Rimski papež zahteva lastno neodvisno državo. Riros'.fcemu papežu kot vrltovnenra poglavarju vesoljne Kristusove cenkve je potrebna popohia ncodvisncst od vsake državne vlasti. Kristusov namestnik na zemlji <ae sme biti ^odanik nobene državne vlasti, da more nemoteno in popolnoma nepristrans-ko vršiti svojo najvišjo duhovno vlast. Žato je nekdaj dmel svojo neodvisno državo, kije obsegala ae samo Rim in okolico, marveč tudi druge obširne pokrajine v Italiji. V drugi polovdci preteklega stoletja, ko se je snovala jedinjena ItaMja, je rimsiki papež izgubil kos za kosom svoje države, naposled leta 1870 mesto Rim. Nato ¦.je je Sv. Oče uimakndl v VaHkan, .kjer je ostal ujetnik do <lanašnjega dne. Le na ta naein je mogel ohranili svojo neodvienost kot duhovni poglavar katoliške Ceflkve. Sedanja fašistovsika vlada je porabdla vsako priliko, da tai katoliški 'Jerkvi in njeneimi poglavarju dokazala svoje iprijazno in •uiroljubno misljenje. V tem se je jasno razlikovala od poprejsnjih dtalijanskdb. vlad, iki so vse bile v rakah ali vsaj i>od vplivom Cenkvi sovražnega framasanstva. Fašisfovska , lada bi rada uredila razmerje italijanske države do rim: kega papeža. Nastala je razprava med fašisitovskimi čas, iiki in med vatiJcanskim listom »Osservaitore Romano«.. V *.o časnikarako razpravo sta tudi posegla Arnoldo Museoldtii, brat italijansikega miinistrskega predsedndika, in. prejšnji prosvetni mdmister Gentile. Poslednji je priznal, da je papežu kot vrhovinemu verskemu poglavarju potrebna go*ova svetna neodvisnost. Nafo je vatikanafci list »Osservalore Romano« ikot odgovar abjavil članek, v ikaiterem med drugim piše: »Ne uvidimo, zakaj Italija ne bi mogla ustanoviti države, ki jo Cenkev potrebuje za dzvrševanje svojdh viuhovnih poslov na svetu. Italdja je to državo undčila, ona io tudi zopet more ustanovdti, ne sicer v prejšnjem obsegu, inarveč vsaj v taki meri, ki je potrebna, da more očividno zajameiid meodvdisno vodsvo duš. S tem ne bd stonila samoiimora, ker se ne more misliti, da bi taiko mala država mojda uniciti Italijo.« Pobijajoč vse pomisleke in ugovore, vatikanski list dostavlja: »Edino merodajnd sodniik o lastnd -svobodd je rdmski papež, papež pa se sedaj ne čuti svobodsiega.« Ali bo sedanja Italija popravila tisto veliko krdvico, ki jo je prejšmja Italdja storila Krisdusovemu nameisitniku? .irez lastne, še tudi tako male države se rimsiki papež ne more čutdti svobodnega4er ne more neodvisno dn neovirasao izvrševaitd svoje vzvišene naloge. Žalostno stanje v Mehiki. CalleQ, predsedraik mehiške s ©publike, je celo državo dovedel do roba propada. Trpijo 'ne samo verni in zvesti katoličanii, M jih Calles krvavo preganja, marveč v vsej državi je razširjeno nezadovoljstvo, siromaštvo, beda, glad iin obup. Sanders, priznai: aineriškd pisatelj, ibi je na lastne oci videl prilike, ikatere vla<lajo v Mehiki, iporoda, da v tej državi nd pravičnosti, poštenosti in svobode. Ljudstvo je oropano svoje veire in vsake praviee, bodisi ikar se tiče dela ali posestva ali volitev. Še r.dikdar ni bilo v Mehiiki toldiko nenra^vnosti ina pokvarjenosti kot ravno sedaj. Vsepovsod se šird glad in raizne boleznd v »trahoviti