, ki se zanimlje za to vprašanje, je gotovo slišal že precej 7,zvonjenja" za in proti. Ako pa sumiramo vse te razne glasove, priderao do zaključka, da je nasprotnikov tega vprašanja toliko število, kakor privržencev, a razloček med njirai je ta, da so dokazi nasprotnikov tako slabotni, tako malenkostni, da deset nasprotnih dokazov ne ovrže niti enega prijateljskih dokazov. Glavni dokaz nasprotnikov bazira v narodnostnem in verskem vprašanju; toda ta dokaz je tako šepav, da se mu šepavost čisto nič ne pozna. 0 tem dokazu izpregovorimo še pozneje. Tudi v slovenskem učiteljstvu sili ta zadeva vedno bolj in bolj na površje. Tuintara je že kak tovariš namignil, da bi bilo dobro, če se ustanovi avstrijska učiteljska zveza, vendar kot točko, o kateri naj se javno razpravlja, še nismo postavili na dnevni red. Poudarjamo pa že naprej, da se ne štejerao ravno raerodajnim o tej zadevi, da usiljujemo komu le trohico teh misli, ne, temveč jako želirao, da se jih prav mnogo še oglasi o tem vprašanju, zakaj le potem priderao do najboljšega zakljuČka in rezultata. A preden priderao do obrisa, do načrta — po naših mislih namreč — avstrijske učiteljske zveze, nara je rešiti še dvoje toček, to sta sledeči točki: Ali je mogoče ustanoviti avstrijsko učiteljsko zvezo ? Ali potrebujerao avstrijsko učiteljsko zvezo? Nasprotniki avstrijske učiteljske zveze poudarjajo kot glavno zavoro tej zvezi ravno to, da iz narodnostnih in verskih ozirov je ni mogoče ustanoviti, češ, kako bode raogoče, da bi neraški učitelj raogel sodelovati s slovenskim in katoliški s protestantovskim ali pravoslavnim. In kako se to strinja, poudarjajo zopet nasprotniki, z značajnostjo učiteljstva, da bi danes v najlepšera soglasju deloval v učiteljskera zboru z narodnira in verskim nasprotnikom, a jutri pa v politicnem društvu javno nastopil ravno proti isternu svojemu tovarišu. Kratkovidneži! Kaj takega zarnore govoriti in trditi edino le narodni in verski prenapetež, oni narodni in verski slepar, kateremu je narodnost in vera le sredstvo in kapital, iz katerega kuje dobiček za svojo popularnost in svoj mošnjiček. In ti napetneži so v svojera zasebnem življenju, v svoji notranjosti največji indeferentje, bodisi v narodnem ali verskera oziru, zakaj prvi na shodih in v druščinah vedno nosi na jeziku narodnost in le narodnost, a doma pa dela ravno nasprotno, svojo ženo in svojo deco vzgojuje v narodu nasprotnem duhu, a drugi poudarja pa zopet na vseh shodih svojo pristno versko prepričanost in vdanost, pridiguje tako nvneto" o potrebi raznih pobožnih bratovščin in o raznih svetinjah; da bi pa sara oblekel spokorno obleko, si nadel svetinjo na vrat ter vzel v roko svečo in isto ukazal tudi svoji ženi in deci ter bi potera v tej druščini stopical v prvih parih pri raznih izprevodih kot poosebljeno mlšljenje, o tega pa ne, to je za — kmeta. Dobro vemo, da se nara bode raogoce predbacivalo, da je ta članek pisan v socijalno deraokratiškem duhu, pa to nas ne straši, zakaj to je strašilo, ki med izobraženci več ne straši. Cudno se nam pa dozdeva, kako zaraorejo v državni zbornici sedeti in delovati skupno poslanci raznih kategorij, pravi katoličani in patentirani klerikalci, narodni indiferentje in narodni radikalci, antisemitje in judje, protestantje in pravoslavni, rimski doktorji in ateisti. Po ranenju nasprotnikov bi tak zbor sploh ne mogel obstati. Kaj ? Mislirao, da o tern ni treba izgubljati več besedij, stvar je ob sebi tako jasna, da ni dvoraa, da bi se ne raogla ustanoviti