^5; v >r
f T	•■ ’r**^
	
AFRICA: IGLESIA JOVEN
por el cardenal BERNARDIN GANTIN, Presidente de la Pontificia Comision “lustitia et Pax”
(Continuacion)
Yo me acuerdo d als crfticas exageradasETAOINSHRDLCMF. . YVBGKŠQVBKŠŠŠŠQ
Yo me acuerdo de las crit'icas exagerajdas e injustas que ayer les afli-gieron, pero no les desalentaron. Recordamos sus lšgrimas de hoy, apenas nnjugadas, ec o doliente de la amargura del Papa. Nadie ha olvidado el es-tupor con que el mundo entero recibio, hace aproximadamente tres meses, la noticia de la tragiea muerte del arzobispo de Brazzaville, Emile Biayenda, el cardenal mas jo ven del mundo. Yo le conocla bien. Ti'ascendla de el una g ran bondad, que cautivaba. Yo le decla en confianza: „Vos sois el verda-tiero cardenal africano de Justicia y Paz”, porque conocla su corazön tan bueno, tan deseoso de paz, entregado total mente a la causa de los pequenos y de los que sufren. .. Este homenaje fraterno es hoy para ml algo mas que un recuerdo personal; significa un programa, un estlmulo y un llama-miento nuevo dirigido a. ml mismo y a todos nuestros hermanos de Africa.
I No es hora ya de que comencemos a eomprender? Dios nos ama. Nunca se les dira bastante a los africanos. El Papa ha tenido un gesto evangelico que nadie de nosotros debeta jamäs olvidar.
i Que es para los africanos la justicia y la paz? Es lo que Juan XXIII nos dijo epi la Pacem in terris. Es lo que Pablo VI nos ha dicho en su mcn-saje “Africae terrarum”, esperando que “Africa podrä afianzar sus insti-tuciones y caminar por la via del progreso, en el pleno respeto de los dere-chos de Dios y de la dignidad del hombre”.
A diez anos de la Populorum progressio, la Iglesia sigue hoy multipli-cando incansablemente los gestos concretos, las llamadas precisas, los signos visibles y legibles de čara a la reconciliac'iön y al perdon, a la solidaridad y a la libertad. Ella es, indiscutiblemente, el mas alto y mas firme estandarte de la paz ievantado en el cielo africano. Ella ha sabido hablar del “nuevo hombre de la Paz”, pero t ra baja mas aun para hacer de sus hijos de Africa otros tantos forjadores de la paz africana, solidarios con los demas, pero sobre todo ansiosos y responsables del 'desarrllo de sus propios paises. Tod o hombre que progresa hace progresar al mundo.
A todos nuestros cardenales les debemos ayudar con entusiasmo. Pero, f-ntre el los, el primer africano encargado del dicasterio “Justicia y Paz” en la Curia romana invoca, con mayor urgencia todavia, la ayuda solicita de todos sus hermanos. “Vuestro nombramiento al fronte de la Comision ‘Justicia y Paz’ deberia con razon ser considerajdo por el Episcopado africano como uno de los signos cle los tiempos: el Espiritu invita al Episcopado africano a volcarse junto a Vos sobre los grandes problemas de la paz y de la justicia que hoy mäs que nunca se plantean en nuestro continente y en cl mundo”. Tales sentimientos que me expresaba mons. Yungu, Presidente de la Conferencia Episcopal de Zaire, constituyen un mensaje-programa.
(Sigue.)
Naslovna stran: Hinduistični tempelj v bližini Nana Kantharije, kakor ga je za diapozitiv slikal obiskovalec.
TRPEČI MOLK
Trpeči molk. Ali tiho trpljenje. Oboje je prav.
Danes je tega polno na vseh koncih sveta. Cerkev z molkom in trpljenjem oznanja Kristusov evangelij v vseh deželah, kjer je potisnjena v katakombsko življenje. A vendarle je. Vrednost tega njenega pričevanja težko precenimo, ker je vidna le božjim očem. A nekoč bo rodilo svoj blagoslov tudi to trpljenje. Saj morda nikjer ni Kristus tako poveličan, kot je poveličan v trpečih dušah, ki mu kljub preganjanjem ostajajo zveste. In če je kri mučencev seme kristjanov, potem ima v božjih načrtih svoje poslanstvo tudi to življenje na ruševinah nekdanjega misijonskega dela.
Stališče Cerkve je jasno: ostati je treba. V začetku februarja letošnjega leta je papež Pavel VI. v splošni avdienci povedal tole misel: „Tudi če so družbene in politične okoliščine take, da se trudijo kristjana potisniti v molk in v brezimnost množice, čeprav želijo v njem ugasniti iskro 'ere in ljubezni, se mora kristjan na svoj način prilagoditi tem okoliščinam. Modrost ni v begu in odrekanju stvarnosti, temveč v molčeči prisotnosti v svetu, ki krščanstvu ni naklonjen."
Tako so kristjani svojo prisotnost razumeli vsa prva tri stoletja in Potem še mnogokrat in na mnogo krajih. Danes padajo kar po vrsti cvetoče misijonske pokrajine v tak položaj, da je treba iti v molčeče trpljenje.
Za tem gre vsa vatikanska diplomacija, da bi ustvarila možnost vsaj molčeče prisotnosti. Danes se mnogi sprašujejo, ali bo Cerkev skušala najti s,ik tudi s Kitajsko, svojim največjim misijonom, ki je na videz popolnoma zrušen. Čisto gotovo je treba dati pritrdilni odgovor. Ce bo to kmalu mo-90če kljub neki „kitajski odjugi", je drugo vprašanje. Vsi stiki, vsi pogovori, vse gre le za tem, da si ustvarjajo možnosti bivanja Cerkve. Kakor so ta pogajanja boleča, včasih tudi razočarajo, kakor so mnogim — tudi katoličanom — v spotiko, Cerkev očividno gre naprej z enim ciljem: ustvarjati možnost prisotnosti, kot je rekel isti Pavel VI.: „da vsem ljudem zagotovi notranjo in zunanjo svobodo, ki je neločljiva od človeškega dostojanstva".
Papež in škofje dobro vedo, kaj se dogaja v svetu, a ne morejo odstopiti od naloge, ki jo kratko pove sveti oče: „Vedno znova moramo Pojasnjevati ljudem, da je odrešenje v Kristusu namen in cilj, ki daleč Prekaša vsako drugo osvoboditev."
Delo Cerkve je dolgoročno, sekularno. Cerkev je kvas. A kvas naj bi bil navzoč v vsakem narodu, na vseh kontinentih. Zato se presaja v vse narode s svojim misijonskim delom, zato čeprav za ceno velikega trpanja hoče ostati med vsemi narodi tudi takrat, kadar je nezaželena, Preganjana, zatrta.	p <-
M!ES EC DNI MED JUNAKI
Malgaški dnevnik, napisal dr. FRANC RODE C.M., Ljubljana.
31. julija 1977
Od Ljubljane do Brnika je 30 kilometrov. V 'tem poletnem nedeljskem popoldnevu so ulice in ceste prazne. Ljudje so zapustili mesto in odšli na morje, v Istro, v Dalmacijo, bolj (petični in snob tudi v Grčijo, Španijo, Tunizijo ali celo na Kanarske otoke. Ljubljanske ulice so kot struge, ki jih je zapustil tok avtomobilov.
Spremlja me bogoslovec Drago iz Celja, voznik z umirjeno in preudarno roko. Na križišču Resljeve in Masarykove zavijeva v levo in voziva po Titovi do Črnuč. Za majhno vzpetino (na levo so bili včasih naši gozdovi) je pred nama Trzin, ki je svoj čas slovel kot pre-tepaško naselje, nato Mengeš s svojim košatim in mrkim zvonikom in prečudovitim glasom svojih zvonov, kjer je vsa gotovost krščanskega zmagoslavja. Potlej Lahovče in Moste in Brnik, z obnovljeno cerkvijo. Nebo nad Gorenjsko je zaprto in na Krvavcu dežuje.
Letališče je ob tej uri skoraj prazno. Le nekaj potnikov čaka za polet v Pariz. Priletna Slovenka, ki živi v Franciji, se pogovarja s Francozinjo. V polomljenem jeziku pripoveduje svoje vsakdanjosti, te vsakdanjosti, ki je iz njih stkano življenje velikanske večine ljudi na svetu. Pred leti sem bral, da je mlad pisatelj v New Yorku tri mesece posnemal na trak pogovore svojih sostanovalcev in v tem času niso povedali niti ene pomembnejše misli. Same vsakdanjosti. Sicer so pa te lahko lepe in bogate in globoko doživete.
Na mejnem prehodu je šlo vse gladko. Ni mi bilo treba niti odpreti kovčka. Tako smo se vsi hitro zbrali pred izhodnimi vrati in dekle nas je pospremilo do letala. Potem ko se je DC 9 dvignil in se v polloku nad Homcem obrnil proti severozahodu, se je pod nami prikazala Gorenjska, umita v pravkaršnjem dežju, temnozelena, skrivnostna in globoka, z rahlo razpredenimi meglicami v kotlinah. Slovenske vasi in naselja, ki jih med seboj povezujejo vijugaste, srebrno se lesketajoče asfaltirane ceste, objameš z enim pogledom. Posebno izstopajo številne cerkve. Ah, te naše cerkve! Koliko je v njih veselja in prazničnosti! Brez njih Slovenija ne bi bila to, kar je. Tudi slovenski narod brez krščanstva ne bi bil to, kar je. Naš narod brez krščanstva? Blejski otok brez Marijine cerkve. Že sama krajina razodeva, kako narava kliče po nadnaravnem dopolnilu.
Kmalu potem ko smo obleteli Bled - srebrn pladenj z biserom v sredini - smo zavili v levo in pol drugo uro kasneje smo bili v Parizu. Tudi tu je bilo vreme nenavadno hladno in čemerno za ta čas. Pariz! Tu sem preživel osem študijskih let in odtlej je med menoj in med mestom duhovno sorodstvo, ki bo ostalo do konca. Mesto intelektualnega poguma, estetske pretanjenosti, nezmotljivega okusa.
3.	avgustu
Popoldne me sobrat, ki je zadolžen za pomoč misijonarjem, zapelje na letališče Orly. To je vse kaj drugega kot Brnik. To je eno
glavnih vozlišč sveta. Tu vidiš ljudi vseh ras in vseh družbenih slojev. Alžirski delavec sedi poleg zahodnega poslovnega človeka, zamorski študent bere levičarski list poleg ameriške dame. In veliko je mladih. ™ed njimi prevladuje slog razcapane, zguljene, povaljane elegance. V svoji oprijeti noši je ta mladina videti še bolj pletorična. človešfki tokovi se pretakajo sem in tja in tisti, ki bodo potovali skupaj, se naposled znajdejo v isti čakalnici. Tako mi, ki smo namenjeni v Antananarivo.
_ Obzirno začnemo opazovati drug drugega in ugibamo kaj je kdo. Začasna radovednost, bežni pogledi, nepomembna vprašanja. Vsak nosi v sebi svoj svet in tega ne razkriva naključnemu sopotniku. Temnopoltih je med nami razmeroma malo. Med njimi sta dva rasna tipa: afriški, z močnimi, nabreklimi ustnicami, z velikimi izbočenimi očmi, s potlačenim nosom in krčevito zvitimi kratkimi lasmi, in malezijski, ki v njem čutiš bogatejši notranji svet. Iz teh malezijskih obrazov veje duhovnost in tisočletna modrost, pa tudi nema pohotnost in brezmejna ■fhoč uživanja. V tej temnorjavi polti in v teh božanskih telesih iz ebenovine je neko razkošje, ob katerem se belec čuti ubogega. O, te mehke ^rte na obrazu, te vlažne ustnice, te velike nemirne nosnice, ki iščejo kdo ve kakšno temno slast!
Po enourni zamudi smo iz Pariza odleteli proti Rimu, kjer se nam le pridružilo kakih petdeset italijanskih turistov, ki so šli za štirinajst dni na otok Nossy-Bc. Letalo je bilo tako do zadnjega sedeža polno.
Nočni let je bil miren. Reaktorji so brneli enakomerno, samogo-l°vo, suvereno. Ne morem se znebiti občutka, da je vzpenjanje in le-tenje aviona nekaj čudežnega. Gospod, naš Bog, kako čudovito si ustvaril človeka!
4.	avgusta
Ko se zdani, gledam ogadensko planoto pod nami. Rumenorjava Puščava, sivo goličavje, rdečkaste gube, ki jih žge neizprosno sonce. Za to razbeljeno kamenje ljudje pod nami v tem trenutku umirajo. Časopisi vsak dan poročajo o bojih med Etiopci in Somalci. v Dopoldne okrog 10. ure smo v Džibutiju Med pristajanjem splašimo krdelo kamel, ki se sredi oglušujočega grmenja prestopajo sem ■jn tja in ne vedo, kam bi se dale. Kaj neki si mislijo o teh velikanskih Jeklenih ptičih, ki se spuščajo na zemljo? Ko stopimo iz letala, nas 2ajame vročina, ki prihaja od sonca in iz zemlje hkrati in vzbuja občutek dekakšne zakletosti.
