Georg Heym

TAT


Knjiga novel





Prevedla

Anja Naglič





Heymova zbirka kratke proze Der Dieb. Ein Novellenbuch je prvič izšla leta 1913 pri založbi Ernsta Rowohlta v Leipzigu. Tukajšnji prevod pa je narejen po Heymovih zbranih delih: Heym, Georg: Dichtungen und Schriften: Gesamtausgabe. Band 2: Prosa und Dramen (ur. Karl Ludwig Schneider / Curt Schmigelski), Hamburg / München: Verlag Heinrich Ellermann, 1962, str. 5–97.





Peti oktober



5. oktobra bi morale priti cize s kruhom iz Provanse v Pariz. Mestni svet je dal to z velikimi rdečimi tiskanimi črkami oznaniti po vseh uličnih vogalih. In ljudstvo je ves dan postopalo pred njimi kakor pred vrati novega, silnega razodetja. Izstradano do kosti je sanjalo o raju sitosti, o ogromnih krapcih in belih testenicah, ki se bodo pekli po vseh gostilnah.

Iz vseh dimnikov naj se kadi. Peke bodo obesili na ulične svetilke, sami bodo pekli, roke bodo do komolcev in čez potopili v moko. Bela snov bo kakor rodoviten sneg prekrila ulice, veter jo bo gnal pred soncem, kakor žene gost oblak.

Na vseh ulicah bodo postavili velike mize, Pariz bo priredil veliko skupno pojedino, strašansko slavje.

Ljudje so se prerivali pred zaprtimi kletmi pekarn in škilili dol na prazne nečke, ki so stale za zamreženimi okni, zadovoljno so gledali črne gobce velikanskih krušnih peči, ki so bile brez ognja in so kakor oni hlepele po kruhu.

Na ulici ene od četrti na Montparnassu so vlomili v neko pekarno, bolj zato, da bi si preganjali čas, kakor pa v upanju, da bodo v skrinjah še našli kruh.

Trije možje, nosači premoga iz St. Antoina, so prinesli ven peka. Belo lasuljo so mu vrgli na tla in ga postavili pod ukrivljeno svetilko na njegovih vratih. Eden si je potegnil s hlač pas, naredil zanko in jo vrgel peku okoli vratu. Potem mu je podržal pod obraz svojo črno pest in ga nadrl: »Ti prekleti mokar črvasti, zdaj te bomo pa obesili!«

Pek je začel javkati in se razgledoval za podporo med okoli stoječimi. Toda videl je same režeče se obraze.

Čevljar Jacobus je stopil naprej in rekel prebivalcem predmestja: »Gospôda moja, to svinjo bomo izpustili, ampak najprej mora ponoviti za mano molitev.«

»Ja, ponoviti molitev,« je zaječal pek. »Naj ponovim molitev za vami.«

Jacobus je začel: »Jaz sem prekleti prasec pekovski.«

Pek je ponovil: »Jaz sem prekleti prasec pekovski.«

Jacobus: »Jaz sem črni žid mokarski, smrdim tisoč metrov daleč.«

Pek: »Jaz sem črni žid mokarski, smrdim tisoč metrov daleč.«

Jacobus: »Vsak dan molim k štirinajstim priprošnjikom v sili, naj nihče ne opazi, kaj vse dajem v kruh.«

Pek je ponovil tudi to.

Občinstvo se je rezgetalo. Neka starka je sedla na stopnice in kokodakala od smeha kakor stara kokoš, ki nese jajca.

Tudi Jacobus zaradi smeha ni mogel več nadaljevati.

Ta komična anatema se je odvijala še nekaj časa, nazadnje pa je postala klavrna pojava ljudem predolgočasna. Pustili so jo stati z zanko okoli vratu.

Začelo je močno deževati, ljudje so stopili pod strehe. Pek je izginil. Samo njegova bela lasulja je še ležala sredi trga in v dežju je začela razpadati. Neki pes jo je vzel v gobec in odvlekel stran.

Polagoma je dež ponehal in ljudje so spet stopili na ulico. Znova jih je začela gruditi lakota. Nekega otroka so zgrabili krči, okoli stoječi so gledali in dajali dobre nasvete.

Naenkrat se je zaslišalo: »Cize s kruhom so tu! Cize s kruhom so tu!« Kričanje se je razleglo po vsej ulici navzdol. In vsi so začeli riniti ven skozi mestna vrata. Prišli so na podeželje, na gola polja, videli so zapuščeno nebo in dolgo vrsto obcestnih topolov, ki so se izgubljali tam daleč na bornem obzorju ravnic. Jata krokarjev je nad njimi letela pred vetrom, proti mestom.

Reka ljudi se je zlivala na polja. Nekateri so imeli na ramenih prazne vreče, drugi mesarske nečke, kotle, da bi v njih odnesli kruh.

In čakali so na cize, preiskovaje rob neba, kakor ljudstvo zvezdoslovcev, ki išče novo zvezdo.

Polni upanja so čakali in čakali, a videli niso ničesar razen oblačnega neba in viharja, ki je upogibal visoko drevje sem in tja.

V nemo množico je iz neke cerkve počasi odbilo poldne. Tedaj so se ljudje začeli zavedati, da so drugače ob tem času sedeli okoli polnih miz, sredi katerih se je kakor debel kralj bohotil bel hleb kruha. In beseda »pain« je z vso belino, z vso debelostjo silila v možgane množice in obležala v njih kakor kamen na soncu, mogočna, velika, hrustljava, pripravljena za rezanje. Zaprli so veke in začutili, kako jim po rokah kaplja sok pšenice. Začutili so toploto, sveti oblak krušnih peči, rožnat plamen, ki je pekel in črnil bele hlebe kruha.

In roke so se jim tresle od poželenja po moki. Drgetali so od lakote in njihovi jeziki so začeli žvečiti v praznih ustih, začeli so požirati zrak in njihovi zobje so brezvoljno udarjali skupaj, kot bi mleli bele grižljaje.

Nekaterim so viseli iz ust robci in njihovi veliki zobje so jih žvečili, počasi, kakor stroji. Udrte oči so imeli zaprte, glavo pa so nad svojim cucljem zibali v taktu skrivnostne, mučne glasbe.

Drugi so sedeli na obcestnih kamnih in jokali od lakote, medtem ko so se jim okrog kolen motali veliki mršavi psi, ki so jim kosti skoraj gledale skozi kožuh.

Strašna utrujenost je napadla nepremično množico, neznanska apatija je hromeče, kakor debela odeja, padla na njihove bele obraze.

Oh, nobene volje niso imeli več. Lakota jo je začela počasi dušiti, njim pa v strašnem spancu in muki sanj jemati moč.

Daleč okoli njih se je raztezala ravnina Francije, zagrajena s pošastnimi mlini, ki so stali vseokrog na obzorju, kakor stolpi ali velikanska božanstva žita, ki so z rokami svojih velikih kril vrtinčila oblake moke, kot bi jim okoli velikih glav puhtelo kadilo.

Na robu Francije so stale ogromne mize, ki so se začele majati pod bremenom velikih skled. Nekdo je pomahal ljudem, naj pridejo tja. Toda bili so privezani na velike mučilne postelje, kri pa jim je omamil grozni opij lakote in jo strdil v črno žlindro. Hoteli so zavpiti: »Kruha, kruha, le en grižljaj, usmiljenje, milost, le en grižljaj, ljubi Bog!« Vendar niso mogli razmakniti ustnic, strašno, bili so nemi. Strašno, nobenega uda niso mogli premakniti, bili so ohromljeni.

In črne sanje so zaprhutale nad gručami ljudi, ki so stisnjene v kepe stale in ležale druga ob drugi kakor vojska, obsojena na večno smrt, premagana z večno nemostjo, prekleta, da spet izgine v trebuh Pariza, da trpi, strada, se rojeva in umira v morju črne teme, tlak, lakote in suženjstva, vojska, ki so jo udušili krvoločni davčni zakupniki, ki jo je izčrpalo večno hiranje, ki jo je razrval večni dim ulic in ki je bila, kakor star pergament, uvela od jedkega zraka svojih nizkih votlin, vojska, obsojena, da nekoč otrpne v umazaniji svojih postelj in v zadnjem vzdihljaju prekolne duhovnika, ki je prišel v imenu svojega Boga, v imenu države in avtoritete, da iztisne iz njih v zahvalo za potrpljenje v njihovem bednem življenju zadnje solde, za volilo cerkvi.

V njihove grobove ni nikdar posijalo sonce. Kaj so vedeli o njem v svojih obupnih luknjah? Včasih so ga opoldne videli plavati nad mestom, omamljeno od gostega dima, zavito v goste oblake, uro ali dve. In potem je izginilo. Izpod hiš so spet prišle sence in se splazile po stenah navzgor, črni polipi ulice s svojim mrzlim objemom.

Kolikokrat so stali ob Luksemburškem vrtu in skozi špalirje grenadirjev gledali na prostrane sončne trate. In bolščali so v plese dvornih dam, v pastirske palice kavalirjev v zlato obrobljenih oblačilih, v priklone zamorcev, v pladnje, polne pomaranč, biskvitov, slaščic, v zlato kočijo, v kateri se je kraljica počasi peljala skozi park kakor sirska boginja, ogromna Astarta, vsa v beli svili in lesketajoča se od tisoče biserov kakor svetnica.

Oh, kolikokrat so vpijali vonj, aromo mošusa, kolikokrat so se skoraj zadušili od dišav ambre, ki so vele iz Luksemburškega parka kakor iz skrivnostnega templja. Oh, enkrat bi jih vendar lahko spustili noter, da bi enkrat sedeli na takšnem žametnem stolu, da bi se enkrat peljali v takšnem vozu. Z veseljem bi pobili vso narodno skupščino, kralju bi poljubili noge, če bi jim omogočil, da enkrat za eno uro pozabijo lakoto in gola polja obupnih letin.

In na železnih palicah ograje so si mečkali nosove, vtikali so roke skoznjo, trume beračev, črede izobčenih in ječečih. In njihov strašni vonj se je širil v park kakor oblak mračne večerne zarje, ki nastopi pred strašnim jutrom. Obešali so se po ograji kakor strašljivi pajki, z očmi pa so odtavali daleč v park, na njegove večerne trate, žive meje, z lovorom obrasle poti, marmorne figure, ki so jim s podstavkov namenjale sladkoben nasmeh. Majhni bogovi ljubezni, puti, debeli kakor spitane gosi, z rokami, ki so bile podobne belim napihnjenim klobasam, so merili z ljubezenskimi puščicami v njihova široko odprta usta in jim mahali s kamnitimi tuli, medtem ko so jim kakor klada padale na ramena roke sodnih izvršiteljev, ki so prišli, da jih vržejo v dolžniške ječe.

Speči so stokali, budni pa so jim zavidali spanec.

Gledali so predse, naprej, po cesti navzdol, v pričakovanju ciz s kruhom, po izumrli cesti, ki so jo opustošile grozote revolucije in ki kakor mrtvo črevo ni dovažala v trebuh Francije ničesar več. Bila je bela in tekla je neskončno daleč v gluho nebo, ki je, tolsto kakor farjev obraz, zavaljeno kakor škofovo lice in brez gub kakor spitan beraški menih, kazalo na obzorju svoje bledo čelo. Bilo je spokojno kakor vaška maša, nežno so ga uokvirjali sivi popoldanski oblački, kakor starega abeja, ki, mehko pogreznjen v naslanjač, po kosilu dremlje v svoji zakristiji, na čelo pa mu padajo kodri lasulje.

Iz cunj teh človeških čred se je širil grozen smrad. Umazane ovratnice so prhutale okoli sivih obrazov. Udušen jok se je razblinil v groznem molku. Do koder je segel pogled, so štrleli v zrak preluknjani trirogeljniki, na katerih je tu in tam poplesavalo umazano nojevo perje. Raztresene črne figure množice so bile podobne okamnelim plesnim korakom mračnega menueta, mrtvaškemu plesu, ki ga je smrt na vsem lepem pustila okamneti za seboj, preobraženega v velikanski kup črnega kamenja, uročenega in zmrznjenega od muk, spremenjenega v stebre molka. Nešteto Lotov, ki jih je plamen peklenske Gomore stalil v večno otrplost.

Visoko nad njimi, po mrzlem oktobrskem nebu, je šel železni plug časa, ki je svoja polja oral z žalostjo, sejal nanje stisko, zato da bi nekega dne vzniknil iz tega plamen maščevanja, zato da bi nekega dne postale roke teh tisočev lahke, zanosne in vesele kakor lahki golobi pri tlačanski žetvi rezil giljotine, zato da bi nekega dne lahko ti tisoči kakor bogovi prihodnosti stopili pod nebo, razoglavi, v večnih binkoštih neskončne jutranje zarje.

Iz belkastega neba na daljnem koncu podeželske ceste se je iztrgala črna pika.

Tisti najbolj spredaj so jo videli, opozorili so drug drugega. Speči so se zbudili in poskočili. Vsi so gledali po cesti navzdol. Je bila ta črna pika meka njihovega upanja, je bila to njihova odrešitev?

Nekaj trenutkov so vsi verjeli v to, prisilili so se, da so verjeli.

Toda pika je rasla prehitro. Zdaj so vsi videli, to ni bil počasni sprevod ciz, to ni bila karavana z moko. In upanje se je izgubilo v vetru in zapustilo njihova čela.

Toda kaj je bilo to? Kdo je tako divje jahal? Kdo je imel v tem mrtvem času razlog, da tako jaha?

Nekaj mož je splezalo na debele vrbe in oprezalo nad glavami množice.

Zdaj so ga videli in zavpili dol njegovo ime. Bil je Maillard.i Bastiljski Maillard. Maillard iz napada 14. julija.

In prišel je tja, med gruče ljudi. Ustavil se je, nato pa spravil iz sebe eno samo besedo. »Izdaja!« je zavpil.

Tedaj je izbruhnil orkan. »Izdaja, izdaja!« Nekaj deset mož je prijelo Maillarda in si ga dvignilo na ramena. Stal je tam gori, z eno roko se je opiral na drevo, nemočen od napora, skoraj slep od potu, ki mu je iz črnih las tekel okrog oči.

Maillard hoče govoriti, se je zaslišalo. Nastopila je strašna tišina. Vsi so čakali, čakali s strašnim čakanjem množice pred uporom, v strašnih sekundah, v katerih se je tehtala prihodnost Francije, dokler se ni začela skodela, polna okovov, temnic, križev, biblij, rožnih vencev, kron, žezel, vladarskih jabolk, položenih v lažno blagost burbonskih lilij, skodela, polna praznih besed, obljub, plošč, ki so bile polne prelomljenih kraljevskih priseg, krivičnih sodb, nedolžnih privilegijev, ta ogromna gora vsega, s čimer so tisočletja varala Evropo, počasi spuščati.

Maillard se je zavihtel na drevo.

Z ogolele prižnice je metal grozne besede nad ljudi tja dol, nad gola polja, mračne nasipe, črne dvižne mostove, prepolne ljudi, v predore mestnih vrat, nad strehe Pariza, na dvorišča in uličice mračnih predmestij, v vse te utrdbe bede tam daleč zunaj, kjer je bilo pod zemljo, v kanalih ob bivališčih podgan še kakšno prekleto uho, ki je slišalo njegove besede.

»Narod! Vi reveži, vi prekleteži, vi izobčenci! Izdajajo vas. Izžemajo vas. Kmalu boste tekali okrog goli, na stopnicah boste umirali in iz odrevenelih rok vam bodo davčni zakupniki, Capetovi biriči, krvolokovi krvoloki, pajkovi pajki, trgali zadnje solde.

Zapuščeni smo, zavrženi smo in z nami gre h koncu. Kmalu nam bodo strgali s telesa še zadnjo suknjo. Iz naših srajc nam bodo naredili konopce. S svojimi telesi bomo tlakovali blatne ceste, da se bodo vozovi rabljev suhi peljali po njih. Zakaj ne bi kar umrli? S svojimi telesi okužujemo zrak, smrdimo, ne dotikajo se nas, kajne? Zakaj ne bi umrli? Kaj pa lahko naredimo? Saj se ne moremo braniti. Strli so nas, utišali so nas.

Dosegli so umetne podražitve, izstradali so nas, lakota nas je ubila.«

Vsaka beseda je kakor težek kamen padla med ljudstvo. Ob vsakem zlogu je Maillard sprožil roke predse, kot bi hotel s svojim besednim bombardiranjem omajati sámo obzorje.

»Veste, kaj se je zgodilo to noč?

Kraljica …«

»Ha, kraljica,« in množica je postala še tišja, ko je zaslišala osovraženo ime.

»Kraljica – veste, kaj je naredila ta stara kurba? Tri regimente dragoncev je naročila v Versailles. Po vseh hišah so nastanjeni in ljudje iz skupščine si komajda še upajo govoriti. Mirabeau je postal majhen kakor palček in vsi drugi komajda še zberejo pogum, da se slabotno odkašljajo. Sramota je to videti. Čemú so prisegli v versajski žogalnici,ii ti komedijanti svobode? Čemú ste pustili svojo kri pri Bastilji? Vse je bilo zaman, slišite, zaman.

Spet se boste morali splaziti v svoje votline, bakla svobode je postala majhna nočna lučka, majhna brlivka. Dovolj dobra, da vam spet posveti v vaše luknje.

Čez tri dni bo tu Broglieiii s svojimi četami. Skupščino bodo poslali domov, spet bodo vpeljali mučenje. Obnovili bodo Bastiljo. Spet se bodo plačevale dajatve. Vse temnice že na široko odpirajo gobce.

Vaša lakota ne bo potešena, zaman se tolažite. Kralj je dal ustaviti cize s kruhom še pred Orléansom in jih poslal nazaj domov.«

Njegove besede so se izgubile v kriku besa. Silen vihar stisnjenih pesti se je stresel v zraku. Množica se je kakor silen, nevaren vrtinec začela zibati okoli Maillardovega drevesa.

In drevo je štrlelo iz morja krikov, iz krožečih kletev spačenih obrazov, iz odmeva srda, ki se je kakor črn, mogočen vrtinčast veter vrnil z neba in začel stresati drevo v krogu, da je donelo kakor kembelj bronastega zvona.

Štrlelo je ven, kot bi ga zajeli mračni plameni, hladen zubelj, ki ga je demon pognal iz brezna.

Visoko gori v bledem vejevju je visel Maillard kakor velikanski črn ptič in krilil z rokami, kot bi se pripravljal na to, da nad množico ljudi poleti tja v večer, demon obupa, črni Belial, bog množice, ki je metal iz rok mračen ogenj.

Toda na njegovem čelu, ki ga je temna svetloba oblila z nekakšno nadnaravno belino, se je zrcalil zlat žarek, ki je prišel skozi oblake, visoko nad kaosom, iz zenita neba.

Le majhen pas na zahodnem nebu se je razjasnil, tam je bilo nebo napeto nad polji kakor preproga svilnate modrine, ki je še sanjala o spominih zamolčane pastoralne igre.

Iz divjanja množice se je nenadoma dvignil močan glas in v napadu predirljivega diskanta se je dvakrat razlegel klic: »V Versailles, v Versailles!« Bilo je, kot da je to zaklicala sama velikanska množica, kot da je neka volja izrekla to, kar se je motalo v tisoče glavah. Obstajal je cilj. To ni bil več kaos, množica ljudi je na mah postala strašna vojska. Kakor velikanski magnet je zahodno nebo ljudem sunkovito obrnilo glave tja, kjer jih je čakal Versailles. Po tej cesti bodo zdaj odšli, ne bodo več čakali. Sile, ki jih je v njih razburkal vihar obupa, so imele voljo, pot. Jez je bil podrt.

Prve vrste so samodejno odkorakale. V vrstah po štirje, po pet, kolikor je dopuščala širina ulice.

Maillard je to videl. Kolikor hitro je mogel, je splezal z drevesa, poklical k sebi tri može, ki jih je poznal, in tekel z njimi čez polja, ob množici, dokler ni dosegel njenega čela. Tam se je s svojim spremstvom postavil nasproti reki ljudi in jih skušal prepričati, naj izberejo vodjo, naj gredo po orožje. Toda niso ga poslušali. Zdaj je bil njegov glas kakor glas kogarkoli drugega, ki bi hotel zadržati te neomajne bataljone. Množica ga je odrinila, preplavila je mali zid štirih mož ter potegnila Maillarda in njegovo spremstvo s seboj po cesti navzdol.

Vodil jih je neviden vodja, pred njimi je plapolala nevidna zastava, v vetru je valoval velikanski prapor, ki ga je pred njimi nosil ogromen zastavonoša. Tam je bila razgrnjena krvavo rdeča bandera. Mogočen oriflamme svobode, ki je s škrlatnim blagom plapolal pred njimi v večernem nebu, kakor jutranja zarja.

Vsi so postali nešteti bratje, združila jih je ura navdušenja.

Moški in ženske vsevprek, delavci, študentje, advokati. Možje z belimi lasuljami in dokolenskimi hlačami, sanskiloti, branjevke,iv prodajalke rib, ženske z otroki v naročju, mestni vojaki, ki so kakor generali vihteli sulice nad množico, čevljarji z usnjenimi predpasniki in coklami, krojači, gostilničarji, berači, potepuhi, prebivalci predmestij, razcapani in raztrgani, velikanski sprevod.

Razoglavi so se spuščali po cesti, zadonele so koračnice. In na sprehajalnih palicah so kakor prapore nosili rdeče robce.

Njihove bolečine so bile poplemenitene, njihove muke pozabljene, v njih se je prebudil človek.

To je bil večer, ko je suženj, hlapec tisočletij, stresel s sebe verige in dvignil glavo v večerno sonce, Prometej, ki je nosil v rokah nov ogenj.

Bili so brez orožja, a kaj potem, bili so brez poveljnika, a kaj zato. Kje je bila zdaj lakota, kje so bile muke?

In večerna zarja je šla čeznje, čez njihove obraze in jim vžgala na čela večne sanje o veličini. Po vsej strašno dolgi cesti je v njeni svetlobi gorelo tisoče glav, kakor morje, kakor pradavno morje.

Njihova srca, ki so se zadušila v motni poplavi let, v pepelu napora, so začela spet goreti, vnela so se v tej večerni zarji.

Na pohodu so si podali roke, objeli so se. Niso bili trpeli zaman. Vsi so vedeli, da so leta trpljenja minila, in srca so jim tiho drhtela.

Nebo in njegovo škrlatno modrino je napolnila večna melodija, zagorela je večna bakla. In sonce je šlo pred njimi, po večeru navzdol, vžgalo je gozdove, ožgalo nebo. In kakor božje ladje, opremljene z duhovi svobode, so veliki oblaki v hitrem vetru jadrali pred njimi.

Mogočni topoli ob cesti pa so svetili kakor veliki kandelabri, vsako drevo en zlat plamen, po široki cesti njihove slave navzdol.





Blaznež



Strežnik mu je dal njegove stvari, blagajnik mu je izročil njegov denar, vratar je odklenil pred njim velika železna vrata. Bil je na vrtu pred hišo, pritisnil je na kljuko vrtnih vrat, in bil je zunaj.

Tako, zdaj bo pa ljudem že pokazal.

Hodil je vzdolž tramvajskih tirov, med nizkimi hišami v predmestju. Šel je mimo polja in se na ozarah vrgel v gosto makovo cvetje in pikasti mišjak. Ves se je zalezel tja noter, kakor v debelo zeleno preprogo. Samo obraz mu je svetil ven, kakor bel vzhajajoči mesec. Tako, zdaj je najprej malo posedel.

Bil je torej svoboden. Pa saj je bil že skrajni čas, da so ga izpustili, drugače bi vse pobil, vse povrsti. Debelega direktorja, tega bi zgrabil za tisto rdečo kozjo bradico in ga zvlekel pod stroj za klobase. O, kakšen odvraten dedec je bil to. Kako se je vedno smejal, ko je šel skozi mesarijo.

Hudiča, to je bil res oduren dedec.

In pomožni zdravnik, ta prasec grbasti, temu bi še enkrat poteptal možgane. In strežniki v tistih belo progastih haljah, ki so bili videti kakor tolpa kaznjencev, te barabe, ki so moškim kradli, ženske pa posiljevali na straniščih. To je bilo za znoret.

