Paitnina plačana t notariat V l^jubljsuii, dne 30 oktobra 1935 Izhaja vsak Četrtek Cena 1 I>in BO EVN Rudolf Dobovišek, narodni poslanec: POMEN PETOMAJSKIH VOLITEV Ko so bile meseca februarja 1935. razpisane volitve v narodno skupščino, se je začela akcija za združitev vseh opozicijonalnih skupin v državi, da bi se postavila enotna opozicijska fronta proti vladni kandidatni listi g. Bogoljuba Jevtiča. Združili so se Kmetsko demokratska koalicija, to so Hrvati in Prečanski Srbi pod vodstvom dr. Mačka, srbski demokrati pod vodstvom Ljube Davidoviča in srbski zemljorad-niki pod vodstvom Joče Jovanoviča, ter so ponudili nosilstvo kandidatne liste g. dr. Vladu Mačku, voditelju hrvaškega naroda. Prvič v zgodovini se je zgodilo, da so se srbski politični voditelji podredili vodstvu Hrvata. Končno se je pridružil tej kandidatni listi združene opozicije še g. dr. Spaho, in to na izrecno zahtevo muslimanskega naroda, ki je zahteval udeležbo pri volitvah na strani opozicije. Združena opozicija pa je na vsak način želela tudi sodelovanja Slovencev in je povabila SLS in njegovega voditelja dr. Korošca, da se pridruži strnjeni opozicijonalni fronti in sodeluje pri volitvah. V ta namen je bil poslan v Ljubljano pooblaščenec Združene opozicije profesor Jelašič, ki je stopil v stik z vodilnimi osebami SLS, zlasti z dr. Natlačenom in Kulovcem, ki sta sama zelo delala na to, da se Slovenci priključijo Združeni opoziciji. Vršila sta se dva sestanka in velika večina je bila za to, da se gre na volitve pod vodstvom dr. Mačka, preprečil pa je to edino dr. Korošec, ki ga na drugi sestanek, ko bi se bil moral dokončno zaključiti dogovor, sploh ni bilo več! Dr. Korošec se je na ta način izognil, da prepreči sodelovanje SLS pri volitvah in je nato proglasil med svojimi pristaši abstinenco. Združena opozicija je zaradi postopanja dr. Korošca zamudila zelo mnogo dragocenega časa in je morala nato zadnji teden v naglici postaviti kandidature v Sloveniji. V mariborskem volilnem okrožju so bili postavljeni sami domači — slovenski kandidati, medtem ko v ljubljanskem volilnem okrožju tega ni bilo mogoče izvesti, ampak so se v naglici postavili kandidati — Hrvati, da se je s tem omogočila pravočasna vložitev kandidatne liste. Seveda tudi ni bilo mogoče dobiti v tem kratkem času predstavnikov za vsako volišče — na Kranjskem sploh ni bilo nobenih — in na ta način v ogromni večini volišč sploh ni bilo nobenega predstavnika in s tem nobene kontrole- Če bi se pa bila SLS pravočasno pridružila Združeni opoziciji, bi bila omogočena postavitev domačih kandidatur in ' predstavnikov na vseh voliščih. Kljub vsemu temu je po uradnem priznanju bilo oddanih v - Sloveniji 23.000 glasov za listo dr. Mačka, v resnici pa je glasovalo zanjo okrog 35.000 Slovencev! Sedaj pa nastane vprašanje, kaj bi bilo danes, če Združena opozicija ne bi bila šla v volitve, ampak tudi proglasila abstinenco?! Vlada g. Jevtiča bi bila volitve izvedla in si nekontrolirano pridobila večino ter bi vladala naprej s pomočjo svojih pofov, ljudstvo bi pa trpelo najhujša preganjanja. Združena opozicija je za časa volitev pretrpela najhujša preganjanja ter je imela tudi mnogo človeških žrtev (med njimi Miho Goršeta iz Črnomlja), a je s svojo udeležbo na volitvah dokazala vsemu