ŠTUDENTSKI LIST      ŠT.15     flH^H'ipil^H«^5SPKiNdin
Svoboda, kkje le za pristaše vlade in za člane partije — čeprav je njihov oj|teyjlo ne vem kako veliko — ni prava svoboda. Svoboda je Svoboda« tjlVh, ki misHjo drugače.                                                    .                    »f >
boris cizej                              
IN KAJ SEDAJ                                             
Pričeti je treba z lanskim letom. Zakaj položaj.. v katerem sfroT ima globoke korenine v dogodkih zadnjih dveh let med študenti v Ljubljan i. Ko sose v pričetku 1971 začele indj^^jalne energije radikalnejll^H študentovadruževatf v akcijakHitfffirfBBfiliično začeli delati nekaj, k :' ar se narn je zdelo potrebno, ko se je torej pričelo tisto, kar je študent sko gibanje, se je vse to seveda odrazilo in odražalo v Tribuni. Se več — Tribuna je postala enakopraven udeleženec gibanja. Tribuna ni biijjg^H snik gibanja, pač pa njegov član, njena akcija je bila izvajana v sklcrafrz njeno eksistenco — časopisa. Komunikacija je bila popolna.
Lansko poletje so vsi uredniki, razen dveh zaradi drugih obveznosti zapustili uredništvo. V novo uredništvo so prišli večinorna najaktivnejš i udeleženci preteklega obdobja, saj smo pričakovali, da bodo na novo prihajajoči študentje nadaljevali pričeto delo na svoj način.
V takšnem položaju smo jeseni začeli. Nadaljevali smo tam, kjer se je poleti ustavilo, saj se je zdelo, da se bo gibanje se razraslo \n napred ovalo.
Toda počasi, a zagotovo, smo morali spoznati, da študentskega gib anja ni več; da se je vsa radikalna (in sploh vsa) energija med študenti kondenzirala v Tribuni; da komunikacija počasi izgublja svojo pomens kost — potekala je samo v eno smer. To pa je takoj pomenilo, da je Tri buna, ne po svoji krivdi, pridobita v objektivni politični situaciji še en o vtogo — postala je subjekt politike, vendar ne več v golem ,,časopisn em" smislu, pač pa v smuslu tiste politike, proti kateri smo se pravzap rav borili. Nastala je izrazito shizoidna situacija: to je na eni strani po mervlo še naprej ,,ustvarjati" politiko, kar se praktično pravi postati c enter politične moči, ali pa na drugi strani postati oglasna deska (seda j) neaktivnih in nezainteresiranih študentov, kar bi pomenilo popolno ma zapreti prostor vsaki naprednejši iniciativi, tudi v prihodnje.
Na dlani je torej bilo, da p»lPni vsakaBd obeh odločitev gibanje v
pruznem prostoru — samozadovotjevanje. Takšna atmosfera nas je zad
nje čase tudi ohciajala. Več kot polovica dela pri časopisu je potekala
na taznoraznih sost.mkih političnih forumov na univerzi in drugod. U
rednikiso se ,,pi ,dno" politično udejstvovali (proti sv^VHaJji), bistve
^HdiPpinje časopisa se j^||lenes!o v kčnferenčne sobe, na ideolo^g^
^^rhišije ipd. Č^^pis sam pa; konzoi v;iano študentsko gibanje, je pMHfl
tajal Bolj '&]$tyjmBjj^rJ~jaj' tiger. Vedno bolj je bilo jasno, da je naša dr Nužba l^drortPI^^^JSlerantna, da si lahko privošči nekaj ,,leve" eks ijfeike — če na televiziji potrebujejo pri kakšni oddaji nekaj bolj nester ^oi :pnih mnenj, telefonirajo na Tribuno ipd. Uredništvo je postalo dvo r r snice in poštenja, uredniki križarji proti laži in ,,pokvarjeni" politi ki  Naklada se je večala, toda brez pravega efekta — zaradi začasne uk ii  tve dotacij ipd. Vse to je moralo vplivati na spoznanje, da res sapica I   zamaje polje, vihar ga poleže. Ker pa viharja ni in sapica ne rase, je s [i>ememba nujna. Zato ne kaže čakati in čez deset let pisati spomine in /<iraviti svoje sedanje travme. Ukrepati je treba takoj!
Tribuna se bo spremenila, sicer ne tako, kot bi si večina njenih nas protnikov želela; stvar je v razširitvi koncepta; to pomeni — obdržati s edanjo usmeritev časopisa, kar se kritičnosti, odprtosti, ,,pogumnosti" tiče, dodati pa ji predvsem informacijo, večjo razgibanost, hitrejše rea giranje, sploh večjo ,,časopisnost". Predvsem gre tu za delovno spreme mbo; potrebno je več dela, večja preglednost, točnejše zasledovanje d ogodkov, razgibanost — ponujanje alternative, možnosti odločanja.
S tem se lahko, vsaj v začetku, poskušamo otresti vloge, ki nam je t ila dodeljena, ustvarimo pa tudi več prostora za akcijo drugje. ,,Ured n k Tribune" mora prenehati biti (večinoma) politična funkcija, pač pj delovna zadolžitev pišočega. Stevilke časopisa naj ne bodo več poli ticni dogodki, ki delajo samo sive lase sivolasim, pač pa časopis z vsem i /načilnostmi tega medija.
,,Gluhim je težko govoriti, težko je kazati slepim."                            j
NOVI PREDSEDNIK IZVRSNEGA ODBORA SS LVZ
Na seji 10 SŠ LVZ dne 22.2.1972 so člani 10 razpravljali o delu dos edanjega predsednika Draga Babiča. Člani so imeli na njegovo tromese čno delo številne pripombe, na podlagi katerih so se odločili za glasova nje o nezaupnici. Pripombe lahko strnemo zlasti v tele točke:
—   nedovoljno poznavanje študentske problematike in tudi širše družbe nih problemov
—   premajhna samoiniciativnost
—   pomanjkanje lastnega koncepta tako v delu znotraj Skupnosti štude ntov kot v študentski politiki sploh
—   daba pripravljenost na sestanke in nesistematično vodenje sestanko v — neizdelana prioriteta problemov
—   premajhna prisotnost na 10 in premajhna efektivnost
Vsi člani 10 pa so se v svojih diskusijah strinjali, da za sedanji nezav idljivi položaj v SS nikakor ni odgovoren samo predsednik, ampak da je največji del krivde v nedelavnosti, premajhni organiziranosti in premaj hni kolektivnosti 10 v celoti.To je v svojem zagovoru poudaril tudi Bab ič, ki je v glavnem korektno izvajal in koordiniral iniciative, ki so prišle od članov. Teh pa je bilo v zadnjih treh mesecih žal zelo malo in je ne zadostno delo predsednika delno razumljivo. Najbrž je sedanja nedejav nost in mlačnost pogojena s spiošno situacijo v Ijubljanskem študentsk em gibanju, ki se je po svojem lanskem vročem zaletu nenadoma razgu bilo, prišlo je v krizo in otopelost.
Po dolgi diskusiji je 10 izglasoval nezaupnico dosedanjemu predsedn iku. Za nezaupnico je glasovalo 13 članov, trije pa so vse vzdržali.
Za novega predsednika sta bila predlagana dva kandidata: Tomaž K šela in Jože Korinšek. Izvoljen je bil  Jože Korinšek, ki je šele v tretjem glasovanju dobil potrebno absolutno večino glasov. (Zanj je glasovalo 9 članov, za Kšelo 2,5 glasov pa je bilo vzdržanih).
Novi predsednik 10 Jože Korinšek je študent 4. letnika ekonomske fakultete. Do sedaj je bil predsednik komisije za socialno-ekonomska v prašanja študentov in študentski predstavnik v izvršnem odboru Repub liške izobraževalne skupnosti.
Sprejeto je bilo tudi dopolnilo, da bo 10 odslej redno vsaka dva me seca razpravljal o delu svojega predsednika. S tem bomo znotraj Skupn osti študentov izvajali načelo o permanentni verifikaciji vsakega manda ta, načelo, ki ga študentje zahtevamo na vseh ravneh našega družbeno-političnega sistema.
Poudariti je še treba, da sama menjava predsednika nikakor ne pom eni garancije za boljše delovanje SŠ. To delovanje bomo lahko izboljšal i le s temeljito diskusijo o organiziranosti in o načinu dela v vseh štude ntskih predstavniških organih in z novimi študentskimi akcijami. md
Uredniški odbor se je dal zavesti. Ni uspel odkriti vzrokov njihovih želja po a ktivnosti, spreminjanju družbe itd. Dovolili so, da so jim drugi prikazali njihovo dejavnost kot željo po af irmaciji, konjiček, ipd. Postali bodo morda dobri poroč evalci, morda celo dobri ekonomisti, dobri delci družbe, ki jih danes frustrira. To da njihov konflikt z družbo bo ostal, čeprav vedno bolj nejasen. Zapravili pa so možnost, da bi sami ustvarjali družbo in s tem odpravili to nasprotje.
Jože Primožič
Sestavek o tem, kako na EF gradimo novo stavbo, sestavek naj bo primer ka ko se novega faksa ne bi smelo graditi, in o naši rremoči ob taki gradnji. Kliče p o odgovoru, ki ga najbrž ne bo dobil, čeprav je cel kup Ijudi, ki bi ta odgovor (v saj subjektiven) lahko dali (Pf. Marc in Rupnik, celega hudiča študentov, ki so st ali ob strani in so naša porota).
,,Dokončni odločitvi, da se zgradba nove fakultete gradi za Bežigradom kljub temu, da nekateri dejavniki govorijo proti tej lokaciji, se mi vsiljuje nekaj vprašanj.
1.   Zakaj je bila za gradnjo nove EF vnaprej favorizirana Bežigrajska lokacija?  V prašanje je pomembno, ker zaradi vnaprejšnje odločitve ostale lokacije niso i mele enakovrednega izhodišča in ker je bilov tem to (bežigrajsko) lokacijov loženih že precej sredstev m je imela zaradi dela na njej časovno prednost.
2.   Kolikor mi je znano, je bila bežigrajska lokacija izbrana pred nekaj leti na os novi privatnega pogovora z direktorjem Ljubljanskega urbanističnega zavoda. Ali ne bi bila pr mernejša izbira lokacije na osnovi strokovne študije?
3.   Navada je, da se za gradnjo takšnega obsega, kot je naša (nad 8 milijard) obja vi javni razpis. Idejni projekt (na osnovi tega sklepam tudi glavni načrt) je bil brez tega razpisa poverjen arhitektu Koželju. Kako to?
Vprašanja so zavestno postavljena provokativno. Vsaj ob njih naj postane jas no, da temeljnih vprašanj razvoja visokega šolstva ni mogoče reševati na osnovi z firave pameti in da je že skrajni čas, da prenehamo s ,,flikanjem lukenj" zadnji hi p, takrat, ko nam že pol riti gleda iz hlač
Miran Hvastija
Tribuna — Izdaja 10 SŠ LVZ - Uredništvo in uprava: .61000 Ljubljana, Trg revolucije 1/11 - Telefon 21-280. Tekoči račun: 501-8-78-1 - Rokopisov ne vračamo — Tiska DDU Ljubljana, Parmova 39 — Poštnina plačana v gotovini. Letna naročnina 25 Ndin.
Tribuno urejajo: Franko Adam, Mladen Dolar (glavni urednik), B oris Cizej, Milan Jesihc Marjan Pungartnik, Vladimir Simič (odgov orni urednik), Darko Strajn, Bora Zlobec (sekretar redakcije in lek tor), Jaša Zlobec.
Tehnični utednik: Tomo Podgornik Fotografije: Drev Franc
Stalni sodelavcr. Milan Dekleva, Jure Detela, Stanko Hočevar, Jo že Konc, Pavel Kristan, Tomaž Kšela, Andrej Medved, Jure Mikuž, Jernej Novak, Janez Stergar, Marko Slodnjak, Ivo Svetina, Mladen Švarc, Cvetka Tot, Milenko Vakanjac, Peter Vodopivec, Vinko Zu lar, Pavle Zgaga, Aleksander Zorn.
Na ekonomski fakulteti že skoraj leto dni izhaja študentsko fakulte tno glasilo ČE. Pred kratkim so izdali že šesto številko.
