Nekdaj in sedaj. Iz dnevnika nekega starega učitelja. Poslovenil Jože <|eroiu. (Dilje.) Poglavitna skerb našega mladega učitelja je bila sedaj, kje bi dobil primerno stanovanje; torej se še tisti dan napravi, vso vas obhodi, in prosi, da.bi ga kdo vzel v hišo, toda nobeden ga noče. Zopet niora v gostivnico nazaj, in tam toži kerčmarici svojo potrebo in nadlogo; k sreči je bila ta žena dobroserčna in usmiljena. V novi hisi zraven gostivnice je bila velika soba za ples intudi več majhnih sobic, v kterih je bilo spravljeno žito, predivo i. t. d.; hitro mu izpraznijo naj lepšo sobo. Učitelj se postrežljivi ženi ne more dosti zahvaliti, ker mu je pomagala iz take potrebe. Drugo jutro zgodaj gre učitelj k sv. maši, da bi svoje težavno delo z Bogom pridel; oglasi se tudi k gospodu fajmoštru, ki ga prav prijazno sprejmejo, ga prav po očetovsko poduče, in mu marsikaj svetujejo, ter mu ludi povedo, da bo mogel še veliko preslati, preden bo z božjo pomočjo kaj raogel storiti v blagor zapuščene mladine. Reko mu tudi, da naj gre k gospodu okrajnemu predstojniku, ker teniu je šola zelo pri sercu, in je tudi obljubil, da bo skerbel za učitelja. Vesel takega dobrega uka in sveta, pa vendar pobitega serca se verne učitelj proti domu, kjer ga kerčmarica že čaka, in mu pripoveduje, da je bil župan pri nji, in se je prav togotil, ker je zvedil, da je učitelj prisel, in da tii brez vse skerbi na soseskine stroške je in pije, ker šolmojster mora pri kmetih jesti kakor čednik, in da je naročil, da naj precej danes začne, in naj gre naj pred k Mihcu, ter naj se živi tako naprej po hisali. ,,Dobro", odgovon učitelj , »precej danes bom poskusil in šel jest k sosedu, sej sem navajen domače hrane*. ,,Jaz sem vam nekaj prihranila, ako bi ravno nič ne dobili pod zobe", pravi kerčmarica, wker danes pridete k pravemu stiskavcu, ki je bogat, pa vendar daje pičlo hrano*. Opoldne gre učitelj kdsit, pa ko pride blizo hiše, vidi, da je vse zaperto in tiho; žive duše ni viditi; učitelj kliče, terka na okna in vrata, pa vse zastonj; osramoten gre proti domu, in vidi, kako ga iz drugih liiš zasmehljivo zijajo, in mu privošcijo, da jo je Mihec pred učiteljcm v gojzd potegnil. Drugi dan gre učitelj k gospodu predsfojniku, kamor je bilo tri debele ure hoda, in kmali bi bil zastonj šel, ker je bil gosp. predstojnik ravno bolan; neki drugi vradnik reče učitelju, da je prav, da se je oglasil, in da bo žeon vse to predstojniku naznanil, in pravi: nKar pa zadeva vašo službo, se trudite s tem županom, in se tcrdo deržite, ker tam je naj slabša šola v celi okolici, kar smo se pri zadnjem spraševanji popolnoma prepričali. Kakor hitro pa gosp. predstojnik ozdravijo, bodo sosesko sklicali in za vašo plačo poskerbeli". Ucitelj se ponižno zahvali in priporoči, ter potuje okoli poldne proti županu; ker pa ravno mimo hiše gre, kjer je mogel danes južinati, se tedaj tii oglasi. Pa nejevoljen tnu krnet herbet oberne in na poadrav molči ter godernja: ,,Bcrači!a Bolj prijazna pa je bila žena, in obljubi kosilo še le knbali. Popoldne poišče učitelj županovo hišo, da bi se mu pokazal in ga pomoči prosil; na pragu ga sreča županova hčerka, ktera ga precej spozna in ga prijazno