zveza avstrijskega učiteljstva. Drugo vprašanje pa, ali potrebujemo avstrijsko učiteljsko zvezo, je tako enostavno, da si ni treba posebno glave beliti, da se rau odgovori. Kar je vsak državni zbor, to bodi narn učiteljstvu avstrijska učiteljska zveza. Saj boderao učitelji v zvezi, brez razlike narodnosti in vere, delovali v tej korporaciji za skupni interes avstrijskega učiteljstva sploh, za njega gmotni in socijalni položaj. V tej zvezi bi se rešetala vprašanja o napredku šol vse Avstrije, o enaki raetodi vseh šol itd. brez ozira na narodnost in vero. Tej avstrijski zvezi bi pripadla nadalje ona krasna in velikanska zadača, delovati na to, da se ravno potora učiteljstva doseže med narodi po rnladini, tej naši prihodnosti, ona tolerantnost v narodnem in verskem oziru, ki jo danes tako krvavo pogrešamo v vsera javnem življenju, ker nam greni vse javno delovanje in je t,o takorekoč prava coklja za občen blagor. In če zaveza avstrijskega učiteljstva ne doseže nič drugega kakor samo to, da zbudi v narodih čut, da je vsak narod poklican od Stvarnika v življenje za to, da se razvija in izpopolnjuje v svojera jeziku do onega smotra, ki mu je postavljen in da nam je ravno On zagotovil, da je vsaka vera dobra, da se lahko v nji izveliča vsakdo, saj je deviza vseh ver ena in ista, narareč ta: Človek skušaj doseči ono popolnost v vseh stvareh, ki je lastna tvojerau Stvarniku. In ee zveza avstrijskega učiteljstva ne doseže prav nič drugega kakor to, je vredna, da jo pokličemo v življenje ! Navedli srao torej nekaj razlogov, ki govore neovržno za potrebo in korist občne avstrijske učiteljske zveze. In kako si raislirao to zvezo po našem nemerodajnern smislu, naj povedo te vrstice. Vsako okrajno učiteljsko društvo smatramo — poudarjamo pa odločno, da raora tako društvo biti to, kar mu daje gotov vspeh, malo pedagoškega gibanja, več politike pa mnogo delovanja v korist dotičnega ljudstva; saj je za strokovno naše življenje dovolj preskrbljeno, krajne konferencije in knjižnice, okrajne konferencije in knjižnice; rni učitelji raorarao priti vendar že enkrat iz one oskosrcnosti, v kateri nas bi vedno tako radi gledali gotovi faktorji, da srao ,,živa pedagogika in metodika"; ne, učitelj bodi učitelj šolski raladini in svojerau narodu, on bodi ucitelj in voditelj v vseh stvareh; kdor tako umeva svoj poklic, oni je še-le pravi učitelj — za nekak okrajni zastop, kjer naj se na dnevni red devljejo tudi vprašanja, ki se tičejo ljudske izobrazbe, ljudske blaginje, okoliša okraja dotičnega društva. Tovariši, ako upoštevate ta raoment, zagotavljarao vas, da pridobite hiporaa naše ljudstvo, saj vidi to ljudstvo, da srao učitelji taki trpini, kakor je ljudstvo samo, in sočutje zbuja sočutje. Naša deželna učiteljska društva pa enačirao našira deželnim zborom. V teh društvih naj se razpravlja to, kar se tiče skupnih teženj vseh okraj. učit. društev vse dežele in ki gredo pred deželni zbor. Opozarjamo pa pri tej priliki vsa ona društva, okrajna namreč, da opuste v prihodnje svoja tako imenovana »posebna pota", da izražajo svoje težnje edino le potora deželnega učiteljskega društva. Pomnijo naj, da je vsako okraj. učit. društvo le člen ^deželne verige". V deželnih društvih naj se pa rešujejo najprej in največ politična vprašanja, a pedagoška in slična vprašanja bodo naj pa vprašanja druge stopnje. Za skupna pedagoška vprašanja posameznih dežel imajo skrb deželne učiteljske konferencije, te naj se v postavnih terrainih sklicujejo, in pomagano nam bode. Da