Ni dolgo, kar sta izšli tudi prvi dve številki glasila študentov arhitek ture AA.
Na filozofski ja pravkar izšla druga številka glasila Fl FAK.
Uredništvo Tribune z velikim veseljem pozdravlja ta nova glasila. Po našem mnenju bi vsaka fakulteta morala izdajati svoje glasilo. Ta glasil a bi morala biti osnovn<nosilci izčrpnih informacij in prostor razrešev anja vseh tekočih problemov vsake fakultete, zlati konkretnih študijsk ih problemov in problemov študentske samouprave, hkrati pa bi z vidi ka svoje stroke kritično posegala v družbeni prostor. S tem bi bila Tri buna razbremenjena svoje neposredno informativne vloge in bi obene m imela mnogo večji krog sodelavcev in več materialov.
V današnji številki ponatiskujemo tri krajše prispevke iz zadnje (6) številke Čeja. V prihodnje bomo uvedli kot redno prakso ponatise po n ašem mnenju najzanimivejših člankov iz fakultetnih glasil.
ČLANEKZAČE
Končno je le uspelo. ČE je dobil svoj uredniški odbor. Mnogi so si oddahmli En poraz več za naše vrste.
Bili smo polni energije in idej, ko smo govorih o novem šolskem letu in o nov i študentski organizaciji. Imeli smo Akcijski odbor, imeli smo svoje demonstraci je in okroglo mizo. Bili smo na poti osvobajanja. Osvob.ijali smo se avtoritet, osv obajali smo tehnokratske misenosti. Toda pot osvobajanja je bila pretežka. Prete žko je bilo vztrajati izven institucij, pretežko je bilo nasprotovati avtoritetam in normam družbe. Sami smo šli na pot iz varnega zavetja, polno viharjev in pasti. Bili  smo  prešibki  zato se vračarno.   Konflikt  z družbo ostaja v nas, toda  skuša mo ga potlačiti. Počutimo se varne toda ne svobodne. Limita naše varnosti je du ševna smrt.
Problem organiziranosti je prevladal nad problemom vsebine našega dela. Do bili smo konglomerat (ŠS), ki nima skupnih ciljev zato tudi ne volje in uspehov. Tak ŠS tudi zlahka popušča pod pritiski, ki žeiijo obdržati gibanje v okvirih, ki ga lahko nadzorujejo.
Naia moč je bila v tem, da smo drezali v zavest tistih, ki se zavedajo svoje ne svobode vendar bežijo od te misli. Zabredli so v potrošniško družbo, zabredli so v tehnokratsko miselnost, postali so delčki kolesa, ki se vrti k znajiRmu koncu, p a ya je nemogoče ustaviti. Naša dejanja so bila njihova vest. Zaradi tega se nas b ojijo, zaradi tega se prožijo njihovi obrambni mehanizmi. Uredništvo CEja je zat o zanje velik uspeh. Uspeli so spraviti energijo in ideje v varne meje. Uredniški o dbor so zaposlili s problemi organizacije ter mu postavili na vrat grožnjo odgovo krnosti, tako da jim za ideje in njihovo uresničitev ne bo ostalo ne časa ne moči.
TO Nl PARADOKS, TEMVEČ RESNICA
UDELEŽITE SE KATEDRE S PREDSEDNI KOM IS SRS V ČIMVEČ JEM ŠTEVILU! Se spominjate plakatov, ki so obetali zanimiv dialog s tovarišem Kavčičem?  Ne?  Nič zato! Saj dialoga tako ali tako ne bo. Vsaj za vas ne. Zakaj? Zato!
Tekom dveletnega obstoja si je ,,komisija za katedre" pndobila ren ome uspešnega ter precej aktivnega delovnega tearr-j. Skozi njeno de lovanje smo vam predstavili Mitjo Ribičiča, takratnega predsednika Z ISa, prof. dr. Horvata, ki je navdušil polno zasedeno dvorano in še nek atere druge predstavnike ekonomsko-političnega življenja; letos nas je ta-ista komisija ambiciozno popeljala v nekatera podjetja — skratka, s svojim delom je več kot opravičila pravico do obstoja.
No, sedaj pa se je zataknilo    in to krepko zataknilo, Miro, ki je izg ubljal dolge ure z organizacijo, nas je obvestil da tov. Kavčič žal ne že li odprte katedre, temveč pristaja le na zaprt krog 40 Ijudi ¦   ali pa nič1 In ta nič je sedaj pod vprašanjem?  V študentski sobi se že kregamo. Ot! povedati?  Ne odpovedati?  Biti načelen?   Kaj je tu načelnost?
V tem trenutku pa mi v glavi roji kup pomislekov. Najprej se mi vsi Ijuje vprašanje ali je ,,komisija za katedre" komisija vseh študentov EF ? Ce to je (kar ne bi smelo sploh biti vprašanje), potem je po moji log iki treba katedro odpovedati, kajti sicer bi zelo rad videl tistega, ki bo zgodovinsko utemeljil ključ, po katerem bo izbranih 30-40 študentov ,,ustreznega rodovnika" s častjo prisotnosti. Prav tako šele danes doje mam očitno ,,hrabrost" lanskega predsednika ZlSa ko je pristal na od prto katedro tik po devalvaciji.   Fravijo ,,časi so hudi"   (v to ne dvomi m), pa možnost provokativnih vprašanj in ,,izrabljanja odgovorav" s s trani novinarjev (glej, glej, pa sem mislil, da so naši novinarji taaaki po štenjaki! Še malo, pa bom zače! dvomiti). Končno pa, če mene Ijudje provokativno vprašajo koliko je ura, vedno odgovorim: ,,Lepo vreme, ali ne? " Pa je stvar rešena, medtem ko se o delnicah sploh ne pogovarj am . . Jutri je sestanek ŠS in kocka bo padla: 40 ali nihče? To se bomo kregali! In ko boste te vrstice brali, bo odgovor že znan. Heterogenost vrednostnih struktur nas bi znala spet udariti po betici. Pa saj ne bo pr vič — pa tudi zadnjič ne! ZAUPANJE JE DDBRO - KONTROLA ŠE BOLJŠA . . .
S spoštovanjem do vseh tabujev
Jano Vehovar
P.S. Študentski svet je na popoldanski seji 1 7.2. izglasoval katedro s to v. Kavčičem za 40 študentov . . .
J.V.
ROKOVANJE S FAŠISTOM (Ob obisku Nixona na Kitajskem)
Oči vsega sveta so uprte v Peking. Dva velikana si podajata roko. Kaj nam bo prinesla prihodnost?  Storjen je nov korak.   Nov korak k čemu?   K barbarstvu ali k komunizmu?  Kajti samo to dilemo si lahko postavimo.
Države, državniki in narodi po celem svetu sprejemamo kitajsko-ameriški dial og z olajšanjem. Pogovori pomenijo prispevek k miru. Morda se spori med sistem i, med velesiwmi, ne bodo več razreševali z vojnami, z nasiljem. Svetovni tisk pre plavljajo optimistični komentarji.
Med evropsko levico, zlasti med maoisti, vlada panika, mzburjanje.   Kaj storiti, kako razumeti in razložiti ta kapitulantski korak Kitajcev?   Kitajska se odpirav I ogiko, ki sta jo doslej diktirala zahodni in vzhodni imperializem. Zadnja opora d oslednosti, ideološke načenosti in čistosti se podira, ruši vase. Tudi za marsikoga v našem, jugoslovanskem študemskem gibanju je Nixonov obisk hud pretres. Ko je obiskal Jugoslavijo, smo protestirali, grozili, pljuvali na našo zunanjepolitično I ogiko. Govorili smo o izdaji socializma, internacionalizma, o bednem komprimis arstvu in hlapčevstvu. Ko je ob primeri kitajskega filma prišla v Ljubljano kitajsk a delegacija, smo jim študentje s ponosom stiskali roke. Sedaj pa se Patricia Nixon sprehaja po Pekingu m vabi kitajske kmete na obisk v VVashington.
Še zadnja država, ki je skušala ohraniti identiteto med teorijo in prakso, je od nehala. Po spektakularnem obračunu z Liu — Šao— Čijem in po občudovanja vred ni kulturni revoluciji je celemu svetu zastal dih. Mladina vse fivrope je držala pest i za IVkki in ga metala v obraz povampirjeni bur/oaziji in birokraciji.
Bilo bi nepošteno in nepravično znašati se riad Maom in Čujem. Res je, prista la sta na marsikaj, kar je napeljaval že Liu-Šao— Či, in ovrgla sta velik del parol, za katere sta se borila med kulturno revolucioj. Vseeno  pa  sta vseskozi šla dosle dno svojo pot. Za vse, kar sta storila, sta izbrala pravi trenutek. Kitajska je v inter esu svojega lastnega državnega razvoja storila stvari, ki bi bile pred leti še neoport une. Mao kot spreten politik prav dobro ve, da ne bo nikoli mogel zlomiti železni h zakonov državniške politike. Ohisk ameriškega fašista je bila logična posledica razvoja dveh desetletij izgradnje LR Kitajske.
Dogodek stoletja, o katerem smo zvedeli prav vse, od tega, kako je Richie bl agoslovil odpravo, pa do tega, da si je Pat zaželela recept za polnjeno pekinško r aco, ne pomeni nobenega pravega presenečenja. Tudi nobene bistvene sprememb e ne prina^i. Pomemben je le toliko, ker znova potrjuje in odpira osnovni proble m, ki ce vslljuje socializmu današnjega dne. Problem partije na oblasti. O tej dile mi smo sicer že precejkrat pisali, zlasti v zvezi z Jugoslavijo.
Razkol je prisoten v tem trenutku in v tem prostoru. Zal pa ni bilo storjene n obene teoretične analize, in sicer zaradi togosti in apriornih stališč naših oblastv enih struktur in logike mišljenja, ki jo le-te vsiljujejo.
Zato je tudi to pisanje lahko le bežen komentar, samo splošna misel, ki skuša opozoriti na osnovne intencije svetovnega razvoja socializma v tem trenutku.
Kulturna revolucija in obračun z Liu—Šao—Cijem sta navidez bila popolno za nikanje te teonje. Poudarjena je bila ideološka načelnost. Logika ,,kitajskega Hruš čeva" je bila porušena do tal. Seveda le na videz. Ta manever je bil Mau potreben z a dokončno konsolidacijo partije in vsega Ijudstva. Saj je Mao dobro vedel, da se bo Kitajska morala z velikimi koraki spustiti tja, kamor je Liu hotel skozi stranska vrata. Položaj še ni bil zrel, Obračun s pragmatizmom v tistem trenutku je bil tak tično popolnoma upravičen in uspel. Šele zdaj je Mao sposoben za široko ekspan zijo navzven. To je velika šansa Kitajske kot veiesile, hkrati pa tudi njena nujnost kot države, saj je dovolj močna, da ne bo izgubila samostojnosti za normalno rast gospodarstva, tehnologije itd. pa bi bila vsaka drugačna politika pogubna.
Kot sem že dejal, gre za razkol med interesom države in interesom partije. V v seh socialističnih državah je partija istovetna z oblastjo. Situacija je zelo podobn a tudi z levimi strankami v kapitalističnih deželah. Pripravljene so participirati z o blastvenimi strukturami in se ravno tako vključujejo v politično igro (najtipičnej ši primer je KP Francije).
