314
Kako bi lahko zmanjšali stroške za
dninarska dela.
Naši delavci so dragi. To čujemo čira dalje bolj iz ust gospodarjev, ki morajo vsa dela opravljati z domačimi dninarji. Posebno večim posestnikom gre za kožo, ko niti vselej potrebnih dninarjev ne morejo dobiti. Delo jim tako zaostaja, večkrat celo zaostane. Navadna posledica tega pa so veči stroški za delo zamujeno. Delavcev nam torej sosebno za nujno delo tudi večkrat primanjkuje.
Naši dninarji so vrhu dobre plače tudi kaj nezanesljivi v delu. Oni niso vajeni poštenega in pridnega dela, ker ne delajo vestno gospodarju, temveč le sebi v korist — počasno in površno. Za slabo delo in še tisto malo dela mora torej gospodar šteti dninarjem pošten denar.
Ta žalostna istina izvira poglavitno še iz časov tlake ali rabote in pa desetine. Takrat so se tlačani na grajščakovem polji priučili in privadili nemarnemu in površnemu delu, ker so ga opravljali z najslabšim orodjem in na najslabši način. Iz tedanjih časov ohranila se je po mnozih krajih, posebno po Dolenjskem, še do dandanes ta razvada. Vrhu tega prihajajo naši dninarji tudi pozno na delo, večkrat celo nočejo na delo priti, arnpai pošiljajo namesto sebe, če je le mogoče, svoje otroke na delo.
Opravičena je torej nejevolja in pritožba gospodarjev o draginji tacega dela. Nad vse važno postaja pa tudi vprašanje, kako bi se vzboljšalo delo, ob enem pa stroški za nje zmanjšali. Kajti v denašnjih okol-ščinah, ko nam postajajo letni dohodki čim dalje bolj pičli, vsakeršni stroški pa se množijo, treba je z vso skrbnostjo gledati in delati, da se kjer le mogoče kak strošek prihrani. Le tako si moremo kaj priščedeti na korist večjega letnega dohodka.
Da smo tudi pri delu lahko varčni in se tako ogibljemo nepotrebnih stroškov, znano je dobro. Pota pa, po katerih naj bi sleharni gospodar z vso skrbjo hodil, da doseže ceneje delo, bila bi naslednja :
1.) Da se v akordu zvršujejo vsa dela, ktera je le moči. S tem si delavec lahko več zasluži, gospodar pa več prihrani. Naši dninarji so še zelo malo vajeni tacega dela. V svoji nezaupnosti se boje, da bi bili s takim delom prevarjeni in bi manj zaslužili nego sicer z dnino. Potreba je torej akordno delo udomačiti tuli pri nas, da bode dajalo delavcu in gospoiarju tiste koristi, katere drugod, koder je že v navadi.   Vpeljati
315
se pa mora  pametno  in polagoma, da  se  delavec ne oplaši:
2.) Da se plačujejo dninarji po svoji naravni zmožnosti za delo t. j. po spolu in starosti. Moškim dajemo boljšo dnino nego ženskam, ker jo tudi zaslužijo. Ženskam se plačuje 70—80% moške dnine. Ali poleg odraslih in za navadna dela dosti močnih ljudij imamo tudi mladino (dečke in deklice) >a lahka dela. Tej naj se maDJša dnina odmeri, ker tudi manj zasluži. Mladina se lahko za mnoga dela v gospodarstvu porabi, in bilo bi enako nespametno, odganjati jo od shharnega dela kakor plačevati z dnino, ktero dobivajo odrasli. Dečkom in deklicam naj se daje dnina, ki znaša 40—50% moške dnine. Ce hodemo na ta način z ozirom na letni čas vestno odmerjali dnino, prihranili si bodemo lahko veliko.
3.) Da se plačujejo dninarji tudi po njih spretnosti in pridnosti za delo in po teži dela, ktero morajo opravljati. Tudi posebno sposobnost delavčevo za kako posebno delo je treba v čislih imeti. Le na ta način si bodemo pridobili delavcev, ki bodo poleg dobrega dela tudi več naredili, kar je gospodarju gotovo v korist.
4.) Da se dninarjev prav okoristimo. Gospo-dauka dela ločimo poglavitno v moška in ženska; poleg teh imamo tudi dela, ktera lahko opravljajo dečki in deklice. Ali bi ne bila zapravljivost, ako bi n. pr. ženska dela opravljali moški, ko je vendar žensko delo ceneje in v tem slučaji pravšno. Isto tako bi ne bilo prav, ko bi mladež nadomeščali z dražimi ženskami.
5.) Da se dela prav vodijo, t. j. da se dela dobro razdelijo in delavcem prav odkažejo. Vsa dobrota in množina dela zavisna je od modrega vodstva. Gospodarska dela se morajo večkrat po potrebi prav ločiti in združiti. Za vsako delo naj se po namenu in času v kojem se ima zvršiti, odkaže pravo število najsposobnejših delavcev. Ti morajo imeti s tistim dovolj opravka ter ne smejo tratiti časa s tekanjem z dela na delo. Kolikokrat se pri nas v tem ne greši ?
6.) Da se delo z najpripravnejšim orodjem opravlja, ker se tako hitreje in bolje in zategadelj ceneje naredi.
7.) Da se delo na najboljši način zvršuje.
8.) Da se delo o pravem času zvrši. Zamuda v delu se vedno maščuje. Opomnim naj le n. pr. pletve. Kar se lahko naredi po zimi, ko je malo dela in so delavci cenejši, naj se ne odlaša na spomlad ali poletje, ko je delo nujno in drago.
9.) Da se za delo, kjer le kaže, poslužujemo vprežne živine in s to nadomeščamo drago ročno delo in da rabimo, kolikor je dobro, različne kmetijske stroje.
10.) Da se varujemo in ogibljemo, kjer je le moči, nepotrebnega dela.
11.) Da vsa dela, bodisi dninarska ali akordna, strogo nadzorujemo, a pri tem prijazno in spodbudljivo ravnamo z delavci.
12.) Da opuščamo kulture, ki se ob denaš-njih razmerah ne splačajo radi obilega in drazega dela in negotovega pridelka ali pa slabe cene. Kje kmetovalca v tej zadevi tu in tam čevelj žuli, pogodi lahko sam! Gospodarstvo bodi tako urejeno, kakor velevajo krajevne razmere, ki so tudi odločilne za porabo več ali manj dela. Živinoreja s pridelovanjem krme vred prihrani nam veliko dela in daje gotove dohodke. Zato nam pa tudi tolikanj kaže baviti se z njo!
Gospodar, ki se bode kolikor more vestno ravnal po teh vodilih, prihranil si bode sigurno veliko denarja, kterega sedaj še za delo brez pomisleka trosi na veliko škodo letnega dohodka. Torej varčnost pri delu!                                                         V. Rormann.