nagovori: ,,Pojdite v bišo, grem očeta poklicat, na dvorišu derva sekajo"; toda županu se nič ne mudi'. Učitelj iina dovolj časa, da nekoliko pogleda po hiši, posebno se čudi veliki peči, ktera je bila tako velika, da bi laliko eu par plesavcev na nji plesalo. Okoli peči je bila pa klop, na kteri so kmetje in drugi reveži župana čakali; tudi naš ucitelj sede na to klop, in željno pričakuje očeta župana, kteri nied tem ošabno v sobo stopi, in učitelja po strani pogleduje. Učitelj ga lepo pozdravi: nHvaljen bodi Jezus Kristus!" ,,Na vekomaj"! odgovori župan. Učitelj zopet spre- govon: wJaz sem novi učitelj, ki me je tu sem poslalo preč. škofijstvo, in" . . . wVas je poslalo, lnn ! raore se rai v glavi mešati; do sedaj sem jaz volil šolmajstra, zastopite? če je šoluiajstra, čednika ali kaj takega manjkalo, so precej kaki ubožčki za službo prosit hodili, in kteri je tirjal naj uianjšo plačo, in pa da je meni dopadel, temu sem službo privošil; ako mi pa ni bil po volji, sem niu pa pokazal vrata, in tako je bilo prav po moji neumni pameti, ali ne?" ,,Menim da nea, pravi učitelj, njaz niislim, da gosposka prav stori, da je za ta kraj posebej postavila učitelja, s kterim ne more ne župan, ne soseska gospodariti; gosp. fajmošter in gosp. predstojnik sta tudi takih misli". ,,Se ve da", odgovori jezno župan, ,,taki gospodje na papirji naj boljse zastopijo, in tudi vi v taki rog trobite. —" Učitelj: ^Kako bi pa tudi jaz pri takih okoliščinah drugače govoriti mogel? ker zmiraj bolj na tanko spoznam in vidim, zakaj sta me ta dva gospoda spodbujala, moje dolžnosti na tanko spol- novati in mi tudi pomoči obljubila, ker v Z ni samo inla- dost, atupak še tudi odraščeni so potrebni olike, ker tukaj ste še precej sirovi in neotesani". Zupan ves bled od sarae jeze temno pogleduje učitelja, kteri je pa ves miren. Župan: ,,0e so vas pa drugi sem poslali, kaj pa tedaj hodite k meni?" Učitelj: ^Jaz sem vas prišel pozdravljat in prosit, da bi mi pomagali pri mojem tcžavnem delu, da bi mi preskerbeli reči', ktere se morajo precej pripraviti, če hočete, da bom vašo mladino podučeval, sej otroci niso čeda, da bi jih redil kakor kozle". Zupan: ,,Hiša je čednikova, in stavim, da je vaui ne bo dal". Učitelj: wMeni ni treba nič dati, in tudi take koče rabiti ne moreni; po moji niisli bi bilo tako le najboljše: soseska naj najme veliko sobo ali pa polovico ene hiše, in naj jo z vsem za šolo potrebnim preskerbi, dokler ne bo nova šola sozidana". Župan: ,,Kaj, soseska! ne vem, če se temu mladenču v glavi meša, ali kali ? dvajset let setn že župan, pa vendar se še nisem izučil; na mestu drugih ne bom* segal v ogenj; če pa vender to tako hitro more bili pripravljeno, bom jutri večer vse soseskine može sklical, in potem naj storijo, kakor jini je drago". S temi besedami jo potegne župan iz sobe. Pozdrav, kterega oče župan učitelju niso privošili, ga pa namesti zala hčerka, ktera je učitelja zopet na pragu srečala. Lahko si vsakdo misli, da učitelju niso cvetele naj lepše cvetice, ko je mogel zopet drugf dan hrane iskati, pa vendar ga je veselilo, ko vidi, da ga kmet že na pragu čaka, in da tudi njegova žena z zavihanimi rokavi za njim stoji. — cd«ij« pnh.i