merd. Razsifja se tudi gobavosf, ne da bi se dr^ava za to zmenila; števiilo gobavdh se ceni na 50.000 duš. Plodovita zemlja leži meobdeilaiia: nobeden noče sejatd, ker nu sadeže dnigi ukradejo pred žetvo; nobeden noče gojiti jrovede, ker mu jo odvzamejo ropar)i. Drug poTooevalec iz Amglešike, ki tudd ni katoliake vere, poroča v svojem časJiiiku: »Mehika, zemlja, ki se cedi mleka in inedu, lepa dey.ela, kjer se vse naravno bogastvo nahaja v dzobilju: zlato, isrebro, dragoceni kanind, olje in les, njive dn traviniki, cvet in sad: Mehdka je vsled slabega gospodarstva iin sedanjega preganjamja postala rnajsiromašnejša dežela na svetu.« To so sadovi brezvenske vlade svobodomdslecev in socialdstov, M je zemeljski raj .pretvordla v pravcati pekel. Katoliški svet Katoliška cerkev v Avstraliji. Pocetki katolicizma v Avstraliji segajo nazaj v leto 1788, ko je bilo nekaj tisoč radi svoje verske vdanosti preganjanih irskih katoličanov prepeljiainih v Avstralijo. Leta 1800 so bili semkaj prepeIjani tudi trije <katoliški duhovniki. Tri leta pozneje se je enemu dzmed teh posrečilo dobiti dovoljenje za opravljanje daritve sv. imaše. Ubogi irskd izgnanoi tudi v Avstralijd niiso imeli miiru, marveč jih je pratestantovski angleški guverner preganjal ter jdm nagajal, kolikor je le mogel. Leta 1817 je nek cisierciakd menih prišel dz Rima ter za uboge irske dzgnaoce čitaJ sv. mašo, ne da bi zato prosiil dovoljenja vlade. Poslediica je bila, da ga je guverner takoj poslal na Angleško. Najsvetejši Zafcrament <je ostal v hiši nekega Viljema Davls. Davisova familija je Najsvetejše vairovala do prihoda drugega duhovnika, 'M je prdšel šele čez 2 leti. Ko je Viljem Davis leta 1843 uimrl, je zapustil svojo hišo in vse preraoženje za vereke svrhe. Na mestu njegove hiše se je sezidala cerkev sv. Patricdja. Koliiko težav so iimeli in koliko žitev ?o morali prinesti verni katoldčani, se vidi dz tega, da je leta 1828 soproga Tomaža Poynitoin, katoliškega piondrja Nove Zelandije, 'ko je hotela datd krstiti svoje prvo dete, se morala 1000 mdlj voziti ,po morju, dokler je prišla do katoliškega duhovmikia. Danes je v Avstraliji 6 nadšk<v fij, 14 škofij, 3 apostolskd vikardati, 1179 duhovnikov in 9604 redovndc, v Novi Zelandijd pa je 1 nadskof, 3 škofje in 8 apostolsikdh vikarjev. Katoličanov je v Avstralijd 1,191.599 in v Novi Zelandiji 164.577. Drugo leto, in sicer od 6. do 9. septembra 1928, bo v mestu Sydney, ki je glavno mesto AvstraMje, 29. mednarodiii evharistic:ni kongres, za kojega se voraijo velike priprave. Katoliška cerkev t veliki angleški državi. V Veliki Britandjd, M ima 435 mdJdjonov Ijudi, ždvi 15,289.660 katoličanov; v evropskem delu britake države (Anglija, Škotska, Irska, Gibraltar, Ciper, Malta) živi 6,137.066 katolioanov, v azajskem dedu 3,669.954, v afriškam delu 988.732, v ameriskem delu 4,070.551, v Avstralijd 1,423.357. Katolicizem t Škotski. Od 16. din 17. stoletja ni bilo v Škotski več 'katold^oanov. Tekom časa so se katoličaaii začeld naseljevati, zlasti so fcaj radi prišld katoliški Iroi. Tako je njihovo šte\iilo naraščalo od leta do leta. Števdilo katoličanov pamnožuiejo števdtoi konvertiti = spi-eobmjemci