A.'yga0t Ocnoa: IVifMt ta vaficega itvljenja »Nočem.« »Eh, eh!€ > aanajal Ugarkovič, »Eak goepod si, v«ilk, milostljiv goepod! Pljuvaš na krajcar, Luka, eee, pijuvad na ciganeko poštenje.« »Pojdi sam!« »Uh, Bog in »veta Bc^orodica! Ne sme cigan čez Savo. Tam je milostljivi gospod sodnik nasadil oel leskov gozd, pa vse za nesrečne cigane — pa vieci in tolci božjo dužo, da zemlja pod njo gorl In striže miloetl^vi goepod sodnik cigane, moške in ženske, vse do kože, da si gol kakor miš. Pojdi, Luka, eee, sladki Luka, eee, glej, štxijein ti devet cvancigaric. Ej, Bog ti daj pravo pamet, saj smo si v botrinji.« >Pa če mi daš ves Zagreb, danes ti ne grem. Vidiš, boter dgan, to mojo drenovo gorjačo, hujša je od leskove, jaz pa bom hujši, močnejšL od goriškega okrajnega sodnika, ako me danes ne pustiš v miru. Toda, ali veš kaj? Pojdi k MiMci v vas in naj pride sem! Tudi ti pridi z njim pa pojdita v krčmo na kraju vasi! Tu se bomo pomenili o kupčiji.« »Toda Mikica — —« se je pooohal cigan za ušesom. »No, kaj je?« »Mikica je lopov.« »Pojdi, ti pravim; Mikica je res lopov, toda boji se moje palice.« »Pa dobro, Luka, eee. Naj ti je na duši!« je rekel cigan in se naglo odplazil. Cez eno uro so sedeli vsi trije, Luka, MiMca in cigan Ugarkovič, v krčmi. »Mikica!« je velel Luka. »Takoj mi pojdi k Lacku! Naj pride o polnoči na veliki pašnik za savskim mostom! Dobil boš od Ugarkoviča šest cvancigaric. Glej, da mi ne greš skoai vasi, ampak po polju! Jutri zjutraj glej, da mi boš tu in trezen, ker drugače bo imela palica delo. Jutri zjutraj boš šel v mesto na zemljiško knjigo; tam poglej, koliko ima kum Martin dolga na svoji hiši in komu je kaj dolžen. Vse si lepo izpiši in ml prinesi sem!« »Toda, Luka —« je hotel pisar ugovarjati. »Tako boš storil!« mu je berač odrezal besedo. »Ti pa, Ugarkovič, sporoči v Stenjevec, da lahko priženejo konja!> m. »Kaj je?« je vprašal drugo jutro za živo mejo berač Mikico. >Ali si bil v mestu?« >Bil sem.« »Pri zemljiški knjigi?« »Da. Izpisal sem si vse za Martinovo hišo.« »Pa?« »Eh, čist je kakor devica. Niti krajcarja ni nikomur dolžen.« »Do vraga!« je zaškrtal berač. »Ljubilo bi se mi, da bi te zadavil za to vest.« »Ali naj bi se ti bil zlagal? Ali mi nisi dejal, naj ti povem po resnici?« »Seveda! Pa to je za vraga! Niti krajcarja, praviš ?« »Niti krajcarja. In ni čudno. Martin je dober gospodar, ne hodi v gostilno, drži se svojega reda in devlje groš na groš. Niti drobna slamica ne bo šla pri njem v nič. Za to ti ve vsa vas. Pa poglej mu hišo, krave, poglej mu polje! V vsem Jelenju mu ga ni para. Saj itak sam veš, da ne stoji v tvoji torbi zapisan.c »Vem, vem,« je zaškrtal Luka slabe volje. >Pa še več! Mara, njegova hči, je gospodinja, cakršne ni v treh vaseh. Prodaja mleko in zelenjavo t mesto, sama hodi na poiie gledat, kako delavd delajo, pa se ne boji ne srpa m ne motike.« »Vena, vestn. Kaj mi napoveduješ! Saj to je, to je!« se je zadrl Laika jezno in se udaril z dlanjo po kolenih. >To je? Kaj je?« je vprašal MiMca radovedna »Jaz te, Boga mi, ne razumem. Hud si, da Martin nima dolga m da je Mara dobra gospodinja. Kaj se meniš za Martina? Kaj za Maro?« »Ali ne razumeš? Da, da, kako bi ti to razumel?« je rekel Luka in se smešil. »H si neumen, neumenli Ti si « potem se je Luka zamislil, Mikica pa je menil, da se je beraču zares zmešalo. Iznenada se je Luka zadrl na pisarja: >S©di sem k meni! Tule sem!« Mikica se je ustrašil in je sedel. Tedaj ga je prijel Luka za roko in mu pošepnil: »Ali vidiš to palico?« >Vidim,< je zajecal Mikica, »S to paiico ti bom zlomil refcra, razbil ti bom glavo, ako zdneš komu kaj o tem, kar ti bom zdajle povedal.« »Ne boj se, Luka!« »Šel boš na sodnijo, ali sL čul?« »Koga tožiš?« »Vse bom tožil.« »Vse? Pa zakaj?« »Ni mi več treba teh cunj, teh obligacij in zadolžnic. Denarja hočem.« »Kaj boš z denarjem?« ga je vprašal Mikica in ga pogledal izpod obrvi. >Tako ti je bolj varno in bolje izhajaš. Tvoje ležišče te ne stane nič, hraniš se s tujo žlico, živiš kakor ptica pod nebom. Naj ti kdo ukrade ta pisma. Kaj bo z njimi? Za vsakega dolžnika sem živa priča jaz, priča je Janko tudi brez pisma. Naj ti kdo ukrade denar, šel je, izgubii se je brez sledu. Na goldinarju ne vidiž, čigav je brl. Pa kje jih boš shranil? Saj nimaž hiše, nimaš strehe.c »Imel bom,« se je odrezal Luka. »Ti?« »Pa da! Zakaj ne? Ali mar ne morem?« »Moreš, toda « »Molči! Poslušaj me! Ti si poznal dovolj tega življenja, dovolj si se valjal po tem svetu, ha?« »Sem se, hvala Bogu. Vem, kak je.« »AM si se kdaj v življenju nameril na žensko?« »Na sto žensk, menda ti tudi?« »Norec, ne mislim tako.« »Kako potem?« »Hudirja! Na tako, ki ti je bila Ijuba.« »Imel sem sto ljubic, Luka.« »Eh,« je Luka spet mahnil z dlanjo po kolenu, »ne takih, kakor si ti zdaj — ampak prej, dokler si bil še požtenjak, v očetovi hiši.« »Seveda! Enkrat, mislim. Pa se prav ne spomlnjam, davno je že. Sosedovi hčerki — sosed nam je bil opankar — sem nosil cvetje in lecet. Bila je dekle kakor jabolko.« »Pa kako ti je bilo?« »Dobro. Kadarkoli sem jo videl, mi je nekaj šinilo v srce, kri mi je pognalo v glavo, bal sem se vsake miši, najbolj pa tistega dekleta. Kadar pa se je nasmehnila čez plot, dal bi se bil zanjo zaklati. Morala je drugega vzeti in sreče je bil kraj. Pa kaj! To so neumnosti, stare storije. Kdo se še zanje meni!« »In ti se tega nikoli ne spominjaš?« (Dalje sledf)