civiliziranemu svetu, kakšnih terorističnih metod se je posluževala Jevtičeva vlada in po kakšnem krivičnem volilnem redu so se izvršile volitve. Če pomislimo, da je po samih uradnih poročilih dobila lista dr. Mačka v savski banovini nad 400.000 glasov in 27 poslancev, lista B. Jevtija pa samo 117.000 glasov, a 48 poslancev, je moral ves kulturni svet ostrmeti nad tako matematiko, da naj bi bila 1 več kot 4! Ko je na podlagi uradne ugotovitve dokazano, da Jevtičeva lista v nobenem hrvaškem srezu, bodisi v savski, bodisi v primorski banovini ni dcjbila večine, je ugotovljeno, da nima niti enega od hrvaškega naroda izvoljenega poslanca. Dne 2. junija t. 1. so se zbrali v Zagrebu vsi poslanci združene opozicije in sprejeli resolucijo, da teh nasilnih volitev ne priznajo, ker so izvedene na podlagi laži in prevare, in da zato v ta parlament ne gredo, ampak zahtevajo razpust tega parlamenta in da se razpišejo nove, svobodne in tajne volitve in da narodu s tem prilika, da si po lastni, svobodni volji izbere svoje poslance. Z vztrajnim nastopom Združene opozicije se je posrečilo vreči Jevtičev režim in dobili smo novo vlado g. dr. Stojadinoviča, ki je dobila nalog, da pripravi nove politične zakone (volilni red, zakon o tisku in zborovanju) ter pripravi vse za nove volitve, U #* ;,„, * Vet doslednosti in naielnosti I Bodimo vedno In predvsem Slovenci! Breznačelnost političnega dela v zadnjih 15. letih je spravila nas Slovence že v takšno stanje, da so pri nas mogoči eksperimenti, ki bi povsod drugod bili nemogoči. Kje drugje so mogoče takšne stvari, kot jih pri nas doživljamo neprestano? Doživeli smo, da so naši ljudje, pri nas, zagovarjali uvedbo »jugoslovenskega jezika«, češ, da nima smisla gojiti to »separatistično slovenščino«. Preživeli smo dolgo dobo tistega brezumnega ju-goslovenstva, ko se je preganjalo vse, kar se ni hotelo in pustilo »prekvasiti«, ko je bil vsakdo protidržaven in anaciona-len, če si je drznil trditi, da je dober Slovenec. In doživeli smo, da isti ljudje brenkajo danes na slovenske strune in se sklicujejo na slovenstvo. Mogočno so zaropotali politiki pred leti za našo avtonomijo. Razvila se je ostra borba za in proti. Nasprotniki avtonomije so v zavesti svoje slabosti in nepriljubljenosti med narodom zajahali centralističnega konja in skušali potisniti svojega domačega političnega nasprotnika ob tla s pomočno Belgrada, s pomočjo skrajnega centralizma. Pričelo je preganjanje in zatiranje avtono-mistov, centralisti so triumfirali. Pa se je kolo časa zavrtelo, pritisnjeni so prišli na vrh, nasprotniki pa ob zid. No1, tudi vloge so se izmenjale. Centralisti uvidevajo naenkrat, da je pretiran cen-tralizen škodljiv, ogrevajo se za samouprave itd. ¦-," f Odločni centralistični »Jugoslove-ni« se pokažejo na pozornici naenkrat kot »samoupravni Slovenci in »avtono-mistični separatisti in punktašk nastopajo sicer še nekolika sramežljivo, pa vendar le dosti vidno, kot »centralistični Jugosloveni«. Kaj pa pravi narod k vsem tem >preporodom«. je pa vprašanje zase. Naše dosedanje stranke so se močno trudile vzgojiti svoje pripadnike v brezpogojni pokornosti in neomajni veri v pravilnost početja »vodnikov«, pa naj bo to početje še tako čudno in načelom stranke nasprotujoče. »On«, že ve kaj dela in ni naša