Enkrat se je k grobu svojiga očeta peljala^ tam malikam darovat. Je šla memo neke. cerkve, ko ravno v nji pri sv. maši zvonček zapoje. Voznik, bogaboječ kristjan, skoči s svojiga sedeža, verže bič (gajžlo) proč, in hiti v cerkev. Zdaj je pričela Dragomira tako preklinjati in se groziti de se je v božjo hišo slišalo. Na nagloma strašno zahruši, zemlja še odpre in požre hudodelnico z vozam in konjem, sam voznikov bič ostane na strani. Plameč ogenj z zadušivnim soparjem se podaja iz prepada, ki se je urno zopet zaklenil. Zemlja se je tresla, in hud vihar se je po deželi valil. Voznü^a, in drugi ljudje, ki so pri sv. maši bili, kakor tudi^&P češki kristjan je to zaslišati, so Boga hvalili, de jih je take kervoločnice otel.
Andrej Likar.
Kako Slovenci novo leto praznujejo.
Po celim Slovenskim imajo staro navado tisti večer pred novim letam, kakor pred božičem in pred svetimi tremi kralji po hiši in po celim pohištva z blagoslovljeno (žegnano) vodo kropiti in pa s kadilam kaditi. Ponavadno kropi hišni gospodar; ako ga ni, gospodinja.
V	nekterih krajih se pa to pobožno opravilo iz sosebniga spoštovanja nar starjirau človeku pri hiši prepusti. Za lopatico ali drugo posodo s kadilam prime večidel tudi odra-šen človek, drugod kakšen pameten otrok, ki modro s kropivcam stopa in kadi. Vsi domači otroci stopajo s posebnim veseljem nadahnjeni za njima. — Vsak bi bil rad nar bliže kropivca. Zdej eden, zdej drugi kadivcu svetuje, kje de naj bi še pokadil. Malo si ne vmišljuje, čigar svet je obveljal. Vsak kotiček hočejo, de bi se pokadil. —
V	nekterih krajih kropivec natihama moli in kropi, v nekterih" pa naglas. Drugi za njim. —
Zvečer hodijo tudi tako imenovani koledniki pred hiše ko le d vat, to je pet. V nekterih krajih sami odra-šeni fantje, v drugih fantje in dekleta, ali pa tudi fantiči in deklice, kakor v Loki na Krajnskim, V pesmih vošijo
srečo. Potem dobć kaj v tiar. Dobivajo ne le denar, ampak tudi druge reči: maslo, mast, bel kruh in tako dalje. Dnarje pa imajo se ve de nar raji. У premožnih hišah jih tudi v hišo pokličejo in dobro pogosta. — Okoli Metlike in Zatičine na Dolenskim in gotovo tudi v drugih krajih pa hodijo godci tisti dan pred novim letam namesto srečo vošit, gost. Dobivajo darove kot koledniki. — Kakor koled-nike, premožneji ljudje tudi godce včasi v hišo povabijo, de jih pogoste. Godci pa zato marsikatero okroglo vrežejo. Kjer se pa gode, se večidel tudi pleše. Tako tudi tukaj. У Notrajnskim pa imajo koledniki tu in tam in scer vsaka tovaršija eniga d rös ar j a seboj. Tako imenujejo moža, ki ga zato seboj imajo, de z ženskimi v tistih hišah pleše, kjer nobeniga takiga možkfg^ ni. — Prediu se pa družina spat spravi, se sveti „r&enftranc" moli.
Sem ter tje denejo ta večeF*fiopertnik (popertnäk ali božičnik) vdrngič na mizo. Tretjič tisti večer pred sv. 3 kralji. Na svetih 3 kraljev dan ga še le načnejo.
V Metliki pa, kjer je pisavec tega popisa doma, božičnik prec na božič načnejo. Za novo leto pa novoletnico, to je velik, pogači podoben hlebec naredijo. Ta hlebec je scer že na sveti večer z božič-nikam na mizi stal; ali načne se še le na noviga leta dan. Zato se mu pravi novoletnica.
Komaj noviga lćta zora napoči, se že tudi, kakor po celim svetu navadne vošila sreče začno. Vender se ta navada na kmetih ne spolnuje tako natanjko kot v mestih. Tukaj vošijo sosebno otroci staršam, potlej spoštovanim žlahtnikam in učenikam, posli gospodarjem in go-spodinam in sploh podložni svojim predstojnikam srečo. Dosti jih je po velikih mestih, ki za delo celiga leta samo novoletni dan plačilo dobe. Nekteri scer odmerjeno plačilo pred dobe; pa o novim letu še kaj posebej terjajo. Med te se štejejo pismonosci, mestni čuva.ji (vah-tarji), brijači in še več drugih. Taki ljudje vošijo tedaj srečo prav za prav le sebi, ne pa tistimu, komur jo vošijo. Koliko velja, de so ohi znajdli pregovor: Bolje je dati, kakor vzeti. Tode oni pri besedi „dati" nase pokažejo.
J. Navratil.
Zastavica.
Kakšne stvari živijo v vodi.
•дацош