dz pro ftestanitovske vere. Tekom zadnjdh pet let je v katoliško Cerkev v Škotski prisdopdk) 25.000 protestantov. S številoan narašča tudi vpliv ikatotlioanov, zlasti se ta pomnož&ni "vpliv kaže od konca svetovne vojne. Da se skotski katoličani uiiso mogM uveliaviti, je razilog v poliitičnih razmerah in v pomainjkanju šol. Katoldški Ircd ndiso za svoje šole dobili nobene drža^vne ,podpore. Po svetovni votjni pa je vpliv škotskih kafolioaiiov v poKMki naTa&tel in na polju šole so bdli zenačeni s protestanti. Kar škotskim katoličanom daje posebno moč, je njihova vernosit dm življenje po verskih nadelih. Škotski protestantizem pa vedoo bolj propada: 1,107.000 odraslih ne obisikuje več protestantovske božje službe, 30% otrok protestantovsbih staršev ne sprejine ve5 zakramenta krsta, marveč odrastep kot pagami. To je mrtva vera. Skrb ea katoliške izseljence. Na zadaajem zborovanju katoliške ženske zveze za nadškofijo New Jork v Zedimjenih državah se je o skrbi za katoliške izseljence porooalo sledeče: Med 1. decembrom 1925 in 1. decembrom 1926 se je rešdlo 5390 slucajev ter askrbelo 2146 Ijudii. Bild so prapadnliM 55 narodov, poaiajiveč Irqi, Nemoi, Itailijani, Španci in Slovarai. Izseljenoi so dobdli pisma, pisana v francoščind, dtalijanšoini, pa tudi v slovanskih jezifcih, z naslovom najbldžje katoliške cenkve, kamor morejo hoditi k službi božjd, maijbližje šole, v katero naj ipošljejo otroke, in tistega urada, kjer se morejo potegovati za sprejem v ameriško državljanstvo. Izrooil se jiim je tudi »Državljamski katekizem« v raznih jezikih, med njimi tudi v slovaskem in v hrvatskem jeziku. Posebno brigo naklanja katoliška žensika zveza veraki vzgoji izseljeniških otrok. Tudi na Angleškem se je ustajnovila organizacija za katoliške izseljence, .katera stoji pod častndm predsedstvom we9tmaiisterskega oadškofa kardiinala Bourna. Na ustanovnem zboru je kardinal izjavil, da je katoliška izseljeniška organizacija ne samo dobra, marvec tudd potrebna, ker se vsako leto iz Anglije dzseli kakih 700 katoličanov, ki pa prejmejo oapotiila na nekatoliske organdzacije. Zato je potTebno, tako je priporočal g. kardinal, da se po župnijah ustanovdijo primerne organizaoije. Katoliška mladinska organizacija v Belgiji. Letošnjega obcnega zbora belgijske katoliške mladine v Liittiiclni se je udeležilo preko 500.000 mladeničev in mladenk. KatoMško mladimsiko gibanje je organdzirano v 1514 belgijskih župnijah, 56% teh župnij dima popolno mladinsko organizacijo: delavsko mladiTio, ddjaško mladino in splošno mladdnisko zvezo. Glavni predmet iia navedenem mladinskem zboru v Liittdchu se je glasil: »Obramba in obnova familije«. Predavatelji so ugoitovild, da je ohnova famildje v kršcaraskem smislu nemogoča, ako se ne obnovijo kršcanska načela dn nijdhov upliv na državo dn celo javmo življenje. Belgijski kardLnal je razpravljal o predmetu »Mladina in poliitifca« ter je povdarjal, da morajo katoldški mladeniod predvsem bdti vitezi Boga proti brezbožnemu svetu^ vitezi Cerkve in sv. Očeta ler da se morajo z osebnim izpo polnjeviaaijein in duhoATidm apostost\rom skrbno pripraviti, da potem dejansko poi?ež©jo v poldtično življenje.