stvar kritizirati »nje^ govega« dela. Po tej logiki so morali strankarski pristaši blagoslavljati, kar so včeraj proklinjali in pobijali, kar so včeraj hvalili. Dolgo je šla ta praksa. Bojevniki smo posvetili z bakljo v to breznačelno igro. Danes se resno majejo strankarske vrste, kajti ljudstvo uvideva, da se po tako krivih potih ne pride nikdar do cilja. Ljudstvo uvideva, da doslej še nihče ni resno mislil na borbo za dosego tega, kar je propovedoval a»!»S3(- V** W s*3*-053" * —*%"SMC- Resno pa, kakor dokazuje vse dosedanje delo enih in drugih, nihče ni mislil na to zadevo. Narod pa misli o vseh teh stvareh zelo, zelo resno. Narod čuti potrebo najširše avtonomije ali če hočete samouprave, ker se zaveda nevzdržnosti sedanjega stanja. Danes in vsak dan bolj čutimo in vemo, da se mora rešiti to vprašanje, če nočemo, da popolnoma izkrvavimo pod težo nesposobne, slabe in neodgovarjajoče centralistične uprave. Vsa ta povojna leta so nam jasno pokazala, da v centralistični ureditvi ni prav nobenega upanja na zboljšanje, da je čisto vseeno, kako se menjajo figure na pozornici. Sistem se ne menja in se ne bo menjal, dokler ne bo odvzeta možnost izkoriščanja tistim, ki bi že davno morali dobiti na čelo vžgan žig resničnih sovražnikov države. Dokler ne bo uničena in strta klika, ki vidi v vsem in povsod samo svoj »posao« in nič več, tako dolgo ne bo miru in reda, ne pravice, ne enakopravnosti, ne socialne pravičnosti in blagostanja. O < ID 3 ¦M feBH fil M 3 o ta O < ID 3 ID 3 Zato smo zbirali in zbiramo vse poštene Slovence v enotno slovensko fronto, M bo skrbela za to, da bo vsakdo, kdor bo nastopal v imenu Slovencev, spoštoval temeljne zahteve slovenskega programa, jih brezkompromisno zastopal in uveljavljal. Le Če bomo Slovenci v teh glavnih vprašanjih vedno in predvsem Slovenci, ter le v ostalih vprašanjih tudi strankarji, bomo lahko kaj dosegli. Če bomo pa tudi v temeljnih v prvi vrsti strankarji, bomo pa vedno le igračka v rokah drugih in — dobra molzna kravica za vse. SHOD Združene opozicije 20. X. v Ljubljani je zaradi nepričakovanih tehničnih ovir odpovedan Poslanec Dobovišek ni več član konzorcija »Slovenske zemlje1 »¦• Iz konzorcija »Slovenske zemlje« je izstopil edini narodni poslanec slovenskega dela združene opozicije g, dr. Rudolf Dobovišek in se prijavil v konzorcij »Bojevnika«. Gremo torej na novo pot borbe za slovensko bodočnost, borbe za resnično samoupravo in slovenski program! Stran 2 »Bojevnik«, dne 20. oktobra 1935. Štev. 19. Shod v Trnavi »Hočemo, da lahko svobodno kritiziramo" Ljuba Davidovi* za enakost pravic Srbov, Hrvatov in Slovencev Minulo nedeljo se je vršil v Trnavi pri Kragujevci velik shod srbske izvenparlamentarne opozicije, na kateri je bil glavni govornik Ljuba Davidovič. V svojem govoru je Ljuba Davidovič rekel v glavnem tole: »Demokracija ni enakost ljudi, temveč je enakost v pravicah. Hočemo, da vsi enako spoštujejo zakone in da veljajo ti enako za vse. Hočemo, da lahko svobodno kritiziramo, da se more jasno in odkrito Čuti javna in odkrita beseda.