A v človeku...
Kadar na poljano dahne ¦         Kadar   pa v človeku vstane
dih jeseni,                                  bol in žalost,
zadnje cvetje                              ena nada
se ospe, usahne . . .                   vselej še ostane:
nada,  da se vrne sreča,
da bo zopet
pila radost
duša hrepeneča . . .
Vekomir