274 Prikazi in ocene Heinz Paetzold Die Realität der symbolischen Formen: Die Kulturphilosophie Ernst Cassirers im Kontext Wissenschaftlische Buchgesellschaft, Darmstadt 1994, XVIII + 189 str. Filozof Heinz Paetzold pripada vojnemu letniku 1941, doktorsko promocijo in ha- bilitacijo iz filozofije pa je opravil v se- demdesetih letih. Predaval je v Hamburgu in Amsterdamu, kjer je svoje mesto go- stujočega profesorja spremenil v stalno; od leta 1992 vodi teoretski oddelek Aka- demije Jana Van Eycka, pred kratkim pa je leto dni gostoval na tokijski univerzi. V Sloveniji njegovo delo dobro in sproti poz- namo, saj je že od prvih mednarodnih ko- lokvijev Slovenskega društva za estetiko naš reden gost. Knjige, ki jih je objavil od leta 1974 do danes, so bile v filozofskih in estetskih krogih vse po vrsti sprejete kot dogodek, in vse so doživele tudi prevode v tuje jezike. Njegova dela pokrivajo ši- rok spekter, saj piše o estetiki (Neomark- sistična estetika 1974, Estetika nove mo- derne 1990), nemški idealistični filozofiji {Estetika nemškega idealizma), moderniz- mu in postmodernizmu {Profili estetike v postmoderni), umetniških (zlasti likovnih) gibanjih, sega na širše področje krize kul- ture in civilizacije, razvija neomarksistič- ne in (čeprav se sam s tem izrazom verjet- no ne bi strinjal) postmarksistične pristo- pe, in, ne nazadnje, obuja v teoretsko živ- ljenje prezrte probleme in zanemarjene avtorje. Pri slednjem je bil njegov prvi veliki us- peh Baumgarten, ki je v Nemčiji in dru- god vse do njegove izdaje »Filozofskih meditacij o pesništvu« (izvirnik je izšel v latinščini in 250 let čakal na nemško izda- jo) veljal le za sistematika Wolffovega sholastičnega racionalizma, ki si je izmi- slil naziv nove filozofse discipline - este- tike. Paetzoldova predstavitev filozofsko- estetskih razsežnosti je prišla na dan prav v času, ko se je znova začelo brskanje po osemnajstem stoletju. Triado stari vek - srednji vek - novi vek je skoraj povsem zamenjala dvojica modernizem - postmo- dernizem, in začetki modernizma naj bi segali v osemnajsto stoletje. V taki inte- lektualni klimi je Baumgarten, stoletja v senci Kanta, Schellinga in Hegla, prav v Paetzoldovi interpretaciji končno uspel najti svoje bralce. Paetzold je našo pozor- nost obrnil k estetskemu kot čutnemu, le- pemu in umetniškemu hkrati, in k Baum- gartnovi prvotni zasnovi estetike kot dis- cipline, ki se ukvarja z govorico, v kate- rem izražanje čutnega dosega pesniškost in lepoto z mojstritvijo jasne nerazločno- sti do popolnosti. Leta 1993 je avtor izdal Uvod k Ernstu Cassirerju, lani pa še knjigo o kulturni filozofiji Ernsta Cassirerja. Ali je s Cassi- rerjem kaj podobnega kot z Baumgart- nom? Ernst Cassirer (1874 - 1945) se je rodil v Wroclawu, ki je bil tedaj še nemški Bre- slau. Študiral je med drugim tudi v Mar- burgu pri Hermannu Cohenu in z njim tudi kasneje sodeloval, tako da ga običaj- no navajajo kot učenca neokantovske mar- burške šole. Bil je profesor in končno rek- tor hamburške univerze, na kateri je mno- go kasneje (1978) kot privatni docent za- čel svojo kariero tudi Heinz Paetzold. Kot Zid pa je moral svoje mesto po tem, ko se je Hitler leta 1933 dokopal do oblasti, 275 Prikazi in ocene zapustiti. Sprva je bil v Oxfordu in nato v Goteborgu, leta 1941 pa je odšel v Zdru- žene države Amerike in do smrti predaval na Yaleu in Kolumbiji. Pisal je o znanstvenih temeljih Leibnizo- vega sistema (1902), o problemu spozna- nja v filozofiji in znanosti novega časa (1906 - 1920), o Einsteinovi toeriji rela- tivnosti (1921), in leta 1910 izdal svoje prvo sistematično delo Pojem substance in pojem funkcije (Substanzbegriff und Funktionsbegriff. Untersuchungen iiber die Gundlagen der Erkenntniskritik). Fi- lozofijo simbolnih form je v treh delih (I. Jezik, II. Mitsko mišljenje, III. Fenome- nologija spoznanja) objavil v letih 1923, 1925 in 1929, in s tem predstavil svoje življenjsko delo. Označil ga je kot po- skus, da bi se raziskovanje, usmerjeno k strukturi matematičnega in naravoznan- stvenega mišljenja, ki ga je predstavil v zgodnjem delu o pojmu substance in poj- mu funkcije, izkazalo tudi pri obdelavi problemov duhovnih znanosti. Pri tem je kmalu ugotovil, da običajna (neo)kantov- ska omejitev na znanstveno spoznanje sve- ta za tako podjetje ni zadostna, in da seje treba kritično lotiti tudi drugih duhovnih oblik z njihovo svojevrstnostjo. V emi- graciji je objavil Esej o človeku (1944), ki je neke vrste povzetek filozofije simbol- nih form, po smrti pa je izšel še Mit o državi (1946), s katerim je skušal znotraj lastne filozofije najti odgovor na vpraša- nje vseh nemških intelektualcev tega ča- sa: kako je bilo mogoče, kar seje zgodilo. Njegovo delo je bilo sprva v Ameriki še kar vplivno (Susan Langer, na primer, naj bi se navdihovala pri njem), vendar ga je kasneje prekrila pozaba. Heinz Paetzold dobro pozna zgodovinske metode pozabe v filozofiji, saj se je z njimi srečal že pri Baumgartnu: vsi te na- vajajo, nihče te več ne bere. Pravzaprav te morebiti še kdo vzame v roke, toda iz izključno antikvarnih razlogov, da bi te umestil v pretekli čas, kamor spadaš. Vpra- šanje, s katerim se torej začenja povratek nekega misleca v živo filozofijo, je: kaj nam lahko pove aktualnega. Vendar to samo po sebi ni zadosti, da bi bilo vredno nek opus privleči na dan v celoti, to je samo vaba, ki nas pritegne k bistvenemu - potem ko smo si neko prezrto misel pri- bližali, ker se nam je v njej zasvetilo ne- kaj nam samim sorodnega in zanimivega, si jo moramo rekonstruirati v njeni celost- nosti, ji odmeriti sodobni kontekst in najti lestvico posluha za tiste tone, ki so bili pri prvem, povsem aktualistično zainteresira- nem pogledu v ozadju. Tako je Heinz Paet- zold tudi strukturiral Realnost simbolnih form. V prvem delu, ki nosi naslov Premi- se, povzema Cassirerjevo tridelno filozo- fijo simbolnih form. V drugem delu po- stavlja to filozofijo v duhovnozgodovin- ski kontekst novega razvoja semiotike, fi- lozofske antropologije (Max Scheler, Ar- nold Gehlen in drugi) teorije likovnih umetnosti (Nelson Goodman), teorije sim- bolnega pri Lukacsu in Blochu in dialekti- ke razsvetljenstva pri Horkheimerju in Adornu. V tretjem delu pridejo seveda na vrsto sklepi. Prvi del podčrtava zlasti dve Cassirerjevi ugotovitvi. Prva je, da so simbolne forme človeški organi pri orientaciji v dejansko- sti, in če so zmožnosti simboliziranja okr- njene ali razvrednotene, prihaja do po- membnih zaznavnih in dejanskih mankov. Druga ugotavlja, da samo in šele celota simbolnih form pove, kaj je dejanskost v celoti, in s tem sega preko zgolj znanstve- nega spoznavnega polja. Pri postavljanju Cassirerja v kontekst, ki se pogosto izkaže za prevetritev konteksta samega s pomočjo filozofije simbolnih form, Paetzold pride do ugotovitve, daje filozofija sploh možna le v okviru določe- ne semiotike, hkrati pa tak nastavek nave- zuje sodobno semiotiko na temeljne filo- zofske probleme. Z estetskega vidika je 276 Prikazi in ocene seveda pomenljivo soočenje s filozofsko antropologijo schelerjanskega tipa (pri nas je o Maxu Schelerju predaval in pisal dr. Vojan Rus), ki je hotela tudi sama biti podlaga filozofije - prva filozofija: »Filo- zofija, ki jemlje v zakup dosežke filozof- ske antropologije, mora biti sposobna dati tudi odgovor na problem estetike.« (str. 77) Prav zato Goodmanov obrat, da ne zadošča več esencialistično spraševanje _bbKaj je umetnost?«, ampak se je treba vprašati »Kdaj je umetnost?«, ni zado- sten. Prvotno vprašanje filozofske esteti- ke je pojasanitev uganke estetske izkušnje same, ki kot ena od simbolnih ne leži na isti ravni kot drugi tipi simbolnega razu- mevanja. Posebnost estetske simbolne for- me je v tem, da sam simbolni lik postane problem. Če posebnost umetnosti vmeš- čamo v mrežo kulturnih simbolnih form, ugotovimo, daje Lukacs zapopadel sim- bolno strukturo estetske izkušnje kot kon- stitutivno sestavino človeške generične za- vesti, medtem ko je Bloch poudarjal sub- verzivni moment estetskega izkustva, ki se izraža v simbolizaciji utopičnega in me- če luč na razpoke na fasadah realnosti. Še posebej pomembno pa je soočenje Mita o državi in Dialektike razsvetljenstva, saj deli, pisani v »trenutku nevarnosti« in po tej plati tudi filozofsko-avtobiografski, go- vorita o tem, da v času izjemne krize za- popadenje te krize mora najti simbolno formo, ki vodi k re(kon)stituciji sveta, in z njo povezati bližino in daljavo, zvezanost s svetom in distanco do njega. Prav to pa je simbolno šifrirano v estetski izkušnji. Ko bi sklep o Paetzoldovi renesansi Cas- sirerja morali narediti sami, bi rekli, daje trem delom Filozofije simbolnih form do- dal kontekst filozofije estetske izkušnje, in s tem za današnjo rabo utemeljil esteti- ko kot (ali si kdo upa reči prvo?) filozofi- jo. Sam je v sklepu podčrtal dve krucialni vprašanji: razrešiti uganko estetske izkuš- nje, in odgovoriti, kaj je umetnost. Po nje- govem prepričanju konceptualna umetnost dvajsetega stoletja, ki sega od Apollinaira preko klasične moderne (de Stijl, Bau- haus, konstruktivizem) do sodobnosti (Schweppenhauser), daje prave kompo- nente za odgovor na drugo vprašanje. Najboljši zaključek je torej še vedno last- na Cassirerjeva misel iz Eseja o človeku: »Človek ni animal rationale, ampak ani- mal symbolicum.« Lev Kreft