Sodobna slovenska dramatika TRI RADIJSKE IGRE MATJAŽ KMECL Nini POROČEVALEC: Začenjajo se dolgi večerni pogovori na "slovenskem kmečkem turizmu" pri Podjelovčanu za Starim vrhom. PROFESOR NAKLADAČ: Spet je bil dan lep in grenek kot solzica. PODJELOVČANKA, GOSPA MICI iz notranjosti: Kaj ste rekli, gospod Nakladač? Večerja! GOSPOD LUDVIK: Pri Svetem Andreju zvoni (res zvoni iz bližnje podružnice) in petek je najlepši dan v tednu, ker ni zrezkov in klobas, temveč so ... Gospa Mici, saj so štruklji? PODJELOVČANKA sladko zateglo: Štruklji! GOSPOD LUDVIK: Pri moji operni duši, dobro je tako! — (Zakliče.) Ma-ruška, Maruškica, kje tičiš? (Zase.) Vse bo mrzlo in bogve, da so štruklji pol manj dobri, če je zabela shlajena. — Gospa Aaaanica, saj je zraven češpljev kompot? PODJELOVČANKA: In potem češnjevec! — Večeeerja! GOSPOD LUDVIK: Oooo! PROFESOR NAKLADAČ: Ta pes je tako len, da se mu še jesti ne da. Prihranil sem mu dober kos klobase od včeraj in zdaj se ga že ves dan izogiba, kot da gre za največjo gnusobo. Činž, dajmo, šavs! (Očitno zelo star pes onemoglo in naveličano zagodrnja.) Lahko da ima gliste, ampak bolj se mi zdi, da mu pešajo življenjski nazori. Nenavadno, saj na tej moji živali odpovedujejo vse teorije o elementarnih motivacijah; mrtvo hladen je tudi ob februarskih pasjih procesijah: živ preklic tez o libidinoznih stanjih ... PODJELOVČANKA: Gospod profesor, za učene pogovore bo čas še po večerji, zdaj pa jest! GOSPOD LUDVIK: Naš vratar v operi je imel takega opešanega psa, ki se je potem nekega lepega dne brez vzroka stegnil; oprostite. (Kliče.) Pa kje si, Maruša!? GOSPA MARUŠA od daleč: Kar dajte brez mene! GOSPOD LUDVIK: Je kaj narobe, ljubica? Sodobnost 2000 I 1754 Tri radijske igre GOSPA MARUŠA: Berem. Kar dajte! Nič mi ni. (Pri tej priči začne v nekem odročnem kotu hiše hreščati in žagati starčevski glas.) STARI ATA PODJELOVČAN: Kaaaj mi je? Nič mi ni, srceee me boli... PODJELOVČANKA: Ja križ božji, kdo je pa ata sem pripeljal? GOSPOD LUDVIK: Pustite ga, gospa Mici! EVRIPID FIŠER posmehljivo: Očetje iz stare zaveze. PODJELOVČANKA: No, ata, dajmo! Gremo! Saj veste, kje je vaša soba! Pa na citre kaj zaigrajte!— Večeeerja! PROFESOR NAKLADAČ: Vsi smo tukaj. POROČEVALEC med oddaljenim in nebogljenim citranjem: Ti "vsi", ki se spravljajo k večerji, so Podjelovčanovi gostje in se že dolgo poznajo: profesor Nakladač, ki mu tako pravijo v spomin na Jackieja Razparača, ker tako ubijalsko naklada, gospod Ludvik, operni režiser, Evripid Fišer, ki je svojčas študiral bogoslovje, pa je izstopil, zdaj pa še sam ne ve, kaj dela in kako živi, gospod Potrebujež, ki se v resnici tako piše, po govorjenju sodeč pa je svojemu priimku primeren mož, gospa Maruša, soproga gospoda Ludvika - na večerjo pa ne prihaja prepogosto, ker noč in dan bere kriminalke in sploh da več na dušno kot na telesno hrano. Tu je še Činž, neskončno stara in lena žival pasjega rodu, spremljevalec in molčeči sogovornik profesorja Nakladača. In seveda Podjelov-čanova dva, še zlasti gospa Mici. - Po večerji se vsi odpravijo na dvorišče; tam v ležalnikih pod orehom, ki odganja muhe, govorijo pozno v noč o najrazličnejših rečeh. Profesor Nakladač, ki nikakor ne more molčati, oznani - PROFESOR NAKLADAČ: Nocoj je na vrsti naš prijatelj Potrebujež. Ne segajte mu preveč v besedo, prosim, in bodite vljudni. Svet je po štrukljih dobre gospe Mici nenapadalen in lep; diši po poletju. POTREBUJEŽ: Smem? PROFESOR NAKLADAČ, GOSPOD LUDVIK hkrati: Seveda! POTREBUJEŽ: Zelo dolgo je trajalo, bila je trdna in muhasta ženska. Govorim o Nini. - Saj smem še en češnjevček? - Ni res, da bi bila nastavljavka, ali tisto, čemur banalni del Amerike reče ožemalka jajc. Veste, če ženska dolgo živi z istim moškim, ga prej ali slej nekaj ostane v njej in to se čuti kot nekakšen lastninski odpor telesa; še sleči gaje težko. Če jih ima veliko, pa gre od nje nekaj kot obrabljenost - zelo nedoločno, zato pa nadležno in zmanjšuje zadovoljstvo. - Nič takega ni bilo pri Nini. Ne dam dosti na ves tisti žabji mrest od čustev in poezije, kar zmeraj odkrito povem, stvaren človek sem. Narava nam je dala telo s popolnoma določenimi nameni; tudi naredila ga je tako, da ima en del človeštva nekaj, česar druga polovica nima, in se lahko oba dela na trenutke tesno stakneta skupaj. Kakor pravite vi, profesor, je nekaj v nas, čeprav ne vemo kaj, kar nam pošilja glede teh reči znamenja in ukaze. -Če grem naprej: Ko smo se takrat, vi, gospod Ludvik, Evripid in jaz na sprehodu ustavili pri šoli in si visoko v vrhu češnje ogledali Nini, od zadrege je skoraj padla na tla, so se iz drevesa oglasila taka znamenja. PROFESOR NAKLADAČ zamrmra: Na ta način začenjajo vsi kurbirji. Sodobnost 2000 I 1755 Tri radijske igre POTREBUJEŽ zasrepi: Prosim? PROFESOR NAKLADAČ: In generali. Ista sorta ljudi. Nikoli niso nič krivi. (Molk.) POTREBUJEŽ čez trenutek spet popolnoma sproščeno: Skratko, položil naj bi gospodično Nini; naj mi oprosti tisti, ki misli, daje to greh. - Kako je končno zlezla dol in kakšno dobro pijačo soji ob koncu šolskega leta prinašali pogorski starši njenih otrok, to veste, ker ste jo v izobilju poskušali. Če imam prav v spominu, ste se vi, gospod Ludvik, potem naenkrat spomnili gospe Maruše, zelo vas je zaskrbelo zanjo in ste nanagloma odšli. GOSPOD LUDVIK zakliče navzgor. Ali slišiš, Maruška? (Ker ni odgovora, pač nadaljuje Potrebujež.) POTREBUJEŽ: Vi, gospod Evripid, ki ste viteške in blage narave, pa tudi pijače ne prenesete