Stičnih točk med interesom države in partije je bore malo. Pravega konflikta pravzaprav ni več. Saj so vse partije v svoje programe že sprejele korekture in idej e, ki omogočajo skladnost med obema poloma. Ta proces je razvil in zaključil že Josif Visarionovič. Gre za izredno važno polemiko, ki st;i jo imela s Trockim. Tu je slednji seveda imel mnogo lažjo vlogo, saj je govoril s stališla opozicije in je bil neobremenjen z oblastveno pozicijo. Začetek zazidave Sovjetske zveze v lastne m eje je bil pravzaprav že pokol v Kionstadtu, ki sta ga izvedla Lenin in Trocki. Nju n naslednik je dokončno opravil z idejo evropske revolucije in podčrtal tezo, da j e prva in najvažnejša naloga Sovjetske zveze, da se utrdi v lastnih rr.ejah, in da bi bila vsaka borba za evropsko revoluciio prazno izgubljanje energij. Prišlo je do od prtja meja z Evropo, začel se je razvijnti pojem miroljubna koeksistenca. Zanimiv o je, da je ta pojem prvi uporabil prav današnji gostitelj ameriškega fašista — Ču— En— Laj. S tem trenutkom je v teoriji marksizma-leninizma storjen bistven premik v smer, kjer živimo in mislimo še danes. Pojem proletarskega internacionalizma je dobil popolnoma nove pošastno izkrivljene dimenzije. Jugoslavija si ga npr. tolma či tako, da pošilja pomoč osvobodilnim gibanjem in da predlaga nešteto resolucij v zvezi s tem v OZN. Današnji svet jasno kaže, da je logika ,,socializma v eni deže li" zmagala na celi zemeljski obli. Zato je popolnoma nizumljivo, da je Trocki ko t ideolog prepovedan in preklet po socialističnih državah tako Evrope kot Azije. Njegova teorija o svetovni revoluciji in o združenih evropskih socialističnih držav ah kot o njenem prvem koraku je danes ozko izolirana v ekstremnih in nemočnih organizacijah na zahodu. Rcdki posamezniki v socialisnčnih deželah, ki s temi id ejami pridejo v stik, so brutalno preganjani in zaprti (SZ, Poljska, Jugoslavija. . . )
Komunistične partije, ki za svoj program navajajo miroljubno koeksistenco in sožitje z vsemi obstoječimi režimi (izjeme so samo zaradi lepšega), imajo kaj malo opraviti s komunizniom. Partija, ki pride na oblast, se povampiri in izgubi svoje n aravno gonilo, svoj toison d'etre. Tej logiki ni mogel uiti niti Mao. Svet postajavs e trdnejša celota, ki ima za osnovno vodilo imperalizem, ne glede na to, kako je o barvan. i. zlobec
OB POVSEM PRIČAKOVANEM OBISKU DICKYA N.
Ni več dvoma; čeprav smo si mogli misliti že od prve eksplozije ,,siromakove" atomske bombe. Široki nasmeh Dickya Nicona ob kitajskem zidu nam z vso bre zskmpuloznostjo in nesramnostjo razblinja zadnje iluzije o azijski alternativi. M aov nesporni genij se je zlagoma devalviral v svetov^nom političnem igračkanju, k i se (ironično) ravno v primeru ZDA m Kitajske imenuje ping-pong.
Dejstvo, da Kitajska postaja tretji partner v svetovnem sistemu, nam je sicer prihajalo v zavest že davno pred Dickyevim obiskom, toda stvar je sedaj v vsej sv oji očitnosti kristalno jasna. Pokazalo se je prav tako ob pakistanskoindijski-ban gladeški vojni in tudi ob sprejemu Kitajske v OZN, ki ni bil noben senzacionalen dogodek, kajti to niti zdaleč ni pomenilo razumnosti evropsko-ameriških velmo ž ali celo dobronamernosti, češ zakaj bi teh osemsto milijonov revežev ne imelo svojega predstavništva v OZN, pač pa so zgoraj omenjeni verjetno ugotovili, da s e bo s Kitajsko ,,mogoče pogovarjati"; Kitajska je potencialno ogromen trg itd.
Če je pred V9em tem kdo videl dva alternativna sistema v svetu, si je zdaj mor al priznati bridko zmoto. Relativizacija svetovnih odnosov med tri poglavitne sil
ake je obglavila vero v koeksistenco kapitalističnega in socialističnega sveta. Gre za to, da imamo opraviti z enim samim, in to svetovnim sistemom (lahko bi tem u rekli z Leninom: najvišji stadij kapitalizma ah pa bognedaj, zadnji stadij zgodo vine), ki spominja na malodane natančno takšno prihajajoče leto 1984, kakršno je popisano v neštetokrat citiranem Orvvellovem romanu. Trije mogočni partner ji začenjajo složno obvladovati svet in zaradi tradicionalne politfčne estetičnosti mscenirajo medsebojne praske, ki seveda temelje na ,,življenjskih interesih" v gla vnem molčečih okornih nacij.
Veliki brat v Moskvi bo sedaj seveda zelo zaskrbljen in bo povečal koncentra cijo svojih orožij, ali pa bo uporabil nekaj psovk iz svojega ideo-političnega slova rja, da bi pnkril svoje imperialistične interese. Verjetno pa bosta velika brata iz Moskve in \z VVashingtona malo povečala svoje trgovsko spogledovanje, da si oni v Pekingu ne bi kaj preveč domišljal itd., ringaringaraia Mao ne nagaja . . .
Kitajska je v svoji revoluciji imela mnogo svežih olementov (npr. kolektivizac ija v kmetijstvu, izvirajoča iz tradicionalnih oblik skupnega dela), predstavljala j e vsekakor bolj humano varianto ,,uvajanja" socializma, kot njen prav tako azijs ki predhodnik (SSSR z J.V. Džugašvilijem pa tudi s sedanjo eiito na čelu). Prece j časa je bila Kitajska realna — poskušala je nemogoče: ostati v vsaj politični izol aciji. Po vsem tem bi morda kdo pričakoval njen principielen in criločen nastop v svetovni politiki, če je v politiki kaj takega sploh mogoče. Toda zdi se, da je sv etu veliko lažje vladati (čeprav v troje), kot pa boriti se proti njemu. Zgodovinsk a ,,nuja" izgradnje socializma v neki deželi se je tako zopet pokazala kot sanjski privid. Vsak tak poskusv svoji končni instanci (četudi pokaže določene revoluc ionarne možnosti) pomeni perfekcijo buržoaznega sveta. ,,Mi"v Evropi in Amer iki vedno bolj jasno vidimo, da brez revolucionarne negacije v samem osrčju sed anjega buržoaznega sveta najbrž ne bo izbire v zgodovinski alternativi: ali barbar stvo ali komunizem! Obe azijski alternativi (SZ in Kitajska, čeprav je druga kazal a veliko več življenjske moči (sta postali samo zgodovinska zmota eshatološkega pričakovanja, da bo ob pojavljanju ,,socialističnih držav" kapitalizem kar sam od mrl.
Nixonov obisk ima sam po sebi pomen samo v kalkulirajočih beticah politik ;mskih optimistov. Pa tudi če se zaradi tega zgodi v sedanjih iracipnalnih razmer lih nemogoče: konec vietnamske vojne, se bo že še našel kakšen novi Vietnam.
Hja, Tricky Dicky Nixon si bo pa le zagotovil poen več v volilni burki, od ka tcre v nobenem pnmeru ne moremočisto nič pričakovati. (i. štrajn
              Naša kramljanja
Za prvič — na temo
O OGLEDALIH
Socialistični tisk je ogledalo socialistične družbe. V trenutku, ko se Tribuna intenzivneje in kritičneje kot kdajkoli obrača vase, postaja ta aksiom vse pomembnejši navdih našega pisanja, vse odločilnejši impera tiv naših teženj.
Hiba naših razmišljanj je posploševanje. Le zamislimo si človeka, ki je storil tisoč dobrih dejanj in (ker pač nihče ni popoln) enkrat v vsem tein dolgem času tudi eno slabo! Mar ni nepravično in enostransko in podlo venomer govoriti le o tem edinem koraku vstran? Mar je inform acijsko sredstvo takšnega tipa socialistično?
Tudi otvoritev rubrike NAŠA KRAMLJANJA sodi k projektu kori giranja odnosov med Tribuno in našo sccialistično stvarnostjo. Tribun a je s svojim načelom kritike pogosto naietela na ostro reakcijo, venda rje moralo preteči precej vode, da je sama prišla do spoznanja, kako z elo potrebno se je vključiti v široko fronto naporov, ki se s konstrukti vnim duhom zavzemajo za uspeh rapidnega napredka naše družbe. Sev eda je spoznanje, do katerega je prišla sama in ki ji ni bilo vsiljeno, tol iko vrednejše in resničnejše; neprijetna je le zakasnitev. V rubriki NAŠ A KRAMLJANJA se mora to spoznanje zatorej pokazati v polnem za mahu in — najsi se to čuje tudi iluzorno — poskušati mora za vsako ce no nadoknaditi zamujeno. Toliko o idejnem načelu rubrike; praktično se bo to načelo realiziralo v seriji člankov, ki bodo opozarjali na najpo zitivnejše vrednote socialistčne ureditve.
Skromnost je res socialistična odlika, toda osnovno vodilo nam mo ra biti resnica. To pomeni, da se ne bomo obotavljali tudi nagraditi za vzemanja za stvar nas vseh, v katerih izgorevajo in za katera živijo naše množične organizacije in posamezninjihovičlani. Včasih je potrebno dajati za vzor posamezna dejanja aliposamezne osebnosti, kise žrtvuj ejo za naš boljši jutri v duhu tradicije, ki je pojmu borbe za pravičnejš
0 in resničnejšo družbo blizu in najsvetlejših let naše revolucionarne p reteklosti.
Tribuna kotštudentski časopis bo morala odslej imeti za eno svojih osnovnih vodil tudi misel, daje treba pokazati najširši družbi resnico o splošni usmerjenosti študentov na Ijubljanskih visokošolskih zavodih, k
1 ni takšna, kakorbi lahko sklepalipo nekaterih dosedanjih primerih, ko je prihajalo celo do nasprotij z zakonom (bodisi, da je bil to sam K azenski zakonik ali pa morda Zakon o tisku in o drugih oblikah infor macij (Ur. I. FLRJ 45/60) ali kakšna druga pozitivnazakonska odred ba). Treba je torej na neki način rehabilitirat! Ijubljanske študente in p isati v njihovem imenu, ne pa le v imenu nepomembne peščice slučajn o študirajočih posameznikov.
Tisk je ogledalo družbe. Manipulirani osnovnošolci se ponekod uči jo, da je v ogledalu desnica na levi in levica na desni, toda lahko vam z agotovimo, da so to ostanki že davno preživele buržoazne znanosti, ki jim nova socialisiična misel lahko brez vsakega napora ovrže ne samo u gotovitve, marveč tudi dejstva, iz katerih te ugotovitve izhajajo.
Tudiz rubriko NAŠA KRAMUANJA bo torej Tribuna odslej bolj vaša. Brali jo boste z večjim zadovoljstvom. Zadovoljni boste, skratka. mj in bc
marjan pungartnik
RAČUNALNIŠTVO KOT OBLIKA ZDRUŽEVANJA Univerzitetni računalniški center
1.
Univerza predstavlja v komunikacijskem vidiku odprt (ali zaprt) inf ormacijski sistem. Toda glede na pomen v besedi sistem — s čimer je m očno poudarjen element premišljenosti /umnosti/, stroge doslednosti — je primerneje uporabljati izraz struktura. Kot analitičen pripomoče k se med sistem in strukturo vriva še model. V članku bomo poskušali najti elemente univerzitetnega komunikacijskega modela, ki sloni na ra čunalniški mreži kot najbolj organski in najvišji obtiki združevanja. V mislih imamo seveda komunikacijsko združevanje.
V razmerah, ko je univerza povezana tudi na drugih osnovah, je lah ko računalništvo samo nadaljnja in organska oblika združevanja. Tega za Ijubljansko univerzo prav gotovo ne moremo trditi, še manj pa za re publiko (v perspektivi drugega univerzitetnega centra v Mariboru). Vze mimo samo prostorsko razbitost, ki je botrovala še marsikaki drugi. Di sciplinska tekmovalnost je prav tako znak, da v razvejanosti študija ni d osežena racionalna skladnost. Ljubljanska univerza se je od vsega začet ka morala razvijati pod stalnim pritiskom razdruževalnih faktorjev. Pos amične institucije so se navezovale na zunajuniverzitetne objekte (med icina recimo na deželno bolnico), čemur se je pozneje pridružil še kon cpet prostorsko razbite univerze. Nastali so štirje centri: okrog Narodn e in univerzitetne knjižnice, na Viču, medicinska fakulteta in FSPN za Bežigradom (po biltenu Prostorski razvoj univerze). Nanje so se navezo vale tudi informacijske službe (knjižnice, laboratoriji, manjši računalni ki). V takih razmerah je bila vsaka organska povezava le kratkotrajna i n parcialna (marsikdaj samo prehodno — politična), zato je na primer z a sedaj skoraj nemogoče ravziti močnejši meddisciplinski študij. Unive rzitetni računalniški center (URC) tako načenja ob drugih poskusih zd ruževanja nehvaležen posel, pri čemer obremenjuje načrtovanje model a ogromno število variabel: razvoj slovenskega gospodarstva, razvoj uni uerze, druga združevanja, razvoj disiplin. itd. 2.
