SVET
Gregor Vuga
RAZPOTJArevijahumanistovGoriške
Norveška svoboda govora
Gregor Vuga
Na začetku obhoda po Zgodovinskem muzeju v Oslu stoji tabla, ki obiskovalca nagovori z naslednjimi besedami: »Arheološke najdbe je potrebno interpretirati. Glede na svoja različna ozadja bodo avtorji pisali različne zgodovine.« To je pogled, ki ga sicer izpričuje tudi sodobna zgodovinopisna stroka in v kontekstu muzeja ne bi smel biti presenetljiv, vendar tabla s svojim neobhodnim uvodom v razstavo tudi simbolizira antitotalitarno odprtost v temelju norveškega naroda, ali pa vsaj trud, da bi to odprtost postavili in predstavili kot svoj temelj. Lahko bi pričel s kakšno drugo anekdoto, morda z izjavo župana Fabiana Stanga, kije po napadih v Oslu in Utiiyi zavrnil vprašanja o strožjih varnostnih ukrepih z besedami: »Varnostni ukrepi ne rešujejo problemov. Učiti moramo več spoštovanja.« Sporočilo javnosti je vsakič isto: za Norvežane je pluralizem neomajen ideal.
VEČ DEMOKRACIJE
Norveški premier in predsednik vladajoče laburistične stranke Jens Stoltenberg je za BBC po napadih dejal, da bo odgovor na situacijo »več odprtosti in več demokracije.« Za Stoltenberga je potrebno v takšni (torej odprti in demokratični) družbi sprejemati »različnepoglede, tudi tiste, kijih ne maramo [...] vendar pa nikoli ne smerno sprejemati nasilja.« S skoraj istimi (morda parafraziranimi) besedami mi je odgovoril Thor, osemintridesetletni ekonomist, ko sva se v gorah pogovarjala o pomenu demokracije: »Najboljše debate sem imel vedno z ljudmi, s katerimi se nisem strinjal. Če se strinjava, potem se samo strinjava in to je dolgočasno, nič ne pride iz tega. Pomembno je, da imajo ljudje različna mnenja, da imajo pravico do teh mnenj in da jih lahko izražajo. V trenutku, ko pa hoče nekdo svoje mnenje vsiliti drugim, ko posega po ekstrernnih metodah in počne v imenu lega slabe reči... Takrat ga mora družba ustaviti.«
Thor je ponosen na svoja stara starša, ki sta pomagala srbskim vojnim ujetnikom med drugo svetovno vojno. S prijateljem sta ponosna na to, da se Norvežani povečini niso preprosto uklonili Nemcem. Kvizlingovo ime raje vljudno preslišita. Ko omenim mirno vzdušje v prestolnici in državi mi odvrne: »To se je pač zgodilo. Sprejmeš in sodiš potem, ko je končano.« Njegov odgovor odseva neko nejasno mešanico fatalizma, llegmatizma in pragmatizma, za katerega se zdi, da prežema skandinavske narode. Eno je gotovo res: norveški odziv na tragedijo je bil predvsem miren. Za 'Ihora tako imenovano priseljensko vprašanje s katerim se ukvarja večina preostale Evrope sploh ni vprašanje. »Starejši kol smo, bolj se jaz in moji prijatelji nagibamo k temu, da bi morda volili de-
sne stranke, zaradi nižjih davkov, kijih obljubljajo. Vendar se hkrati zavedamo, da visoki davki našim otrokom in otrokom naših prijateljev omogočajo poceni in kvalitetno šolanje, omogočajo nam da se vozimo po urejenih cestah in tako dalje, in potem tega ne storimo.« Po njegovem pričanju priseljenci sploh niso politična valuta, kol marsikje drugje. Kljub temu s prijateljem ne moreta mimo sicer zamolčanega strahu: »Na nek način je dobro, da je bil krivec bel, Norvežan in kristjan. Sicer bi se ljudje obrnili proti tujcem.«
POGLED OD ZUNAJ
Podobno skrb je v pogovoru izrazila Jennifer, Min-nesotčanka poročena z Norvežanom: »Odleglo mi je, ko so potrdili identiteto napadalca, ker je to pomenilo, da so ljudje situacijo sprejeli kot domač problem in ne napad od zunaj. Sicer bi bil odziv lahko drugačen.« Po njenih besedah je bilo poročanje norveških medijev izjemno korektno: »Ljudje so navajeni na to, daje vse dobro organizirano in urejeno, tako da so preprosto čakali na uradno potrditev, nobenih špekulacij ni bilo.« V primerjavi s tem je bilo poročanje tujih medijev, tudi tako uglednih kot je BBC, polno neutemeljenih ugibanj in predsodkov. Ko sem še dobro uro po eksploziji, ki je odjeknila v centru Osla spremljal dogajanje prek spleta, so novinarji, v trudu, da bi zapolnili zatišje živega poročanja, kot lajne ponavljali: »Ne vemo še kaj se je zgodilo, nihče še ni prevzel odgovornosti, vendar je verjetno, da gre za napad islamskih skrajnežev.« Z mnogimi sem si takrat delil mnenje, da je imel napad veliko več skupnega z napadom na vladno stavbo v Oklahomi leta 1995, tarče napada pa so namigovale na skrajno desnico s katero je Norveška
70
novem ber2011
Norveška svoboda govora SVET
sicer že imela težave v preteklosti. Mediji pa niso mogli preseči diskurza, ki je v zadnjem desetletju besedo terorizem napravil za sinonim islamskega ekstremizma (kot da ni drugih terorizmov). Špekulacije so se vlekle vse do potrditve, da je bil napadalec Breivik. »Nekega prijatelja sem žal osramotila, ker je na spletu objavil povezavo do članka, kije trdil da gre za napad islamskih teroristov, nato pa sem ga z uradno povezavo postavila na laž. To ni bil moj namen, vendar kaže kako prenagljeni so bili nekateri,« pravi Jennifer. Protmuslimanska retorika se sicer v nekaterih krogih ni ohladila še dolgo za tem. Medtem ko so nekateri celo v uravnovešenih časnikih netaktno pisali o tem, daje napadalec »prevzel jezik jihada« (Simon Tisdall, lhe Guardian) sta se italijanska politika Mario Borghesio in Francesco Speroni (Lega Nord) idejno celo postavila na Bre-ivikovo stran v njegovem »križarskem pohodu«. Seznam je dolg.