kaj dosti čez mero, niste bili preveč zbrani in ste mislili, da velja odhod za vse. Torej ste odšli tudi vi. EVRIPID FIŠER: Ne spomnim se. POTREBUJEŽ: Seveda se ne spomnite, preveč ste si ga že naložili. Tako sva na koncu ostala sama ... GOSPOD LUDVIK: Z Nini? POTREBUJEŽ: Z Nini. - Tega vam še nisem pravil in tudi zdaj vam pripovedujem le iz dveh razlogov: Prvi je ta nesrečni češnjevec - zaradi njega, priznajmo, smo tudi že vsa ta leta tako zelo zvesti Podjelovčanu; drugi je ta, da nam je dolgčas. Mogoče je še malo tretjega: da nam je bila Nini vsem všeč. GOSPOD LUDVIK: Meni ne. Simpatična da, to že; kaj več pa ne. POTREBUJEŽ: Vam že zaradi gospe Maruše ne bi smela biti. - Kakorkoli že, kratek bom, v podrobnosti ne silim. Spomnite se njene sobice. Jaz ji rečem: Zdaj sva sama, zdaj sva si mnogo bližja, veliko ljudi ubije bližino. - Ona pa. NINI: Kaj nas je bilo tako zelo veliko? Se vam zdi? POTREBUJEŽ: Preveč. NINI: Tu je vse leto, še posebej pozimi, taka samota, da se niti televizija ne vidi dobro. Takrat sem si blizu, sama sebi, da bi ponorela. POTREBUJEŽ: Znamenja so postajala vse močnejša, obenem pa sem bil prepričan, daje sentimentalna natura in daje to dobra osnova za nadaljevanje dogodkov. Tesno sem prisedel na tisti obrabljeni kavč, ki se ga gotovo spominjate, in jo objel okrog ramen. - Zelo si zapuščena, sem ji rekel. NINI: Ja. POTREBUJEŽ: Zelo si tudi vznemirljiva. NINI: O! POTREBUJEŽ: Pogledala me je iz oddaljenosti nekaj svetlobnih let. - Res! sem vztrajal. — Pri vzletu letala je tako - ko je že prehitro, da bi se še lahko ustavilo, ni več vračanja: ali v zrak ali pa se razbije; tako sem silil naprej. -Kaj te teži? sem jo vprašal. PROFESOR NAKLADAČ zagodrnja: O moj bog, kako duhovito! Sodobnost 2000 I 1756 Tri radijske igre POTREBUJEŽ: Kaj sem pa hotel. Nekaj sem pač bleknil. In ker ni nič rekla, sem ji začel preiskovati telo. Nič se ni upirala, toda tudi nič odgovarjala; kot da ni ona in to telo ni njeno. Zoprno. V takem trenutku lahko nadaljujejo samo zelo nepopustljivi in trdni značaji. Bil sem zbegan in užaljen. Bolj ko sem trdno držal njeno otroško ritko in njeni prseci v rokah, dlje v vesolju se je izgubljala. Ko pa sem ji segel pod krilo - mislil sem si, da bo potem kaj boljša in se bo vrnila na zemljo - je naglo vstala, stopila k oknu, še ozrla se ni, in gledala dol po gozdnatem bregu. - Gotovo imaš težave s frigidnostjo? sem poskusil še z nesramnostjo. NINI: Imam težave, vendar ne s seboj. POTREBUJEŽ: O! se mi je zaletelo. NINI: Pojdi zdaj in se raje oglasi kdaj drugič. Srčkan si, toda so stvari, kijih ne razumeš. Tudi jaz jih ne in zato je boljše, da greš. POTREBUJEŽ: Na, sem si rekel, zdaj sem pa srčkan. In sem šel. Kaj sem pa hotel. - Celo pot sem potem trudapolno premišljeval, kaj sem naredil narobe. Preveč trapil se pa nisem. Navsezadnje, kaj pa je življenje? Ali vemo o njem kaj več kot to, daje, in da nas na koncu ni več? Lahko nam raznese glavo od premišljevanja, pa ne bo nič boljše. - Skratka, naslednjega dne sem jo povabil na sprehod in šla je, kot da ni nič. Po cesti je plesala kot metuljček. Potem sva si ogledala pokopališče... GOSPOD LUDVIK: Zakaj pa? POTREBUJEŽ: Videli boste. - Sedla sva na zid, od koder so daljni razgledi proti Rmanovcu in Slajki. Zelo sem molčal; pač zaradi resnosti in občutljivosti trenutka. Blag veter je prinašal različne glasove, nekaj oblakov je šume plavalo nad cerkvico. Po dolgem času mi je zapovedala - NINI: Povejte no že kaj! POTREBUJEŽ: Vztrajno meje vikala. - Kaj pa? NINI: Kaj lepega, kakšno pravljico. POTREBUJEŽ: To je zdaj priložnost, sem si rekel in se ozrl v bližnjo okolico za kakšnim približno spodobnim travnatim prostorčkom. — Tu, sem pokazal po širnem pokopališču, po obledelih voščenih rožah in kamnih, ni nikogar od mojih. Sami kmečki očetje in mame, ki najbrž še po smrti širijo duh po starem, skisanem kruhu, po konjskih figah in presušenih skrinjah, po jelovju in izkopanem krompirju. Ampak ležijo v sijajni zadnji postelji, gledajo v nebesno neskončnost nad seboj, poslušajo trave, kako rastejo, in poslušajo sto različnih ptic, kako prepevajo v lipah okrog cerkve ali iz cerkvenih lin, štejejo zime in poletja - brez upanja, da bi jih kdaj prešteli; skoznje se brez konca pretaka večnost. Vse je tako, da bi hotel, naj bo smrt še tako krivična, ležati tu, ob nogah svetega Andreja. Bi me že prenesli; bi se že zmenil z njimi; bi že shajali z menoj. - In če bi zraven bila še Nini, v večni bližini, potem pač ne more biti popolnejšega trajanja. Mogoče sem res najslabša baraba na svetu; sem pa tudi občutljiv in rahel - in naj bo večnost najhujši dolgčas, z Nini bi bila znosna ... NINI: Znosna? Sodobnost 2000 I 1757 Tri radijske igre POTREBUJEŽ: Znosna v najboljšem pomenu. — Prijel sem jo za roko, bila je uvela in vlažna; slabo znamenje. — Lipo bi vsakih tisoč let podrl vihar. Prihajali bi novi in novi otroci, mogoče bi celo kdaj kuga ali velika vojna zbrisala vse te vasi naokrog; mogoče bi se cerkvica podrla in bi jo zlagoma zarasel gozd, prepletel in opletel bi naju s koreninami in srebotjem. — Nadaljevanje sem spet prepustil molku. Po dolgem času je spregovorila. NINI: Veš kaj, sliši se kot spomini starega Slovenca. Vi se kar dajte romantično zakopati; nič nimam proti, če kar tule, saj je po svoje res lepo. Ampak jaz ne mislim niti približno z vami noter v tisto vašo jamo. POTREBUJEŽ: Bilo je neizpodbitno - polomija številka dve. Norel sem in od strasti bredel v zmeraj večje