« Prehajajoč na hrvaško vprašanje je Ljuba Davidovič rekel: Mi kot ljudje, ki cenimo demokracijo, a ne demokratsko stranko, in ki težimo za enakostjo naroda, zahtevamo, da imajo enake pravice Srbi, Hrvati in Slovenci. To bo prineslo slogo in red, a zatem bo prišla ljubezen, brez katere ni življenja, posebno v veliki državi, kot je naša. Tistega dne, ko bomo vsi enako vzljubili našo državo: Srbi, Hrvati in Slovenci, bo to najboljša garancija za našo bodočnost. Rekli so, da hoče Maček razdeliti to državo. Jaz Vam rečem, da Maček noče razdeliti te države. Zato smo mi za sporazum s Hrvati. Potruditi se hočemo, da napravimo sporazum s Hrvati in napravili ga bo- mo. Tako kot je bilo dosedaj, je bilo za nič. Mi smo se medsebojno obtoževali, Hrvati nas, a mi Hrvate. Bili so prepiri in z njimi je bilo težko. Treba da smo za sporazum s Hrvati, če smo za to državo. Treba, da se jasno in odkrito izrazimo, hočemo li sporazum s Hrvati ali ne. Ako nočemo sporazuma s Hrvati, potem ne preostane drugega, ko da se razidemo. Tedaj ali sporazum ali da se razidemo. Mi in Hrvati smo kost ene kosti in ena kri. Mi smo rojeni na enih in istih tleh in je prav, da pride do sporazuma, Opozicijonalni blok je za sporazum. Vsi oni, ki kriče na nas zaradi tega, ker _se sporazumevamo s Hrvati, naj povedo, kaj hočejo. No, nimajo poguma, da bi povedali. Na koncu je Ljuba Davidovič govoril o občinskih volitvah in je dejal, da če pride do njih, naj se izbirajo najboljši, brez ozira na strankarsko pripadnost. »Prišel bo čas, ko se bodo iznesle mnoge strašne obtožbe, za katere je treba, da zve svet.« Govorilo je še nekaj govornikov in je bila sprejeta resolucija z osmimi točkami, ki vsebujejo zahteve združene opozicije. Kal pravijo k Davidovlčevem govoru V belgrajskih političnih krogih se mnogo komentirajo nedeljski govori prvakov srbijanske izvenparlamentarne opozicije. Naglasa se, da je posebno značilen govor Ljube Davidoviča, ki je naglasih »Ali sporazum s Hrvati, ali pa gremo narazen, ker tretje ne obstoji!« Ta kategorična izjava Ljube Davidoviča o potrebi rešitve hrvatskega vprašanja je povoljno odjeknila v hrvaški javnosti. Sedaj se namreč lahko smatra, da je naposled jasno velikemu delu srbi-janskih politikov, da ni mogoča brez rešitve hrvaškega vprašanja ureditev naših notranjih prilik, pa tudi ne normalno politično vprašanje. V interesu je tedaj države kot take in Srbijancev, da se reši hrvaško vprašanje, in to čimprej. Prejšnji režimi, kot je znano, so trdili, da se v Srbiji ne more govoriti o rešitvi hrvaškega vprašanja, ker bi to izzvalo reakcijo srbijanske javnosti. Hrvaško vprašanje se bo rešilo, kot so izjavili na nedeljskih shodih zastopniki izvenparlamentarne opozicije, potem, ko si bo ljudstvo pri svobodnih volitvah izbralo svoje zastopnike. Dva značilna dopisa Naši mali Uudie v boiu la življenje Indirektni davki, rubežni, mezdna gibanja in ogromne izgube mezd Iz Prekmurja smo prejeli naslednji dopis: Pri nas na deželi mnogo razmišljamo o davkih in nam ne gre v glavo, da se davki ne pobirajo tam, kjer bi se lahko. Tisti, ki že neznosno ječimo pod javnimi bremeni, plačujemo največ davščin; tisti, ki imajo vsega dovolj in naravnost plavajo v izobilju, se nam pa potihem smejijo. Mislim, da je velika razlika v tem, če ima kdo recimo 25.000 Din premoženja ali pa 25 milijonov. Ta razlika bi se tudi morala poznati v direktnih davkih, t. j. davkih na stvarna premoženja, vrednote ali dohodke. Nujno potrebno bi tedaj bilo progresivno obdavčenje, to se pravi, čim