Prva cvetka iz mladega Marijinega vrta.
f Emici Slatnerjevi v spomin.
V soboto po prazniku sv. Rešnjega Telesa je šla cela vrsta brhkih mladenk iz Ljubljane na pokopališče k sv. Križu. Roke so imele polne belega cvetja, mnoge so nesle
123
sveže lilije s seboj. V bližini velikega znamcnja na po-kopališču so se ustavile ter okr-asile grob Marijine hčer-kice Emice Slatner. Pol leta je že odplulo v več-nost, odkar smo tu v največjem snežnem metežu stali ob odprtem grobu prve članice, ki je šla iz mlade kongre-
t Emica Slainer
gacije mladenk v boljšo večnost k nebeški Materi Mariji. Tedaj ni bilo moč dobiti cvetja, kakor ga je zaslužila mala, nedolžna mučenica, zato smo že tedaj rekle, da pojdemo, ko ga dobirao.
Kdo pa je bila ta nam nepozabna deklica?   Pričujoča sličica nam jo kaže, kakršna je bila še pred dvema leto-
124
ma. Zdaj je dopolnila 15 let, a ostala je drobna in majhna in nikdo bi ji ne prisodil toliko let. Le kadar je izpre-govorila, ji je milo zažarelo temno oko in iz modrih, pre-mišljenih besed si spoznal, kako pametna in globoko ču-teča je dobra Emica. Tudi njena krasna, izrazita pisava je biia priča zrelega, resnega značaja.
Kaj je toli zresnilo našo preblago učenko? Zresnilo jo je trpljenje. Že zgodaj je prebila Emica razne, težke bolezni, vsaka ji je vzela nekaj moči, vsaka jo storila bolj rahlo in sprejemljivo za nove bolezni. Le skrbni ljubezni in nedosegljivi materini skrbi se je posrečilo, da je Emica zopet okrevala in zopet pohajala v šolo.
Bila je Etnica skrbna, vzorna učenka, kakor jih nima učiteljica vsako leto. Njeni zvezki, njena dela, vse je bilo tako natančno, skrbno in čisto izdelano, da je bilo zgled vsem součenkam.
Veselja je Etnica malo poznala. Bolečine so mučile njeno šibko telesce, premnogokrat je morala zopet in zopet v posteljico. Le eno veselje je poznala: ljubezen do Jezusa in češčenje Matere božje. Ob samotnih popol-dnevih sem jo često našla v cerkvi, kjer je iskreno molila ali šla k spovedi. Tedaj je žarelo njeno očesce kakor v nebeškem odsvitu.
Ko je zvedela Emica, da se ustanovi lep vrt Mariji v čast, ki se bo imenoval »kongregacija mladenk«, se je tudi ona prijavila. Ker je bila velikokrat bolna, je pri-hajala le redkokedaj tned sovrstnice; zato si je želela družbeno pesmarico, in mamica je morala z njo doma peti, da bo vsaj doma imela nadomestilo shoda ter svojo ne-beško Mater. Društvena diploma ji je bila nad vse mila in draga. Kadarkoli pa ji je zdravje omogočilo, je hitela k shodom in k pevskim vajam, in bledo ličece ji je tedaj Iahno žarelo srčnega veselja.
Emica je dovršila osem razredov in razmišljala, kam hoče obrniti smer svojega življenja, ker je telo toli rahlo in šibko.
Mamica se odloči, da hoče posvetiti nekaj časa iz-ključno temeljitemu zdravljenju.
Tedaj je Bog obrnil pot dobrega otroka naravnost v nebesa. Poslal ji je novo težko bolezen. Zdravniki so bili mnenja, le težka  operacija  še reši življenje. Kako se je
125
tresla revica pred zdravnikovim nožem! A moralo je biti. Prejela je svete zakramente ter se izročila Jezusu. Težka operacija srečno mine, že se nadejamo, da kmalu zapusti bolniško postelj, »O, zdaj bom zopet prišla pet v Mari-jino družbo,« je vzkliknila. A ni prišla več.
»Letos se Božiča najbolj veselim, kdaj bo že Božič?« — tako je povpraševala bolna Emica žc v poletnem času.
»Nikoli se še nisem tako veselila Božička, kakor letos, Jezusček me bo pozdravil.« Take in slične besede so razodevale hrepenenje dobre Emice.
Prišla je jesen in zima. Dobra Emica je bila največ v postelji v strašnih bolečinah. Večkrat jo je obiskal Jezusček v svetem obhajilu, ki so ji ga prinesli na dom. Vselej ji je bilo veliko tolažilo. A zdravja le ni bilo.
8. decembra so se družbenice srčno veselile svojega glavnega praznika, dobra Emica pa je trpela čezdalje bolj. V osmini po prazniku Brezmadežne je prebila pravo mu-čeništvo, zadnji dan osmine pa je izdihnila svo/o nedoižno dušico. Cerkev je obhajala ta dan uprav praznik Mariji-nega veselja. Umrla je tisto uro, ko so njene sovrstnice kleče pred podobo Matere božje molile za bolno Emico.
Emica je hrepenela po božičnih praznikih, ker je tako srčno ljubila Jezusa. Vzel jo je k Sebi, da ni več čutila bolečin na Sveti večer.
Ko smo hodili Emico kropit, je lilo, kakor bi nebo jokalo z dobro mamico, ki je noč in dan plavala v solzah za izgubljeno svojo edinko.
Prišla je ura pogreba. Tedaj pa je nebo kar usulo goste krasne snežinke na zemljo, češ, tak bel golobček, kakor je Emica, ne sme po blatu k slednjemu počitku. In mladi grob je bil prvo uro odet s sneženo odejo; krasna je bila vsa narava v sneženem plašču, še krasnejša pa gotovo čista duša ljubljene naše Emice, ki je splavala gor v rajske višave.
Emica nam je obljubila, da bo za nas vse molila; gotovo je to obljubo izpolnila pred božjim obličjem. Naj bi prosila tudi zame, ki sem jo tako srčno ljubila!
Marija   Štupca,   vadniška učiteljica.