Obstoječi računski center z računalnikoma IBM 1130 in CDC 3300 na inštitutu Jožefa Štefana je bil zaradi stalno naraščajočih potreb po računalniških storitvah za pedagoške in znanstveno raziskovalne name ne odločno premajhen. Neodvisno od centralnega računalnika so dob ivale univerzitetne ustanove le laboratorijsko računalniško opremo, ki sta jo namesto običajnih terminalov zahtevali fakulteta za strojništvo i n fakulteta za elektrotehniko. Ti dve enoti bosta tudi vnaprej delovafi kot posebna (aktivna) terminala v celotnem terminalnem sistemu univ erze v Ljubljani (Bilten univerze v Ljubljani, št. 1, str. 6, kasneje BU). Lastniki starega računskega centra so bili univerza, izvršni svet in Iskr a, iz česar sledi tudi razdelitev kapacitet na ustrezne dele.
Poslovni svet RRC (Republiški računalniški center) je sklenil razširi ti sedanje kapacitete z novim superračunalnikom CDC 6400. Le-ta naj bi bil petnajstkrat močnejši kot stari. Finančna plat bo izvedena tako, da bodo pridobili nekatere partnerje, med katerimi je najmočnejša uni verza. Računalnik CDC 6400 bo tako centralni računalnik tudi za univ erzo, ki bo opravljala v okviru svojega centra nekatere pomembne nalo ge. Solala kadre, skrbela za znanstveno-raziskovalno delo itd. Tudi v M ariboru so pričeli oblikovati akcijo za računalniški center (BU 3). Eden najpomembnejših partnerjev bo visoka ekonomska in komercialna šol a, ki bo skupaj z drugimi izobraževalnimi, raziskovalnimi in proizvodn imi ustanovami sestavljala konzorcij. Odločili so se za računalnik IBM 360/40.
Univerza bo po predvidevanjih deležna dveh vrat (vrata v centralni r ačunalnik pomenijo avtonomni priključek, ki lahko dela sočasno z dru gimi), odločila pa se je za sistem terminalov (terminal omogoča posam eznim uporabnikom računalnika, da so z njim v zvezi s posebno poštn o — linijo, tako da ni treba stvari nositi v računalniški center; tak term inal je sestavljen npr. iz teleprinterja z osciloskopom, luknjalnika in ka rtičnega terminala). Očitno je postalo, da dvoje vrat ne bo zadostovalo. Univerza je izposlovala pravico, da lahko poleg dveh vrat, ki ji pripadat a glede na delež v RRC, po ugodnejši ceni nakupi še 8 vrat, stisko pa b odo poskusili rešiti še z enostavnejšimi terminali na univerzi, s takimi, ki ne zahtevajo lastnih vrat. 3.
Kot smo že omenili, se je univerza odločila za terminalni sistem, ki naj bi omogočil večjemu krogu fakultet in drugih univerzitetnih delov (institutov, laboratorijev) vključevanje v pedagoško in znanstveno razi skovalno delo z računalniki.
Za jasnejšo predstavo si oglejmo principielno rešitev terminalske en ote na FAGG (po BU 3, str. 10): Računski center FAGG ima nalogo č imprej v največji možni meri uvesti elektronsko računanje in obravnav anje podatkov pri pedagoškem delu, omogočiti uporabo tega pri znans tveno raziskovalnem delu ter se povezati z gradbeno prakso zaradi reše vanja zahtevnejših problemov. Kot prvo nalogo ima Center aplikacijo ž e obstoječih programov s področja delovanja fakultete in stroke. Raču nski center bo skrbel za dopolnjevanje obstoječih in pripravo novih pr ogramov, za sodelovanje pri izobraževanju kadrov in prirejanju semina rjev, za povezavo z URC in drugimi fakultetami in univerzami, ki gojij o računalniške in informacijske vede, za povezavo s podobnimi centri v Jugoslaviji in v inozemstvu, za izmenjavo strokovnjakov in programo
za zbiranje dokumentacije s področja uporabe elektronskih računaln
ikov na področju delovanja naše fakultete ter za preučevanje možnosti vpeljave nadaljnjih tehničnih izboljšav na področju avtomatizacije inže nirskih postopkov za področje delovanja fakoltete . . . Izbrana termina Ina oprema.: Računski center bo imel operativne prostore v pritličju, k jer bo instaliran 200 USER TERMINAL ter OFF in ON LINE PLO TTER, luknjač ter odprti predali za rezultate. Študijski in pripravljalni del Centra pa bo v I. nadstropju (dva kabineta in večji prostor za pripr avo podatkov s 3 luknjači ter z manjšimi namiznimi računalniki)." 4.
Računalniškemu centru na univerzi je potrebno dodati še informira nje in dokumentiranje. Osnovni funkciji pedagoškega in znanstveno — raziskovalnega dela URC sta z njo odločilno povezani. Z ustanovitvijo RRC je nastala možnost razvijanja sistemov za avtomatsko iskanje dok umentacijskih informacij. Čeprav je bil do sedaj izdelan sistem SAIDC /sistem za avtomatizacijo informacijsko-dokumentacijskih centrov (za področje e!ektrotehnike, kjer za sedaj tudi deluje, ga je mogoče uporab :ti od naravoslovja do družboslovnih ved. SAIDC je zasnovan na indeks iranju informacij z deskriptorji, urejenimi v slovarju ali zbirniku (tesau rusu). Slovar deskriptorjev omoyoča, če je preveden v več jezikov, tud i računalniško prevajanje vhodnih  podatkov in vprašanj, pa tudi analiz a podatkov je lahko v več jezikih, kar je še zlasti pomembno za uporab
0  informacij v okviru nekega strokovnega področja ne glede na jezikov ne ovire.
Sklad Borisa Kidriča je izdelal projekt obravnavanja informacij, ki b
1 jih v obdelavi razdelili na:
—   bilten, ki vsebuje kazala — razporeditve informacij po različnih klju čih. Med njimi je najpomembnejše deskriptorsko kazalo z abecedno ur ejenimi deskiptorji;
—  SDI (selektivna diseminacija informacij), ki so ažurne informacije, i zdelane glede na vnaprej določene interesne vidike uporabnikov. Naro čniki na SDI bodo dobivali bibliografijo — liste s podatki o bibliografi ji za posamezna strokovna podrorja;
—   retrospektivne poizvedbe, s kateto lahko uporabkik na osnovi neke ga problema dobi seznatn literature iz celotnega obsega.informacij, ki so shranjene na magnetnih trakovih.
Novi računalnik bo omogočil premostitev tiste zamude, ki je nastal a na slovenskem v razvoju INDOK dejavnosti. Za sedaj je v pripravi vkl jučitev knjižničnega in delno revialnega fonda iz knjižnice fakultete za elektrotehniko, šele s postavitvijo novega računalnika CDC 6400 pa bo mogoče zgraditi specializirani INDOK center za potrebe elektrotehnik e. Podobno bo mogoče napraviti tudi za druga področja, za katere se b o dalo kupili že izdelane magnetne trakove.
URC je pri analizi univerzitetnega dela na računalnikih že predvidev al računalniško delo knjižnice. To pa zahteva sistematično delo pri uva janju računalnikov v knjižnice na univerzi ali blizu nje. Literatura: Bilten (računalništvo) univerze v Ljubljani
Prihodnjič: Računalništvo v študiju
UNIVERZA V LJUBLJANI Trg revolucije 11
Na podlagi 10. člena pravilnika o volitvah in odpoklicu predstavnik ov študentov v univerzitetni svet in 15. člena statuta univerze v Ljublja ni je univerzitetni svet na seji dne 28. februarja 1972 sprejel
S K L E P
O RAZPISU VOLITEV PREDSTAVN IKOV ŠTUDENTOV V UNIVERZITETNI SVET
1.   Razpišejo se volitve predstavnikov študentov v univerzitetni svet.
2.  Volitve bodo v sredo, dne 29. marca 1972.
3.  Študenti vsake fakultete volijo enega predstavnika.
4.  Za izvedbo volitev skrbi univerzitetna volilna komisija.
REKTOR prof. dr. Mirjan Gruden, dipl. ing.
PREDSEDNIK UNIV. SVETA prof. dr. Peter Kobe
KDO JE DRŽAVI NEVARNEJŠI - DR. DUŠAN PIRJEVEC-AHAC ALI JAŠA ZLOBEC?
Pri izbiri med dvema tako nevarnima razrednima sovragoma bo bral ec gotovo prišel v izredno težko dilemo. Da bi mu pomagali v tem teža vnem razmisleku in mu nakazali pot, navajamo naslednje dokazno grad ivo:
V majhni pasaži na vogalu Kazine na Trgu revolucije (tam, kjer je t rafika) sta se čez noč pojavila dva napisa: ZIVEL JASA ZLOBEC! in ŽIVEL PIRJEVEC — AHAC ! Naslednjega dne ?o se pri vratarju Kazin e oglasili uslužbenci Uprave javne varnosti in od njega zahtevali, naj tak oj zbriše napis ŽIVEL JAŠA ZLOBEC ! Drugi napis ŽIVEL PIRJEVE C — AHAC si lahko bralec še danes (27.2) ogleda na omenjenem mest u.
PREDLOG ZA IZRABO NEIZKORISCENIH PODSTREH ZA STAN OVANJA
Skupina absolventov fakultete za arhitekturo (Bojana Klemenčič, Dare Poženel, Vinko Torkar in Dušan Vrtovec) so v februarju pripravi li za zdravo slovensko pamet dokaj nekovencionalen načrt, ki bi poma gal rešiti stanovanjsko vprašanje v Ljubljani, ponujal pa bi tudi nove al ternative na socialnem in kulturnem področju. V nekoliko skrajšani ob liki vam predstavljamo rezultate njihovega dela.
MOŽNOSTI, Kl JIH PONUJAJO PODSTREŠJA
Velik del Ljubljane je pokrit s praznim in komunalno relativno zelo dobro op remljenim prostorom na podstrešjih. Istočasno pa smo soočehi z velikim priman jkljajem v stanovanjskem fondu, kar predstavlja resen S0'ialni, ekonomski in poli tični problem za vso družbo.
Uporabljane so kvečjemu kot shrambe za staro kramo (ki je potem lastniki n avadno nikoli več v življenju ne uporabljajo) ali pa kot sušilnice za perilo, česar pa se poslužuje le del strank in še to le periodično. Največ pa so podstrehe povse m neizkoriščene.
Upoštevajoč te podatke in zavedajoč se resnosti problema, kot je stanovanjs ki primanjkljaj, nam mora postati takoj ostro prezenten ves nesmisel sedanje abs urdne situacije.
KAKO DANAŠNJA DRUŽBA REŠUJE STANOVANJSKO PROBLE MATIKO
Predvsem s tremi ukrepi:
—   svobodno tržišče stanovanj
V pogojih imperfektnosti stanovanjskega tržišča, ko je povpraševanje daleč v ečje od ponudbe, je to nelogično.
—   pristop k distribuciji stanovanj na osnovi družbene solidarnosti in socialne po dpore pri nakupu in stanarinah.
Istočasno pa ni ustrezno definirana vloga kreditorjev v stanovanjski izgradnji.
—   prepnčanje nekaterih, da lahko stanovanjski problem reši industrijska proizv odnja stanovanj
Znani francoski arhitekt Le Corbusier je dejal: ,,Stanovanje bo postalo indust rijski produkt najpozneje čez deset let. To je povedal pred oseminštindesetimi le ti.
TRŽIŠČESTANOVANJ
Pri tržišču stanovanj ne moremo govoriti o celovitem trgu, ampak o parcialni h trgih (deformirano tržišče). Zaradi velikega povpraševanja gre pretežno za trg prodajalcev. Kupci so v podrejenem položaju. Za normalne tržne odnose v stano vanjskem gospodarstvu je potreben višek 2-3% najemnega stanovanjskega fond a. Imamo pa primanjkljaj več kot 50000 stanovanj. V nekaterih mestih manjka s tanovanj za 15 do 25% prebivalcev.