Potem ko so letalo napolnili z gorivom, smo nadaljevali pot proti ^ugu in čez nekaj ur smo bili nad Madagaskarjem. Ta „Rdeči otok“, k' so ga naši misijonarji vzljubili, mi je kar nekam domač. Na leta-bšču v Antananarivo me pričakata France Buh in Rok Gajšek. Letalske stavbe v topli zeleni barvi hočejo posnemati slog tradicionalne ^algaške koče. Carina je dokaj radovedna. Denar moraš ves prijaviti *n lahko ga menjaš samo v državni banki po uradnem tečaju. Možje Postave prežijo tudi na jedila. Misijonarjem prinašam nekaj stvari, ki Se tam ne dobijo, npr. juha v prahu (predvsem to). Imam tudi liter domačega žganja in dve prekajeni klobasi. Pod pretvezo, da je zdrav-
stveno nevarno, bi šlo v aktovko kakšnega carinika, da Buh ni vsega previdno stlačil v žepe svojega dežnega plašča, šel onstran carinske meje in oddal sestri Gabrieli, ki ga je tam čakala, se vrnil, si spet napolnil žepe in za hrbtom carinika vse spravil na varno. In bil ob tej potegavščini pavlihovsko vesel. Po opravljenih formalnostih smo se v razvejanem džipu odpeljali proti residenci lazaristov ob robu mesta. Antananarivo nima kakšnega posebnega značaja. Tu ni sledov kakšne stare arhitektonske tradicije, kot v Aziji. Na najvišjem hribu je nekoliko pretenciozna palača zadnje malgaške kraljice Ranavalone III.; večina zgradb je iz kolonialne dobe in iz prvih let po neodvisnosti; pa dosti majhnih hišic iz nežgane opeke, ki jih vidiš povsod na visokih planotah, tja do kraja ozemlja plemena Betsileo.
5.	avgusta
V	petek dopoldne smo si ogledali sejem na Trgu neodvisnosti. V tem morju ljudi in predmetov, ki so razstavljeni večinoma po tleh, ne veš, kam bi stopil. Med stvarmi, ki jih lahko kupiš, so lepo izdelani usnjeni pasovi, denarnice, torbice itd., izdelki iz dragocenega tropskega lesa, krasne domače vezenine, nagačeni krokodilčki, folklorna glasbila in še in še. Med prodajalci krožijo skupine fantičev, ki uprizorijo umetno gnečo, te stisnejo in ti v hipu kaj izmaknejo. V njihovih pogledih je polno iskrivosti; takoj so ti blizu, takoj prjatelji, in vidi se jim, da jim je to amatersko gangsterstvo hkrati v zabavo, v samopotrjevanje, v junaštvo in korist.
6.	avgiista
V	soboto zjutraj se poslovimo od španskih sobratov, ki so pospremili enega svojih, ki odhaja na dopust v domovino. V imenu odhajajočega - Angel Santamaria - je vtisnjeno neizbrisno katoliško obeležje Španije.
Takoj opazim, kako so si misijonarji različnih narodnosti tukaj blizu. Kako jih skupni napor, enake težave, isti življenjski slog in ljubezen do Madagaskarja združujejo. To sem skoz in skoz opažal tudi kasneje. Zgodovinski, kulturni in jezikovni antagonizmi, ki bremenijo Evropo, se tu nekako ublažijo. Naši evropski spori se zdijo tu oddaljeni in smešni.
V	soboto zjutraj torej odrinemo iz Antananarivo proti jugu: Antsi-rabe, Ambositra, Fianarantsoa, Ihosy, Farafangana, Vangaindrano. Pred nami je več sto kilometrov, kar nameravamo narediti v treh dneh. Ve-žela je hribovita; glavna barvna tonalnost je svetli oker, ki vleče zdaj na sivo, zdaj na rjavo, z zelenimi in rumenimi pegami. Ob spoju dveh hribov je več ali manj prostrana dolina s skrbno obdelanimi riževim’ polji. Vse je lepo in nenavadno. Posebno zanimive so krajine, kjer v ozadju čepi hrib, z obliko velikanskega črnega hlebca, brez vsake bilke. To je zelo različno od vsega, kar sem videl doslej. Dežela je skoraj neobljudena Od Antananarivo in okoliških naselij pa do Ambositre dejansko ni več strnjenih vasi, samo tu in tam majhen zaselek z nekaj kolibami. To ustvarja vtis, da je še vse neizrabljeno. Brez večjih težav — se zdi - bi tu uspevalo vse, kar človek potrebuje.
Provincial dr. Franc Rode izstopa iz letala in prvič stopi na malgaška tla, da obi?iče svoje misijonarje. Spodaj: Na carinskem pregledu.
Prvi postanek je Ambositra, razpotegnjeno mesto brez prave urbanistične vizije. Kolibe, hiše in javne stavbe so nametane po nižinah in hribih kar tjavendan. Ustavimo se pri očetih jezuitih, ki imajo tu enoletno šolo za uvajanje misijonarjev v malgaško kulturo, zgodovino in miselnost, predvsem pa za učenje malgaščine. Skoraj vsi naši misijonarji so bili tu prvo leto svojega bivanja na Otoku. Stavbe jezuitskih zavodov so v primerjavi z drugimi zelo impozantne. Cerkev, rezidenca in zavodi so iz rahlo žgane, rdeče opeke, v nekakšnem neogotskem slogu, kar da misliti, da so še iz prejšnjega stoletja.
Med pogovorom pri kosilu zvem, da imajo jezuiti na Madagaskarju osemdeset članov malgaške narodnosti: štirideset duhovnikov in prav toliko bratov. Med njimi ravnokar imenovani kardinal Viktor Razafima-hatratra, nadškof Gilbert (kilometrični priimek mi je padel iz spomina) in novi škof v Farafangani Karel Remigij Rakotinirina. Res da so ob svojem prihodu leta 1830 vzeli najbogatejše pokrajine - visoke planote sredi otoka, kjer žive tudi najbolj razvita in najbolj podjetna plemena Merina in Betsileo. Res pa je tudi, da so izredno dobro delali. In danes so uspehi tu: na visokih planotah je večina prebivalcev kristjanov in dobra polovica od njih so katoličani.
Ker je ravno poldne, nas takoj povabijo na kosilo. Pod gotskimi arkadami, prebeljenimi z apnom, se nas zbere kakih petnajst do dvajset. Misijonarji iz Evrope so Francozi in Sicilijanci (te še tukaj zbadajo z zapotegnjenim „siciliano“), večinoma so že v letih. Vodstvo je prešlo že v mlajše, domače roke. Eden od mojih somiznikov je živahen, starejši francoski pater s posivelo bradico, ki me spominja na pokojnega ravnatelja Bajuka. Pri šestdesetih letih se je odločil za Madagaskar, ko so v Franciji drugega za drugim zapirali katoliške zavode. On pa je hotel biti še naprej koristen. Več ko petnajst let je poučeval latinščino in hodil na pomoč po farah. V zadnjih letih pa je ostal ob robu. 'MalgašCine se v starosti ni mogel naučiti, latinščine nikjer več ne poučujejo, maša pa je v domačem jeziku.
Po kosilu smo nadaljevali pot proti Fianarantsoa in prišli tja še pred sončnim zahodom, ki ima - kot v vseh južnih deželah - barvno razkošje, spokojnost in veličastvo, kot ga na severu nima. Kot da se je sonce dotaknilo zemlje, ki jo je ves dan ljubeče obsevalo, na večer, pred zmago teme pa sta se združila v kratkem in slovesnem poljubu in je zemlja zagorela od hrepenenja v krvavih plamenih.
Najavljeni smo pri jezuitih, ki nas že pričakujejo. Pater magister, osivel in zadržan Malgaš nas sprejme s simpatijo človeka, ki ga je življenje naredilo sočutnega, ker je sam trpel. Izmakne mi kovček iz roke in ga sam nese v prvo nadstropje, kjer so nam pripravili sobe. Pri večerji sedim za isto mizo z nadškofom Gilbertom in tremi svetnimi duhovniki iz Francije, ki delujejo tu že nekaj let. V nadškofu čutim odgovornega pastirja, ki bi hotel vselej narediti to, kar bi bilo v prid čredi, ki mu je zaupana. Govorimo o stanju v Cerkvi, o njeni notranji moči, ki se je v zadnjih letih bržčas zmanjšala, o bojih, ki jih bije na vseh poljih, o njenih nasprotnikih in škodljivih zaveznikih. Omenim delo zgodovinarja Jeana Delumeauja ,,Ali bo krščanstvo izumrlo?“, ki je pravkar izšlo in sem ga v hipu prebral. In ponovim njegovo glavno
trditev: preteklost ni bila tako zelo krščanska kot si predstavljamo in sedanjost ni tako obupno črna kot si dostikrat mislimo. Prihodnost je odprta.
Zelo se zanimajo za položaj Cerkve v Jugoslaviji. Kakšni so njeni življenjski pogoji, kakšne težave, kakšne perspektive. Govorim o ozračju, ki vlada v deželi, o okvirih, v katerih nam je dano živeti, o občasnih težavah, o notranji moči in nemoči Cerkve, o izgledih za prihodnost. Zanima jih vse. Kot da si hočejo ustvariti pojem o tem kaj bi bilo, če bi. . .
7 avgusta
Od Fianarantsoa dalje do Farafangane ni več asfalta. Z džipom se lovimo in premetavamo po negotovi cesti, izognemo se eni jami in se znajdemo v drugi, čez čas pridemo na mehko, peščeno cestišče in PUščhmo za seboj požar prahu. (Prizor me spominja na prve filme o avtomobilih, kjer vlada nekakšno komično zmagoslavje nad časom). Včasih pridemo na čisto zobčasto cesto, da avto šklepeta, kot bi pela strojnica. Buh imenuje take cestne predele „el serrucho“. Z Rokom Vozita izmenjaje.
Še pred poldnevom smo v Ihosy, kjer delujejo italijanski lazaristi, med njimi pa tudi Slovenec Ivan štanta. Sredi telesno šibkejših in subtilnejših Italijanov je Ivan s svojo orjaško postavo, s svojo naravnostjo in neposrednostjo nekakšen Martin Krpan. Vendar se z njimi zelo dobro ujame in ga imajo za delovnega in poštenega misijonarja.
Italijani nas sprejmejo tako prisrčno, da se nam srce ogreje. Superior g. Archetto, ki sem se z njim seznanil v Rimu leta 1968, je poln Pozornosti do vsakega in takoj smo prijatelji. Kot sem omenil, evropske razprtije tu izginejo. In lažje kot v Evropi spoznamo tu, da je italijanski narod ljubezniv, človeški, moder, da zna živeti elegantno in preprosto. Pred kosilom nam ponudijo prho, da se očistimo cestnega prahu, potem se zberemo k aperitivu in kosilu. Hrana je italijanska, saj so pripeljali s seboj kuharja brata Bodega, ki je bil pred vojsko na Mirenskem gradu, potem ko so fašisti izgnali slovenske lazariste. Ta spomin nas tu samo poveže.
Popoldne si ogledamo misijonsko postojanko. Italijani so se nastanili tu zelo trdno in s precejšnimi denarnimi sredstvi. K misijonski Postojanki sodi mizarsko podjetje z modernimi napravami, kjer je zaposlenih šest delavcev in ga vodi francoski brat Jessuicu.
V	bližini so poslopja katehetskega centra, ki ga vodijo malgaške sestre. To je naselje desetih ali dvanajstih hiš, kamor pridejo kate-histi s svojimi družinami, da se udeležijo katehetskega tečaja. Na tečaju, ki ga morajo katehisti obiskati enkrat letno, se izpopolnjujejo v krščanskem nauku, močneje zaživijo svojo pripadnost Cerkvi in si pridobijo novih moči za oznanjevalno poslanstvo.
V	evkaliptovem gozdu poleg katehetskega naselja so trije grobovi: dva misijonarja in sredi med njima msgr. Dusio, prvi škof v Ihosyju. Tu je bil škof komaj tri leta, ko je zaradi nemilega podnebja in zaradi prenapornega dela pri petdesetih letih nenadoma omahnil.
Attilio Mombclli, mlad, droben misijonar nas nato vodi pogledat novo stolnico, ki je v gradnji in bo predvidoma posvečena čez leto dni. Načrte je naredil on sam, pa tudi gradnjo vodi on. Osinerokotna zgradba bo lepa, pregledna, svetla, z barvastimi okni vsenaokrog. Pesem svetlobe in barve. Staro, vlažno in zatohlo cerkev, ki stoji poleg, bodo podrli.
Bistveni del misijonske postojanke so tudi sestre usmiljenke. V njihovi skupnosti so Italijanke, Malgašinje, Francozinje. Prednica je Poljakinja. Hladna, bleda ženska s strogim nosom. Razkazuje nam zgradbe, kjer delajo sestre. Tu je ambulanta, ki jo dan za dnem oblegajo množice bolnih, ostarelih, podhranjenih, od blizu in od daleč, iščoč zdravja in kakšno pomoč, če ne drugega pa prisrčen sprejem in toplo besedo. Tako sestre nadaljujejo Jezusovo poslanstvo, ki je ozdravljal vsakršno bolezen in tegobo. Sestre hodijo tudi na domove tistih, ki ne morejo sami na misijonsko postojanko in jim nudijo najnujnejšo oskrbo. Tako krščanstvo hkrati z lučjo evangelija prinaša tudi zdravje, higieno, materialno blaginjo, napredek.