neumnosti. - Dajte mi še en češnjevec, gospod Ludvik, ne skrivajte ga pod svojim stolom. GOSPOD LUDVIK: Prosim! Prosim! Saj ga ne skrivam. POTREBUJEŽ: Pa ne čez rob! Ni treba, da gre čez. - Kolerik sem in dolgo ne zdržim, ko je treba tiščati kakšno polpožrto reč v sebi. Ušlo mi je nekaj grdih besed, priznam; daje podeželska kokoš brez domišljije ... EVRIPID FIŠER: Kaj, to ste ji rekli? POTREBUJEŽ: Da ne ve, kaj bi rada; daje kleklarska štrukljevka ... EVRIPID FIŠER: Vse to ste ji rekli? POTREBUJEŽ: Ko sem končal, je pobrskala po polivinilni vrečki, izbezala iz nje v bel papir zavit sendvič, potem še jabolko, in rekla - NINI: To je bilo namenjeno vam. Ko boste boljše volje in boljših misli, s tem pa tudi boljših manir, lahko spet pridete. Če vam bo za to, seveda. Danes sem si sprehod predstavljala drugače. Prosim, ne spremljajte me. POTREBUJEŽ: In je šla. EVRIPID FIŠER: Surovo. PROFESOR NAKLADAČ: Ne samo, da ni bilo lepo od vas, bilo je tudi neumno, in to iz treh razlogov... (Globoko in šumeče zajame sapo, da bi te razloge tudi naštel, toda ne pride do besede.) POTREBUJEŽ: To je bolj ali manj jasno, ni se treba truditi z razlagami, gospod profesor. - Toda kdor je vztrajen, mu prav nič na tem svetu ne uide. Na jesen, ko smo se že pomalem odpravljali domov, so gasilci kupili novo brizgalno napravo, sledila je veselica in blagoslovitev. Na dvorišču med prosvetnim domom in tisto veliko traktorsko šupo so postavili oder, olepšali so ga z venci, dodali ozvočenje za dogodku primeren hrup, igrali so Štirje Danijeli, gospod dekan Kos pa je prišel novo pridobitev poblagoslovit. Šupa je bila rezervna lokacija, če bi bil dež in bi rabili streho; zato so jo lepo pospravili, postavili vanjo točilno mizo in ob njej naložili velikanski kup gajbic s pivom. - Vsi smo bih tam, in tudi Nini je prišla. EVRIPID FIŠER: Bila je še posebno lepa. In nekam odsotna. POTREBUJEŽ: Ko sem si ga malo naložil, se mi je spet enkrat zazdelo, da brez Nini ne morem. Ves čas so jo obletavali najrazličnejši pogorski komarji in tudi Robert s Šanc je bil tam; resda že zelo nadelan in tenkega pogleda, pa Sodobnost 2000 I 1758 Tri radijske igre vendar. Zakaj pa jaz ne bi smel, kar so drugi, se bomo pa tepli, sem si rekel. Kot da ni bilo nikoli nič med nama, sem ji v odmoru po hudem in dolgem plesu sedel na klop nasproti, čez mizo, jo bolj trdo in na dolgo pogledal in rekel: Saj smem, čeprav si Nini, ki že z imenom pove, daje dvakrat ni, in je v najboljšem primeru zdajle še, potem pa spet zgine; in je velika črna zvezda, v katero zginja vse in se nič ne vrne. GOSPOD LUDVIK: Bravo! To pa že! Tb pa je po evropsko! POTREBUJEŽ: Ko so razglasili zadnji ples pred slovesnim blagoslovom, je vstala in rekla - NINI: Greš plesat? POTREBUJEŽ: Udarili so nekaj od Slakov ali Avsenikov; ves čas mi je strmo gledala v oči. Kot da spet gleda na drugi svet; vlažno, ne sovražno ne prijateljsko; tako pač gleda na nas usoda, če je je kje kaj. Iz njenega telesa pa se je sprožil vročični potresni val. Za hip se mi je še zdelo, da vidim Roberta, kako naju motno opazuje iz jarka zadaj za šupo, kamor se je spravil počivat; ali pa se je vanj nenadzorovano zvrnil. Takrat je že veljal za njenega, pa mi je bilo čisto vseeno. - Ne bom dolgovezil. Prikorakala je gasilska posadka, prišel visok gasilec^ z zveze, tudi gospod dekan Kos je pridrobencljal z dvema ministrantoma, Štirje Danijeli so intonirali himno, sledili so številni govori in vzkliki NA POMOČ! Ljudje so se stlačili na kup, botre in botri so slovesno zabijali pozlačene žeblje v zastavne drogove, Nini pa meje potegnila v šupo, ki je bila zdaj prazna, žive duše ni bilo v njej; spehala me je po stopnicah na podstrešje, kjer je vsenavzkriž ležalo nekaj slame in starega orodja. NINI: Saj si to hotel ... POTREBUJEŽ: Več. NINI: To je zdaj tvoja stvar. POTREBUJEŽ: Naj se mi oprosti moj okus, seveda sem jo pri priči slekel in zdaj se poskusite povzpeti čez svojo voajersko naravo, če gre... Skratka obrnila mi je hrbet, se sklonila in rekla - NINI: Pa daj, prašič, če ne znaš drugače. Saj si to hotel? EVRIPID FISER: Ne, tega ni storila! PROFESOR NAKLADAC: Prav, četudi ni; povestica je vsaj zanimiva. Naprej? EVRIPID FIŠER: Umazana, nedostojna, bolna! Sramota! POTREBUJEŽ: Nič ne rečem, bil sem poražen, še v obraz me ni hotela videti. Mogoče je bilo v ozadju celo kaj filozofije; nekaj, čemur vi, Nakladač, pravite karma, ali kaj podobnega, tenek curek vesoljne erotične energije. Veliko pa zagotovo ne. Telo je telo in v podobnih trenutkih, saj vsi vemo, deluje po svoje. Vselej zmagovito. Premaga nas. Povrhu vsega nima najslabšega in najgršega teleščka, to pa razburja. Bilo je skrajno sovražno in skrajno ne-zaustavljivo vabilo. Podrobnosti ne bom našteval, da ne bi komu kvaril razpoloženja. - Vmes so iz velikih daljav prihajale božje besede gospoda dekana, ki je novo gasilno napravo izročal v varstvo svetega Florjana na bližnjem griču; odondod že tako budno pazi z golido, da je v pogorju za gasilce kar najmanj Sodobnost 2000 I 1759 Tri radijske igre dela in da se ogenj ne odloči pokončati katerega od toplih domov, ki jim s tolikšno ljubeznijo in skrbjo gospodarijo poštenjaki s hribovskih kmetij. Pa saj veste, kaj se govori ob takšnih priložnostih. Ona pa je bila tisti trenutek žival in ta potna živalskost se je, ne morem vam povedati kako, mešala z vonjem po kadilu, ki ga je v rahlih oblakih prinašalo tudi na najino podstrešje. Saj je svoje pridodajalo tudi pivo in žganje, povsem