Nastane dilema: usmerjen ali stihijski trg? Kako je mogoče gospodariti po tr žnih zakonitostih, ko pa:
—   je tržišče stanovanj imperfektno (diskriminiran položaj potrošnika zaradi vel ikega stanovanjskega primanjkljaja)
—   je nemogoče, da bi postale stanarine ekonomske (vsaj pri vseh stanovanjih ne ), tako da bi zagotavljale investitorju (lastniku) normalno kapitalizacijo vlože nih sredstev
Taka stananna bi znašala povprečno 9,5 % vrednosti stanovanja letno. Kdo v Sloveniji lahko danes plačuje 250000 — 300000 Sdin stanarme mesečno! Ker v stanovanjskem gospodarstvu ne moremo uveljaviti tržnih zakonitosti, t udi ne moremo sistemskih rešitev, ki veljajo za gospodarstvo, brez pridržkov pre nesti na stanovanjsko področje. V prihodnje bo stanovanje obravnavano deloma kot kapitalna, deloma kot potrošna dobrina. Deloma bo stanovanjsko področje temeljilo na principu delitv/e dohodka, deloma pa na načelu družbene solidarnos ti.
VPRAŠANJE SOLIDARNOSTI
Kakšna jc kieditna politika?  Vse prej kot solidarna:
—   kreditni pogoji so za večino občin in komunalnih podjetij preostri in nesprej emljivi
Zato prakticirajo, da namesto bank kreditirajo ta dela investitorji, s tem pa s troški spet bremenijo cene stanovanj.
—   kreditni pogoji za proizvajalce so nudeni s sorazmerno visokimi obrestmi 6— 8%, in to bremeni ceno stanovanja za 2 ali več procentov
—   kreditni pogoji za kupce niso prilagojeni realnim možnostim interesentov
—   kreditiranje izgradnje spremljajočih objektov je še nerešeno
Nastajajo težave pri izgradnji šol, otroških vrtcev, zdravstvenih domov itd.
S stališča stroškov takšna bančna politika vpliva na povečanje gradenj v lastn i režiji in črnih gradenj. Po letu 1965 je ostal nerešen problem financiranja izgra dnje najemniških stanovanj. Vzroki za zmanjševanje so nerealne stanarine, neug odni kreditni pogoji za stanovanjska podjetja itd., po drugi strani pa so se poveč ale potrebe po takih stanovanjih.
Če opazujemo zemljiško politiko občin in kreditno politiko delovnih organiz acij in bank, lahko trdimo, da so bili zasebni graditelji pogosto v bolj ugodnem p oložaju kot gradbena podjetja in kupci družbenih stanovanj. Ob vsej družbeni u pravičenosti razvoja lastniškega sektorja je to res absurd.
Zakon o programiranju in financiranju v stanovanjskem gospodarstvu obljubl ja rešitev problema subvencioniranja socialnih stanovanj s pomočjo Sohdarnostn ega vzajemnega sklada. Ob predpogoju, da je socialno stanovanje kvalitetno enak ovredno drugim (razlika je le v subvencionirani stanarini), nastane vprašanje: ali se bo z obveznimi 4% od osebnega dohodka zbralo dovolj sredstev za kritje stroš kov v poslovanju z najemnimi stanovanji. Kajti precej verjetno je, da bodo moral e biti subvencionirane vse stanarine, ker je že vnaprej znano, da je ekonomska sta narina cca 9,5% vrednosti stanovanja.
Očitno se odločamo za inflacijo in jo uzakonjamo.
JE INDUSTRIALIZACIJA V GRADBENIŠTVU REŠITEV?
(. . .)
Industnalizacija bi mogoče lahko pomagala le, ker:
—   proizvaja več s slabše kvalificiranimi in izkušenimi delavci
—   močno skrajša tisti del delovnega procesa, ki je odvisen od vremenskih okoli ščin
—   nudi večjo možnost uporabe novih matenalov v gradbeništvu
Izkušnje nekaterih proizvodnih obratov v ZDA so pokazale, da so se pri zniž anju stroškov delovne sile na 1 /2, povečali materialni stroški režije in drugi stro škido 100 krat.
(...)
,,Osnovni cilj naj bi vsekakor bil napraviti več možnosti za prebivan je. To pa ne bo možno vse dotlej, dokler bodo mesta s svojimi zgradba mi deležna večje pozornosti kotpa človek. Mesta so postali tereni, kjer je nemogcče, da bi človek v polni meri izrazil svoje kreativne sposobn osti. Mestna okolica je danes tista, ki lahko to nudi. To dokazujejo mo rja enodružinskih hiš, ki se širijo okoli mest. Izhod je v tem, da osvobo dimo možnosti, ki jih današnja toga mestna zakonodaja drži skrite." (J. M. Richards: Lessons From the Japanese Jungle)
,,Življenje se spreminja in stanovanje kot produkt načina življenja se mora ra dikalno spreminjati vzporedno z njim. Obstajajo trije glavni vidiki, ki govorijo v prid tej trditvi.
Prvi: ogromne količ ine odpadkov, kot produkt tehnološke eksplozije (...) I zhod je v tem, da se naučimo te odpadke uporabljati kot sekundarne surovine, mogoče celo za stanovanja.
Drugi: revolt mladih proti sedanji ,,popolni" družbi, proti dobičkarski miseln osti in proti navajenosti, da merimo uspeh s stopnjami rasti in zadolženosti.
Kakršnakoli važna sprememba v nač inu življenja mora priti vzporedno s splo šno spremembo. Eliminiranje pojma LOKACIJA IN LASTNINA s kompenzirani ma izrazoma Gl BANJE IN UPORABAjkar je oboje postalo značilnost radikalne kulture mladih (pop-festivali, komune in mobilen način življenja v dvoje). Zlom nuklearne družinske enote (kar je že nasledek zloma razširjene družine predindu strijske dobe), prerokuje prosto gibanje misli in akcije med mladimi, ki ne le da so indeferentni do stare she.ne Ijubezni in doma, ampak se ji upirajo. (...)
Tretji: Pop-revolution. Predpostavljamo analogijo med revolucijami v zadnje m desetletju na področju popa in mode ter možno revolucijo v gledanju na nara vo in relativno ceno stanovanja, ločeno od vrednosti zemljišča in dolgoročnega financiranja.
Izhajajoč iz predpostavke, da bi za stanovanja uporabili možnosti, ki nam ji h nudi okolica, kot tudi odpadke ipd., bi lahko izdelali stanovanjsko naselje, čig ar elementi bi bili po ceni primerljivi s ceno klasičnih potrošniških dobrin — cel otno naselje pa bi imelo dinamično formo začasnih prebivališč na pop-festivalih.
(...)
Jasno je, da predlagane rešitve niso absolutne in da ne bi popolnoma odpravil e stanovanjskega primanjkljaja. Prispevale pa bi pozitiven delež k sprostitvi zakrn elega glednnja na stanovanje in k odprtju še neslutenih možnosti." (Martin Pawley: Garbage Housing)
Marsikomu se bo takšno gledanje zdelo nelogično in nesprejemljivo za naše s edanje razmere. A ga je vseeno zanimivo upoštevati kot informacijo o nekem eks trenmen načinu reševanja stanovanjske problematike.
(...)
KAJŽELIMOPOVEDATI
Vsakdo rabi stanovanje, dobi ga le s težavo.
Kakšna je priontetna lista potrošniških artiklov, ki so potrebni za človekov o bstoj:
Hrana, obleka, stanovanje, luksuz.
Kako nam je uspelo odpraviti lakoto? Kako nam je uspelo odpraviti pomanj kanje oblek? Podobno bi lahko napravili s stanovanji. Ena rešitev je, da spremen imo kvaliteto stanovanja na slabše. Drug način pa je, da ustvarimo višek (inflacij o) stanovanj. In v tem se mogoče skriva rešitev.
Stanovanje ni le nekaj sob v bloku ali privatna hiša z garažo. Okoli nas se skri va ogromno možnosti, ki pa jih zaradi osebne ali družbene ozkosti ne znamo in nočemo izkoristiti.
KAJPREDLAGAMO
(...)
Določeni predeli v mestu se čedalje bolj starajo glede na strukturo svojih pre bivalcev. Novi stanovalci, ki bi se naselili na podstrehah, bi lahko pomenili zače tek revitalizacije takšnih področij, saj bi bilo ustvarjeni pogoji za hitrejši razvoj t ercialnih in kvartarnih dejavnosti. V teh stanovanjih bi se naselili predvsem mlaj ši Ijudje, ki danes le z največjo težavo dobijo novo stanovanje v mestu (prisiljeni so ali v gradnjo individualne hiše nekje v okolici mesta ali pa v visoko investicijo za novo stanovanje v kakšni od novih stanovanjskih sosesk, ki pa spet nimajo or ganske povezave s tradicionalnim mestnim središčem). To bi imelo večstranski u činek: narasla bi atraktivnost določenih mestnih predelov, ki že imajo tradicijo, nimajo pa v sebi nič novega. Nepotrebno je omenjati še socialno, politično, ekon omsko m tehnično korist, ki bi jo pndobili z aktivizacijo neizkoriščenih prostor ov v stanovanjske površine.
Dosedanje izkušnje kažejo, da znašajo stroški opremljanja podstrehe (gradbe na, zaključna in instalacijska dela) cca 1500 ND/m2. Komponenta, ki pri oprem Ijanju podstrešnih površin odpade, so stroški za nakup zemljišča in stroški kom unalnega opremljanja zemljišča. Ti stroški znašajo pri novogradnjah v povprečju dodatnih 1500 ND/m2. Razmere v celoti je torej 1500 + cca 3500 NDv korist cenejših podstrešnih stanovanj. Realni stroški za podstrešno stanovanje bi nekol iko narasli v primeru, če bi neopremljeno podstrešno površino interesentom pro dajali in bi s tako pridobljenim kapitalom financirali stroške vzdrževanja in zame njave dolgotrajnih elementov v zgradbi ter morebitne nove investicije.
PREDLOG ZA IZVEDBO S STALIŠČA ORGANIZIRANJA
Prva faza:
Sprostitev podstrešij:
—   z morebitnimi zakonskimi spremembami doseči ukinitev pravice veta hišnih svetov v stanovanjskih hišah z najemniškimi stanovanji
—   obravnavo podstrešne površine nad večstanovanjskimi hišami kot javno
-   s povečanjem pnspevka za uporabo mestnega zemljišča za neizrabljene podst rešne površine nad večstranovanjskimi hišami.
Druga faza:
Izdelava valorizacije podstrešnih kapacitet za posamezna področja v Ljubljan i:
—   najprej najemna stanovanja
-   nato še lastniška stanovanja
-    končno družbeni objekti
Tretja faza:
Izbor interesentov za stanovanja na podstrešjih na podlagi ponudb delovnim organizacijam ali prek natečajev.
Interesenti za stanovanja na podstrehah se organizirajo v stanovanjske skupn osti, ki odkupijo posamezna področja podstreh, za katere potem projektivne or ganizacije izdelajo projekte za preureditev v stanovanja.
Četrta faza:
Posamezni interesenti ali pa skupnost kot celota začne z gradnjo stanovanj. S tanovanja bi lahko gradili etapno ob določilih, da je stanovanje vseljivo ob določ enem minimalnem standardu (preprečevanje nevarnosti socialnih problemov) te r določilih, da se mora gradnja izvajati po predhodno izdelanem projektu. Določ en bi bil tudi rok dokončne dograditve stanovanj. S tem bi preprečili blokiranje uporabnih površin. V nasprotnem primeru bi stanovanjska skupnost po preteku roka odkupila še neizrabljeno površino in jo prodala naprej.
Ob odselitvi bi bil stanovalec pcrjodbeno vezan prodati stanovanje stanovanjs ki skupnosti, kar bi onemogočilo možnost preprodajanja podstrešnih stanovanj in špekulacije s tem v zvezi •
(...)