se pa deželne učiteljske konferencije ne sklicujejo o pravem času — paragrafi veljajo samo za nas — smo pa učitelji sami največ krivi, zakaj naši zastopniki c. kr. dež. vlade uvidevajo, da učiteljstvo samo rešuje na svoje stroške razne šolsko-pedagoške zadače, toraj čemu deželne učit. konferencije na državne stroške?! Posaraezne ^zaveze učiteljskih društev" po narodnosti pa iraamo za nekake državne zbore, za posamezne narode, ne glede na deželne meje. Tu naj se prerešetavajo politična in šolska vprašanja posaraeznih narodnosti na oni podlagi, katero zahteva čut človeške pravičnosti, da se vsak narod razvijaj v svojem jeziku, v svoji veri, da slednjič doseže oni sraoter, ki ga ima začrtanega od svojega Stvarnika. Iz teh učiteljskih zvez izgini vsa ona umetno napravljena napetost, v teh zvezah zavladaj odločna narodna in verska tolerantnost, ki veli: nClovek sera, pravico iraam do obstanka". Avstrijska učiteljska zveza pa bodi to, kar je ustavni državi ministrstvo. V tej zvezi naj bodo zastopane vse zveze učiteljskih društev po narodih. Vse učiteljske zveze tako mnogolične Avstrije stopijo v tesno zvezo raed seboj. V ta namen naj napravijo vse te zveze neko društvo, čegar udje bi bile posamezne učiteljske zveze. Občnih zborov v tem poraenu, kakor jih imarao n. pr. pri naši ^Jugoslovanski učiteljski zvezi", si pač misliti ne moremo, temveč kadar bi bilo treba rešiti kako za vse učiteljstvo važno zadevo, bi sklical učiteljski ,,ministrski predsednik", to je avstrijske učit. zveze predsednik v posvet vse načelnike posameznih zvez k posvetovanju. Ti bi potem prišli s svojirai sekcijskirai načelniki, to je s svojimi tajniki in blagajniki, k posvetovanju, in to bi bil občni zbor avstr. učiteljske zveze. V teh posvetovanjih bi posamezni predsedniki sestavili nekako podroben načrt, po katerem bi imela ta enketa delovati. Vprašanja, ki potrebujejo teraeljitega prerešecanja, naj bi potem prišla pri občnih zborih posaraeznih zavez na dnevni red. Ce jih večina zavez sprejme, obveljajo, ako pa ne, pa padejo. Vprašanja pa, katera potrebujejo hitrejše rešitve, bi pa lahko ono učiteljsko ministrstvo samo rešilo. V tera smislu, upamo, da se da najhitreje rešiti vprašanje o ustanovitvi avstrijske učiteljske zveze. Mogoče, da nara kdo poreče: Kako se bodo pa razumeli ti predsedniki raznih jezikov v tej enketi. To je popolnoma njih stvar. Mislirao, da je večinoraa predsednikov učiteljskih zavez toliko oraikanih, da znajo po več jezikov in potem bi se že razumeli. Lajati bi jim gotovo ne bilo treba. Kako se neki umevajo avstrijski škofje pri svojih konferencijah? In kako so se pa razumeli zadnjič pri oni enketi na Dunaju vsi deželni glavarji, ko se je šlo za skupni državni interes? Našega deželnega glavarja še danes niso obesili, ker se je drznil izpregovoriti nemško. Torej ne bodirao malenkostni in pustimo stvari, ki so v očeh razuranikov otročarija. In naloga avstrijske učiteljske zveze je velikanska. V Avstriji smo prišli že do te stopnje, da vsak stan rešuje svoja vprašanja po svojih zastopnikih, vojaštvo vojaška, duhovnik duhovska itd. Edino le učiteljska npara" dela to izjemo, da mu drugi narekujejo, da ga drugi vodijo. In kot glavni naš smoter bodi, tudi zase doseči isto postavo. In glavnj namen avstrijske zveze obstoji pač v tera, postaviti nas na lastne noge. Pa zadosti to! Naša misel je: Skrbimo, da čim prej ustanovimo to prekoristno ministrstvo. Da bode pa zaveza popolnejša, upamo, da sliširao še kak glas, zakaj več oči, več vidi.