In res ni vedel, kako je tam zdržal ves ta čas. Tri leta ali štiri leta, kako dolgo je pravzaprav sedel tam, tam zadaj v tisti beli luknji, v tisti veliki bajti, sredi norcev? Ko je šel zjutraj v mesarijo, čez veliko dvorišče, kako so ležali tam okrog in kazali zobe, nekateri napol goli. Potem so prišli strežniki in odvlekli tiste, ki so se vedli posebej grdo. Vtaknili so jih v vroče kopeli. Tam je bil več kot samo eden oparjen, namenoma, to je vedel. Nekoč so hoteli strežniki nekega mrtveca prinesti v mesarijo, iz njega naj bi naredili klobase. To naj bi potem oni dobili za pod zob. To je povedal zdravniku, ta pa ga je prepričal, da to ni res. Tako, zdravnik je bil torej spajdašen z njimi. Ta pes prekleti. Ko bi ga zdaj imel tu. Zabrisal bi ga v žito in mu raztrgal goltanec, temu prascu prekletemu, temu pesjanu prekletemu.

Sploh pa, zakaj so ga pravzaprav pripeljali v bolnico? Samo zaradi šikaniranja. Kaj pa je sploh naredil? Nekajkrat je premlatil ženo, imel je vendar pravico do tega, bil je vendar poročen. Na policiji bi morali ženo vreči ven, to bi bilo dosti bolj prav. Namesto tega so njega klicali tja, ga zasliševali, zganjali z njim cel cirkus. In nekega jutra ga sploh niso več izpustili. Strpali so ga v neko vozilo in ga odložili tam zunaj. Kakšna nepravičnost, kakšna nesramnost.

In komu se je moral zahvaliti za vse to? Samo ženi vendar. Tako, in z njo bo zdaj poračunal. Veliko mu je bila še dolžna.

V besu je utrgal z roba polja šop žitnega klasja in ga zavihtel kakor palico. Potem je vstal, in zdaj – gorje ji.

Na ramena si je dal culo s svojimi stvarmi in odkorakal naprej. Toda ni prav vedel, kam naj gre. Čisto zadaj nad polji se je kadilo iz dimnika. Poznal ga je, ta dimnik ni bil daleč od njegovega stanovanja.

Stopil je s ceste in zavil na polja, med bilke. Naravnost proti svojemu cilju. Kakšno veselje je bilo takole stopati med debele bilke, ki so pokljale in se lomile pod njegovimi nogami.

Zamižal je in blažen nasmeh mu je spreletel obraz.

Bilo mu je, kot da bi šel čez prostran trg. Tam je ležalo veliko veliko ljudi, vsi z glavo na zemlji. Bilo je tako kot na sliki v direktorjevem stanovanju, na kateri je več tisoč ljudi v belih plaščih s kapucami ležalo pred velikim kamnom, ki so ga častili. In ta slika se je imenovala Kaaba. »Kaaba, Kaaba,« je ponovil ob vsakem koraku. To je izrekel kot kakšen mogočen zarotitveni obrazec in nato vsakokrat stopil desno in levo, na številne bele glave okrog sebe. In potem so lobanje pokale; slišalo se je, kakor ko kdo s kladivom zdrobi oreh.

Nekatere je bilo slišati čisto nežno, to so bile tiste tanke, to so bile otroške lobanje. Zvenelo je kakor srebro, rahlo, zračno kot kakšen oblaček. Spet druge so zabrundale, ko si stopil nanje, podobno kakor lončeni bas. In potem so jim pogledali iz ust rdeči, opletajoči jeziki, tako kot pri gumijastih žogah. Ah, bilo je čudovito.

Nekatere so bile tako mehke, da se ti je tako rekoč ugreznilo. Prilepile so se na stopala. In tako je šel naprej z dvema lobanjama na nogah, kot da bi se pravkar izlegel iz jajčnih lupin, ki se ju še ni povsem otresel.

Najbolj pa ga je razveselilo, ko je kje zagledal glavo kakšnega starca, plešasto in svetlečo se kakor marmorna krogla. Takrat je najprej čisto previdno položil nogo nanjo in jo sprva nekajkrat za preskus zazibal, tako, tako, tako. Potem pa je stopil, pok, da so možgani pošteno brizgnili, kakor majhen zlat vodomet.

Počasi se je utrudil. Nenadoma se je spomnil norca, ki je mislil, da ima steklene noge in ne more hoditi. Po ves dan je sedel za svojo krojaško mizo, toda strežniki so ga vedno morali najprej prinesti tja. Sam ni naredil niti koraka. Če so ga postavili na noge, preprosto ni šel naprej. Čeprav so bile njegove noge povsem zdrave, to je vendar videl vsakdo. Še na stranišče ni šel sam, ne, kako je lahko kdo tako nor. To je bilo res smešno.

Nedavno je bil na obisku duhovnik in takrat je govoril z njim o tem norcu: »Poglejte, gospod pastor, tale tu, krojač, ta je čisto nor. Kakšno trapasto zmene!« In pastor se je zasmejal, da so se zatresle stene.

Stopil je izmed bilk, vsepovsod se mu je obleke in las držala suha trava. Culo z oblačili je med potjo izgubil. Klasje je še nosil v roki in ga vihtel pred seboj kakor zlato zastavo. Strumno je odkorakal. »Leva, desna, šunka pres-na,« si je brundal. In cvetovi repinca, ki so tičali na njegovih hlačah, so v velikih lokih odletavali.

»Četa, stoj!« je ukazal. Zastavo je zapičil v pesek na poljski poti in se vrgel v jarek.

Nenadoma se je ustrašil sonca, ki ga je žgalo po sencih. Mislil je, da ga hoče napasti, in je potisnil obraz globoko v travo. Potem je zaspal.

Prebudila sta ga otroška glasova. Ob njem sta stala majhna deček in deklica. Ko sta videla, da se je mož zbudil, sta stekla proč.

Popadel ga je grozen bes nad tema otrokoma, v obraz je postal rdeč kot kuhan rak.

Bliskovito je skočil pokonci in stekel za njima. Ko sta zaslišala njegove korake, sta začela kričati in stekla sta hitreje. Deček je vlekel sestrico za seboj. Ta se je spotaknila, padla je in začela jokati.

Joka pa sploh ni prenesel.

Dohitel ju je in potegnil deklico iz peska. Zagledala je spačeni obraz nad seboj in na ves glas zakričala. Tudi deček je kričal in hotel je steči stran. Takrat pa ga je blaznež zgrabil z drugo roko. Zamahnil je, da sta glavi otrok udarili druga ob drugo. Ena, dve, tri, ena, dve, tri, je štel in pri tri sta lobanjici vsakokrat treščili skupaj kot sam satan. Zdaj je že pritekla kri. To ga je omamilo, naredilo iz njega boga. Moral je zapeti. Spomnil se je korala. In zapel je:

»Zavetje trdno naš Gospod,

orožje je in bran.

Kar stiska nas to pot,

verujemo, pregnal bo stran.

Sovražnik stari naš in zli

okrutno je napal,

z zvijač obilo in moči

v boj se je podal.

Nihče tosvetnih kos mu ni!«v

Glasno je poudarjal posamezne takte in ob vsakem treščil glavici skupaj, kakor glasbenik, ki udari s činelami.

Ko se je koral končal, je blaznež spustil zdrobljeni lobanji iz rok. Kakor v zamaknjenosti je začel plesati okrog mrličev. Pri tem je zamahoval kot kakšen velik ptič, in z rok je kakor ognjen dež pršela okoli njega kri.

Na lepem se mu je razpoloženje povsem spremenilo. Nepremagljivo sočutje do ubogih otrok mu je od znotraj skoraj zadrgnilo grlo. Trupli je dvignil iz prahu na poti in ju odvlekel v žito na drugi strani. S prgiščem plevela je obrisal z obrazov kri, možgane in umazanijo ter sedel med mala mrliča. Nato je vzel v pest njune ročice in jih božal s krvavimi prsti.

Premagal ga je jok, velike solze so mu polzele po licih. Obšla ga je misel, da bi otroka morda lahko obudil v

življenje. Pokleknil je nad njunima obrazoma in pihnil sapo v luknji na lobanjah. Toda otroka se nista zganila. Pomislil je, da to morda še ni dovolj, in ponovil poskus. A tudi tokrat ni bilo nič. »No, potem pa nič,« je rekel, »mrtvo je mrtvo.«

Polagoma so začele prihajati s polj neštete množice muh, komarjev in drugega mrčesa, sledile so vonju krvi. Kakor gost oblak so lebdele nad ranama. Nekajkrat jih je skušal odgnati. Ko pa so opikale njega samega, mu je postala zadeva preveč neprijetna. Vstal je in odšel, insekti pa so v gostem črnem roju planili nad krvavi luknji v lobanjah.

Ja, kam pa zdaj?

Takrat se je spet spomnil svoje naloge. Moral je vendar poračunati z ženo. In v pričakovanju maščevanja mu je obraz zažarel kakor škrlatno sonce.

Zavil je na podeželsko cesto, ki je vodila v predmestje.

Razgledal se je.

Cesta je bila prazna. Pot se je v daljavi izgubljala. Gori na griču za njim je sedel moški z lajno. Zdaj je prihajala po griču navzgor ženska, ki je vlekla majhen ročni voziček.

Počakal je, da se mu je približala, jo spustil mimo in šel za njo.

Menil je, da jo pozna. Ali ni bila to zelenjavarjeva babnica z vogala? Hotel jo je ogovoriti, a ga je bilo sram. Ah, ona vendar misli, da sem norec s številke 17. Če me prepozna, se mi bo smejala. Jaz pa ne pustim, da se mi smejijo, gromska strela! Raje ji razbijem betico.

Čutil je, da se v njem spet poraja bes. Bal se je te temačne norosti. Fuj, zdaj se me bo takoj spet polastilo, si je mislil. Zvrtelo se mu je, oprijel se je drevesa in zamižal.

Nenadoma je spet zagledal žival, ki je čepela v njem. Spodaj v želodcu, kakor velika hijena. Kakšen gobec je imela. In mrcina je hotela ven. Ja, ja, ven moraš.

Zdaj je bil on sam ta žival in po vseh štirih se je plazil vzdolž ceste. Hitro, hitro, sicer bo ženska pobegnila. Kako zna teči, ampak takšna hijena je še hitrejša.

Zalajal je glasno kakor šakal. Ženska se je ozrla. Ko je zagledala moškega, ki je po rokah in nogah tekel za njo, s skuštranimi lasmi, belimi od prahu, na zalitem obrazu, je spustila voziček in med vreščanjem stekla po cesti navzdol.

Tedaj je žival poskočila. Kakor ponorela je sledila ženski. Dolga griva ji je plapolala, kremplji so se ji zadirali v zrak in iz gobca ji je visel jezik.

Zdaj je že slišala dih ženske. Ta je sopla, kričala in drvela proč, kolikor je mogla. Tako, še skok, dva. In zdaj ji skoči žival naravnost na vrat.

Ženska se valja po pesku, žival jo premetava. Tukaj je grlo, tu je najboljša kri; loka se vedno iz grla. Žival zarije gobec ženski v goltanec in ji sesa kri iz telesa. Hudimana, kako je to lepo.

Žival pusti žensko na tleh in skoči pokonci. Tam gori prihaja še nekdo. Kako je ta neumen. Sploh ne opazi, da tu čepijo hijene. Kakšen idiot vendar.

Starec je prihajal tja. Ko je bil blizu, je skozi velike naočnike zagledal žensko, ki je ležala v pesku, krila je imela zavihana, kolena pa je bila v smrtnem boju pritegnila k telesu. Glavo ji je oblivala velika mlaka krvi.

Obstal je ob ženski, odrevenel od prepadenosti. Tedaj pa so se visoke plavice razmaknile in ven je stopil moški, zanemarjen in raztrgan. Usta je imel polna krvi.

»To je gotovo morilec,« je pomislil starec.

V strahu ni prav vedel, kaj naj naredi. Naj steče stran ali naj ostane?

Nazadnje se je odločil, da bo najprej poskusil s prijaznostjo. Kajti s temle tu ni bilo vse v redu, to se je videlo.

»Dober dan,« je rekel norec.

»Dober dan,« je odgovoril starec, »to je pa strašna nesreča.«

»Ja, ja, to je strašna nesreča, čisto prav imate,« je rekel norec. Glas se mu je tresel.

»Ampak jaz moram naprej. Oprostite mi.«

In starec je šel sprva nekaj korakov počasi. Ko se je nekoliko oddaljil in opazil, da mu morilec ne sledi, je šel hitreje. In nazadnje je začel teči kakor majhen deček.

»Joj, kako smešen je videti, ko takole teče. Kak nor človek.« In blaznež se je smejal do ušes, kri se mu je nabrala v gubah. Videti je bil kakor strašen hudič.

A konec koncev, kar naj teče. Saj ima čisto prav. On bi tudi naredil tako. Kajti tu lahko iz žita takoj spet pridejo hijene.

»Ampak fuj, kako sem umazan.« Ogledoval se je. »Od kod vsa ta kri?«

In z ženske je strgal predpasnik ter si obrisal kri, kolikor je pač šlo.

Spomin se mu je izgubljal. Nazadnje ni več vedel, kje je. Spet je hodil čez drn in strn, prek poljskih poti, po poljih, v žgočem poldnevu. Sam sebi se je zdel kakor velika roža, ki pohajkuje po poljih. Morda sončnica. Natančno je ni mogel razpoznati.

Začutil je lakoto.

Pozneje je našel repišče, izpulil je nekaj rep in jih pojedel.

Na nekem polju je naletel na jezerce.

Tam je ležalo kakor velika črna zaplata sredi zlatega žita.

Zahotelo se mu je kopanja, slekel se je in stopil v vodo. Kako je to dobro delo, kako je to pomirjalo. Dihal je vonj vode, nad katero je ležal duh prostranih poletnih polj. »Ah, voda, voda,« je rekel tiho, kot da bi hotel koga poklicati. In zdaj je plaval kakor velika bela riba v trepetajočem jezercu.

Na obrežju si je spletel krono iz trsja in se ogledoval v vodi. Nato je poskakoval in gol plesal v belem soncu, velik, močan in lep kakor satir.

Nenadoma ga je obšla misel, da počne nekaj nespodobnega. Hitro se je oblekel, se sklonil in odplazil v žito.

»Če pride zdaj strežnik in me najde tu, me bo pošteno ozmerjal, to bo prijavil direktorju,« je razmišljal. Ko pa ni nihče prišel, je spet zbral pogum in nadaljeval pot.

Na lepem je stal pred vrtno ograjo. Zadaj je bilo sadno drevje. Na njem se je sušilo perilo, med drevesi pa so spali otroci. Šel je vzdolž ograje in stopil na cesto.

Tam je bilo precej ljudi, ki so hodili mimo, ne da bi se zmenili zanj. Pripeljal je tramvaj.

Blazneža je obšel občutek brezmejne zapuščenosti, z vso silo ga je zgrabilo domotožje. Najraje bi pri priči stekel nazaj v bolnico. Toda ni vedel, kje je. In koga naj bi vprašal? Saj vendar ni mogel reči: »Hej, vi, kje pa je blaznica?« Potem bi gotovo mislili, da je norec, to pa le ni šlo.

Pa saj je tudi vedel, kaj hoče. Veliko je moral še opraviti.

Na uličnem vogalu je stal stražnik. Blaznež je sklenil, da ga vpraša po svoji ulici, a si ni prav upal. Toda konec koncev vendarle ni mogel v nedogled stati tu. Odpravil se je torej proti stražniku. Nenadoma je opazil, da ima na telovniku še vedno velik madež krvi. No, tega pa stražnik ne sme videti. In si je zapel suknjič. Razmislil je, kaj bo rekel, besedo za besedo, in si to nekajkrat ponovil.

Vse je potekalo v redu. Snel je klobuk, vprašal po ulici, in stražnik ga je usmeril.

Saj to pa sploh ni daleč, si je mislil. In zdaj je tudi prepoznal ulice. Ampak kako so se spremenile, zdaj je tu že celo vozil tramvaj.

Odpravil se je na pot, kradel se je ob hišah; kadar se je s kom srečal, je obrnil obraz proti steni. Sram ga je bilo.

In tako je prišel pred svojo hišo. Pred vrati so se igrali otroci, ki so ga radovedno gledali. Vzpel se je po stopnicah. Povsod se je širil vonj po hrani. Po prstih se je kradel naprej. Ko je slišal, da se spodaj odpirajo vrata, si je celo sezul čevlje.

Zdaj je bil pred svojimi vrati. Za trenutek je sedel na stopnice in premislil. Kajti zdaj je napočil veliki trenutek. In kar se je moralo zgoditi, se je moralo zgoditi, to sploh ni bilo vprašanje.

Vstal je in pozvonil. Vse je ostalo tiho. Nekajkrat je šel po hodniku sem in tja. Prebral je napis na ploščici na nasprotni strani. Tam so živeli zdaj drugi ljudje. In potem se je vrnil in še enkrat pozvonil. Vendar spet ni prišel nihče. Sklonil se je, da bi pogledal skozi ključavnico, toda vse je bilo črno. Prislonil je uho k vratom, da bi kaj slišal, morda kakšen korak, kakšno šepetanje, toda vse je ostalo nemo.

In tedaj ga je prešinilo. Na lepem je vedel, zakaj mu nihče ne odpre. Žena se ga je bala, žena, ona ni imela korajže. Ta mrha, ta je že vedela, kaj se dogaja. No, zdaj pa dajmo.

Stopil je nekaj korakov nazaj. Njegove oči so postale čisto majhne, kakor dve rdeči piki. Nizko čelo se mu je še bolj skrčilo. Sključil se je. Nato pa se je z velikim skokom pognal proti vratom. Glasno so zaropotala, a so zdržala udarec. Potem je na vso moč zakričal in še enkrat skočil. In tokrat so se vrata vdala. Deske so počile, ključavnica je izskočila, vrata so se odprla in planil je noter.

Zagledal je prazno stanovanje. Levo je bila kuhinja, desno dnevni prostor. Tapete so bile potrgane. Vsepovsod po lesenem podu sta ležala prah in odpadla barva.

Tako, žena se je torej nekam zalezla. Pregledal je štiri stene v praznem dnevnem prostoru, mali hodnik, stranišče, sobo. Nikjer ni bilo ničesar, vse prazno. Tudi v kuhinji ničesar. Potem je bliskovito skočil na štedilnik.

Pa saj je bila tam, tekala je tam okrog. Videti je bila kakor velika siva podgana. Takšna je bila torej videti. Ves čas je tekala vzdolž kuhinjske stene, ves čas okrog, on pa je potegnil s peči železni pokrov za ogenj in ga vrgel za podgano. Toda bila je veliko urnejša. Ampak zdaj, zdaj jo bo pa zadel. In vrgel je še en pokrov. Zdaj pa. In železni obroči štedilnika so kot med bombardiranjem treskali proti stenam, da se je vsepovsod usipal na tla prah.

Začel je vpiti. Tulil je kakor obseden. »Ti kurba pocestniška, ti prasica, ti …« Tulil je, da se je tresla vsa hiša.

Vsepovsod so ropotala vrata, vsepovsod se je razlegal hrušč. Zdaj je prihajal že po stopnicah navzgor.

Na vratih sta že stala moška, za njima pa gruča žensk, ki so vlekle za seboj na predpasnikih cel bataljon otročičev.

Besneža so zagledali gori na štedilniku. Moška sta drug drugega hrabrila. Tedaj je enemu od njiju priletela v glavo grebljica, drugega je vrglo po tleh, in z nekaj velikimi skoki se je blaznik kakor velikanski orangutan pognal naravnost čez ljudi. Zdivjal je po stopnicah navzgor, prišel do podstrešne lestve, se zavihtel na streho, zlezel čez nekaj zidov, okrog dimnikov, izginil v strešni lini, planil po stopnicah navzdol in se nenadoma znašel na zelenem trgu. Pred njim je stala prazna klop. Sesedel se je nanjo, zakopal obraz med dlani in začel tiho jokati.

Potreboval je spanec. Ko se je hotel zlekniti na klop, je videl prihajati z ulice veliko gručo ljudi pod vodstvom nekaj stražnikov kot kakšnih generalov.

»Najbrž me hočejo poiskati, spet bom moral v bolnico. Najbrž mislijo, da ne vem sam, kaj moram narediti,« si je mislil.

Park je hitro zapustil. Njegova kapavi je ostala na klopi. In od daleč je še videl, kako je eden od moških z njo kot s kakšno trofejo mahal po zraku.

Šel je po nekaj polnih ulicah, čez trg, spet po ulicah. Neprijetno mu je postalo v množici ljudi. Čutil se je utesnjenega, iskal je miren kotiček, kamor bi lahko legel. Neka hiša je imela velika dvoriščna vrata. Spredaj je stal moški v rjavi livreji z zlatimi gumbi. Sicer pa je bilo videti, da ni tam nikogar. Šel je mimo sluge, ki ga je tudi mirno spustil naprej. Temu se je pravzaprav čudil. Kaj me ne pozna, se je spraševal. In bil je pravzaprav užaljen.

Prišel je do vrat, ki so se nenehno vrtela. Na lepem ga je zgrabilo eno od vratnih kril, ga sunilo, in nenadoma je bil v prostorni dvorani.

Tam je bilo nešteto miz, polnih čipk, oblek. Vse se je kopalo v zlati svetlobi, ki se je skozi visoka okna razširjala v somraku velikanskega prostora. S stropa je visel velikanski lestenec, lesketalo se je nešteto diamantov.

Ob robu dvorane je vodilo navzgor veliko stopnišče, po katerem so se vzpenjali in spuščali posamezni ljudje.

»Gromska strela, kakšna imenitna cerkev je to,« si je mislil. Na hodnikih so stali gospodje v črnih hlačah in suknjičih, dekleta v črnih oblekah. Za nekim pultom je sedela ženska, pred njo je nekdo odšteval denar. En novec je padel in zažvenketal po tleh.

Vzpel se je po stopnicah, šel skozi številne sobane, polne raznovrstnega pohištva, naprav, slik. V eni je bilo razstavljenih mnogo ur, in na lepem so vse odbile. Za veliko zaveso se je oglasil harmonij, otožna glasba, za katero se je zdelo, da se počasi izgublja v daljavi. Skrivaj je odgrnil zaveso in zagledal številne ljudi, ki so poslušali neko glasbenico. Vsi so bili videti resni in zatopljeni in počutil se je nadvse svečano. Toda ni si upal stopiti naprej.

Prišel je do rešetkastih vrat. Za njimi je bil velik jašek, in videti je bilo, da teče v njem gor in dol nekaj vrvi. Od spodaj je prišel velik zaboj, rešetke so se razmaknile. Nekdo je rekel: »Gor, prosim.« Bil je v zaboju in se kakor ptič dvignil v višino.

Zgoraj je srečal številne ljudi, ki so postavali okrog velikih miz, polnih krožnikov, vaz, kozarcev, posod, ali se premikali po hodnikih med vrsto podijev, na katerih so se kakor polje steklenih rož bohotili vitki kristali, svečniki in pisane svetilke iz poslikanega porcelana. Ob steni, vzdolž teh dragocenosti, je, dvignjena nad kratkim stopniščem, tekla ozka galerija.

Odsmukal se je skozi množico, po stopnišču se je vzpel na galerijo. Naslonil se je na ograjo, videl je, kako se spodaj valijo v prostor ljudje, in zdelo se je, da kakor nešteto črnih muh s svojimi glavami, nogami in rokami v večnem gibanju porajajo večno brenčanje. In uspavan od monotonije teh šumov, omamljen od sopare popoldneva, bolan od eksaltacij tega dne je zaprl oči.

Bil je velik bel ptič nad velikim samotnim morjem, zibala ga je večna svetloba visoko v modrini. Z glavo je zadeval ob bele oblake, bil je sosed sonca, ki je nad njegovo glavo napolnjevalo nebo, velika zlata skleda, ki je začela strahovito doneti.

Njegova krila, bolj bela od morja snega, močna, z osmi kakor debli, so segala prek horizonta, zdelo se je, da spodaj, globoko v vodovju, plavajo škrlatni otoki, podobni velikim rožnatim školjkam. Neskončen mir, večen spokoj je trepetal pod tem večnim nebom.

Ni vedel, ali tako hitro leti ali pa se morje pod njim odmika. To je torej morje.

Ko bo o tem povedal drugim v bolnici, nocoj v spalnicah, bodo pošteno zavistni. Tega se je pravzaprav najbolj veselil. Doktorju pa raje ne bo povedal čisto nič, spet bi rekel: »A tako.« Ampak on ni verjel ničesar. To je bil tak falot. Pa čeprav je vedno govoril, da verjame vse.

Spodaj po morju je plaval velik bel čoln s počasnimi jadri. »Kot kakšen iz Humboldtovega pristanišča,«vii si je mislil, »ampak večji.«

Hudiča, kako lepo je biti ptič. Zakaj ni že zdavnaj postal ptič? In z rokami je zakrožil po zraku.

Pod njim je nekaj žensk postalo pozornih nanj. Smejale so se. Prišle so še druge, nastala je gneča, trgovske vajenke so stekle po poslovodjo.