Ko se ob naglo pojemajoči dnevni svetlobi poslovim od sestre prednice in zaslutim, kako se morajo na tem izgubljenem otoku sredi Indijskega oceana včasih počutiti same in tuje, ji rečem: „Verujte, sestra, da je tu Bog z vami.“ Ob tej besedi ji obraz zažari od notranje svetlobe in se ji sprosti v zelo čistem nasmehu. Z gotovostjo, ki prihaja iz globin, mi odgovori: ,,Da, to verujem z vsem svojim bitjem!“ V tem njenem vzgibu se izraža prekaljena vera in trdnost, ki nista samo njeni. V hipu vidim v njej simbol poljskega naroda, ki v tem trenutku krize Cerkve z nenačeto gotovostjo odgovarja svetu: „To verujem z vsem svojim bitjem!“
8. avgusta
Zgodaj zjutraj odrinemo proti Farafangani. Ceste pravzaprav ni, krajevnih napisov tudi ne in tako dvakrat zgrešimo smer: prvič udarimo proti severu, od koder smo prišli, drugič se znajdemo na avionski stezi, šele pri tretjem poskusu opazimo majhen napis in nekaj, kar naj bi bila cesta proti Farafangani. Kljub trdi noči Buh vozi srdito prek jam in štrlečih kamnov, navkreber in navzdol, in še predan se dodobra zdani, smo že v Ivonhibe, kjer delujejo italijanski misijonarji-K misijonski skupnosti spadajo tudi sestre Nazarenke, ki so tu deset let in imajo že osem mladih malgaških sester v svojih vrstah. Tu so tudi štirje bogoslovci, ki jih vzgajajo misijonarji. Dva bosta kmalu duhovnika.
Opoldne pridemo do postojanke, ki jo vodi France Buh - Von-drozo. Cerkvica in duhovnikova koliba stojita na vzpetini ob robu naselja. Ko pribrnimo v vas, je takoj vse na nogah in že je gruča otrok okrog Franceta. Sproščene šale, prijazna zbadanja, veselja, da po enem tednu zopet vidijo svojega monpera. Kakor sem mogel kasneje opaziti povsod, vidim tu, kako je misijonar priljubljen, kako se je vrastel v njihovo življenje, kako med njimi pomeni milost, dobroto in usmi' Ijenje Jezusa Kristusa.
Ko stopimo v kolibo, udari vame vonj po tropski zatohlosti, ki je drugačna od naše. Kot da opozarja na nevarnost. Koliko živalic si je
v gospodarjevi odsotnosti z ihtavo naglico in nezmotljivo spretnostjo Pripravilo tu svoje bivališče in svoje lovišče. Koliko preračunane napetosti, vselej budne opreznosti, nezmotljivih morilskih kretenj pri teh živalicah, ki ždijo in prežijo v svojem skrivališču in se v hipu poženejo za žrtvijo. To, kar se vidi, je le malo od vsega, kar je na preži. Druga ob drugi so velike pajčevine, narejene skozi tisočletja z isto vestnostjo in smotrnostjo. Nekje ob kraju, na strateški poziciji pa veliki črni, rjavi ali sivi pajek, ki nepremično in potrpežljivo čaka na Plen. O miših in podganah ni drugega sledu kot vonj. Ena sama miška se je ujela v past, ki jo je pritisnila ob deščico. Opozorilo za druge.
Buh hitro pripravi enolončnico, ki nam tekne, se medtem pozanima za novice v naselju, pregleda pošto in že smo na poti proti Farafangani. Tu se ustavimo za trenutek v malem semenišču, kjer je za spirituala Prijatelj iz bogoslovskih let Jacquemin. Sicer pa moramo pohiteti, da bomo ujeli še zadnji brod čez Mananaro pri Vangaindrano. V Farafangani se pozanimamo za bencin, ki ga ni dobiti nikjer. Pravijo, da ga bodo dostavili čez tri dni. Malo na srečo jo vseeno mahnemo proti Vangaindrano.
Sedaj smo spet na lepo izpeljani asfaltirani cesti, ki vodi v Vangaindrano, ime, ki nam zveni že kar domače. Tu je prva in glavna postojanka naših misijonarjev.
Ko se pripeljemo na dvorišče misijonske rezidence, nas obsuje roj cvrčečih in radovednih otrok. Iz gruče se iztrga - kot mladi Mojzes sredi svojega ljudstva - topel in iskren Peter Opeka. V njem je nekaj neuničljivo mladega in svežega. Iz take snovi so junaki. Pozdraviva se po argentinsko - z obilnim trepljanjem po hrbtu, se veselo smejeva in ne moreva verjeti, da se srečujeva na tem daljnem otoku na jugu Afrike. Tu je Rado Sušnik s svojim epskim obrazom in rahlo poskakujočim mlinarskim glasom. Tu so vsi drugi misijonarji, ki so se zbrali za dvodnevno razmišljanje in pogovor. Tu je Janko Glinšek (malgaška dekleta ga kličejo Anko), Tone Jemec, Fredi Žitnik, ki se jih spominjam s prejšnjega obiska v Argentini.
Na vnanjem hodniku v prvem nadstropju srečam škofa Rako-tonirina. Majhen, okrogel, s ponižnim nasmehom in rahlo žalostjo v očeh, v temnosivi srajci in temnih hlačah, z opankami na drobnih nogicah.
Po večerji, ko sedimo okrog ovalne mize, delo Toneta Jemca, Peter Opeka v svoji širokosrčnosti pozdravi ta „zgodovinski“ obisk in Zaželi dobrodošlico, predvsem pa boljše in stvarnejše spoznanje razmer, ki v njih živijo in delajo naši misijonarji.
V odgovoru skušam strniti v nekaj stavkih svoje prve vtise o Madagaskarju. Kaj mi je ostalo predvsem v spominu v treh dneh Potovanja iz Antananarivo v Vangaindrano? Obrazi, nasmejani obrazi. Skoz in skoz, kjer koli smo srečali ljudi, povsod so se obrazi razsvetlili v hrupnem smehu, ki je temnopoltim naraven, kot da bi se razodelo veliko črno sonce, polno dobrote in prisrčnosti. Druga misel, ki me je prevzela, je delovanje božjega Duha v globinah človeštva. Dejstvo, da smo okrog iste prijateljske mize zbrani tako različni ljudje, me potrjuje v prepričanju, da Duh vodi človeštvo k enotnosti,
h Kristusu: Tu je malgaški škof (njegov ded je bil še pogan), tu so slovenski lazaristi, tu so slovenski škofijski duhovniki, tu je Francoz Andres, ki živi upokojen pri Roku v Ranomeni, tu so trije fantje iz Slovenske vasi v Argentini, tu je Petrov prijatelj Alain de Broca, šftudent medicine, ki je žrtvoval svoje počitnice in tu v ambulanti nudi prvo pomoč. In vsi smo eno. Samo Kristus lahko združi tako različne ljudi iz vseh koncev in krajev. V prihodnost lahko zremo z zaupanjem. Kristusova milost je močnejša kot pregrade, ki jih postavlja sovražnik, močnejša kot naše slabosti.
Ob domačem žganju se jeziki razvežejo. Ozračje postaja vse bolj slovensko. Srce spregovori s pesmijo. Ah, te naše narodne pesmi! IAngleški oficir, ki jih je med vojsko poslušal, je dejal: „Stare so in žalostne.“
Na koncu spregovori škof. Počasi, premišljeno, zaupno. Občuduje Slovence, vesel je, da jih ima za sodelavce. Pravi: „če Slovencev ne bi bilo, bi jih bilo treba iznajti.“ Zahvali se za delo, ki ga opravljajo misijonarji, in prosi, naj ta vir ne usahne, naj iz slovenskega naroda še prihajajo misijonarji širit bože kraljestvo na to zemljo.
10. avgusta
Po zajtrku se vsi odpeljemo na „Concession“, to je nekaj kilometrov oddaljeno posestvo, ki je last misijona in kjer stoji lesena hišica, po tukajšnjem pojmovanju dokaj trdno grajena. Sem smo prišli, da se s škofom, ki je razmeroma nov, pogovorimo o pastoralnih problemih ozemlja, ki je zaupano našim misijonarjem. Medtem ko se bomo mi pogovarjali, nam bodo Janko, Tone in Fredi pripravili kosilo — nekakšen kurji asado.
Peter kot naravni vodja odpre sejo. Nato spregovori škof. Začne z opisom ozemlja, ki je zaupano Slovencem. To ozemlje je ogromno, ceste so neverjetno težavne (to sem izkusil kasneje). Zato je treba najprej štediti s telesnimi močmi. Se ne izčrpati prehitro. Sprva je treba utrjevati vero v velikih središčih, v pomembnejših naseljih. Tu je treba ustvarjati močna krščanska občestva. Za zdaj morajo pač pustiti ob strani manjša naselja in ne odpirati novih misijonskih postojank. V teh središčih je treba vzgojiti predvsem vrsto zavzetih in misijonsko gorečih laikov. Jim dati smisel in čut za Cerkev, saj je Cerkev njihova stvar. Cerkev ni zgolj duhovnikova zadeva. Laiki morajo prevzeti svoje odgovornosti v Cerkvi. Potem ko bodo v večjih središčih trdna krščanska občestva, bo mogoče širiti vpliv tudi drugod in ustanavljati nove misijonske postojanke. Pravzaprav, pravi škof, ste doslej tako delali. Nadaljujte v tej smeri.
Nato omeni nekaj, kar slovenske misijonarje loči od drugih: Tu so misijonarji zliti, spojeni z ljudstvom. „Misijonarji so z nami“, pravijo ljudje, „živijo kot mi: obdelujejo riževa polja, jedo podobno kot mi, njihove hiše so nam odprte, so kot naše“. „Nič boljšega, da krščanska vera postane prikupna, kot ta vaša požrtvovalnost in skromnost. Prav zaradi tega ste si pridobili srca ljudi. Ko ste ljudem na uslugo, ko ste jim pripravljeni pomagati, kadar vas prosijo, da npr.
škof naših misijonarjev pri posvetitvi cerkve v Matangi; somašujejo vsi slovenski misijonarji-duhovniki. Ob Iškofu Rok Gajšek CM.
Peljete bolnika v bolnišnico, tedaj pričujete za evangelij“, sklene škof.
Janez Puhan: „To so pozitivne stvari. Povejte nam kaj negativnega.“
škof: ,,V začetku človek pač vidi to, kar je pozitivno. Vendar naj Vas takoj opomnim, da bo treba posvetiti več skrbi vzgoji kate-histov. Med katehisti so taki, ki niso krščeni, ki nimajo urejenega zakona. Uporabljamo to, kar imamo na voljo. Druga težava je v tem, da smo tu vsi novi, vsi začetniki. Sicer pa to ni čisto slabo. To ima tudi svojo dobro plat: ker smo vsi novi, imamo več svobode ustvarjanja, tradicija nas ne hromi. Ker smo tu prvi in nepogojen!, lahko prikažemo pravi obraz Cerkve.“ In škof se vrne k misli, ki ga očitno nenehno spremlja: „Kar je presenetljivo, je simpatija ljudi do misijonarjev.“
Janko Slabe načne vprašanje o duhovniškem celibatu: „Nedvomno je celibat prednost, je pa tudi ovira za malgaške poklice.“
škof: „Da, predvsem zaradi silne želje po potomstvu. Imeti otroke, čim več otrok - to je veliko veselje za očeta in za vse pleme. Celibat je tako problem predvsem za poklice iz fantovskih vrst, manj Za dekleta. Kljub temu ljudje niso zagreti za poročene duhovnike. Dobro vidijo, da sta duhovniška služba in skrb za družino nezdružljivi.
V tem prepričanju jih potrjuje tudi zgled protestantskih pastorjev, ki nujno najprej gledajo na svojo družino in šele potem na cerkveno občestvo. Da rešimo problem duhovniških poklicev, moramo predvsem spreminjati miselnost ljudi. Ljudje se morajo čutiti odgovorne za poklice, morajo poskrbeti za prihodnji duhovniški rod, morajo dati duhovnike.“
Slabe: „Proti duhovniškim poklicem je predvsem klan, pleme. Otrok pripada klanu, ne očetu ali materi. O njem ne odločata ta dva. O njem odloča klan.“
Škof: „Tu je še en problem, problem družinske grobnice (kibury). (Po vsem Madagaskarju vidiš kamnite grobnice, kamor pokopavajo člane plemena, razen tistih, ki so se hudo pregrešili zoper starodavne zakone. To je naj strožja kazen, ki more prizadeti Malgaša, in te kazni se vsi strašno bojijo, če si izključen iz rodbinske grobnice, nimaš deleža pri življenju prednikov. Nemiren in obupan tavaš naokrog in se maščuješ nad nesrečnimi smrtniki.)