določno pa je iz nje vrela strašna, meni nerazumljiva potreba. Vi, gospod profesor Nakladač, boste verjetno našli boljše in zgovornejše razlage, meni pa se je kasneje, ob spominjanju, zazdelo, da je bil neke vrste obup; oprostite mi to patetiko, saj veste, da sicer ni v moji navadi. - Ko je zunaj potihnil "Slovenec sem", je začela kričati, da sem se ustrašil in pri priči nehal. Z roko sem ji zaprl usta, vrgla se je na boke in se tresla v krčih. Potem se je naglo umirila in se znova zakrknila v nedostopnost, me odrinila, se oblekla, si otresla krilo, pogladila lase in zginila po stopnicah dol, kjer so že ploskali pevskemu zboru. Odtlej je nisem več videl. GOSPA MARUŠA nenadoma z ganka zgoraj: Veliko berete Vitomila Zupana in Pavleta Zidarja, mogoče celo Frančiča! GOSPOD LUDVIK: Ja, kaj ne spiš, ljubica? PROFESOR NAKLADAČ: Der Feind hort mit! Ah po Kantu ... {Zajame sapo.) POTREBUJEŽ: Oprostite, gospa! Če bi vedel, da nismo sama moška družba, bi bolj izbiral besede. Ali pa bi bil sploh tiho. GOSPA MARUŠA: Tako pa si izberete tu, v teh hribih, nebogljeno, osamljeno, revno, mogoče res celo obupano žensko in si na njen račun izmišljate vse mogoče zgodbe... EVRIPID: Umazane! GOSPA MARUŠA: Da, bolj ali manj nesnažne; s pokvarjeno fantazijo. POTREBUJEŽ: Oprostite; še enkrat. (Po krajšem premolku napol užaljeno.) Pa nič. GOSPA MARUŠA: Poceni, poceni, gospod Potrebujež! GOSPOD LUDVTKpomir//fi;o: No, ljubica, samo pripoved je bila. Nekakšen roman. GOSPA MARUŠA: Nič, ljubica in roman! Toliko pa že vem: nikoli nobena ženska ne bi storila kaj takega, kar ste zdajle nakvačkali. Ker je v nasprotju z žensko naravo. No-be-na! Ni-ko-li! POTREBUJEŽ: Kaj vse je življenje, gospa! Kaj vse! Ničesar ne vemo o njem. GOSPA MARUŠA: Vemo, vemo! Vemo vsaj to, da takih žensk, kakršne podpihujejo vašo - oprostite - kosmato domišljijo, ni! EVRIPID FIŠER: Tako je! GOSPOD LUDVIK: Seveda, Maruška, zdaj pa pojdi spat! POTREBUJEŽ bolj zase: Vendar je vsaka tudi žival! GOSPA MARUŠA preteče, ker je očitno slišala: Kaj ste rekli? Ne slišim dobro... PROFESOR NAKLADAČ: Gospa, zdi se mi, da ste se pravkar prebudili in zdaj razumete po svoje, ker niste zgodbe slišali od začetka. Sodobnost 2000 I 1760 Tri radijske igre GOSPA MARUŠA: Že ves večer ne spim od vašega kvantanja. Dala sem si zamaške v ušesa kot doma v Ljubljani na Celovški; pa ne pomaga, je huje! PROFESOR NAKLADAČ: Saj ne mislim nič slabega, ampak čisto na začetku ste vseeno zaspali; to se vsaj za hip zgodi vsakomur, ki gre prezgodaj spat. Ali pa ste bili pregloboko v literarnih hudodelstvih. Potem ste se mogoče res hitro zbudili, čeprav smo bili obzirni. Govorili smo pridušeno, toda spet je res, da te tihe podeželske noči podeseterijo vsak glas. In sploh se mi zdi, da se niste zbudili zaradi nas, temveč zaradi tišine ... GOSPA MARUŠA ga prekine: Dajte, dajte, profesor, ne nakladajte! Jaz čisto dobro spim tukaj, za to se nikar ne bojte! Kajneda, Ludvik? GOSPOD LUDVIK: Seveda, ljubica. GOSPA MARUŠA: No! PROFESOR NAKLADAČ zagodrnja: Prav, prav! - Ta čas, ko ste spali, smo ob Podjelovčanovem češnjevcu, ki ga v Ljubljani ne bo takšnega nikoli več, sklenili, da bomo vsak po svoji perverzni domišljiji skušali napraviti o gospodični Nini roman - v smislu ustnega izročila in skupinskega avtorstva. Potre-bujež je bil prvi na vrsti, to pa nikakor ne pomeni, da je izključni krivec vaše nespečnosti, ali pa da je vse res, kar pripoveduje. Če ne boste zaprli okna, kar pa bi bil pri izvrstnem zablegoškem zraku smrten greh, in če ne boste ponovno zaspali, boste lahko slišali tudi naslednje prispevke. Gospodu Ludviku bomo nastop oprostili ali vsaj odsvetovali, da ga ne bi kdo narobe razumel... GOSPA MARUŠA: O, ne samo da veliko govorite, tudi spodobnost ni vaša odlika! PROFESOR NAKLADAČ: Oprostite! Res oprostite, če sem vas kako prizadel! Moj predlog je, da pač v miru nadaljujemo ... GOSPA MARUŠA: Kaj bolj nemarnega, oprostite, gospod Potrebujež ... POTREBUJE! užaljeno: Saj, pa nič! Zal mi je. GOSPA MARUŠA: Če se že greste to otročje in ne prav pametno početje, naj bo zdaj na vrsti mladi gospod Evripid, ki je edini nekaj pesnika med vami. PROFESOR NAKLADAČ: Dober predlog! Torej gospod Evripid, naš pesnik, na vrsti ste! EVRIPID FIŠER se odkašlja. GOSPA MARUŠA: Korajža, korajža! EVRIPID FIŠER: Takrat, ko smo jo zagledali v češnji, sva bila z Nini že stara znanca. GOSPOD LUDVIK: Kaj ne poveste! POTREBUJEŽ: Oho! - Kdo pravi, da ste brez fantazije in da je fantazija sploh prepovedana! GOSPA MARUŠA: O kvantanju smo govorili! EVRIPID FIŠER: Približno leto poprej sem šel na sprehod noter proti Petelinovcu in Lepi Gorici. Rabil sem nekaj samote. Ko sem bil že zelo daleč, je pridivjala nevihta; velik vihar, celo Pogorje je bobnelo in norelo, drevje seje že poprej potuhnilo vase, vsak hip sem čakal, da trešči tudi vame in da me zmelje Sodobnost 2000 I 1761 Tri radijske igre hreščeča in lomeča zmešnjava. Ibča in sodra sta udarili po bregeh, po vsem živem, Blegoš in Koprivnik sta zginila v temi. Bliskalo seje z vseh strani, tudi spodaj, po grapah; odtrgane veje je nosilo po zraku. Bilo me je strah kot še nikoli. Kaj sem hotel, pod drevo nisem stopil nobeno, ker bi me lahko pri priči ubilo; tam stati nisem mogel, in sem tekel, kolikor sem mogel, v vas. Šola je, saj veste, z one strani prva streha, planil sem vanjo, tam pa nobene luči, tema kot v rogu. Samo duh po neumitih otrocih je dajal znamenje, da gre res za hram učenosti. Videlo se ni