Blaznež je stopil na balustrado, se vzravnal, in zdelo se je, da lebdi gori nad množico.

Pod njim v oceanu je bila mogočna svetloba. Zdaj se je moral potopiti, zdaj je bil čas, da se spusti na morje.

Ampak tam je bilo nekaj črnega, nekaj sovražnega, to ga je motilo, to ga ni hotelo spustiti dol. A bo že uredil, saj je vendar tako močan.

In tedaj naredi zamah in skoči z balustrade naravnost med japonske kozarce, med kitajsko lakirano leseno posodje, med Tiffanyjeve kristale. Tu je to črno, tu je to – in potegne k sebi gor neko trgovsko vajenko, ji položi roke na vrat in jo začne daviti.

In množica beži po hodnikih, ljudje planejo drug čez drugega po stopnicah navzdol, vso hišo napolni predirljivo kričanje. »Požar, požar!« kričijo. V trenutku je vse nadstropje prazno. Samo nekaj otročičev leži pred stopniščnimi vrati, pohojenih do smrti ali zadušenih.

On kleči na svoji žrtvi in jo počasi davi do smrti.

Okrog njega je veliko zlato morje, ki na obeh straneh kopiči valove, kakor mogočne lesketajoče se strehe. Jaha na črni ribi, z rokami ji objema glavo. Ampak kako je debela, si misli. Globoko pod seboj vidi v zeleni globini, izgubljeni v nekaj trepetajočih sončnih žarkih, zelene gradove, zelene vrtove v večni globini. Kako daleč so kaj? Ko bi le mogel enkrat tja dol, biti tam spodaj.

Gradovi se pomikajo vse globlje, vrtovi kot da se pogrezajo vse globlje.

Joče, nikoli ne bo prišel tja. Samo uboga para je. In riba pod njim postaja predrzna, še vedno se premetava, tej beštiji bo že pokazal, in ji zavije vrat.

Za vrati se je pojavil moški, si prislonil k licu puško in pomeril. Strel je zadel norca v zatilje. Nekajkrat se je zazibal, nato pa težko padel čez svojo zadnjo žrtev, pod žvenketajoče kozarce.

In medtem ko je kri brizgala iz rane, mu je bilo, kot da se spušča v globino, vse globlje, tiho kakor puh. Večna glasba se je dvigala od spodaj in njegovo umirajoče srce se je odpiralo, trepetajoče v neizmerni blaženosti.





Obdukcija



Mrtvec je sam in gol ležal na beli mizi v veliki dvorani, v moreči belini, v grozotni puščobi operacijske dvorane, v kateri so, kot se je zdelo, še vedno trepetali kriki neskončnih muk.

Prekrilo ga je opoldansko sonce in prebudilo na njegovem čelu mrliške lise; iz golega trebuha je pričaralo svetlo zeleno barvo in ga napihnilo kakor velik meh vode.

Njegovo telo je bilo podobno velikanski mavričasto lesketajoči se cvetni čaši, skrivnostni rastlini iz indijskih pragozdov, ki jo je nekdo plaho položil pred oltar smrti.

Veličastne rdeče in modro obarvane lise so mu rasle na ledjih in v vročini se mu je počasi, kakor rdeča brazda, razpočila velika rana pod popkom, ki je oddajala grozen vonj.

Vstopili so zdravniki. Nekaj prijaznih mož v belih haljah, z brazgotinami od sabljanjaviii in zlatimi ščipalniki.

Stopili so k mrtvecu in si ga ogledali, z zanimanjem, med znanstvenim pogovorom.

Iz belih omar so vzeli opremo za seciranje, bele škatle, polne kladiv, žag za kosti z močnimi zobci, pil, strašljive toke, polne pincet, majhne instrumente, polne velikanskih igel, za katere se je zdelo, da kakor ukrivljeni kljuni jastrebov nenehno kričijo po mesu.

Začeli so svoje strašljivo rokodelstvo. Podobni so bili groznim mučiteljem, po rokah jim je tekla kri, potapljali so jih vse globlje v hladno truplo in vlekli ven njegovo vsebino, kakor beli kuharji, ki praznijo gos.

Okoli rok se jim je ovijalo črevo, zelenorumena kača, in blato jim je kapljalo po haljah, topla, gnila tekočina. Prebodli so mehur, hladni urin se je zalesketal v njem kakor rumeno vino. Stočili so ga v velike posode; smrdel je ostro in jedko kakor salmijak.

Toda mrtvec je spal. Potrpežljivo se je pustil premikati sem in tja, se vleči sem in tja za lase, spal je.

In medtem ko so mu po glavi doneli udarci kladiv, so se v njem prebudile sanje, ostanek ljubezni, kakor bakla, ki je posvetila v njegovo noč.

Pred velikim oknom se je odpiralo veliko, prostrano nebo, napolnjeno z belimi oblački, ki so plavali v svetlobi, v popoldanski tišini, kakor majhni beli bogovi. In lastovke so krožile visoko gori v modrini, trepetajoč v toplem julijskem soncu.

Črna kri smrti mu je tekla čez modro gnilobo čela. V vročini je izparevala v strašljiv oblak, in trohnenje smrti je s pisanimi kremplji lezlo čezenj. Njegova koža je začela drseti narazen, njegov trebuh je postal pod pohlepnimi prsti zdravnikov, ki so do komolcev potapljali roke v vlažno meso, bel kakor trebuh jegulje.

Trohnenje je razklenilo mrtvečeva usta, zdelo se je, kot da se mrtvec smehlja, sanjal je o blaženi zvezdi, o dehtečem poletnem večeru. Njegove izginjajoče ustnice so drhtele kakor pod bežnim poljubom.

»Kako te ljubim. Tako sem te ljubil. Naj ti povem, kako te ljubim? Ko si šla čez makova polja, sama dehteč plamen maka, si vsrkala vase ves večer. In obleka, ki se ti je napihnila okoli gležnjev, je bila kakor val ognja v zahajajočem soncu. Glava pa se ti je nagnila v svetlobi in lasje so ti še vedno goreli in plamteli od vseh mojih poljubov.

Tako si odhajala in se ves čas ozirala za menoj. In laterna v tvoji roki se je kakor žareča vrtnica še dolgo zibala v mraku.

Jutri te bom spet videl. Tu pod oknom kapele, tu, kjer pada skozi šipo svetloba sveč in spreminja tvoje lase v zlat gozd, tu, kjer se ti stiskajo h gležnjem narcise, nežno kakor mehki poljubi.

Vsak večer te bom v času mraka spet videl. Nikoli ne bova zapustila drug drugega. Kako te ljubim! Naj ti povem, kako te ljubim?«

In mrtvec je od blaženosti rahlo vzdrhtel na beli mrliški mizi, medtem ko so železna dleta v rokah zdravnikov odpirala kosti na njegovih sencih.





Jonathan



Mali Jonathan je že tretji dan ležal v grozni osami svoje bolniške sobe. Že tretji dan, in ure so tekle vse počasneje. Ko je zatisnil oči, je slišal ure počasi polzeti po stenah, kakor večno padanje počasnih kapelj v temni kletni luknji.

Ker je imel obe nogi v debelih opornicah, se je komajda lahko ganil, in ko so bolečine iz zlomljenih kolen počasi plezale po njem navzgor, ni imel nikogar, da bi se ga oklenil, nobene roke, nobene tolažbe, nobene nežne besede. Če je pozvonil sestri, je prišla noter sitna, počasna, zlovoljna. Ko ga je slišala tožiti nad bolečinami, je zavrnila to nepotrebno nerganje. Potem bi lahko vsako uro tisočkrat pritekla, je dejala in zaloputnila vrata za seboj.

In spet je bil sam, spet zapuščen, spet izročen mukam, to je bil jalov boj, in z vseh strani, od spodaj, od zgoraj, s sten, so bolečine stegovale po njem svoje dolge, bele, tresoče se prste.

Temà zgodnjega jesenskega večera se je skozi prazna okna plazila v revno sobo, postajalo je temneje in temneje. Mali Jonathan je ležal na velikih belih blazinah, ni se več ganil. In zdelo se je, da njegova postelja plava z njim navzdol po peklenskem toku, katerega večni mraz kot da je tekel neskončno daleč v večno otrplost izgubljene puščave.

Odprla so se vrata, sestra je prišla iz sosednje sobe s svetilko. In medtem ko so bila vrata odprta, je pogledal tja čez v sobo. Do danes opoldne je bila prazna. Posteljo, prav tako železno in mogočno, kot je bila njegova, je bil videl še prazno, na široko odkrito, kakor gobec, ki kot da hlasta za novim bolnikom. Zdaj ni bila več prazna. V senci velikega vzglavnika je zagledal bledo glavo. Bilo je dekle, kolikor je lahko razpoznal v mraku motne svetilke. Bolnica kakor on, sotrpinka, prijateljica, nekdo, ki bi se ga Jonathan lahko oprijel, nekdo kakor on, izvržen iz vrta življenja. Bi mu odgovorila, za čim boleha?

Tudi ona je zagledala njega, to je videl. In pogleda bolnikov sta se srečala med vrati, kratek, bežen pozdrav, kratko znamenje sreče. In kakor tiha perut majhnega ptiča, tako je v teh trenutkih njegovo srce vztrepetalo v novem in skrivnostnem upanju.

Nenadoma je na hodniku trikrat glasno zazvonilo, s kratkima prekinitvama, ostro kakor ukaz. Sestra je ob zvonjenju stekla ven in pri tem zaprla vrata v sosednjo sobo.

To je bilo znamenje, da je nekje nevarnost, morda da je nekdo na pragu smrti. Tega znamenja se je Jonathan že naučil in prestrašen je trepetal ob misli, da bi lahko zdaj nekdo v tem bednem, zatohlem okolju izdihnil. Oh, zakaj umreti tu, tu, kjer si videl stati smrt ob vsaki postelji, tu, kjer si bil izročen smrti kakor številka, z odprtimi očmi, tu, kjer je bila vsaka misel okužena s smrtjo, tu, kjer ni bilo več nobenih iluzij, kjer je bilo vse golo, hladno in okrutno. Prav res, na smrt obsojenemu je bilo bolje, kajti njegove muke so trajale le en dan, toliko časa so mu prikrivali konec; oni pa so bili od dneva, ko so prispeli v te sobe, prepuščeni osami, temi, grozni žalosti jesenskih večerov, zimi, smrti, večnemu peklu.

In morali so mirno ležati v svojih posteljah, morali so se predati telesnim bolečinam, pri živem telesu so jih trpinčili. Oh, in da bi se rogali njihovemu trpljenju, da bi jim ves čas molili njihovo nemoč pred oči, je na vznožju vsake postelje na velikem belem križu pred mračečim se nebom visel umirajoči Kristus. Ubogi Kristus, ki je le boleče skomignil, ko so ga Judje prosili za čudež: Če si Sin Božji, stopi s križa.ix In iz njegovih pobitih oči, ki so gledale že nešteto bolnikov na teh ležiščih, z njegovih boleče razvlečenih ust, ki so vdihavala duh že nešteto grozovitih ran, od tega razbojnika na križu je prihajala grozna nemoč, ki je omračila duše bolnikov in udušila vse, kar še ni bilo smrt in obup.

Nenadoma so se vrata v sosednjo sobo tiho odprla. Morda prej niso bila povsem zaprta.

In Jonathan je spet gledal tja čez v bledi obraz nove sosede, ki ga je ob misli na smrt skoraj pozabil.

Vrata so ostala odprta. Tudi bolnica je spet gledala k njemu, čutil je skozi somrak. In v tej bežni sekundi sta se čez prag molče pozdravila, premerila sta drug drugega, se prepoznala in povezala, kakor brodolomca, ki ju nosi drugega ob drugem v brezmejnem oceanu.

»Popoldne sem vas slišala toliko ječati – vas hudo boli? Zakaj ležite tu?« je zaslišal njen tihi glas, za katerega se je zdelo, da je postal od bolezni nežen in šibak.

»Da, grozno je,« je rekel Jonathan.

»Kaj je z vami? Zakaj so vas pripeljali sem?« je spet vprašala.

In z glasom, ki se mu je tresel od bolečin, ji je povedal svojo zgodbo.

Pred petimi leti je kot strojnik odšel iz Hamburga na plovbo proti Vzhodni Aziji. Potepal se je po oceanih Vzhoda, ves čas doli ob kotlu, v obupni tropski vročini. Z ladjo, ki je nabirala korale, je šel na Južno morje, potem se je vozil s tihotapsko ladjo, ki je v Kanton prevažala v vreče koruze skrit opij, več kakor dve leti. Na tej ladji je zaslužil veliko denarja. Hotel se je odpeljati domov, a so ga okradli. Gol in bos je obtičal v Šanghaju. S konzulovo pomočjo je dobil delo na ladji, ki je bila s tovorom riža namenjena v Hamburg. Šla je okoli Rta dobre nade, da bi si prihranila drago plovbo skozi Sueški prekop.

V Monrovii, v Liberiji, tej strašni vročični Liberiji, so tri dni natovarjali premog. Opoldne tretjega dne je spodaj v kotlovnici padel po tleh. Ko se je zbudil, je ležal v monrovijski bolnišnici sredi stotine umazanih črncev. Tam je štiri tedne preležal zaradi malarije, bolj mrtev kakor živ. Ah, kaj je moral pretrpeti tam v tisti strašni julijski pripeki, ki je žgala žile bolnikov in katere ogenj je kakor železno kladivo udarjal vse do njihovih možganov.

A kljub umazaniji, smradu po črncih, pripeki, kljub vročici je bilo še vseeno bolje kakor tu. Kajti tam niso bili nikoli sami, tam so se vedno kratkočasili.

»Sredi vročice so črnci peli svoje pesmi, sredi vročice so plesali po posteljah. In ko je kateri umiral, je še enkrat skočil visoko v zrak, kot bi ga hotel krater vročice še enkrat pognati v nebo, preden ga za vedno požre.

Glejte, tu ležim v karanteni, kajti zdravniki menijo, da bi lahko druge na oddelku okužil z malarijo, ti gospodje so v Evropi tako previdni, morali bi priti pogledat, kako malo se tam doli brigajo za bolnike. In vendar bodo oni tam mnogo prej ozdraveli, saj jih ne zaprejo kakor zločince v to strašljivo osamo.

Noge bi se mi veliko prej pozdravile, če ne bi bil vedno tako sam. Biti sam je hujše od smrti. Snoči sem se ob treh zbudil. In ležal sem tu kakor pes, na mestu, ves čas sem strmel v temo, ves čas naravnost.«

»Kaj pa se je zgodilo z vašimi nogami, smem izvedeti?« jo je slišal vprašati. »Pripovedujte naprej.«

In ubogal jo je.

Ja, ko je spet ozdravel, je z nekim francoskim doktorjem, ki je na vsak način hotel imeti orhidejo, kakršne naj bi rasle gori ob Nigru, odšel v liberijski pragozd. Dva mesca sta hodila po pragozdu, čez creeke, polne aligatorjev, čez velikanska močvirja, na katerih so zvečer moskiti plavali tako na gosto, da si jih lahko z roko zgrabil kar na stotine.

In predstava o teh velikih močvarah, ki so tonile v večer pragozdov, večno šelestenje drevesnih krošenj teh neskončnih gozdov, eksotična imena tujih ljudstev, obdanih s skrivnostmi daljave, uganka in pustolovščine izgubljenih gozdov, vse te nenavadne podobe so napolnile poslušalkino srce z občudovanjem, bolnika tam čez pa prestavile v tuje okolje, malega strojnika v siromašni postelji puščobne hamburške bolnišnice.

Ker je obmolknil, ga je prosila, naj govori naprej.

In povedal ji je konec svoje usode, ki ga je vrgla sem, v njeno bližino, in zdaj nad puritansko ubornostjo teh dveh sob odprla bolniku prostrano nebo ljubezni, ki mu je napolnilo srce z negotovo blaženo srečo.

Pri Lagosu sta spet prišla iz divjine. Vzeli so ga v službo na ladji, ki je plula domov, vse je šlo dobro do Cuxhavna. Ravno se je hotel spustiti po železnih stopnicah do kotla, ko se je ladja ob nenadnem sunku vetra močno nagnila. Izgubil je ravnotežje in po stopnicah padel naravnost med stroje. Batnica mu je zlomila obe nogi.

»To je vendar grozno, to je nečloveško,« je dejala njegova poslušalka, ki se je vzravnala na blazinah. Zdaj jo je lahko razločno videl. Luč je obsijala njen profil. Zdelo se je, da v svoji nekoliko močni bledici žari iz teme kakor obličje na svetniški podobi v temni cerkvi.

»Ko bom lahko vstala, vas bom prišla obiskat. Hočete, vas smem kdaj obiskati?«

»Pridite, pridite,« je rekel, »prvi ste, ki mi je tu rekel prijazno besedo. Veste, če pridete, mi bo to pomagalo bolj kakor vsi zdravniki. Pa boste lahko že tako kmalu vstali, zakaj ste tukaj?«

Povedala mu je, da je prestala operacijo slepiča, zdaj pa naj bi odležala tu še štirinajst dni.

»Potem bova morda večkrat govorila,« je rekel mali Jonathan. »Se bova večkrat pogovarjala?«

»O, gotovo. Rekla bom zdravniku, sestro bom prosila, naj jutri spet pusti vrata za nekaj časa odprta.«

Poslušal jo je, skoraj ni verjel. In v sobi kar naenkrat ni bilo več groze.

»Zahvaljujem se vam,« in oba sta nekaj časa tiho ležala. Njegove oči so jo izbrskale iz blazin in za nekaj časa obvisele na njenem obrazu. V molku teh minut se je njegova ljubezen poglobila, zmagoslavno je prodrla po njegovi krvi, misli mu je začela zavijati v srečne fantazije, prikazala mu je prostrano livado v zlatem gozdu, prikazala mu je poletni dan, počasen poletni dan, blaženo opoldne, v katerem gresta z roko v roki skozi žito, ki ovija njune ljubezenske besede z rahlim šelestenjem.

Odprla so se vrata, vstopili so zdravnika in sestri.

»Tu je nekdo govoril,« je rekel eden od zdravnikov. »To ne gre, to ni dovoljeno. Morate se držati bolnišničnega reda. Mir morate imeti, razumete? Vi, sestra, pa da ne boste še kdaj pustili vrat odprtih! Bolniki morajo imeti red in ga tudi vzdrževati.« In sam je šel tja čez in zaprl vrata med sobama.

Potem je Jonathanu pregledal noge, jih prevezal in rekel: »Čez tri mesce boste morda spet lahko hodili, če bo stanje sploh še kdaj dobro. To je še zelo vprašljivo. Pravočasno se morate navaditi na misel, da boste ostali pohabljenec. Tu vam bom pustil sestro, ona lahko pazi na vas.«

Bolnika je spet pokril z odejo, mu zaželel lahko noč in izginil s svojim spremstvom.

Jonathan je ležal na blazinah, kot bi mu kdo z eno samo potezo iztrgal srce iz prsi. Vrata so bila zaprta. Ne bo več smel govoriti z njo, ne bo je več smel videti. To je bilo torej le nekaj minut, ki se ne bodo nikoli več vrnile. Ona bo prej odšla. Čez dva tedna bo ležal tu zraven nekdo drug, kakšen trgovec s slaniki ali kakšna stara babica. Mogoče bo nekega dne spet hotela priti, a je ne bodo spustili noter. Kaj sploh išče pri njem, ubogem pohabljencu, možu brez nog. Sam zdravnik je vendar pravkar rekel, da bo ostal pohabljenec. In pogreznil se je nazaj v obup. Tiho je ležal.

Bolečine so se vrnile. Stisnil je zobe, da ne bi kričal. In solze so mu stopile v oči, silovito kakor ogenj.

Stresel ga je krč, zeblo ga je. Njegove roke so postale ledeno hladne. Čutil je, kako se vročica vrača. Hotel je zaklicati dekletovo ime. Tedaj se je zavedel, da ga ne pozna. In to nenadno spoznanje ga je potisnilo še globlje v njegovo brezno. Niti njenega imena. Hotel je reči »milostljiva gospodična« ali kaj takega, ko pa se je vzravnal, je gledal v pazničin rumeni obraz, ki je postal v nešteto nočnih službah star, otopel in grob.

Saj vendar ni bil sam. Čisto je pozabil. Tja so posadili zanj čuvaja, tega satana od medicinske sestre, tega starega ovelega hudiča, od katerega je bil odvisen in kateri mu je lahko ukazoval. In spet je padel nazaj na blazine.

Zdaj ga ne bo nihče več odrešil, zdaj ga ne bo nihče več otel. In tam je visel Kristus, ta bedni slabič, in se še vedno smehljal. Videti je bilo, da sploh ne more dovolj trpeti, videti je bilo, da se veseli svojih muk, in Jonathanu se je zdel smehljaj Boga čuden, zloben in narejen kakor smehljaj kupljene naslade. Zatisnil je oči, bil je poražen.

Vročica ga je premagala z vso silo. V napadih, ki so se začeli, se je še enkrat, kakor večernica na praznem nebu, pojavila podoba neznane sosede, bela, oddaljena, kakor obličje pokojnice.

Okoli polnoči je zaspal. Spal je strašni spanec, v katerem pustita bolezen in obup človeka okamneti, potem ko izčrpata arzenal svojih muk.

Spal je slabi dve uri. Ko se je zbudil, so ga bolečine v stegnih napadle s takšno močjo, da je skoraj izgubil zavest. Z vso silo se je oprijel železnih posteljnih stebričkov. Mislil je, da mu pulijo noge z razbeljenimi kleščami, in oglasil se je s strašljivim, zateglim krikom, enim tistih, ki se ponoči tako pogosto nenadoma zbudijo v bolnišnicah, predramijo speče v posteljah in z grozo udušijo vsakogaršnje srce.

Napol se je dvignil v postelji. Oprl se je na roke. Od bolečin je zadrževal dih, srkal ga je vase. In potem, potem je na vse grlo zarjovel grozen uuuuaaaa.

Kako je smrt zdrvela nad hišo. Zdaj je stala visoko gori na strehi, in pod njenimi velikanskimi koščenimi stopali so v posteljah, v velikih sobah, v kamricah, vsepovsod, sedeli bolniki v velikih belih srajcah, v svetlobi bornih luči, kakor prikazni, in groza je kakor velikanski bel ptič letela čez stopnišča in sobe. Grozno rjovenje je prodrlo vsepovsod, vsepovsod je prebudilo speče iz nemočnega spanca in vsepovsod je prebudilo strašljiv odmev: pri rakavih bolnikih, ki so komajda zaspali in jim je zdaj v črevesju spet začel teči beli gnoj, pri tistih prekletih, ki so jim gnile kosti, počasi, kos za kosom, in pri tistih, ki se jim je na glavi bohotil grozen sarkom in jim od znotraj požiral, razjedal, izpijal nos, gornjo čeljust, oči ter odpiral na njihovem belem obrazu velikanske smrdljive luknje, velika žrela, polna rumene gnojnice.

Tuljenje se je dvigalo in spuščalo v strašljivih tonskih lestvicah, kot bi ga vodil neviden dirigent. Včasih je nastopil kratek interval, kratka dramatična pavza, spretno vstavljena, dokler se ni na lepem v nekem temnem kotu spet začelo, počasi naraščalo in se spet povzpelo do najvišjih tonov, v strašen, dolg in šibak jiii, ki je lebdel nad tem slavjem smrti kakor glas maševalca nad spevom cerkvenega zbora.

Vsi zdravniki so bili na nogah, vsi so tekali sem in tja med posteljami, v katerih so tičale rdeče otekle glave bolnikov, kakor velike repe na jesenski njivi. Vse medicinske sestre so s plapolajočimi belimi predpasniki letale po sobah, vihteč velike brizgalke morfija, doze opija, kakor ministranti nenavadnega bogoslužja.

Vsepovsod se je tolažilo, mirilo, uspavalo, vsepovsod so dajali injekcije morfija in kokaina, da bi pomirili kaos, vsepovsod se je demantiralo, po vseh posteljah so razdelili pomirjajoče biltene. Vse sobe so bile razsvetljene in videti je bilo, da s svetlobo, ki se je vračala, bolečine bolnikov počasi popuščajo. Rjovenje je polagoma zamrlo, prešlo je v tiho ječanje, in vstaja bolečin se je končala v solzah, spancu in otopeli resignaciji.

Jonathan je padel v topo omamljenost. Bolečina se je razdivjala, nazadnje se je zadušila v apatiji.

A ko so ga muke zapustile, so mu noge začele otekati, kakor veliki trupli, ki vzhajata na soncu. Kolena so mu v pol ure nabreknila do velikosti otroške glave, stopala so mu počrnela in postala trda kakor kamen.