več ima kdo premoženja, tem več naj bi prispeval v državno blagajno! Namesto, da večajo indirektne dav-kie, t. j. davke na živila in razne življenjske potrebščine, kakor so kava, sladkor, meso, petrolej itd., ki jih plačujemo konsumenti s tem, ko jih kupujemo, naj ta predvsem večali direktne davke, ki se jih pri nas tako izogibajo, kakor bi bili bogatini nedotakljivi. Ali mislite, da pri nas na deželi lahko plačujemo take življenjske potreebščine, kot so obleka, čevlji, moka, sladkor, kava, sol pretrolej in vžigalice? Ponekod je taka revščina, da ne spravijo skupaj niti za sol in vžigalice — pri nas v Prekmurju je prišel v navado »večni ogenj« in v Beli Krajini istotako! Kakšna gorostasna krivica, da obremenjujejo indirektni davki najbolj ravno nas reveže! Čim revnejši si, tem bolj te pritiskajo k tlom! Prav je, da so začeli zadnja leta zbirati podatke o obdavčenju družin. Tako vemo danes po urad- nih podatkih, da je lani plačevala družina s 720 Din mesečnih dohodkov na indirektnih davkih 9.8% od svojega zaslužka, družina s 1000 Din 7.2%, družina z 2500 Din pa samo še 2.6 % ! Ali ni zanimivo, da je lani prišlo v državne blagajne od skupno 7 milijard vplačanih davkov le dve milijardi direktnih? Celih pet milijard pa je bilo vplačanih na račun indirektnih davkov, to se pravi s tem, da je delovno ljudstvo kupovalo življenjske potrebščine, od katerih pobirajo visoke davke in carino. Pri nas v Sloveniji so n. pr. plačali vsi bogatini okoli 20 milijonov davkov, kmetje 31 milijonov in pol zemljarine, delavci in nameščenci pa pri svojih itak mizernih plačah 40 milijonov! O tem, kako se odmerjajo davki, bi se lahko napisale cele knjige. Vnovič nas je na to opozorila našička afera. Velepotjetja plačujejo davke po bilancah, ki jih sama napravijo... Kmet pa mora plačevati davek od zemlje, ne da bi se zmenili za to, koliko ima tudi dohodkov od nje. Tudi delavec in nameščenec morata plačati točno do zadnje pare. Sicer poje pri njih neusmiljeno boben... Samo lansko leto smo imeli v Sloveniji 195.232 rubežni! Kakor lahko na eni strani opažamo veliko neenakost v plačevanju davščin v tej ali oni banovini, tako lahko opažamo isto neenakost v plačevanju davščin bogatinov na eni strani, na drugi pa kmetov, delavcev in nameščencev. Kaj sledi iz tega? Mislim, da je odgovor kaj preprost! Treba je pač stremeti za tem, da pridemo do vpliva na vodstvo državnih poslov! V. Š. Z Jesenic pa nam je poslal prijatelj našega pokreta dopis, v katerem pravi: Opozarjam Vas na zadnjega »Delavca« ki prinaša pregled mezdnih gibanj Splošne delavske strokovne zveze Jugoslavije v Ljubljani od 1. jan. do 20. septembra t. 1. V mezdna gibanja je stopilo delavstvo pri 27 večjih industrijskih podjetjih. »Delavec« ugotavlja, da se delavstvo z nenavadnimi napori, ki vzbujajo začudenje, trudi in bori, da se mu vrnejo izgubljene gospodarske in socijalne pozicije in da jih po možnosti še povečajo. V vprašanju so velike in pomembne reči, Poglejmo en sam vzrok s stotino posledic: Z znižanjem mezd od 1. 