nič, četudi je bilo sredi popoldneva. Vse je teklo od mene in na ves glas sem zavpil: Je kakšna živa duša v tej hiši strahov? - Nič. Samo grmelo je zmeraj bolj. Videl sem, da sem v razredu, sedel sem na otroški stolček, malo sedel malo čepel v njem, hrib zunaj je klalo na pol; dokler ni skozi steklena vrata zadaj priplesala lučka. NINI s polovično korajžo: Kdo je? EVRIPID FIŠER: Jaz! Saj me ne poznate! Dobilo me je in moker sem. NINI: Kje pa ste? EVRIPID FIŠER: V naslednjem blisku sem jo uzrl, bila je Nini: prelepa mešanica dekliške miline, ženske nebogljenosti, predskrivnostnega strahu in hrabrih dejanj. V poetičnih bliskavicah se je prikazovala kot v prvih filmih, ki so jih prepočasi vrteli na roko. Pri priči sem začel blagoslavljati dan, ki mi je naklonil to strašno in nevarno nevihto. Ni me sram povedati, kajti na čustva gledam drugače od Janeza Potrebuježa. Dopovedoval sem si, daje to to - in žal mi je bilo slehernega bliska, ki ga ni bilo. Zelo sem se zgostil in kot da viharja sploh ni bilo, temveč najlepši dan. To je to! Dotaknilo se me je! NINI: Moj bog, a tako ste mokri! EVRIPID FISER: Hitro me je odpeljala iz razreda in iz luže, v kateri sem sedel, v stanovanje. Tam se je v kotu stiskala Dženi, njena slepa sorodnica, s posebno zgodbo, in se tresla kot šiba na vodi. Jo kdo pozna? POTREBUJEŽ: Še nikoli videl. GOSPOD LUDVIK: Licentia poetica? EVRIPID FIŠER: Ne, iz mesa in krvi. NINI: Elektrike ni, peči nisem zakurila, saj smo sredi poletja; sploh bi morala po kurjavo v drvarnico. Ampak nekaj bo treba storiti, saj ste že zdaj bolnik. EVRIPID kašlja. NINI: No, vidite, že kašljate. Trenirko imam, ampak vam bo seveda premajhna. EVRIPID FIŠER: Dobil sem brisačo, da sem si obrisal glavo; po krajšem oklevanju je odločila - NINI: Nič. Edino, kar še ostane, je postelja. Slekli se boste, gledali bova proč; Dženi tako in tako nič ne vidi; za ta čas bomo upihnili tudi svečo. Zdaj pa hitro! EVRIPID FIŠER: Poln vtisov sem hitro in brez oklevanja zmetal s sebe, kar mi je odevalo telo, v plastičen umivalnik, potem pa pohitel v ležišče, ki je dišalo kot pri mami; mogoče malo manj po lojevem milu in bolj po detergentih, zato pa enako sveže in zavetno. NINI: Najbrž ste eden od Podjelovčanovih turistov? Sodobnost 2000 I 1762 Tri radijske igre EVRIPID FIŠER: Ja. NINI: Ker vas nisem poznala. Čaja ne bo, dokler bo nevihta. Elektrika pride ponavadi šele proti jutru; najprej se oskrbijo v dolini. EVRIPID FIŠER: O, saj mi je dobro. NINI se zahihiče: No vidite, zdaj pa pridno ajčkajte. EVRIPID FIŠER: In sem pridno ajčkal. Dženi ni rekla nobene, samo tresla seje kar naprej. Pomislil sem, če sem za trenutek z mislijo prestal pri Nini, da mora biti nekomu, ki nič ne vidi, tak vesoljni hrup še veliko bolj nasilen in surov. Ubožica! — Nevihta ni in ni odnehala. Zmeraj spet je od kod prihrumelo, se povaljalo skozi prostor; z razuzdanostjo, kakršna je mogoča samo sredi poletja, je obdelovalo pogorje do zadnje grape, se zaganjalo v široki Blegoš, vihralo proti Pasji ravni in naprej proti Ljubljani. Ure so tekle in počasi bi morah v posteljo tudi obe ženskici; postelja pa je bila ena sama. Nini je postajala živčna, jaz pa tudi nisem vedel, kaj naj storim; dal bi prostor, ampak kaj ko sem bil gol kot Adam. Ali naj tak tečem dol do Podjelovčana? Tega že zaradi Nini in Dženi ne bi bil storil za nobeno ceno. Smejali bi se. Zato sem še naprej pridno ajčkal in se delal neumnega. NINI: Daj, sprosti se. - Saj mora tudi Dženi spat; jaz bi že lahko kako na tleh, Dženi pa ne more. DŽENI dahne: Morem. NINI: Ne boš. EVRIPID FIŠER: Postelja je bila domače tesarsko delo, vendar po francosko široka in razkošna. NINI malo za šalo: Seveda! Če ležemo vsi skupaj, še ne pomeni, da smo se odločili za skupinski seks. Prostora je dovolj, bolj toplo in bolj varno bo; kadar je človeka strah, se je najlepše malo stisniti; vi pa nama tudi ne boste nič štorih... POTREBUJEŽ posmehljivo: Vprašanje odveč! NINI: Če ste vi goh, se pač medve oblečeva v vse živo in še čez trenirke. Saj vas ne bo motilo? EVRIPID FIŠER: Mene motilo? sem zategnil in si zraven mislil, koliko odvečnih vprašanj si ljudje na tem svetu v resnici drug drugemu zastavljamo. Že zelo dolgo ali pa kar nikoli v življenju mi ni bilo tako lepo, kot se je obetalo. — Malo se bomo stisnili in prav rad bom popazil na vaju, sem dodal, kot da sem edini gospodar širnega in prijaznega ležišča. — Upihnili sta svečo in se vsaka s svoje strani stisnili obrne, kot dvoje piščet. Saj veste, kako se že majhne deklice obnašajo - pogumno nebogljeno. Zelo sta pazili, da sta roke imeli nad odejo; in dišali sta. Mislim, da sem ju dobro grel - že zdavnaj sem si opomogel in kuril sto na uro. Tako se je Dženi umirila in zaspala. Nini pa je šepnila. NINI: Ej, a spiš? EVRIPID FISER: Rahlo meje sunila pod rebra. NINI: Tebe mislim. Sodobnost 2000 I 1763 Tri radijske igre EVRIPID FIŠER: Najbrž ne bom do jutra. Je prelepo in bi bilo škoda. NINI se zahihita. EVRIPID FIŠER: Globoko sem vdihnil vonj njenih las in kože. Ni bilo slabo. NINI še naprej šepetaje: Dženi ni slepa od rojstva in zelo trpi. V možganih je imela bulo, ko so ji jo luščili, sojo oslepili. Sredi študija ... Saj spi? EVRIPID FIŠER: Zdi se, da spi. NINI: Hotela je biti še naprej kot vsi drugi. S kasete smo ji brali lekcije in učila se jih je na pamet; na koncu je diplomirala. Hodila je v disko in tam srečala Stevota; prišlo je do ljubezni, ali pa je beseda previsoka - njej je pač šlo za moškega, njemu, da