Ko je dežurni zdravnik pri jutranjem obhodu stopil v njegovo sobo in dvignil odejo, je zagledal strahoviti oteklini pod obvezami. Naročil je, naj obveze odstranijo, samo ošinil je gnijoče noge, potem je trikrat pozvonil, in čez nekaj minut so porinili v sobo operacijsko mizo na kolesih. Nekaj mož je položilo bolnika tja gor. Odpeljali so ga in soba je ostala pol ure prazna.

Zatem so operacijsko mizo spet porinili noter. Na njej je ležal mali Jonathan, bled, s široko odprtimi očmi, za polovico skrajšan. Kjer so bile prej njegove noge, je bil zdaj debel okrvavljen sveženj belih krp, iz katerega je molel njegov trup, kot bi iz cvetne čaše molelo telo kakšnega eksotičnega boga. Možje so Jonathana vrgli v posteljo in odšli.

Nekaj časa je bil popolnoma sam in naključje je hotelo, da je v teh nekaj minutah še enkrat videl znanko iz sosednje sobe.

Spet so se odprla vrata, spet je videl beli obraz. Toda zdel se mu je tuj, komaj se ga je še spomnil. Koliko časa je minilo, odkar je govoril z njo.

Vprašala ga je, kako mu gre.

Ni ji odgovoril, ni slišal, kaj je vprašala, toda krčevito je poskušal potegniti odejo čim dlje čez obvezane štrclje. Ni smela videti, da je bila pod njegovimi koleni praznina, da se je tam vse končalo. Sramoval se je. Sram je bil edino čustvo, ki mu je ostalo.

Mladenka ga je še enkrat vprašala. Ko spet ni dobila odgovora, je obrnila glavo proč.

V sobo je prišla sestra, neslišno je zaprla vrata in z ročnim delom sedla k Jonathanovi postelji. In Jonathan je padel v nemirno dremavico, omamljen od bolečih posledic narkoze.

Nenadoma se mu je zazdelo, kot da se tapete v sobi ponekod premikajo. Zdelo se je, da se rahlo potresavajo sem in tja ter se napihujejo, kot da zadaj stoji nekdo, ki se upira vanje, da bi jih raztrgal. In glej, na vsem lepem so se pri tleh raztrgale. Kakor množica podgan so tam doli privrele na dan cele trume drobnih možičkov, ki so kmalu napolnile vso sobo. Jonathan se je čudil, kako se je lahko toliko teh palčkov skrilo za tapete. Udrihal je čez nered v bolnišnici. Želel se je pritožiti pri svoji paznici, a ko ji je hotel pomigniti, naj pride k postelji, je videl, da je ni tam. Tudi tapete so naenkrat izginile in tudi sten ni bilo več.

Ležal je v prostorni, ogromni sobi, zdelo se je, da se njene stene bolj in bolj oddaljujejo, dokler niso izginile zadaj v svinčenem obzorju. In ves ta grozni pusti prostor je bil poln majhnih palčkov, ki so zibali na ozkih ramenih velike modre glave, kakor morje velikanskih plavic na krhkih steblih. Čeprav so mnogi stali zelo blizu njega, Jonathan ni mogel razpoznati njihovih obrazov. Ko je hotel natančno pogledati, so se njihove poteze razblinile v same modre packe, ki so poplesavale pred njegovimi očmi. Rad bi vedel, koliko so stari, vendar ni več slišal svojega glasu. In prešinilo ga je: pa saj si gluh, saj ne slišiš več.

Palčki so se začeli počasi vrteti pred njegovimi očmi, v taktu so dvigali in spuščali roke, in počasi se je velika množica začela premikati. Z desne na levo, z desne na levo, mu je brnelo v glavi. Vedno hitreje se je množica vrte-la okoli njega. Zdelo se mu je, da sedi na veliki jekleni vrtljivi plošči, ki je začela z naraščajočo hitrostjo, vse bolj jadrno, vse bolj divje, krožiti okoli njega. Vrtelo se mu je, hotel se je prijeti, a nič ni pomagalo, odneslo ga je. Moral je bruhati.

Naenkrat je bilo vse mirno, vse prazno, vse je izginilo. Sam in gol je na velikem polju ležal na nekakšnih nosilih.

Bilo je zelo hladno, začelo je vihariti in na nebu se je dvignil črn oblak, kakor ogromna ladja s črnimi, napetimi jadri.

Zadaj na robu neba je stal moški, zavit v sivo capo, in čeprav je bil zelo oddaljen, je Jonathan natanko vedel, kdo je. Bil je plešast, oči je imel globoko udrte. Ali pa sploh ni imel oči?

Na drugi strani neba je videl stati neko žensko ali mladenko. Zdela se mu je znana, nekoč jo je že videl, a to je bilo že davno. Nenadoma sta mu začeli postavi mahati, stresali sta dolge nagubane rokave, on pa ni vedel, koga naj uboga. Ko je dekle videlo, da ne namerava stopiti z nosil, se je obrnilo in odšlo. In dolgo jo je še videl odhajati v belo progastem nebu.

Nazadnje, čisto daleč stran, čisto v daljavi je še enkrat obstala. Še enkrat se je obrnila, še enkrat mu je pomignila. Toda ni mogel vstati, vedel je, tisti tam zadaj, s strašljivo mrtvaško glavo tega ni dovolil. In dekle je izginilo v samotnem nebu. Mož tam zadaj pa mu je vedno bolj mahal, grozil mu je s koščeno pestjo. Jonathan se je splazil z nosil in se odvlekel čez polja, čez puščave, medtem ko je spredaj letala prikazen, vedno dalj skozi temo, skozi strašno temo.





Ladja



Bila je majhna ladja, takšna za nabiranje koral, ki je križarila mimo Rta York v Arafurskem morju. Včasih so na modrem severu ugledali gorovje Nove Gvineje, včasih na jugu puste avstralske obale, kakor umazan srebrnkast pas, položen čez trepetajoče obzorje.

Sedem mož je bilo na krovu. Kapitan Anglež, dva druga Angleža, Irec, Portugalca in kitajski kuhar. In ker jih je bilo tako malo, so ohranjali dobro prijateljstvo.

Zdaj bi morala iti ladja dol proti Brisbanu. Tam naj bi jo raztovorili, nato pa bi šli možje vsaksebi, eni sem, drugi tja.

Pot jih je vodila skozi majhno otočje, desno in levo nekaj otokov, ostankov velikega mostu, ki je nekoč, pred davnimi časi, povezoval celini, Avstralijo in Novo Gvinejo. Zdaj je tam čez šumel ocean in globinomer celo večnost ni dosegel dna.

Z ladjo so zapluli v majhen, senčen otoški zaliv in se zasidrali. Trije možje so odšli na kopno, da bi poiskali otoške prebivalce.

Bredli so skozi obalni gozd, se nato mukoma plazili čez hrib, šli skozi deber, pa spet čez gozdnat hrib. In po nekaj urah so znova prišli do morja.

Nikjer na vsem otoku ni bilo ničesar živega. Nobenega ptiča niso slišali, nobena žival jim ni prišla na pot. Vsepovsod je bila strašna tišina. Celó morje pred njimi je bilo nemo in sivo. »Ampak nekdo že mora biti tu, hudiča,« je rekel Irec.

Klicali so, vpili, streljali z revolverji. Nič se ni zganilo, nihče ni prišel. Šli so ob obali, po vodi, prek skal in skozi obalno grmičevje, nikogar niso srečali. Visoko drevje je zviška gledalo nanje, kakor velika pošastna bitja, brezšumno, kakor velikanski mrtveci v grozni okorelosti. Nekakšna tesnoba, temna in skrivnostna, se jih je polastila. Vzajemno so si hoteli pregnati strah. A ko so pogledali drug drugega v bel obraz, so ostali tiho.

Končno so prispeli na rtič, ki je kakor poslednja štrlina, kakor poslednje pribežališče segal v morje. Na skrajnem koncu, kjer je njihova pot spet zavila, so zagledali nekaj, ob čemer so za trenutek odreveneli.

Tam so drug čez drugega ležali trije mrliči, dva moška in ena ženska, še v primitivnih oblačilih. Na njihovih prsih, rokah, obrazih, vsepovsod, pa so bile rdeče in modre lise, kakor nešteti piki žuželk. In nekaj velikih bul se jim je, kakor veliki griči, ponekod dvigalo iz razpokane kože.

Kolikor hitro so mogli, so mrliče zapustili. Ni jih pregnala smrt. Toda zdelo se je, da leži na obrazih teh mrtvecev skrivnostna grožnja, zdelo se je, da nekaj zlobnega nevidno preži v tihem zraku, nekaj, za kar niso poznali imena, a je vendarle bilo tam, neka neizprosna, ledena groza.

Nenadoma so začeli teči, opraskali so se na trnju. Naprej in naprej. Drug drugemu so skoraj stopali po petah.

Zadnji, Anglež, je enkrat obvisel na nekem grmu; ko se je hotel odtrgati, se je nehote ozrl okoli sebe. In zazdelo se mu je, da za velikim deblom nekaj vidi, majhno črno postavo, kakor žensko v žalni obleki.

Poklical je oba tovariša in pokazal na drevo. Toda tam ni bilo več ničesar. Smejala sta se mu, a njun smeh je zvenel hripavo.

Končno so spet prišli do ladje. Po vodi je zaplul čoln in jih pripeljal na krov.

Kot bi se skrivaj dogovorili, niso povedali nič o tem, kar so videli. Nekaj jim je zaprlo usta.

Ko je Francozx zvečer slonel čez ograjo, je videl, kako spodaj od vsepovsod, iz podpalubja, iz vseh odprtin in razpok, trumoma prihajajo armade ladijskih podgan. Njihova debela, rjava telesa so plavala po zalivu, voda se je vsepovsod lesketala od njih.

Brez dvoma, podgane so odhajale.

Šel je k Ircu in mu povedal, kaj je videl. Toda ta je sedel na ladijski vrvi, bolščal predse in ni hotel slišati ničesar. In tudi Anglež ga je jezno pogledal, ko je prišel k njemu pred kabino. Francoz se je obrnil in odšel.

Znočilo se je in posadka je šla dol v viseče mreže. Vseh pet mož je ležalo skupaj. Le kapitan je spal sam, na postelji zadaj pod krovom. Kitajčeva mreža pa je visela v ladijski kuhinji.

Ko je Francoz prišel s palube, je videl, da sta se Irec in Anglež zapletla v pretep. Premetavala sta se med ladijskimi zaboji in v obraz sta bila modra od besa. Drugi so stali okrog in ju gledali. Enega od Portugalcev je Francoz vprašal o vzroku dvoboja in dobil odgovor, da sta se moža začela mlatiti zaradi volnene niti za krpanje nogavic, ki jo je Anglež vzel Ircu.

Nazadnje sta se izpustila, vsak se je splazil v svoj kot kajute in tam obsedel, nem v zabavo drugih.

Končno so vsi ležali v mrežah, le Irec je zvil svojo in šel z njo na palubo.

Gori, skozi vhod v kajuto, je bila nato njegova mreža, ki se je ob rahlem zibanju ladje gugala sem in tja, videti kakor črna senca med kosnikom in ladijsko vrvjo.

In svinčeno ozračje tropske noči, polno težkih meglic in zadušljive sopare, se je spustilo na ladjo ter jo ovilo, mračno in brezupno.

Vsi so že spali v strašni tišini in njihovo dihanje je bilo od daleč slišati zamolklo, kakor izpod težkega pokrova velikanske črne krste.

Francoz se je branil spanca, a polagoma je začutil, kako omaguje v brezplodnem boju, in pred njegovimi zaprtimi očmi so stekle prve sanjske podobe, opotekajoče se znanilke spanca. Konjiček, zdaj nekaj mož z velikanskimi staromodnimi klobuki, zdaj rejen Holandec z dolgo belo mušketirsko brado in brki, zdaj nekaj majhnih otrok, za njimi pa je prihajalo nekaj, kar je bilo videti kakor velik mrliški voz, ki pelje po praznih ulicah v žalobnem somraku.

Zaspal je. In v zadnjem trenutku je imel občutek, kot bi tam doli v kotu stal nekdo, ki srepo bolšči vanj. Še enkrat je hotel na široko odpreti oči, toda neka svinčena roka jih je zaprla.

In dolgi valovi so se gugali pod črno ladjo, zid pragozda je metal senco daleč naprej v komaj osvetljeno noč in ladja se je potopila globoko v polnočno temo.

Mesec je pomolil rumeno lobanjo med visoki palmi. Za kratek čas se je razsvetlilo, nato je izginil v goste, plavajoče meglice. Le še včasih se je pokazal med plavajočimi cunjastimi oblaki, moten in majhen, kakor strašljivo oko slepcev.

Nenadoma je noč razklal dolg krik, ostro kakor s sekiro.

Prišel je od zadaj, iz kapitanove kajute, tako močan, kot bi se oglasil tik ob spečih možeh. Planili so iz visečih mrež in skozi somrak pogledali drug drugega v bel obraz.

Nekaj sekund je bilo tiho; nenadoma se je spet razleglo, nadvse glasno, trikrat. In kričanje je prebudilo strašljiv odmev v daljavi noči, nekje v skalah, zdaj še enkrat, čisto daleč, kakor zamirajoč smeh.

Možje so tipali za lučjo, nikjer je ni bilo najti. Potem so spet zlezli v mreže in kakor ohromljeni sedeli v njih čisto vzravnano, brez besed.

In čez nekaj minut so zaslišali, kako pridrsava čez palubo korak. Zdaj je bil nad njihovimi glavami, zdaj je prišla mimo vrat kajute senca. Zdaj je šlo naprej. In medtem ko so s široko odprtimi očmi bolščali drug v drugega, je prišel od spredaj, iz Irčeve mreže, še enkrat glasni, zategli krik smrti. Nato hropenje, kratko, kratko, tresoči se odmev in grobna tišina.

In naenkrat se je mesec kakor tolsti obraz kakšnega Malajca zrinil med njihova vrata, prek stopnic, velik in bel, ter se zrcalil v njihovi strašljivi bledici.

Njihove ustnice so bile široko razprte, čeljusti pa so se jim tresle od groze.

Eden od Angležev je poskusil nekaj reči, toda jezik se mu je v ustih obrnil nazaj, se skrčil; nenadoma mu je ves dolg padel čez spodnjo ustnico, kakor rdeča krpa. Bil je ohromljen in mož ga ni mogel več povleči nazaj.

Njihova čela so bila bela kot kreda. In na njih se je v velikih kapljah nabiral mrzel pot neizmerne groze.

In tako je noč minevala v fantastičnem somraku, ki ga je veliki, potapljajoči se mesec trosil spodaj po tleh kajute. Toda na rokah mornarjev so se včasih pojavili čudni liki, podobni prastarim hieroglifom, trikotniki, pentagrami, risbe okostnjakov ali mrtvaških glav, ki so jim rasla iz ušes velika netopirska krila.

Počasi se je mesec potopil. In v trenutku, ko je njegova velikanska glava izginila gori za stopnicami, so zaslišali iz ladijske kuhinje tam spredaj suho ječanje, nato pa čisto razločno tih meket, kakršen je značilen za stare ljudi, ko se smejijo.

In prvi svit je s strašljivo perutjo preletel nebo.

Drug drugega so pogledali v pepelnato siv obraz, splezali so iz visečih mrež in se s trepetajočimi udi odplazili gor na palubo.

Hromec z visečim jezikom je prišel zadnji. Hotel je nekaj reči, a je spravil iz sebe le obupno jecljanje. Pokazal je na jezik in ga s kretnjo na videz potisnil nazaj. Eden od Portugalcev je s prsti, modrimi od strahu, prijel jezik in mu ga stlačil v žrelo.

Stisnjeni tesno drug k drugemu so obstali pri izhodu in boječe oprezali čez palubo, na kateri se je počasi danilo. Vendar tam ni bilo nikogar. Le spredaj se je v svežem jutranjiku še vedno gugal v svoji mreži Irec, sem in tja, sem in tja, kakor velikanska črna klobasa.

In kot bi se magnetno privlačili, so se počasi, drgetajoč v vseh sklepih, približevali spečemu. Nihče ga ni poklical. Vsak je vedel, da ne bi dobil odgovora. Vsak je hotel to strašljivost odložiti za kar je mogoče dolgo. In zdaj so bili tam in z iztegnjenim vratom so bolščali v črni sveženj v mreži. Volneno odejo je imel potegnjeno do čela. In lasje so mu plapolali še prek senc. Toda niso bili več črni, to noč so postali snežno beli. Eden od mornarjev mu je potegnil odejo z glave in v tistem so zagledali bledi obraz mrliča, ki je s široko odprtimi in osteklenelimi očmi bolščal v nebo. In čelo in senca so bila posejana z rdečimi lisami in na nosnem korenu se je kakor rog prerinila na plano velika modra bula.

»To je kuga.« Kdo od njih je to izrekel? Vsi so se sovražno spogledali in se hitro umaknili iz strupenega območja smrti.

Na lepem je vse hkrati prešinilo spoznanje, da so pogubljeni. Bili so v neusmiljenih rokah groznega nevidnega sovražnika, ki jih je morda zapustil le za kratek čas. Še v tem trenutku se lahko spusti z jader ali se priplazi izza jambora; v isti sekundi lahko že pride iz kajute ali dvigne strašljivi obraz nad palubo, da jih kakor nor požene po njej.

In v vsakem od njih se je porodil proti sotrpinom temen bes, katerega vzroka si niso znali pojasniti.

Razšli so se. Eden se je postavil zraven ladijskega čolna in njegov bledi obraz se je zrcalil spodaj v vodi. Drugi so sedli nekam na klop na palubi, nihče ni z nikomer govoril, a vendar so vsi ostali tako blizu drug drugega, da bi lahko v trenutku, ko bi postala nevarnost otipljiva, spet stekli na kup. Toda zgodilo se ni nič. In vendar so vsi vedeli, bilo je tam in prežalo je nanje.

Nekje je sedelo. Morda sredi njih na palubi, kakor neviden bel zmaj, ki s tresočimi se prsti tipa za njihovimi srci in s svojo toplo sapo širi strup bolezni po palubi.

Mar niso že bili bolni, mar niso nekako čutili tope omamljenosti in prvega navala smrtonosne vročice? Možu na krovu se je zdelo, kot da se je ladja pod njim začela gugati in zibati, enkrat hitro, drugič počasi. Ozrl se je za drugimi in pogledal v same zelene obraze, ki so bili potopljeni v senco in so že nosili strašljivo bledo sivino v posameznih lisah na upadlih licih.

»Mogoče so tako ali tako že mrtvi in si ti edini, ki še živi,« si je rekel. In ob tej misli ga je od strahu ledeno spreletelo po telesu. Bilo je, kot da bi nenadoma iz zraka segla po njem ledena roka.

Počasi se je danilo.

Nad sivimi ravnicami morja, nad otoki, vsepovsod je ležala siva megla, vlažna, topla in zadušljiva. Majhna rdeča pika je stala na robu oceana, kakor vneto oko. Sonce je vzhajalo.

In muka čakanja na tisto negotovo je gnala može z njihovih mest.

Kaj naj bi se zdaj zgodilo? Treba je bilo vendar enkrat iti dol, treba je bilo kaj pojesti.

Toda misel, da bi bilo pri tem morda treba stopati čez trupla ...

Tam na stopnicah so zaslišali tiho lajanje. In nato se je najprej pokazal smrček ladijskega psa. Nato telo, nato glava – toda kaj je viselo iz gobca? In raskav krik groze je prišel iz štirih grl hkrati.

Iz pasjega gobca je viselo truplo starega kapitana; najprej so se prikazali lasje, nato obraz, nato celotno tolsto telo v umazani spalni srajci, pes ga je počasi vlekel na palubo. In zdaj je ležal gori pred stopnicami kajute, na njegovem obrazu pa so žarele tiste strašljive rdeče lise.

In pes ga je izpustil in se skril.

Nenadoma so ga daleč stran, v nekem kotu zaslišali glasno renčati, v nekaj skokih je od zadaj prišel spet naprej, ko pa je šel mimo glavnega jambora, je nenadoma obstal, se vrgel na hrbet in kakor v obrambi iztegnil noge v zrak. Toda zdelo se je, da ga nevidni zasledovalec neusmiljeno drži v krempljih.

Oči so mu izstopile, kot bi sedele na pecljih, jezik mu je pomolel iz gobca. Pes je nekajkrat zahropel, kot bi mu nekaj stiskalo žrelo. Stresel ga je poslednji krč, iztegnil je noge od sebe, bil je mrtev.

In takoj zatem je Francoz povsem jasno zaslišal ob sebi drsajoči korak, medtem ko je groza kakor brončeno kladivo tolkla po njegovi lobanji.

Hotel je zapreti oči, a mu ni uspelo. Ni bil več gospodar svoje volje.

Koraki so šli naravnost čez palubo, k Portugalcu, ki se je s hrbtom naslanjal na ladijsko steno in z rokami kakor nor grabil za ladijski bok.

Mož je očitno nekaj videl. Hotel je steči stran, zdelo se je, da hoče s silo odtrgati noge od tal, vendar ni imel moči. Videti je bilo, da ga je nevidno bitje prijelo. V tistem je kakor v preobilici napora razprl zobe in s kovinskim glasom, za katerega se je zdelo, kot da se dviga iz prostrane daljave, zajecljal naslednji besedi: »Mati, mati.«

Oči so mu ugasnile, obraz je postal siv kakor pepel. Krč v udih je popustil. In mož je padel naprej in s čelom močno udaril ob palubo.

Nevidno bitje je nadaljevalo pot, Francoz je spet zaslišal okorne korake. Videti je bilo, da se je bitje odpravilo proti Angležema. In strašljiva predstava se je ponovila. In tudi tu spet tisti dvojni klic, ki ga je poslednji smrtni strah iztisnil iz njunih grl, klic »Mati, mati!«, v katerem se je njuno življenje izteklo.

»In zdaj bo prišlo k meni,« si je mislil Francoz. Toda nič ni prišlo, vse je ostalo tiho. In bil je sam z mrtveci.

Jutro je minevalo. Ni se premaknil z mesta. Mislil je le na eno: kdaj bo prišlo. In njegove ustnice so ves čas mehanično ponavljale ta kratki stavek: »Kdaj bo prišlo, kdaj bo prišlo?«

Meglice so se počasi razkadile. In sonce, ki je bilo zdaj že blizu poldneva, je spremenilo morje v ogromno žarečo površino, v ogromno srebrno ploščo, ki je sama kakor drugo sonce sevala svetlobo v prostor.

Spet je bilo tiho. Tropska vročina je vrela vsepovsod v zraku. Videti je bilo, kot da se zrak kuha. In znoj je možu v potokih tekel po sivem obrazu. Njegova glava, na temenu katere je stalo sonce, se mu je zdela kakor velikanski rdeč stolp, poln ognja. Čisto jasno jo je videl od znotraj rasti v nebo. Vse višji in vse bolj vroč je postajal v notranjosti. Toda notri, čez zavite stopnice, katerih zadnje spirale so se izgubljale v belem ognju sonca, je čisto počasi lezel sluzast bel polž. Njegove tipalke so tipale pot po stolpu navzgor, medtem ko se je njegov vlažni rep še zvijal v vratu moža.

Mož je imel nejasen občutek, da je vendar pravzaprav prevroče, tega vendar pravzaprav ne more zdržati nihče.

V tistem – bum! – ga je nekdo z razžarjenim drogom udaril po glavi, po dolgem je padel na tla. To je smrt, si je mislil. In potem je nekaj časa ležal na žarečih ladijskih deskah.

Nenadoma se je spet zbudil. Zdelo se je, kot da se za njim izgublja tih, šibak krohot. Pogledal je gor in v tistem je videl: ladja je plula, ladja je plula, vsa jadra so bila polna. Napihovala so se belo in napenjajoče, a bilo ni nobenega vetra, niti najmanjše sapice. Morje je bilo mirno kot zrcalo, belo, pravi žareči pekel. In gori na nebu, v zenitu, se je razlivalo sonce, kakor velikanska gmota razžarjenega železa. Vsepovsod je kapljalo čez nebo, vsepovsod se je njegov ogenj lepil in zdelo se je, da zrak gori. Čisto v daljavi, kakor nekaj modrih pik, so ležali otoki, ob katerih so se bili zasidrali.

In na lepem je bila groza spet gori, orjaška kakor stonoga, ki je tekla po njegovih žilah, ki so tam, kjer se je z gomazenjem mrzlih nožic prebila skozi, skrepenele.