France Buh: „Duhovnika ne sprejmejo v družinsko grobnico. Kaj torej pomeni za Malgaše postati duhovnik? Si se s tem, da si postal duhovnik, izključil iz klanske skupnosti, si pretrgal krvne in duhovne vezi z domačimi7“
Škof sam si ni na jasnem: „Poizvedujte pri ljudeh. Raziskujte to vprašanje.“
Peter Opeka zaobrne pogovor v drugo smer: „Prvi misijonarji so prišli v Vangaindrano leta 1904, pa še zdaj ni nobenega duhovnika Ante-saka (pleme, kjer delujejo naši misijonarji). Zakaj? Ali ne zato, ker je duhovnik tujec? Cerkev mora postati domača!“ ‘
Janko Slabe: „Duhovnik ni najprej tujec (vasaha), .ampak mon-pera“ (iz francoskega vzdevka Mon Pere, moj oče).
Peter Opeka: „Način, kako živimo - to dela iz nas tujce! Mi smo lepo oblečeni, jemo vsak dan, imamo avtomobile, živimo v zidanih stavbah. Kaj mislite, g. škof, o tej podgradnji? Ali ne bi kazalo vse to prepustiti drugim in iti v kolibe?“
škof: „Te zgradbe so tu. To imate. To ste si zgradili s svojimi rokami in s pomočjo dobrotnikov. Pomembno je, da je vse to v korist ljudem, ne pa v vašo lagodnost. In dejansko tako je. Ste kar na pravi poti. Vi garate. Tu je zadosti utrujajoče apostolsko delo, poleg tega pa še obdelovanje riževih polj.“
Peter Opeka: „Nihče nam ne bo mogel očitati, da smo izkoriščevalci. Doslej ni nihče videl belca z motiko na rami iti na riževo polje. Sedaj si v potu svojega obraza služimo svoj riž.“
Škof: „Ljudje niso neumni. Dobro razlikujejo med miselnostjo bogatašev in gospodovalcev in miselnostjo tistih, ki jim hočejo pomagati in služiti. Vi imate miselnost služabnikov.“
Peter Opeka: „Mi iščemo nova pota. Vi nas morate pri tem podpreti. Mi moramo čutiti, da nam dajete poguma. Pridite pogosto v Vangaindrano.“
Škof: „Rad bom prihajal med vas.“
Po kosilu si vsa druščina zaviha hlačrtifce in začne nabijati žogo. Celo stari Andrčs se lcreta med mlajšimi sobrati in marsikatera piščal
zapoje ob hudem trku. Pa upam, da pri tem ni nobena počila. . .
Vsedem se k drevesu in beležim svoje vtise. Potem prisede štanta, je za nekaj dni naš gost, in pripoveduje: Naše misijonarje vsi občudujejo. Njihova praksa uboštva je nekaj izrednega. Vse, kar dobijo, vsi darovi, tudi tisti, ki so jim osebno namenjeni, gredo v skupno blagajno. Ko se ob mesecu zberejo, razdelijo denar po potrebah. Vsakdo dobi nekaj za svoje osebne potrebe, predvsem pa za potrebe svoje postojanke. Tako so si med seboj povsem enaki. In to je dosegla skupnost, ki jo sestavljajo lazaristi in škofijski duhovniki, štanta je prepričan, da tu prihaja do veljave socialistična miselnost. Občuduje tudi njihov °dnos do ljudi. Kar moč so se zenačili z njimi. Skušajo živeti kot vsi drugi, delajo na riževih poljih, jedo kot drugi. To ni uspelo nikomur, razen našim. Vizitator Danjou jih je pred nedavnim stavil za zgled drugim sobratom. Svoje hiše dajejo na voljo za socialna dela, tako da dejansko nimajo nikoli miru. „To je kar malo junaško“, sklene Ivan.
(Sledi.)
Provinciol dr. Rode CM na Madagaskarju beleži svoje vtise. . .
GANCI IN NJIHOVA KULTURA
S. SILVA ŽUŽEK, Ghana, Afrika V. IMENA. NAZIVANJE OTROK
Verjetno se tujci, posebno Evropejci in Amerikanci čudijo imenom afriških ljudi. In to ne toliko radi čudnih težko izgovarjajočih se besed, ampak bolj radi načina, kako do teh imen pridejo.
V	Evropi otroci nosijo priimek startov. V Ghani je drugače. Na primer: Boahene more imeti 20 otrok, a vsak bo nosil drugačen priimek. Pri Akan plemenu dobi otrok kot prvo ime ime dneva, na katerega je rojen. Otrok, ki je rojen v nedeljo kwasiada, prejme ime Akvvasi, če je deklica, Akosvva. Poleg tega imajo vsi na nedeljo rojeni otroci zraven še ime Bodua. To bi bil priimek.
Osmi dan po rojstvu pa dajo otroku njemu svojsko ime, ki ga določi oče. To je ime nekoga, ki ga oče ceni in ga hoče s tem počastiti, pa naj bo še živ ali že mrtev. Je lahko otrokov stari oče, stric, brat, prijatelj, sestra, teta, mati, itd. Mislijo, da bo otrok z imenom ene od teh oseb pač rastel in se razvijal kot tista oseba, po kateri je prevzel ime. Slab človek zlepa ne bo služil za ime otrokom.
Obstaja več kot dvesto skupin takih imen. Oseba, ki se imenuje Mensa, istočasno nosi ime Aborampa, Opia in Okeseboo in vsa štiri imena se lahko uporabljajo skupaj. Imenovati nekoga Sarpong ali Kumankoma je isto kot obratno, kajti Kumankoma je isto kot Sarpong. Navadno so ta imenovanja zgodovinskega izvora. Večina imen ima tudi žensko obliko, n.pr.: Owusu = Owusuwa in Boateng = Boatemmaa.
Osmi dan po rojstvu ima otrok potemtakem najmanj štiri imena. Četrti otrok, posebno če je to četrti deček ali deklica iste matere, je to Anane, ime, ki ga dobi poleg vseh drugih imen. Otrok, ki je bil rojen na priprošnjo božanstva, ima lahko ime tudi po tem božanstvu. Dvojček je imenovan Atta in deklica Attaa. Otrok, rojen po očetovi smrti, je Anto (nista se srečala), Adiyaa (trpel je). Otrok, katerega oče je neznan ali katerega oče mu noče dati imena, je Nyamekye (Bog dal) ali Nyameama. Otrok, ki se rodi na dneve praznikov Adee, Fofie ali Fodwoo, dobi poleg vseh drugih imen tudi ime enega ali drugega teh praznikov. Če se je otrok rodil na dan, ko se je kaj posebnega zgodilo, bo to označeno na njegovem imenu: Kyertwie Lov na leoparda, Bekoe Na boj!; Afiriyie — Ob pravem času došli. . .
V	primeru, da neki ženi umrje pri porodu več otrok zaporedoma, mislijo, kot smo bili že omenili, da gre za enega in istega otroka, ki prihaja in odhaja in namenoma muči ubogo mater. Da bi preprečili njegovo nadaljnje vračanje, mu nadenejo kako zasmehujoče ime, misleč, da se s takim imenom ne bo upal nazaj.
Iz vsega tega je razvidno, da ima Afrikanec lahko celo do deset imen. Naj navedemo samo en primer tako številnega imena: Nana Safo Kantank Katakyie. Sekyerehene Sekyere Poporo. . .
Do osmega dne starosti otrok po njihovem še ni polnovredni človek, kajti do tedaj pripada še vedno svetu, iz katerega je prišel. Jokati za otrokom, ki je umrl pred osmim dnevom starosti, je prepovedano, šele obred imenovanja otroka vpelje le-tega v človeško družbo.
Tega obreda ne vodi morda otrokov oče, ampak kdo v njegovem Jfnenu, navadno očetova sestra. Otroka prinesejo iz koče in ga polože 'Oa preproge, če je deklica, jo za trenutek pokrijejo s košaro. Potem
spuste kapljo palmovega vina na jezik, govoreč: „če vidiš palmovo vino, reci palmovo vino“; prav tako napravijo s kapljo vode, rekoč: ”če vidiš kapljo vode reci voda...“ Zatem obdarujejo tako otroka kot njegovo mater.
Ko izrečejo otrokovo ime, v otrokovem imenu molijo dolge molitve, namenjene Bogu, duhovom prednikov, čarovnikom, zemlji. . . Otrok je prišel na svet le radi njih naklonjenosti. Naj mu zdaj stoje °b strani, da doživi visoko starost. Naj mu dodele trideset otrok in s tem potomstvo po njegovi smrti.
Ob vsem tem obredu je tudi veliko simbolov. Meč ponazarja moč in trdnost moža, ki bo sposoben podirati mogočna drevesa in čistiti Sozd za obdelovanje zemlje. Dolžnost žene simbolizira košara; njeno delo je, da prinaša pridelke s polja in da pripravi koruzno jed za moža in otroke. Vino in voda predstavljata resnico.
(Sledi.)
Vse naročnike prav lepo prosimo:
PORAVNAJTE NAROČNINO!
DARUJTE V TISKOVNI SKLAD!
Pomagajte listu v sedanji njegovi finančni krizi, v katero je prišel radi silnega dviga cen v Argentini! Zelo Vam bomo hvaležni!
V	Baragovem misijonišču v Slovenski vasi pri Buenos Airesu smo v veselem pričakovanju obiska našega višjega predstojnika, provinciala slovenskih lazaristov dr. Franca Itcdeta CM, kajti naša skupnost in vse, kar ji pripada, je del jugoslovanske province naše družbe misijonarjev sv. Vincencija Pavelskega (lazaristov). Njegov obisk je namenjen pred vsem tako-zvani kanonični vizitaciji, ki jo nalaga višjim predstojnikom vsakih nekaj let cerkveno pravo. Mi seveda ga bomo sprejeli ne le kot predstojnika, ampak tudi kot ljubega sobrata in, ker smo pred vsem misijonska ustanova za pospeševanje slovenskega misijonskega dela, tudi kot strokovnjaka v misijonskih vprašanjih. Posebno nas bodo zanimali njegovi vtisi z Madagaskarja, kjer se je mudil mesec dni, ko je obiskal tamkajšnje slovenske misijonarje in vodil duhovne vaje za celotno skupino tam delujočih lazaristov raznih narodnosti. V tej številki začenjamo objavljati tudi njegov dnevnik, ki ga je pisal v času svojega bivanja na Rdečem otoku; kot boste bralci sami zaznali, ta dnevnik pod naslovom „Mesec dni med junaki“ opisuje na naravnost literarni način njegova doživetja in zaznave o kiajih in ljudeh, zlasti o misijonih, na Madagaskarju.
Odziv na našo prošnjo za pomoč v finančni krizi našega lista z darovi v tiskovni sklad „Katoliških misijonov“ je bil, žal, doslej le zelo skromen. Zato so pa toliko bolj cenjeni darovi, ki so nam dospeli, in darovalci, ki so jih žrtvovali v globokem razumevanju. Naj navedemo, dasi brez imen darovalcev, tri primere, ki naj bi bili pobuda drugim... Naročniki v Gorici so zbrali v tiskovni sklad lista 71.000 Lir. Iz Avstrije nam je pisal slovenski izseljenski duhovnik, ki se vzdržuje s pokojnino, ker je že bolj v letih in bolehen, da je v podporo našemu listu poslal v Celovec za nas 10.000 šilingov, kar je okrog 600 dolarjev... V Slovenski vasi v Argentini pa živi starček nad 80 let, ki je prispeval prav tako dragoceni „dar uboge vdove“, pač vse, kar je mogel žrtvovati: 2.000 pesov (malo več kot dva dolarja). Ali bodo ti trije zgovorni zgledi kaj povlekli...? O da bi...!
Spet neljubi tiskarski škrat! V številki za marec/april je bilo objavljeno med darovi v misijonske namene ime plemenitega darovalca Lojzeta Macarola iz Slovenski vasi v Argentini, ne pa vsota, ki jo je daroval..., kar se je seveda zgodilo pomotoma. Tu popravljamo: Dar je bil 5.000 pesov. Darovalcu še enkrat srčna hvala in prošnja za oproščen je!
Iz Belgije nam bivši misijonar br. Karel Kerševan sporoča o svojem bratu Marcelu Kerševanu, ki že skoraj 40 let deluje v bivšem Belgijskem Kongu, zdaj Zaire, da pride začetkom meseca avgusta letos prvič v vsem svojem dolgotrajnem misijonskem življenju pogledat nazaj v Evropo. Pozdravljen v „starem kraju“ na zasluženem počitku!
V	Argentini je pevski zbor „Gallus“ pod vodstvom dirigenta dr. Julij® Savellija v juliju obhajal 30-letnico svojega obstoja. „Gallus“ je s svojimi koncerti sodeloval pri blagoslovitvah Baragovega misijonišča in pri številnih misijonskih proslavah, zlasti tudi pri prireditvah Baragu v spomin. Zato mu je misijonska akcija hvaležna in iz srca k jubileju čestita!
AZIJSKE MISIJONARJE SEM OBISKAL
L. L. C.M.
V NANA KANTHARIJA PRI SESTRI MARIJI SREŠ
(Nadaljevanje.)