se okrasi s profesorico, bil je brez šol, z juga. ysi smo ji branih, vseeno je na vrat na nos z njim šla na magistrat. Rekli smo: Še bog da ima svojega človeka; četudi ga ni prida; za nekaj časa bo; saj tudi njemu ne bo lahko. Malo in zelo diskretno smo se pozanimali, kaj in kdo ta možakar sploh je: nekaj manjših zaporov, vendar nič velikega; ni pa bil prav zelo delaven. Pred dnevi so ga potem pošteno prijeli in zdaj tudi ona vse ve; v obupu se je zatekla sem gor k meni. Je pa tako ogabno, da ne vem, zakaj ti vse to pripovedujem. Najbrž se mi tako zelo smili. - In noseča je. EVRIPID FIŠER: Ojej! NINI: Na kratko: pod večerje hodil po cerkvah; večkrat se zgodi, da kakšna stara, pobožna gospa tam ostane čez razumno mero, sama v temi, pod večno lučko, ki je edino svetilo. Ko se je končno le spravila domov, jo je v temi pod korom od zadaj stisnil čez usta, jo porinil na stopnice in ji tam storil silo. Za povrh ji je pobral torbico, iz nje počistil denar in torbico odvrgel v kak dimnik. EVRIPID FIŠER: Kako so ga pa dobili? NINI: Ne vem. Saj gledaš televizijo. Policaji imajo svoje finte. EVRIPID FIŠER: Vse je bilo tiho, uboga Dženi se ni premaknila; ležala je kot kak mrliček; samo toplota, ki je prihajala od nje, je govorila, da je še pri življenju. — Dobra si. NINI: Sem gor je pribežala, kot so praslovenci pred sovražniki v hribovska skrivališča. - In še dobro, daje, kajti kaj bi bilo, če bi tako kot si, vdrl sem in bi jaz bila sama, zjutraj pa bi vse pogorje videlo, kako na pol gol in povaljan odhajaš od mene. Nobena nevihta ne bi bila dovolj grozna za opravičilo. Aha, bi šel glas čez vse te hribe, naša učiteljica seje skurbala. Že jutri zvečer bi se mi vaški porajklarji ponujali - malo iz potrebnosti, malo iz radovednosti, malo za veselje. EVRIPID FIŠER: Nisem vedel, kaj naj ji rečem. Bil sem tudi zmeraj bolj zmeden in nor. Prijatelj Potrebujež bi najbrž ukrenil drugače, ker je nekakšen libidinosus; takšen je rojen, takšna je njegova usoda in tako se uresničuje, bi rekel Sartre. Jaz pa sem ves otrpel še skozi debele trenirke in jopice čutil njeno mehko kožo in dušico - kot rahel in mil prehlad je ležala zraven in bila je nekaj, čemur bi lahko mirno rekel sreča. Saj ni treba, da s telesom rineš vanjo, stokaš in se potiš: prelepo je že, da nisi sam sredi velikanskih praznih, temnih in grmečih prostorij, ki jim ne vemo ne imena ne pomena, mednje pa smo vrženi, kot je čemaž nasejan v viharnem Koprivniku. - Zunaj se je svet Sodobnost 2000 I 1764 Tri radijske igre počasi čisto umiril, zelo zelo naredko se je iz južnih daljav zasvetila kakšna zaostala, bleda in brezglasna bliskavica. Tudi Nini je zaspala in šele ko se je za Gabrško goro začelo prav rahlo svitanje, sta me za hip zmešala skušnjava in kri. To je hudič - zazdelo se mi je, da bi zdaj lahko vsaj malo poljubkoval njeno telo. Saj spi, saj ne bo vedela. Mehko sem ji šel z roko za trenirko in tam otipal, saj veste kaj, najprej eno, potem še drugo. Pri drugi pa sem se na smrt ustrašil, začutil sem trd izrastek ... POTREBUJEŽ: Na desni! EVRIPID FIŠER: Res sem se zelo ustrašil. Otipaval sem tisto reč z vseh strani in obupano pomislil: O bog, da bi ne bil... ne daj, kaj ti je storila? Ne jemlji, še preden si dal! — Najbrž sem bil neroden, napol seje zbudila in rekla NINI: Nič ni, ne skrbi! - In raje pusti. EVRIPID FIŠER: Ni se obrnila proč, ni me prijela za roko, da bi mi jo izvlekla iz toplega gnezda; nič. Tudi ponovila ni, naj neham. Sam sem se umaknil. NINI zamrmra: Priden... EVRIPID FIŠER: In je spet zaspala. Jaz pa sem potem ves čas, kar gaje še ostalo do svita in prvega sonca nad širnimi, umitimi gozdovi, razmišljal, kako je ta svet lep. Pa saj ni kaj razmišljati, to se čuti in si kot živalca. Zdajle še misliš, kako je usoda storila vse, da te zatolče in zamendra, potemle pa že pristaneš v takšnem čudovitem ležanju. GOSPA MARUŠA zaploska: Bravo! To je zdaj nekaj čisto drugega! Tako je treba, to je poezija, to je roman; ne pa kvantanje, ki ga je naš svet prepoln! GOSPOD LUDVIK: Ja, kaj še zmeraj poslušaš, ljubica? Kaj ne bereš kriminalke? GOSPA MARUŠA: Tam je vse jasno, po prvih straneh. Tu pa je bila prelepa zgodba. EVRIPID FIŠER: Zjutraj je odločila, da ne smem tešč iz šole. Skuhali sta mi zajtrk, čeprav sem se branil, da me čaka pri gospej Mici, ki je gotovo že v skrbeh zame. - Bilo je sijajno, čisto jutro, zrak je bil tako jasen, da se je skoraj videlo skozi hribe, vsak drevešček, vsak grm. Pospremila me je do ograje, jaz pa sem postajal nesrečen iz trenutka v trenutek bolj. Na koncu sem le izdavil: Saj bi bil prišel sinoči še do Podjelovčana ... ampak potem ne bi imel najlepše noči v življenju... NINI: In mogoče bi bili naslednjih štirinajst dni prehlajeni. EVRIPID FIŠER: Gotovo ste opazili, da meje spet vikala. Navsezadnje, kdo pa sem ji sploh bil? — In če me pot zanese, se lahko oglasim? NINI: Pridite. In ker ste tako zelo romantični - se mi zdi - bova šla nabirat šmamice; vem zanje. EVRIPID FIŠER: Zdaj pa že ne, saj bo poletje! NINI: Vem zanje. Samo morate vseeno kmalu. V kakšnem temnem, hladnem, osojnem kotu zacvetijo šele zdajle, pa zato lepše. Povrhu ni tu gori tudi najtrša tema tako temna kot v dolini. EVRIPID FIŠER: To pa gotovo! sem pomislil in tudi rekel; živo sem se spomnil pretekle noči. Resno je prišepnila - Sodobnost 2000 I 1765 Tri radijske igre NINI: Tisto ponoči sem vam povedala samo zato, da boste vedeli, kakšna človeška reč je ležala ob vas. Ni vse najlepše v tem