DVANAJSTLETNI AKTIVIST
Takole je pripovedoval moj očka.
Začelo se je aprila 1941, ko so fašisti napadliJugoslavijo. Razkosalisojonaveč delov. Našo Ljubljano so dobili Italijani. Naš očka je bil takrat star dvanajst let. S sovraštvom je opazoval Ijudi, ki so bili oblečeni v črno... Oče, ki je imel zelo ve-liko prijateijev, se je napotil k neki aktivistkk S sabo je vzel košarico za nabiranje gob. Pri stražarnici na bloku ga je ustavil vojak in ga pregledal od nog do glave, nato pa potisnil naprej.
V Ljubljani je dobil od neke kurirke opozorilo, naj bo previden... Ker nj tvegal iti še mimo druge stražarnice, je preplaval Savo, nato pa stekel k hiši, ki je stala blizu gozda. Aktivistki je izročil pismo, ona pa ga je povabila noter in po-sušil ter pogrel se je ob peči.
Tako so se dan za dnem vrstile akcije. S svo-jimi tovariši je neko noč vlomil v skladišče, polno pušk in zabojev z naboji. Naslednji dan so Itali-jani začeli s preiskavo. Oče se je naredl bolne-ga. Orožje pa je skril pod posteljo, v kateri je ležal, in Italijani niso ugotovili krivca za nočno akcijo.
Prišel je konec vojne. Partizani so vkorakali v Ljubljano in vsi Ijudje so bili srečni, da so fašisti poraženi, posebno pa oče, ki je tudi pripomogel k naši zlati svobodi. Še sedaj se spominja, kakšni vznemirljivi in napeti dogodki so ga spremljali na vsakem koraku. Seveda, tudi ža-lost je bilo videti na njegovem obrazu, saj mu je vojna vzela mamo in dva brata.
Ponosna sem na svojega očeta in želim, da se ne bi vojna nikdar več ponovila in da bi živeli v miru in svobodi.
SIMONA ILOVAR, 7.a Oš Leopolda Madka-Boruta