Pred njim so ležali mrtveci. Toda njihovi obrazi so gledali gor. Kdo jih je obrnil? Njihova koža je bila modrozelena. Njihove bele oči so zrle vanj. Začetno trohnenje jim je razmaknilo ustnice, lica pa nabralo v nor nasmeh. Le Irčevo truplo je mirno spalo v svoji mreži. Skušal se je počasi povleči ob ladijski palubi navzgor, bil je razmišljen.

Toda od nepopisnega strahu je bil šibak in nemočan. Klecnil je. In zdaj je vedel, zdaj bo prišlo. Nekaj je stalo za jamborom. Črna senca. Zdaj je z drsajočim korakom prišla čez palubo. Zdaj je stala za streho kajute, zdaj se je pokazala. Starka v črni starinski obleki, dolgi beli kodri so ji na obeh straneh padali na bled star obraz. Na njem je ždel par oči nedoločne barve, kakor par gumbov, ki ga je srepo gledal. In obraz je imela povsem posejan z modrimi in rdečimi gnojnimi mehurčki in čelo sta kakor diadem krasili rdeči buli, čez kateri je imela poveznjeno belo čepico z volančki. Njena črna krinolina je šuštela in starka se mu je približevala. V skrajnem obupu se je z rokami in nogami postavil pokonci. Srce mu ni več bílo. Spet je padel na tla.

In zdaj je bila že tako blizu, da je videl njeno sapo, kako ji plapola iz ust kakor zastava.

Še enkrat se je postavil pokonci. Levica mu je že ohromela. Nekaj ga je sililo, da je obstal, nekaj velikanskega ga je držalo. Toda boja še ni opustil. Z desnico je tisto nekaj potisnil dol, odtrgal se je.

In z opotekajočimi se koraki, brez zavesti, je zgrmel vzdolž palube, mimo mrtveca v mreži, tja spredaj, kjer se je velika vrvna lestev s konca kosnika dvigala k prednjemu jamboru.

Splezal je po lestvi navzgor, oziral se je okrog.

Toda kuga ga je zasledovala. Zdaj je bila že na prvih prečkah. Moral je torej više, više. Toda kuga ni odnehala, bila je hitrejša od njega, morala ga je dohiteti. Z rokami in nogami hkrati je segal med vrvi, stopal je sem in tja, zašel s stopalom v zanko, ga spet izvlekel in prispel gor. Kuga je bila tedaj oddaljena še nekaj metrov. Plezal je vzdolž najvišjega prečnika. Na koncu je bila vrv. Prispel je na konec prečnika. Toda kje je bila vrv? Tam je bil prazen prostor.

Globoko spodaj sta bila morje in paluba. In natanko pod njim sta ležala mrtveca.

Hotel je nazaj, toda kuga je bila že na drugem koncu prečnika.

In zdaj se mu je lebde približevala po lesenem drogu, kakor star mornar s pozibavajočo hojo.

Zdaj je manjkalo le še šest korakov, zdaj le še pet. Tiho je štel, medtem ko mu je smrtni strah v groznem krču razklenil čeljusti, kot da bi zazehal. Trije koraki, dva koraka.

Umikal se je nazaj, z rokami je segal v zrak, hotel se je česa oprijeti, prevrnil se je in hrupno zgrmel na palubo, najprej z glavo na železno platico. In tam je obležal z zdrobljeno lobanjo.

Na vzhodu se je nad mirnim oceanom hitro dvignil črn vihar. Sonce se je skrilo v debelih oblakih, kakor umirajoč človek, ki si potegne rjuho čez obraz. Nekaj velikih kitajskih džunk, ki so se izvile iz somraka, je s polnimi jadri ter z gorečimi molilnimi lučkami in zvokom piščali hrupno plulo pred viharjem. Toda mimo njih je šla ladja, velikanska kakor leteča senca demona. Na palubi je stala črna postava. In v soju ognja se je zdelo, kot da rase, in njena glava se je počasi dvigala nad jambore, medtem ko je vihtela mogočne roke v krogu kakor žerjav, ki leti proti vetru. V oblakih se je naredila medla odprtina. In ladja je zaplula naravnost v to strašljivo svetlobo.





Popoldan

Prispevek k zgodovini nekega dečka



Cesta se mu je kazala kakor dolga črta, ljudje, ki so hodili mimo njega, so se mu zdeli kakor same napihnjene bele lutke. Kaj pa so vedeli o njegovi blaženosti. Vprašal jo je bil, ta deček: »Vas smem poljubiti?« in ona mu je ponudila usta in poljubil jo je. In ta poljub se mu je vžgal globoko v srce, kakor velik, čist plamen, ki ga je odrešil, ki ga je osrečil, ki ga je navdal z blaženostjo. Bogovi, kar zaplesal bi od blaženosti. In nebo je plulo nad njim kakor velika, modra cesta, svetloba je potovala na zahod kakor ognjen voz in zdelo se je, da vse te žareče hiše odsevajo njegov žareči ogenj.

Občutil je močno, bučeče življenje, kot da ni še nikoli tako živel, kot da bi kakor ptič plaval visoko v zraku, potopljen v večnem etru, brezmejno svoboden, brezmejno srečen, brezmejno osamljen.

In nevidni diadem blažene sreče je ležal na njegovem oglatem otroškem čelu in ga lepšal, kakor se polepša nočna pokrajina, ko jo na široko razpara strela.

»Bogovi, ljubljen sem, ljubljen sem, kot me je najbolj mogoče ljubiti.« Šel je hitreje, začel je teči, kot da bi bilo običajno, umirjeno gibanje prepočasno za vihar, ki je bučal v njegovem srcu. In tako je zdirjal po cesti navzdol do plaže in sedel k morju.

»O morje, morje!« in povedal je morju o svojem doživetju, v kratkem vrisku, v trepetavem šepetu, v vrtoglavici nemega jezika. In morje ga je razumelo in mu prisluhnilo, morje, na katerega modri, doneči širjavi sta že toliko tisočletij odmevala orkan veselja in bebljanje muk, kakor večen vrtinčast vihar nad večno nedotaknjeno globino.

Skrbno je varoval svojo osamo. Če so prihajali ljudje, je skočil pokonci, stekel stran in se splazil med sipine. Ko so odšli mimo, je spet stekel k morju, katerega mogočna širjava je bila edina čaša, v katero je lahko nalil povodenj svojega neskončnega preobilja.

Polagoma je na plaži postajalo živahneje. Vsepovsod so izmed pletenih naslanjačev s strehoxi kukala bela oblačila, stare gospe so prihajale s knjigo pod roko. Svetli sončniki so se zibali na ozkih lesenih potkah, otroci pa so spet trumoma napolnili peščene gradove. Čolni na vesla so odhajali na morje, na velikih jadrnicah so se dvignila jadra. Neki fotograf je bredel po pesku, čez ramo je imel obešeno škatlo z jermenom.

Deček je pogledal na uro. Še pol ure, še devetindvajset minut, potem pa jo bo srečal. Prijel jo bo za roko, skupaj bosta šla v gozd, tja, kjer je čisto tiho. In skupaj bosta sedla, z roko v roki, skrita v zeleni goščavi.

Toda kaj naj ji govori, da se ji ne bo zdel dolgočasen? Kajti ona je že kakor mala dama, treba jo je kratkočasiti, treba ji je pripovedovati šale.

Le kaj naj ji govori?

Ah, sploh ne bo nič govoril, tudi tako ga bo razumela. Gledala si bosta v oči, te si bodo dovolj povedale.

In potem mu bo spet ponudila usta, on bo tiho vzel njeno glavo v roke, tako, tako – preskusil je na grmu košeničice – in potem jo bo poljubil, čisto tiho, čisto nežno.

In tako bosta sedela drug ob drugem v gozdu, drug ob drugem, dokler se ne bo stemnilo; o, kako lepo, kako lepo, kako neizmerno blaženo.

Nikoli več ne bosta zapustila drug drugega. On bo ves čas delal, nato bo hitro študiral in nekega dne se bo poročil z njo. In življenje se je zdelo otroku kakor jasna ravna cesta, ki teče na nebu večne modrine, kratko, preprosto, brez dogodkov, kakor večen vrt.

Vstal je in šel čez plažo, med igrajočimi se otroki, med ljudmi in pletenimi naslanjači. Priplul je parnik, reka ljudi je napolnila pomol. Zazvonilo je. Ničesar od vsega tega ni opazil, vse, kar je sicer pritegnilo njegovo pozornost, je izginilo. Njegovo oko je bilo usmerjeno navznoter, kot da bi moral porabiti ves svoj čas za to, da prouči novega človeka, ki se je na lepem izlegel iz njegovega zaprtega jedra.

Prišel je do klopce, na kateri naj bi srečal svojo malo prijateljico; ni je še bilo tam.

Pa saj je bilo še prezgodaj. Manjkalo je vendar še deset minut. Verjetno je morala najprej še popiti kavo, gotovo ji mati še ni pustila oditi.

Za nekaj minut je sedel na klopco, nato spet vstal, nekajkrat stekel sem in tja po majhnem krožnem nasadu dreves. Zdaj sta manjkali še dve minuti, zdaj bi jo pravzaprav že moralo biti mogoče videti. Po poti navzdol se je oziral za njo. Toda pot je ostajala prazna. Drevje ni skrivalo nikogar. Nežno pozlačeno od popoldanskega sonca je mirno stalo v brezvetrju, skozi listje pa je na pot trepetaje padala svetloba, kakor na dno zlatega potoka. Drevored je bil kakor velika, zelena, tiha dvorana in zadaj na vratih je trepetala majhna modra črta, tam daleč, kjer sta se drugo v drugo stekali morje in nebo.

Zadrhtel je. Čutil je, kako se je nekaj v njem zategnilo. »Zakaj ne pride, zakaj ne pride?«

»Oh, mar ni tisto njen klobuk, mar ni tisto oni beli trak? To je ona, to je ona.«

In duri njegove duše so se nenadoma odprle, počutil se je, kot da ga je stresel vihar, stekel ji je naproti. Ko je prišel bliže, je videl, da se je zmotil. To vendar sploh ni bila ona, to je bil nekdo drug. In v istem trenutku mu je bilo, kot da bi se nekaj v njem zadušilo, kot da bi ga davili.

Nenadoma ga je prevzel enak občutek, kakršnega je imel nekoč, ko so ga peljali iz hiše, v kateri je stal ob smrtni postelji: nekakšen gnus ali odpor do samega sebe. Ta čudni, posebni občutek se ga je polastil vselej, ko se je srečal s čim neprijetnim, čemur se ni mogel izogniti, z matematično nalogo, z oceno.

A tako močno kakor pravkar ga ta občutek še ni prevzel. Skoraj ga je lahko okušal na jeziku, grenkega, kot nekaj sivega.

Bilo je, kot da mu je zastala kri; obšla ga je lenobnost, ki mu je bila grozljiva. Njegovo čelo je bilo majhno in sivo, kot bi mu ga kdo pokril s senco svoje roke.

Počasi se je vrnil h krožnemu nasadu. »Pa saj bo še prišla, gotovo.« Morda pač zamuja. Da bi le še prišla. Zaradi njega lahko pride četrt ure prepozno, da bi le sploh prišla.

Spet je pogledal na uro. Čas se je iztekel in sekundni kazalec je ves čas brzel naprej, kakor majhen, suh pajek v srebrni kletki. Njegova nožica je stopala na sekunde, ki so v črticah padale za njim, kot nekakšen majcen prah na majceni podeželski cesti.

Zdaj so minile že štiri minute, zdaj jih je minilo že pet. In minutni kazalec se je vzpenjal vse više po stopnicah svojega stopniščeca. Hotel ji je iti naproti. Toda, če bi zdaj prišla z druge strani – kaj bi bilo potem? In omahoval je – naj ostane, naj gre? A nemir ga je gnal naprej. Spet je stekel nekaj korakov po poti navzdol, potem je spet obstal, se spet obrnil.

Sedel je na klopco, gledal predse. In njegovo zaupanje se je z vsako minuto bolj izgubljalo. Do petih je hotel še počakati, morda še pride.

Iz daljave bi ga bilo mogoče imeti za starca, tako je sedel. Sključen, zalezen sam vase kakor nekdo, ki so ga zdelala mnoga leta skrbi.

Še enkrat je vstal in počasi naredil še nekaj korakov čez prizorišče svoje otroške tragedije.

Nekje daleč je slišal biti uro, toda biló je še prezgodaj. Primerjal jo je s svojo ročno uro. Seveda, tista tam je bíla prezgodaj. Tri minute je še manjkalo do petih.

In v teh treh minutah se je še enkrat dvignilo upanje v njegovem srcu, hrepenenje, kakor umirajoč plamen iz ugašajočega požara, kakor fanal življenja iz zadnjega srčnega utripa umirajočega človeka.

Zdaj, zdaj je nastopil ta trenutek. Zdaj je bílo v vseh stolpih iz mesta za gozdom. Videl je zvon, ki je nihal v bistrem zraku, gori v lini cerkvenega zvonika. In ob vsakem od teh donečih udarcev se je počutil, kot bi mu počasi, sunkoma, zato da bi mu podaljšali muke, trgali srce iz prsi. Tako, tako, zdaj bo kmalu zunaj, si je mislil.

Stolpi so obmolknili, spet je postalo tiho. V njegovih prsih pa je postalo čisto prazno, počutil se je, kot bi bila v njih velika, votla luknja, kot bi v sebi prenašal naokoli nekaj mrtvega.

Zdelo se mu je, kot bi mu bil kdo vlil v kri nekaj zatohlega. Od tega je njegova glava postala tako težka, od tega je postal tako truden.

Nad sončnim ribnikom, ki se je lesketal skozi drevje parka, se je pokazalo nekaj oblakov dima iz dimnika kopališke stavbe. Razblinili so se v vetru. Deček je odsotno gledal, kako so se raztapljali v svetlobi. Izza grmovja se je zaslišalo nekaj glasov. Prišlo je nekaj varušk, ki so potiskale otroške vozičke.

Sedle so mu nasproti, na klopco v krožnem nasadu, iz vozičkov so dvignile otroke, ki so se takoj prekopicnili čez kup peska.

Deček je vstal in odšel, počasi, razmišljen.

Spet je prišel dol na plažo. Spet je hodil med pletenimi naslanjači. Tam so še sedele stare gospe s knjigami, tam je stal fotograf pred skupino ljudi. Najverjetneje je povedal šalo, kajti vsi so imeli nasmejan obraz.

Strast ga je gnala k naslanjaču, v katerem je opoldne prejel poljub, gnala ga je kakor ladjico, ki jo vihar neusmiljeno podi na skalo.

Morda je sedela tam notri. To je bilo njegovo zadnje upanje. Previdno se je kradel med naslanjači, vse bliže. In videti je bilo, da mu rdeča zastavica na strehi maha, naj pride tja.

Zdaj je bil čisto blizu. Nedoločen strah mu je velel, naj se ustavi. Zaslišal je njen glas. Smejala se je. In nato neki drugi glas, ta je bil fantovski.

V loku se je previdno kradel dalje. Vrgel se je v pesek in se po vseh štirih plazil naprej. Ko je bil tako daleč, da jo je lahko videl, je legel za kup peska in dvignil glavo malo nad rob.

Sedela je nekemu fantu v naročju. Fant je nagnil njeno glavo navzdol, jo poljubil, nato pa glavo izpustil. Njegova roka je segla po njeni nogi in šla po njej počasi navzgor. Ona pa se je naslonila na njegovo ramo, daleč nazaj.

Deček je potegnil glavo nazaj in se splazil stran, mehanično je premikal eno nogo za drugo, eno roko za drugo.

Pravzaprav ni občutil ničesar, nikakršne bolečine, nikakršne muke. Imel je le eno željo – da se skrije, se nekam zaleze in nato čisto mirno obleži, da nekje v sipinskem ovsu najde prostor zase.

Ko je bil dovolj daleč, se je dvignil iz peska in odšel.

Med potjo je srečal sošolca, skril se je pred njim za neki šotor. Z desne je prišla mati in ga klicala k sebi. Delal se je, kot da ničesar ne sliši. Začel je teči, mimo pletenih naslanjačev in mimo ljudi. In med tekom ga je prešinilo, da je ta dan enkrat že tako tekel, opoldne, ko je bil tako srečen.

Premagala ga je bolečina. Hitro se je rešil po sipinah navzgor. Gori se je vrgel na tla, z obrazom med bilke. Sipinski oves je kimal nad njegovo glavo kakor gozd, nekaj kačjih pastirjev je pribrenčalo skozi bilke.

In bilo je prvič v življenju tega fantiča, da je v enem dnevu izpil čašo blaženosti in čašo muke, on, ki je bil obsojen, da ga bodo še pogosto pretresale skrajnosti najglobljih muk in najbolj divje sreče, kakor dragoceno posodo, ki je morala romati skozi mnogo žarečih plamenov, ne da bi počila.





Tat




Moto:

Aux sots je préfère les fous

Dont je suis, chose, hélas! certaine.xii

Baudelaire



»Bog, prisežem, izpolnil bom tvojo voljo. Kajti ti si gospodar, Gospod, in jaz sem tvoje orodje za vselej, od zdaj in do večnosti. Amen. Se pravi, da, da, naj se torej zgodi. Na kolenih sem te prosil, to veš, noč za nočjo, tukaj na Getsemaniju te podstrešne sobe: Oče, tebi je vse mogoče! Daj, da gre ta kelih mimo mene, vendar ne, kar jaz hočem, ampak kar ti! In zdaj se bom opasal in odrinil, kakor nekdaj Elija proti lažnim prerokom ali kakor Mojzes, ki je nastopil proti kólu plesalcev. Nobene takšne noči več, Gospod, sicer me boš spravil ob pamet, jaz pa jo potrebujem, kajti na ramena si mi naložil veliko delo.«

Padel je na tla in se priklonil pred angelom Gospodovim, ki je stal za pečjo, tam, kjer je visel površnik, tamkaj, kjer se je imel angel zdaj vselej navado prikazati.

Nato je vstal, vzel paket in šel.

Ni vedel, kako se je začelo. Pred nekaj leti se je v napadu nenadnega gnusa umaknil pred prijatelji. Kmalu so ga pozabili. Ničesar niso več vedeli o njegovem življenju. Če ga je kateri po naključju mimobežno videl, ga ni več prepoznal.

Čas je preživljal ob vsakovrstnih študijah, da bi odpravil muke svoje melanholije. Bil je – povrsti – biolog, astronom, arheolog, vse je nato opustil. Nič ga ni zadovoljilo. Vse ga je napolnilo le še z večjo praznino. In zdaj je živel v velikem penzionu, zakopan v svoji majhni podstrešnici, osamljen, nihče ga ni poznal, eden od mnogih osamljencev v tem velikem mestu.

Večere je preživljal tako, da je iz globin svojega naslanjača spremljal ugašajočo svetlobo in ladje oblakov, ki poleti s svojimi rdečkastimi gredlji potujejo na zahod, na plovbi proti novim, skrivnostnim deželam. Ali pa je pozno poleti, ko se začnejo dnevi severozahodnika, z velikimi in nenavadnimi tvorbami na nebu, gledal za nebeškimi živalmi, ki jih je jesen pošiljala čez zelene pašnike, za velikimi kiti, velikanskimi dromedarji in floto neštetih ribic, ki so nad oceani neba izginjale v neskončni modrini.

O vseh nenavadnih pojavih si je delal zapiske. Tako je nekoč pred vinsko rdečim ozadjem videl hudiča nad množico črnih teles, ki so ga častila; spet drugič je videl ogromnega netopirja, ki je bil z razpetimi krili kot da obešen na nebo, tako kot kmetje pribijejo netopirje na vrata senikov, ali pa je zagledal velikanski trijambornik ali drevje na gorah ali mogočne leve, ogromne kače, ki so bile položene okoli ramen neba, ali velikanskega meniha v sutani z vlečko ali može z nenavadnimi, dolgimi profili, in nekoč ognjenega angela, ki se je z veliko baklo dvigal po stopnicah etra.

Včasih je vse napolnjevala nenavadna, skoraj neslišna glasba, kakor bučanje oceanov v temi brezdanjih jam in podzemnih katedral.

Oblaki so bili njegov poslednji študij, poslednja vaba, najnevarnejše hudičevo delo.

Nekega večera je knjigo zažgal, in če je zdaj zaslišal vihar, ki je zvečer gnal čez obzorje škrlatnega bukentavra kakšnega oblaka, je zaprl oknice, jih od znotraj še zagrnil s črnimi cunjami ter se povsem pogreznil v temo in molk.

In takrat so se začeli oglašati glasovi, od daleč iz nekega kota, kakor po ceveh navzgor, pridušeno in trudno kakor tožbe mrtvecev, ki plavajo spodaj v žilah Zemlje.

Prve tedne jih ni razumel, a polagoma se je naučil njihovega jezika, čim bolj so se ga polaščali. In potem ko se je nekoč štiri dni postil in ko je štiri noči bedel, mu je bilo dano prvo videnje, in tedaj je prvič izkusil tisti občutek neskončne blaženosti in neizmernih muk.

Počasi kakor Kristusa, ki je moral dve leti vztrajati v grozotah puščave, so ga pripravljali na njegovo veliko pot. Kakšno trpljenje, kakšne grozote, kakšne neprespane noči, a tudi kakšna upanja, kakšna zamaknjenja, kakšna videnja. Potem ko se je njegovo telo povsem odvadilo mesa in potem ko je bila njegova kri končno očiščena zadnjega ostanka živalskih tvarin, je neke noči od glasu, ki se je kakor grmenje dvignil nad morjem, končno prejel sporočilo.

Da, ženska je bila izvorno zlo. Kristusovo delo je bilo zaman. Kajti kako naj bi bil odrešil ljudi, ko pa so vedno znova morali pasti nazaj v greh iz nuje, tako kot pade nazaj kamen, pa če bi ga zalučali nad oblake. V resnici so bili podobni ubogim muham, ki hočejo iz lonca medu, cepetajo in lezejo, a ne pridejo daleč, vedno znova morajo tja dol v greh, v sladkost. In na glas je prebral pri Marku 34. vrstico 15. poglavja: »Ob deveti uri pa je Jezus zavpil z močnim glasom: ‚Eloí, Eloí, lemá sabahtáni?‘ kar v prevodu pomeni: ‚Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?‘«

Vrstica 37: »Jezus pa je zaklical z močnim glasom in izdihnil.«

»Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« To so bile torej Kristusove zadnje besede in s tem je pokopal vso svojo veličastnost. V grozi smrti je spoznal poslednjo resnico. Njegovo delo je bilo zaman, njegov prihod v Jeruzalem, krvavo bičanje, bolečine, križev pot in dolge ure na temnem lesu. Bog ga je zapustil in njegovo delo je bilo zaman.

In to, da se je nebo stemnilo, da se je zagrinjalo v templju pretrgalo, da so mrtvi vstali iz grobov, vse to ni bilo nič drugega kakor bedni rekviziti slabe in nesmiselne komedije.

Da, in zaklical je z močnim glasom in izdihnil.

In bral je naprej, 17. poglavje Janezovega Razodetja:

»1. Tedaj je pristopil eden izmed sedmih angelov, ki so imeli sedem čaš, in spregovoril z mano: Pridi, da ti pokažem sodbo nad véliko vlačugo, ki sedi nad mnogimi vodami.

2. Z njo so se vlačugali kralji zemlje, prebivalci zemlje pa so se upijanjali z vinom njenega vlačugarstva.

3. Angel me je odnesel v Duhu v puščavo. Tam sem videl žensko, kako je sedela na škrlatni zveri, ki je bila popisana z bogokletnimi imeni in je imela sedem glav in deset rogov.

4. Ženska je bila oblečena v bager in v škrlat in bleščeče okrašena z zlatom, z dragimi kamni in z biseri, v roki pa je držala zlato čašo, polno gnusob in nečistosti svojega vlačugarstva.

8. Zver, ki si jo videl, je bila, a je ni, vzdignila se bo iz brezna, a pojde v pogubo. Prebivalci zemlje, katerih ime vse od začetka sveta ni vpisano v knjigo življenja, se bodo začudili, ko bodo videli, da je zver bila, pa je ni, in da bo prišla.«

»Zver, ki je bila, pa je ni, in bo prišla.« In globokoumnost teh besed ga je prestrašila.

Pred seboj je zagledal vrat te hudičeve živali v strašni žalosti, nad njenimi rogovi je viselo obličje ženske, nad njenim čelom je bil pečat smrti in okoli njenih ust grozen in presunljiv smehljaj, kakor odsev peklenskega brezna.

Tako je bilo torej treba vse narediti še enkrat, kajti živali še niso obvladali.

Zlo je bilo treba zgrabiti pri koreninah.