Sestro Marijo Sreš in njene ideale misijonskega dela smo že prikazali v prvi letošnji dvojni številki našega lista, ko smo v njem objavili zelo poučen i azgovor z njo v ljubljanski „Družini“ ob priliki njenega obiska v domovini.
Sestra je v misijonih zdaj že sedem let. Od tega je dve leti preživela V Ahmedabadu, kjer je na univerzi očetov jezuitov diplomirala iz gujarat-skega jezika. Tri dobra leta na že deluje na misijonu, kjer sem jo obiskal. Njen čas poteka pred vsem v stikih z ženskim svetom in z mladino obojega spola. Indijsko ženo bi rada dvigala iz usužnjenosti moškemu svetu v svobodo božjih otrok. Zbira mladino v mladinske skupine, da skupno rastejo v krščansko pojmovanje zakona in življenja sploh, in jim nudi širšo 'izobrazbo in lazgledanost. Sestra ima velike zahteve do sebe in do sosester in sploh do metod misijonskega dela, zlasti v pogledu akomodacijc. Želi, da bi sama in sestre živele kar najbolj z ljudmi, njihovimi običaji, z njih prehrano, vsemi
Pred bivališčem misijonark v Nana Kantharija. V sredi naša sestra, ob njej španska sosestra bolničarka, na drugi strani pa prijateljica, s katero sta skupaj študirali na jezuitski univerzi v Ahmedabadu.
življenjskimi pogoji. Boli jo, če vidi, da drugi misijonski delavci nimajo vedno enako visokih idealov. Njih samostanska hiša ji je kar predobra; čeprav je zelo preprosta v zgradbi in opremi, v mnogočem kar primitivna, smatra, da je življenje sester, čeprav silno skromno, le še preveč udobno v primeri z življenjem domačinov. Upa, da se bo ta razmeramo velika skupina sester v Nana Kantharija kmalu razcepila in da bo tudi ona poslana začenjat kako novo postojanko v še primitivnejsih življenjskih pogojih. Njena edina želja je: ljubiti te revne ljudi, tesno se približati zlasti ubogi ženi in jo dvigati.
Res, domačini žive zelo revno. Vsaka koča ima komaj kaka dva ha zemlje, ki pa je zelo trda za obdelovanje in terja neprestano namakanje, pa še malo rodi. Borba za obstanek je težka. Le nekateri se povzpno do tega, da si omislijo vodnjak z diesel motorjem, ki jim privabi dovolj vode iz globin za uspešnejše namakanje. Tudi naše sestre imajo tak vodnjak, ki pa je v njem le malo vode v času mojega obiska, in morajo tudi one štediti z vodo za namakanje. Pri hiši imajo namreč vrt za cvetje 'in zelenjavo, ki ga morajo stalno zalivati.
Tista urica je kar hitro potekla in nastopil je večer. Sestre so povabile na večerjo ob priliki mojega prihoda vse moštvo z misijona. Prišel je župnik, ne prestar, a že povsem osivel, mladi kaplan Indijec, kajpada oba jezuita, potem oba patra, ki sta me pripeljala iz Ahmeldabada, še indijski učitelj, te dni gost misijona, vseh šest sester, prijateljica s. Sreš, Indijka, In pa jaz — to je bilo omizje. Sestre so splavile skupaj vse, kar so imele pri roki najboljšega; seveda niso vedele, da bom prav danes prišel. Za pitje smo imeli le vodo, kakor je bilo s tem tudi v Ahmedabadu, kajti v tej indijski državi velja prohibicija, se pravi, prepoved točenja alkoholnih pijač, kot v večini indijskih držav. Razgovarjali smo se večinoma v španščini, ker sta bili med sestrami dve Španki, poleg s. Sreš, ki je tudi vstopila v družbo v Španiji, in smo bili tudi trije duhovniki vešči španščine, jaz in dva Španca. Seveda radi indijskih sester in ostalih Indijcev so veliko govorili tudi v angleščini, ki je v Indiji jezik vseh šolanih ljudi.
Po večerji smo se od sester poslovili in se podali tistih tristo metrov po hribu nizdol proti misijonu. Noč je bila silno temna, a imeli smo ace-tilenke in električne baterije, da smo si pot osvetljevali. Vesel, da sem srečno dosegel že tretjo misijonarko in da sem bil tako lepo sprejet od vseh, sem legel k počitku, ki se mi je po tolikih vtisih dneva kar prilegel.
Naslednji dan je bila nedelja. Prava sreča, da sem prišel na ta misijon sredi primitivnih Indijcev v tem času, da sem mogel doživeti vernost ljudstva pri nedeljski službi božji.
Maša na misijonu je bila ob pol devetih. Pred novo cerkvijo, ki je zidana v obliki pokoneu postavljenega trikotnika, so se že zgodaj začeli zbirati praznično oblečeni verniki. Ob osmih je že pozvanjal zvon, ki je postavljen nad terase misijonske hiše ob cerkvi. Prihajalo je vedno več ljudstva: otroci, mamice s prav malimi v naročju ob boku, fantje, dekleta, žene in možje, sami katoličani, morda tudi kak katehumen med njimi. Ženski svet se je zbiral v cerkvi na levi strani ladje, moški svet dosledno na desni. Pogled na ženstvo v raznobarvnih sarijih je bil nad vse pester, pogled na moško stran, kjer so bili skoraj vsi v belih srajcah, nič zatlačenih za pas,
Misijonska cerkev oo. jezuitov v Nana Kantharija; na desni je vidna naša misijonarka.
ampak kar prosto spuščenih ob telesu, pa slovesno bel. Ta ali oni je ob prihodu v cerkev prinesel s seboj šop pridelkov ali sadežev in jih pustil na oltarnih stopnicah: prvine žetve za Boga in Cerkev. Vse ljudstvo v cerkvi je sedelo na tleh s prekrižanimi nogami na preprogah, a če teh ni bilo več, Pa kar na, cementnem tlaku. Počasi se je cerkev domala napolnila, na vsaki strani po nekako 150 ljudi, vsega skupaj 300 vernikov. Malo pred začetkom Pride iz ozadja, kjer je vhod, ob katerem jaz edini sedim na stolu, v cerkev župnik, oblečen v albo in vernikom izpred oltarja nekaj razlaga v njih domačem jeziku. Nato se vrne k stopnicam v ozadju, ki vodijo v nadstropje župnišča. Nekaj trenutkov nato se ob prepevanju vseh vernikov razvije po cerkvi sprevod: Spredaj gredo trije pari deklic; vsaka noši pladenj, poln cvetja; v enotnem ritmu ga potresa jo po tleh po sredi cerkve proti oltarju. Za njimi gredo strežniki in končno župnik s koncelebrantoma: p. Urutrijem *n indijskim profesorjem, ki je prišel z nama, stopajo po tleh, potresenih s cvetjem.
Maša se potem odvija podobno kot pri nas, samo da je vse v domačem jeziku in ob mnogem petju, ki ga začenja pevec ali pevka, da zapoje melodijo, kar vsi za njim ponove. Zelo lepi in močni glasovi indijskih melodij, ki nimajo domala nič skupnega z našim ljudskim petjem, pač pa v marsičem sličijo koralu; polne so figur celo s poltoni, ki jih množica s finim posluhom lepo zadeva in preliva. Petje spremljajo bobni in cimbale, ki pomagajo ohranjati ritem in pestrost v zvočnosti; a bobni ne povzročajo hrupa, ker so bobenčki. Berilo najprej bere dekle, nato moški; evangelij bere soma-ševalec, nakar celebrant pridiga in vsi pozorno poslušajo, nikdar nisem opazil, da bi se kdo dolgočasil, celo otroci se ves čas zelo spoštljivo vedejo. Duhovniki niso oblečeni v mašnem plašču kot pri nas, ampak le v albah, okrog
ram pa imajo ogrnjen kot naš velum za blagoslov, a brez okrasja. Pri „Po Kristusu, s Kristusom in v Kristusu, itd“ se utrga izmed vernikov deklica in ves čas, ko duhovnik ta slavospev prepeva, s prižganimi svečicami in cvetjem in darilnim kadilom v obeh rokah dela krožne gibe v enotnem ritmu v počaščenje povzdignjenega Najsvetejšega. K obhajilu pristopi takorekoč vsa cerkev; ker obhajata dva, so v dveh vrstah. Vsak si vzame iz ciborija svojo hostijo, že posvečeno, jo med prsti držeč pomoči v posvečeno sveto Kri v kelihu in se potem obhaja tako pod obema podobama. Po maši ljudje ne zapuste takoj cerkve, ampak ostanejo v njej še za več pesmi. Sploh je vsa maša trajala poldrugo uro, ker si za petje med posameznimi deli vzamejo čas.
Ko so se verniki zvrstili iz svetišča, so pred cerkvijo na župnijskem dvorišču še dolgo časa ostali v malih skupinah in kramljali. Župnik mi je predstavil krajevnega župana, ki je tudi katoličan. Niso pa še vsi prebivalci vasi katoličani; vrše se posebni tečaji za katehumene. V teh krajih nisem nikjer opazil kakega drugega znaka poganstva kot le znameniti tempelj, ki smo ga ob povratku obiskali in o katerem kasneje in ki ga kaže naslovna stran.
Po maši se je okrog naše misijonarke zbrala večja skupina mladih ljudi in nisem zamudil prilike, da jih fotografiram, saj tej mladini misijonarka posveča veliko svoje ljubezni in časa ter truda, ne brez uspeha. Nato me je župnik povabil na čašico čaja, preden se odpeljemo k maši v drugi vasi. Župnija ima kakih sedem podeželskih centrov, kjer seveda nimajo maše vsako nedeljo. Kaplan gre navadno maševat v enega ali dva centra, župnik pa po
Del mladinske skupine po maši v Nana Kantharija.
Pred mašo ,,na deželi“ — v eni sosednjih vasi fare Nana Kanfharija; maša je bila
kar v hiši na verandi.
maši na fari tudi v enega; tako se lepo zvrste, da imajo mašo v vsakem središču enkrat ali celo dvakrat na mesec.
V župnikov džip se nas je kar precej spravilo: poleg šoferja še župnik in jaz, potem katehist in pa dve sestri Indijki. Pokrajina je gričevasta, poti so zelo slabe, polne kamenja, tako da sem se moral pošteno držati, da me ni vrglo z vozila. Vas, v katero smo bili namenjeni, je kakih 7 km oddaljena od farnega središča. Ustavili smo se pred dokaj čedno kmečko kočo na pobočju griča; koče tu imajo skoraj vse pri vhodu verando, tako tudi ta, in sicer zelo prostorno; ob prihodu duhovnika služi za svetišče. Našli smo jo vso počiščeno', s po tleh pogrnjenimi preprogami, na steni niša, v kateri kip Marije z Jezuščkom, malo višje gori pa razpelo. Pod to „oltarno steno“ je sedež in pred njim nizka mizica: oltarna miza. Sestri sta s pomočjo katehista brž pripravili vse potrebno za maševanje in krščevanje, prižgali sveče in kadilne paličice in povabili ljudi.
Že ko smo prišli, smo našli pred hišo že veliko ljudi, zdaj so se spravljali na verando, ki so jo popolnoma zasedli, in sicer tudi tu kar po tleh, s prekrižanimi nogami. Spredaj moški, zadaj ženske, vmes pa otroci. Vsega skupaj sem naštel kakih 80 ljudi. Niso bili to samo verniki, ampak tudi več katehumenov, kajti le-ti morajo ob pripravi na krst vsaj dve leti hoditi k nedeljski maši, kadar je pri njih; s tem dokažejo resnost svojega namena in se že duhovno bogatijo. Katehist ki je prišel z nami, je začel s pesmijo, za njim je vsa veranda poprijela ob spremljavi malih bobnov in činel, brez katerih ni indijskega petja, pa tudi rahlega ploskanja z rokami, če je pesem bolj poskočne melodije. Duhovnik-maševalec pri tej maši ves čas sedi, celo pri evangeliju in kajpada pridiganju, prav tako pri povzdigovanju; le za krst in
obhajanje vernikov je vstal. Po pridigi je bil namreč krst novorojenčka, kar med mašo; obred kot pri nas po novem. Botri in starši so se približali oltarju z otrokom in župnik je s pomočjo katehista opravil obred svetega krsta še dojenčku, oči Vidno iz krščanske družine. Lepo je bilo, kar se v krščanskih deželah ne doživlja prepogosto, da so tako starši kot botri lepo odgovarjali na vprašanja, ki se stavijo med obredom; cčividno jih je kate-liist pripravil. Po krstu se je maša nadaljevala ob vzorni pobožnosti vernikov. Pii obhajilu so bili vsi, razen nekaterih, ki so bili šele katehumeni.