1930 do 1935 so delavci izgubili na mezdah nad 1 milijardo Din letno, a z izgubo mezd, ki jih delavstvo trpi s tem, da se je zmanjšalo število zaposlenega delavstva, se ta vsota dviga na okroglo dve milijardi Din letno. Iz leta v leto so torej delavci plačevali za svojo pasivnost 2 milijardi Din, ki so jih izgubili na svojih mezdah. Nekaj let sem kar se znižujejo mezde in povečuje brezposelnost, znaša ta izguba najmanj 8 milijard Din. Ne trdimo s tem, da so s temi osmimi milijardami Din drugi razredi, recimo delodajalci zaplavali v izobilju. In baš v tem je vsa tragika te znorele mezdne politike, da na eni strani jemlje delavcu in nameščencu, a na drugi strani nikomur nič ne daje, temveč istočasno vsemu narodu in ljudstvu, vsem razredom bije po glavi.« Vaš J. K. V Sloveniji so drugačne razmere 1 CenlraUzaciJa denarništva Nimamo zastopnikov, nimamo kontrole, kako gospodarijo z našim denarjem . V zadnjem »Bojevniku« je objavil B. nekaj misli, posnete po belgrajski >Politikk. »Politika« prihaja po daljšem razmotrivanju do zaključka, da je ustanavljanje državnih bank pri nas edina rešitev, da se rešimo tujega kapitala, ki skuša omrežiti politike, odločilne može v državi, kar se dogaja tudi v drugih državah. Kakor je država po- štar, železničar, trafikant itd., naj bo tudi bančnik. To se je zgodilo že v nekaterih državah in predvsem moramo gledati v našo bližino, to je v našo balkansko zaveznico Turčijo, ki sistematično uvaja državno bančno gospodarstvo. V resnici pa je med nami in Turčijo velikanska razlika. Pa ne samo med nami in omenjeno državo, celo v naši lastni državi je velikanska razlika med posameznimi pokrajinami. Zato moramo smatrati članek v »Politiki« napisan v prvi vrsti za srbske razmere. V Srbiji ne poznajo, kakor je znano, hranilnic, kakor jih imamo pri nas, zato je tudi nemogoče metati naše in srbske razmere v isti koš. Posebno v Srbiji so razvite banke, kjer jih je večjidel usta- novil kak vpliven politik in kjer ima tudi vso komando lastnik. Da pride pri takih bankah velikokrat do nepravilnosti, je popolnoma jasno, ker ni nobene prave kontrole. Zato je tudi polno sodnih razprav proti takim solidnim bančnikom na dnevnem redu v Srbiji. Da so državne banke pri teh razmerah nekaj boljšega, je tudi umevno. Člankar seveda ne pozna naših hranilnic, mestnih, zadružnih, banovinskih, dalje ne pozna tudi naših bank, katerih lastniki so zadružne zveze itd. S temi bankami sta v zvezi resnično svoboda in demokracija. Zakaj je pri nas prišlo pravzaprav do podržavljenja bank? Mislimo in prepričani smo, da vzrok ni bil samo ta, da bi se znebili nesolidnih bank (pri tem pa bi uničili celo vrsto solidnih denarnih zavodov!), ampak, da je bil glavni cilj — centralizacija vsega denarništva. Zato tudi so morale privatne banke, v našem primeru hranilnice in posojilnice, zapirati svoja okenca, državne banke pa imajo odprta ta okenca in bodo zadnje, ki jih bodo zaprle. Popolnoma jasno je, da tudi pri nas ni vse zlato, kar se sveti, toda pred očmi moramo imeti denarne zavode, ki so naša last, zadrug, mestnih občin, banovine, ki so slovenski zavodi. Strah nas je pred centralizacijo, in to zato, ker pri tej centralni upravi državnega bančnega gospodarstva nimamo svojih zastopnikov, ki nam sorazmerno po naši udeležbi — ne tedaj po višini prebivalstva! — tudi pripadajo. V državni hipotekami banki, kjer je Slovenija udeležena pri vlogah in javnih fondih s sto in sto milijonov dinarjev, nimamo nobenega zastopnika! Nimamo niti kontrole, kako gospodarijo z našim denarjem in zato