Poleg brošure, iz katere so ponatisnjem zgornji izvlečki (Predlog za izrabo ne izkoriščenih podstreh za stanovanja; Ljubljana, februar 1972) — izpustili smo nj en zadnji, skoraj izključno strokovni del, v katerem se avtorji ukvarjajo predvsem z gradbeno realizacijo projekta, je skupina analizirala tudi ožji Ijubljanski center, da bi ugotovila dejansko stanje podstrešij. Na zemljevidih so ocenjene približne k apacitete uporabnih površin hiš s podstrehami v Centru (ob standardu 23m2 na stanovalca: stanovanjski prostor za kakih 1500 Ijudi), opredelitev hiš s podstreha mi glede na dejavnost, ki v njih je (stanovanjske in upravne zgradbe), ocenitev valitet podstrešja glede na starost stavb, ocenitev kvalitete dostopa na podstre m ocenitev razpoložljivega prostora na podstrehah glede na naklon strehe. izbral pz
jože konc
DISKUSIJAM O TRIBUNI NA ROB (3) Pasivnost in aktivnost
V prejšnjih sestavkih smo posameznim interesom zaprtih organov, f orumov in skupin pripisali skupne značilnosti in jih postavili nasproti interesom subjektivnega faktorja, tj. interesom množice oz. članstva, k i so se posebej aktivirali okoli problema Tribune. Interes subjektivnega faktorja se kažev množici stališč članstva, ki niso v medsebojnem izkl jučujočem odnosu (vendar lahko nasprotujočem). Množičnost jim daje težo in moralno osnovo, ker izhaja iz članstva, ki je v tem primeru nos ilec legitimnosti odločanja v problemu Tribune.
Medtem ko zahteve za administrativne ukrepe izhajajo iz zaprtih fo rumov in organov (in se jim je mogoče učinkovito upreti) in nimajo le gitimnosti, temveč jih lahko uveljavijo samo z prisilo (finančno, sodno itn.), se zahtevam članstva ni mogoče upreti, ker članstvo lahko stopi v akcijo, in s tem ožji forumi ali skupine izgubljajo moralno pravico še naprej vztrajati pri svojem. V našem primeru je Tribuna morala upošte vati interes članstva. Tako se skupni interes ne kaže v enem samem ob čem in konkretnem interesu, temveč v množici interesov, v zahtevi, na jti izhod iz situacije, da bo problem razrešen, presežen.
Tu je važno omeniti, da je proces samodejavnosti članstva sprožila ,,zunanja" sila: trajna kritika in konfrontacija študentskih akcij in uni verze s strani nekaterih organov Zveze borcev, občinskega komiteja Vi č—Rudnik in Bežigrad. Taka konfrontacija tnorda pospešuje razvoj (,, negativen moment zgodovine"), toda ne v konsekventni izpeljavi svoji h zahtev, ki so bile mišljene izključno administrativno in ki so družben
0 škodljive zaradi vpliva, aspiracij in moči teh organov. Škodljive tudi zato, ker izhajajo s pozicije moči in trde roke in ustvarjajo zmedo, par alizirajo članstvo, ki se v tak boj ne more enakopravno vključevati, nit
1  ne more pričakovati, da bi lahko kakorkoli vplivalo na odločitev. Dej anski vzroki takega vpliva od zunaj in ostre konfrontacije so globlji in so drugje.
Skušal bom orisati, v čem so — kljub vsem skupnim značilnostim z aprtih struktur — temeljne razlike med komiteji Vič—Rudnik in Bežig rad na eni strani in uredništvom, aktivom ZKS in svetom Tribune na d rugi strani. Značilno je, tako za situacijo na univerzi, kjer je približno 1500-2000 članov ZKS in 12 - 13.000 študentov ter profesorjev, kot za situacijo v obeh občinah, kjer je nekaj desettisoč članov ZKS in ok rog 100.000 občanov, stanje pasivnosti članstva in zelo aktivnih forumov.
Komite Vič—Rudnik se pritožuje CK ZKS, da v nekaterih primerih na univerzi gre že skoraj za delovanje frakcije, ki je uzurpirala svoj pol ožaj in ,,samozvano nastopa v imenu študentov". Na sestanku OO ZK S na FF se tov. Zadravec sprašuje: ,,Tribuna je glasilo študentov, ki jih je 12.000, sodeluje pa jih morda 20. Ali je to načelna zaprtost, ali je to neka elita? " Ob splošni pasivnosti članstva na univerzi, še posebej pasi vnosti študentov, forum, ki je aktiven, uzurpira položaj, predstavlja eli to, peščico Ijudi itn. Študentje pravne fakultete (sekretariat ZKS) ugot avljajo, da je to ,,posledica pomanjkljive organizacije dela, kar si razla gamo tudi z neaktivnostjo študentov, indiferentnostjo partijskih organ izacij na univerzi (zlasti v smislu obojestranskega sodelovanja). Pri tem ostaja Tribuna še vedno osamljena in zaradi nenehno izpostavljenega p oložaja pred širšo slovensko javnostjo podvržena kritizerstvu, pod čim er si predstavljamo pomanjkanje posluha za politično stvarnost študen tskega gibanja."
Podobno neaktivnost, kot je pri študentih in članih ZKS na univerz i, zasledujemo tudi med člani ZKS zunaj univerze, na terenu občin Vič — Rudnik in Bežigrad. Vendar pa za aktivnost teh partijskih forumov n e moremo reči, da uzurpirajo svoj položaj ali da predstavljajo elito itn. Aktivnost in masovno življenje članstva v osnovnih organizacijah in ak tivih ZKS ni zahtevano. Naša partija je nekaj let po osvoboditvi opusti la ,,metodo samodejavnosti" množic oz. delavskega razreda in se opred elila za metodo ,,diktiranja revolucionarnim procesom" (Bilandžič). Ta poteza je bila takrat neobhodna zaradi pritiskov in nevarnosti vojne. N amesto aktivnosti množic se sedaj zahtevana aktivnost članov v vseh tis tih organih in na mestih, kjer so tudi drugače (delovno) angažirani. Zas tavlja se vprašanje, zakaj so člani komiteja ZKS Vič—Rudnik in Bežigra d ukrepali prek svojih partijskih forumov, zakaj se niso posluževali obi čajnega načina delovanja prek tistih organov, kjer so tudi drugače ang ažirani?
Nasprotno pa je pri študentih. Študentska organizacije je organizira na na principu skupnosti (Skupnosti študentov LVZ), kjer je za metod o delovanja sprejet princip samodejavnosii študentov na fakultetah, v o dborih, svetih in drugih institucionaliziranih organih ter akcijskih odbo rih. Ta metoda predpostavlja visoko stopnjo aktivnosti članstva in akti vnosti vodstev in forumov, torej obliko gibanja oz. neposredne particip acije.
Ta način organiziranja in metoda delovanja je v popolnem nasprotju z tistim v partiji. Ni čudno torej, da so omenjeni komiteji najbolj obču tljivi za tiste akcije in institucije študentov, ki so v smislu gibanja dokaj učinkoviti.
Vendar o kaki visoki učinkovitosti gibanja Ijubljanskih študentov n moremo govoriti. To je tista tragična dimenzija gibanj, ki skoraj zako
nito niha med nizko učinkovitostjo in med velikimi sprostitvami ustvarja Inih sil. Prav do te sprostitve na širšem družbenem področju ne more p riti, ker se bojimo da bi prišlo do nepredvidenih in nepričakovanih gib anj socialnih sil.
Uredništvo Tribune je bilo središče študentskega gibanja, ni pa bilo meso in kri gibanja. Na skupščini študentov letos je bilo postavljeno vp rašanje o razmerju med študentskim gibanjem in Tribuno. Mnogi so m enili, verjetno tudi znotraj uredništva, da je Tribuna edini nosilec giban ja. Resnica pa je, da gibanja ni, vsaj v njegovi obliki neposredne partici pacije študentov v akcijah in v odločitvah ne, sicer bi ne toliko govorili
0 pasivnosti študentov. Če pa ga ni, ne more biti niti na Tribuni. Tribu na je z drugimi študentskimi forumi vred le institucija študentske orga nizacije. Idealni modei gibanja je, ko prevladuje gibanje nad lastnimi in stitucijami. To je bil lani primer z akcijskimi odbori kot oblikami giban ja. Nasprotno pa pomeni institucionalizacija gibanja prevlado institucij. To je primer, ko gibanje žre svoje otroke. In najbiž se je to dogajalo tu di v našem primeru. Ko je Tribuna, z drugini študenti.kimi institucijam
1 vred, požrla gibanje
taras kermauner
PRIJAZNE, UDOMAČENE HALUCINACIJE
Najmlajšemu pesniškemu rodu na Slovenskem je najtežje premagati tisto poe zijo, \z katere izhajajo in ki pomeni danes najbolj skrajno, a hkrati najbolj dogna no mejo inovativnostj slovenskega pesništva; to pa brez dvoma poezija FrancijaZ jgoričnika, Tomaža Šalamuna in Iztoka Geistra Planine. Moč najmlajšega rodu j e meriti po tem, koliko je kdo zmožen izviti se iz pesniške metode le-teh. Mislim, da se je poleg Jesiha in Hanžka to najbolj posrečilo Ivu Svetini, čigar prva — pn: vkar izšla — pesniška zbji ka  Plovi   na  jagodi   pupa  magnolija  d o zlatih vladnih  palač (Ob/orja-  Znamenja—   1971) pomeni presenetljivo novo podobo sodobnega slovenskega pesništva, privlačno, zanimivo, močno, odlično. Zagotavlja nam, da se pesniški ,,razvoj" ne ustavlja in da se zm erom znova srečamo s še ne videnim in vnaprej ne predstavljivim. Svetina se je na mah ostro zapisal v slovensko literaturo — in skeptiki, ki so v skrbeh za slovensk o književnosti potenco, si bojo, če so se pripravljeni odpovedati svoji pristransko sti, lahko globoko oddahnili.
Ta pretanjeno ironična, večkrat posrečene komične učmke zbujajoča, celo k ratkočasna (kar ji štejem še posebej v dobro ob prevladi ,,filozofije" v današnji s lovenski poeziji), zlahka berljiva poezija (nekoliko sorodna Ruplovi ali Švabičevi prozi), ki je razdeljena skoraj v ,,zgodbice" in ki nekatere prozne postopke virtu ozno, domio-elno porablja za pristne lirske učinke, razodeva izjenr.no bogat svet sp ecifično slikarskega, vizualnega talenta. Kot da je konec s slovensko revščino, ki nam je bila v glavnem skoraj ves čas našega obstoja moralni ideal. V tem neizčrpn em, neomenjenem krezovskem bogastvu podob in besednih kombinacij, se da — j e treba — kraljevsko uživati. Bravci s predpisano dieto in skumrano zavistjo naj s e lektiri Svetinove zbirke rajši odrečejo, te holandsko preobložene mize — bogat o založene tudi z zelo svobodno seksualnostjo ne bojo mogli prebavlti, prehitro si bojo zaželeli za pod zob kuntnerjevskega, v določenih trenutkih seveda prav zdr avilnega osata.
Prebirarno halucinanten, kot v drogiranem stanju vzrasel svet, ki pa je zapisan skrajno mirno, ,,klasično", opisno, z ,,objektivističnim" ritmom predajajoče se (medtem ko Šalamun, ki mu moramo prav tako priznati nadarjenost za bogastvo, galopira v sveti strasti svežih prividov govorniško vidčevske neugnanosti), kar je v premišljenem in fascinantnem nasprotju z ,,noro" vsebino; dosežen je nekakšen dalijevski surrealizem brez grozljivosti, humoren in blagodejen. ,,Razkroj" sveta, m grozi zaradi raznorodnosti motivov, teh je nešteto, in zaradi fantastično ,,absu rdne" metaforike, je zadržan in obvladan; sklopi podob ne delujejo razkrojeno (k ot recimo pri Matjažu Kocbeku), temveč zbrano, trdno, speto, harmonizirajoče, ,,romansjersko". V prvem planu je   I e p o t a ,   zveza fotografsko naturalističnih ctetailov in halucinogenih celot. Metaforika, ki je uporabljena — a vse, ki je v knji cji, je metafora —, je selektivna, enotnega tipa — sloga —; s kar najrazličnejših pla ti, s pisanimi in neverjetnimi — izmišljenimi, fantazijskimi, čudežnimi — zgodba mi in stavki, ki navidez nimajo nobene ,,normalne", ,,zdravorazumne" zveze, ko mpliciran, večplasten, mnogoobiičen gobelin.