Adam je bil dober, dokler je bil sam, a ko se je Satan prikradel v sanje Boga in mu velel, naj ustvari žensko, je bil trenutek greha že vsajen v prihodnost rodov. Kdaj mora moški pasti, ali že s prvo žensko ali šele z njenimi hčerami, ni bilo določeno; da mora pasti, je bilo gotovo.

In Mesija se je ženski ognil. Zato ga je Bog v zadnji uri zapustil.

Obstajal je neki simbol; tam so se ženske vedno zbirale ali pa so tudi šle samo mimo in vsrkale iz njega novo moč, kakor kače, ki se včasih vrnejo v svoja skrivnostna podzemna mesta, da si priskrbijo nove strupe.

In ta simbol je visel tam, po cesti navzdol, dve ulici naprej, v svojem templju, in vse drugo, kar je bilo tamkaj še obešeno, je bilo tam samo zato, da bi skrilo to znamenje in moškim prikrilo skrivnost. Da, da, zato pa so se ženske vedno tako smejale, ko so v garderobi oddale dežnike. Bog mu je sam povedal.

Prvič jo je obiskal v dopoldanskih urah, ko so jo obkrožali mnogi, ki so vsi povrsti hoteli žrtvovati svoje srce na hudičevkinem oltarju. Takrat ni mogla tako paziti nanj, svojega sovražnika ni mogla takoj prepoznati. In tako se je lahko počasi privadil njenim očem. Vsak dan je ostal nekoliko dlje, vsak dan je bil potrpežljivejši in se vse bolj krepil za poslednji boj z zmajem, podobno kakor tisti Mitridat, ki je vzel vsak dan večji odmerek strupov, da bi si utrdil kri.

Na začetku je še uporabljal mnogotera branila pred urokom od hudega pogleda in tako je ob vstopu v dvorano vtaknil palec leve roke med kazalec in sredinec ali pa je nosil pri sebi srebrn falus. A polagoma se jim je lahko odpovedal in brez nevarnosti gledal ženski v oči.

In ta je nekega dne razumela, koga ima pred seboj. Nenadoma jo je spreletelo po obrazu, kakor bela senca spoznanja. Za trenutek se je odvrnila, potem pa sprejela boj z njim. V množici vseh tistih ljudi je gledala zgolj njega tam v kotu. Njune oči so se v prostoru srečale kakor bodali, ki gresta drugo proti drugemu, ali kakor veliki žreli praznega vsemirja, ki se hočeta požreti. Kdo bo pogoltnil drugega, katera večnost bo večja in bo pojedla drugo?

Kdor je tu zmagal, je izbojeval poslednjo zmago, nobenega sovražnika ni imel več, in vse okoli zmagovalca so bili bodisi neizmerna svetloba luči in korali sonc bodisi črno nebo, polno brezupnega molka, in nad kupi krst črni Belialov tron in velikanski prapori pekla.

In tako je v polni dvorani bil prvo bitko, prvi nemi boj, nihče ga ni videl, nihče se ni zmenil zanj, nihče ga ni občudoval. Med temi klavrnimi tepci ni nihče vedel, kaj je bilo tu storjeno, kaj se je tu zgodilo in o kakšnih usodah človeštva se je odločalo na tem strašnem nekrvavem bojišču. Če bi imel med bojem čas, bi jih vse nagnal k templju, te oderuhe in malikovalce. Toda ni se smel odvrniti.

Oči so ga začele boleti, žensko je videl le še kakor skozi rdeč ogenj, bilo mu je, kot da bo omahnil. Moral se je opreti na stol, a je zdržal.

In počasi ga je prevzemal občutek, da bo zmagal. Njene oči niso bile več tako stroge, ne več tako velike, ne več tako gotove zmage. Čez čelo ji je šlo nekaj podobnega senci, in videl je, kako postaja trudna in kako počasi popušča. Videti je bilo, kot da polagoma izginja iz ospredja, njeni obrisi so potemneli, njen obraz se je zmanjšal. In zdelo se mu je, kot da ženska tone nazaj v skrivnostno pokrajino za seboj, kakor v kopreno zelene in mirne vode.

In naenkrat je bila zgolj tista običajna Mona Liza Gioconda, mimo katere so kakor čredo prašičev vsak dan gnali horde Angležev in Američanov.

Prva bitka nebeške vojne je bila dobljena. Padel je v naslanjač.

Pozneje, ko je odhajal, se je na vratih še enkrat ozrl k njej. Njune oči so se še zadnjič srečale in prestregel je pogled, ki naj bi bil posmehljiv, a je bil kakor tanka plast nad morji besa. In še enkrat jo je obvladal in spodil nazaj v njeno skalnato pustoto. Ko je šel skozi vrata, je vedel, da gleda za njim, in imel je občutek, kot bi mu za hrbtom stal zavraten morilec. Vendar ni zabodel, izgubil je pogum.

Bil je zunaj v sijaju ulic in moral se je zbrati, drugače bi zaplesal in zapel in izkričal svojo blaženo srečo v porajajočo se vročino neba.

Popoldne se je zabaval s tem, da se je nagibal daleč skozi okno in gledal ljudi spodaj. Pri tem je jedel vrečko sliv in metal koščice na drobcene človeške glave. »Ko bi vedeli,« si je pri tem mislil, »ti prekleti filistri, ko bi ti idioti le vedeli,« in njegova razmršena košata brada se je stresla od glasnega smeha.

Takrat je začel obiskovati svojo sovražnico tudi ob urah, ko je bilo v Louvru prazno, ko se slike prebudijo iz dnevnega spanca, proti večeru, ob skrivnostnih urah, ko svetloba zapusti popoldan in ko postane v somraku zapuščenih dvoran vsaka glava v ječi svojega okvirja globlja in bolj tuja.

Prešlo mu je v navado, da ji je od daleč prisluškoval, ko se ji je zdelo, da je nihče ne opazuje, in šele potem stopil naprej.

Nikdar ni bila tako lepa kakor takrat, ko ji je ogenj zahajajočega sonca v prahu sobe trepetaje ležal na čelu in so se ji temni lasje začeli svetiti kakor od lastne svetlobe. Tedaj se je zdelo, da rase iz temnega ozadja, da postaja meso in da se sonči v svetlobi lastne brezsramnosti. Morda je bila to ravno ura, v kateri je bila nekoč duša tistega nizkotnega umetnika na voljo hudiču, da jo sprejme. Kajti na obrazu ji je včasih ležalo nekaj kakor spomin na davno, oddaljeno uro, polno skrivnostne naslade.

Da, vsakdo drug bi ji šel na limanice in včasih bi tudi on postal šibak, a takrat je v duhu zaklical h Gospodu in Gospod mu je napolnil srce s sovraštvom in nebeškim srdom.

In potem je stopil naprej. Čutil je njeno prestrašenost, videl je, kako jo je zmrazilo in kako se ji je na čelu zarisal odpor do njega. In potem se je spet začel boj. Tiho in nemo, dan za dnem. Včasih je že mislil, da jo je prignal tako daleč, da si sploh ne upa več v boj. Takrat je visela v svojem okvirju kakor navadna slika, njene oči so bile brez leska, nad njo je ležala nekakšna nizka sopara otožnosti in kesanja. Takrat je imel usmiljenje do nje, ni je več mučil. Motril jo je z očmi zdravnika, ki je prišel, da jo reši. Treba bo narediti velik rez, to bo brez dvoma operacija na življenje in smrt, treba jo bo oslepiti, a če pri tem podleže, morda najde milost pri Bogu; treba jo je vsaj prisiliti k pokori, kajti v nebesih bo večje veselje nad enim grešnikom, ki se spokori, kakor nad devetindevetdesetimi pravičnimi, ki pokore ne potrebujejo.

Toda naenkrat se je spet smejala in spoznal je, da se mu je zgolj rogala, da je bilo vse zgolj nesramno pretvarjanje.

Čuvaji niso več pazili nanj.

O norcu so zbijali šale, drugače pa se zanj niso posebej menili. On jih je vselej zelo vljudno pozdravil in kdaj pa kdaj so dobili dobro napitnino, če je hotel ostati dlje, kot je dopuščal pravilnik. Takrat ga je eden od čuvajev spustil ven pri zadnjih vratih.

Avgusta je več mladih ljudi napravilo samomor. Kot motiv so časniki v vseh primerih navajali ljubezenske bolečine. Očitno je Bog to bral. Kajti to je vzel za povod, da ukrepa odločneje.

Angel, ki je navadno posredoval nebeška sporočila, mu je že več dni nakazoval, da je ura dejanja blizu, in tega dne mu je povedal, da je nebeški svèt določil 17. avgust.

En cel dan ni šel tja, zato da bi postala nemirna, zato da bi ji z udarcem, ki ga je zadal njeni navadi, zmedel misli. Ubral je dobro taktiko, to si je vsaj skušal dopovedati. V resnici ga je, potem ko mu je angel prinesel sporočilo, naenkrat popadel strah. Stekel je iz stanovanja, da bi prišel med ljudi, hotel se je skriti pred Bogom. Toda Bog ga je zasledoval. Vsepovsod ga je videl med omnibusi, med ljudmi. Vsepovsod, kamorkoli je stekel, na hišnih tablicah, tramvajih, nenehno je srečeval številko 17, ravno to, ki bi jo med vsemi tako rad izbrisal. Prepričan je bil, da bo, če dvigne oči, videl številko 17, in videl jo je.

Za seboj je zaslišal nekaj besed, iztrganih iz pogovora: »ko trobentač stopi skozi vrata«, »ampak to bi bilo vendar že jutri«, »aha, jutri smo vendar 17.«.

S tem je bilo odločeno. Ljubi Bog je povsod poslal za njim svoje policiste, ne bo se mu mogel izmuzniti. Spomnil se je tistih besed: »Če bi prišel do konca morja, bi bil ti vendarle tam.« Da, pred Božjim obličjem se ni bilo mogoče skriti nikjer, razen če bi zlezel v ognjeni Satanov goltanec.

To s trobento je bilo očitno namigovanje na poslednjo sodbo in kazen, ki je bila določena za njegovo nepokornost. In obrnil se je in se vdal v usodo.

Popoldan, noč in jutro je preživel ob molitvah. Pred Bogom je ležal v prahu, ponižal se je, vso svojo dušo je raztrgal in pustil, da se je Bog izlil vanjo kakor dim, kakor fluid. Opolnoči je njegova svetilka ugasnila. V temi je molil naprej. In na konicah prstov, s katerimi je mahal v temini, je zasijala šibka modra svetloba, kakor Elijev ogenj, kot bi Božja moč kakor tok vodila vanj, da ga napolni z očaranostjo.

Kakor bojevnik se je izprsil od moči, vse mesto bi lahko hipnotiziral, nočna obzorja bi lahko prisilil, da pokleknejo pred njim na črna kolena, in temni ocean bi vlekel za seboj kakor velikanski viharen plašč, če bi šel od tod.

Čim bolj se je pokoraval Bogu, tem bolj goreče je postajalo njegovo hlepenje po tem, da se meri s knezi pekla, belcebubi in velikanskimi leviatani brezna. Kajti seveda, tudi oni so se pripravljali.

Morda jih je že na sto tisoče prežalo za sliko, morda so navzgor skozi skrivnostne gore za hrbtom boginje izvrtali ogromne rove, v katerih so sedeli v ognjenih viteških oklepih, da ga napadejo, ko se bo hotel dotakniti slike. Potem bi trume iz pekla planile z vikom, smradom, nočjo in plameni, Satanove kohorte, ki so prišle, da njega, Louvre, Pariz, Francijo, svet, vse zažgejo in pogoltnejo.

In jutri ob tem času bo tu morda spet kaos, nebo brez zvezd, in velik sit zmaj bo na konici repa plesal nad plameni.

In zdaj je prišla ta ura.

Ni bilo več poti nazaj.

Bog je spregovoril.

Stal je spodaj pri vratih, kolena so se mu tako grozno tresla, tako slabo je obvladal svoje živce, da se je moral nasloniti na zid.

Da bi vse še enkrat premislil, da bi se pomiril, se je hotel najprej še malo sprehoditi. In tako se je izgubljal po nekaj cestah, polnih ljudi. Toda ni mu uspelo ponikniti. Kajti v svoji polnosti, v svoji brezciljnosti in minljivosti sta njegova veličina in osama ves čas žareli ven kakor ogenj večne luči ali kakor korak nevidnega boga, ki roma po ulicah mest. Nekateri ljudje so ga gledali. Videti je bilo, da se mu čudijo. Toda oči je skrival za velikimi naočniki, da ne bi izdal njihovega leska. Ustnice so se mu premikale v molitvah. Scefrani škrici črnega suknjiča so plahutali za njim in velik klobuk mu je ob vsakem koraku zdrsnil bolj na čelo. Ko je prečkal cestni nasip, je neki stražnik pogledal za njim.

Bitka bi se morala začeti že doli ob Seni, kajti pekel je premaknil svojo predstražo daleč naprej. Ko je šel pod drevesom, na katerem je neki moški žagal veje, mu je ena padla naravnost na glavo. Pogledal je gor in v tistem je videl vse nebo napolnjeno z demoni, stotine in stotine jih je jahalo na rdečih oblakih, hudiči z velikim rogom na čelu, drugi s pozavnami, mogočni konji so se vzpenjali v nebo, velikanske sulice so švigale okrog in strahovit krik je napolnil severozahodno nebo daleč prek strehe Louvra. Kri mu je izginila z obraza. Kljub popoldanski vročini je napadel njegovo telo strašen mraz. Njegove žile so bile kakor skrčene korenine, možgani pa so se mu kakor vrtavka obračali v ožini lobanje.

V strahu je začel glasno moliti. Nekaj otrok, ki so se igrali na ulici, je steklo za njim. Skušal se je spet dobiti v oblast, stopil je k stojnici s pijačo, naročil limonado. Potem je mirno in obvladano nadaljeval pot. Otroci so se porazgubili.

To je bila njegova poslednja šibkost, od tedaj je bil pri njem Bog.

Vstopil je v Louvre, s paketom pod roko. Vratar ga je pozdravil, on pa mu je dal napitnino. Gori je bilo že prazno in zgolj težak molk vseh tistih slik je bil v mračečih se dvoranah, kakor molk ljudi, ki so o nekom govorili. Približal se je in nenadoma so utihnili. Toda videti je bilo, da zlobni pogovori teh nižjih hudičev, teh senc in mrtvecev še pozvanjajo v prostoru in še naprej zvenijo v njegovih ušesih.

Neki čuvaj je spal na stolu v somraku. Ko je zaslišal korake, se je zbudil; pogledal je na uro, bil je čas, da zaprejo.

Blaznež je stopil k njemu, mu dal kovanec za pet frankov in rekel, naj čez dve uri pride ponj in ga spusti ven. Čuvaj je vzel napitnino in med glasnim zehanjem odšel.

Zdaj je bil popolnoma sam, osamljenec na najbolj oddaljenih predgorjih življenja, pod grozotami poslednjih in nevidnih skrivnosti. Vse mrtve oči ljudi minulih stoletij so ga ošabno gledale iz teme svojih okvirjev, ko je šel mimo njih. In zadaj je ves čas slišal šumenje in šepetanje, kot da samo čakajo, da bo mimo in se bodo norčevali iz njega. Videti je bilo, da po vseh kotih nekdo čaka nanj, nekaj velikega in temnega, in ko se je približal, je odšlo, pred njim. Za seboj je zaslišal korake, kaj je to? Obstal je. Koraki so utihnili. Šel je naprej in spet so se pojavili. Nenadoma je spoznal, da je bil to zgolj oddaljen odmev njegovih lastnih korakov.

Postalo je temneje, videti je bilo, da se po nebu približuje nevihta. Zunaj je napolnilo zrak strahovito bučanje. In zgoraj pred enim od oken je gnalo mimo kup listja in prahu. Nekje daleč v dvoranah se je dvignilo šumljanje, veter je nekje našel pot v notranjost, bilo je kakor ječanje in blaznežu je od groze zledenela kri v žilah.

Za vhodom v Giocondino sobo je stal velik naslanjač. Mož se je spustil na roke in se tako po vseh štirih, kakor žival, odplazil skozi predprostor, hitro skozi vrata, ter se skril za širokim naslonjalom.

Izgubil je ves pogum in strah ga je stresal s svojo velikansko pestjo sem in tja. Najraje bi se obrnil. A če bo zdaj šibak, bodo hudiči gotovo planili po njem, v dveh sekundah mu bodo zavili vrat. Obležal bo tu kakor izpraznjena vreča in ljudje bodo morali spet tisočletja čakati na odrešenje. Poskušal je razmisliti, hotel se je osvoboditi iz krempljev strahu. Trudil se je, da bi se obvladal. Poskušal je misliti na kaj nepomembnega. Štel je rese na naslanja-ču, začel je moliti in končno je, ker nihče ni prišel, začelo njegovo razburjenje popuščati. »Zgodi se tvoja volja,« je še enkrat tiho rekel, nato pa previdno pomolil glavo izza naslanjača.

In tam je visela.

Videla ga je, ostala je mirna, še prestrašila se ni. Bila je torej že obveščena, morda ga je videla, že ko se je plazil noter.

V temi oblačnega neba se je zdelo, da ji obraz trojno žari od laži in zlobe. Le kaj je bilo krivo, da je bila videti tako zlobna? Na njenem obrazu je bila vendar komaj kakšna guba. A vseeno je bil pogled nanj strašljivejši, kot če bi bil čisto razbrazdan od gub besa. In nenadoma jo je lahko motril popolnoma mirno. Premeril jo je od čistega čela, za katero se je zdelo, da žari pod svetniškim sijem, pa vse do dlani, ki so vedele za vsako pregreho nečistovanja, za vsako izdajo, za igro z ostrimi bodali in za mešanje belih, nedolžnih strupov. Preiskoval je njen obraz. Hotel je ugotoviti, kje pravzaprav tiči njena podlost, vendar ni dobil odgovora. Dvignil se je izza naslanjača in čakal. Zdelo se mu je, kot da njene ustnice trepetajo od tihih besed, kakor metulji nad večerno livado.

Hudiča, zelo lepa je bila v svoji izprijenosti.

Je bila nema, je govorila? Ah, želel bi si boljših ušes, da bi lahko izvedel za vse njene podlosti in jih nato obsodil z dvojno pravičnostjo.

Kakšne modrosti brezna, kakšne misli pekla neki so prebivale za njenim čelom? V kakšne globine bi pogledal človek, če bi odsunil srebrne duri teh senc? O, Bog.

In od tišine mu je bučala kri v glavi, slišal jo je, kot bi mu mimo ušes šumela podzemna voda, v prostrani tišini teh dvoran, v kateri je morda podrhtevalo še nekaj besed iz tistih ust, kakor kaplje, ki padejo v srebrn umivalnik.

Čez obraz ji je stekla neka senca, kakor žalovanje. Zdelo se je, da so se ji usta zaprla, in molčala je.

Toda molk, ki je prihajal od nje, je bil kakor večen spev, kakor bučanje daljnih, modrih in neizmernih morij.

Vihar zunaj je ponehal. Le sem in tja se je v visokem drevju še pojavil kakšen izgubljen sunek vetra. Večerno sonce je vrglo v dvorano gorečo baklo, in globoke lombardijske barve na portretu so oživele v škrlatu, obleka je zašuštela in zaplamtela, rdeča svetloba se je dvignila čez obraz ženske in se zapletla v zlatih mrežah njenega tihega krohota. In zdelo se je, da se v mraku počasi razpršuje kakor vonj, kakor sapica, hribi za njo, njeno čelo, lasje, vse je hotelo počasi preiti v modro senco, njen smehljaj pa je še naprej plaval v svetlobi, tih kakor srebrn zvok peklenske harfe, njen smehljaj kakor globok in zlat odblesk Ahrimanovih poljubov, veliki Satanov pečat, ki je ogenj svojih objemov za vedno vtisnil v njene ustnice.

In zdaj je morala propasti. Da, morala je, tako mu je bilo ukazano. In konec koncev Bogu ni smel kljubovati. Kajti Bog vendar ni imel nikogar drugega razen njega.

Treba jo je bilo uničiti. Da, hudiča, bila je zelo lepa. Nič ni pomagalo, njena ura je odbila. In zadnja bitka se je morala začeti.

Obrnil se je, pokleknil na zemljo, potegnil na dan svojo biblijo in še enkrat prebral besede iz Apokalipse:

»Tam sem videl žensko, kako je sedela na škrlatni zveri, ki je bila popisana z bogokletnimi imeni in je imela sedem glav in deset rogov.

Ženska je bila oblečena v bager in v škrlat in bleščeče okrašena z zlatom, z dragimi kamni in z biseri, v roki pa je držala zlato čašo, polno gnusob in nečistosti svojega vlačugarstva.«

Da, polno gnusob …

Gosta siva griva mu je padla čez obraz, naočniki so mu zdrseli čez sivi nos, in ko je klečal tam, je bil podoben prastari opici, ki na koncu svoje temne votline čepi nad svojim žrtjem.

In bral je naprej, šesto poglavje Pisma Hebrejcem, četrto vrstico:

»Kajti nemogoče je take, ki so bili nekoč že razsvetljeni in so že okusili nebeški dar ter postali deležni Svetega Duha, take, ki so okusili dobro Božjo besedo in moči prihodnjega sveta, pa so padli, takó prenoviti, da bi se spreobrnili, ker sami sebi znova križajo in sramotijo Božjega Sina.«

Da, če bi se on odvrnil, če bi on, ki je bil videl nebo odprto, odrekel Bogu pokorščino, bi samega sebe izpostavil posmehu in samega sebe križal, sebe, pravega mesijo in Božjega sla. In pristal bi spodaj, v najglobljem breznu in drobovju pekla. Tu vendar ni bilo izbire.

Skril je knjigo, vstal, šel še enkrat skozi vse dvorane, vse je bilo prazno.

Vrnil se je, se še enkrat postavil za naslanjač, še enkrat zbral vse moči.

Bo zmagal, bo raztrgan? A bil je miren, nobenega strahu ni več občutil. Kar naj že plane nanj in ga raztrga. Še enkrat se je, obrnjen proti zgornjemu oknu, priklonil pred Bogom, priporočil mu je svojo dušo, nato pa šel počasi naprej in ob vsakem koraku nebo glasno prosil za pomoč.

Približal se je sliki. Nihče se ni ganil. Ozrl se je na vse strani. Le v temi mraka nekega kota je bilo videti, kot da se ziba nekakšna velikanska brezoblična senca.

Ženske se še ni upal dotakniti. Toda stal je tik pred njo in jo gledal. Svoje oči je za zadnjo bitko potopil v njene. In ona je odgovorila. Pekel je bil sprejel izziv.

In tam sta si stala nasproti, blaznež in ženska, razklan vihar in večna tišina.

Obraz mu je potemnel kakor umirajoča sveča, nad čelom ženske pa je ležal nekakšen medel svit brezčasne večnosti. In medtem ko se je zdelo, da se njemu obraz nenehno spreminja, celo v odrevenelosti krča, kot oblakov polno nebo nad viharnim morjem, je bil njen obraz kakor vodnjak, nad katerim potuje mnogo senc in podob, voda pa večno miruje.

Nič ni prišlo. Nihče ni prišel. In čas je mineval. Naposled je bilo treba nekaj storiti, sicer bo prepozno. Treba je bilo naposled storiti tisto zadnje, jo prijeti. Pa tudi če sekundo zatem pride tema in se Zemlja dvigne in se nebo udre, noč, kričanje, ogenj in hrup, in se ocean kakor besneč vihar vzpne nad večer in pogasne svetlobo zvezd. Morda so že držali roko nad njim. In še enkrat je skrivaj pogledal gor.

Potem je levico z razprtimi prsti počasi premaknil proti sliki, medtem ko je desnico za boj stiskal v pest.

Dotaknil se je njenih dlani, nič se ni zganilo. Prijel je njeno glavo, nič, čisto nič.

Dotaknil se je je tudi z desnico, nihče se ni zganil, vse je ostalo tiho, vse je ostalo temno.

Potem je prijel sliko za okvir, jo dvignil z nosilcev, položil na tla, ovil s papirjem paketa, ki ga je prinesel s seboj, in zdaj je bila videti kakor paket sam. Za trenutek se je naslonil na steno. Nato je vzel sliko pod roko in šel dol. Čuvaj mu je odklenil, voščila sta si lep večer, in izginil je v noč.

Naslednje jutro so že vsi časniki vedeli za krajo Mone Lize Gioconde.

Takoj so privili čuvaje, ti pa so se seveda bali izdati svojo malomarnost. Preprosto niso ničesar videli, čisto ničesar niso vedeli.