Po maši se ljudje nikakor niso razšli, ampak so ostali na verandi in na dvorišču pred verando ter kramljali. Kar na lepem se nekdo spomni, da bi malo zaplesali. Najprej je zaplesal en sam moški sredi krega drugih, ki so mu s ploskanjem 'in petjem dajali ritem, še bolj pa z bobni. Kmalu pa so se dvignili še drugi in so začeli nlesati v kolu, ne da bi se držali za roke. Potem so zaplesale žene in so jih moški obkrožili, nazadnje pa so se spravili v krog vsi, moški in ženske in plesali, tedaj se jim je pridružil tudi župnik, da je bilo veselje vsesplošno. Med tem je hišni gospodar, ki je od vlade plačani zdravstveni delegat za področje vasi, poskrbel, da so nam postregli s čajem in mlekom, s kepami neočiščenega sladkorja in z opečenimi storži, katera so bili verniki prinesli k darovanju pri maši.
Povrnemo se na župnijo. Na poti si ogledamo jez, ki ga je zgradila župnija. A kotanja za jezom je bila povsem suha, saj že dolgo ni bilo vode. Ko nastopi deževna doba, se napolni in imajo za lep čas vode za namakanje dovolj, kar je seveda v veliko pomoč prebivalstvu. Tako pri tem kot pri drugih podvigih misijona dobe številni prebivalci zaslužek, ki pa obstoji ves v obliki žita ali moke. Iz Združenih držav Severne Amerike župnik prejema leto za letom tone žita in moke v pomoč prebivalstvu, a pod pogojem, da se s tem delajo javna dela za izboljšanje življenjskih pogojev sploh. Tako se doseže na mah dvojna korist: ljudje dobe žito ali moko za prehrano in istočasno se ustvarjajo pogoji za višjo življenjsko raven.
Po kosilu v župnišču sem se zadržal pri počitku, med tem ko je s. Sreš imela opravka z mladinsko skupino, ki šteje več desetin fantov in deklet. Sestanke imajo vsako nedeljo s skupnim kosilom pri sestrah. Ob 16 pa me sestra pride iskat za maševanje v sesterski kapeli. Že sva bila pri njih, ko opazim, da nimam seboj slovenskega molitvenika, ker sem želel maševati po slovensko, saj angleško ne znam. Vrneva sc v župnišče, vzamem molitvenik seboj in greva nazaj. Tedaj pa po cesti pred župniščem pripelje avtobus; izstopi nekaj ljudi in proti nama prihaja moški, v katerem sestra Sreš prva spozna — brata Kešpreta...
To je torej toliko časa pričakovani in tako zaželjeni moj spremljevalec na azijski misijonski poti! Preveselo srečanje! Ne le zame, tudi za misijonarko, kajti brat Kešpret; ki se sicer še nikdar preje ni srečal z njo, je obiskal njene domače, ko je bil pred pol leta v domovini na počitnicah.
Misijonar Kešpret nama je po poti navzgor k sesterski hiši na kratko povedal, kaj je bil vzrok, da ga tako dolgo ni bilo. Pisal mi je v Rim pismo, v katerem mi je sporočal, da pred 15. ne more na pot; a jaz tega pisma nisem prejel, ker sem Rim že preje zapustil. Misijonar je imel namreč težave z iskanjem potrebnih papirjev. Jaz seveda sem mislil, da bo on po mojem pismu iz Argentine mogel vsaj tako hitro iz Indije priti v Iran, kakor jaz iz veliko bolj oddaljene Argentine tja. Račun brez krčmarja. . . Tako sem

Tudi misijonar-župnik je dobil z vaščani pomašno veselje z domačim plesom.
ga v Tabrizu čakal 10 dni, potem se pa sam podal na pot. A brat Kešpret je prišel dva dni zatem k sestram v Tabriz; ker sem mu tclegrafiral, naj pride takoj. No, sestre sc ga lepo sprejele in mu šle v vsem na roko, zlasti s. Rode. Veliko je v gobavskem naselju filmal in fotografiral, potem pa čez dva dni pohitel za menoj, kajti jaz sem mu pred odhodom pustil v Tabrizu tozadevna navodila za primer, da res pride za menoj. Šel je naravnost do s. Sreš. Tako je izpustil samo s. Zalaznik, da je ni vzel na filmski trak. In pri s. Sreš me je res dobil. ..
Najprej smo se vsi trije spravili v sestersko kapelo k sveti maši. Mašujem sede pri oltarnem kamnu kresilniku ob svečah in kadilnih paličicah, oblečen kar v kleržiman, preko ram ogrnjen s podobnim „velumom“, kakor v cerkvi mašniki dopoldne. Razume se, da sem bil med mašo kar ganjen, Pa sem kljub temu za vse tri po evangeliju malo pomeditiral: kako ona dva misijonarita ne le z delom med ljudmi, ampak tudi z vsemi žrtvami notranje osebnosti, ko izgorevata v Kristusovem imenu za božje ljudstvo v misijonih. Obhajam ju pod obema podobama, kot sem videl zjutraj pri farni maši. Slovenska maša in slovenska božja beseda v Nana Kantharija. . .
Za večerjo prideta k sestram mladi indijski misijonar in laični učitelj, gost misijona, še ne povečerjamo, že pride tudi trop deklet iz vasi in nekaj fantičev za spremstvo. Dekleta bodo zaplesale, kar ob petrolejkah. Škoda, da ni električnega toka, ker bi mogel Kešpret, ki je imel poleg filmskega aparata tudi luči za osvetljevanje seboj, te lepe indijske plese, kakor jih
plešejo tu na vasi, filmati. Program je bil zelo lep. Najprej je ena sama v krasni obleki plesala uvodni pozdrav. Nato jih je nastopilo več, v pestrih sarijih in z lučkami v rokah in so skupaj zaplesale ob petju z domačinskimi motivi, ob zvokih indijskega tipičnega ročnega harmonija, bobenčkov in činel, kar vse so imeli na skrbi indijski kaplan in fantiči. Vrstila se je točka za točko, in da je bila pestrost prireditve še večja, sta tudi br. Kešpret v angleščini (prebivalci Gujerata ne razumejo madraščine, ki jo govori Kešpret. ..) in oba Indijca, duhovnik in laik, prispevali vsak svojo točko petja ali duhovitega pripovedovanja. Do polenajstih ponoči smo bili skupaj ob tem nastopu, nakar smo se podali k počitku v župnišče.
Zjutraj sva šla s Kešpretom spet k sestram, kjer je on filmal moje srečanje z misijonarko. Nato smo imeli sveto mašo za nas tri v sesterski kapelici, Ker sem bil opazil, da se mi je na levi nogi, kjer imam nekaj od starega vnetja zelo slabe kože, napravila rana, sem šel malo leč nazaj v župnišče, dočim sta šla sestra Sreš in Kešpret filmat obiskovanje domov po gričih. Ko sta se vrnila, smo pokosili, nakar mi je španska sestra, ki je bolničarka, obvezala nogo, da sem bil tako pripravljen za pot nazaj v Ahmedabad. Dobri gospod župnik nam je dal na razpolago župnijski džip s šoferjem, in ker sta tudi oni dve 'imeli opravke v mestu, sta prisedli. Poslc«-vil sem se od prijazne Nane Kantharije, poln lepih vtisov in doživetij.
Nazaj grede smo šli po drugi poti, ki do asfalta ni bila nič boljša kot pri vožnji v misijon. A na njej nas je čakalo presenečenje: obisk prelepega hindujskega templja, ki je cilj tisočev romarjev posebno ob gotovih romarskih dneh. Okrog njega je malo večje naselje z revnimi poslopji. Tu sem videl, kako hindujci vpoštevajo načelo, da je za Boga treba žrtvovati najboljše in najlepše: vse hiše tako enostavne, brez arhitektonskih oblik, brez dekorativnih elementov, sredi tega naselja pa tempelj, prerazkošen v tisočih ralijefov in kipcev, katerih vsak je drugačen cd drugega. Nekaj pa me je spominjalo ob tem templju: tako kot pri naših božjih poteh njega dni, je bilo tudi ob tem templju vse polno prosjakov. ki pa niti niso bili preveč nadležni. Kakih romarjev in vernikov sploh tedaj v templju in okrog templja nismo opazili, prav tako tudi ne kakih hindujskih duhovnov. Kot obiskovale1/ smo bili mi tedaj skoraj edini... Kraj pač ni turističen, kajti je oddaljen od prometnih središč in z navadnim avtomobilom se niti do njega ne da priti, le z velikim avtobusom ali pa z džipom, na kakršnem smo potovali mi.
Ko smo zavozili na asfaltirano cesto, sva z bratom Kešpretom dala dušica dobremu razpoloženju in sva lep kos poti prepevala same slovenske popevčice, no, on tudi kako angleško. Brat Kešpret je zelo dober pevec, tudi solist, v Madrasu vodi petje na fari, kjer pomaga. Obe sestri za nama v džipu sta pač prvič v Indiji doživljali tako prešerno slovensko pesem. Spet smo srečavali kamele in slone, spet so nam opice tu in tam križale cesto, in tako nam je bila 140 km dolga pot kar kratka. V Ahmenadab smo dospeli že pod noč; obe sestri sta šli kmalu v zavod, kjer sta mislili prenočiti in v katerem je bivala s. Sreš že kot študentka univerze, midva pa sva sedla skupaj z očeti jezuiti večerjat, nakar sva se precej trudna spravila spat. Naslednje jutro zgodaj bo treba na letališče za povratek v Delhi, da od tam nadaljujeva pot v Bombay, kjer naju čaka obisk naslednje slovenske misijonarke s. Konradine Resnik.
(Sledi.) —
naši misijonarji
• e
• m/
ptsejo
INDIJA
Prvega aprila je pisala s. dr.
Miriam zalaznik ibmv iz Kan-
Purja; kako se je imel obiskovalec na kratkem obisku pri njej, je bilo objavljeno v eni prejšnjih številk našega lista.
Lepo se zahvaljuje za obisk, ki da jo je zelo razveselil. Kako ji je dobro delo, da je po dolgem času mogla spet slišati in govoriti slovensko besedo! Pravi: „Bog ve, če bo še kdaj Prišla kaka prilika. .. Prav kar sem brala v zadnji številki Duhovnega življenja (september 1977) Mauserjev in Šolarjev članek o moči slovenskega jezika.“ Pristavlja: „Letos je vročina še počasna in imamo prijetne dneve 'n zlasti prijetne noči. Sredi aprila začnemo šolo ob 7 zjutraj in traja do Pol ene.“
Istotako se je oglasila s toplim pismom naša najstarejša misijonarka s. MAGDALENA KAJNČ iz Asan-sola v Indiji, ki je pisala 2. marca; tudi ona se zahvaljuje za obisk, ko Pravi: „Vi gotovo ne slutite, kako veliko veselje ste mi napravili s svojim obiskom, katerega ne bom pozabila do konca življenja. Ako bo Bog Uslišal molitve mojih sirot, da živim do 100 let, tedaj upam, da pridete še enkrat sem v Asansol.“
Prav-tako nam je pisala iz Bombaya s. KONRADINA (IVANKA) RESNIK, ki se tudi'ganljivo zahvaljuje. Obenem sporoča, da koncem maja ali
začetku junija odpotuje na počitnice v domovino, kjer bo ostala verjetno do konca avgusta. Pravi, da so imeli obrede Velikega tedna v njih bolniški kapeli; navadno sta prišla zanje dva duhovnika; kajpada je bila kapela polna ljudi in še zunaj na verandi so prisostovali.
Obiskovalec v tej številki popisuje drugi del svojih doživetij na potu k s. MARIJI SREŠ in svoje srečanje z njo. Po povratku je tudi od nje prejel pismo z dne 24. marca. Po zahvali za pozdrave, ki jih je kasneje s peta obiskovalec poslal iz Goe in Bangkoka, sporoča:
„Pismeni tečaji tukaj doma kakor tudi na vasi potekajo v redu; vedno bolj najdevam metodo poučevanja. Skoraj več se pogovarjamo kot pišemo in tako v pogovoru ustvarjamo „pravljico“, ki jo potem zapišemo.
Cel mesec april bom odsotna, ker se bom udeležila tečaja za „socialne delavce“ na vasi; upam, da se bom malo več naučila tega, kar že delam.“
AFRIKA
S. MAGDALENA ČERNE z misijona v Gote d’Ivoire nam piše koncem aprila: „Najprej nekaj novic iz našega misijona. Verniki so že izkopali temelje za novo cerkev. Delno so tudi že izdelali opeko. Velikost cerkve bo Iti x 20 m. Seveda nam manjka še mnogo denarja. Vse, kar prejmem od Vas in iz domovine, je namenjeno
Sliki na tej strani kažeta novozgrajeni dispanzer na misijonu s. Magdalene Černe, v katerem ta ngša misijonarka toliko dobrega stori. Slika na desni zgoraj kaže nasmejane prostovoljce pri donašanju opeke za gradnjo cerkve v istem misijonu.
Spodnjo sliko je poslal misijonar Ivan Bajec; na njej vidimo udeležence-k a teh is te na tečaju, ki so ga tamkaj priredili lani v decembru. Na sliki so tudi trije Evropejci; na
skrajni levici je Ivan Bajec.
za zgradbo cerkve. Toda mi domačinom tega denarja še ne damo, ker bi sicer sami nič več ne zbirali in bi le pričakovali pomoč iz tujine. Pri zadnji molitveni uri je eden od njih takole molil: „Gospod Bog, blagoslovi naša polja, da bodo mnogo rodila in da bomo tako mogli zgraditi cerkev. Saj bo to Tvoja hiša, zato nam moraš pomagati. To je Tvoje delo.“ Njih veliko zaupanje v božjo pomoč mi je večkrat za zgled. Prepričana sem, da nam bo Bog res pomagal zbrati 5 milijonov tukajšnjih frankov, seveda ne le s prispevki teh ubogih ljudi. Toda veliko velja njihova dobra volja, ki nas nagiblje, da jim tudi mi pomagamo, kolikor pač moremo.
