Za zaščito otroka in družine Slovensko učiteljstvo se je s to zadevo mnogo pečalo in naš »Učiteljski tovariš« je o zaščiti otroka in. družine že precej pisal. Organizacija je razpravljala o problemu na svojih zborovanjih in sejah in opozarjala na stvar v govorih in resolucijah. Kdor se je zatopil v težko življenje podeželja zlasti v pasivnih pokrajinah, se mu je spričo pomanjkanja materialnih sredstev v marsikateri družini ter propadanja otrok stisnilo srce, da se je moral glasno vprašati: Ali bomo dopustili to životarjenje še naprej? Vse delovanje slovenskega učiteljstva je stremelo za izboljšanjem življenja najširših plasti naroda in ni slučaj, da je raziskovanje socialnih in gospodarskih razmer slovenskega malega človeka doživelo pri učiteljevem delu ponekod razmah, ki mora opazovalca samo razveseliti. A vsakdo lahko uvidi, da je to premalo. Prav lepo je zapisal za »Učit. tovariš« v št. 41. z dne 30. maja t. 1. v članku »Problem zaščite otrok« med drugim: »Zaščite otrok ne smemo smatrati za enostransko zadevo šole oziroma učiteljstva, temveč zadevo vse družbe, vse države.« In dalje: »Skrb vsakega javnega delavca bodi, stremeti za tem, da ustvarimo zdrav, odporen, krepak rod! Ni zadosti, da samo govorimo ali postavljamo »moderno« zakonodajo! Besede morajo postati meso! To pa bomo dosegli, če se bomo z ljubeznijo in fanatizmom lotili posla in če bo vsa družba znala čutiti in spoznati zlo, ki grozi tudi s te strani narodu, ga uničiti.« Članek konča z zahtevo: »Tega problema se moramo lotiti vsi brez pridržka in nikogar naj v slovenskem narodnem občestvu ne bo, ki si ne bi upal za to delo takoj zavihati rokave!« Pobuda za pomoč otroku, zlasti v teh težkih časih, pa je prišla v zadnjem času naravnost iz ministrstva prosvete in moramo jo z velikim veseljem pozdraviti in se je okleniti! Kdor koli ima torej čut za opazovanje svoje okolice, ne bo mogel mimo žalostne resnice, da je naša družina — tu je mišljena seveda družina spodnjega milijona — prav slabo zaščitena. V nekaterih družinah imajo kope otrok; toda kakšni so ti otroci? Pomanjkanje, alkoholizem, zanemarjenje — to so njih najbolj rani spremljevalci! Družino tepe v mnogih, premnogih primerih duševna in telesna revščina! Draginja, ki je z ironičnim nasmehom zavalovila preko naše domovine (prosim: moka 9 din, tnast 30 din itd.), je problem revščine še poudarila. Mezde so ostale iste, cene pa so se povišale za 100 do 500 % in več, medtem ko se ljudem, zlasti otrokom, trebuhi niso zmanjšali. Z rastjo mladega človeka raste tudi njegov želodec! Mi vemo, da ta želodec že v normalnih razmerah ni dobil dosti vase; ne, ker ni hotel, temveč ker ni imel! Ob vseskozi skromnem življenju našega gospodarsko povprečncga in podpovprečnega človeka je ta misel, da otroci stradajo, prav za prav grozna, če se vanjo do dna zatopimo. Zaščita družinc je torej eden najvažnejših vprašanj celotnega našega javnega udejstvovanja in je potrcbno, kot smo poudarili, da se ne zanimajo zanjo samo učitelji, temveč vsi tisti, ki imajo priliko in moč, praktično prožiti pomoč. Francija je baje zato propadla, ker je imela jalovo družino. Zato se sedanja vazalna francoska vlada trudi na vse kriplje, kako doseči reformo družinc. Mi, hvala Bogu, nimamo jalove, pač pa lačno družino! To je zdrav pojav. Zdravo pa ni, ne znati te Iačne družine nasititi! Zaenkrat se bomo kajpak opravičili, da je krivda za to lakoto v današnjem tako zvanem krivičnem družabnem redu, ki je nagrmadil v eno roko vse, drugod pa ustvaril pomanjkanje. Ker pade v takih okoliščinah največje breme — kot smo že nakazali — na otroka, moramo gledati, da v razmerah, ki se pač ne dado kar takole spremeniti, vsaj s privatno iniciativo, močno podprto z delom oblasti, zaščitimo otroka tako, da bi ga očuvali pred gladom v njegovi najvažnejši rasti ter mu ustvarili znosnejše življenje in pogoje takega zdravja, kakršno je za vsak narodov napredek potrebno! Leta in leta so se krajevni činitelji marsikje trudili, nuditi otrokom tekom šolanja kak prigrizek. Na marsikateri šoli je učiteljstvo z velikimi žrtvami zbralo sredstva za kruh in mleko v pomoč pcrtrebnim šolskim otrokom in je vsaj takole skušalo odpomoči velikemu zlu pomanjkanja v najhujših lačnih mescih. Očito pa je bilo, da je zgolj privatna iniciativa za akcijo v širšem smislu premalo. Treba je dela, ki bo ležalo na močnejših ramah in ki bo zmožno izdatnejših sredstev. Tu je poklicana k delu celokupna družba, kakor je organizirana v državi, banovini, občini. Odločba sedanjega g. prosvetnega ministra, da naj se po možnosti na vsaki šoli osnuje dijaška (šolska) kuhinja, je zlata vredna! Do realizacije pa najbrže še ne bo prišla takoj — čeprav bomo v prihodnje šele imeli priliko videti, kake važnosti bi bila! — ker ni sredstev. Vsekakor pa bi bilo potrebno, da zadevo vsa slovenska javnost temeljito razmotri, družba pa ustvari sklad, iz katerega bi se črpala sredstva za prehrano otrok. Zdajle jeseni bi bilo treba nakupiti blaga ter ga nakopičiti za čase, ki se jih bojimo. Ako bodo morali tisti, ki so s pomočjo tega tkzv. krivičnega družabnega reda prišli do kapitalov, nekoliko globlje seči v blagajno, naj nikogar ne plaši: ko gre za mladino, našo bodočnost, ne smemo poznati nobenega obzira; določen del premoženja naj slehrni bogatec prispeva za sklad za prehrano šolskih otrok brezpogojno, oživotvoriti pa je treba zadevo takoj! A. P.