Stotine zapisnikov je bilo narejenih, cele trume ubogih potepuhov so prijeli vsepovsod po podeželskih cestah Francije in jih podvrgli mučnemu zasliševanju. Velikanske jate detektivov so gnezdile na vsakem čezocenskem parniku, sto tisoče policistov je tekalo po sto tisoče različnih sledeh. Vsi morilci in tatovi so imeli dobre dneve in vsi umetnostni zgodovinarji so začeli služiti v silnem tempu. Ves Pariz je zajela divja vrtoglavica in vsak lastnik predmestne trgovinice je moral imeti nad posteljo sliko Mone Lize.

Pomladna noč v Firencah. Nad oblimi, temnimi etrurijskimi hribi, spodaj na črnem nebu, je kakor svit vztrepetala mehka svetloba. In nad njimi se je dvignil mesec.

Nenadoma so se vse ceste, ki so se spuščale s hribov, kopale v njegovi beli svetlobi in vse strehe in vsi stolpi mesta pod njim so se prikazali iz noči, razpršeni, brez obrisov, kakor mesta zasanjanega kraljestva. Srebrni četverokotniki reke so se bleščali v temi mostov.

Obrnil se je, mesečev žarek je kakor zlata kaplja visel v njenih očeh.

Ni je bilo mogoče jasno videti, senca zavese se je premikala čez njen obraz. Le proga od brade do čela je bila nezastrta in se je svetila v mesečini. Morda je jokala?

Oh, ko bi jokala, eno samo kapljo, eno samo solzo kesanja.

Zaveso je povsem odgrnil z okna, še preden je ženska lahko postala pozorna na njegove gibe. Pravilno je domneval, niti na misel ji ni prišlo, da bi jokala. Na to čelo, polno pregreh, si ni upala stopiti nikakršna misel na kesanje. Še vedno je cvetela v svoji predrznosti, ki jo bo šele roka smrti prepodila z njenih ust.

Niti malo se ni poboljšala, odkar jo je zaprl tukaj, le še zlobnejša je postala, ta kurba. Morda je bil Satan vsako noč pri njej, medtem ko je on bežal čez pol sveta, da bi pozabil svojo ljubezen do nje.

Koliko prejokanih noči, hudič, Mona Liza Gioconda, Bog.

Ko je prišel v Firence, je najel to hišico nad mestom. In že kar prvo noč jo je hotel ubiti. Da, takrat pred tremi leti, tedaj je bil še močan. Ah da, in zdaj? Vsi ljudje na cesti so se mu smejali v obraz.

Enkrat je že držal nož na njenih očeh, vendar ni mogel zabosti. Kajti postal je šibak ob bridkem spoznanju, nenadoma je vedel, da jo ljubi. O moj bog, to je bilo najbolj grozno, ti obupni boji, ki so se takrat začeli, tedne dolgi. Vsako noč, če se ni zbal njenih oči, je konica noža stala nad njenim obrazom, a vsakokrat je roko spet spustil, in potem je vselej sedel tam v tistem kotu, zvit v klobčič kakor pretepen pes, in si je ni več upal pogledati.

Nekega dne jo je tukaj skril in zaklenil. In potem je odšel, kdo ve skozi koliko mest ga je ves čas gnal orkan njegove ljubezni, okoli Firenc, čez Španijo, Tunizijo, Grčijo, prek Alp, ves čas v krogu kakor majhen komet, ki se ne more več iztrgati iz svoda premogočnega sonca.

Nazadnje ni več zmogel. Bog ga je zapustil. In zdaj je ležal tu kakor razbitina, ki jo je vihar vrgel na grebene.

Bog je odšel. Morda je Bog umrl in je bil pokopan nekje v nebesih. Na njegovem stolu so zdaj morda sedeli čisto drugi bogovi.

Le še zadnjič je želel poskusiti, kajti ni hotel ljubice, ki se danes oklepa tega, jutri onega. Če bi opustila svojo potuhnjenost, če bi se nehala smejati, prav, za to ceno bi se pri priči zapisal hudiču in v večnem peklu ves čas sedel ob njenih nogah kakor majhen demon ali kakor majhen krilat metulj, večno nad velikanskimi vrtovi njenega vratu.

Mesec je ves prišel v izbo.

Vsi predmeti so se pomaknili nazaj in se skrčili v njegovi modri svetlobi.

Obraz Mone Lize pa je postal širok kakor jezero.

Šel je proti njej in rekel: »Hočem ti odpustiti, hočem te ljubiti, a ne smeš se več smejati.« In da bi ji dal čas, da spremeni obraz, se je obrnil proč.

Na stolu je zagledal svojo biblijo. Vrgel jo je skozi okno in slišal, kako je spodaj plosknila na tla. Potem je stopil k oknu in pokazal Bogu jezik.

Ko se je znova obrnil k njej, ni bilo še niti za las bolje. Sklenil je, da bo uporabil močnejša sredstva, kajti pred svojeglavostjo ženske se ni smel kazati šibkega.

In naenkrat je spoznal: na ustih moškega bi bil ta smeh blasfemija, nekaj nemogočega.

Oh, zaničeval jo je, toda ljubil jo je. In samega sebe je zaničeval, ker jo ljubi, to kurbo, ki je znala njega, Božjega svetnika, potegniti dol v blato.

Toda zdaj je bilo vse čisto vseeno, ljubil jo je pač in proti temu ni bilo mogoče narediti ničesar več.

A ta smeh je moral stran, ta prekleti krohot, tega vendar ni bilo več mogoče zdržati. In začel je svoje zaklinjanje.

Kakor satan je skočil proti sliki, trije skoki naprej in trije nazaj, roke so krilile v zraku, upognjene dlani je kakor par kljunov držal nad glavo, dolgi in zanemarjeni lasje pa so mu plesali po ozkih ramenih. Ob vsakem skoku je nekoliko klecnil in njegova velika črna senca je poplesavala ob njem na steni, vedno tri korake naprej in tri nazaj, kakor velikanski kenguru.

A nič ni pomagalo.

»Tako,« je končno pomislil, »nočeš, no, ti bom že pomagal. Najbrž misliš, da sem tvoj idiot. No, te bom že naučil kozjih molitvic.«

Prižgal je svetilko pred njo in ji jo pomolil pred nos, da bi jo malce požgečkal. Morda bo zdaj končno zavpila. In res je bilo videti, da je obraz nekoliko razvlekla, a le kot bi razmaknila ustnice v dvojno režanje, ki je le še bolj zasmehovalo njegovo jalovo naprezanje.

Naenkrat je svetilko odvrgel. »Kaj sem storil?« si je mislil in padel pred žensko na kolena, jokal je pred njo in ihtenje mu je stresalo ramena sem in tja.

In kar naenkrat jo je zaslišal, kako se prav glasno smeji. Tega pa ne prenese noben moški.

Vsa njegova ljubezen je izginila. Nenadoma je bil kakor kamen. Vstal je, pobral svetilko in se, z roko varujoč mali plamen, spustil po stopnicah. Odsev mu je tekel čez obraz, ki je bil rdeč in odrevenel.

Spodaj v kuhinji je poiskal velik nož, dolg in širok, takšen pravi za rezanje mesa. In potem je šel spet gor. Ko je stopil med vrata podstrešne sobice, je podržal svečo visoko v roki in pustil, da je soj stekel ženski čez obraz.

Preudarno je poiskal mesto, kjer je lahko začel. Oči so bile tisto najzlobnejše, gotovo. Lahko bi vzel tudi srce, jo kar takoj ubil, vendar to ne bi bilo zadostno maščevanje.

Stopil je k njej in postavil konico noža na notranji kotiček desnega očesa, zaril nož nekoliko noter in začel izrezovati oko. Veliko dela je imel, kajti staro platno je bilo trdo in togo. Končno je oko viselo le še na eni nitki. Iztrgal ga je in ga poteptal, ko je še trepetalo.

Z levim očesom je naredil enako, bilo pa je še bolj trdo, ni hotelo z njim, ko ga je pulil. In ko ga je končno spravil ven, je visel na njem še velik kos čela.

S tem pa ni bilo opravljeno še čisto vse. Zdaj so prišla na vrsto usta. Ni se mogel odpovedati temu, da jih še enkrat poboža, da še enkrat s kazalcem na rahlo pogladi te ustnice.

Potem pa je tam, kjer je bilo smejanje najzlobnejše, v desnem kotičku ust, zabodel.

Usta je zgoraj in spodaj do sredine izrezal in spravil ta kos platna ven. In potem je stopil nekaj korakov nazaj in kakor umetnik motril svoje delo. Moral se je zasmejati, prvič po celi večnosti. Ni si več dal opraviti z rezanjem, platno je zgrabil s pestjo in ga pulil ven, počez prek celega obraza, medtem ko se je od smeha držal za trebuh.

Strašna je bila videti, ta glava, iz katere je nenadoma planila smrt kakor jetnik iz svoje luknje. Glava s temi ogromnimi očnicami, kakor okna, za katerimi sedi tema. In ta velika, prazna usta, ki se res niso več smehljala, temveč so se razpotegnila v grozni smeh smrti, neslišen, in vendar glasen, neviden, in vendar tam, star in temen kakor tisočletja.

In nenadoma je, ko je sprevidel svoje dejanje, lahko spoznal bistvo stvari in vedel je, da ni ničesar, nobenega življenja, nobene biti, nobenega sveta, ničesar, le velika črna senca okoli njega. In bil je čisto sam zgoraj na skali. In če naredi le korak, pade v večno brezno.

Grozna utrujenost se ga je polotila. Pa saj tudi ni bilo več nobenega dela. V nekem kotu je počepnil pod strešno lino, kakor črna žival v četverokotniku modre mesečine.

Zaspal je. In ko je sedel tam, naslonjen na steno, z glavo, ki mu je visela med koleni, in z dolgimi rokami, ki so mlahavo ležale na zemlji, kot bi hotele odteči od njega, je bil kakor velik črn kup zbranega pepela, ki ga je zapustil še zadnji ostanek žerjavice.

Svetilka, ki jo je bil odvrgel, je padla na nekaj cunj, ki so začele počasi tleti.xiii Malo je trajalo, potem pa si je iskra utrla pot do kupa slame. Noter je zavel veter in iz suhih bilk se je izvila rdeča ognjena kačica.

Čez čas je na ulici nekaj pijancev, ki so zašli, videlo, kako sedi zgoraj na strehi velik rdeč ognjeni zmaj in z velikanskimi krili udarja po gorečem škarniku.

Stvar je stekla. Pijanci so začeli vpiti, odprlo se je nekaj oken, skoznje je zaplapolalo nekaj nočnih čepic, odprlo se je nekaj hišnih vrat, in tri ali štiri postave so stekle po ulici navzdol, proti rumeni svetilki policijske postaje.

Ulico napolnijo ljudje, hrup, pričkanje, otroško kričanje, policisti, vse strmi gor v ogenj. Goreč tram odstopi in s treskom pade na tla. Ponovno kričanje. Odstranijo nekaj ranjencev in mrtvecev.

Pridejo gasilci, brizge se pomaknejo v ogenj, in kjer voda trešči v plamene, se dvigne v noč mogočna rumena para. Velika lestev se kakor žerjav vrti v zraku navzgor, kjer visi iz strešne line starčeva glava.

Lestev se prisloni ob zid in nekaj gasilcev z velikimi čeladami pohiti po prečkah navzgor, kakor opice.

Ko so skoraj gori, se glava umakne noter. Zdaj je mogoče videti, kako gasilci skačejo skozi plamteče škarnike, na lovu za črno senco, ki beži pred njimi, ves čas skačejo sem in tja skozi vročino in tramove, kakor nekaj velikih hudičev, ki lovijo miš. Naenkrat divji lov izgine nekam v ozadje, v kadeči se oblak.

Ko so gasilci prišli skozi ogenj in gost dim do starca tam zadaj v njegovem kotu, je ždel na svežnju stvari. Nekaj velikega je držal pred obrazom, neko sliko, brez oči in ust, njegove oči pa so gledale gasilce skozi prazne izreze, velike in divje oči za masko, in njegov dolgi jezik je molel skozi prazna usta slike.

Sliko so mu hoteli vzeti, trdno jo je držal. Hoteli so ga skupaj z njo odnesti ven, brcnil jih je v trebuh.

Polovica strehe se je podrla in možje so se že začeli dušiti. Še enkrat so poskusili zvleči starca ven, on pa je z eno roko izpustil sliko, izpulil iznad glave plamteč škarnik z velikimi razbeljenimi žeblji in udaril z njim po obrazu enega od gasilcev, da se je ta zgrudil.

V tistem je druga dva gasilca popadla groza in pustila sta ležati oba moža, mrtveca in ranjenca,xiv hotela sta nazaj, ven, tja, kjer je bil zrak. Skočila sta v dim, ki jima je buhnil v obraz, vendar nista več našla poti, odvrgla sta čeladi, da bi bolje videla, spet stekla nazaj, mimo starca, na drugo stran, preskočila goreče ruševine, spet nazaj, spet mimo starca, in ko sta znova tekla mimo njega, sta še sredi obupa slišala za seboj njegov glasni krohot.

Zajeli so ju plameni. Z golimi rokami sta mlatila po njih, ves čas sta tekla, ves čas mlatila, naenkrat sta bila par gorečih ognjenih stebrov, še enkrat sta stekla nazaj, toda tam je bila goreča stena iz desk, na desno, tam je bil zid, nista mogla naprej, kričala sta in z dlanmi, ki so se jima pekle, udarjala po kamnih, nič, nič, ogenj jima je požiral lase, lobanjo, plameni so jima cefrali oči, bila sta slepa, ničesar več nista videla, ogenj jima je požiral obraz, meso jima je v kosih letelo z dlani, a še v smrti sta z zoglenelimi kepami pesti tolkla po zidu.





Opombe

ii Stanislas Marie Maillard (1763–1794) – francoski revolucionar, eden od vodilnih napadalcev na Bastiljo. (Opombe so prevajalkine.)

ii Nemško: Ballhaus. Športna dvorana, kakršne so med 15. in 18. stoletjem v Evropi postavljali zlasti na dvorih in ob univerzah (dve žogalnici – imenovani tudi balovž – sta nekoč stali celo v Ljubljani); namenjene so bile za jeu de paume – igro, ki je bila predhodnica tenisa. 20. junija 1789 so v tovrstni dvorani v Versaillesu poslanci tretjega stanu, ki so se tri dni pred tem razglasili za narodno skupščino, skupaj z nekaterimi reformam naklonjenimi predstavniki plemstva in duhovščine dali slavno prisego (serment du jeu de paume), da se ne razidejo, dokler Francija ne dobi ustave. Šlo je za eno najpomembnejših dejanj z začetka francoske revolucije.

iii Victor François de Broglie (1718–1804) – pomemben francoski vojskovodja in državnik.

iv Nemško: Damen der Halle. Mišljene so pariške branjevke (in med njimi tudi prodajalke rib), ki so 5. oktobra 1789 začele sloviti pohod na Versailles, da bi prisilile kralja k vrnitvi v stradajoči Pariz. Tudi ta pohod, ki se ga je udeležilo več deset tisoč ljudi in je dosegel svoj namen, sodi med ključne dogodke prvih mescev revolucije.

v Uvodna kitica znamenite cerkvene pesmi Martina Lutra Ein’ feste Burg ist unser Gott. Za prvi, deloma prirejen prevod celotne pesmi v slovenščino je poskrbel Jurij Dalmatin, pozneje pa jo je – skrajno svobodno – poslovenil tudi Anton Aškerc. Tukajšnji prevod odlomka je nastal v sodelovanju s T. i. Kornatsko šolo.

vi Ena od očitnejših vsebinskih nedoslednosti oziroma napak v knjigi: blaznež nekaj odstavkov pred tem nosi klobuk, tu pa je nenadoma govor o kapi. Tovrstni spodrsljaji – kot tudi tisti jezikovno-slogovne narave – so najbrž predvsem posledica dejstva, da je Heym te zgodbe napisal v zelo kratkem času in umrl, ne da bi jih pred objavo pregledal.

vii Rečni pristaniški bazen sredi Berlina.

viii Nemško: Schmisse. Brazgotine, ki so posledica ran iz študentskih sabljaških dvobojev. Teh dvobojev so se zlasti od druge četrtine 19. stoletja pa do začetka druge svetovne vojne udeleževali pripadniki nemških, avstrijskih in švicarskih študentskih bratovščin (v eno od njih je bil med študijem v Würzburgu vključen tudi Heym). Tovrstne brazgotine so bile prepoznavni znak srednjeevropskih akademikov, s tem pa tudi znamenje časti in pripadnosti višjemu sloju.

ix Pri citatih in polcitatih iz biblije je – z nekaj manjšimi vsebinskimi odstopanji in lektorskimi popravki – uporabljen slovenski standardni prevod, ki je dostopen na http://www.biblija.net (Sveto pismo stare in nove zaveze: slovenski standardni prevod iz izvirnih jezikov, Ljubljana: Svetopisemska družba Slovenije, 20052).

x Koliko mož je bilo na ladji in kakšne narodnosti so bili, pravzaprav ni jasno: Heym v uvodni predstavitvi sedemčlanske posadke ne omeni nobenega Francoza, poleg tega pa v drugi polovici zgodbe povsem pozabi tako na kitajskega kuharja kot na enega od Portugalcev.

xi Nemško: Strandkörbe (dobesedno ’košare za plažo’). Iz vrbovega protja in/ali lesa narejeno sedežno pohištvo za plažo. Zaprto je na vse strani, razen pri sedišču, in tako ščiti pred vetrom, soncem in dežjem. Značilno je predvsem za obale Severnega in Baltskega morja.

xii Ljubši od bedakov so mi norci / – eden njih sem, žal o tem ni dvoma. (Odlomek iz XVI. pesmi v Dodatku k Rožam zla; prevedla ga je Nadja Dobnik.)

xiii Spet večja vsebinska nedoslednost: nekaj odstavkov prej je starec odvrženo svetilko – ki jo Heym malo zatem preimenuje v svečo – pobral.

xiv Še en vsebinski spodrsljaj: iz prejšnjega odstavka ni razvidno, da je kdo umrl.





Anja Naglič

Ekspresionist z jakobinsko čepico in njegov Tat

V torek, 16. januarja 1912, se je Georg Heym s prijateljem Ernstom Balckejem okoli devete ure zjutraj odpravil drsat na poledenelo reko Havel zahodno od Berlina. Dan je bil jasen in zelo mrzel. Ob reki in na njej je bilo malo ljudi. Prijatelja sta se drsala od severa proti Wannseeju na jugu, vendar ne po označeni progi – za živahna športna mladeniča bi bilo to predolgočasno. Opoldne sta se ustavila v gostišču na otočku sredi reke, da se okrepčata in pogrejeta. Dve uri pozneje sta znova odšla na led. Kaj natanko se je nato zgodilo okoli tretje ure popoldne, ne ve nihče, a iz poročil prič, ki so bile takrat na obrežju in so od daleč slišale kričanje, ter iz poznejših izsledkov je mogoče rekonstruirati tole: Balcke je spregledal luknjo, ki so jo bili v ledeni skorji, približno dvesto metrov od vzhodnega brega, naredili ribiči, in padel vanjo. Takoj zatem, domnevno med poskusom, da bi rešil prijatelja, je zdrsnil v vodo tudi Heym. Balcke je zaradi udarca v glavo po vsej verjetnosti utonil zelo hitro, Heym pa se je skoraj pol ure boril z ledom in mrazom ter klical na pomoč. Toda nihče ni hotel tvegati življenja za neznanca, ki se je podal na nevarno območje; kakšne lestve ali vrvi pa tudi ni bilo v bližini. Ko so mu pošle moči, je v ledenici izginil še on. Njegovo truplo – obraz je bil spačen od groze, roke pa so bile razpraskane v divjem boju z ledom – so našli štiri dni po nesreči; Balckejevo šele več kakor dva tedna zatem. Umrla sta stara komaj dobrih 24 let.

Heym je kljub kratkemu življenju zapustil ogromno količino besedil: več sto pesmi, približno dvajset dramskih del in prav toliko kratkoproznih (večinoma sicer nedokončanih), ob tem pa še dnevnik (ki ga je pisal od sedemnajstega leta), številna pisma, zapise sanj in krajše spise, ki odstirajo njegove politično-ideološke in poetološke nazore. Sam je doživel le objavo peščice pesmi in odlomkov dramskih del v nekaj revijah in časopisih ter knjižno izdajo ene pesniške zbirke; velika želja, da bi videl uprizoritev katere od svojih zgodovinskih tragedij, se mu ni uresničila. Kurt Pinthus, urednik znamenite antologije ekspresionistične lirike Somrak človeštva (Menschheitsdämmerung, 1920), je Heyma ob njegovi smrti označil za »utelešenje Baudelaira, Poeja in Rimbauda«, deset let pozneje pa je o njem zapisal, da je bil »vse od Georga Büchnerja največji nemški pesniški in eruptivni talent«. Danes velja Heym za enega glavnih predstavnikov (zgodnjega) ekspresionizma in za enega najpomembnejših nemških pesnikov 20. stoletja.

*

Georg Theodor Franz Artur Heym se je rodil 30. oktobra 1887 v spodnješlezijskem (takrat pruskem, danes pa poljskem) mestecu Hirschberg/Jelenia Góra, ki leži sredi slikovite krkonoške pokrajine. Bil je starejši od dveh otrok pruskega državnega in vojaškega tožilca Hermanna Heyma in njegove žene Jenny; dve leti mlajša sestra Gertrud je bolehala za epilepsijo in starši so pozornost namenjali predvsem njej. Osnovno šolo in gimnazijo je Heym obiskoval v več krajih – v Gnesnu/Gnieznu, Posnu/Poznanju, Berlinu in Neuruppinu. Za to so bile krive predvsem očetove službene selitve, premestitev z berlinske gimnazije na provincialno neuruppinsko, kjer so bili dijaki pod nenehnim nadzorom in ob kršitvah strogih pravil dosledno kaznovani, pa si je mladenič prislužil kot kazen za šolski neuspeh in uporništvo. V »pregnanstvu« v »mali Sibiriji«, kot se je sam izrazil, je prebil skoraj dve leti in ostal upornik: poleg popivanja in ponočevanja je sodila k njegovim glavnim prekrškom ustanovitev šolske bratovščine (ki ji je pripadal pod imenom Brut). Po maturi je leta 1907 na očetovo željo začel študirati pravo – najprej v Würzburgu (tam se je za leto in pol vključil v eno od študentskih bratovščin), nato v Berlinu, zatem v Jeni in nazadnje spet v prestolnici. Potem ko je s težavo naredil pravniški državni izpit in nekaj mescev brez vsakršnega zanimanja opravljal obvezno pripravništvo na sodišču, se je odločil za nov poklic – želel je postati dragoman ali pa častnik. Vpisal se je na Inštitut za orientalske jezike Univerze v Berlinu in začel obiskovati tečaja kitajščine in angleščine, hkrati pa si je – ob očetovi pomoči – iskal mesto častniškega pripravnika. Po nekaj neuspešnih prijavah pri različnih polkih mu je nazadnje lorenski pehotni polk iz Metza poslal pozitiven odgovor, ki pa je prispel šele po njegovi smrti. Jeseni 1911 je kljub odločitvi, da se s pravom ne bo več ukvarjal, končal študij in postal doctor iuris.

Kmalu po nesreči na reki Havel se je okoli tragično preminulega mladega literata začel spletati mit. Heym, ki ga še danes označujejo za vizionarskega in zgodaj dozorelega umetnika, je dolga desetletja slovel kot divji »jezni mladenič«, ki je strastno preziral in na najrazličnejše načine izzival konvencije konservativne viljemovske (malo)meščanske družbe, utelešene tako v njegovi družini (z uradniško, veleposestniško in pastorsko tradicijo) kot v študiju prava. K njegovim ekscesom je oziroma naj bi, denimo, sodilo to, da si je sobo okrasil z lobanjami, ki jih je nabral na pokopališču; ponoči občasno uničeval izveske, ograje in ulične svetilke; se nekoč za božič preoblekel v berača in zaradi neprimernega vedenja skoraj pristal v zaporu; ter kot pripravnik na sodišču raztrgal spis iz zemljiške knjige in ga skušal odplakniti v stranišče, zaradi česar je bil nato odpuščen.