Ne morem pa teh ljudi prepričati, kako bi bilo lepo, če bi s protestanti skupaj gradili eno samo cerkev, ko se jim mnogi izmed njih pomagali kopati temelje. Molimo, da jim ljubi Bog vname srce za edinost, saj je veliko več tega, kar nas združuje, kot pa kar nas loči.
Priporočam Vam v molitev ekumenske molitvene skupine, katere vodim v Fresku in tukaj v Gbagbanu. Zlasti v Fresku ljubi Bog dela velike stvari po vztrajni molitvi bratov in sester. Vsako soboto se zberemo enkrat v eni, drugič v drugi družini. Ta teden smo se „povabili“ k protestantskemu ka-tehistu. Bog je neskončno dober. Opazujem, kako pomalem spreobrača enega ali drugega po svojem Duhu, po svoji besedi. On sam deluje čudovito v teh skupinah. Na Binkošti se bomo zbrali na kratke duhovne vaje. Na ta veliki praznik bomo še bolj prosili Boga, naj nas napolni s Svojini Duhom, da se ne bomo bali oznanjati Njegov evangelij vsakemu, ki ga srečamo. Naši črni bratje so zelo željni svetega pisma. Mnogo sem jih že nakupila, da jim ga dajem bolj poceni.
Če bi imeli denar, bi uredili neki otok, da, bi postal otok molitve, kjer bi se vsi tisti, ki se želijo poglobiti od časa do časa v Boga, lahko zbrali v tišini in premišljevanju božje besede. Vse to prepuščam ljubemu Bogu. On lahko stori čudeže. On lahko tudi navdihne kakega dobrotnika, ki bi nam pomagal zgraditi male hišice na tem otoku.“
Misijonar o. STANKO ROZMAN S. J„ ki deluje v Zambiji in nam zadnje čase piše zelo tehtne sestavke c delu tamkajšnjih naših misijonarjev, je o postanku župnije s. Ignacija v Lusaki, katero zdaj oskrbuje o. Jože Kokalj in o kateri je 'imel on z njim razgovor, objavljen v prejšnji številki našega lista, dal še tele podatke, ki jih objavljamo, da bo slika tega važnega delokroga misijonarja o. Kokalja bolj popolna:
„Župnija sv. Ignacija ni najstarejša v Lusaki, pač pa je od vsega začetka zelo vplivna, ker je nekako v centru mesta, ima dovolj prostorne bogoslužne prostore ter služi vplivnejšemu delu prebivalstva. Iz • prve cerkve v Lusaki, ki nosi ime sv. Frančiškega Šaleškega, so poljski misijonarji ustanovili 1. 1987 podružnico. To se je zgodilo dobri dve leti potem, ko je Lusaka postala prestolnica takratne Severne Rhodezije. V njej se je maševalo sprva enkrat na mesec, še istega leta pa je kapelica dobila stalnega duhovnika, p. Spendela in pa brata Petra Osterkiewicz-a. Letos praznuje misijon zlati jubilej. In brat Peter je eden od redkih še živečih misijonarjev, ki so bili med pionirji misijona. Prebivalstvo je naraščalo. Kapela je bila kmalu premajhna. L. 1952 so dobili irski jezuiti nalogo, da zgrade dvorano in cerkev, kar so uspešno izvedli. Zanimivo je, da je lani postal p. Jože Kokalj župnik na irski župniji.“
Pri poroki v vangoindronski cerkvi; desno Rado Suinik.
MADAGASKAR
Iz Vangaindruna imamo dve pismi od misijonarja RADA SUŠNIKA CM; prvo z dne 2. aprila je pisal svojim domačim, drugo pa našemu uredništvu dne 12. aprila. Iz obeh pisem povzemamo sledeče za vse zanimive vesti:
„Pred dvema tednoma smo obhajali nedeljo poklicev, in ko je škof pridigal, kako smo mi vse zapustili in šli za Gospodom in ko so potem zapeli še pesem z isto vsebino, so moje misli hitele k Vam v daljno Argentino. Toda, čeprav se Vas v molitvi spomnim skoraj vsak dan, me domotožje ne muči. Bolj se ukvarjam z razmišljanjem, kaj narediti, da ne bomo s svojim življenjem bolj zatem-Ijevali kot osvetljevali pot k Bogu. Neprestano opažamo, da je njihovo
mišljenje čisto drugačno od našega, in dostikrat res ne vemo, kako postopati. Kljub naši človeški slabosti pa božja milost deluje tudi tukaj in ljudi vodi v večno življenje, kar je končno edini smisel človeškega življenja in tudi našega dela tu. Zato kar vesel hodim po mojih podružnicah, čeprav dostikrat učinek našega dela ni viden.
Zaenkrat sem še kar tukaj v Van-gaidrano s Petrom 'in Jankotom Glinškom in kakšnih sprememb tudi ni na vidiku. Julija bom sicer šel za nekaj mesecev v Ranomeno, ker bo šel Rok Gajšek na dopust, toda to bo le začasno in tudi ne bom ves čas tam. Danes smo se poslovili od Pe-pija Giderja, ki tudi odhaja na dopust. Tako bo od julija naprej na vseh sedmih „slovenskih“ postojankah povsod le po eden duhovnik, ko bi
morala biti povsod po dva, že zaradi družbe, zaradi dela pa še več kot dva. Ko se nas spominjate v molitvi, molite vedno tudi za nove poklice, zlasti za domače poklice. Prihajanje tujih misijonarjev, kaže, bo vedno težje, domačih poklicev pa je še tako malo.
Včeraj smo praznovali 1. maj. Glavna točka je bila povorka, ki so se je udeležili skoraj izključno le šolarji, saj kakih tovarniških delavcev tukaj ni, ker ni tovarn. Dežela gre počasi v malgaški socializem, ki pa s komunizmom nima dosti skupnega, saj skoraj vsi izobraženci izhajajo iz katoliških šol. Kam bomo prišli, se še ne ve, a kaže, da smo na dobri peti in se nimamo česa bati.
V nedeljo bomo imeli birmo. Vseh birmancev bo blizu 100. Škof pride jutri popoldan in že sedaj je spodaj na dvorišču vse živo.
Na Veliko noč smo praznovali 75 letnico življenja in 50 letnico redovnega poklica g. Norberta Botomarija, ki je dolga leta deloval tu v Vanga-indrano in je tu pred desetimi leti tudi sprejel slovenske misijonarje. Pri slovesni maši je slavljenec sam pridigal in to s takim glasom, da so se vsi čudili. Po slavnostnem obedu, ki So se ga udeležili tudi mestni oblastniki, je bil nastop župnijske mladine (petje 'in plesi), ki je trajal celo popoldne. S tega nastopa je tudi priložena slika. Na slavljenčevi desni je dobro viden Peter, na levi je pa ob slavljencu eden od dveh poslancev v državnem parlamentu, poleg (v kravati) pa mestni župan in predsednik župnijskega sveta. Prav v nedeljo je bil ponovno izvoljen za dve leti.
Peter me že ponovno kliče, naj grem spovedovat, zato bom za danes zaključil, pa še drugič kaj.“
Razlago k zanimivi sliki najdeš na koncu gornjega pisma misijonarja Sušnika, ki je to sliko poslal in jo verjetno tudi napravil.
„URBANIANA“
To mesečno glasilo, ki ga izdaja papeška misijonska univerza „Urba-niana“ v Rimu in katerega odgovorni urednik je nje glavni sekretar, naš r°jak mons. dr. Maksimilijan Jezernik, prihaja bolj ali manj redno tudi na uredništvo našega lista in o posameznih številkah vsaj kratko poročamo.
Zdaj smo s poročili o tem glasilu precej zaostali.
Med tem so nam došle številke 5. in 7. za lansko leto, pa številke 1, 2 in 3 za letošnje, številki 6 in 8 za lani nam nista došli. Med tem ko so številke 5, 6 in 7 za lani izšle vsaka za dva meseca, je bila septemberska številka 8 samo za en mesec. Prav tako so bile tudi vse številke letošnjega letnika vsaka za svoj mesec, in sicer za oktober, november in december. List izhaja vzporedno s študijsko dobo vsakega leta, ki se začne v oktobru in zaključi v septembru. Dočim so številke prejšnjega letnika, v kolikor jih imamo Pred seboj, vse obsegale le po 4 strani, številki za november in december letošnjega letnika (izišli v 1977) obsegata po 6 strani velikega formata.
Navajamo le nekaj podatkov o vsebini vseh treh številk tekočega letnika:
V številki za oktober 1977 je posebne omembe vredno poročilo o predavanjih iz bibličnih ved in metalne teologije, ki jih je univerza stavila v program študijskega leta 1977/78.
Naslednja številka prinaša obširno poročilo o Mednarodnem misijonskem simpoziju, ki se je vršil od 24. do 28. oktobra 1. 1977 na „Urban'iani“. Poročilo ilustrira tudi več fotografij s te pomembne prireditve, ki nekatere objavljamo tudi tu v našem listu.
Tretja, deeeroberska številka pa objavlja imenovanje novega rektorja »Urbaniane“, ki je p. Jose Saraiva Martins, za naslddnje triletje 1977-1980. Objavlja tudi nastopni govor novega rektorja. Poleg tega objavlja ta številka spominske besede ob 350. letnici obstoja univerze in članek: Dolga pot skozi zgodovino, ki v kratkem prikaže prerez razvoja univerze v času njenega obstoja.
ALMANAH „PONTIFICIA UNIVERSITAS URBANIANA“
Po ljubeznivosti generalnega tajnika mons. Jezernika, ki je to spominsko knjigo uredil in ki jo je za 350. jubilej obstoja izdala univerza URBANIANA, smo prejeli en izvod te pomembne publikacije, v kateri je povedano prav za prav vse, kar je bistvenega vedeti o tej papeški ustanovi v Rimu.
Knjiga obsega 192 strani najfinejšega ilustracijskega papirja, saj pa tudi vsebuje poleg člankov 165 fotografij, od teh štiri vsebarvne. Na ovitku je večbarvna podoba enega trakta poslopja Zaveda Propagande, v katerem je sedež te univerze.
Besedilo je objavljeno v italijanskem, angleškem, francoskem, španskem in portugalskem jeziku.
Vsebino najkrajše označimo, če v naslednjem navedemo prevod naslovov posameznih člankov v almanahu:
Na čelu knjige je spremna beseda prefekta Kongregacije za evangeli-zacijo narodov kardinala Agnela Rossi, ki je vrhovni predstojnik univerze. Sledi uvod v delo. Nato se vrste članki:
Univerza zgodovinsko misijonska Univerza misijonska po sestavu Univerza zemljepisno misijonska Univerza v službi misijonstva Odsek za kitajske študije Seznam pridruženih Institutov Centro „Ne\vman“‘
Afriški Institut
Institut za študij brezboštva
Mednarodni center za pobujanje
[misijonstva
Informativni center o kulturah Mednarodni akademski center Mednarodni misionološki kongres
[(1975)
Papeška univerza Slavje tristopetdesetletnice
B %mp»«u	«....w.. MF 1
«tur «»v	
1	t$rt	
Slika levo kaže pogled na zaključno zahvalno mašo Mednarodnega misijonskega simpozija 1977 v glavni dvorani „Urbaniane". Slika lu zgoraj pa kaže vodstvo simpozija. Na skrajni desnici naš rojak gen. tajnik mons. dr. Maksimilijan Jezernik.
Med profesorji univerze sta navedena oba Slovenca, mons. dr. Maksimilijan Jezernik in mons. dr. Janez Vodopivec. Prvi je viden tudi na vee fotografijah, drugi pa v zboru profesorjev (fotografija čez dve strani).
Ker je ta univerza prepomembna za misijonsko delo Cerkve, bomo skušali v bodoče objaviti prevod tega. ali onega sestavka iz tega zelo in forma-livnega almanaha Urbaniane ob njeni tristopetdesetletnici, kakor tudi več za vse zanimivih fotografij iz življenja misijonske univerze.
MISIJONARKA S. FRANČIŠKA NOVAK O.S.U. — V DOMOVINI
Bralci „Katoliških misijonov“ zelo dobro poznajo tajsko misijonarko s. Pr. Novak po njenih prelepih člankih v našem listu. Misijonski obiskovalec
jo je kajpada na svojem azijskem potovanju marca meseca obiskal v njenem misijonskem „kraljestvu“ Chiengmaju na severu Tajske. Kmalu po tem srečanju pa je misijonarka odšla v Eevropo, malo na oddih malo na strokovno in ‘duhovno obnovo. Od tam nam je že pisala pismo, iz katerega objavljamo sledeče o njenih prvih doživetjih, najprej v domovini:
„Iz Bangkoka sem odšla s patrom jezuitom, ki je šel, sin edinec, obiskat svojega očeta na Špansko. Potovala sem preko Moskve do Beograda. Tam so me sestre usmiljenke lepo sprejele, mi še pokazale nekaj Beograda in me peljale k župniku Tonetu Hočevarju, ki je brat naše sestre Deodate Hočevar na Javi. Prihodnji dan ob treh popoldne sem bila že v Ljubljani, prav za praznik presv. Trojice 'in naše žegnanje.