nas je strah pred to centralizacijo. In tako povsod! Mi Slovenci imamo svoje slovensko denarno gospodarstvo, ki smo ga povzdignili z velikanskimi žrtvami in potrpežljivostjo, ki pa ga nikdar ne bomo zapustili. S tujim kapitalom je pri nas tako, da je vedno našel pravilno pot v državo in da ima vedno na razpolago svoje vplivne zagovornike. Skoraj v vsakem podjetju, bodisi denarnem zavodu, v premogovnih družbah sedi kak vpliven belgrajski gospod, ki je glavni zaščitnik tujega kapitala v naši zemlji. Treba bi bilo razmišljati rajši takrat, ko se izdajajo razne koncesije za borske rudnike ali pa rudnike Mangana v Trepči, ali je zdravo prodajati naše rudno gospodarstvo za nič tujcem? Koliko so vložile te tuje družbe v ta podjetja in kakšne dobičke delajo, kake davke plačujejo carine itd.? To naj rajši razmišljajo in tu naj se država v prvi vrsti angažira, naše denarstvo pa naj reši, kajti to bo samo v njeno korist. Ta leta krize so pokazala, da računi s popolno centralizacijo denarstva vendar niso tako točni, kakor je predvideval načrt. Na posledice so pozabili in te posledice bodo hujše od dne do dne. Š. Zanimive Številke Slovenija prispeva k skupnemu državnemu proračunu letno okoli ene milijarde dinarjev na neposrednih in posrednih davkih. Poleg tega dajejo železnice na področju ljubljanskega železniškega ravnateljstva letnih dohodkov okoli 450 milijonov dinarjev. V 16 letih naše države je Slovenija prispevala v skupno državno blagajno okoli 25 milijard dinarjev. Kolika pa je vrednost fizičnih in duševnih žrtev Slovencev, vloženih v skupno državno stavbo, vedo samo tisti, ki delo, poštenje, znanje in vztrajnost Slovencev poznajo in sicer ne samo v Sloveniji, ampak tudi drugod v državi, v prvi vrsti pa v prestolici! V teh 16 letih je dobila Slovenija od države nazaj v obliki plač, pokojnin, vzdrževalnih ustanov, subvencij, podpor za oškodovance po elementarnih nezgodah itd. okoli 10 milijard dinarjev. Da bo slika še popolnejša, naj dodamo k poglavju o državotvornosti še to, da je Slovenija sodelovala pri ustanovitvi drž. hip. banke in državne priviligirane agrarne banke, pri investicijskih posojilih, pri nakupu državnih vrednostnih papirjev (v katere je vlagala svoje prihranke) za okoli 400 milijonov dinarjev in da je šlo iz Slovenije hranilnih vlog v poštno hranilnico, drž. hipot. banko in drž. priv. agrarno banko okoli 350 mili- Štev. 19. Bojevnik«, dne 20. oktobra 1935. Stran 3 jonov dinarjev. Od teh 750 milijonov dinarjev je bilo vrnjenih na denarni trg Slovenije okoli 250 milijonov dinarjev, ostalo pa je šlo v druge pokrajine. Ali se je že preživela demokracija Na vseh koncih in krajih se oglašajo -črni krokarji, ki prerokujejo demokraciji konec in pogin, češ, da se je preživela, da je odigrala svojo vlogo in se bo morala umakniti drugim političnim sistemom, ki jih smatrajo razni ini-cijatorji in propagatorji za edino zveličavna. Toda če pogledamo, odkod prihajajo ti glasovi, vidimo, da jih oznanjajo le široka usta diktatorjev samih, ki so si uzurpirali vso oblast in moč v državi, ki so zavezali jezike državljanom. zadušili svobodo tiska in svobodo govora, in ponižali ljudstvo v brezpravno čredo. Pogled po širnem svetu pa nam kaže, da v prosvitljenejših državah še vedno demokracija živi, da je demokracija še vedno oni trdni temelj, na katerem se razvija zdravo in krepko državljansko življenje, ki tvori zadovoljstvo narodov in daje s tem moč državi. Anglija in Francija sta še vedno oni svetli točki, odkoder prihaja luč vsem ostalim državam, ki same tonejo v temi Prlitika« pripominja: »Ako ta in taka higijena pride v roke kakemu ameriškemu farmerju, bo takoj tvegal potovanje preko oceana, samo da pride do take kokoši ali vsaj do njenega jajca.