LISTEK. V Pariz. Če se človek prav veseli kakega potovanja in dela velike načrte v naprej, se prav rado zgodi, da pade cela zadeva v vpdo. 2e pride kaj vmes, ali ni denarcev, kar ni danes nič čudnega. No, mieni ie pa naklonila srečna 'usoda, da sem videl Pariz, ki ga želi videti marsikdo. Za daljša potovanja naj bpde človek tudi primerno pripravljen. Društvo Probuda z nadvse agilnim načelnikom gospodarskega odseka, prof. Tejkalpm, je priredilo poučni zlet v Pariz. Odzvalo se ie 38 potnikov, med katerimi so imele večino — slovenske učiteljice in učitelji. Človek ne bi skoraj verjei. kako sp nekatere iezikovno podkovane, zlasti naša »Ciceronka Ančka«, ki govori, kar pravi pariški žargon, 'epo skozi nos in »pogrkuje«. Opoldanski brzpvlak nas ie hitro potegnil iz Ljubljane v Postojno. Na perPnu se drenja malih vpjačkpv v pretiranp širokih h:ačah in z velikanskimi klobuki, kakor da je kaj posebnega. Vmes pa karabinjerji, policaji, železničarji, vse v uniformah, ki jih ntsmo bili vajeni gledati v naši Postojni. Nam bi se zdelo vse skupai smešno, če ne bi bilo za tem ve.ike tragedije naših kraških bratov... Vlak postoji v Divači. Gledamo skozi okna in razgovarjamo se precej glasnp. To pritegne starejšega moža k našemu vozu in nas tiho vpraša": »Ali ste gospodje Slovenci?« Ko mu povemo, da smo, nam naroči pozdrave za tržaške rojake in toži, kako je sedaj hudp. »Dpbro je, da sem že star in da bodem kmalu umrl, ker težko prenašain današnje gorje,« pravi mož in potem še dolgo zre za vlakom, ki nas vozi proti Trstu. Tu presedemo na drug vlak, ki vozi v Mestre. Uradnik ie vljuden in govori nemško. Rezerviral nam je voz. ker ga je naš gazda naročil v Postojni. Komaj čakamo, da prevpzimo kraje do Mestre, ker nas boli srce. Od tod dalje so nepregledna poja, vmes pa nasadi niurv in trte. Mrači se in že opazimo prve luči v daljavi. Tam so Benetke. Izstopimo in se hitro vkrcamo na .parnik, da nas potegne po Canal Grande do Markovega trga. Parniki nadonneščajo v Benetkah naše tramvaje. Raviio smo naleteli na zadnji dan svečanosti in iluminacije. Stotine raznobojnih iučic migUa na gcmdolah in ladjah, od daleč pa prihajajo zvoki glasbe. In že smo "a prostornem Markovem trgu. Ves beneški svet je na promenadi in štcvilni orkester igra ravno komad iz Verdija. Bajne so Benetke ppnoči, zlasti v mesc- čini in nehote se spoininjamo raznih zgodovinskih dogpdkov, ki so se odigrava.i tam. Zopet smo na parniku, ki nas pelje proti kolodvoru. Tam dobimo zopet rezerviran vpz in hitro zasedemo svoje prostore. Vlak nas pppelie nroti Milanu, kamor dospemp precej zgodaj zjutraj. Hoteli so še polni in komaj čakamo, da pridemo do naročenih sob. Hotelov ie v Milanu na izbiro v bližini kolodvora in niso dragi. Sestanek je napovedan v hotelu »Centro«, kjer se prav dobrp obeduje in ne predrago. Popoldne najamemo autobus, da nas popelje s Cioeronorri po mestu ogledat zanimivosti iniianskega mesta. Prva naša pot drži na »Campo santo« —¦ pokopališee, ki je eno najlepših v Italiji. Toliko krasnih kippv ogromnih dimenzij se ne vidi zlepa drugod. Pokopališče ie razde jeno na tri deie: na katoliški, evangelijski in židovski. Spodnji prostori ličijo na katakombe in dajp zelo resen in svečan značaj. Tu počivajo številne žrtve svetovne vojne. Častna vojaška straža v paradni obieki stoji tu notri in milanski ženski svet skrbi za večno luč. Na stotine krasnih vencev in šopkov svežega cvetja napolnjuje prostor z omamljivirn mirisom. Na tihem nas je menda vse brez izjeme oblila rdečica sramu, ko nam je duh ppletel na naša pokopajšča, kjer počivajo naši tispči nesrečnih žrtev v skrajno zanemarjenih grobovih, pa naj bo to že v Ljubljani ali kje drugod. Sem na milansko pokopališče naj bi se prišli učit, kako se sppštuje spomin padiih žrtev! Svetovnoznani milanski dom ie veličastna zgradba, polna od zunaj in znotraj prvpvrstnih umetnin. Zlasti krasna so slikana stekla v velikili oknih z izredno živimi barvami. Po strehi je gozd vitkih stolpičev, ki imajo na vrhu svetniške kipe. Na strehi so prodajainice spominkov, kavarna in slaščičarna, kar se prav dobro rentira. Zgodovinsko zanimiva je tudi bivša trdnjava Sforza, kjer je danes obrtni muzej in pbrtne šole. V bližini doma so krasne prodajalne, ki ličijo pariškim. Mesto ie živo in zlasti zvečer valovi ves milanski svet na promenadi. Za nas je bila npvost bežeča električna reklama, ki so jo polne vs,e strehe in stene visokih palač. Drugi dan zlezemo zopet v vlak, ki že beži z nami proti Švicarski meji. Pred Simplonom »preprežejo« stroje in jih zamenjajo z električnimi, kar daje vpžnji to prednost, da ne smrdi po dimu in tudi naprej lahko pogledaš, ne da bi ti padlo kaj v oči. Dobre pol ure drevimo skozi simplonski predor in že smo v Švici. V Brigu so že švicarske cene in srebrni denar, kakor predvojne petače in dvpdinarke. (Dalie prih.)