Leta 1955 je Hamburška državna in univerzitetna knjižnica po zaslugi Karla Ludwiga Schneiderja pridobila do takrat na več krajih in v zasebni lasti hranjeno Heymovo zapuščino. V šestdesetih letih so pod Schneiderjevo uredniško taktirko prvič izšla Heymova zbrana dela (od načrtovanih šestih zvezkov so bili izdani le štirje: v prvem je bila objavljena poezija, v drugem proza in drame, v tretjem dnevnik, sanje in pisma, v šestem pa dokumenti o Heymovem življenju in delu; četrti in peti zvezek sta bila predvidena za pojasnila, različice posameznih besedil in bibliografijo). Šele v tistem času so začele nastajati tudi prve temeljite študije o Heymu in njegovem pisanju, z njimi pa se je začela kritična demistifikacija avtorjeve podobe. Tako Heymova literatura, dnevnik in pisma kot tudi pričevanja njegovih sodobnikov razkrivajo senzibilnega in močno razdvojenega mladega človeka, ki so ga poleg divje radoživosti, ekstatičnega navduševanja, nastopaške želje po upiranju in izzivanju ter odkritega slavohlepja velikokrat prevevali tudi otožnost, obup, strah, občutki izgubljenosti, nemoči in osamljenosti. Ni bil le samovšečen, nadut in prepričan o svoji pesniški genialnosti, temveč pogosto tudi neusmiljeno samokritičen, negotov in sramežljiv. Ni se posvečal zgolj ljubljeni literaturi in osovraženemu pravu, bil je tudi navdušen športnik (igral je tenis, plaval, veslal, sabljal, hodil v hribe …). Stremel je po lepem in ljubezni ter si nenehno želel presegati vsakdanjost, se uresničiti onstran uniformnosti in konformnosti meščanskega življenja. V družini ni našel razumevanja za svoje literarno ustvarjanje, z očetom pa je bil – podobno kot še en pravnik, ki je hotel biti predvsem literat: vrstnik Kafka – sploh v zelo konfliktnem odnosu, polnem mešanice sovraštva in sočutja (na Heyma je gotovo pomembno vplivalo tudi to, da je oče, na zunaj trd pruski uradnik, leta 1899 doživel živčni zlom in odšel za leto dni na zdravljenje v sanatorij). Dolgotrajno prijateljstvo je Heyma povezovalo zgolj z Ernstom Balckejem, ki je bil prav tako pesnik. In šele z vstopom v Novi klub, slabi dve leti pred smrtjo, je Heym prišel med ljudi, ki so ga kot umetnika cenili, podpirali in mu pomagali, da je postal opažen literat.

Heymov značaj, samopodobo in odnos do sveta dobro ponazarjajo tile odlomki iz njegovega dnevnika. 20. julij 1909: »Ljubim vse, ki imajo razklano srce, ljubim Kleista, Grabbeja, Hölderlina, Büchnerja, ljubim Rimbauda in Marlowa. Ljubim vse, ki jih množice ne častijo. Ljubim vse, ki pogosto tako obupajo nad seboj kakor jaz skoraj vsak dan.« 29. november 1910: »Moja narava je kot v prisilnem jopiču. Pokam že po vseh možganskih šivih. Dramo bi moral že zdavnaj končati. Ampak zdaj se moram kot kakšna stara svinja, ki jo pitajo za zakol, basati s tem zagamano-usrano-ušivosvinjskim pravom, za kozlat. […] Takšno potrebo imam, da bi nekaj ustvaril.« 15. september 1911: »Mojbog – s svojim neizkoriščenim entuziazmom se bom v tem banalnem času še zadušil. Kajti jaz potrebujem silovite zunanje emocije, da sem srečen. V svojih živahnih fantazijah se vedno vidim kot Dantona ali kot moža na barikadah, brez jakobinske čepice si sebe pravzaprav sploh ne morem zamisliti. Zdaj se nadejam vsaj vojne. Tudi to ni nič. […] jaz, človek stvari, jaz, razklano morje, jaz, vselej v viharju, jaz, zrcalo zunanjosti, prav tako divji in kaotičen kakor svet, jaz sem žal tak, da potrebujem ogromno, navdušeno občinstvo, zato da sem srečen […]« 9. oktober 1911: »Ne vem več, kam pelje moja pot. […] Takšne mešanice, kot sem jaz, gotovo še nikjer ni bilo, pravzaprav bi to moralo voditi naravnost v blaznost. Najraje bi bil, pomislite, kirasirski poročnik, danes, jutri pa bi bil najraje terorist. […] Imam talent za najbolj veselo druženje s tovariši, za najčudovitejše popivanje, za klepetanje z ženskami, pet minut zatem pa sem neskončno žalosten, prazen, votel, zapuščen – in potem sem naenkrat spet umetnik.« 3. november 1911: »Za literarnega zgodovinarja bo gotovo zelo zanimivo nekoč pozneje slediti mojim potem. Mislim, da bo našel veliko zanimivega. Samo nekaj: postal bi bil eden največjih pesnikov, če ne bi imel takšnega svinjskega očeta. V času, ko sem potreboval razumevajočo skrb, sem moral porabiti vso moč za to, da sem držal tega podleža stran od sebe. Če mi kdo ne verjame, naj vpraša mojo mamo o moji mladosti.«

*

Pesmi je začel pisati Heym že leta 1899, dramatike se je lotil šest let pozneje, prvo prozno besedilo pa je napisal pri dvajsetih (ves preostali prozni opus je ustvaril leta 1911). Njegova prva objava sega v leto 1906 – takrat je v nekem šolskem glasilu z Balckejevim posredovanjem objavil dve pesmi. Kot izjemen pesniški talent je bil prvič opažen leta 1910, na javnih branjih v organizaciji že omenjenega Novega kluba (Der Neue Club) – marca 1909 v Berlinu ustanovljenega združenja študentov in mladih umetnikov, začetnikov zgodnjega ekspresionizma (Kurt Hiller, Jakob van Hoddis, Erwin Loewenson, Ernst Blass …), ki so s šokom, provokacijo in vitalizmom nastopali proti hipokriziji in politični apatiji viljemovske Nemčije, zagovarjali umetniško avantgardo in med junijem 1910 in aprilom 1912 organizirali devet literarno-glasbenogledaliških večerov pod imenom Neopatetični kabaret za pustolovce duha. Ti večeri so bili prava atrakcija in o njih so poročali tudi pomembni časopisi. Pesmi in nastopi nekoliko robustnega Heyma, ki se je zaradi govornih napak in treme med branjem pogosto motil, hkrati pa ni skrival želje po priznanju, so bili ocenjeni zelo različno. Vsekakor je članstvo v klubu pomenilo odločilno zarezo v Heymovem literarnem razvoju in konec njegove ustvarjalne izolacije. Užival je veliko podporo sočlanov in postal osrednja umetniška figura kluba. Med nekaterimi člani se je celo vnela bitka za to, kdo je odkril »pesnika Heyma« in kdo bo zaslužen za njegovo prihodnjo slavo; opazno pa je bilo tudi rivalstvo med njim in drugim najobetavnejšim »pustolovcem duha« van Hoddisom. Sledilo je nekaj revijalno-časopisnih objav pesmi in odlomkov dram (mdr. v naprednem in za ekspresionizem zelo pomembnem »tedniku za svobodnjaško politiko in literaturo« Die Aktion), konec leta 1910 pa je začel Heym na povabilo Ernsta Rowohlta za njegovo leipziško založbo pripravljati svojo prvo pesniško zbirko – Večni dan (Der ewige Tag). Rowohlt ni tedaj niti slutil, kakšno breme si je nakopal s tem vabilom: Heym namreč ni bil zgolj talentiran pesnik, temveč tudi skrajno naporna oseba – svojega potrpežljivega, diplomatsko uglajenega založnika je zasipal s pismi, polnimi nadležno ponavljajočih se vprašanj, podrobnih navodil in naivno-megalomanskih zahtev. Večni dan je izšel aprila 1911 in bil deležen mnogih pohval (eno od navdušenih recenzij je anonimno prispeval tudi avtor sam …). Toda kljub pozitivnim kritiškim odzivom in uspešnim nadaljnjim nastopom (v Berlinu in pozneje tudi Münchnu) so revije in založbe Heymove ponudbe za objavo še naprej pogosto zavračale.

Osrednji korpus Heymove poezije sestavljajo pesmi, v katerih je tematiziral vsebine, ki so postale značilne za ekspresionizem: od mračnih, demonskih podob bolezni, norosti, revščine, vojne, razpada in smrti do zmage brezimne množice nad posameznikom. Večina teh pesmi je formalno povsem tradicionalna, v njih pa je prepoznaven vpliv naturalizma in francoskega simbolizma. V Heymovih znamenitih apokaliptičnih vizijah velemestne bede, polnih nenavadne, drzne metaforike, so mnogi poznejši interpreti videli napovedi grozot prve svetovne vojne in povojnega trpljenja (ni si težko predstavljati, kako fascinantno, a obenem grozljivo je deloval na fanta, vajenega življenja v majhnih krajih, velemestni Berlin, kamor se je s starši in sestro preselil leta 1900). Na poznejšo ekspresionistično liriko je Heym – podobno kakor Georg Trakl – vplival predvsem z demonizacijo realnosti in estetiko grdega. In čeprav je pisal tudi dramatiko (ki je bila zanj sprva celo pomembnejša od poezije, a velja za najšibkejši del njegovega ustvarjanja) in prozo, je zaradi izjemnega in obsežnega opusa poezije zaslovel predvsem kot pesnik.

*

Heymova prozna besedila so, kot že rečeno, z izjemo enega nastala v letu pred njegovo smrtjo. Z Rowohltom se je o zbirki »novel«, kot je sam (ne povsem ustrezno) imenoval svoje kratkoprozne tekste, začel dogovarjati spomladi 1911 in nekaj mescev zatem mu je že poslal prvih nekaj besedil. Ko mu je jeseni oddal še zadnja, so založnika glede izdaje obšli pomisleki: 25. oktobra 1911 je mlademu avtorju sporočil, da se mu zdi popolnoma nemogoče »pridobiti tudi samo čisto majhen krog bralcev in odjemalcev za knjigo, ki obravnava zgolj in samo poblaznelo vročične bolnike, hromce in mrliče«. Toda Heym ga je z dolgim, užaljeno-izsiljevalskim pismom prepričal, da sta novembra 1911 vendarle podpisala pogodbo – knjiga naj bi izšla konec januarja 1912. Heym je zatem določil njen naslov, Tat (Der Dieb) – kako je prišlo do podnaslova Knjiga novel (Ein Novellenbuch), ni čisto jasno –, in vrstni red besedil, nato pa je sredi priprav na izdajo umrl (to skupaj z dejstvom, da je zlasti zadnji dve leti življenja ustvarjal v mrzličnem tempu, pojasni, zakaj novele ne slogovno ne vsebinsko niso povsem dodelane). Besedila so ostala pri njem doma in Rowohltu jih je od Heymovega očeta, ki je bil pravni naslednik sinove zapuščine in objavi kontroverznih novel ni bil naklonjen, uspelo dobiti šele po daljšem pregovarjanju. Knjiga je tako izšla šele februarja 1913 (ena od prvotno izbranih novel je bila na željo Heymovih staršev nadomeščena s Petim oktobrom, poleg tega pa je bilo črtanih nekaj mest, ki so se očetu zdela blasfemična). Do danes je bil Heymov Tat preveden v deset jezikov, nekatere od novel pa so se uvrstile tudi v pomembne antologije.

Heymova proza je tako vsebinsko kot formalno precej samosvoja in jo je literarnozvrstno težko opredeliti. Je ritmizirana (mestoma spominja celo na pesmi v prozi), afektivno-emocionalna, polna (biblijskega) patosa, elementov mistično-mitičnega, slikovitih, že kar filmsko nazornih primerjav, pa tudi številnih drugih retoričnih figur (podvojitev, hiperbol, oksimoronov – če omenimo le nekaj najbolj izstopajočih). V njej se mešajo različni jezikovni registri: visokoliterararni jezik dopolnjujejo narečne in pogovorne besede (zlasti berlinskega porekla), vulgarizmi in celo strokovno izrazje (s področja geografije, medicine …). Heym strukturira pripoved s pomočjo intenzivnih, pogosto bizarnih, morbidnih, fantastičnih podob, njegovo pisanje je zelo atmosferično, bolj kakor dogajanje pa ga zanimajo občutja oseb. Podobno kot velja za njegove pesmi, tudi v novelah večinoma nastopajo ljudje z obrobja, ki se v surovem, neobvladljivem svetu spopadajo z lakoto, revščino, boleznimi, norostjo, trpljenjem, osamljenostjo, strahom, žalostjo in smrtjo. Zgodbe preveva občutje (predapokaliptične) tesnobe, brezizhodnosti in razkroja. Opisi nasilja in groze tudi stoletje po prvi objavi knjige učinkujejo drzno, ponekod celo šokantno, in da so Rowohlta obhajali dvomi glede objave novel, res ne preseneča. Kar pri teh besedilih, ki jih nekateri primerjajo s Poejevimi in Baudelairovimi deli, še posebej izstopa, sta dramatičen, eruptivnoekstatičen pripovedni ritem in za komaj dobrih dvajset let starega pisatelja presenetljivo empatičen prikaz človeških stisk in skrajnih psihofizičnih stanj. Občudovanja vredno je tudi, koliko različnih tem in motivov je pritegnilo zanimanje mladega, kljub odporu do šolanja razgledanega in načitanega literata.

Navdih za zgodbe v zbirki Tat je Heym na eni strani črpal iz dogodkov, o katerih se je poučil iz knjig ali dnevnega časopisja, na drugi strani pa je v njih ubesedil vsa svoja temeljna hrepenenja, obsesije, razočaranja in strahove, ki jih je – na povsem neposreden način – razgrinjal tudi v dnevniku in zapisih sanj ter – metaforično predelane – v poeziji (zanimive so vzporednice med novelami in nekaterimi pesmimi, ki jih je ustvaril v istem obdobju). Pomemben pečat so dala novelam dela nekaterih literatov, ki jih je Heym (očitno ali celo izpričano) posebej rad bral: ob že omenjenih Poeju in Baudelairu še Heinrich von Kleist, Auguste de Villiers de L’Isle-Adam, Paul Verlaine, Octave Mirbeau, Dmitrij Sergejevič Merežkovski, Hanns Heinz Ewers … Določen vpliv na njegovo pisanje pa so imeli tudi nekateri slikarji, na primer Vincent van Gogh in Ferdinand Hodler (Heym je obžaloval, da kljub svoji očitno likovni domišljiji nima talenta za risanje in slikanje).

Izhodišče za Peti oktober je znameniti pohod (žensk) na Versailles 5. in 6. oktobra 1789, o katerem se je Heym poučil v nemškem prevodu knjige Velika francoska revolucija 1789–1793, ki jo je leta 1909 napisal ruski anarhist Pjoter Aleksejevič Kropotkin. Vendar Heym ni ustvaril zgodovinske novele (dejstva je močno priredil), temveč vitalistično-utopično metaforo o revolucionarnem uporu ljudskih množic, ki so bile lačne kruha in dejanj, tako kot je bil on sam v svojem »banalnem času« lačen »silovitih zunanjih emocij«, »entuziazma« in velikih zgodovinskih dogodkov (ne preseneča torej, da je francoski revoluciji in njenim akterjem posvetil tudi več pesmi). S svojim optimističnim koncem Peti oktober v tej zbirki grozljivih in žalostnih novel (v katero je bil – kot že rečeno – uvrščen na željo Heymovih staršev) nedvomno precej izstopa.

Kje je 24-letnik dobil navdih za dogodke v Blaznežu, sicer ne vemo (morda v katerem od sodnih spisov, ki jih je bral kot pripravnik na sodišču?), lahko pa povsem natančno rekonstruiramo protagonistovo pot – od umobolnice v Wittenauu na severnem obrobju Berlina do tedaj najimenitnejše berlinske veleblagovnice Wertheim na Leipziger Straße v središču mesta. Vzgib za zgodbo o drugem blaznežu, glavnem liku novele Tat, je, nasprotno, popolnoma jasen: 21. avgusta 1911 je bila iz Louvra ukradena Leonardova Mona Liza, časopisi in revije pa so nato tedne dolgo objavljali najrazličnejše spekulacije o ozadju in motivih kraje. In Heym je spekuliral z njimi (dogodek ga je najbrž pritegnil tudi zato, ker je med njegove najljubše knjige sodil zgodovinski roman Leonardo da Vinci /1901/ že omenjenega ruskega pisatelja Merežkovskega). Prav osupljivo naključje je, da je Heym za končno destinacijo ukradene slike v noveli izbral Firence, ravno v tem mestu pa so slabo leto po izidu Heymove knjige in skoraj dve leti po njegovi smrti sliko in tatu tudi resnično našli. Videti je, da se je Heym – ki je v dnevniku pogosto pisal o tem, da je ali da bo zblaznel, obenem pa je bila blaznost ena od najpogostejših tem njegove poezije – tako v Blaznežu kot v Tatu močno identificiral z duševno bolnim protagonistom (k takšnemu sklepu nas nenazadnje napeljuje tudi dejstvo, da – zlasti v prvi noveli – pripovedovalca ni mogoče natančno ločiti od glavnega lika). A medtem ko je bila smrt za Heymova antijunaka odrešitev, je po njega samega prišla kot veliko prezgodnja uresničitev zloveščih, »slutenjskih« podob iz njegovih pesmi (v katerih je vse polno mrličev, med njimi tudi nemalo utopljencev) in sanj (2. julija 1910 je sanjal, da je padel »v nekakšno zamrznjeno« jezero, a se »kakor po čudežu« rešil iz njega).

Navdih za Ladjo – še izraziteje pa za eno od nedokončanih zgodb iz zapuščine, Kugo (Die Pest, 1911) – je bila epidemija pljučne kuge, ki je konec leta 1910 izbruhnila v mandžurijskem Harbinu in o kateri so poročali tudi evropski časopisi. Poleg tega je Heym že mesce pred tem bral članek o širjenju kužnih boleznih z železnico in si 20. avgusta natančno zabeležil sanje, ki jih je imel pod vplivom tega poročila. Njegovo Ladjo, ki v marsičem spominja na Poejeve grozljivo-fantastične novele, lahko razumemo kot srhljivo prispodobo za bolno civilizacijo, ki neustavljivo drvi v propad.

Ali imata tudi fabuli v Obdukciji in Jonathanu za izhodišče kakšna časopisna poročila, nam ni znano. Vsekakor je Obdukcijo mogoče brati kot črtico o erosu in tanatosu ter o brezčutnosti z znanstveno-tehničnim napredkom obsedene industrijske družbe z začetka 20. stoletja. V naslovnem junaku novele Jonathan, ki je plul po oddaljenih morjih in spoznaval vznemirljive eksotične kraje (v katere je njegov avtor potoval le v domišljiji), potem pa sta ga nesreča in brezsrčno filistrstvo bolnišničnega osebja prignala v obup in nazadnje v smrt (morda je ime dobil po biblijskem Jonatanu, ki je padel v boju s Filistejci), pa spet zlahka prepoznamo Heyma, ki bi bil postal »eden največjih pesnikov«, a je moral zaradi malomeščanskih zahtev »svinjskega očeta« ter šolskih, študijskih in nazadnje službenih obveznosti svoj neizmerni ustvarjalni zanos nenehno brzdati.

Popoldan je nedvomno Heymova najbolj neposredno osebna novela v zbirki: pripoveduje o bolečem ljubezenskem razočaranju, enem iz dolgega niza razočaranj in izgub, ki jih tudi v pisateljevem mladem življenju, polnem kratkotrajnih ljubezenskih zvez, ni manjkalo.

Medtem ko besedila iz zbirke Tat tako motivno kot slogovno tvorijo precej zaokroženo celoto, pa v zapuščini najdemo tudi povsem drugačno prozo – ne le tesnobno-temačno razpoloženo, temveč tudi igrivo in humorno. Tematiki in motiviki, obdelani v Tatu, se v novelah, pripovedih in skicah iz zapuščine pridružijo tudi znanstvenofantastične, nadrealistične, erotične in pustolovske vsebine. Toda na žalost je večina teh besedil očitno nedokončana.

Ob knjigah Tat in Večni dan (slednja velja za prvo pomembno delo nemškega ekspresionizma in je tri mesce po avtorjevi smrti doživela že drugo izdajo) sodijo med Heymova glavna dela še dve pesniški zbirki – Umbra vitae (objavljena je bila junija 1912; uredili so jo Heymovi prijatelji iz Novega kluba, izdal pa Rowohlt) in Maraton (Marathon; gre za zbirko sonetov, ki je leta 1914 izšla pri tedaj pomembni berlinski založbi A. R. Meyerja) – ter drami Atalanta ali Strah (Atalanta oder Die Angst, 1910/11) in Vojni pohod na Sicilijo (Der Feldzug nach Sizilien, 1910).

*

In kako je s Heymom pri nas? V slovenščini sta do zdaj izšla dva izbora njegove poezije – prvega je leta 2001 pripravil in prevedel Andrej Medved, drugega leta 2003 Kajetan Kovič –, nekaj pesmi pa je bilo objavljenih tudi revijalno in v antologijah. S stoletnico smrti tega pomembnega nemškega literata prihaja med slovensko bralstvo še osrednji del njegovega proznega opusa: februarja 2012 je v reviji Literatura (št. 247-248/2012) izšel prevod Blazneža in dveh fragmentov iz zapuščine (Krste /Die Särge/ in Svinčeno mesto /Die Bleistadt/), skoraj natanko stoletje po izidu knjige Tat v nemščini pa je tu še njen integralni slovenski prevod.





č





Literatura:

- Bridgwater, Patrick: Poet of Expressionist Berlin. The Life and Work of Georg Heym, London: Libris, 1991, str. 250–275, 290–291.

- Decker, Gunnar: Georg Heym – »Ich, ein zerrissenes Meer«. Ein biographischer Essay, Berlin: Verlag für Berlin-Brandenburg, 2011.

- Heep, Ingrid: Die Prosa Georg Heyms. Eine Stil- und Formanalyse, Marburg an der Lahn, disertacija, 1968.

- Heym, Georg: Dichtungen und Schriften. Gesamtausgabe (ur. Karl Ludwig Schneider), zv. 1, 2, 3, 6, Hamburg / München: Verlag Heinrich Ellermann, 1960–1968.

- Korte, Hermann: Georg Heym, Stuttgart: Metzler, 1982, str. 71–82.

- Kovič, Kajetan: Georg Heym; Letopis življenja in dela Georga Heyma, v: Georg Heym: Georg Heym, Ljubljana: Mladinska knjiga, 2003, str. 81–94.

- Kralj, Lado: Ekspresionizem, Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1986, str. 5–70.

- Pavić, Izida: Georg Heym, kratak prikaz života i djela, v: Georg Heym: Novele i izabrana kratka proza, Zagreb: Eneagram / Dunaj: Imagines Buchverlag, 2008, str. 159–161.

- Rauschning, Hans: Nachwort, v: Georg Heym: Gedichte und Prosa (ur. Hans Rauschning), Frankfurt na Majni / Hamburg: Fischer Bücherei, 1962, str. 162–166.

- Rietzschel, Thomas (ur.): Sekunde durch Hirn: 21 expressionistische Erzähler, Leipzig: Reclam, 19872, str. 388–389.

- Rothbauer, Gerhard: Nachwort, v: Georg Heym: Der Dieb. Ein Novellenbuch, Leipzig: Insel-Verlag, 1983.

- Schneider, Nina / Raabe, Paul (ur.): Georg Heym. Der Städte Schultern knacken. Bilder, Texte, Dokumente, Zürich: Arche, 1987.

- Schneider, Nina: Georg Heym: 1887–1912. Eine Ausstellung der Staats- und Universitätsbibliothek Carl von Ossietzky Hamburg / Staatsbibliothek Preussischer Kulturbesitz, Berlin, Wiesbaden: Reichert, 1988, str. 6–16, 125–133.

- Schneider, Nina (ur.): Am Ufer des blauen Tags. Georg Heym: Sein Leben und Werk in Bildern und Selbstzeugnissen, Glinde: Böckel, 2000, str. 126–131, 213–215.

- Schünemann, Peter: Georg Heym, München: Beck / Edition Text + Kritik, 1986, str. 119–127.

- Seiler, Bernd W.: Die historischen Dichtungen Georg Heyms. Analyse und Kommentar, München: Fink, 1972, str. 121, 126–131, 258–260.





KAZALO

Peti oktober

Blaznež

Obdukcija

Jonathan

Ladja

Popoldan

Tat

Anja Naglič: Ekspresionist z jakobinsko

čepico in njegov Tat





Georg Heym

TAT

Knjiga novel

Prevedla

Anja Naglič

Spremna beseda

Anja Naglič

Jezikovni pregled

Arko

Oblikovanje zbirke

Sandi Radovan

Zbirka GINKO

4. knjiga

Urednica Nadja Dobnik

Zbirko ureja in izdaja

Književno društvo Hiša poezije

Pavšičeva 4, Ljubljana

www.poetikon.si

Elektronska izdaja

Način dostopa (URL): http://www.biblos.si

Elektronsko izdajo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.

Ljubljana 2017

Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

COBISS.SI-ID=293070592

ISBN 978-961-7016-25-3 (epub)