življenju. EVRIPID FIŠER: Potem je po dekliško zaplesala, malo bolj hrupno, kot bi se spodobilo, odlomila velik cvet španskega bezga, mi ga dala in rekla - NINI: Krizantem ni, umetnik pa ste - saj ste, tako se govori? - in ne morete od dveh deklet brez rože na srčni strani. Nespodobno bi bilo. EVRIPID FIŠER: Zamrmral sem ... Roža v srcu, mislim, da me ni slišala. GOSPA MARUŠA: O, kako lepo! Kako lepo! Prav res bo, da ste se zaljubili z vso gorečnostjo. GOSPOD LUDVIK: Zaslužite si požirek. - In mi drugi tudi. EVRIPID FIŠER: Nini je lep in rahel človek, karkoli že vi, gospod Potrebujež, govorite o njej. GOSPA MARUŠA zavzdihne: Da! In čast vsem kavalirjem, ki jih je zmeraj manj na tem svetu! GOSPOD LUDVIK: Vidite, zdaj ste bili pohvaljeni z najvišje instance. EVRIPID FIŠER: Nisem vedel, kdaj naj se spet prikažem. Potem pa je Nini sama prišla naokrog; še bolj tenkcena, v rožasti obleki. Postopal sem tam gori proti Pretovču in gledal čez košenice in gozdove, ki so poezija pogorskega sveta, kar se me od zadaj nekaj dodakne. NINI: Tisto, da greva po šmarnice, pa ste pozabili, kajne? EVRIPID FIŠER: Zadelo me je kot strela v drevo vrh Blegoša. NINI: Kaj pa vam je, saj ste čisto preplašeni? Me niste slišali? EVRIPID FIŠER: Ne, nisem. — Kaj bolj pametnega mi ni padlo na pamet. NINI: Ah pa ste si govorih kakšno pesem in sem vas zmotila. EVRIPID naglo: Da, o ženski, ki je in je tudi ni; ker je, ima svoje ime, in ker je ni, je Nini. Še malo prej vas ni bilo nikjer. NINI se posmeji: Zdajle je in zato greva po šmarnice. EVRIPID FIŠER: Šla sva v Črčje, če veste, kje je to. Jaz ne vem; precej daleč, ponoviti pa ne bi znal. Vso pot je govorila in rad sem jo poslušal. Ponekod se je voda cmizila izpod sivorjavih skal, po drevju so prepevali ptiči, vedela jim je vsa imena, pa sem jih pozabil. Vse sem pozabil, razen nje. Tudi kakšen veter je potegnil vmes, se mi zdi, ker ji je krilo kar naprej kaj šepetalo. Kolovoz je bil zmeraj slabši, na koncu se je stanjšal v ostanek stare steze. Ob njej je na majhnem hrbtiču med dvema grapama in pod redkim drevjem zazelenelo ničkoliko šmarničnega listja. NINI: Boš videl, da bojo! Boš videl. Tu na začetku še ne, je preveč sonca, malo više pa bojo, boš videl. EVRIPID FIŠER: Stekla je, da je zafrfotalo kot peresca na tresorepki; jaz pa sem takoj vedel, da ne bo nič. Kje pa - julija šmarnice! Zginila je za robom, na vsak način je hotela dobiti kakšno zamudnico, "zakasnelčico", je rekla. Vejice in listje pod njenimi nogami so govorih o takšnem nestrpnem iskanju; videl je pa nisem. Kot da je spet zginila v svoj "nini". Nato je preplašena in bleda pritekla nazaj. - Za božjo voljo, kaj pa je? Sodobnost 2000 I 1766 Tri radijske igre NINI: Srna! Žival. EVRIPID FIŠER: Prijela se meje iz obupa pod roko, kar bi bilo prečudovito, če ne bi bila priložnost tako nenavadna. — Srne se bojiš? — Hotel sem stopiti še sam čez rob, pa me je zadržala. NINI: Mrtvaje! EVRIPID FIŠER: Vseeno pogledam. — Oprostil sem se njene roke, od koder je v gostem, vročem curku vrel strah. NINI: Ne, prosim! EVRIPID FIŠER: Toda napravil sem že tistih nekaj korakov, pogledal dol po bregu in tam je res ležala odurna podoba smrti; napol gnila in razpadla žival, mrčes in golazen sta se pasla po njej in oznanjala konec. Saj veste, v srce te presune, ker si že kdaj videl tudi živega srnjačka, kako lepo skače po zelenem bukovju. Še huje je, ker se spomniš, daje takšna pravzaprav pot vsega živega, tudi naše človeške revščine. Tudi Nini in tistih lepih, iz sanj narejenih trenutkov, ki sem jih pravkar po bogve kakšnem zasluženju ali pomoti usode doživel in ki se prav nobeden enak ne povrne. — {Zamrmra.) Ja, srna. Greva. — Pot naju je potem pripeljala na sončen travnik; nikoli še nisem bil tam. Pogled je bil širen: do Sivke in Suhega vrha; od daleč je dišalo po senu in rahlem dimu. Sedla sva drug ob drugega in dolgo molčala. NINI: Škoda, sem mislila, da vseeno bojo. — Poznega maja bi moral biti tukaj, ko je ves travnik poln spominčic - do kamor nese oko. Spominčice imajo rade vodo in tukaj se breg cedi izpod vsakega kamna; tak svet je. Iz modrine pa se kot velike jadrnice ženejo cvetoče češnje. Hodim jih gledat. EVRIPID FIŠER: Sama? NINI čez čas: Ah je lahko drugače? In ker si ti sam in jaz sama, lahko povem svoje življenje. Ne misli nič slabega. Obljubiš? EVRIPID FIŠER: Obljubim; ne bom. Ce pa bom, ti ne bom povedal. NINI: Vse do zadnjega lahko verjameš, ampak misli si, da sem človek, ki se ga v najgrših rečeh ne oprime nič umazanega. Verjameš? EVRIPID FIŠER: Verjamem. — Rekel sem in se zraven ustrašil, kako zelo se ji je v Crčju premaknil svet, da mi bo zdaj vse povedala. NINI: Na pedagoški šoli nas je učil mlad slikar in če misliš, da nas polovica ni bila zaljubljenih vanj, se motiš. Vsakomur pride v življenju čas, ko mu telo znori in ne moremo nič. To poznaš, neznosno je. Komu je naloženo več, drugemu manj; jaz sem mislila, da ne bom preživela, dokler ni naneslo, da sem se na hitro znebila deklištva. Vas, moške, zanima, kako je to z žensko, ko se zgodi, vem - tudi če ste že bih kdaj zraven. Ti, mislim, nisi bil. Naj ti prihranim vprašanje: Bilo je pač; in še tisti hip mi je bilo žal. Potem sem bila toliko zmedena, da sem ga takoj odpeljala pokazat domov: bil je resnično lep, mlad gospod in z veseljem je šel; ni si delal skrbi. Oče gaje pozdravil in ob tem dobro vedel, kaj vse skupaj pomeni - pogledal me je kot žalosten pes in nato hitro zginil. Mama je bila prizanesljiva; najbrž