Knjigo odlikuje jezikovna svežina. Razsipen besednjak kaže na kar neverjetno razširitev poetičnega besedišča; ves - jezikovni - svet je postal naenkrat vznemirlji vo poetičen. Gre za osvojitev nove celme za poezijo; proza(ičnost) je pregnana v neobstoj, ves svet je lep. Pesnik ga je znal nanovo skonstruirati — zapisati — zato je naše branje osvežujoča kopel.
Bilo pa l)i seveda zaman, če bi v tej knjigi iskali kako življenjsko Poslanico ali Nauk (Idejo). Tudi predelano in premišljeno življenjsko — eksistencialno — skuš njo bi zaman pričakovali. Beremo čisto poezijo — njega dni bi se ji rekalo larpurl artizem. To je avtonomna umetnost, brez zveze l idejami Naroda, Boga, Človeka, Družbe, Morale, Modrosti, zgodovinske, Akcije. Če bi hoteli to poezijo literarno-zgodovinsko opredeliti in klasif icirati (kar je poleg drugega tudi naša naloga, pa n aj s tem pesmi še tako muzealiziramo, seveda zaman), bi ji rekli reizem ludistične ga tipa. Avtor sicer ves čas govori o sebi, vendar — na nivoju pomenske strukture in ne produkcije pesmi — ta lirični subjekt nič ne totalizira, osmišlja, razlaga, ure ja, nič ne ravna v izpovedno žarišče, pesniško-jezikovni svet ni sredstvo ničemur, avtor, kakorv njem nastopa, je le enakopravni del med neštetimi drugimi prvina mi, njegova — funkcionalna — prednost je le v tem, da ,,navidez" popisuje svojo ,,skušnjo", ,,življenje", oboje pa je dejansko popolnoma fiktivno. Avtor je sicer i zjemno mnogo navzoč, a to je le tehnika in perspektivna prevara. Narcizem te po ezije je slcpilo. Avtor sam je pripomoček, s katerim se vznemirljivo, paradoksno, ČE-rovniško — igra z dvojnim dnom — razkriva povsem samobitni svet. Človeka k ot tradicionalno humanistične kategorije (Duše, Srca, Trpljenja. Ljubezni, Načrt a, Smisla, Poti, Dileme, Odločitve, Groze, Podaništva, Vere, Moči itn.) ni. So le nenehna jezikovno metaforična dogajanja, ki pa ne vodijo ,,nikamor", v noben ci Ij. Oziroma v enega samega: k čim bolj vsestranskemu orisu eksaktno-prijazne ig rive dinamike mnogoterega sveta - jezika - psihedelične domišljije.
Svetinova knjiga dokazuje neizčrpnost in trdoživost našega jezikovno-umetm škega prebivanja.
0 Georgu Jacksonu, ubitem črnskem revolucionarju, je Tribuna že pis ala (št. 2,1971). Tokrat, v seriji prevodov o naprednih gibanjih po svet u, objavljamo še dva teksta iz njegove knjige Prison letters of George J ackson — Soledad Brother. To sta pismi Angeli Davis, ki razkrivata Ge orga — revolucionarja in Georga — človeka, črnca, ki je zaprt zaradi sv ojih idej že deseto leto. Oblast Ijudstvu!
The Prison Letters of George Jackson
21. maja 1970
Draga Angela,
VES ČAS mislim NATE. Rad mislim nate, daješ mi možnostza prvih nekaj z ares globoko občutenih, širokih smehljajev. In moral sem povečati število svojih sklec za polovico več na dan. To me bo utrdilo. Ta kontakt je bil na sto načinov riober zame.
Toda potem se vrnejo moje misli k tvojim sovražnikom. To so, seveda, tudi moji sovražniki, toda če mislim na njih kot na tvoje sovražnike, to v meni prebu di pošast; vse tiste temne, grozne zadeve, ki jih imam skrite v jami, čekanaste, k rempljaste, v oklepu postanejo precej bolj grozne, kadar si vpletena ti. Ze več le t iščem in razvijam te zadeve. Brž ko boš izolirala, identificirala in preštela svoje sovražnike, bom na njih spustil moje pošasti. In obljubljam ti, da tokrat ne boš razočarana, Ijuba sestra. Tokrat ne bo nič zadrževano . . . Tvoje sovražnike bom o naredili bolj ponižne in bolj modre Ijudi.
Jon je mlad bi at, samo nekoliko je zadržan, toda pameten je in lojolen ... V tistih nevarnih letih je, ko zmeda pošlje brate ali v grob ali pa v ječo. Je v nekoli ko boljši situaciji, kot sem bil jaz m več ina bratov njegovih let. H itro se uči in z na razhkovati realno od navideznega, če si kdo vzame čas, da mu zadevo predstd vi. Naroči bratom, i;aj nikoli ne omenjajo njegovih zelenih oči in tona njegove k ože. Kar se tega tiče je zelo občutljiv in samo udanl bi ali se odmaknil. Razumeš ?  Sama veš, da se nas precej sploh ne briga za pravičen odnos do drugih. Zadnji h nekaj let je imel precej težav zaradi tega. Ni prav. Lojalen in lep črn moški-otr ok je. Ljubim ga.
Vedno večje sranje nastaja. Šest v Georgiji, dva v Jacksonu, čeladarji, proti-d emonstracije, podobno kot Nemčija v 30-tih lotih. Ta stvar v Geoigiji in tista v J acksonu sta bili streli v nepremično tarčo. Vse preveč ? Inhkoto uinir;!mo. Vsak od teh bratov ima očete, krvne brate, sestre in mame. S gotovostjo lahko predvi devamo, da ne bomo dobili nobenega pozitivnega odgovora, nobenega zob-za-zob maščevanja.   Nekaj zelo slabega je šlo čez nas. Tako smo se pnvadili na dejstvo, da nas  pobijajo,   da teg anihče več ne jemlje resno.   Otopeli smo in postali imum za boleč ine. Charles Evers in ves svet točno ve, kdo je gbil Medgarja Eversa, mor ilec pa še vedno hodi po cestah . . .
Mogoče ne bi smel imeti Ijudi, kot je Whitney Young, za nič drugega kot za s ovražmke, toda sranje, ki ga mečejo naokoli, le pade na katerega izmed nas in si tuacijo je treba slejkoprej izenač iti. Sedaj je odločno izjavil, da bi se morali obor ožiti, toda edino za obrambne namene. Potem pa sam sebi nasprotuje, ko trdi, d a bi naša oborožitev pomenila samomor. Z njegovimi besedami: ,,konzerva proti tanku". Kako naj se nekdo brani pred napadalcem, ne da bi šel na neki točki tu di v protinapad — predvsem, kadar so orožje puške!
V črncih njegovega tipa je element strahopetnosti, velike nevednosti in mog oče celo izdajstva. In sti injam se z E Idridgom in Malcolmom, da Ml NE branim-enotnosti, kadar se vzfiržimo napada na njih. Pravzaprav je res ravno narobe. N i koli ne bomo mogh biti enotni, dokler bodo ti idioti med nami, ki samo mešajo in strašijo Ijudi. N ihče ne more več misliti, da je zahodnjaško mehanizirano vojs kovanje absolutno, vsaj ne po izkušnjnh tretjega sveta po II. svetovni vojni. Fran cozi so v Alžiru imeli tanke, Amenkanci so jih imeli na Kubi. Vse, mislim vsako fmto in vsdk izum v preročniku zahodnjaškega orožja, so že vrgli na Vietkdng, o ni pa so vse vrgli nazaj, skrivljeno in umčeno; in napisali so knjige in knjižice, ki nas uč ijo, kako stonti enako. Jasno je, da je borba navsezadnje odvisna od Ijucli, ne od izumov. Tako moram zakijučiti, da so tisti, ki stojijo tned nami in ptasci, ki varujejo trg, strahopetneži ali pa izd<>;;'lr.i. Verjetno oboje . . .
En način, kako odkriti izdajalca, je a, da spoznaš njegov odnos do sovražnik ov naših SOV RAŽNI KOV. Young in vsi ti psi z repi med nogami, napadajo belo iovico. Young je napadal Chicago Seven m druge belce z levice, ki nam želijo po inagat u ;*ičiti fašizem. Tako je napadel tudi LeRoi Jonesa nn nacionalni TV, sku paj z Anthonyjem Imperialom, belim rasističnim Ku-Klux    Klanarjem \<n skupa j z veliko visokimi policijskimi funkcionarji. No, in kaj se dogaja v tipu, ki pravi, da je za nas, ne pa proti vladi?   Ali pa v tistem, ki pravi, da je za nas in proti   VS EM   belcem  —   razen  proti  tistim,   ki ga lahko  suvajo v   rit?    Veliko  strahope tnosti    in   izdajalstva   in  zmede je tukaj.    Črna  buržoazija   (psevdoburžoazija ),    desničarski     duhovniki   in    bojeviti     oportunisti     so    nas   zapustili v    stis ki, nas spravili v impotentnost. Kako smešni se moramo zdeti drugem črnemu svet u, ko prosjačimo vlado, naj naredi preiskavo v svojih lastnih varnostnih organih. Ali niso med nami divje streljaški prasci, ki naj brunijo Listniške pravice oseb, ki so formirale vlado?   Deset let že sedim tukaj in opa/ujem, kako nastaja to sranje. Zmeraj isti črnci. Siguren sem, da je namerno. Niso z nami, saj razumeš. Izkušnj ¦, poskusi in zmote bi jih že spremenile, če bi bili. Za koga črnec dela, koga Ijul ko po prašičje zacvili?   Prisilil bi nas v borbo, kjer bi bili v manjšini 1 proti 14 : e štejemo črnce, ki bi se borili z za drugo stran v rasističnivojni). Vojna proti prascu je že zopet neka mistifikacija, če ne celo DIREKTNA poteza fašistov. N E VEM, nimam sc za jasnovidca, ne morem razbiati VSEH misli, in poznam nek i| belcev, ki jih ne bi imel za sovražnike, toda če bi že bili VSI belci moji sovražn Ki, ali bi imelo smisel, da se borim proti vsern naenkrat?  Nepremišljena obtožba ijele rase ni stonla drugega, kot da nas je zbegala m nas napolnila s predsodki. T eorija, da so belci lakoj sovražniki in vsi črnci bratje (kar jih naredi lojalne), je s mešna in kaže na len um (če sodimo milo, kajti lahko bi šlo za fašistično zaroto). Ta teonja pa ne razloži črnega prasca; šest jih je bilo ob umoru Hampton—Clark. Ne razloži tudi črnih padalcev (še bolj prašičjih), ki so zadušili veliki detroitski upor, m ne razloži psevdo-buržoazije, k'i je prisotna po vsnh dvDranah vlade, in ki dela za nadvlado belih, za fašizem in kapitalizem. To pušča povprečnega brat * popolnoma zmedenega. V Detroitu niso točno vedeli kaj storiti, ko so naleteh ui črne padalce. Tako šokirani so bih, ko so videli tiste črne norce streljati na nj m.daverjetno ne bodo nikoli več hoteli posiušati črnega glasu, ne glede na to, k i) govon.
Če bi bil na svobodi m bi hotel zrevoluciomrati črno skupnost tako, da bi jo v čim krajšem času pripravil za prve bojne vrste v PROTI — ESTABLISHEMENT voini, bi začel takole: 1. Dobil bi nekaj denarja, ne glede na to, kako. 2. Na t:he m, brez trohice političnosti, bi odprl za kamuflažo toliko športnih strelišč za str eljanje s puškami in pištolami, kolikor bi dobil prostora v črni skupnosti in okoli nje. Tu bi pobiral vstopnino in delal veliko reklame. 3. Takoj zraven bi na tihem, brez trohice političnosti, odprl šole, ki bi se ukvarjale z umetnostjo vojskovanja, uradno kot projekt skupnosti, s katerim bi držali otroke stran od u!ic. Resnični namen, seveda, bi bil vcepiti idejo ,,napada kot obrambe", ki smo jo nekje na po ti izgubili. 4. Poleg teh dveh ravnokar omenjemh špekulacij, bi si nabavil stroje z a tisk ah kopiranje, in bi s tem dosegel to, da bi bilo glavne točke mestnega gveri Iskega boja, protitankovskega boja m revolucionarne kulture tako lahko dobiti, da bi bile tako pn roki, kot kozarec vode.