Jennifer dela z mladimi priseljenci, oziroma begunci, sirotami z vsega sveta. »Nekaj dobrega je na vsem skupaj, čeprav omahujem, da bi čemurkoli v zvezi z napadom rekla dobro,« mi je zaupala: »Odprla se je možnost, da se o tem pogovarjamo. Ksenofobija in rasizem nista več nekaj, kar bi lahko odmislili, kakor da ne obstaja.« Breivik je nekega Norveškega blogerja, ki zagovarja protipriseljenska stališča baje razglasil za svojega heroja. »Ta bloger seje po tem takoj distanciral od vsega. Mislim, daje v tem dober nauk: zavedaj se, kakšno občinstvo imaš.«
ODGOVORNOST GOVORA
Ob pogovoru se zdi, da povprečni prebivalec Norveške resnično ne verjame v represijo mnenj, tudi tistih ne, ki iih tovrstne liberalne družbe raje pome-tejo pod preprogo. Narod, katerega temperament (stereotipno) zaznamuje nekakšen neprizadet fatalizem, morda soroden tistemu, ki so ga Britanci med drugo svetovno vojno ubesedili v sloganu »keep calm and carry on,« se je na neosebni ravni zdel bolj pretresen ob dejstvu, da je v svoji sredi imel človeka, kot je Breivik, kot ob tem kaj je Breivik storil. Na kocko je bila postavljena njihova
odprtost (Prizore etnično tako nesegregirane družbe boste težko našli drugod po Evropi.). Medtem ko se je do nedavnega do priseljencev pregovorno tolerantna Nizozemska v zadnjih letih zaradi svojih konfliktov polarizirala in zdrsnila v naraščajočo ksenofobijo, je Norveška odločno stopila skupaj. Država seje morala s težavo distancirati od svojega državljana, ki je prizadel udarec predvsem njeni samopodobi. Nadvse nujno je bilo, da je Breivik nereprezentativen predstavnik družbe, ki je želela ostati odprta. Obenem pa mu je bilo potrebno, vsaj simbolično, ponuditi besede - da bi ohranili prav to odprtost je bilo treba skleniti grozen kompromis, priznati, da bi bilo Breiviku morda vredno prisluhniti. Špekulacije o tem, kakšen bi lahko bil odziv na teroristični napad s strani Nenorvežana (že apriori problematičen pojem) pa kljub svoji Aktivnosti kažejo na razpoke, ki pričajo o tem, kako zelo težko si je Norveška priborila tako tolerantno družbo, kot jo ima. Titanski trud bi se lahko v trenutku spre-vrgel v nič, če bi ljudje odreagirali drugače. Če bi prevladal rasistični ali ksenofobični esencializem, pri katerem je deviantni pripadnik ene skupine deležen privilegija kontemplaciie razlogov za svojo deviantnost, drugemu pa je deviantnost pripisana sama na sebi, kol njegova esenca - oziroma z vsakdanjim jezikom časopisja: ko belec stori zločin je to storil z razlogom (četudi je to umska bolezen), temnopolti pa zato, ker je zločinec. Tudi ni res, da je Breivik popolna anomalija. Kot omenjeno, je imela država že v preteklosti precej rasno motiviranih napadov na priseljence, predvsem v devedesetih, vendar noben izmed njih ni dosegel takšne magitude. Vendar so Norvežani vsakič stopili skupaj s solidarnostjo, ki jo narod običajno premore samo ob velikih katastrofah. Tokratni napad pa je, bolj kot kadarkoli prej, Norvežanom razgalil občutek ogroženosti s strani Drugega (kjerkoli se že ta pojavi) kot fakt, kol realen problem, ki ga ni moč odmisliti, pač pa se z njim odkrilo soočili. Če se bo zgodilo to ali bo prevladala kakšna drugačna rešitev iz preteklosti, bo pokazal šele čas>
71