se je spomnila, kako tudi njej ni bilo lahko. Oba pa sta bila dobra in najbrž veš, kako so na kmetih za take Sodobnost 2000 I 1767 Tri radijske igre reči občutljivi. Moj umetnik sije zadevo predstavljal po svoje in jaz sem hodila za njim kot vdana živalca. Kmalu potem meje peljal k svojemu prijatelju in po obilnem popivanju in razpravljanju hotel, naj se slečem ... EVRIPID FIŠER: Kar tam? Do golega? NINI: Hotel je pokazati, da imam dober "telešček", kot je rekel - francoski, "nič slovansko ritastega". Ko nisem hotela, meje vrgel po mizi, mi trgal obleko in kričal. Norel je zmeraj bolj, jaz pa sem naenkrat zelo zajokala v sebi, kar utrgalo se mi je, davilo meje pri duši in ni odnehalo. Niti glasu nisem spravila iz sebe, solze pa so mi v debelih potokih tekle iz oči. Gospa me je ob tem hitro odpeljala v predsobo, me vprašala, ali bi rada šla domov, me nato pospremila mimo velikanskega psa iz hiše. Potihem mi je zaklicala v hrbet: Oprostite! -Njej nisem imela česa oprostiti, toda kje je bil zdaj moj "domov"? Prej se je zmeraj lepo videlo, tudi čez pol umazanega in temnega sveta, tja gor v naš hrib, kjer je bil nevarne poti varni konec. Zdaj tja nisem mogla, kaj naj jim rečem. Naslednje dni sem čakala, da pride in se mogoče opraviči; dan, dva, tri, teden. Ni ga bilo; zmeraj bolj sem se počutila kot križec nad njegovo posteljo -na šoli so pripovedovali zgodbe, da si dela znamenja za vsako, ki jo položi -oprosti besedi; za device križec s krogom. Sama v sebi sem skopnela v takšno znamenje, čeprav ga mogoče na postelji niti ni bilo, nič takega nisem videla, ampak saj sem bila nora in slepa takrat. Mračilo se mi je, tako je bolelo. PROFESOR NAKLADAČ: Da, da, v življenju vse stavimo na napačnega konja, ker je tudi življenje napačen konj, saj se konča s smrtjo. GOSPA MARUŠA: Dajte no mir, profesor; pa tudi zmeraj vse pokvarite! In kako je bilo naprej? EVRIPID FIŠER: Ničkoliko se mi je smilila in po glavi mi je letalo sem in tja, kaj vse bi bil jaz napravil, če bi imel tolikšno srečo. Zelo bi se potrudil, da me njen oče ne bi gledal kot žalosten pes. Ampak to so že otročjosti in vam jih pripovedujem samo zato, ker hočem biti do konca odkrit. - Naj bo nadaljevanje kar se da kratko: Zbežala je po svetu; na stop, kot se to danes dela. Nekje v širni Evropi je srečala Roberta s Šanc in on jo je odpeljal sem gor. POTREBUJEŽ^ Moralo je biti tisto poletje, ko je bila veselica. GOSPA MARUŠA: In njej seje zdel zdaj Robert pravi? EVRIPID FIŠER: Zdi se mi, da bolj kot prva streha ob nevihti: pač stopiš pod njo; ker druge ni. - Jaz pa nikoli v življenju nisem bil o pravem času na pravem kraju: nisem bil na pedagoški šoli; pa tudi če bi bil, me ne bi marala, saj so vse norele za tistim križčastim slikarjem, ki si je tudi Nini narisal nad posteljo. Bogve kako dolgo in kje vse se je potikala po svetu, meni pa ni usoda niti od daleč nikoli namignila, da bi bilo dobro iti tja. Potem pa pride ta zadeva od Roberta s Šanc in vse opravi na hitro in zlahka. Nihče od vas se ne bi počutil dobro. Po drugi strani pa se mi je zdelo, da lepših časov v življenju res nisem doživel - kot sem jih tistih nekaj trenutkov z Nini. GOSPA MARUŠA: Ja, človek božji, nesrečni, saj ste zdaj bili ob pravem času na pravem kraju! Zakaj pa, mislite, vam je pravila vse to? Zato, ker je Sodobnost 2000 I 1768 Tri radijske igre videla, v kakšnem stanju ste; to vsaka ženska takoj ve; očitno ste se ji usedli v srce. Hotela vam je reči, da je takšna, kakršna je; dobesedno slekla se je pred vami. Toliko da ni rekla: Taka sem in če me hočeš takšno, potem me stisni k sebi in mi to povej. Ste jo objeli? EVRIPID FIŠER zamolklo: Ne. GOSPA MARUŠA: Ste jo vsaj prijeli za roko? EVRIPID FIŠER krčevito, samoobrambno: In če bi mi rekla "ne"? Me odrnila? Kaj potem? GOSPA MARUŠA: Križ božji, če niste, potem se nikar ne pritožujte čez usodo. Pritožite se čez sebe. Saj ste poosebljena zgubljena priložnost! EVRIPID FIŠER z zadnjim naporom: Preveč sem govoril. Pozno je že. -Gremo spat? PROFESOR NAKLADAČ čez čas, ko je Evripid očitno že odšel: Zelo ste ga; iz prerahle, preboječe in prezamotane snovi je. Mislim, daje rojen med tistimi, ki si ne upajo tvegati. Raje ne vpraša nič dokončnega, ker se boji dokončnega odgovora; in da bi zgubil še tisto, kar ima - zasilnega in prehodnega, vendar edinega. Taki ljudje niso za velika dejanja. - Alo, Cinž (ki zastoka), zdaj pa še midva. Spat! PODJELOVČANKA, GOSPA MICI: Naj vas vse skupaj spomnim, da je jutri zanimiv dan. Navsezgodaj bo predsednik države za rekreacijo tekel na Blegoš; nazaj grede se bo ustavil na zajtrku pri nas, sedeli bomo vsi za isto mizo. Čez dan pa bodo Jehovove priče peljale ladjo na vrh, ker se pripravljajo na vesoljni potop. In zvečer si lahko spet po mili volji pripovedujete vse, kar vam pade na pamet o Nini. Lahko noč. POROČEVALEC: Po teh besedah je Podjelovčanka, gospa Mici, ugasnila luč, že spotoma so zložili ležalnike in jih prislonili k zidu, gospod Ludvik je skrivaj pogledal, ali ni po naključju ostalo v steklenici še kaj češnjevca, pa ga ni; nato so odšli vsak v svojo posteljo in nad Podjelovčanovim domovjem je obležala vlažna, topla, dišeča pogorska noč z mnogimi zvezdami in kakšnim zaspanim pasjim laježem vmes. (Jasno je, daje pripoved podložena z obiljem zvokov - s citrami starega in že nekoliko prismojenega Podjelovčana, s Štirimi Danijeli, pevskim zborom, različnim zvonjenjem, grmenjem, tudi kakšno razpoloženjsko glasbo.) Sodobnost 2000 I 1769