Sedaj bi torej bila ravnokar omenjena aktivnost poleg težkega in resno potre bnega revolucionamega dela, o katerem sva govorila danes zjutraj, in poleg tistih zadev, ki so v tekstih, ki jih omenjam v mojem zadnjem pismu.
Ne smemo čakati, da bodo vsi pogoji ustrezni za začetek revolucije, same sil e revolucije bodo naredile pogoje ustrezne. Che je rekel nekaj takega. Piši mi in bodi direktna.
Oblast Ijudem!
Ljubim te, mala sestra.
George.
4. junija 1970
Najdrr.žja Angela,
to je že peto od teh (na legalnem papirju). Upam, da te bo kmalu doseglo . . . Zelo neohrabrujoče. Toda nikoli ne bom nehal poskušati.
Vsi ti bratje, tu z mano, te Ijubijo. Pravzaprav, vsak črnec,s katerim sem govo ril o tebi in ki je imel svoje mnenje, se popolnomn strinja z menoj, kar se tiče te be . . .
Neka zadeva v zvezi s tem me precej muči. Ali veš (sigurno veš), da tajna pol icija (C.I.A. idr.) napne vse moči, da pobije in s tem utiša vsako učinkovito črn o osebo v trenutku, ko ta poskuša razložiti črnemu getu, da so naši problemi zg odovinsko in strateško povezani s problemi vseh koloniziranih Ijudi. To pomeni, da za TE3OJ zelo natančno oprezajo. Skrbi me. Če bi se ti kaj zgodilo, sploh ne hi mogel razumeti.
Sploh ni naključje, da sta Malcolm x in M.L. King umrla prav TAKRAT, ko s ta. Malcolm X je ravno nekaj dosegel. Resno verjamem, da so vseskozi vedeli, tod .i resnico so zadrževali in jo pokazali na tak način, da bi večino prizadela samo •..'tuacijsko, ne da bi jo poškodovala s streli iz pušk. Spominjaš se, katere besede so bile na njegovih ustnicah, ko je umrl. V ietnam in ekonomija, politična ekono mija. Profesionalni morilci bi ga lahko že veliko prej ubili. Pustili so Malcolma, d a je vrsto let besnel zaradi muslimanskega nacionalizma, ker so vedeli, da je to I e prazen idela, toda v sekundi, ko je le stopil na trdna tla, so ga ubili. Preveč z la hkoto umirarno. Preveč z lahkoto odpuščamo in pozabljamo.
Nežni in občutljivi Ijudje smo, ali nismo. Dobri komunisti bomo, če se bo za nas kdo pogodil s fašisti.
To je bilo nekoliko grenko. Ne smeš se ozirati za zadeve kot to. Več vere v n ašo odpornost imam, kot je to zame zdravo.
Če je to, kar sem rekel o M.L. Kingu res, m napisal bom, kot da je res, je bil zares na naši strani (na strani bilijonov pravičnih), potem lahko uporabimo njeg ov lik. Mislim, lahko se sklicujemo nanj, in uporabljamo njegove izjave in njegov lik, . . . da utrdimo našega. In Malcolma tudi lahko ,,reformiramo".
Te zadeve sedaj vključujem v mojo stvar, uporabi bi lahko vse, kar imaš rn ka r lahko dobiš, kar vsebuje K mgove javne izjave ali komentarje znanim Ijudem. M imogrede jih bom vtaknil noter, kot da je splošno znano, da je bil King maoist.
Zares upam, da razumeš, sestra, in pohrti. Kazalec za ure teče, kot da bi bil s ekundni. Vseeno mi je. Moj credo je zgrabiti prasca za čekane in ga jahati, dokle r mu ne zlomim vratu. Toda če mu naključrii razplet okoliščin da, da on prevla da nad menoj - zopet — potem hočem imeti pripravljeno natančno izdelano raz lago. Hočem, da nekaj ostane, kar bo muč ilo njegovo r it, kar ga bo preganjalo, i n ga bo spravilo do tega, da bo zelo jasno vedel, da si je nakopal na glavo črnčev o globoko nenaklonjenost. Potrebujem nekaj dejstev in osebnosti, s katerimi bo m oblekel to strast — VZTRAJAJ, kjer moraš, toda pripravi jih do tega, da bodo sodelovali.
Pred eno uro, morda uro in pol, so ugasnili luči. Tričetrt na eno ponoči je 5. junija, in Ijubim te še enkrat toliko, kot sem te včeraj. Pomnoži se, in pomnožen-o se spet pomnoži. Da to pišem, uporabljam luč, ki gori ponoči precl mojo celic o. Nikoli ne boš mogla tega brati. Zaobljubljam si, da se ne bom rukoli sprostil. N ikoh se ne born sprijaznil s tem svetom, vse dokler imajo spvražniki samo-odloči tve svet v svojih rokah. Nikoli ne boš mogla brati tega, in jaz se te ne bom mogel nikoli dotakniti, toda vendarle se počutim boljše, kot sem se precej let nazaj. Ti veš, da živim, in upam, da si na neki način spoznala, da te globoko Ijubim in da bi se te nežno, toplo in strastno dotakml, če bi mogel, če moji sovražniki TREN UTNO ne bi bili močnejši. Tu končujem, delal bom nekaj fizičnega, sklece, stoj o na prstih, nekaj tihega in napornega.
Z Ijubezmjo
George
OTROCI
^^ Skoraj neumno bi bilo k pričujočim zapisom pisati kakršenkoli ko mertar. Saj zadostno govorijo sami; otroško — kako sicer? !
Sblprji osnovne šole (2 razred)iz Velikih Lašč so za oddajo Radia Š tudent z naslovom ,,Sibirija" odgovarjali na vprašanja o politiki, politi kih, študHmih. Njihovi odgovori so hkrati otroško lepi in kruto realni. Objavljamo jihv premislek, vsem ki grade naš socializem za ,,bodoče g
e eneracije" in j^haše sinove in hčere". Ti pa nam rasejo pred nosom in m i gledamo čeznje ^.
—  rCaj je politika?
—  Politika je zanimanjfr-zn druge države po svetu.
—  'r. '<do je politik?
—  Politikj^tisti, ki govori frtr>n>.
—  Ali ti kdajgovoriš o politiki?
Me ne zanirH^
^— Torej nisi politik?
¦¦AKai pa te zanima? ^H^ W — Zgonovina.                ^^
¦f    __    Cai   iviako  tiirli   rtrtl i+i Is q ~> d\
Saj mora tudi politikazanimati zgodovina, mora poznati zgodovino!
—  Ja, ampnk ne toliko.
—   Kako pa, koHko?
—   V neki meri.
—  V kakšni meri?
Da ni preveč vsega tega.
—  Česa, vsega tega?   j^
*****************
—   Katerega politika poznaš, jugoslovanskega?
—  Jaz najbolj noznam Francija Koga?
Francija Trebčn! do pa je to? vem, slišal sem zanj, velikokrat.
—  Kje pa si slišal?
—  Po radiu' *****************
—   Kaj pa je politik?  Kdo je to, pl
—  Politik je šolar,J<i se zanima za pdlitiko, za zunanje zadeve. -^AIi se ti kaj zanfrnaš za politiko?
—; Ja, tako, bolj mladinsko.
—  A'i je tovariš Tito tudi politik?   ,
—  Po n j/e bl bil.              %^
—   A, bi bil! Zakaj pa misliš tako     po tvoje bi bil? Ali misliš, da bi dr ugi rekli, da ni politik?
Ja, morda bi že rekii, samo jaz si. i mis/im, da je! ***********»***^ Ali sovražiš vojnePt ¦a, vojne zelo sovražim.
—   Kaj pa praviš o vojni v Vietnamu?
—   Tam pa malo pregrdo dehjo z njimi.
—  A grdo?
—  Ja.
—  Ali misliš, da samo v Vietnamu?
—  Ne, delajo tudi dnniir
—   Kje drugje?
—  Js, v drugib vojnah.
—  V katerih vojnah?
—   Kjer so vojne *****************
—   Katera stvar pa te najbolj razjezi?
—  Najbolj me razjczi, če so kje stavke.
L. In kje so kakšne stavke? Ali so v Jugoslaviji?
—  j\   -.edaj jih ni.
—   Kdaj pa so bile
—   Tega pa ne v^
—   Ne veš?
—  Ne.
—   Kaj pa je prekinitev dela?
—  Prekinitev dela je to, da delavci nočejo več delati, ker niso ^i/ z zaslužkom.                             7
—  Ali je to stavka?
—   KaMma pa je razlika med stavko in prekinitvijo dela? Ali so v Jugos laviji prekinitve dela?
—  Ja, včasih so.
—   Kdaj?
Tega ne bi znal povedati. *****************
—   Kaj je politika?
—  Politika je pojem, ko imajo države svoje notranjosti, to se pravi, ko govorijo politiki med seboj, republiški in državni, tako da se pogov arjajo, kako bi na primer delovale države med seboj in republike, po tem o raznih pravilih,. . . .
—   Kateri pa je najboljši politik v Jugoslaviji?
—  Jaz bi rekel, če bi ga lahko imenoval, tovariš Tito.
—   Zakaj pa misliš, da ga ne moreš imenovati?
—  Ja no, ne vem, če je glih politik. *****************
—   Kaj misliš o študentih?
—   To so Ijudje, ki si hočejo v življenju dokopati višji poklic.
—  Ali so to Embiciozni Ijudje?
—  Ne vem, kaj to pomeni.
—  To, da imaš neki cilj in da ga hočeš na vsak način doseči in se pote m uveljaviti.
—  Ja, nekateri so, nekateripa niso.
—  Zakaj pa misliš, da nekateri niso? Zakaj pa so potem študenti?
—  Zato, ker jih včasih tudi starši prisilijo, da morajo študirati. *****************
—   Kaj misliš o študentih?
—   To so Ijudje, ki so zelo nadarjeni in jih veseli ta poklic.
—   Misliš, da imajo vsi študenti enake poglede na svet?
—  Ne, vsak ima drugačne.
—   Kakšen je tvoj pogled na svet? Si pesimist, optimist, črno gledas, sv etlo gledaš?
—  Ne bi vedela . . . *****************
—   Kaj mislis o študentih?
—  Ja študenti se izobražujejo, veseli jih ta pokiic . . .
—  Si kaj slišal o Ijubljanskih študentih? . —  Ja, nekaj sem . . .
^t   Kaj pa?
^^fnkrat so btf+*tmfeptski nemiri. . .
—   In kaj je bilo?
—   Študentje so zahtevali, da bi bilo kaj boljšega ...
—  Pa so kaj dosegli?
*****************
—  Si kaj slišal, da je bilo narobe med študenti v Ljubljuni?
—  Ja sern.
—  Pa veš, kaj je bilo?
—  Ne.
—  Te ni zanimalo?
—  Ne.
—   Zakaj pa te ni žanimalo?
—  Me ni zanimalo.
—   Kaj pa te zanima?
—   Literatura!
—   Katere knjige
—  Cankarjeve . .
—  Še kaj?
—  Pustolovščine.
—   Še kaj, morda pesniki?
—  Prešeren.
—  Pa kakšnega sodobnega poznaš?
—  Mate^a Bora.
—   Kaj pa poznaš njegovega?
—  Matej Bor je pisal predvsem partizanske pesmi.
—  Poznaš kakšnega mladega pesnika? Štuclenta?
—  Ne. *****************
—   Kaj veš o študentih?  Ljubljanskih.
—  Ja, študenti lahko povzročijo marsikaj v državT. fahko• si^kajo ali k aj podobnega.
—   In kaj je to, zakaj študentje to delajo? Je to pozitivno, ntgativno? Prav ali narobe?
—  So nevarni državi!
—  Zato ker jih je veliko?
—  Saj jih ni tako veliko: 5000 recimo. Je to vef
—  Ne . . .
—  V Jugoslaviji pa je 20 milijonov Ijudi. Se ti zdi, da so lahko nevarni?
—  Ja, lahko stavkajo, pod vplivom višjih državljano^
—   Katerih višjih državljanov? Predsednikov!
Katerih predsednikov? Občin! *****************
(spraševala neva mlakar; priredil bc)