Kajpada, doma je bilo bolj žalostno, ker mame ni več. Šle smo na njen grob na Žalah in ob grobu z domačimi zmolile cel rožni venec. Še nebo se je hotelo malo solziti, pa smo vztrajale. Potem smo šle k mrtvaškim vežicam, posebno k tisti, kjer je mama ležala. V sosedni vežici je bilo veliko cvetja in lučk na pragu, zraven pa napis: Tu počiva Frančiška Novak... Zagledala sem lepo gospo z nasmejanim obrazom, ki je ležala med cvetjem, gotovo malo mlajša od mene. Pri vratih so stali svojci. Nič se jim nisem približala... Saj nas je toliko Novakov po svetu, da si pač nismo vsi v sorodstvu, razen po Adamu in Evi! Naj ta Frančiška Novak, ki se je poslovila, prav ko sem jaz prišla nazaj za nekaj mesecev, počiva v miru!
V Škofji Loki pri Sv. Duhu je bilo tudi žalostno. Sestra me je peljala v cerkev, kjer je draga s. Katarina ležala na parah in med mašo zadušnico. V odsotnosti nadškofa in pomožnega škofa jo je daroval in vmes pridigal prelat dr. Vilko Fajdiga. Pokojna m. Katarina zdaj počiva na škofjeloškem pokopališču v istem grobu s tremi drugimi sestrami, obdana od mnogih drugih uršulinskih sester, ki so umrle v Škofji Loki v tistih težkih letih po vojni. Dom pri Sv. Duhu je pa brez drage ustanoviteljice prazen in pust. Naj pokojna sestra počiva v miru in prosi za nas!
Že sem 14 dni v domovini in mnogo lepega sem že doživela: pri šmarnicah, pri Mariji Pomagaj na Brezjah in na Rakovniku, a najlepše je bilo pri posvečenju v dijakona bodočega duhovnika Janeza Bernarda Cukjati, ki je doma iz Št. Gotarda, fare mojega očeta. Daši nismo v sorodu, nas veže zelo tesno prijateljstvo. Tako so me povabili na to slovesnost. Bog daj temu dobremu fantu vseh milosti, da bo pravi pastir slovenski čredi v Argentini!
Tu mi je zelo lepo. Vabijo me tudi v Izolo, v Mekinje in seveda v Škofjo Loko. Julija mislim delati duhovne vaje za 30-letn'ico svojega misijonskega življenja. Pred povratkom pa grem na misijonsko obnovo, a še nisem odločena, kam. Morda v Indijo v Bangalore in se bom tam blizu v Madrasu srečala z dobrim bratom Kešpretom, ki Vas je po Indiji spremljal in tudi v Siamu. Trdno upam in molim pa, da bi se srečala v Kalkuti tudi z našo veliko misijonarko Ljubezni materjo Terezijo. . . Bom o vsem tem že poročala v Katoliške misijone!
Mater Ksaverijo sem pustila v Bangkoku še jako čvrsto in vso pripravljeno za delo v novem šolskem letu, ki se je bilo začelo 22. maja. Naj Bog blagoslovi njeno delo in delo sploh vseh naših misijonarjev in misijonark!“
UrŽulinka s. Frančiška Novak, ki deluje v Tajski, na obisku v domovini in v družbi dijakona, zdaj že novomašnika Bernarda Cukjaii iz Argentine.
KOROŠKI MISIJONSKI LIST
Številko, ki je datirana s 16. aprilom, smo v Argentini prejeli sredi junija.
Spet je predvsem posvečena domačim bogoslovcem, ki jih številne ko-J'oäke slovenske družine in tudi posamezniki pomagajo vzdrževati v njih studijski dobi, bodisi v misijonih samih bodisi tudi kje po študijskih središčih v Evropi, kamor se nekateri hodijo izpopolnjevat. Objavljena so med drugim tudi pisma in slike teh, ki so pravkar dosegli mašniško posvečenje; zdaj se goreče zahvaljujejo dobrotnikom, ki so jim pomagali do cilja, saj yedo, da jim niso pomagali samo z vzdrževalnino, ampak tudi z molitvijo in 'žrtvijo. List poroča tudi o veselem dejstvu, da se je spet našlo dvanajst koroških župnij, ki so sprejele pomcč bogoslovcem v škofiji Varanasi v severni Indiji. Poseben članek je posvečen osrednjemu semenišču salezijanske družbe v Indiji, v Bangalore; številne župnije podpirajo mnogo tamkajšnjih bogoslovcev.
Poleg teh stalnih objav v zvezi z vzdrževalninami domačega klera od strani koroških župnij je tudi več člankov splošno misijonske vsebine: Uvodnik Prelom kot začetnik; Odgovori na vprašanja (bolje rečeno: na ugovore tistih, ki za misijone nimajo ne razumevanja ne srca...) — Dijaška mladina je edina pripravila posebno misijonsko tombolo in prireditev v Celovcu. — Krščanstvo v Afriki — Drobne vesti in sestavki.
Pozornost vzbudi vabilo na 11-devno potovanje v Indijo, ki ga pripravlja Dem v Tinjah za čas božičnih počitnic 1978/79. Na tem potovanju koroških misijonskih prijateljev bodo obiskali zgodovinska, kulturna in verska središča Indije, posebno misijonska središča, kjer se vzgajajo bogoslovci — vzdrževanci, pa obisk matere Terezije v Kalkuti.. — Častita ti je misijonskemu vodstvu koroških vojakov k tako vsestranski misijonski podjetnosti!
VELIKA PRIJATELJICA MISIJONOV ZORKA BARTOL UMRLA
Iz Toronta v Kanadi smo orejeli vest o smrti Zorke Bartol, ki je po dolgotrajnem bolehanju umrla tamkaj dne 6. maja tega leta.
Pokojna se je približala misijonom kot visokošolka v Ljubljani, ko je bila zvesta članica akademskega krožka Misijonske dijaške zveze, ki je tako lepo zacvetela v času zadnje svetovne vojne, pa kljub kratkotrajnemu obstoju vplivala na misijonsko miselnost dijaške mladine, kar je že tedaj in potem kasneje v begunstvu ter izseljenstvu rojevalo ter še rodi prelepe sadove: nove misijonarje in laične misijonske poklice ter misijonske sodelavce.
Zorka Bartol je bila ena tistih, ki je ljubezen do misijonov in sodelovanje z njimi nesla seboj v begunstvo in izseljenstvo. Bila je zvesta naročnica „Katoliških misijonov“, stalno je za misijone darovala, kolikor je le mogla, ohranjevala je tesne stike z vodstvom izseljenske misijonske akcije in, kar je največ vredno — veliko je molila za misijone, posebno še v času težke bolezenske preizkušnje, v kateri je telesne 'in dušne bolečine rada žrtvovala in darovala Bogu za rast Cerkve v svetu, za zmago ljubezni božje na zemlji.
Sama je bila globoko verna in naravnost svetniško duhovno poglobljena. Z Bogom je bila v najintimnejšem prijateljstvu; On ji je bil prav za prav vse. Umrla je tako lepo pripravljena, kot si je težko želeti lepše. Ker je volja božja, da za vse pokojne molimo, jo priporočamo zlasti vsem slovenskim misijonarjem, pa misijonskim sodelavcem, posebno nekdanjim članom in članicam Slovenske misijonske dijaške zveze, v molitev, a si je ne moremo drugače predstavljati kot uživajočo božjo Ljubezen.
Naj Zorka Bartol res pri Bogu v miru in sreči počiva!
Njenima sestrama Zlati in Majdi pa bratu Marijanu naše iskreno sožalje!
t ZORKA BARTOL
KATOLIŠKI MISIJONI" so splošen misijonski mesečnik, glasilo papeških misijonskih družb, •lovenskih misijonarjev, "Slovenske misijonske zveze". Izdaja ga "Baragovo misijonišče". reluje in upravlja Lenček Ladislav C.M. — Naslov uredništva in uprave: El Cabezuelo (ex Loubet) 4029, Remedios de Escalada, Provincia Buenos Aires. Tiska "Editorial Baraga ^e* Centro Misional Baraga", Colon 2544, Remedios de Escalada, prov. Bs. Aires. S cerkvenim dovoljenjem.
NAROČNINA ZA LETO 1978: V Argentini in sosednjih deželah: II. polletje 2.000 pesov. Celoletna: V ZDA in Kanadi: 5 dolarjev; v Italiji: 4.000 Lir; v Avstriji 90 šilingov; v Franciji ^5 NF; v Angliji 2.5 funta; v Avstraliji 5 dolarjev.
•LAČUJE SE NA SLEDEČIH NASLOVIH:
^r9entina: Baragovo misijonišče, El Cabezuelo (ex Loubet) 4029, Remedios de Escalada, Prov. Buenos Aires. — Dušnopastirska pisarna, Rarnon L. Falcön 4158, Buenos Aires. 2DA: Rev. Charles A. Wolbang CM, 131 Birchmount Road, SCARBOROUGH, Ont., Canada MliN 3J7 — Mr. Rudi Knez, 17826 Brion Ave., Cleveland, O. 44119. Mrs. John Tushar, Box 731, Gilbert, Minn. 55741. — Mrs. Ana Gaber 2215 So. Wood Street, Chicago, III. 60608 U.S.A.
Kanado: Župnija Marije Pomagaj: 611 Manning Ave, Toronto 4, Ont.; župnija Marije Brezmadežne: rev. Ivan Jan CM, 739 Brown's Line, Toronto, Ont. M8W 3V7; Za Montreal in Quebec: rev. Jeretina Janez CM, 405 Marie Anne East, Montreal, P.Q.; za Winnipeg in okolico, rev. Ivan Plazar CM, 95 Macdonald Ave. Winnipeg, Man. R3B 0J3.
•*alijas Dr. Kazimir Humar, Corte San llario 7, Gorizia.
Oddajati na naslov: Marijina družba, Via Risorta 3 Sončijo: s. Cecilija Prebil, Rue du Bac 140, Paris Vk„
Avstrija: B. Seelsorgeamt, Viktringer Ring 26, Klagenfurt.
^n9lija: Rehberger Gabrijela, 132, George Street, Bedford.
^v<trg|ijo; Slovenske sestre, 4 Cameron Court, KEW, Vic. 3101._______________________________
MISIJONSKI DAROVI
Za vse misijonarje v sklad km
. Lovšin Francka, Toronto, 10 dol.; iz Francije v frankih: Beč Marija, 00; ga, Zorko iz Tucquegnieux, 100; Neimenovana od istotam, 300; iz Venezuele, v bolivarjih po Cirilu Bartolu: J e rak Alojzij, 500; Bartol Ciril, 108.50; '5*dja Maks, 100; Jakoš Anton, 50; Neimenovani po e. g. Grilcu Janezu ob letnici slovenske službe božje v Venezueli, 100 dolarjev. Iz Argentine: Inž. ' °ze Rezelj, 1.000 pesov. Toronto: Ob smrti Zorke Bartol, 100 dolarjev.
ZA MISIJONE
,, Ga. N. N., San Justo, Argentina, 5.000 pesov.
POSAMEZNE MISIJONARJE
„ Iz Avtralije v avstralskih dolarjih: Za Janka Kosmača, Andrej Udovič, » ’ dol., za istega Marija Mezgec, 5 dol.; za lačne Marija Habor, 13 dol. Za .Vana štanta, Marija Posavec (za njegove gobavce) 20 dol. Za Bogdano Kav-Clc v Burundiju Stanko Šubič, 25 dolarjev.
. Iz Argentine za g. Franca Buha CM Katarina Kmetič, 10.000 pesov.
v tiskovni sklad km
_ Argentina v pesih: Fani Jamšek, 10.000; Tominc Jože, 4.000; Franc ‘ Usnik, 1.000; Marijan Skvarča, 10.000. Naročniki v Gorici: 71.000 Lir. Iz •^vstralije, Marija Habor, 2 dolarja. Iz Venezuele: Družina šega, 50 boli-r,a!jev. Iz Avstrije, Janez Hafner, upok. župnik, 10.000 šilingov. Iz Kanade: '■šavec Anton, 10 dol.
Znamke za misijone so darovali:
Lisjak Marjan, Stanko Šubic in Jože Tominc.
VSEM ZA VSE ISKRENI BOG POVRNI!
Lepota obličja - je izraz tudi lepote duše?
Registra de Prop. Int. No. 1 150563 Director responsable, Lenček Ladislav Domicilio legal, Cochabamba 1467 Buenos Aires
0 c N y ^ O	FRANQUEO PAGADO
	Concesiön N9 3143
«Sfü	TARIFA REDUCIDA Concesi6n N9 5612