« lijona 168.000 glasov je dobila resolucija za sankcije, a samo 102.000 glasov je dobil Lansburv. Za angleške razmere je to ogromnega pomena. Labour Party je največja politična organizacija v Angliji in stališče te velike organizacije mora upoštevati tudi sama angleška vlada. Posebno danes, ko so volitve pred durmi. Popularnost Lansburvja v vrstah angleških delavcev je ogromna. Oni niso pozabili njegovega zadržanja 1. 1931., ko so mnogi voditelji, kot Macdonald, Tho-mas in drugi zapustili laburistično stranko in postali renegati. Toda njegovega stališča niso odobrili. Laburisti hočejo aktivno politiko, ki ustreza sedanji politični situaciji. Oni zahtevajo, da se ima Društva narodov brezpogojno spoštovati in da se morajo njegovi pakti v celoti sprejeti, čeprav se njihovo gledanje na to mednarodno institucijo danes močno razlikuje od prejšnjega. Laburisti hočejo ne samo preprečiti vojno v Vzhodni Afriki, oni bi hoteli tudi, da okrepe in da rešijo omajano avtoriteto Društva narodov. Oni pričakujejo, da bodo pri bližnjih volitvah zmagali in hoteli bi, da bi se v Ženevi čimprej sestalo čim več socijalističnih ministrov, ki bi skupno s Sovjetsko Rusijo uvedli nov kurs glede na ohranitev svetovnega miru. Pred predsedniškimi volitvami v Ameriki Priprave za volitve predsednika Ze-dinjenih Držav Amerike so v polnem teku. Predsednik Roosevelt je na agita-cijski turneji po Kaliformiji, nekoč trdnjavi njegovega predhodnika Hoover-ja. V Oaklandu je imel Hoover pred delegati republikanske stranke iz za-padnih zveznih držav ogorčen govor proti Rooseveltovi gospodarski politiki. Trdil je, da vodi Rooseveltova gospodarska politika Zedinjene države v bankrot. Položaj je danes tak, da preostajajo samo trije načini, da se likvidirajo državni dolgovi: povečanje davkov, nepri-znanje sprejetih obvez in inflacija. Hoover je na koncu naglašal, da je zadnji čas, da se ameriški narod prebudi iz sedanjega stanja. Dodal je, da on osebno ne bo postavil svoje kandidature pri bližnjih predsedniških volitvah. Rooseveltovi nasprotniki pač predobro vedo, da je njegova popularnost še vedno zelo velika. Republikanci nimajo kandidata, ki bi mogel z uspehom nastopiti proti Rooseveltu. A v Zedinje-nih državah je osebnost najmanj tako važen činitelj kot program, na katerem kandidira. To dejansko stanje je prisililo republikance, da poskušajo doseči vollini sporazum. To bi bila neke vrste volilna koalicija, ki v Zedinjenih državah dosedaj sploh ni bila mogoča. Izdaja konzorcij tednika »Bojevnik«. — Zastopnik konzorcija Stane Vidmar. — Odgovorni urednik Stanko Florjančič. — Tisk tiskarne M. Hrovatin v Ljubljani. — Naročnina znaša do konca leta Din 20.— Rokopisi se ne vračajo. — Uredništvo in uprava: Pred Škofijo it. 19/11. nadstropje. — Plačljivo in tožljivo v Ljubljani. — Poštni čekovni račun štev. 13.051.