JOŽE KOROŠEC
V sredo, 9. januarja 1974, smo se na Žalah poslovili od ie-zervnega majorja JLA Jožeta Koiošca s Kajuhove 42.
Boleča izgubamoža.skrbnega očeta, borca, iskrenega prijatetja in človeka je hudo prizadela ne samo družino in sorodnike, mar-več tudi njegove številne prijate-lje in znance, bojne tovariše in vse tiste, ki so se kdajkoli srečali z Jožetom in ki so ga v tako veli-kem številu pospremili na nje-govi zadnji poti.
Pokojnik se je rodil 31. ja-nuaija leta 1916 v Lokah pri Kamniku v delavski družini. Tudi sam je že v zgodnji mla-dosti  občutil   pomanjkanje   in
socialne krivice, ki so ga pozneje pripeljale na pot borca za pravič-nejši družbeni red.
Po končani osnovni šoli se je izučil mizarske obrti in se zapo-slil v Duplici pri Kaminku. Kot mnogi zavedni Slovenci, ki so v
usodnih trenutkih narodove zgo-dovine ubrali pravilno pot boja proti okupatorju, je tudi Jože spomladi leta 1943 stopi vKam-niški bataljon. Pozneje se je boril v Šlandrovi in dvanajsti udami brigadi. V hudih bojih dvanajste na Dolenjskem je bil ranjen in se je zdravil v bazi NOV v Bariju. V NOB je Jože opravljal odgovorne funkcije, saj je bil ob osvobo-ditvi komandir dete s činom poročnika. Po vojni je ostal v JLA. Služboval je v raznih krajih Jugoslavije in bil leta 1964 v Sla-vonski Požegi kot major upoko-jen. Od tam se je pozneje z dru-žino preselil v Ljubljano.
Za zasluge in izkazano hia brost v NOB in pozneje v JLA jo bil odlikovan z redom hrabrosti. redom bratstva in enotnosti II stopnje, z redom zaslug za narod III. stopnje in z redom za vojne zasluge III. stopnje.
Dobrega in iskrenega prijatelja in tovariša bomo ohranili v traj-nem spominu, njegovim svojcem pa iztekamo naše globoko so-žalje.
BORUT ŽENER
Nikdar ne bo nihče izmed nas pozabil tovariša razrednika, pro-fesorja Ženetja. Se se spominja-mo, ko je prvič prišel v naš raz-red. Zdi se, da jje ie v prvem tre-nutku vzpostavil vez, ki nas je sklenila v čudovit krog, poln pri-jateljstva in razumevanja. Naš razrednik je znal razumeti, znal je pomagati v najtežjih tienut-kih. Pil nam je prijatelj in pro-fesor obenem.
Slovo zadnjo uro pouka je bilo takšno kot slovo vsako uro
prej. Nasmejani smo se razšli, prepričani, da se naslednjo*uro spet dobimo.
Ostali pa smo sami. Zapustil nas je, ne da bi v slovo karkoli rekel. Samo nasmehnil se ie, češ: ,,Jutri spet na svidenje! Tega jutri pa ni biio. Bil je to dan, ko smo spoznali, da ne bo sprego voril nobene besede več, da se
ne bo nikoli več nasmehnil. Za-man bomo zdaj iskali njegov po-gled; njegove oči, v katerih je si-jala sreča in vera v življenje, so se za vedno zaprle.
Ostal bo le spomin na člove-ka, ki nas je imel ntd, ki se nam je razdajal. Septembra je prišel med nas; z željo, da tudi tum razkiije skrivnosti biologije, da nam v yiharjih mladosti pomaga, da ne bi zašLi.
Smrt je pretrgala nit njegove-ga plodnega življenja, vendar ga mi nikoli nismo pokopali. Ved-no svež šopek nageljnov v bio-loškem kabinetu nas bo spomi-njal nanj, ki smo ga imeli radi in ki se mu za vse, kar je storil za nas, poslednjič zahvaljujemo.
DIJAKI 2. d., VI. gimnazije